List 27. Sedanja žitna cena in njeni nasledki. Govor gosp. Karla viteza Kleyle-ta v poslednjem velikem zboru c. k. kmetijske dražbe na Dunaji. Kar bom govoril o /sedanji žitni ceni, ne bom govoril iz svoje volje, temveč sem prisiljen o tem govoriti. Sleherni umen kmetovavec je menda že sam opazoval in preudarjal nizko ceno žita, pa tudi njene sedanje kakor tudi prihodnje nasledke. Godi se mi pri tej reči, kakor zdravniku, kteri ima hudo rano preiskovati. Zdravnik ve gotovo, da preiskovanje rane dela bolniku bolečine, gotov pa ni nikakor, ali zadostujejo sedanje zdravniške vednosti, rano zaceliti. Rano pa mora vendar pregledati in preiskati, ker bi utegnili biti nasledki njeni prevažni, če bi si zdravnik po vsi moči ne prizadeval zvediti, kakošna je rana in kako jo zaceliti. Poslednji čas smo doživeli v kmetijstvu tako poskakovanje žitne cene, da je tudi kmetijstvo, če tudi je najstareje in najterdneje obertovanje, se tako rekoč v nekako loterijo preverglo. Ti poskoki in te odjenjave žitne cene so pa ravno največje overe poštenega teržtva. Tudi o nizki ceni — če je le stanovitna — se da z dobičkom fcaj početi. Ako se pa kdo ravna po višji ceni, mora opešati, če cena prehitro odjenja in nizko pride. Nehati mora kmetovavec s to barantijo, ako si ne poiše novih potov za svoje početje. Al to stane sedaj kmetovavce silno težko. Večidel imajo gospodarji svoje kmetije take, da leži v njih velik kapital; če pa potrebujejo za svoje gospodarstvo dnarja, ga ne dobe za take činže, pri kterih bi shajati mogli. Na drugi strani morajo pa skoraj povsod — prav malo dežel je, da ne — delavce silno drago plačevati. Zadnjič ve slednji, koliko mora še davkov odrajtovati. Pred so ljudje prodajali in kupčevali s tem, kar jim je zemlja dajala; potem so začeli z dnarji barantati, in to je povzdignilo ceno vseh reči kaj visoko. To je kmetijstvu pomagalo na noge, kakor malokdaj pred. Omislili so si mnogoverstne m as in e; vpeljali so drenažo, kupili so si mnogoverstnega gnojila, — z eno besedo, prijeli so se različnih umetnih pomočkov, s kterimi so si povsod prizadevali kmetijstvo spraviti na višjo stopnjo. Pa ravno, ko je vse tako lepo od rok šlo, je cena žita odjenjala. Sprašujmo tedaj: Kako je prišla nizka cena, — ali bo obstala ali ne, in kaj moremo storiti, da se ognemo hudih nasledkov? Žitna cena pred malo leti je bila nezmirno visoka, kakoršne se nihče ni nadjal. Tega pa so bile nenavadne okoljšine krive. Zaperte so bile namreč dežele, iz kterih dobiva Evropa večji del žita: o vojski Rusov namreč s Turki, Francozi in Angleži niso mogle te dežele spečavati, kar so čez svojo potrebo pridelale. Razun tega so se skoraj v vseh deržavah na vojsko pripravljali, in ker so mogli zavoljo tega veliko veliko žita za armade nakupovati, si je mislil vsaki žitar: zdaj bo dobička na cente! in skupovati je začel žita. Koj potem so imeli rodovitne letine ravno v tistih deželah, ktere mnogo poljskih pridelkov v druge dežele prodajajo, namreč v južno-evropejskih deželah in v Ameriki; na Angležkem, Francozkem, Nemškem pa so le srednje letine imeli. Ponujati in ponujati so začeli naenkrat žita iz vseh krajev. — Poti, po kterih se je žito dovaže-valo, so se okrajšale, olajšana je bila kupčija, kolikor se je dalo, in obilnosti se je pot odperla v vse dežele, če so bile še tako deleč. Kar naenkrat pride stiska nad kupčij-stvo in dnarje; serce je upadlo vsakemu, kterega je mikala kakošna barantija. Vse to pa je storilo, da je žitna cena padla. Kaj mikavno je, pregledovati ceno, po kteri se je žito lansko leto prodajalo, kako so po žetvi kmetovavci in kupčevavci prerokovali, da bo cena poskočila, — in nihče ni mislil, da bi mogla na tisto nizko stopnjo priti, na jvkteri je sedaj. v Se le potem, ko smo zvedili iz Evrope, Amerike, in iz celega sveta, kako se je letina obnesla, in ko smo vidili, da se je povsod dobro ali vsaj srednje obnesla, in da ji kupčija ni kos, je cena začela čedalje bolj padati. V poslednjih dveh letih smo doživeli čudni prikazek, da je berž po žetvi cena žita najvišja bila, — najnižja pa spomladi, ravno takrat, ko bi imela višja biti. Sila je bila za živinsko klajo in kmet je bil prisiljen, svoji živini žito pokladati, pa vendar se ni reč nič kaj spreobernila. Tudi upanje, da bodo žganjarije več žita porabile, je splavalo po vodi. Se ve, da je bilo žito najpervo tam najceneje, kjer je kupčija z žitom največja, — na Ogerskem, v Ameriki. Od ondod je bilo v druge dežele zaneseno. Vprašanje je tedaj: kteri nasledki izhajajo iz tega že zdaj, in kteri bodo še izhajali? Ze zdaj se vidi, da zemljisni dohodki prihajajo čedalje nižeji in nižeji. Kteri obdeljuje zemljiša na svoje stroške, dobiva manj iz njih, kakor je dobival nekdaj; kteri je dal svojo kmetijo v zakup ali štant, mora znižati zakupnino, da ne spravi zakupnika (štantmana) popolnoma na kant. — Ker so posestniki v veliki stiski za dnarje, tudi polja ne morejo obdelovati kakor napredek časa terja. To pa spet tare fabrike kmetijskih mašin, in že se vidi, da imajo letos manj dela, kakor vlani. Pa tudi kmetovavci ne obračajo toliko dnarja na obdelovanje zemljiš, in to spet zavera napredek kmetijstva. Da bodo vsi ti nasledki sčasoma še veliko huji, ako žitna cena stanovitno nizka ostane; da zemlja ne bo samo manj dohodkov dajala, temoč da bojo zemljiša tudi manj vredne zavoljo tega; da bode zavoljo večjega pomanjkanja dnarjev tudi sila veliko prememb v posestvu: tega vsega ne bo nihče tajil, kdor to reč natanko prevdarja. Vse to se bo tem beržeje zgodilo, kolikor težeje bo dnarja dobiti, kolikor večji činži se bojo za izposojeni dnar mogli odrajtovati in kolikor več davkov mora dežela plačevati. Na vprašanje: ali bode ta nizka cena dolgo taka ostala, ne more nobena živa duša gotovega odgovora dati. Kar si jez prederznem na to reči, je le pohleven ------ 210 ------ opomin; mislim pa, da moramo to reč pretresti, kar moramo, dasiravno nam je prihodnost neznana, vsaj po d o zde vnos ti rajtengo storiti, da bomo potem svoje kmetijstva uravnali. Pretresimo tedaj to reč! Okoljnosti, iz kterih nizka cena izvira, so ali take, ktere so stanovitne, ali pa take, ktere le nekaj časa terpe. Med stanovitne štejemo pervič to, če se veliko več prideluje, in sicer zlasti v takih deželah, kjer že neobdelana zemlja brez vsega gnoja in s celo majhnim delom žita rodi. Tako prosto pridelovanje žita je najperva stopinja za povzdigo kmetijstva. Večje ko prihaja število ljudi in bolj ko se omikujejo, bolj se tudi razširja poljodelstvo v tacih deželah, ktere se samo s kmetijstvom pečajo in ne potrebujejo veliko dnarjev za to. Druga stanovitna okoljnost je, da po železnicah se vse blago lahko križem sveta vozi. Svet se je napravljanja teh železnih potov z vso gorečnostjo lotil in bo še dalje tako ravnal. Ložeje in pa tudi ceneje bodo tedaj zakladi žita v Evropo na prodaj prihajali. To dvoje bode ostalo stanovitno. Nestanovitne ali le nekaj časa ter peče okoljnosti pa so po mojem mnenji čez navado dobre letine in pa velika stiska v dna r jih in kupčij stvu. Take dobre letine, kakor lansko leto, ne bo kmali povsod, in tako huda stiska v dnarjih in kupčijstvu, kakor je lani bila, gotovo tudi ne bo ostala. Oe bi se to zgodilo, bi bila nesreča neskončna. Kadar bodo nehali uzroki, ktere smo ravno imenovali nestanovitne, bo tudi žitna cena nekoliko poskočila. Zlo pa cena ne bo tako kmali poskočila, ker smo rekli, da se dan današnji več žita prideluje in da je mogoče, pridelke lahko po svetu razpošiljati. Kolikor tedaj jez pre-vidim, naj kmetovavci nikar ne upajo, da bo žitna cena kaj kmalo poskočila, ako se ne primeri kaj posebnega; ne smejo tedaj upati, da bo pridelovanje žita kaj več dobička neslo. Treba bo tedaj svoje gospodarstvo tako napraviti, da mu bo, tudi o nizki žilni ceni, saj nekoliko dohodkov do-našalo, če ravno ne velicih. Kako pa bo to začeti? (Konec sledi.) List 28. Sedanja žitna cena in njeni nasledki. Govor goep. Karla viteza Kleyle-ta v poslednjem velikem zbora c. k. kmetijske družbe na Dunaj i. (Konec.) • Kako bi se dalo to doseči, da bi gospodarstvo tudi pri nizki žitni ceni kaj neslo, bilo je že mnogokrat pretresovano. Pomočki za to so, da se s kmetijstvom vred združi kmetijska obertnija, da se redi več živine., da se seje več klaje in zemlja bolje obdelava. \ f Vsak pa lahko /spozna, da se to ne da v enem hipu doseči, ampak da je veliko časa treba za to, In da največja overa v vsem tem je, da kmetovavec ne dobi dnarjev za majhne obresti na posodo. Pri ti priložnosti moram posebno govoriti o p o m n o-ženji živine v domačih deželah. Nemorem dostikrat reči in reči, da tudi v ti reči so nam ozke meje postavljene; zakaj? — zato ker mnoge unanje dežele živinoreja cenejše stane. To pa pride od tod, ker nektere v svojih velicih stepah ali pušavah skoraj nič druzega ne špogajo kakor živino, in to potem prodajajo v naše dežele po nižji ceni kakor jo mi moremo prodajati. Ako bi se tedaj tudi zavoljo kakih posebnih srečnih okoljnost živina pri nas podražila, ne smemo pozabiti, da bo tadaj tudi iz Rusovskega in Turškega v dežele našega cesarstva prihajalo več živine kakor doslej. O takih okoljšinah nam more ena sama reč pomagati, namreč to, da bi doživeli, da bi se vse meso ne prodajalo po eni ceni, ampak tako, da bi žlahneje meso dražje bilo kakor grobo in navadno meso. Ako bi se tak razloček med mesom in mesom delal, bi res v domačih v deželah mogli živinoreji na noge pomagati. Ce bi živino potem prav umno pitali, bi to dosegli, kar imajo druge dežele z cenejšo klajo pred nami. To je edina pot, druge ni. Dokler pa tega ni, moramo varčno gospodariti, stroške za gospodarstvo kolikor m o c zmanjšati in si prizadevati, da pridelujemo kar naj več takih reči, ktere moremo najbolje prodati. Obertniku in kmetovavcu ob enem biti, je prav dostikrat posamnemu nemogoče. Treba mu je pomoči druzih, in če mu drugi ne pomagajo, mora škodo terpeti, posebno, če ima le srednjo veliko posestvo. Veliki posestnik, kteri ima še drugod, postavimo, v gojzdih ali v obertnijah pomočkov, in pa mali, kteri si s svojo roko kruh služi, to je, čeravno ne veliko pa vendar toliko zasluži, da se preživi: ta dva bodeta ložeje izhajala, kakor srednji posestnik, kteri nima druzega nič, kakor le dohodke svoje kmetije. Pa ravno posestniki srednjih kmetij so za vsako deželo velike vrednosti, ker ravno oni se večidel z gospodarstvom sami pečajo in gospodarstvo sami oskerbujejo. Pri posestnikih srednje-velikih kmetij je največ delavnih in umnih gospodarjev. Taki posestniki pa morejo o nizki žitni ceni shajati samo tedaj, kadar se združijo z drugimi in ž njimi vred se večjih započetij lotijo. Omenil sem že, da največ zgube terpe tiste dežele, ktere prodajajo največ žita v druge dežele. Tam, kjer je obertnost s kmetijstvom združena, kjer večje mesta kmetijske pridelke povživajo, kakor zelenjavo, sočivje itd., tam ne stiska kmetovavcov nizka žitna cena tako, kakor v deželah, ktere se morajo samo s tem živiti, da žito v druge kraje prodajajo, kakor na Ogerskem, Slavonskem^ Banatu itd. Prašam pa še dalje: Ali je mar nesreča, da je žito tako po ceni? in ali ne de to uživavcom dobro, kar prodajavcom slabo de? ------ 218 ------ Ako pretreserao to vprašanje prav po pravici, spoznamo, da mora sedanja nadloga kmetovavcov vprihodnje najhuje zadeti uživavce. Kmetovavci morajo zdaj delavce drago plačevati; tako jih pa ne bodo mogli vedno plačevati. Ni mogoče, da bi kmetijstvo tako obstalo, kakor je zdaj. Gotova zguba mu žuga. Davki in delavci vzamejo več, kakor dohodki donašajo. Manj žita bodo tedaj sejali, in cena bo mogla zopet poskočiti; saj že zdaj ne moremo brez zgube kmetovati. Ako še dalje tako ostane, morajo delavci od prenapete dnine (iona) odjenjati, ali mora pa gospodarstvo nehati. Čeravno je pri železnicah še tu in tam veliko delavcov, čas vendar ni več deleč, da bodo železne ceste vse dodelane. Koliko huje bo potem za delavce, ko bodo o višji ceni živeža postopali! Jasno je pa kot beli dan, da bo moglo tudi obert-nijstvo in kupčijstvo terpeti, ko se bo zavoljo manjšega zaslužka delavcov tudi manj povžilo v deželi, in gotovo je, da bo ta splošna nezgoda toliko beržeje prišla, kolikor globokeje so se kmetovavci zakopali. To vprašanje preiskovati pa ni samo kmetovavcom zanimivo, temuč vsem, vsem stanovom: podložnim kakor tudi vladi sami. V jutrovih deželah imajo pregovor: ^Govoriti je srebro, molčati pa zlato44. Al s tem pregovorom ondi niso deleč prišli. Ako se ravno mnogi kmetovavci še tega pregovora derže', vendar v tako veiicih In resnih rečeh, kakoršne so tukaj, ni čas molčati. »Govoriti44 pa ni, vse obstoječe grajati ali po rečeh kričati, ktere se ne dajo doseči, ampak vse mirno in jasno pre-vdarjati in svoje prepričanje spodobno pa odkritoserčno povedati. Želeti morem tedaj le, naj govori vsaki, komur bije serce za domovino in cesarja, tako, kakor sem si jez prizadeval govoriti. — Zbor je z veliko slavo sprejel ta govor iskrenega gospoda c. k. ministerskega svetovavca.