220 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 221Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del)
Strupi in toksikologija v svetu  
in na Slovenskem (prvi del)
Zvonka Zupanič Slavec
Toksikologija (grško toksikon, strup za puščice) je veda o načinu delovanja in učinkovanju 
kemičnih snovi naravnega ali sintetičnega izvora na organizme ter o preprečevanju, obrav-
navi in zdravljenju zastrupitev (Krejči, 1999). Toksikologija je izrazito multidisciplinarna 
veda. Z njo se poleg zdravnikov različnih specialnosti ukvarjajo veterinarji, farmacevti, (mi-
kro)biologi, agronomi, živilski tehnologi, (bio)kemiki, varnostni in sanitarni inženirji ter 
drugi. Klinična toksikologija preučuje razpoznavanje in zdravljenje predvsem akutnih za-
strupitev, poklicna ali industrijska toksikologija obravnava zastrupitve na delovnem mestu, 
analitska toksikologija se ukvarja z dokazovanjem strupov, sodna toksikologija preučuje 
kriminalne zastrupitve, okoljska toksikologija vplive dolgoročne izpostavljenosti nizkim 
odmerkom kemikalij iz okolja, molekularna in biokemična toksikologija mehanizme de-
lovanja na makromolekule in biokemične procese v celicah, imunotoksikologija vplive na 
imunski sistem, nevrotoksikologija na živčni sistem, nanotoksikologija vplive nanodel-
cev, genetska toksikologija vplive kemikalij na genetski material, ekotoksikologija vplive 
na druge organizme in ekosisteme, vojna toksikologija pa preučuje delovanje kemičnega 
orožja, zaščito pred njim in zdravljenje tovrstnih zastrupitev. S presojo varnosti zdravil, 
mineralov, toksinov, pesticidov, industrijskih kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo jim 
namerno ali naključno izpostavljeni v vsakdanjem življenju, se ukvarja regulatorna toksiko-
logija. Ta povezuje vsa našteta področja z namenom zagotavljanja varne uporabe kemikalij 
in preprečevanja zastrupitev, kajti kemijska varnost je glavni namen sodobne toksikologije 
(Perharič, 2023).
Človek in strupi
Strup je snov, ki je nevarna zdravju, more-
biti celo smrtna. S strupi prihajamo v stik v 
različnih okoliščinah, na primer naključno, 
zaradi nepoučenosti, zaradi neupoštevanja 
zaščitnih ukrepov pri delovnih procesih, 
zaradi nezgod pri delu, zaradi onesnaženja 
okolja, zaradi vojne ali teroristične uporabe 
kemičnega orožja, zaradi prevelikih odmer-
kov mamil ali poskusov samomora in zaradi 
kriminalne uporabe. Strupi navadno vstopa-
jo v telo skozi prebavila, dihala, kožo in vi-
dne sluznice, lahko pa tudi parenteralno (z 
injekcijo ali infuzijo) (Timbrell, 2008).
S strupi se je človek srečeval v vsej svoji 
zgodovini. Uporabljal jih je pri lovu, ribo-
lovu, kot zdravila, pesticide, v vojnah, pri 
samomorih in umorih. V neživi naravi so 
strupeni minerali ali strupene kovine (na 
primer arzen, kadmij, svinec, živo srebro), 
v živi naravi pa strupene živali, na primer 
strupene kače, škorpijoni, nekateri pajki, ža-
be in ribe, strupene glive, med njimi stru-
pene gobe (na primer zelena mušnica, Ama-
nita phalloides), predvsem pa številne strupe-
ne rastline. Te so različna toksična zelišča, 
kot so trobelika (Cicuta virosa – cikutoksin), 
ter atropin in skopolamin vsebujoče rastli-
ne: volčja češnja (Atropa belladonna), navadni 
kristavec (Datura stramonium), črni zobnik 
(Hyoscyamus niger) in kranjska bunika ali 
kranjski volčič (Scopolia carniolica). Toksič-
na zelišča so tudi: črni razhudnik ali pasje 
zelišče (solanin, Solanum nigrum), preobjeda 
(akonitin, Aconitum napellus), pikasti mišjak 
(koniin,  Conium maculatum), jesenski pod-
lesek (kolhicin, Colhicum autumnale), strih-
ninovec (strihnin, Strychnos nux-vomica) in 
druge. Iz toksinov si je človek kmalu ustva-
Navadni kristavec (angelska troblja, Datura stramonium) in kranjska bunika (Scopolia carniolica) sta toksični 
zelišči, ki vsebujeta toksina atropin (racemična mešanica l- in d-hiosciamina) in skopolamin ter povzročata zastrupitve. 
Scopolia je imenovana po znamenitem zdravniku Joannesu Antoniu Scopoliu (1723–1788), ki je delal v idrijskem 
rudniku živega srebra. Foto: Miran Brvar.
220 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 221Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del)
Strupi in toksikologija v svetu  
in na Slovenskem (prvi del)
Zvonka Zupanič Slavec
Toksikologija (grško toksikon, strup za puščice) je veda o načinu delovanja in učinkovanju 
kemičnih snovi naravnega ali sintetičnega izvora na organizme ter o preprečevanju, obrav-
navi in zdravljenju zastrupitev (Krejči, 1999). Toksikologija je izrazito multidisciplinarna 
veda. Z njo se poleg zdravnikov različnih specialnosti ukvarjajo veterinarji, farmacevti, (mi-
kro)biologi, agronomi, živilski tehnologi, (bio)kemiki, varnostni in sanitarni inženirji ter 
drugi. Klinična toksikologija preučuje razpoznavanje in zdravljenje predvsem akutnih za-
strupitev, poklicna ali industrijska toksikologija obravnava zastrupitve na delovnem mestu, 
analitska toksikologija se ukvarja z dokazovanjem strupov, sodna toksikologija preučuje 
kriminalne zastrupitve, okoljska toksikologija vplive dolgoročne izpostavljenosti nizkim 
odmerkom kemikalij iz okolja, molekularna in biokemična toksikologija mehanizme de-
lovanja na makromolekule in biokemične procese v celicah, imunotoksikologija vplive na 
imunski sistem, nevrotoksikologija na živčni sistem, nanotoksikologija vplive nanodel-
cev, genetska toksikologija vplive kemikalij na genetski material, ekotoksikologija vplive 
na druge organizme in ekosisteme, vojna toksikologija pa preučuje delovanje kemičnega 
orožja, zaščito pred njim in zdravljenje tovrstnih zastrupitev. S presojo varnosti zdravil, 
mineralov, toksinov, pesticidov, industrijskih kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo jim 
namerno ali naključno izpostavljeni v vsakdanjem življenju, se ukvarja regulatorna toksiko-
logija. Ta povezuje vsa našteta področja z namenom zagotavljanja varne uporabe kemikalij 
in preprečevanja zastrupitev, kajti kemijska varnost je glavni namen sodobne toksikologije 
(Perharič, 2023).
Človek in strupi
Strup je snov, ki je nevarna zdravju, more-
biti celo smrtna. S strupi prihajamo v stik v 
različnih okoliščinah, na primer naključno, 
zaradi nepoučenosti, zaradi neupoštevanja 
zaščitnih ukrepov pri delovnih procesih, 
zaradi nezgod pri delu, zaradi onesnaženja 
okolja, zaradi vojne ali teroristične uporabe 
kemičnega orožja, zaradi prevelikih odmer-
kov mamil ali poskusov samomora in zaradi 
kriminalne uporabe. Strupi navadno vstopa-
jo v telo skozi prebavila, dihala, kožo in vi-
dne sluznice, lahko pa tudi parenteralno (z 
injekcijo ali infuzijo) (Timbrell, 2008).
S strupi se je človek srečeval v vsej svoji 
zgodovini. Uporabljal jih je pri lovu, ribo-
lovu, kot zdravila, pesticide, v vojnah, pri 
samomorih in umorih. V neživi naravi so 
strupeni minerali ali strupene kovine (na 
primer arzen, kadmij, svinec, živo srebro), 
v živi naravi pa strupene živali, na primer 
strupene kače, škorpijoni, nekateri pajki, ža-
be in ribe, strupene glive, med njimi stru-
pene gobe (na primer zelena mušnica, Ama-
nita phalloides), predvsem pa številne strupe-
ne rastline. Te so različna toksična zelišča, 
kot so trobelika (Cicuta virosa – cikutoksin), 
ter atropin in skopolamin vsebujoče rastli-
ne: volčja češnja (Atropa belladonna), navadni 
kristavec (Datura stramonium), črni zobnik 
(Hyoscyamus niger) in kranjska bunika ali 
kranjski volčič (Scopolia carniolica). Toksič-
na zelišča so tudi: črni razhudnik ali pasje 
zelišče (solanin, Solanum nigrum), preobjeda 
(akonitin, Aconitum napellus), pikasti mišjak 
(koniin,  Conium maculatum), jesenski pod-
lesek (kolhicin, Colhicum autumnale), strih-
ninovec (strihnin, Strychnos nux-vomica) in 
druge. Iz toksinov si je človek kmalu ustva-
Navadni kristavec (angelska troblja, Datura stramonium) in kranjska bunika (Scopolia carniolica) sta toksični 
zelišči, ki vsebujeta toksina atropin (racemična mešanica l- in d-hiosciamina) in skopolamin ter povzročata zastrupitve. 
Scopolia je imenovana po znamenitem zdravniku Joannesu Antoniu Scopoliu (1723–1788), ki je delal v idrijskem 
rudniku živega srebra. Foto: Miran Brvar.
222 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 223Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija
ril močne strupe za lov (na primer kurare, 
ki so ga južnoameriški Indijanci dajali na 
konice puščic). Strupe je človek začel upo-
rabljati za zastrupljanje drugih ljudi, spo-
znal pa je tudi, da nekateri med njimi lahko 
človeku odvzamejo bolečino in ga opojijo. 
Vrste zastrupitev se na različnih območjih 
in tudi v različnih zgodovinskih in življenj-
skih obdobjih razlikujejo. V Sloveniji je do-
bra polovica zastrupitev s snovmi medicin-
skega izvora in nekaj manj kot polovica s 
snovmi nemedicinskega izvora. V nekaterih 
predelih sveta so najpogostejše zastrupitve 
zaradi stika s strupenimi živalmi, pesticidi 
in strupenimi kovinami. Zaradi številčnosti 
strupenih sestavin in različnosti njihove-
ga učinkovanja je obravnava zastrupljencev 
zapletena in zahtevna. Za hitro in učinko-
vito pomoč so se razvili centri, ki zbirajo 
podatke o delovanju strupov in izkušnjah 
pri zdravljenju zastrupitev ter posredujejo 
informacije o strupenosti določenih snovi in 
zdravljenju (glej opombo 1.)
Razvoj toksikologije v svetu
Že prazgodovinski človek je ločil minerale, 
rastline in živali na užitne in neužitne ozi-
roma strupene. Staroegipčanski Brooklin-
ski papirus (od leta 660 do leta 330 pred 
našim štetjem) opisuje zastrupitve s strupi 
kač, škorpijonov in pajka Lycosa tarantula 
ter njihovo zdravljenje. Pri tem navaja tudi, 
kateri strupi so zanesljivo smrtni. Hipokrat 
je okoli leta 400 pred našim štetjem opisal 
številne strupe in klinične znake zastrupitev 
ter prevelike odmerke, opisal je tudi zdra-
vljenje ter dodal, da lahko zaužitje mleka 
pri nekaterih strupih prepreči njihovo ško-
dljivost. Pontski kralj Mitridat VI. Pontski 
(120-63 pred našim štetjem) je užival nizke 
odmerke mešanice strupov, da bi pridobil 
neobčutljivost pred zastrupitvijo. Rimlja-
ni so med pripadniki vodilne elite neredko 
izvajali atentate s strupi, zato so se bali 
zastrupitev in iskali protistrupe (antidote) 
zanje. Rimski diktator Sulla (138-78 pred 
našim štetjem) je okoli leta 81 pred našim 
štetjem izdal zakonik Lex Cornelia de sica-
riis et veneficis, ki je pravno urejal zastru-
pitve. V grško-rimski medicini se je razvil 
pojem univerzalnega protistrupa (theriaca, 
mithridatum, antidotum universale). Celsus 
je v delu De medicina (leta 30 našega štetja) 
ohranil sestavo Mitridatovega protistrupa, 
imel je šestintrideset sestavin.
V srednjem veku je v Španiji živeči židovski 
zdravnik in filozof Majmonid (1135–1204) 
objavil delo (leta 1198) o zdravljenju zastru-
pitev s strupi žuželk, členonožcev in kač. V 
renesansi so Italijani izvajali celo zastru-
pljanje s kozmetiko, ki je vsebovala arze-
nik (zloglasni Borgijci). Raziskovalec stru-
pov je bil tudi švicarski zdravnik Paracelsus 
(1493–1541), ki je po Galenu prvi močneje 
spremenil biomedicinsko znanost in revolu-
cionarno posegel v dotedanjo toksikologijo 
in farmakologijo. Z zastrupitvami se je Pa-
racelsus med drugim seznanil pri preuče-
vanju bolezni rudarjev v Idriji (Ball, 2006). 
Njegov izrek Sola dosis facit venenum ali Sa-
mo od odmerka je odvisno, ali je nekaj strup, 
je bil revolucionaren za tisti čas. Latinski 
izrek je parafraziran dejanski Paracelsusov 
izrek: »Alle Dinge sind Gift, und nichts ist oh-
ne Gift; allein die Dosis machts, dass ein Ding 
kein Gift sei.« (Vse stvari so strup in ničesar 
ni brez strupa, samo odmerek odloča, da 
snov ni strupena.) 
Paracelsus je kritiziral uporabo drastičnih 
odmerkov živosrebrovih mazil za zdravljenje 
sifilisa, ki so bili takrat v navadi in so pov-
zročali hude zastrupitve. Za njim so se vse 
bolj razvijale naravoslovne znanosti, pred-
vsem kemija, tako da so bili strupi in njiho-
vi učinki vse pogosteje predmet preučevanja. 
François Magendie (1783–1885) je preuče-
val delovanje bljuvalnega oreščka (Nux vo-
mica; vsebuje kasneje odkriti strihnin) in 
ugotovil, da povzroča krče pri poskusni ži-
vali, ker deluje na hrbtni mozeg. Pri posku-
sih na živalih je izvajal vivisekcijo (rezanje 
telesa živih živali v raziskovalne namene), 
za omrtvičenje živali pa je uporabljal kura-
re, strup južnoameriških Indijancev. Zače-
tnik moderne toksikologije, španski zdrav-
nik Mathieu Orfila (1787–1853), delujoč v 
Parizu, je uvedel kemijske analize obdukcij-
skih vzorcev za dokazovanje zastrupitev in 
tako vpeljal forenzično toksikologijo (Orfila, 
2014). Prvi njegov dosežek je bil dokaz te-
daj modnega strupa arzena v obdukcijskih 
Navadni ščipalec ali škorpijon (Scorpiones) v slovenskem 
prostoru običajno ni zelo nevarna vrsta pajkovcev. Foto: 
Rok Kostanjšek.
Švicarski zdravnik 
Paracelsus (1493–1541), 
renesančni reformator 
splošne medicine, je 
prvi postavil trditev, 
da je samo od odmerka 
odvisno, ali je neka 
snov smrtna. 
Vir: Wellcome Library.
222 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 223Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija
ril močne strupe za lov (na primer kurare, 
ki so ga južnoameriški Indijanci dajali na 
konice puščic). Strupe je človek začel upo-
rabljati za zastrupljanje drugih ljudi, spo-
znal pa je tudi, da nekateri med njimi lahko 
človeku odvzamejo bolečino in ga opojijo. 
Vrste zastrupitev se na različnih območjih 
in tudi v različnih zgodovinskih in življenj-
skih obdobjih razlikujejo. V Sloveniji je do-
bra polovica zastrupitev s snovmi medicin-
skega izvora in nekaj manj kot polovica s 
snovmi nemedicinskega izvora. V nekaterih 
predelih sveta so najpogostejše zastrupitve 
zaradi stika s strupenimi živalmi, pesticidi 
in strupenimi kovinami. Zaradi številčnosti 
strupenih sestavin in različnosti njihove-
ga učinkovanja je obravnava zastrupljencev 
zapletena in zahtevna. Za hitro in učinko-
vito pomoč so se razvili centri, ki zbirajo 
podatke o delovanju strupov in izkušnjah 
pri zdravljenju zastrupitev ter posredujejo 
informacije o strupenosti določenih snovi in 
zdravljenju (glej opombo 1.)
Razvoj toksikologije v svetu
Že prazgodovinski človek je ločil minerale, 
rastline in živali na užitne in neužitne ozi-
roma strupene. Staroegipčanski Brooklin-
ski papirus (od leta 660 do leta 330 pred 
našim štetjem) opisuje zastrupitve s strupi 
kač, škorpijonov in pajka Lycosa tarantula 
ter njihovo zdravljenje. Pri tem navaja tudi, 
kateri strupi so zanesljivo smrtni. Hipokrat 
je okoli leta 400 pred našim štetjem opisal 
številne strupe in klinične znake zastrupitev 
ter prevelike odmerke, opisal je tudi zdra-
vljenje ter dodal, da lahko zaužitje mleka 
pri nekaterih strupih prepreči njihovo ško-
dljivost. Pontski kralj Mitridat VI. Pontski 
(120-63 pred našim štetjem) je užival nizke 
odmerke mešanice strupov, da bi pridobil 
neobčutljivost pred zastrupitvijo. Rimlja-
ni so med pripadniki vodilne elite neredko 
izvajali atentate s strupi, zato so se bali 
zastrupitev in iskali protistrupe (antidote) 
zanje. Rimski diktator Sulla (138-78 pred 
našim štetjem) je okoli leta 81 pred našim 
štetjem izdal zakonik Lex Cornelia de sica-
riis et veneficis, ki je pravno urejal zastru-
pitve. V grško-rimski medicini se je razvil 
pojem univerzalnega protistrupa (theriaca, 
mithridatum, antidotum universale). Celsus 
je v delu De medicina (leta 30 našega štetja) 
ohranil sestavo Mitridatovega protistrupa, 
imel je šestintrideset sestavin.
V srednjem veku je v Španiji živeči židovski 
zdravnik in filozof Majmonid (1135–1204) 
objavil delo (leta 1198) o zdravljenju zastru-
pitev s strupi žuželk, členonožcev in kač. V 
renesansi so Italijani izvajali celo zastru-
pljanje s kozmetiko, ki je vsebovala arze-
nik (zloglasni Borgijci). Raziskovalec stru-
pov je bil tudi švicarski zdravnik Paracelsus 
(1493–1541), ki je po Galenu prvi močneje 
spremenil biomedicinsko znanost in revolu-
cionarno posegel v dotedanjo toksikologijo 
in farmakologijo. Z zastrupitvami se je Pa-
racelsus med drugim seznanil pri preuče-
vanju bolezni rudarjev v Idriji (Ball, 2006). 
Njegov izrek Sola dosis facit venenum ali Sa-
mo od odmerka je odvisno, ali je nekaj strup, 
je bil revolucionaren za tisti čas. Latinski 
izrek je parafraziran dejanski Paracelsusov 
izrek: »Alle Dinge sind Gift, und nichts ist oh-
ne Gift; allein die Dosis machts, dass ein Ding 
kein Gift sei.« (Vse stvari so strup in ničesar 
ni brez strupa, samo odmerek odloča, da 
snov ni strupena.) 
Paracelsus je kritiziral uporabo drastičnih 
odmerkov živosrebrovih mazil za zdravljenje 
sifilisa, ki so bili takrat v navadi in so pov-
zročali hude zastrupitve. Za njim so se vse 
bolj razvijale naravoslovne znanosti, pred-
vsem kemija, tako da so bili strupi in njiho-
vi učinki vse pogosteje predmet preučevanja. 
François Magendie (1783–1885) je preuče-
val delovanje bljuvalnega oreščka (Nux vo-
mica; vsebuje kasneje odkriti strihnin) in 
ugotovil, da povzroča krče pri poskusni ži-
vali, ker deluje na hrbtni mozeg. Pri posku-
sih na živalih je izvajal vivisekcijo (rezanje 
telesa živih živali v raziskovalne namene), 
za omrtvičenje živali pa je uporabljal kura-
re, strup južnoameriških Indijancev. Zače-
tnik moderne toksikologije, španski zdrav-
nik Mathieu Orfila (1787–1853), delujoč v 
Parizu, je uvedel kemijske analize obdukcij-
skih vzorcev za dokazovanje zastrupitev in 
tako vpeljal forenzično toksikologijo (Orfila, 
2014). Prvi njegov dosežek je bil dokaz te-
daj modnega strupa arzena v obdukcijskih 
Navadni ščipalec ali škorpijon (Scorpiones) v slovenskem 
prostoru običajno ni zelo nevarna vrsta pajkovcev. Foto: 
Rok Kostanjšek.
Švicarski zdravnik 
Paracelsus (1493–1541), 
renesančni reformator 
splošne medicine, je 
prvi postavil trditev, 
da je samo od odmerka 
odvisno, ali je neka 
snov smrtna. 
Vir: Wellcome Library.
224 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 225Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija
vzorcih. Leta 1814 je napisal prvo pomemb-
no knjigo o naravnih strupih Traité des poi-
sons (Razprava o strupih). Magendiejev uče-
nec Claude Bernard (1813–1878) je preučil 
delovanje kurareja in odkril živčno-mišič-
ni blok, dodal mehanizem delovanja oglji-
kovega monoksida in izdal knjigo Uvod v 
študij eksperimentalne medicine (1865) (Gal-
lo, 2008). Nemški farmakolog Louis Lewin 
(1850–1929) je opravil pomembne raziskave 
strupenosti narkotikov, alkaloidov, metano-
la, glicerola in kloroforma. Razvoj organske 
kemije v devetnajstem stoletju je bil tako 
intenziven, da so do leta 1880 sintetizirali 
več kot deset tisoč organskih spojin. Dolo-
čanje akutne strupenosti pri poskusnih ži-
valih je leta 1927 uvedel John William Tre-
van (1887–1956). Navadno se ugotavlja, pri 
katerem enkratnem odmerku (v miligramih 
na kilogram) umre polovica testnih živali, 
to je tako imenovani LD50 (srednja smrtna 
doza, smrtna doza 50; količina agensa, ki 
povzroči smrt pri polovici testiranih oseb-
kov določene vrste). LD50 se za ugotavlja-
nje akutne strupenosti kemikalij določa na 
laboratorijskih miših in podganah marsikje 
še danes, pri čemer se upošteva tudi način 
uporabe strupa, na primer z vbrizgavanjem, 
peroralno (skozi usta) ali z vdihavanjem. 
Sodobna toksikologija razvija alternativne 
metode za ocenjevanje strupenosti kemikalij 
(Zupanič Slavec, 2013).
Med prvo svetovno vojno so na frontah 
začeli uporabljati bojne strupe, klor, ipe-
rit in fosgen. Razvoju znanosti dvajsetega 
stoletja je sledila tudi toksikologija, ki so 
ji nova nastajajoča zdravila bila izziv, saj 
so se ob njih pojavljale tudi nepojasnje-
ne smrti. Zato so leta 1906 v Združe-
nih državah Amerike sprejeli prvi zakon 
o hrani in zdravilih, ki je prepovedoval 
meddržavni promet kontaminirane in ne-
pravilno označene hrane, zdravil in pijač. 
V tistem času je bilo sicer največ zastru-
pitev povezanih z obdelavo ali uživanjem 
toksinov, to je strupov naravnega izvora. 
Šele z razvojem organske sintezne kemi-
je v dvajsetem stoletju so postale komer-
Španski zdravnik Mathieu Orfila (1787–1853) je uvedel kemijske analize obdukcijskih vzorcev za dokazovanje 
zastrupitev, tudi za arzenik, in velja za začetnika moderne toksikologije. Spoznanja je zapisal v knjigi o naravnih 
strupih Traité des poisons (Razprava o strupih) (1815). Vir: Wikipedia.
Nemški farmakolog Louis Lewin (1850–1929) je konec 
devetnajstega stoletja izvedel pomembne raziskave 
strupenosti narkotikov, alkaloidov, metanola, glicerola 
in kloroforma. Vir: Wikimedia Commons.
Za razvoj toksikologije je bila pomembna knjiga Uvod v študij eksperimentalne medicine (1865), delo vplivnega 
francoskega fiziologa Claudea Bernarda (1813–1878).
224 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 225Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija
vzorcih. Leta 1814 je napisal prvo pomemb-
no knjigo o naravnih strupih Traité des poi-
sons (Razprava o strupih). Magendiejev uče-
nec Claude Bernard (1813–1878) je preučil 
delovanje kurareja in odkril živčno-mišič-
ni blok, dodal mehanizem delovanja oglji-
kovega monoksida in izdal knjigo Uvod v 
študij eksperimentalne medicine (1865) (Gal-
lo, 2008). Nemški farmakolog Louis Lewin 
(1850–1929) je opravil pomembne raziskave 
strupenosti narkotikov, alkaloidov, metano-
la, glicerola in kloroforma. Razvoj organske 
kemije v devetnajstem stoletju je bil tako 
intenziven, da so do leta 1880 sintetizirali 
več kot deset tisoč organskih spojin. Dolo-
čanje akutne strupenosti pri poskusnih ži-
valih je leta 1927 uvedel John William Tre-
van (1887–1956). Navadno se ugotavlja, pri 
katerem enkratnem odmerku (v miligramih 
na kilogram) umre polovica testnih živali, 
to je tako imenovani LD50 (srednja smrtna 
doza, smrtna doza 50; količina agensa, ki 
povzroči smrt pri polovici testiranih oseb-
kov določene vrste). LD50 se za ugotavlja-
nje akutne strupenosti kemikalij določa na 
laboratorijskih miših in podganah marsikje 
še danes, pri čemer se upošteva tudi način 
uporabe strupa, na primer z vbrizgavanjem, 
peroralno (skozi usta) ali z vdihavanjem. 
Sodobna toksikologija razvija alternativne 
metode za ocenjevanje strupenosti kemikalij 
(Zupanič Slavec, 2013).
Med prvo svetovno vojno so na frontah 
začeli uporabljati bojne strupe, klor, ipe-
rit in fosgen. Razvoju znanosti dvajsetega 
stoletja je sledila tudi toksikologija, ki so 
ji nova nastajajoča zdravila bila izziv, saj 
so se ob njih pojavljale tudi nepojasnje-
ne smrti. Zato so leta 1906 v Združe-
nih državah Amerike sprejeli prvi zakon 
o hrani in zdravilih, ki je prepovedoval 
meddržavni promet kontaminirane in ne-
pravilno označene hrane, zdravil in pijač. 
V tistem času je bilo sicer največ zastru-
pitev povezanih z obdelavo ali uživanjem 
toksinov, to je strupov naravnega izvora. 
Šele z razvojem organske sintezne kemi-
je v dvajsetem stoletju so postale komer-
Španski zdravnik Mathieu Orfila (1787–1853) je uvedel kemijske analize obdukcijskih vzorcev za dokazovanje 
zastrupitev, tudi za arzenik, in velja za začetnika moderne toksikologije. Spoznanja je zapisal v knjigi o naravnih 
strupih Traité des poisons (Razprava o strupih) (1815). Vir: Wikipedia.
Nemški farmakolog Louis Lewin (1850–1929) je konec 
devetnajstega stoletja izvedel pomembne raziskave 
strupenosti narkotikov, alkaloidov, metanola, glicerola 
in kloroforma. Vir: Wikimedia Commons.
Za razvoj toksikologije je bila pomembna knjiga Uvod v študij eksperimentalne medicine (1865), delo vplivnega 
francoskega fiziologa Claudea Bernarda (1813–1878).
226 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 227Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija
cialno zanimive umetne snovi, kasneje so 
ugotovili, da so nekatere strupene (Krim-
sky, 2017). Sledila so odkritja vitaminov, 
hormonov, antimalarikov, organofosfatov, 
radionuklidov … Postopne umetne sinteze 
številnih novih snovi so omogočile nasta-
nek farmacevtske industrije. Pojav sinte-
tičnih pesticidov (na primer dikloro-dife-
nil-trikloroetana (DDT) in drugih sredstev 
za zatiranje škodljivih organizmov) in spo-
znanje, da so nekatere spojine rakotvorne 
in da lahko škodljivo učinkujejo na zdravje, 
sta pripeljala do vse pomembnejšega dela v 
laboratorijih in razmahu testiranja snovi na 
poskusnih živalih. Za toksikološke poskuse 
večinoma uporabljajo predvsem miši, podga-
ne, kunce, budre, hrčke in pse. Sprejeta je 
bila vse strožja zakonodaja, kajti za veliko 
na novo odkritih snovi se je v laboratoriju 
ali pa v praksi pokazalo, da so strupene. Po-
memben mejnik je tragedija s talidomidom, 
učinkovino, ki so jo v petdesetih letih dvaj-
setega stoletja predpisovali za lajšanje slabo-
sti v prvem trimesečju nosečnosti. Pokazalo 
se je, da je talidomid teratogen (lahko po-
škoduje zarodek v zgodnji nosečnosti, ne da 
bi škodoval nosečnici), zato so se rodili šte-
vilni otroci s pohabljenimi udi. Posledično 
je bil uveden strog nadzor zdravil, ki mu je 
sledil nadzor dodatkov v živilih, pesticidov 
in industrijskih kemikalij (Timbrell, 2008).
Toksikologija se je vse bolj razvijala v sub-
specialne veje in postajala podporna veja 
medicine, ki v sodobnem času postaja še po-
membnejša. Specializirani centri za zastru-
pitve so se v večjem obsegu začeli pojavlja-
ti v mednarodnem prostoru šele ob koncu 
šestdesetih let dvajsetega stoletja. Nastajali 
so navadno v tesni povezavi z urgentnimi 
ambulantami, kamor so sprejemali bolnike 
z zastrupitvami. Kasneje so se začeli pro-
storsko in kadrovsko širiti, imeli so vedno 
bolj obsežno dokumentacijo o toksičnih 
snoveh in proizvodih, nastajali pa so tudi 
zunaj kliničnih ustanov. Nekateri so klinič-
no dejavnost celo opustili, kar se je kasneje 
pokazalo za veliko pomanjkljivost. Analize 
so potrdile domneve, da je učinkovitost 
tovrstnih centrov največja, kadar združu-
jejo klinično in informativno-svetovalno 
dejavnost, še zlasti, če imajo v svoji sestavi 
tudi ustrezen toksikološki laboratorij. Zdaj 
približno tretjina centrov združuje obe de-
javnosti, vse tri pa le redki, saj se je zaradi 
strogih predpisov in učinkovite prepreči-
tvene dejavnosti število zastrupitev precej 
zmanjšalo. Hkrati so se zunaj kliničnih 
ustanov razvijali novi toksikološki labora-
toriji za izvajanje biološkega spremljanja na 
delovnih mestih in v okolju ter toksikolo-
ške analize prehrambnih proizvodov (Gallo, 
2010).
Glavni namen sodobne toksikologije je za-
gotavljanje varne uporabe kemikalij in pre-
prečevanje zastrupitev, zato se toksikologija 
ukvarja tudi s presojo varnosti zdravil, mi-
neralov, toksinov, pesticidov, industrijskih 
kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo 
jim namerno ali naključno izpostavljeni v 
vsakdanjem življenju.
(Nadaljevanje v prihodnji številki.)
Literatura:
About us. HBM4EU, 2023. (Internet.) Dosegljivo na: 
https://www.hbm4eu.eu/. (Citirano 12. 2. 2023.)
Ball, P., 2006: The Devil‘s Doctor – Paracelsus and 
the World of Renaissance Magic and Science. London: 
William Heinemann, 98.
Ciraj, M., Vračko, P., ur., 2016: Chemical safety and 
protection of human health: the Slovenian experience. 
Kopenhagen: World Health Organization, 1–69.
Ergotizem. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: 
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ergotizem. (Citirano 17. 5. 
2022.)
Gallo, M. A., 2008: History and Scope of Toxicology. V: 
Klaassen, C. D., ur.,: Casarett and Doull‘s Toxicology. 
The Basic Science of Poison. 7th ed. Kansas City: 
McGraw-Hill, 3-10.
Gallo, M. A., 2010: Chapter 1. History and Scope of 
Toxicology. V: Klaassen, C. D., Watkins, J. B., ur.,: 
Casarett & Doull‘s Essentials of Toxicology. 2e. McGraw 
Hill. Dosegljivo na: https://accesspharmacy.mhmedical.
com/content.aspx?bookid=449&sectionid=39910766.
Gelmetti, C., 2010: Il fuoco di Sant‘Antonio. Dai Misteri 
Eleusini all ‘LSD. Milano: Springer.
Harlander, D., Miljavac, B., 2013: Ocena tveganja 
za zdravje ljudi v Beli krajini zaradi uživanja s 
polikroriranimi bifenili onesnaženih doma pridelanih 
živil (jajca, mleko, kokoši) ter rib iz rek Krupe in 
Lahinje. E-NBOZ, 3 (2): 7–15.
Ivartnik, M., Pavlič, H., Hudopisk, N., 2016: Vsebnost 
svinca v krvi otrok na območju Zgornje Mežiške doline. 
Ljubljana: ARSO.
Jan, J., Vrbič, V., 2000: Polyclorinated biphenyls 
cause developmental enamel defects in children. Caries 
Research, 34: 469–473.
Johann Zacherl. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo 
na: https://en.wikipedia.org/wiki/Johann Zacherl. 
(Citirano 17. 2. 2023.)
Joint FAO/WHO Expert Meeting on Tropane Alkaloids, 
2020. Rim: FAO/WHO.
Kobal, A. B., 1975: Profesionalna ekspozicija 
anorganskemu živemu srebru in spremembe v serumskih 
proteinih. Magistrsko delo. Zagreb.
Kobal, A. B., in sod., 2017: Exposure to mercury in 
susceptible population groups living in the former 
mercury mining town of Idrija, Slovenia. Environmental 
Research, 152: 434–45.
Krejči, F., 1999: Toksikologija. V: Enciklopedija 
Slovenije. Zv. 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 269–
270.
Krimsky, S., 2017: The unsteady state and inertia of 
chemical regulation under the US Toxic Substances 
Control Act. PLoS Biology, 15 (12): e2002404.
Mathieu Joseph Bonaventure Orfila (1787–1853). Visible 
Proofs – Forensic Views of the body (internet), 2014. 
Dosegljivo na: https://www.nlm.nih.gov/visibleproofs/
galleries/biographies/orfila.html. (Citirano 12. 8. 2021.)  
Milčinski, L., 1978: Droge in čarovništvo. Proteus, 41 
(2): 88–92.
Perharič, L., 2012: Ocena tveganja dejavnikov iz okolja 
na Inštitutu za varovanje zdravja. Isis, 21 (1): 25–28.
Perharič, L., 2013: Vsebnost dioksinov v materinem 
mleku. Ljubljana: ARSO.
Perharič, L., 2018: Kemični motilci endokrinega sistema. 
Isis, 27 (5): 35–41.
Perharič, L., in sod., 2018: Risk assessment for children 
health from environmental exposure to inorganic arsenic. 
European Journal of Public Health, 28 (Suppl. 4): 109.
Perharič, L., 2022: Curriculum vitae. Osebni arhiv. 
Perharič, L., 2023: O toksikologiji [internet]. Slovensko 
toksikološko društvo. Dosegljivo na: https://www.tox.si/
sl/o-toksikologiji/. (1. 2. 2023.)
Pintar, I., 1954: Johannes Antonius Scopoli in njegovo 
prizadevanje za obrtno higieno. Arhiv za higijenu rada 
i toksikologiju, 5 (3–4): 309–320. Glej tudi: Petkovšek, 
V., 1977: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v 
slovenskem prostoru. Razprave, XX (2). Ljubljana: 
SAZU.
Pollak, P., Perharič, L., ur., 2017: Navodila za izdelavo 
ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti 
kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja 
z izbranimi poglavji in praktičnimi primeri. I. del. 
Ljubljana: NIJZ. 
Scientific Opinion on Tropane alkaloids in food and 
feed. EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain 
(CONTAM). 2013. EFSA Journal, 11 (10): 3386.
Timbrell, J., 2008: Paradoks strupa: kemikalije kot 
prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS.
Timbrell, J., 2008: Strupi – stara veščina nova znanost. 
V: Timbrell, J., ur.,: Kemikalije kot prijatelji in 
sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 1–10.
Timbrell, J., 2008: Zdravila in mamila – varnih zdravil 
ni, so samo varni načini uporabe. V: Timbrell, J., ur.,: 
Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. 
Ljubljana: IVZ RS, 49–90.
Zupanič Slavec, Z., 2005: Razvoj javnega zdravstva na 
Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov 
utemeljitelj dr. Ivo Pirc (1981–1967). Ljubljana: Inštitut 
za varovanje zdravja RS.
Zupanič Slavec, Z., 2013: Strupi in toksini skozi 
čas. Gea, 23: 24–35.
Zupanič Slavec, Z., Slavec, K., 2008: J. A. Scopoli - 
zdravnik idrijskih rudarjev. Idrijski razgledi, 53 (1/2): 
31–34.
226 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 227Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija
cialno zanimive umetne snovi, kasneje so 
ugotovili, da so nekatere strupene (Krim-
sky, 2017). Sledila so odkritja vitaminov, 
hormonov, antimalarikov, organofosfatov, 
radionuklidov … Postopne umetne sinteze 
številnih novih snovi so omogočile nasta-
nek farmacevtske industrije. Pojav sinte-
tičnih pesticidov (na primer dikloro-dife-
nil-trikloroetana (DDT) in drugih sredstev 
za zatiranje škodljivih organizmov) in spo-
znanje, da so nekatere spojine rakotvorne 
in da lahko škodljivo učinkujejo na zdravje, 
sta pripeljala do vse pomembnejšega dela v 
laboratorijih in razmahu testiranja snovi na 
poskusnih živalih. Za toksikološke poskuse 
večinoma uporabljajo predvsem miši, podga-
ne, kunce, budre, hrčke in pse. Sprejeta je 
bila vse strožja zakonodaja, kajti za veliko 
na novo odkritih snovi se je v laboratoriju 
ali pa v praksi pokazalo, da so strupene. Po-
memben mejnik je tragedija s talidomidom, 
učinkovino, ki so jo v petdesetih letih dvaj-
setega stoletja predpisovali za lajšanje slabo-
sti v prvem trimesečju nosečnosti. Pokazalo 
se je, da je talidomid teratogen (lahko po-
škoduje zarodek v zgodnji nosečnosti, ne da 
bi škodoval nosečnici), zato so se rodili šte-
vilni otroci s pohabljenimi udi. Posledično 
je bil uveden strog nadzor zdravil, ki mu je 
sledil nadzor dodatkov v živilih, pesticidov 
in industrijskih kemikalij (Timbrell, 2008).
Toksikologija se je vse bolj razvijala v sub-
specialne veje in postajala podporna veja 
medicine, ki v sodobnem času postaja še po-
membnejša. Specializirani centri za zastru-
pitve so se v večjem obsegu začeli pojavlja-
ti v mednarodnem prostoru šele ob koncu 
šestdesetih let dvajsetega stoletja. Nastajali 
so navadno v tesni povezavi z urgentnimi 
ambulantami, kamor so sprejemali bolnike 
z zastrupitvami. Kasneje so se začeli pro-
storsko in kadrovsko širiti, imeli so vedno 
bolj obsežno dokumentacijo o toksičnih 
snoveh in proizvodih, nastajali pa so tudi 
zunaj kliničnih ustanov. Nekateri so klinič-
no dejavnost celo opustili, kar se je kasneje 
pokazalo za veliko pomanjkljivost. Analize 
so potrdile domneve, da je učinkovitost 
tovrstnih centrov največja, kadar združu-
jejo klinično in informativno-svetovalno 
dejavnost, še zlasti, če imajo v svoji sestavi 
tudi ustrezen toksikološki laboratorij. Zdaj 
približno tretjina centrov združuje obe de-
javnosti, vse tri pa le redki, saj se je zaradi 
strogih predpisov in učinkovite prepreči-
tvene dejavnosti število zastrupitev precej 
zmanjšalo. Hkrati so se zunaj kliničnih 
ustanov razvijali novi toksikološki labora-
toriji za izvajanje biološkega spremljanja na 
delovnih mestih in v okolju ter toksikolo-
ške analize prehrambnih proizvodov (Gallo, 
2010).
Glavni namen sodobne toksikologije je za-
gotavljanje varne uporabe kemikalij in pre-
prečevanje zastrupitev, zato se toksikologija 
ukvarja tudi s presojo varnosti zdravil, mi-
neralov, toksinov, pesticidov, industrijskih 
kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo 
jim namerno ali naključno izpostavljeni v 
vsakdanjem življenju.
(Nadaljevanje v prihodnji številki.)
Literatura:
About us. HBM4EU, 2023. (Internet.) Dosegljivo na: 
https://www.hbm4eu.eu/. (Citirano 12. 2. 2023.)
Ball, P., 2006: The Devil‘s Doctor – Paracelsus and 
the World of Renaissance Magic and Science. London: 
William Heinemann, 98.
Ciraj, M., Vračko, P., ur., 2016: Chemical safety and 
protection of human health: the Slovenian experience. 
Kopenhagen: World Health Organization, 1–69.
Ergotizem. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: 
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ergotizem. (Citirano 17. 5. 
2022.)
Gallo, M. A., 2008: History and Scope of Toxicology. V: 
Klaassen, C. D., ur.,: Casarett and Doull‘s Toxicology. 
The Basic Science of Poison. 7th ed. Kansas City: 
McGraw-Hill, 3-10.
Gallo, M. A., 2010: Chapter 1. History and Scope of 
Toxicology. V: Klaassen, C. D., Watkins, J. B., ur.,: 
Casarett & Doull‘s Essentials of Toxicology. 2e. McGraw 
Hill. Dosegljivo na: https://accesspharmacy.mhmedical.
com/content.aspx?bookid=449&sectionid=39910766.
Gelmetti, C., 2010: Il fuoco di Sant‘Antonio. Dai Misteri 
Eleusini all ‘LSD. Milano: Springer.
Harlander, D., Miljavac, B., 2013: Ocena tveganja 
za zdravje ljudi v Beli krajini zaradi uživanja s 
polikroriranimi bifenili onesnaženih doma pridelanih 
živil (jajca, mleko, kokoši) ter rib iz rek Krupe in 
Lahinje. E-NBOZ, 3 (2): 7–15.
Ivartnik, M., Pavlič, H., Hudopisk, N., 2016: Vsebnost 
svinca v krvi otrok na območju Zgornje Mežiške doline. 
Ljubljana: ARSO.
Jan, J., Vrbič, V., 2000: Polyclorinated biphenyls 
cause developmental enamel defects in children. Caries 
Research, 34: 469–473.
Johann Zacherl. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo 
na: https://en.wikipedia.org/wiki/Johann Zacherl. 
(Citirano 17. 2. 2023.)
Joint FAO/WHO Expert Meeting on Tropane Alkaloids, 
2020. Rim: FAO/WHO.
Kobal, A. B., 1975: Profesionalna ekspozicija 
anorganskemu živemu srebru in spremembe v serumskih 
proteinih. Magistrsko delo. Zagreb.
Kobal, A. B., in sod., 2017: Exposure to mercury in 
susceptible population groups living in the former 
mercury mining town of Idrija, Slovenia. Environmental 
Research, 152: 434–45.
Krejči, F., 1999: Toksikologija. V: Enciklopedija 
Slovenije. Zv. 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 269–
270.
Krimsky, S., 2017: The unsteady state and inertia of 
chemical regulation under the US Toxic Substances 
Control Act. PLoS Biology, 15 (12): e2002404.
Mathieu Joseph Bonaventure Orfila (1787–1853). Visible 
Proofs – Forensic Views of the body (internet), 2014. 
Dosegljivo na: https://www.nlm.nih.gov/visibleproofs/
galleries/biographies/orfila.html. (Citirano 12. 8. 2021.)  
Milčinski, L., 1978: Droge in čarovništvo. Proteus, 41 
(2): 88–92.
Perharič, L., 2012: Ocena tveganja dejavnikov iz okolja 
na Inštitutu za varovanje zdravja. Isis, 21 (1): 25–28.
Perharič, L., 2013: Vsebnost dioksinov v materinem 
mleku. Ljubljana: ARSO.
Perharič, L., 2018: Kemični motilci endokrinega sistema. 
Isis, 27 (5): 35–41.
Perharič, L., in sod., 2018: Risk assessment for children 
health from environmental exposure to inorganic arsenic. 
European Journal of Public Health, 28 (Suppl. 4): 109.
Perharič, L., 2022: Curriculum vitae. Osebni arhiv. 
Perharič, L., 2023: O toksikologiji [internet]. Slovensko 
toksikološko društvo. Dosegljivo na: https://www.tox.si/
sl/o-toksikologiji/. (1. 2. 2023.)
Pintar, I., 1954: Johannes Antonius Scopoli in njegovo 
prizadevanje za obrtno higieno. Arhiv za higijenu rada 
i toksikologiju, 5 (3–4): 309–320. Glej tudi: Petkovšek, 
V., 1977: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v 
slovenskem prostoru. Razprave, XX (2). Ljubljana: 
SAZU.
Pollak, P., Perharič, L., ur., 2017: Navodila za izdelavo 
ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti 
kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja 
z izbranimi poglavji in praktičnimi primeri. I. del. 
Ljubljana: NIJZ. 
Scientific Opinion on Tropane alkaloids in food and 
feed. EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain 
(CONTAM). 2013. EFSA Journal, 11 (10): 3386.
Timbrell, J., 2008: Paradoks strupa: kemikalije kot 
prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS.
Timbrell, J., 2008: Strupi – stara veščina nova znanost. 
V: Timbrell, J., ur.,: Kemikalije kot prijatelji in 
sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 1–10.
Timbrell, J., 2008: Zdravila in mamila – varnih zdravil 
ni, so samo varni načini uporabe. V: Timbrell, J., ur.,: 
Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. 
Ljubljana: IVZ RS, 49–90.
Zupanič Slavec, Z., 2005: Razvoj javnega zdravstva na 
Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov 
utemeljitelj dr. Ivo Pirc (1981–1967). Ljubljana: Inštitut 
za varovanje zdravja RS.
Zupanič Slavec, Z., 2013: Strupi in toksini skozi 
čas. Gea, 23: 24–35.
Zupanič Slavec, Z., Slavec, K., 2008: J. A. Scopoli - 
zdravnik idrijskih rudarjev. Idrijski razgledi, 53 (1/2): 
31–34.