Htr. 4 „S L O V E N K St. 7 Prepozno. Spisala Milka. ,.K(lo je umrl? — Komu zvoni?' — poupraševali so se radovedni vašćani, ko se je zjutraj razlegalo mr- tvaško zvonenje..... „Ell, Bog mu daj tam dobro, saj tukaj se dobrega ni navžil* — ta Tinetkin, pa lahko bi, laliko. (lospod bi lahko bil, pa ni hotel in ni hotel... Sam svoj, trda glava... no pa Bog mu daj tam dobro*... Tako in jedna- ko hiteli so domaćini z domačimi zvonovi v taktu našte- vati dobrote in slabosti, katere je pokojnik imel... Nič novega, že stara pesen, že obrabljen napev.... Pokojnik, siiomašno, nezakonsko dete je živel pri boga- tem Mrzlaku, ki ga je vzel za »svojega*. Dovršivši gi- mnazijo, predrzen je bil toliko, da je svojemu reditelju odločno povedal .nečem postati gospod*... »Ker si sam svoj, pa skrbi tudi sam zase", odgovoril mu je bogataš, in i)0kazal mu vrata. Težka je bila ločitev od doma. Poslovivši se od svoje matere, ulioge dekle, odšel je na Dunaj z u[)apolno dušo. ,()h zakaj ti ne morem pomagati, zakaj nisem bo- gata"... in solze pretrgovale so vzklike materi žalujočej po svojem sinu, i»o njenem Ivanu. Kedaj, čez koliko let se povrne ni ji i)ovedal ; morda še, sam ne ve kedaj.... In vrnil se je čez dolgili šest let slab, bolehen. Kako se ga je razveselila uboga mati ! .\ on, njen sin zakaj ni vesel, zakaj se ne veseh ž njo, kakor nekdaj, ko se je o ])OČitiiicah vračal domu in pri njej presedal toliko večerov 'i Tili je. čmeron, otožen. Malo govori, a še to kar govori, je tako čudno, thi ga ona, preprosta žena ne ume. Sluti, da se mu je krivica godila po svetu a zakaj ji iie pove, zakaj.... Šest let v tujini, prepuščen samemu sebi, preživel se je s poučevanjem. Po dnevi je druge učil, po noči pa sebe. To naporno delovanje morilo je njegove dušev- ne in telesne moči. A duh krepak, duša upajoča v bolj- šo bodočnost, srce ljul)eče dajalo mu je še nekaj prepo- trebnih močij, da je vztrajal do konca. Ljubil je, ter hotel čim preje zgraditi si svoj dom, da bi smel vsaj jedenkrat ])očivati pod svojim krovom.. Ha. Iia ! nada je varalica... up je splaval po vodi.. Deklica, katero je ljubil, poročila se je z bogatim postar- nim vdovcem.... Spomlad je prišla v deželo ; prinesla je novega cve- tja in mladega zelenja. Kakor senca je taval naš Ivan 1)0 goščah nabiral cvetic in preučeval je... Danes pa jih vaški otroci nabirajo, da ž njimi oven- čajo ranjkega Ivana, Tinetkinega študenta*. ,V življenje trnja, a cvetja na grob! Pač bolje bi l)ilo narobe: „Še jedna postaja, potem izstopim' vzdihnila je mlada, lepa dama sedeča v kupeji I. razreda. Oblečena je bila v žalno obleko. Da, obleka je žalna, toda njen obraz, odsev njenih krasnih črnih očij ne kaže najmanje žalosti. Ljubko poigrava se nasmeh ob njenih ustnicah. Kaj li misli Postaja A ! Vlak se ustavi in naša znanka izstopi. Sama popotnica. Žive duše ni videti razven železniškega osobja. Izza vogla prikaže se stari postiljon. »Kam bi se radi peljali V „Do II. Iti rada, ali se lahko peljem s pošto?... »Lahko se', je bil odgovor. „Kedaj se pa pripe- ljemo v H ?" »Kakor je, včasih prej, včasih kasneje; kakor so konji. Če so spočiti pripeljemo se bolj zgodaj, če niso, pa bolj pozno. Pridemo pa gotovo tako ali tako"... Postiljon je zatrobil, svoj .Slušaj, slušaj poštarja st. 7 ,S L O V E N K A" Str. 5 : trobiti... in zJrdral je voz po cesti. Prijetna okolica : travniki, polje, gozd združevalo se je v prekrasno pri- rodno sliko. A naša potnica je in videla.... „Kaj poreče Ivan' V ,Ali mi odpusti". ,,Ali mi bo verjel, da ga res ljubim, da ga nisem nehala nikdar ljubiti"..... ,()n je dober, blag, odpustil mi bo*... Vem, da me ljubi, dame bo večno, vztrajno ljubil... saj mi je tako zatrjeval celo takrat, ko sem postala F...ova žena.... In stresla se je žena v žalnej obleki Morda jo zebe ? — Pa manjnikovo solnce tako pridno ogreva ves božji svet, da še stari po- stiljon mrmra čez to čudno vročino. In mraz jo obletava. Stisne se v kot voza, misli in misli. Gleda tje v gorsko stran, tam najde zopet mir, ljubezen, srečo. — A solza se ji utrne z očesa in zopet se strese. Zakaj, zakaj ?.... Bode Ii zaman njena dolga pot ? Ali ji Ivan odpusti ? »Odpusti, odpusti* šepetala je in britka bol krčila jej je srce*. „Slušaj, slušaj poštarja trobiti." „Čvrsto poje zviti mu rog" zatrobil je postiljon ter ustavil konje. Izstopila je in šla po pešpoti dalje proti H. Na vratarjevi trati zborovali so, kakor vsak dan, tudi danes mali bosopetneži. — Ravno je prišlo na dnevni red posvetovanje o jutranjem pogrebu, kar pretrga čuden glas zborovanje.... »Pust, pust, puuusf zadonelo je v zboru, ter kakor jata preplašenih golobov razpodil se je bosopéti zbor na vse strani. In naša znanka v žalnej obleki ostala je sama pred Vratarjevo kočo. Dolgi, črni pajčolan plapolal je v zraku ter dajal vsej njenej osebi nekaj čudnega, tujega. Pa Vratarjev šestletni Francek, predsednik otroške seje, pokazal se je tudi zdaj pravim korenjakom. Že sili z glavico naprej, ter izza vogla ogleduje tujo, nenavadno prikazen. „Ti dečko, ali veš, kje stanuje gospod Ivan S.?"... ,Na - a, na vem", odgovoril je ta lakonično. „Lej ga no, k Tinetki jo pelji, Tinetkin študent so" oglasi se stari oče iz sobe. Naš Francek, bistra glavica, razumel je takoj, poskočil na jedni nogi in hajdi skozi vas. Postajal je večkrat ter oziral se nazaj, da 11 gre črna ženska za njim. Stopala je za njim skozi čedno vasico. Bila je bleda smrtno bleda. Videla ni radovednih vaščanov, ki so pri- hajali gledat tujko, tudi ni čula raznoterih opazk pre- prostega ljudstva. Le srce jej je bilo nemirno, zastajalo jej in misli so se podile v strašnem nemiru brez cilja, brez zvršetka. Pred nizko ubožno kočo sešla se je večina vaške mladine. Vnel se je hud razpor med dečki, kajti odločiti niso mogli, kateri bo jutri pri pogrebu nosil križ, kateri vrček z blagoslovljeno vodo. Ugledavši tujo ženo, utihnili so ter radovedno ogledovali črno ženo. Ta vstopi v kočo. Na desno in na levo so vrata. Kam ? — Na desno. — Pred njo mrtvaški oder. Čvetero sveč razsvetljuje preprosto sobico in njih odsev razsvetljuje bledi mrličev obraz. Kdo je on ? Ta obraz .... ne, ne ! ... . Suho, bledo lice, oči zaprte ... to je tuje ... A ta ljubek nasmeh, ki se kaže krog usten, ta nasmeh ji je znan, predobro znan .... Kaj, da ne pristopi bližje ; kaj da ne omedli ?.. Le nema stoji pred odrom, obupno zroča nekam .... kam V . . In izvije se ji glas iz prs, glas, ki vse navzoče pretrese, stegne roke proti mrtvecu, ki ga je ljubila, kterega ljubi ... in točila je solze toda .... prepozno .... ah prepozno ....