186
Zabavno berilo.
Obrazi iz domačega življenja.
„Slovenska" rodovina.
Spisuje J. Alešovec,
Gospod Ivan Pavček je dokaj premožen trgovec. Rojenje bil na kmetih, sin kmetiških starišev, ki so „Janeza" v šolo dali, da bi postal „gospod", ali pa še kaj več. Toda želja se jim ni spolnila, Janezek je v mestni — se ve da — nemški šoli „na kol steknil" in bi bil moral domd ostati, ker oče niso hoteli več zakla-dati za „lumpa". Al „na pol gospod je slab kmet", si mislijo, ga vzamejo nekega dne v Ljubljano in po-prašujejo po štacunab, če je kje kak prostor za Janezka. Kdor išče, najde, tudi oče Janezkov so d a šli prostor za „fanta". Vstopil je, pometal štacuno, nosil vodo, zavijal robo itd. in se tako „izučil". Oče se niso dosti brigali zanj, ker jim ni bilo treba več plačevati. Tudi soseska ga je skoro čisto pozabila in še le ko je Čez nekaj let pripeljal se nekega praznika s kočijo v vas, na glavi mogočno pinjo, v roki šibko palčico in za vratom trde, sneženo-bele „zbadače", so se ljudje zbrali in si ga kazali šepetaje: „Lejte si no! Kakošen je Janez, kakor gospod/4 Takrat je prišel k gosp. župniku po rojstveni list, katerega je potreboval, da se — oženi.
In oženil se je. Vzel je hčer svojega zadnjega gospodarja, ter pričel kupčijo „na svojo roko". Kedar so prišli oče ali mati v priprosti kmetiški obleki gledat, kako je kaj, so gospa z gospodom nemški govorili in mati ali oče v priprosti kmetiški obleki so dobili jesti v kuhinji zraven hlapca in „lerfanta". Nekaj časa sta hodila, če tudi le poredkoma, oba, potem le še mati, pozneje pa ni bilo nobenega več. Doma je brat prevzel posestvo in izplačal gospodu Janezu malo dedšino v treh obrokih. Ko. je prišel pozneje enkrat prosit Janeza ali zdaj gospoda „Johann" Pavčka 20 gold. na posodo, so ga gospa zaničljivo pogledali in nekaj nemškega z gospodom spregovorili.    Gospod so potem nevoljni precej
glasno zagodrnjali: „Ta žlahta ve za koga, kedar onaka* potrebuje." Brat je to slišal in rekel: „O, Janez, te J pa ne ! Ta denar že še lahko drugod dobim , če si tak. Bog te obvaruj." Na to je zaloputnil vrata jh odšel, ni ga bilo več. Zdaj malokdo vč, kje je gosp0(i Pavček doma, njegova gospa in otroci gotovo tega tuj: ne vedo.
Gospod  Pavček je   premožen,  zato   tudi  zelo ob. rajtan.    Zahaja le v popolnoma „gosposke" družbe, teh se mnogo in o različnih stvareh govori, tudi o p0]j, tiki.    Kedar pride kaj novega, se to na vse strani pre% rešeta.   In pred nekoliko leti prišlo je nekaj novega a|j vsaj pogretega,   namreč   poganjanje  za  slovensko reč Družba,   v katero je  gospod   Pavček  tisti čas zahajaf se je o tem vprašanji razdvojila.   Prva polovica je p0c[ vodstvom nekega trgovca, ki je bil Pavčkov konkurent in katerega on   zarad tega nikdar ni  mogel  trpeti,  j2. brala si drugo gostilnico   za  svoje   shode,   Pavček  pa kateremu je bil oni trgovec rekel  pri  odhodu:   „Vi pa le rajši tu ostanite", — se je zarotil takrat:   „Pri moji veri,  saj tudi bom!    Vi ste nemšku^arji,   mi pa bomo Slovenci!   Taka je! vKar Pavček reče, to velja."
In veljalo je. Že drugo nedeljo je prišel gospod Pavček v družbo v čisto novi zurki, rekoč, da le tistega spoštuje, ki nosi zurko. „Pinjo", katero je dozdaj nosil ob nedeljah in praznikih ali pri slovesnih priložnostih je dal hlapcu, rekoč, da naj jo v Ljubljanico vrže. Hlapec pa tega ni storil, ampak jo je prodal za 30 kr, ter v nedeljo šel v Šiško pit.
Gospod Pavček je tedaj postal odločen narodnjak, vpisal se v čitalnico in bil voljen za odbornika. Nobeo Slovenec ne dvomi zarad najčistejšega domoljubja Pavčkovega, tudi nihče drugi ne, dasiravno ga zdaj ni vi-deti več v zurki. Gorje mu, kdor bi dvomil zarad njegovega narodnjaštva! Vsak otrok v mestu ve, da je Pavčkova štacuna narodna, zato pa zahaja mnogo mnogo
ljudi iz mesta in kmetov k njemu.--------
Tedaj gospod Pavček je jedro narodnjaka od nog do glave. Treba, da ga še bolj na tanko ogledamo k priporočimo kot izgled pravega narodnjaka v posnemanje drugim. Zato podajmo se v njegovo domovje, k njegovi družini, kajti doma se človeka najbolje, spozna. Spomnimo se, da nas je že davno povabil na skle-nico „črnega" po kosilu. Kavno prav, sicer bi ne imeli pravega vzroka priti k njemu, zlasti ob taki uri, ko on in njegovi obiskovalcev ne pričakujejo. Tedaj stapajmo po stopnicah gori. Pri vratih pozvonimo in pride nam odpret hišna, kateri se vidi po vsem, da smo jo z zvo-nenjem ravno pri kosilu motili. ,,So gospod doma?" prašamo le, da kaj rečemo, ker smo naprej prepričani, da je gospod Pavček doma. „Ne razumim," pa odg -vori hišna v gornje-štajarskem nemškem narečji, ter nadaljuje ravno tako: „Kaj žele gospod?" Nekolike zavzeti takega odgovora v slovenski hiši ponovim" svoje vprašanje nemški. Hišna na to steče v sobo ift minuto potem se odpro vrata in gospod Pavček sam nas prime za roko, potegne k sebi in potisne pred sabo v sobo.                                                                                    j
Tu je nekoliko mračno, tako da na prvi pogled M razločimo podob, ki se pred nami iz različnih rnehku* sedežev vzdigujejo. Gospod Pavček pa pride očem našim na pomoč z besedo, predstavljajo nam še vedno meglene šumeče postave ženske podobnosti.
„Moja žena", pravi, ko je imenoval naše ime, „t?" moji   hčeri   Chriemhiida  in  Brunswita.    Starejša sinova   Gottwald  in   Engelbert   se   v   oni sobi < šolo pripravljata, mlajši Kunibert in njegova še rx>IaJ9 sestrica Hulda se pa menda zabavata z igračo."
(Dalje prihodnjič.)
204
Zabavno berilo.                    i
Obrazi iz domačega življenja.
„Slovenska" rodovina.                      1
Spisuje J. Alešovec.
(Dalje.)                                          j
(Je smo se prej že čudili, ko nas je hišna s svoja nemščino tako iznenadila, se čudimo zdaj še bolj, ko slišimo taka krstna imena ter iščemo svinčnik in listnice, da bi si jih zapisali, ker jih je težko v glavi ob-držati »Slovencu. Toda čuditi se nam ni dolgo časa kajti ljubeznjiva gospodinja nas povabi k sebi na zofo — gospod Pavček se spusti tik nas v naslanjač — in prične nemški:
„Jako nas veseli, da nas počastite. Soprog mi je že davno pravil, da va3 je povabil na sklenico kave. To ni lepo, da se nam tako dolgo odtegujete!"
Zopet smo malo iznenađeni in gledamo ljubeznjivi odraščeni hčeri, ki ste se nekoliko sramožljivi vsaka na prostor vsedli, iz katerega ste se bili vzdignili pri našem vstopu. Morda naš prijatelj Pavček vgane naše misli, kajti predno moremo kaj odgovoriti, se oglasi prijemši nas za roko:
„Moja žena je namreč vrla Slovenka po mišljenji, a ne zamerite ji, da nemški govori. Je že od mladih nog tako vajena."
„O, nikakor, nikakor", hitimo mi pomiriti gospoda Pavčeka.
„Veste, gospod9U hiti zopet gospa v nemškem jeziku nadaljevaje, „je že tako ! Jaz urnem vse slovenski, s kuharico se tudi vedno le slovenski pogovarjam, a — je že tako: če nas pride kdo obiskat, govorimo večidel, reči smem, vedno le nemški. Človeku je ta jezik bolj gladek, lože pove, kar hoče in — in — nemški vsak zna.    Je že taka navada."
„Gotovo,  gotovo,  gospa",   odgovarjamo  mi trdovratno slovenski,  „vsak  zna  nemški,  slovenski pa ne vsak.    Da ne zamerite, gospa, ravno vaša hišna, kakor i sem memo grede opazil, je trda nemkinja —"
„Da, da, ne ume besedice slovenski."
„A, zanimivo!    Kako  pa  potem govori z otroci?"
„Ravno zavoljo otrok," nadaljuje gospa vedno v ljubljansko zavitem, vsakemu pravemu Nemcu nepre-nesljivem nemškem narečji: „glejte, otroci se pri nas* najbolj nauče slovenskega jezika —  —  —"
„Aba, uganem gospa! Trdo nemkinjo ste jim tedaj zato dali, da bi se pri njih najprej slovenski naučila. Izvrstna misel, čestitam!"
„Marijčka", se vtakne v tem trenutku gospod Pavček vmes, „ali si naročila kavo za našega prijatelja? Jaz mislim, da bi imela že kuhana biti?"
Gospa se vzdigne in šepetavši nemški: „ne zamerite" — splava po sobi proti kuhinji.
„Ali kadite, prijatelj?" praša gospod Pavček brž za tem, stopi k omarici ter postavi škatljico na videz prav zapeljivih tiink (smodek) pred nas na mizo. Potem pravi:
„Chriemhilda, skoči, skoči po par žveplenk! Tu jih ni več."
Chriemhilda se vzdigne izza svoje mizice, na ka teri leži šivalno orodje, počasi, se ozre po svojem kril« in odide v drugo sobo, od koder se kmalu vrne s škatljico žveplenk ter jih postavi na mizo pred nas.
„Obžalujem, gospodična," pravimo mi z najpriljud-nejšim smehljanjem, „da sem jaz, če tudi nehote, vzrok, da ste pretrgali svoje gotovo jako zanimivo delo. Videl sem prej v vaših rokah knjigo. Ne zamerite, je morda slovenska?"
 Ne mede gospodičina s 4ankim glasom nemški, »^Slovensko tako težko berem, pa tudi ni nič tako >ne' fcakor nemško."                                  (Dal. prih.)
205
219
I                  Zabavno berilo.
Obrazi iz domačega življenja.
„Slovenska" rodovina.
Spisuje J. Alešovec. (Dalje.)
„Ali ste že poskusili, gospodična?" vprašam dalje. »Morda nimate slovenskih knjig?"
„Pač, pač, oče jih dobijo. Pa jih večidel kuharica "Gre, ker ne zna druzega brati nego slovenski."
„Na ta način berete le nemški?"
„Kaj še!'* se oglasi gospod Pavček, „moji hčeri govorite dobro francoski in nekoliko laški. Tudi imate več knjig tega jezika in jih včasih berete."
„O, o, moje spoštovanje," se priklonimo; „tako učen jaz nisem. S francoščino bi si ne upal daleč, laški P* ravno toliko razumem, da bi se ne dal prodati. Ob-
žaljujem \e," nadaljujemo, „da tu v Ljubljani v družbi nimate prilike razgovarjati se v francoskem ali laškem jeziku."
„O pač, imave je dosti," se oglasi mlajša hčerica. „Mama govore z nama francoski, papd pa laški, če smo sami; kedar pa kdo pride, govorimo vsi skup nemški."
„To je namreč tako," se oglasi gospod Pavček, ki si je med tem tlinko prižigal, „jaz mislim, da, kolikor jezikov kdo zna, za toliko ljudi veljd. Moja soproga ne zna laški, zato govorim jaz s puncama laški, francoski pa jaz ne znam, soproga moja pa, zato govori ona s puncama francoski. No, nemški oba znava in zna tudi vsak drug, zato pa nama ni treba posebno nemški ž njima govoriti, ker vsak drug govori."
„Kdo pa potem slovenski govori z gospodičinama?" vprašamo nekoliko sarkastično.
„O, to pride tako samo ob sebi", odgovori gospod Pavček, „dekla, hlapec in drugi ljudje v hiši, katerih se človek ne more ogibati. Pa se tudi otroci med seboj vsi vedno le slovenski prepirajo, tega jih ne morem odvaditi."
„Tedaj ne morete jih odvaditi, da bi se slovenski ne prepirali?"
V tem vstopi gospd, za njo hišna s črno kavo. Tako je pretrgan najin pogovor, kajti gospd ga zasuče na druge reči. Ko mi iz vljudnosti jamemo vedno le nemški govorici tudi nemški pritrkovati, pravi gospd nemški:
„O, prosim gospod, le ostanite pri slovenščini. Jaz jo jako rada slišim."
Ta hip stopita sina s stranske sobe, vsak pod pazduho nekaj sešitkov in knjig,   se priklonita in odideta.
„Fanta gresta v šolo", opomni gospod Pavček, pogledavši na lepo pozlačeno uro na omari.
„Sta pač še v nižjih šolah?" spregovorimo mi, le da bi kaj rekli.
„No, Gottwald je v prvi latinski, Engelbert pa v drugi realki", hiti nam mati ponosno odgovarjati.
„V slovenskem  oddelku,  se vć da!"   nadaljujemo.
„Ne!" odgovori gospod Pavček, ko gospd, najbrže, da bi se rešila iz nekake zadrege, skoči v bližnjo sobo ter veli hišni vode prinesti. „Skonča sem res mislil, dati ju v slovenska oddelka, ali — no — veste, človek ne ve, v kako družbo bi prišla."
„V nemških oddelkih so, se ve da, le taki učenci, katerih se vasema sinoma ni treba sramovati", opomnimo mi zopet nekoliko ironično.
„Da, da", se oglasi naglo gospd, ki je med tem nazaj prišla in se zopet nam nasproti pogobnila v mehko zof0j — ??da! Engelbert sedi sredi med sinoma vladnega svetovalca in bogatega trgovca, Gottwaldu pa sta soseda sin sodnijskega predsednika in sin barona N."
„To je pač velika čast, gotovo!"
„Ne zarad tega", ugovarja gospd nekoliko čmer-nejše, a tudi z bolj odločnim glasom, „ampak taki otroci so pač bolj olikani, lepšega vedenja in ne tako surovi kakor slo-------"                                           (Dal. prih.)
    235
Zabavno berilo.
Obrazi iz domačega življenja.
''Slovenska" rodovina.
Spisuje J. Al^šovec. (Dalje.)
I Gospod Pavček močno zakašlja in nam se zdi, ka-%or da bi se pod mizo njegova noga dotaknila noge soproge, kateri šine nekaka rudečica v lice. Mi čutimo, tla utegne pričeti se zdaj trenutek, ko bo vsak jel popravljati kaj po svoji obleki, in se mislimo ravno vzdigniti, kar vstopi hišna in položi list na mizo.
„A, gledisčni list", vsklikne gospd, „kaj bo li danes? „Eine leichte Person."
Na ta klic zastane obema gospodičinama delo v rokah in enoglasno spregovorite:
„A, to je pametno!  Mama, danes gremo vsi v gledišče, kaj ne?'* I       „Obrnite se do očeta", jo zavrne mati.
„Tedaj gospodičini radi zahajate v gledišče?" se obrnemo mi proti njima.
„Radi, radi, je tako lepo."
„Za mladino je gledišče šola življenja", opomni modro gospod Pavček, ,,zato svoji rodovini nikdar ne branim tje. Jaz sam grem le malokdaj, ne najdem tam prave zabave."
„Na ta način ste gospodični gotovo večkrat v gledišči?"
„0, skoro vsak večer — z mamo, se ve da", ploskne starejša.
„Skoro?" poprimemo mi, „tedaj vendar ne vsak večer?"
„Le takrat ne, kedar se slovenski igra", poči iz ust mlajše hčere. A za to prenagljeno izpoved zade-iieta revico dva srdita pogleda — iz očes očeta in matere ter se po strani nagneta proti nam.
,,Vita," doni iz ust gospe precej tanek, osoren glas, iMi gledat, kaj dela Hulda. In ti, Hilda, bi nam morda kaj zaigrala na glaaoviru."
„Da, da, gospodična", priskočimo mi materi na pomoč, ,,saj bi bil že jaz davno stavil to prošnjo, ako bi bil vedel, da se smem predrzniti."
Med tem, ko „Hilda" brska po notah na glasovirji brez reda nakupičenih in se pripravlja, se podviza gospod Pavček pojasniti ali pogladiti odgovor neprevidne in prenagle ;,Vite", razkladaje nam:
„Ne da bi ne marali jaz in moja rodovina za slovensko gledišče, Bog varuj! Saj veste, da sem Slovenec. Ali skoro vselej se tako primeri, da ne moremo nikakor od doma. Tako na pr. smo se zadnjič že pripravljali , da bi bU , in ravno sem hotel hišno poslati po vstopnice, kar pride gospd svetovalka P. in — no, saj veste, vrat jej ne moremo pokazati, in tako ni bilo nič z glediščem. Ravno tako je bilo predzadnjič. Nenadoma nam popoldne posije gospa predsednica N. povabilo na tombolo. Ako bi bili odrekli, bila bi zamera, in tako tudi nismo šli v slovensko gledišče."
Pri zadnjih besedah že zapoje pod rokama gospodične „Hilde" glasovir, tedaj vtihnemo vsi in obstopimo doneči instrument. Kar slišimo, se nam zdi, kakor da bi se glasovi med sabo podili, prepirali, ječall, preganjali, pobijali in to brez prenehanja, brez prizanašanja, brez umirjenja. Slednjič je vsega konec, zdi se nam, ko da bi glasovi, pripodivši se do prepada, vsi ob enem padli vanj ali da bi se jim bila sredi vode brv prelomila.
Gospica si mane in vleče prste in nas pogleda nekako zmagovito. Mi, se ve da, smo zavzeti take umetnosti, ploskamo rahlo z rokami in se nagnemo proti glasoviru, kjer beremo na Čelu te umetne zmešnjave „Rhapsodie von....."
„Vrlo, izvrstno!" vskliknemo, „to je res prava umetnost. Prav iznenadiii ste me, gospica. Kako bi morala še le teči izpod tako izurjenih prstov kaka slovenska, domača melodija! Skoro si ne morem tega prav misliti. Res , da navadne slovenske ne podajajo umetni roki hvaležne prilike, skazati vso svojo izurjenost , ker so prelahko stavljene; ali meni se zdi, da utegne ravno v njih umetnik najti priliko, da pokaže svojo občutljivost, globokost misli itd."
Mesto hčere pa odgovori mati:
„Gotovo, gotovo, gospod! Tudi moja hči je igrala nekatere slovenske, dokler se je učila; zdaj so ji pa prelahke in jo dolgočasijo — ne", se popravi, ko vidi, da se pri tej besedi naša usta nekoliko zategnejo, „hotela sem reči, naveliča se jih — ej", se popravi vnovič, „da ne najdem prave besede —"
,,Hoteli ste reči: prenavadne so gospici" — jej pomagamo mi, „ali z drugo besedo: v družbi, kakoršna se pri vas shaja, ne najde poslušalcev, katerim bi bile slovenske melodije všeč."                         (Konec prih.)
243
Zabavno berilo.
*                                               -----------------
Obrazi iz domačega življenja.
„Slovenska" rodovina.
Spisuje J. Alešovec.
(Konec.)
S temi besedami smo — to čutimo dobro — zadeli vse ude družine. Zato je ravno prav, da priteče v tem trenutku najmanjša hči,  okoli pet let stara deklica,   v
sobo, za njo blizo 6Ieten fantič in za obema „Vita", ki si pa ne upa priti v sobo, menda, ker ji je še prejšnja podnosnica v spominu. Otroka pritečeta vsak zložen papir v roki in pomolita očetu, kar sta prinesla. Besede, katere pri tem silita iz ust, se nam zde jako nerazumljive in še le, ko jih oče ponavlja, zvemo, da imajo biti nemške. Izročivši prineseno pa se zapodita nazaj in zažvrgoleta slovenski.
„Časniki", pravi oče ter položi, kar je prejel, na mizo, „jih bom zvečer bral."
„Dovolite", spregovorimo mi, „da jih malo pogledam. Pričakujem namreč neke novice , ki se mi zel6 važna zdi.    Saj so časniki slovenski, ne?"
„Ne," se izgovarja nekoliko zadrežno gosp. Pavček, „ti so nemški. Naročil sem jih zarad kupčije."
„Aha, na slovenske ste pa naročeni, da jih berete in podpirate.    Vrlo dobro! Slava vam!"
„Se reče", pa nadaljuje še bolj počasno gospod Pavček, „berem jih že sem ter tje v kavarni, pa saj ne prinašajo nič posebnega, kar bi se v drugih listih ne bralo. Pa tudi človek ni tako premožen, da bi za vsako reč denar tje metal. Moj Bog, časnikov je dandanes ko gob v gozdu!"
„Gotovo, dobrih in slabih, zadnjih posebno med nemškimi. Slovenci jih nimamo mnogo, a ti so dobri. Ce je vsak bolj premožen Slovenec naročen le na enega, že lahko vsi shajajo. Na katerega ste vi naročeni, če mi je 'vprašanje dovoljeno ?"
„Hm", odgovarja gospod Pavček prižigaje si tlinko, „že večkrat sem mislil naročiti se na tega ali tega, pa ne vem, kateri je bolji — in vrh tega —"
„Je vselej kaj vmes prišlo, da ste pozabili", izpolnimo mi njegove besede.
Gospa, ki je že ve3 čas nekako nemirno stopala zdaj na to, zdaj na ono nogo, pogleda na uro in pravi:
„Joj, že štiri! Jutri je ples in obleke še niso v redu."
„Ples?" poprimemo mi, dasiravno smo dobro razumeli, kam leti gospejna opomba, „ples? v čitalnici? A, ne zamerite moji pozabljivosti, — na strelišči je ples. Obžalujem, da nisem še nikdar imel prilike videti vaših cvetečih hčera v čitalnici. Gotovo bi bili živi cvetici v vencu gospd in gospodičin —"
„Ne zamerite, gospod", mi seže gospd v besedo, „v Čitalnici mi nimamo znanja in potlej — se ne v6 vselej, s kom da se pleše.    Se priporočam, gospod!"
S tem gre v drugo sobo, „Hilda" za njo.
To je dosti jasno! Čeravno smo kot Slovenec le na pol omikan človek , vendar vemo, kaj nam je storiti. Iščemo tedaj svojega klobuka, katerega nam vljudni gospod Pavček že naproti prinese, podamo gospodu Pav-čeku roko in izgovarjaje se, da smo ga nadlegovali, se pomikamo proti vratim, pri katerih nam gospod Pavček še roko podd rekoč: „Me je prav veselilo! Saj se bova videla v Čitalnici" — ter odidemo, a za nami se vrata precej trdo zaprć.
Zunaj ne znamo odpreti zapaha pri vratih vrh stopnic, mora nam priti hišna na pomoč. Ta nam, ko se spustimo doli, še pokaže, da se je, kar je v Ljubljani, vendar že nekaj slovenščine naučila, kriče za nami: „Rokusmuk, gaspud!"
Tako smo spoznali „slovensko roji o vin o." Kar smo vse to doživeli, ne gremo radi h kaki rodovini, če slišimo, da je „slovenska". Morda niso vse take, a strah je — strah, — ne upamo se več.    Taka je!
244