PESMI Mart Ogen ZAVEST TRENUTKA In znova pade moja senca, in je otrok. Sonce potemni. Svetloba ugasne. Se zopet razžari. Seže do neba. In znova pade njena senca, in umori otroka. ŠTUDIJA ŠT. 3, ALI TUDI »AMERIŠKI INTEGRALt Sedel sem na obali Mehiškega zaliva in premišljeval. Voda. Listi. Srečko Kosovel. In valovi, valovi, dvajset tisoč kilometrov. Ljubljana. Bela beda. In Srečko Kosovel in Mehiški zaliv, Hart Crane, valovi. Dvajset tisoč kilometrov. 1926. 1932. Samomor. Valovi. Hart Crane, in voda. Beda. Sedel sem torej na obali Mehiškega zaliva in------- imel oči odprte. — Joj, kako je ljubko tukaj, kako toplo! — In voda, tako prijetno topla! 1104 Hej, hej, hej! Dajte mi prosim tako prijetno topla! Mir! Mir? Kaj? Toplo? Topla voda? Ah, da, toplomer! Možganski. Mož ganski top (lo la) mir. (la mer) Kaj sem ti rekel, umiranje je kakor — Morbiden? Jaz da sem morbiden? Seveda sem morbiden, kaj mi pa drugega preostane, a? O! (Nič.) Morbiden, kajpada! Mart Ogen, M(eter) O(semdeset) morbidnosti. Meter osemdeset, tako piše v osebni izkaznici. Meter osemdeset, Mutec Osojski, Miloš Obrenovič in - in Modna oblačila. M. O. Ampak, za božjo voljo, jaz vendar umiram! S. O. S., umiram! Requiescat in pace. O. (Ti pa tvoja latinščina!) Ne, ampak nobene rešitve ni. Ni in ni, pa konec. Rešitve. Nobene. O telesa, O drevesa, O ušesa! O mesena smrt, O smrt mesa (ali duha.) (Duha ni.) O mesena smrt vsak mesec. O mesečna smrt. V mesečini. In Mesec. O in Mesec na nebu, romantika. Na nebu. Na. Ne. Bu! Haha! TOP MOŽ. TOP MIR. MOŽGANSKI. 70 Sodobnost 1105 O tempora, O moreš! — Kaj? Ne moreš? Ne bodi vendar prismojen, bodi poduhovljen! A? No, saj veš, Bog, Ideje, Borba... A? IN TAKO DALJE! Kajti samo to nekaj šteje, razumeš, da ima človek ideje, da se vključi v neko gibanje, da je nekje zraven. A zdaj razumeš? A? IN TAKO DALJE! O ti moj bog, kakšni tepci! — Gospod, usmili se, — Kristus u — smili — se. Saj. Katerikoli Gospod. Čeprav je trot. Ali falot. Pomembno je, da si na vrhu, ne odspod. Dada, Gospod. Usmili se. In Kristus. Usmili se. Kdorkoli kogarkoli. Hudič ali birič, Gospod ali Krist. Ali fašist. Ali nudist, rasist, budist, komunist, kubist, trapist! Istististist, vseeno kdo, samo usmili se. Ist. Sit. Važna je korist. Srečno Kosovel, 1904—1926. Hart Crane, 1899—1932. Beda. Beda. In potem padec. Skok. Valovi. Zakaj si izpustil svoj zlati čoln v močvirje? 1106 O in morje, morje, Hart Crane, Srečko Kosovel, morje, morje, dvajset tisoč kilometrov, in valovi, integrali, in brez čolna. Gospod se usmili sebe. Meter osemdeset morbidnosti, morski psi. veseli da te spoznajo: GRRRRRRRRR. Grenko grlo grob. ŠTUDIJA ST.6 Premagati tišino. Razbrati v črkah čustva, ki jih. ni več. Poslušati kako toni tišine razzvanjajo tišino, pisati: Kakšen je bil ta Beethoven. Kakšen srd mu je drobil ušesa proti nemoči, da bi jo zmagal, da bi slišal v tišini, da bi občutil. Kar so le še mrtva čustva. Vrniti jih. V črke, pripraviti druge do tega, da bi občutili, zaznali, prepoznali ves trud vrnitve v življenje, 1107 v obstajanje. Sprožiti kar je novega proti tišini, nemoči, živeti, prisluškovati, sredi porazov in rož ustvarjati. Ne vidiš, ne poznaš. Zaganjaš se v kamnite stene ali v karkoli brezčutnega. Da bi izsekal. Iz neznane bolečine v sebi, iz zalepljenih strasti. Seciraš svojo notranjost. Potem oblikuješ, da bi spoznal, da bi sprostil, kar je bistvenega, da bi se osvobodil. Grizočega življenja v notranjosti, ki brez tvoje volje nadzoruje vse, kar si. In brez česar bi ne bil nič drugega kot tista kamnita stena ali karkoli brezčutnega. Gol predmet. Drugega nič. ŠTUDIJA ŠT. 10 BOLJ RJAV SEM KAKOR Luč pred katero se zaliževa ko prepustiva prstom ureditev majhnih razdalj med 1108 se raztopi med vzdihi pošlje cvetove v rast tetoviranih znamenj in znamenj ki zaznamujejo kar je prišlo kasneje nastalo iz preprostosti in vsega ostalega podob ki se stapljajo oblikujejo v železniške tračnice črte sledove dežnih kapelj Okna meje med tistim kar je temno in / ali preprosto prepustiti vse prstom čakati da se odpre kar staplja raztaplja utaplja navzočnost številnih prisotnosti časa sedanjosti časa ko se prepustiva počitku nemotena nemotenemu Samo to ŠTUDIJA 5T.9 ODKAR SO NASA TELESA prenehala biti zgolj žival tako davno že kar nam je znano iz šol ska resničnost in kjer se to kaže prsti na nogah nič več tako uporabni 1109 in še marsikaj odmira nje ni oranžni copatki samo še spomini ko premišljujem kako sem sedel z njenimi stopali v dlaneh neumno njena spodnja krila zdaj strta samo v postelji njen a rdeča glava ki pozablja ki sproti pozablja misli ki bi mogle biti popraviti nadomestiti surovost z nežnostjo le enega dotika morda le en dotik samo razlika morda samo razlika in njeni lasje bi bili še vedno na blazini poleg mojih ki postajajo beli ko poskušam pozabiti doseči vrh vrh poslednje bolečine se vrniti Zaman bi tajil 1110