POEZIJA
Andrej Medved
Avgustovske gazele
l.
Da na kristalnih perutnicah oceana zaslutiš pesmi, ki odmevajo v rudnino; v lepljivo snov, v nitkasto kovino, v zmehčane vzorčaste kokone. Da v tkanju se izležejo, v vreli vodi, ki jajčeca spreminja v prožno prejo, v zrnSte liste murve, v votke iz surove svile; da v potiskanih zapredkih izloča sunkovite krike, ki se izlivajo iz žlez; besede govorice.
Da jih spreminjajo v sviloprejke, v gosenicc, v kotlu iz srebrnih niti; v zlatokop, v uglašeno petje, v vmesni prostor, kjer oddajajo toploto; v minevanju obstanka, v votle, luskaste kristale. Kot da jih vrneš v zrna aluminijeve raztopine, v oktacdcr z izboklinu robovi, zavezanimi v platno, bivališča; ki se razširja v grebenaste plasti, v drobni prah v vakuumskih pečeh.
ITERATURA	3
2.
Prebiva v mandeljnem dotiku, privid v svilnatih vrtovih; izmit v sledeh škorpijonov, v premikih bičkastega repa, ovit v angelske peruti, z besedo otovorjene živali; razgreva sveta oblačila in vbočene oklepe željvih samcev. Otrpne v krater ognjenika, v svete, komaj vidne tulce, ki hranijo ožgane rokopise, v skrinjah iz barvitih krogov in davno pozabljčnih slutenj.
Lebdi v trdno varovani slutnji, ki se izgublja z rahlimi dotiki, v prstanih iz žada, v potopljenih mestih; da položi odseve v tolmune ladij, v bdenje beduina nad zgubljeno čredo; in čaka na tresljaje zračnih sunkov, vbodljaje rojev iz puščavskega viharja; da s časom položi dlani na nema usta in zaustavi horizont iz brona, ploščati ščit, ki zamejuje ostro črto čela.
Z ostmi prepreden ščit ustavi žejo, ki pada v gube, v odprtine kože, in nezavedno dviga gore; v utrinkih lave, ki zgori v očesu netopirja. Uvit kot kača velikanka udari v bok pustinje in se zaseli v znak, ki tlesne ob rezila mečev, nebesne vojske, ki drsi po diamantnem pesku: in v skoku obudi v mrtvaških prtih, podobe bitij, ki se zlivajo v tišino.
4
L
I T E R A T U R
A
3.
Sedi ob desni in levico dviga k nebu; v smrtnem strahu strga oblačila. V ustih tkanje zagori kot perje, da te zapre v slepoto, ki odriva angelske plavuti. Da te z zaprtim kljunom kanje odbije v tetive ritma, in prepozna spomine kot zasluh brez konca; in uravnava čute v preži kot ujeda v kožnem tkivu; od zgoraj, od strani, kjer lajajo ujede.
Da sliši lajanje, polzi v kraj f no; v gozdove, v ledenik, ki zruši svod bengalične svetlobe; da pase črede nosorogov, z jeziki, ki jih govorijo kanje, zasluti sled, zadušni vonj pa hrani; da z ustnic vkoplje med, ki pada v mleko, kot da pastirji v izsesanih lovkah rišejo obraze; razluščene v kri, razpete čez nebesne svode; kot da oznanjajo veselje do prividov.
Se vliže v privid, v izrisani pisavi; kot zemljevid čarobnih rčkov, ki vdirajo skoz vrata kožne površine, zaprede v lase seme golega mrčesa, v sladkobni vonj, ki jih prinašajo viharji. V gluhe sanje, v temne antilope, v laježu hijene na pregibu morja; okus po soli, ki ga dihajo preroki, v srebrnem rogu, v alabastrni tišini.
teratura	5
4.
V črni jezik zapisuje, v opalno tkanje,
v tihotni rog, ki v njem odzvanjajo
besede; kot beduin na preži, za robovi skale,
ki jo preseka v živ izvir telesne
lave. Da skrepeni v črne sviloprejke, da
zaustavi hudournik barvnih krogov,
in podrhtava v mavrici odsevov.
Lebdi v pepelnatih odbliskih, v krogih iz nevidnih slik, v ječanju blodenj; na dvoje raztelešen, v jedru stene, ki se tali v požaru, v plamenih, v izbrušen steber, ki pada k izviru, v presušeno zemljo; v udarce ostre zime; da stokajo drevesa in zapoje gora, da bruha iz nevidne bolečine, skrito ime, v nagrizeni pozabi. Da brezodmevno zbriše vse spomine, in zrase roža iz čebeljih pikov, da se razpne steklen obroč na večni straži.
V steklenem loku, v obroču razsvetljenih palm, v zaledenelem bregu, v krogih, ki oznanjajo poslušnost; v gladkem rezu, ki prozorno reže žile, iz travnatih mehov, ki se upogibajo kot blodne jate. Zaliže kožo in z lasmi zabriše brazgotino, pretaka med v posode, v vonj po strdkih, in snema hladne igle iz pretkane rose. Kot da telesna sluz odda toploto, in se utopi v rešilni poti.
6	LITERATURA