SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK FRANU RAMOVŠU ZA Š E S TD E S E T L E TN I C O * LJUBLJANA III. LETNIK, 3-4 19 5 0 FRANU RAMOVŠU ZA ŠESTDESETLETN1CO MELANGES OFFERTS A FRAN RAMOVŠ VSEBINA — SOMMAIRE RAZPRAVE — ARTICLES DE FOND Conspectus gratulantium....................221 Anton Ocvirk: Franu Ramovša za 60-letnico. — Hommage à Fran Ramovš 223 France Bezlaj: Fran Ramovš. Pogled na njegovo delo. — Son oeuvre . . . 225 André Mazon (Paris): Quatre fragments d'évangile de la Macédoine méridionale .........................237 André Vaillant (Paris): La flexion verbale dans la glagolite croate.....248 W. K. Matthews (London): The fonetic value of jat' in old russian .... 256 Lucien Tesnière (Montpellier): Les vovelles nasales slaves et le parler Slovène de Replje .........'..............,263 Roman Jakobson (New York): 0 стихотворных реликтах раннего средневековья в чешской яитеритурной традиции...........267 Pierre Fouché (Paris): Latin aesculus et ilex ~ elex..........274 Richard Ekblom (Uppsala): Drei altslavische Ortsnamen altnordischen Ursprungs ....................... , , 277 Walter Steinhauser (Wien): Die altslavische Landstörzerin sraka.....284 Rudolf Aitzetmtiller (Graz): Ein hattisch-slavisches Elativsuffix und seine Entsprechungen in den übrigen indogermanischen Sprachen; der griechische Superlativ auf -atos/-tatos..................289 Linda Sadnik (Graz): Zur Frage des slavischen -ëno-Suffixes......297 Wilhelm Brandenstein (Graz): Haupt- und Nebenfluß.........301 Boris O. Unbegaun (Strasbourg): Slovène opâsen et son prototype russe . ■ 304 Giovanni Maver (Roma): Kanata. Explication du mot.........308 Jose! Mati (Graz): Zur Frage der semasiologisch-kulturhistorischen Erforschung der Lehn- und Fremdwörter im Stovenisclien........313 Arturo Cronia (Padova): Contribua alla dialettologia slovena ( 321 Jözef Trypucko (Uppsala): О pewnej nie dostrzežonej funke ji przedrostkôw czasownikowych iv j(zyku rosyjskim..............327 Aleksandar Belič (Beograd): Синтаксички, морфолошки и семантички одиоси у језикц и i/ граматици. — Rapports syntactic/lies, morphologiques et sémantiques dans la langue et dans la grammaire.........343 Petar Skok (Zagreb): Prilog ispitiyanju pred rimskih leksičkih ostataka и slo-venatkom i srpskohrvatskom jezi/tu. Contribution à la recherche des éléments préromains dans les langues Slovène et serbo-croate.....350 Henrik Barič (Zagreb): Ime reke Bojane. — Le nom de fleuve Bojana . . . 356 Stjepan Ivšič (Zagreb): O znaten ju pri jed loga si. s akuzativom и slovenskim jezicima. — La signification de la préposition 8Ъ avec l'accusatif dans les langues slaves.....................360 Rajko Nahtigal (Ljubljana): Slovo o polku Igoievi. — Fragments de l'édition Slovène......................369 Milko Kos (Ljubljana): Pustota. — Explication du terme pustota.....397 Stanko Skerlj (Ljubljana): F.nunciacija, stavek, predikat. Enoncjation. pro■ CONSPECTUS G R A T U L Л N TIU M RUDOLF AITZETMÜLLER * SANTERI ANKERIA * ANTON BAJEC HENRIK BARIC * ALEKSANDAR BELIC FRANCE BEZLAJ * ZVONKO BIZJAK * MARJA BORŠNIK REGINALD DE BRAY * WILHELM BRANDENSTEIN STANKO BUNC * ARTURO CRONIA * ENRICO DAMIANI ERNST DICKENMANN * RICHARD EKB LOM * PIERRE FOUCHÊ IVAN ORAFENAUER * FRANC GRIVEC MILAN GROŠELJ * ALFONZ GSPAN STJEPAN IVŠIC * ROMAN JAKOBSON JAKOB KELEM1NA * ANTHONY KLANCAR RUDOLF KOLARIC * MILKO KOS * JANKO KOTNIK JANEZ LOGAR * TINE LOGAR FRANC KS. LUKMAN * JOŽA MAHNIC JOLANDA MARCHIORI * GIOVANNI MAVER * JOSEF MATL W. К. MATTHEWS * ANDRÉ MAZON BORIS MERHAR * RAJKO NAHTIGAL ANTON OCVIRK * KARL OŠTIR MIRKO RUPEL * LINDA SADNIK * PETAR SKOK ANTON SLODNJAK * VIKTOR SMOLE J WALTER STEINHAUSER * ADOLF STENDER-PETERSEN ALEKSANDAR STOJICEVIC * STANKO ŠKERLJ JANKO SLEBINGER * JAKOB SOLAR * EMIL ŠTAMPAR LUCIEN TESNIÈRE * FRANCE TOMŠIČ * JÖZEF TRYPUCKO BORIS F. UNBEGAUN * ANDRÉ VAILLANT JOSIP VIDMAR Ant ön О с v irk FRANU RAMOVŠU ZA ŠESTDESETLETNICO Profesor Fran Ramovš, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, praznuje 14. septembra svoj šestdeseti rojstni dan. Njegovo znanstveno delo, plod petintridesetletnega raziskovanja, pomeni po tehtnosti dognanj in po svoji celotni zamisli tako dragoceno dejanje v našem kulturnem življenju, da zasluži vsestransko občudovanje in priznanje. Ko posvečajo Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature na Akademiji ter Slavistično društvo svojemu učitelju in prijatelju za njegov jubilej pričujoči zvezek razprav in študij, mu hočejo z njim izpričati svojo hvaležnost in ljubezen. Vrsta tujih strokovnjakov, ki se je ob tem slovesnem trenutku priključila domačim, da mu izrazi svoja čustva spoštovanja, potrjuje v nas plemenito zavest, da slavimo v njem moža izrednega pomena in mednarodnega slovesa. Fran Ramovš stoji ob svojem življenjskem prazniku pred nami kot prepričljiv dokaz naše ustvarjalne sile, kakor se je na področju slavistike od Kopitarja in Miklošiča vse do naših dni iz dobe v dobo mogočno uveljavljala in se prav v njegovem delu povzpela do presenetljive sinteze najmodernejše podobe in vsebine. Kar občudujemo pri njem, ni le obsežno znanje, dognanost metode, jasnost in prodornost misli — lastnosti, ki tako značilno uravnavajo njegovo raziskovanje — marveč še prav posebno smisel za strnitev izsledkov v večje enote, nadarjenost za dograditev široko zasnovanih, problemsko v sebi zaključenih stavb. To potrjujeta Historična gramatika slovenskega jezika in Kratka zgodovina slovenskega jezika, dve osrednji mojstrovini njegove znanstvene dejavnosti; a o tem govori tudi dolga vrsta študij in razprav, saj podaja vsaka med njimi, pa čeprav v vsebinsko ožje začrtanem krogu, važna sintetična dognanja na temelju do dobra pretehtanih analiz in vsaka med njimi se uvršča kot posebna sestavina v veliko zasnovo njegovega celotnega načrta. Nikjer nepotrebne navlake, ki vara oko in vzbuja vtis sumljivega učenjaštva, nikjer tiste nabreklosti v podatkih, ki je posledica onemoglosti in nemoči, da bi se misel prebila skozi kupe gradiva do stvari same in ujela zakonitosti procesov, nikjer odmikov na stranske poti — beseda prodira za besedo dosledno naravnost v osrčje problema. In vendar je vse, kar je Ramovš napisal, sad temeljite priprave, dolgoletnega neutrudnega zbiranja gradiva in vestnega pretehtavanja dejstev. Zato je vsaka njegova razprava korak naprej na poti do višjega spoznanja, a hkrati korak bliže k dokončni razjasnitvi najvažnejših vprašanj našega jezikovnega razvoja. V delu in miselnosti profesorja Ramovša se živo izražajo tri temeljne sestavine njegove osebnosti: globoka priklenjenost na slovensko zemljo, vera v resnico kot najvišjo vrednoto prave duhovne svobode in plemenit človečanski etos. Vse, kar je dognal kot lingvist, kar je uresničil kot akademski vzgojitelj, a ustvaril tudi kot organizator naših osrednjih kulturnih ustanov, vse se je porodilo iz teh korenin njegovega bistva. Znanost mu ni bila nikoli sama sebi namen, neprodušno pred življenjem zaprt svet čiste abstrakcije, dostopen samo izvoljencem. Že od prvega trenutka, ko je spoznal svojo smer in smoter svojega prizadevanja, se je na moč jasno zavedal, da je jezik, ki ga raziskuje, živ organizem, ne pa mrtva gmota elementov. Zato je z izrednim čutom za najtanjše odtenke pojavov prisluhnil utripom in zvoku pristne govorjene besede, da je mogel doumeti njene zakonitosti in svojstva. Tako je z naravnost genialno bistrovidnostjo svojega duha prodrl prav do jedra našega jezikovnega ustroja in nam odkril docela nova obzorja. Delo, ki ga je opravil, je tako pomembno, da ga moramo uvrstiti med najčudovitejše plodove naše znanstvene misli. Z njim je dosegel vrh v polstoletnem razvoju slovenske lingvistike. Duševna podoba profesorja Ramovša pa bi bila nepopolna, če je ne bi osvetlili še z njene človeške plati. Kakor občudujemo veličino njegovih znanstvenih zamisli in ostrino njegovega razuma, tako tudi cenimo plemenitost njegovega srca, moč in pristnost njegove človečnosti. Vsi, ki od blizu poznamo čar njegove osebnosti, vemo, kako je vseskozi nesebičen in dober in kako nenavadno je občutljiv za vse odtenke človeškega čustva, bolečine in trpljenja. In ravno ta zvestoba življenju v njegovih najrazličnejših razgibih, a tudi pripravljenost, da razda samega sebe na vse strani, daje njegovemu bitju tisto polnoto in globino, ki se ttako krepko kaže v vseh njegovih človeških odnosih in dejanjih. Zato smo veseli, ko mu poklanjamo ta zbornik razprav, da so se hkrati z nami z navdušenjem oglasili v njem tudi njegovi prijatelji v svetu, da ga počaste kot velikega znanstvenika in človeka. France Вez I а j FRAN RAMOVŠ Pogled na njegovo delo Prav nič težavnega ni, Franu Ramovšu določiti tisto mesto v znanosti, kakršno zasluži po svojem pomenu. 2e najmanj petnajst let ga po svetu prištevajo med največje slaviste naše dobe, čeprav njegovo delo še ni zaključeno in dobršen del še ni v tisku dostopen širši javnosti. Vsaka njegova knjiga, vsaka študija je presenetila strokovnjake z natančnostjo in globino opazovanj, a nič inanj ni bila zanimiva tudi po metodah, ki jih je avtor uporabljal pri svojih raziskovanjih. Vse življenje je posvetil slovenščini, toda zajel jo je v tako globino in širino, da se nobeno temeljno delo o slavistiki ne bo moglo v bodoče izogniti rezultatom njegovih opazovanj. Marsikaj pa je v njegovem delu važnega tudi za splošno lingvistiko, vsaj po načinu obdelave, ako že ne po izsledkih. Za nas Slovence pa je Ramovš alfa in omega vsega, kar vemo o svojem jeziku. Doslej ni bilo nikogar, ki bi bil tako globoko posvetil v temo jezikovnega razvoja, on pa nam je tako rekoč iz nič ustvaril sintezo. Treba je najprej pregledati, v kakšnem stanju je bilo raziskovanje slovenščine v dobi okoli prve svetovne vojne, ko je Ramovš šele nastopil svojo pot. Takrat je bila slovenščina še najmanj preiskan slovanski jezik, o njej so šele začenjali slutiti, da bi utegnila pojasniti marsikaj temnega, kar ne bi bilo brez pomena za splošno slavistiko. Temu pa niso bile vzrok samo zunanje težave, da Slovenci nismo imeli svoje univerze in da doma ni bilo prave spodbude za delo. To niso bile bistvene ovire. Saj smo kljub temu dali slavistiki Kopitarja in Miklošiča in posebno veliki zgled tega utemeljitelja primerjalne slavistike je v zadnjih desetletjih preteklega stoletja sprožil pri nas veliko zanimanje za jezik. Mnogo hujša zapreka je bila v snovi sami. Iz skromnih starejših spomenikov z običajnimi filološkimi metodami ni bilo mogoče rekonstruirati posameznih razvojnih faz slovenščine, kakor je bilo to mogoče pri tistih slovanskih jezikih, ki so se lahko ponašali z bogatim srednjeveškim pismenstvom. Pri tem pa je naša današnja izredna dialektična razčlenjenost še bolj otežkočala pogled in, žal, kar prepogosto odvračala mlade delavce, da bi se lotevali tako zapletenih vprašanj. Naš za Miklošičem najbolj nadarjeni jezikoslovec Vatroslav Oblak je po lepo začetih obravnavah jezika slovenskih protestantskih pisateljev tratil mlade moči po Makedoniji, da je mogel podpreti dokaze, da je zmotna panonska teorija, po kateri naj bi bila današnja slovenščina neposredni potomec jezika sv. Cirila in Metoda. Na edini stolici za slovenščino, ki je bila takrat na razpolago na univerzi v Gradcu, se je najprej Krek raje ukvarjal z etnologijo in tudi Štreklja, ki je prišel za njim, je najbolj pritegnila narodna pesem. Od drugih delavcev pa se je najdlje pritipal v svoji samostanski celici pater Stanislav Skrabec, ki je skozi desetletja objavljal svoje jezikovne drobtine na pisanih platnicah skromnega verskega lista Cvetja z vertov sv. Frančiška. Toda tudi ta si ni upal napisati kaj več sintetičnega kakor samo »Nekaj slovenske slovnice za poskušnjo«. Bila je dobra za svoj čas, boljša kakor Štrekljev fragment slovenske historične gramatike, ki se je ohranil v njegovi zapuščini. 2e po prvih objavah mladega Ramovša se je pokazalo, da nobeno obeh del ni več sodobno. Škrabec je bil samonikel in preprost, a tudi Štrekelj ni bil slab delavec. V njegovih študijah o tujih izposojenkah v slovenščini je mnogo bistrih in ostrih domislic, ki so s časom ceno samo pridobile. Toda v obširni in zamotani problematiki slovenskega jezikovnega razvoja se je čutil brez moči. Tako se je zgodilo, da smo bili v času, ko so se pri večjih slovanskih narodih že začeli lotevati velikih sintetičnih del, še vedno zamudniki tudi na tem področju. Kolikor bolj se je približevala prva svetovna vojna, toliko bolj je tudi pri nas začelo pojemati zanimanje za jezik in razen nekaj priložnostnih dialektoloških seminarskih nalog in disertacij na graški ter dunajski univerzi ni bilo o našem jeziku napisanega nič bistveno novega. Ramovš se je ob nastopu znašel na obširnem, neobdelanem področju, kjer je manjkalo še večina potrebnih pripravljalnih študij. In ko je v prvem stavku habilitacije Slovenische Studien napovedal slovensko historično gramatiko, se najbrž še ni jasno zavedal vseh težav, katere je moral kasneje premagati. Res je imel že kot študent za seboj ogromno delo. Sistematično je ekscerpiral protestante, zbiral o počitnicah dialektično gradivo in si kopičil probleme. Kar je bilo ustvarjenega pred njim, ga ni moglo kdo ve kako zaposliti. Bolj izkušenemu in manj drznemu delavcu bi se bilo zdelo, da je pri slovenščini še prezgodaj misliti na sintezo. Pri jeziku vendar ne more veljati olajševalna okolnost, da je pri majhnem narodu tudi manj snovi, katero je treba obdelati. Jezik je živ organizem in za biologa grm ne pomeni nič manjšega kompleksa vprašanj kakor drevo. Ramovševa napoved je bila za tisti čas več kakor drzna in lahko bi trdili, da je bila pri takratnem stanju znanosti še skoro neizvedljiva. Takrat še ni mogel slutiti, v kakšnem tesnem medsebojnem razmerju sta se razvijala slovenski vokalizpm in naglas. Sele po svetovni vojni se je slovanska akcentologija prikopala do tiste jasnosti, ki je bila potrebna za rekonstrukcijo slovenskega vokalizma. Na univerzi je Ramovš poslušal še predavanja o naglasnih znamenjih v cerkvenoslovanskih tekstih, za katere je bilo na prvi pogled jasno, da ne morejo imeti nobene zveze z resničnim naglašanjem. Sele kasneje se je Ramovš zavedel, da je to najtežji, osrednji in najzanimivejši problem slovenskega glasovnega in jezikovnega razvoja. Toda mladi energični delavec je nekako čutil, da prilike za njegov načrt dozorevajo. V zadnjih letih pred svetovno vojno je kriza mladogramatične šole v lingvi-stiki že prekoračila svoj vrhunec. Znanost devetnajstega stoletja je bila zbrana in razvrščena v obširnih leksikalnih delih. Samo slavistika se je nekoliko zakasnila, kar še danes bridko občutimo. Hkrati pa so se na vseh straneh kazali prvi obrisi novega gledanja na jezik. Takšna obdobja so po navadi silno neplodna v tradicionalni univerzitetni znanosti. Izčrpano je bilo vse, kar se je dalo zanesljivo in varno porabiti za indoevropski genetični princip. Ostalo pa je v jezikih na kupe problemov, ki so terjali drugačnih pogledov na snov in tudi drugačnih posegov vanje, študent, ki ga je privedla na univerzo zanosna mladostna ljubezen do zapostavljene slovenščine, si je ob prekrasnih germanističnih in romanističnih delih, še zapeljivo novih ob tistem času, lahko kaj kmalu izoblikoval svoj življenjski načrt, razen tega pa ni mogel prezreti tudi vsega, kar je okoli njega nastajalo novega. Vse, kar je slišal in bral, pa je sprejemal skozi prizmo svojih teženj, zato ga ni mogel nihče od njegovih učiteljev vsega potegniti za seboj. V prvem študijskem letu, ki ga je preživel na Dunaju, sta bila med njegovimi učitelji tudi Meyer-Lübke in Kretschmer. Ta dva sta znala pritegniti po študiju dve leti starejšega Oštirja, da je zapustil Gradec in odšel prav takrat na Dunaj. V prvih, še dokaj nedoločenih obrisih se je takrat začenjala oblikovati substratna teorija, za katero je posebno Fick s svojo knjigo o predgrških krajevnih imenih prebudil toliko zanimanja in je avstrijska lingvistika veliko pomenila za njen razvoj. Ramovš je bil že takoj spočetka bleščeč študent tudi v primerjalni lingvistiki, toda iskal je drugih poti. Pri takratnih komparativistih še ni mogel najti tistih pogledov na jezik, ki so se izkazali tvorne za njegove namene. Tudi dunajska slavistika, katero so takrat zastopali Vondrâk, Jireček in Rešetar, ga ni mogla zadovoljiti. Naslednje leto je delal Ramovš v Gradcu predvsem pri komparativistu R. Meringerju; tudi njegova smer, najbolje izražena z naslovom časopisa Wörter und Sachen, se tu in tam odsvita v Ramovševem kasnejšem delu. Spomnimo se samo na Ramovšev članek Der steinerne Himmel bei den Slaven v Jagičevem Archivu 1917. leta ter na kasnejše Ramovševo zanimanje za etnografijo. Zadnja izmed njegovih knjižnih publikacij pred vojno je bila priredba Sašljeve zbirke Narodno blago iz Roža. Veliko je Ramovš pomagal tudi Maroltu pri njegovih etnografskih objavah. Mnogo več pobud je našel zunaj šole. V Gradcu se je seznanil z upokojenim romanistom Hugom Schuchardtom, ki je bil takrat že malodane pozabljen ter ga je šele kasneje, ko je bil star že osemdeset let, švicarska idealistična smer v lingvistiki dvignila iz pozabe kot najpomembnejšega predhodnika modernih pogledov na jezik. Schuchardt je bil eden izmed prvih jezikoslovcev, ki je ugotovil zakonitosti glasovnih substitucij, in to je bila metoda, katero so z velikim pridom uporabili v romanistiki pri analizi tipov vulgarne latinščine, iz katerih so se razvili današnji romanski jeziki. Prav v letih Ramovševega študija je Lessiak dognal veliki pomen prevzetih slovenskih krajevnih imen v Alpah za raziskovanje bavarščine. Ramovš je v tej metodi našel ključ za ugotavljanje glasovnega stanja v najstarejših razvojnih fazah slovenščine, za katere imamo premalo pisanih spomenikov. Zato je ves čas skrbno prebiral ne le strokovno literaturo te vrste, ampak se je že zelo zgodaj zagrizel v študij razvoja germanskih in romanskih narečij, ki meje na slovenščino. Ko je končal študije, je bil že temeljito podkovan tudi na tem področju. Sčasoma je to metodo razvil še globlje. Zaradi pomanjkljivosti historičnih zapisov je bil pogosto prisiljen, da je glasoslovne substitucije sledil iz rodu v rod s pomočjo najverjetnejših fonetičnih kombinacij in se je naslanjal pri tem na drugo besedno gradivo. Posebno v svojih kasnejših polemikah z romanistom Petrom Skokom o romanskih substitucijah v slovenščini in srbohrvaščini se je povzpel do takšne preciznosti, kakršna se je zdela poprej popolnoma nemogoča. Toda niti za Schuchardta niti za katerega koli drugega njegovega učitelja ne moremo reči, da je na Ramovša odločilno vplival. Za veliki načrt, ki se je oblikoval v njem, je od svojih učiteljev sprejemal le tisto, kar se mu je zdelo primerno, in vse, kar je srečal, je pretehtaval samo s stališča uporabnosti za študij slovenščine. Teorija substitucij ga je privedla do poglobljenega študija fonetike. Čeprav je kasneje nastopil proti Sieversovemu »schallanalitičnemuc načinu obravnavanja Bri-žinskih spomenikov in Kijevskih listov, je bil vendarle Sievers tisti, ki mu je v začetku še največ pomagal, da se je pritipal skozi probleme kombinatorične fonetike. Brez tega se mu ne bi bilo nikoli posrečilo, da bi bil tako spretno povezal dialektične reflekse s historičnim razvojem, kakor je to storil v svoji najzrelejši in najvažnejši knjigi, v Kratki zgodovini slovenskega jezika. Ni pa samo veliko delal, ampak je pri tem tudi ogromno bral. Posebno francoska lingvistična šola z Meilletoin na čelu ga je utrjevala v prepričanju, da more biti samo široko razgledan lingvist kos neštetim lingvističnim problemom. Ker se je sproti stalno zanimal za vse, kar se je pojavilo novega in važnega v primerjalnem jezikoslovju, v romanistiki in germanistiki ter celo v glotologiji, je skoro popolnoma nemogoče ugotoviti, kdaj in kako so se oblikovali njegovi pogledi in nazori o jeziku. Kakor pravi sam, mu je bil po pojmovanju še najbližji Bartoli, bojevnik neolingvi-stične šole v Italiji. Toda tudi med Bartolijem in Ramovšem je razlika in razen idejnega sorodstva ne bo nihče našel med obema globlje skupnosti. Ko je Ramovšu kmalu po koncu svetovne vojne prišla v roke znana de Saussurova knjiga Cours de linguistique générale, mejnik med dvema dobama, je bil Ramovš v jedru že toliko dograjen, da mu pogledov na jezik ni bilo treba več bistveno izpreminjati. Nekoliko odmaknjenosti med vojsko najbrž ni škodovalo njegovim načrtom, dozorel pa je v tistih letih v človeka. Sredi vojnih grozot je vendarle vedno znova srečeval tudi primere najplenienitejše humanosti in vse to je globlje oblikovalo njegov odnos do naroda, kakor bi to zmogla katera koli znanstvena struja. Saj ga kasneje ni čakalo samo kabinetno delo, ampak tudi neprestana borba. Brez teh silnih vtisov iz mladosti bi bila morda le kdaj popustila njegova vera v človeka in narod, očiščena vse sentimentalnosti in podedovane navlake, pretopljena v neizčrpno življenjsko dobroto ter prečiščen humanizem, ki ga je vodil skozi desetletja naporov in kriz. Njegove prve razprave, priobčene v medvojnih številkah Jagičevega Archiva, kažejo že vse značilne kvalitete bodočega velikega delavca. V habilitacijskem spisu Slovenische Studien je pod enotnimi vidiki obdelal najmlajši splošno slovenski glaso-slovni pojav, moderno vokalno redukcijo. Čeprav so se vsi avtorji, ki so že prej pisali o slovenščini, v večji ali manjši meri ukvarjali s tem problemom, se je šele v Ramovševi osvetlitvi izoblikoval v enoten pojem. Iz medsebojnih kombinacij dialektičnega stanja in načina pisave pri starejših avtorjih je rekonstruiral posamezne stopnje razvoja celotnega pojava in zajel vse posebnosti, porojene iz iste tendence v jeziku. Njegov tanki prirojeni posluh in temeljita fonetična izobrazba pa sta mu omogočila, da je že v tem prvem, začetnem delu uredil še dokaj nejasne pojme prejšnjih avtorjev o kvaliteti slovenskih vokalov in o akcentuaciji v posameznih narečjih. Franc Levstik, ki je prepustil svoje gradivo Brandtu za prvo študijo o slovanskem naglasu, in Matija Valjavec, ki je v osemdesetih letih preteklega stoletja objavil obširni popis slovenskega naglašanja v Radu zagrebške Akademije, sta se pogosto motila in tako je Ramovševa habilitacija tudi od te plati prvo zanesljivo gradivo. Njegov spis je zbudil zasluženo pozornost pri strokovnjakih. Čeprav je bil najmlajši v učnem osebju nove slovenske univerze, je vendar že takoj spočetka prevzel pomembno mesto. Kot tajnik komisije za ustanovitev univerze si je prizadeval, da bi spravil v Ljubljano najboljše delavce. Treba je bilo šele ustvarjati tisto neizogibno delovno okolje, brez katerega je uspešen razvoj nemogoč. Zanemarjene nacionalne vede so morale vsaj v prvem rodu postati jedro vsega znanstvenega ustvarjanja pri nas in slavistika je bila med njimi najvažnejša. Tukaj so zmagali nazori mladih, ki so izvedli tudi smotrno delitev dela. Ljubljanska univerza je bila med prvimi v slovanskem svetu, ki je ostro ločila med jezikom in literarno zgodovino. Toda čeprav so se znašli takrat ob začetku v Ljubljani resnični izbranci, je bil Ramovš med njimi vendarle osamel. Njegovo področje je bilo obsežnejše, bolj zapleteno, komaj začeto in lotiti se ga je moral popolnoma sam. Stari delavci, kakor Pintar in Skrabec, so pomrli drug za drugim. Mlajših ni bilo ali pa je Ramovšev nastop tako ohromil njihove načrte, da so se raje umaknili. Anton Breznik se je lotil predvsem praktičnega vzgojnega programa, problemov našega knjižnega jezika in besednega zaklada. Tako širokemu konceptu, kakor je bil Ramovšev, ni bil kos. Sodelovala sta z Ramovšem samo pri Pravopisu 1935. Ako poleg njega omenim še Koštižlla, ki je včasih objavljal drobne etimološke doneske, je z njim izčrpano število domačih slovenistov po prvi svetovni vojni. Pri tem pa Ramovš ni nikoli ljubosumno odklanjal sodelavcev, ker se je dobro zavedal, kako nujno so potrebni. O tem bi vedeli največ povedati tuji slavisti, ki so prihajali k nam iskat snovi za svoje objave. Ramovš jim je vedno dajal na razpolago vse svoje objavljeno in neobjavljeno gradivo. Še več, marsikdaj je tudi finančno omogočil njihovo bivanje pri nas, samo da bi našli, kar bi moglo poglobiti poznanje našega jezika. Pa tudi vsak njegov učenec, ki je pokazal globlje zanimanje za jezik, je bil deležen njegove vsestranske pomoči; ako pri delu ni znal naprej, ako je zašel v finančne težave, skratka pri vseh malenkostih, ki bi utegnile ogrožati delavca ali delo, je bil Ramovš tisti, ki je vse uredil in izgladil. Bistvenim problemom, ki so Ramovša najbolj vznemirjali, se seveda ni približal nobeden izmed tujih slavistov in Ramovševih učencev. Prav nič ne podcenjujemo slovenistične aktivnosti simpatičnega Tesnièra, ki ni bil samo propagator, ampak se je s svojo široko zasnovano študijo o slovenskem dualu in z razpravami o naši izreki in naglašanju uvrstil med najpomembnejše sloveniste. Drugi so nepreiskano slovenščino porabili največkrat samo kot odskočno desko za svojo kariero. Ramovševi domači učenci pa so se le redko povzpeli nad prvo razpravo, ki je zrastla iz njegove pobude. Kolikor bolj je napredovalo Ramovševo delo, toliko jasneje se je kazalo, da je v sebi zaključen sistem, poleg katerega bi komaj moglo na istem področju nastati kaj enako močnega, kar ne bi neposredno zrastlo iz njegovega vpliva. Težko je reči, kaj je bilo na Ramovšu najbolj presenetljivo. Ali podjetna drznost, s katero si je nalagal vedno nova bremena, ali lahkotnost, s katero je reševal problem za problemom. Prvi dve leti ljubljanske univerze je predaval ne le slovensko historično slovnico in splošno fonetiko, ampak tudi primerjalno jezikoslovje. To panogo je potem prepustil Oštirju, ko je ta prišel v Ljubljano, toda kljub obsežni delavnosti je utegnil poseči v področje komparativistike (Sorodstvo sti. sama »Sommer, Halbjahr« v CJKZ II, 1920). Hkrati pa je v prvih petih letih po vojni objavil polovico vseh razprav, člankov in kritik, kar jih obsega njegova dosedanja bibliografija. Tudi prvo knjigo slovenske historične gramatike, Konzonantizem, je pripravil za tisk v neverjetno kratkem času. Pri tem pa ne smemo pozabiti na njegova predavanja na univerzi, ki so bila vedno bistveni del vseh njegovih prizadevanj. Takoj skraja je začel podajati svojim učencem strnjene sintetične poglede na razvoj jezika. Svoja predavanja je razdelil na cikle, kolikor delov naj bi imela" razen sintakse, ki organsko ni bila tako ozko povezana z glasoslovno problematiko, njegova napovedana Historična gramatika. Medtem ko so najboljši izmed novih profesorjev za nacionalne vede, kakor Kidrič in Prijatelj, šele polagoma kamen za kamnom zbirali gradivo za sintetično stavbo, katere niso več utegnili v celoti uresničiti, jo je deset let mlajši Ramovš zidal kar sproti. Njegovo delo je rastlo spontano, v širokih zasnovah. Kdor bi hotel v podrobnosti zasledovati Ramovševo rast, se ne bi smel zadovoljiti samo s tem, kar je Ramovš objavljal, ampak bi si moral iz najrazličnejših študentovskih zapiskov in skript skrbno rekonstruirati posamezna obdobja njegovih predavanj, preden bi dobil pravo, zaključeno sliko. Njegova predavanja so bila vedno prav tako dognana kakor njegove razprave. Vsako zase je bilo arhitektonska celota in ob izsledkih drugih ni pozabil povedati in z dokazi podpreti svoje mnenje. Njegov način dela bi bil popolnoma nemogoč, ako ne bi imel neprestano pred očmi jezika kot celote. Vedno se je lahko zanesel na izredne zmožnosti svojega spomina, potreboval je kar se dâ malo zapiskov, s suvereno gotovostjo je operiral brez listkov in citatov. Takšna izredna potenca je morala imeti seveda tudi svoje slabe strani. Njegovi študentje so res lahko odhajali z univerze s solidnim in bogatim poznanjem jezikovnega razvoja, toda seminar, ki je duša študija, se pri njim nikoli ni mogel prav razviti. Kmalu je postalo pravilo, da je Ramovš med svojimi seminarskimi urami govoril izključno sam. Študij jezika je postajal nekam podrejen v primeri z literarno zgodovino. Čeprav je bil vedno užitek poslušati Ramovševa predavanja, se je ob njegovi razgledanosti in znanju le redkokdo upal lotiti jezika. Ramovš ni oblikoval bistveno novih metod. Takšni učitelji imajo po navadi največ učencev. Pri vseh različnih panogah in metodah v jezikoslovju je iskal sredstev, ki bi mu pomagala uresničiti njegov načrt. Slovenščina je bila trd oreh, ki se je vztrajno upiral. Po eni sami poti se ni dalo priti stvari do živega. S filološkim razborom spomenikov se ni dalo priti daleč. Analiza jezika protestantov je zadostovala samo za novejša razvojna obdobja. Za starejši razvoj pa niso bile dovolj niti komparacije s paralelnim oblikovanjem drugih slovanskih jezikov, niti študij glasovnih substitucij ali prvi zarodki fonetične tipologije poleg mrzličnega iskanja v današnji dialektični razčlenjenosti jezika. Sama po sebi nobena metoda ni mogla privesti do pravih rezultatov in pojasniti vseh nasprotij, ki so se javljala v svojstvenem razvoju slovenskega vokalizma. Prva stopnja Ramovševe delavnosti je bila vendarle še bolj opisna. Sorazmerna konservativnost slovenskega konzonantizma ni povzročala večjih težkoč, zato ga je tudi Ramovš prvega obdelal. Dokončal ga je že leta 1922, toda tisk se je zaradi slabo opremljene tiskarne vlekel skoro dve leti. Vendar pa se je Ramovš tudi kasneje še vračal k problemom konzonantizma. Tako je ostal nerešen problem palatalizacijskih refleksov v slovenščini v dobi naselitve. Pisala sta o tem poleg Oštirja in Skoka kasneje tudi Lessiakova učenca Schwarz in Kranzmeyer, sedaj po vojni v novi smeri tudi Ekblom, toda še vedno ni do kraja pojasnjen. Ramovš je dodatno v Južnoslovanskem filologu VI, 1927 poglobil svoje prejšnje mnenje, toda iz skromnega gradiva, ki ga imamo na razpolago, je težko rekonstruirati nedvomno sliko nekdanjega stanja. Z ostalimi deli Historične gramatike se pa Ramovšu ni več tako mudilo. Postal je previdnejši in je odlašal s tiskom tudi tistih poglavij, pri katerih se je že v prvem zaletu močno približal definitivni obdelavi. Ciin bolj se je poglabljal v študij slovenskih dialektov, tem bolj so se mu zamotavaJi posamezni problemi. Ni se zadovoljil s tem, da bi bil ugotovil samo današnje stanje. Zavedal se je, da mora dialektično gradivo skrivati v sebi mnogo važnih migljajev za pojasnilo starejših razvojnih obdobij. To je bila najtrša naloga, katere dolgo ni mogel rešiti. Sam pripoveduje, kako je taval v vedno večji temi, ko je od vasi do vasi zapisoval glasovne reflekse v narečjih in si jih nizal v tabele. Kar si je zgradil, se mu je sproti podiralo. Ni in ni se mu posrečilo, da bi bil našel vodilne razvojne niti skozi kaos nasprotujočih si dejstev. Že se ga je lotevalo malodušje. Toda nekoč se mu je vendar zasvitalo. Zaslutil je, kako se vse preliva med seboj, refleksi vokalov in naglas, hkrati pa tudi, kako se iz današnjega stanja v narečjih luščijo verjetne starejše razvojne tendence. To je bilo drugo obdobje v njegovem razvoju. Brez rezko opazljivega prehoda se je njegovo zanimanje vedno bolj zgoščalo okoli vokalizma in naglasa. V tem času se je začel bolj poredkoma oglašati v revijah. Dozorevale pa so v tem času njegove najboljše knjige, katere je začel objavljati po svojem štiridesetem letu. Oglasil se je samo še, kadar je bil izzvan v polemiko ali kadar se ni mogel ogniti sodelovanju v tem ali drugem jubilejnem zborniku. Najprej je dokončal Dialektološko karto slovenskega jezika. Ta ni samo slučajno izšla prav takrat, ko je nesrečna vladna politika v bivši Jugoslaviji po vzorcu češkoslovaške državne ideje hotela jezikovno unificirati državo. Ramovševa knjiga in Prijateljeva razprava Borba za individualnost slovenskega jezika sta bili prekrasen odgovor temu ponesrečenemu prizadevanju, ki je tako poglobilo notranja nasprotja v državi. Ta Ramovševa knjiga je bila prva klasifikacija slovenskih narečij, ki ni več potrebovala popravkov. Pokazal je v njej, kako se v silni dialektični razčlenjenosti slovenščine kažejo enotne razvojne smernice, zaradi katerih moramo nujno računati z jezikovno kompaktnim ozemljem. Sel je po sledeh naselitve, ugotovil najstarejša jedra, iz katerih se je širila kasnejša kolonizacija; vse to se danes sledi v jeziku. Štiri leta kasneje so izšli Dialekti, sedmi del Historične gramatike. Zanjo si je Ramovš izbral ustaljeno metodo jezikovne karakteristike, toda prekoračil je ta okvir, kjer se je le dalo, opozarjal na notranje migracije, o katerih manjkajo pisani viri, in podal hkrati nekakšno socialno zgodovino jezika v duhu neolingvistične šole. Višek Ramovševe ustvarjalne moči pa pomeni Kratka zgodovina slovenskega jezika, ki je izšla naglo za Dialekti. Ta knjiga je odklbn od njegovega prvotnega koncepta, je pa zanj najbolj značilna od vsega, kar je kdaj napisal. Takšna kombi-natorična zmožnost, kakršno je pokazal v tem delu, skoroda nima primere v zgodovini slavistike. Res bi v romanistiki pri Meyer-Lübkeju našli nekakšno zunanjo paralelo takšnega načina obdelave snovi, toda Ramovš -je vendarle zajel mnogo globlje. Pri njem se v harmonično celoto preliva staro in novo v lingvistiki. V zgoščenih, strnjenih potezah riše samostojni razvoj slovenščine od najstarejših časov do današnjih narečij. Z natančnimi fonetičnimi analizami sledi razvoj posameznih glasov iz roda v rod, vse regularne dialektične spremembe so našle v tem delu svojo smiselno povezavo s celotnim razvojem, prav tako pa tudi svojo relativno kronologijo nastanka. Domačim in tujim poznavalcem je bilo takoj ob izidu knjige jasno, da se do takšne sinteze še ni povzpel noben slovanski jezik. Presenetila pa ni ta knjiga samo z izsledki, ampak morda še bolj po metodi. Že prej je Ramovš v svojih razpravah podajal nenavadno natančne analize nekdanjega izgovora, spomnimo se samo na njegovo obravnavanje izgovora slovanskega ë. V tej knjigi pa se ni zadovoljil z rekonstrukcijami fonetične vrednosti določenega glasu v določenem razvojnem obdobju, ampak je z dokazi zasledoval celotno linijo vsakega glasu in ugotovil, kako in pod kakšnimi pogoji se je izgovor spreminjal. Pokazal je, kakšna naj bo historična dialektologija. Moderna lingvistika je to zahtevo suponirala, izvršil je pa v celoti še ni nobeden pred njim. Čeprav je bila knjiga napisana v enem dihu na počitnicah, je bila vendar do nje dolga razvojna pot. Klasični vzorec Historične gramatike je postajal zanj pretesen. Moderna prizadevanja v lingvistiki so prinašala marsikaj pozitivnega, kar pa se je, žal, v delu epigonov, ki so hiteli razvijati nove samostojne specializacije, največkrat izpremenilo v reven, gostobeseden balast. Ramovš je bil eden tistih redkih, ki so znali v dejanjih povezati klasično izročilo z novimi prizadevanji, ali bolje z vsem, kar je v njih spoznal vrednega. V tem je jedro njegovega pomena kot lingvista svetovnega formata, čeprav je vse svoje življenje posvetil samo slovenščini, segel v splošno slavistiko samo tam, kjer je bilo to za rekonstrukcijo slovenščine nujno potrebno in naredil v komparativno lingvistiko samo osamljen ekskurz. 2al je današnji položaj v slavistiki takšen, da drug za drugim odmirajo delavci, ki so znali ceniti Ramovševa prizadevanja, najde pa se v svetu še marsikdo, ki se ne bo bal priznati, koliko novih pobud je našel pri Ramovšu, ko je segel po njem, čeprav mu ni bilo neposredno mar jezika malega naroda na jugu Evrope. Kajti s Kratko zgodovino slovenskega jezika se je uvrstil Ramovš med tiste lingviste, ki kažejo smer bodočemu razvoju celotne znanstvene panoge. V tem sorazmerno kratkem času, ko so nastale druga za drugo omenjene tri knjige, je Ramovš izdal skupaj z zgodovinarjem Kosom tudi Brižinske spomenike, skupaj z Breznikom Slovenski pravopis in tudi priredil Sašljevo etnografsko zbirko za tisk. Takrat smo pričakovali, da bodo ob tej silni delavnosti sledili kmalu tudi ostali deli Historične gramatike in morda tudi napovedani drugi del Kratke zgodovine, čeprav si nismo mogli niti približno predstaviti, kakšen naj bi bil. Toda usoda je hotela drugače. Zgodilo se je, da je Ramovš na vrhu svojega razvoja nenadoma obmolknil. Najprej ga je od dela odtrgala ustanovitev Slovenske akademije znanosti. Ramovš je ves čas veliko delal tudi kot organizator. Po prvi svetovni vojni je postal tajnik Znanstvenega društva za humanistične vede, ki je bilo predhodnik akademije. Uredil je vse njegove publikacije, hkrati pa je bil tudi sourednik Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino, dokler zaradi finančne krize ni prenehal izhajati. Sodeloval je tudi pri redakciji Južnoslovenskega filologa. Njegove organi-zatorske zmožnosti so se izkazale posebno v letih naraščajoče gospodarske krize. Navsezadnje je bil vedno on tisti, ki je prevzel na svoja ramena vsa trkanja in dostikrat tudi ponižanja, ki so bila potrebna, da je to ali ono znanstveno delo le izšlo ali da je nova institucija mogla zadihati. Bil je duša desetletnega boja za akademijo in, ko se je načrt nazadnje le začel uresničevati, je bilo treba tudi pripraviti možnosti za njeno delovanje. Pripravljanje statutov in vse drugo delo za akademijo je zahtevalo mnogo časa, zato se dolgo ni oglasil. Bili so pa za njegov molk tudi drugi, bolj osebni razlogi. Veliko se je boril za druge, zase se mu pa ni zdelo vredno. Za človeka, ki je toliko svojega poleta posvetil organiziranju slovenskega znanstvenega tiska, je bilo popolnoma nemogoče, da bi bil prosjačil, ko so vsepovsod omejevali kreditne možnosti. Imel je dovolj slovesa, da bi bil svoje knjige objavljal tudi v inozemstvu, vsaka slavistična institucija bi jih bila z veseljem prevzela. Tega pa nikakor ni hotel. Ni šlo samo za njegovo Historično gramatiko, poleg nje je bilo še veliko drugih načrtov, ki so morali zaspati. Našli so se takrat ljudje, ki so omogočili izid Slovenskega pravopisa, zastonj pa se je trudil, da bi bil začel delo za lingvistični atlas, za dialektično krestomatijo ali za etimološki slovar. Nekoč se mu je že posrečilo, da je pridobil za svoj načrt lingvističnega atlasa nekdanje društvo županov. Z neverjetno naglico je takrat Ramovš pripravil obsežen nadrobni načrt za zbiranje gradiva in izvedbo dela, toda kakor vse drugo takrat, je zaspalo tudi to. Vedno hujše splošno mrtvilo je hromilo tudi njegove moči. Vse, kar si je lepega zamislila prva generacija znanstvenikov na ljubljanski univerzi o svobodnem razvoju slovenske kulture, je vedno bolj hiralo in propadalo pod težo razmer. Nato pa se je naglo bližala nova vojna, sledila je italijanska in kasneje nemška okupacija, ki je za vrsto let prekrižala vse načrte. V tem času je dalo dovolj dela, da se je ohranilo vsaj tisto, kar se je dalo rešiti. Ves čas trajanja vojne je objavil samo v prvi knjigi Letopisa AZU svoj načrt slovenskega etimološkega slovarja, kjer je hkrati podal tudi nekaj strani zgledov, kako si to delo predstavlja. Od prvih slovarskih doneskov iz Trubarjevih del, s katerimi je še v svojih študentovskih letih začel svoje znanstveno publiciranje, se je v njegovih razpravah in v Historični gramatiki nabralo že toliko leksikalnega gradiva, da je bil tudi na tem področju že upravičen misliti na celotno sintezo slovenskega besednega zaklada. Toda od prvih načrtov do uresničitve je dolga pot in med vojno se seveda ni dalo misliti na sistematično zbiranje. Takoj ob koncu vojne pa je tudi on prispeval svoj- delež k našim težnjam za pravično ureditev državne meje (The national frontier between Slovenia and Italy, 1945). Kljub silni vojni opustošenosti pa so se pri nas kmalu našla sredstva, da se je Ramovš lotil programa, katerega pred vojno ni mogel uresničiti. V okviru Akademije je organiziral Inštitut za slovenski jezik, zbral okoli sebe nekaj izvežbanih delavcev in začelo se je sistematično zbiranje. (Več o tem glej zadaj v življenjepisu.) Čeprav je Ramovš do letos tako malo objavljal, je vendarle tudi v tem obdobju organiziranja opravil veliko delo, katerega rezultate bo pokazala bodočnost. Najmanj en rod slovenistov bo potreben samo za uresničenje njegovih načrtov, da bodo spodobno zaključili tisto, česar ni utegnil opraviti sam. Inštitut za slovenski jezik je sprejel v svoj program tudi popolno izdajo njegove Historične gramatike. Razen sintakse, katere se do sedaj še ni lotil, bo v tem okviru mogla biti v celoti pripravljena. Sintaksa, kakor se je razvijala v zadnjih desetletjih, se je temu izrazitemu glasoslovcu dozdevala preveč shematična. Trdil je, da je Zubaty edini pravi sintaktik v slavistiki. Toda ta zanimivi češki delavec ni napisal nikake sintakse, ampak samo nekaj svojih misli o njej. Trideset let je molčal, šele potem, ko je odšel v pokoj, je začel objavljati svoje drobne doneske, v katerih mu je iz vsake besede zraslo kup vprašanj. Za sintakso, kakor si jo je zamislil Ramovš, naše poznanje jezika še ni dozorelo in zato je čutil, da še ni prišel čas za njeno obravnavanje. Čutil je, da bi kvarila harmonično zaključenost njegovega dela. Ne smejo pa ostati fragment njegova še neobjavljena poglavja Historične gramatike, tega za slovenistiko in slavistiko nepogrešljivega dela. Hhrati pa nastaja tudi drugi del Kratke zgodovine in vsi želimo, da bi srečno in brez motenj usode dokončal vsaj te svoje načrte, ako ne tudi še kaj drugega. Šele potem, ko bo njegovo delo v celoti dostopno svetu, ga bo mogoče oceniti, kakor zasluži, in šele potem se bomo v polni meri zavedeli, kaj pomeni za slovensko kulturo Fran Ramovš. * Fran Ramovš naquit le 14 septembre 1890 à Ljubljana où il accomplit ses études secondaires classiques en 1910. Entre 1910 et 1914, il fit des études brillantes aux universités de Vienne et de Gratz où il acquit des connaissances profondes en linguistique comparée et philologies slave, germanique et romane. Il se proposa dès le début de consacrer tout son savoir aux recherches sur la langue Slovène pour lui créer des ouvrages linguistiques fondamentaux. Ayant obtenu, en 1914, le titre de docteur ès lettres, il livra à la presse, la même année, sa thèse d'habilitation en vue d'une chaire de philologie slave. La guerre en empêcha la publication et ce ne fut qu'en 1917 qu'il réussit à soutenir sa thèse et à obtenir l'habilitation. Après la guerre, il obtint la chaire de langue slovène à l'Université de Ljubljana. Le Professeur Ramovš considérait que son premier devoir était de donner aux Slovènes et aux slavisants une grammaire historique de la langue slovène. Il fallait commencer par le commencement: rassembler les matériaux en puisant dans les documents et dans les dialectes, et créer des méthodes pour pénétrer dans les époques dont il ne reste pas de monuments écrits. M. Ramovš ne perdait jamais de vue le complexe entier des problèmes. C'était dans ses cours à l'Université que son œuvre allait mûrissant, bien que ses diverses parties ne croissaient pas à un rythme égal. La première, le «Consonnantisme», fut publiée en 1924. Le vocalisme présentait bien des difficultés d'accentuation qu'il ne surmonta que vers 1930. C'est alors qu'il arriva à une classification claire de la diversité des dialectes slovènes à base d'un abondant matériel linguistique, des faits historiques et de la structure géographique. Le résultat en sont La Carte dialectologique (1931) et, un peu plus tard, la classification systématique et la caractéristique des dialectes slovènes publiées dans le tome VII de sa Grammaire historique (Les Dialectes, 1935). Le Précis de l'histoire de la langue Slovène (1936) cependant marque l'apogée de la perfection et de la clarté méthodique des œuvres qu'il a publiées jusqu'aujord'hui. Le Précis fut écrit d'un seul trait et représente les résultats d'une dizaine d'années de recherches infatigables sur l'évolution du vocalisme slovène et sur notre passé linguistique, pauvre en documents écrits. La publication de grands ouvrages s'est arrêtée à cause de nouvelles tâches d'organisation de l'activité scientifique slovène dont il assuma une large part. Il participa à l'organisation de l'Académie Slovène des sciences et des arts qui commença sa vie en 1938. Depuis, ses meilleures forces lui ont été consacrées. 11 fut parmi ses premiers membres, y dirigea la section d'histoire et de philologie, fut son secrétaire général depuis 1942 jusqu'à 1950 lorsqu'il est devenu son président. En même temps, il dirige l'Institut de la langue slovène où il organisa des travaux immenses qui dépasseront les forces de toute une génération, et dont la réalisation ne serait possible sans les bases jetées par ses efforts personnels. C'est de là que doivent sortir les œuvres fondamentales de la philologie slovène: 1. le dictionnaire d'orthographe et d'orthoépie; 2. le dictionnaire de la langue slovène littéraire; 3. la grammaire descriptive de la langue slovène littéraire; 4. la grammaire historique de la langue slovène; 5. le dictionnaire historique et étymologique; 6. le dictionnaire historique onomastique; 7. le dictionnaire historique topographique; 8. l'atlas linguistique; 9. un recueil de textes dialectaux; 10. un recueil de textes historiques; 11. les archives phonographiques des dialectes slovènes. La plupart de ces ouvrages sont déjà sur le chantier. Le dictionnaire d'orthographe et d'orthoépie, rédigé sous la direction du Professeur Ramovš, vient d'être publié (1950). Les matériaux pour les divers dictionnaires s'accumulent; M. Ramovš lui-même prépare un tome nouveau de sa Grammaire historique (vocalisme) ; les travaux préparatoires pour la grammaire descriptive sont déjà commencés. M. Ramovš a élaboré un plan détaillé des travaux préliminaires pour l'atlas linguistique (réseau des localités et liste des formes et des mots figurant sur le questionnaire). A deux reprises, le Professeur Ramovš fut invité aux grandes universités étrangères: en 1923, on lui offrit la chaire de philologie slave à l'Université de Vienne, illustrée par ses campatriotes J. Kopitar, Fr. Miklošič et V. Jagič, et en 1927, l'Université de Prague lui proposa de succéder au Professeur Pastrnek. Il préféra cependant à sa gloire personnelle la jeune Université de Ljubljana et la tâche qu'il s'était imposée, étant d'avis que la philologie slave ne pouvait être mieux servie que par l'étude approfondie de diverses langues slaves. Miklošič, en son temps, a créé les bases scientifiques de la philologie slave en servant ainsi toutes les langues slaves et tous les linguistes; de nos jours, les grands slavisants travaillent à la même tâche en approfondissant leurs champs de travail particuliers et collaborant ainsi à la grande synthèse future de la philologie slave. Bien que les Slovènes ne soient, par leur nombre, qu'une partie très petite de la grande famille des nations slaves, leur langue est, par certains côtés, très importante, et le Professeur Ramovš s'est classé, par ses travaux sur cette langue, parmi les slavisants contemporains les plus grands et les plus en vue. André M a z on QUATRE FRAGMENTS D'EVANGILE DE LA MACEDOINE MERIDIONALE Il n'est pas inutile de confronter quatre fragments de l'Évangile de Matthieu (VI, 22-33, et XX, 1-16) dont nous possédons la traduction macédonienne en des parlers différents, ne fût-ce que pour marquer quelques points de repère dans les dialectes de la Macédoine méridionale, et aussi pour illustrer l'histoire d'une langue littéraire qui, depuis le vieux slave classique et les divers slavons, s'est souvent cherchée sous sa forme moderne et proprement macédonienne. Les parlers considérés sont: G - le parler du village de Gorenci, situé au bord du Popole, à une dizaine de kilomètres au sud-est de Kostur (d'après un texte datant d'une vingtaine d'années que je tiens d'un natif de ce village et qui est publié ici pour la première fois); BAn - le parler d'un traducteur anonyme, probablement originaire de la région de Nestram, mais ayant habité à Boboščica, dans l'Albanie du Sud (d'après le manuscrit en écriture grecque, remontant aux années 80 du siècle dernier, que j'ai publié en transcription latine dans les Documents, contes et chansons slaves de l'Albanie du Sud, Paris, 1936, P- 144); В - le parler bobostin de l'instituteur Dhimitri Canco et du prêtre Papa Theodhor Ikonomo, auteurs de l'Évangéliaire de Boboščica, composé par eux vers la fin des années 70 du siècle dernier et utilisé dans la liturgie locale jusque vers 1909 (d'après le texte publié dans le recueil précité, ibid., pp. 118 et 131,); К - le parler de l'auteur inconnu (Eustathios Kypriadis ou l'un de ses disciples?) de l'Évangéliaire du village de Kulakia, situé dans le delta du Bas-Vardar, à 8 kilomètres du Galiko et à 6 kilomètres de la mer (d'après le manuscrit en écriture grecque de 1863 qui a été transcrit en écriture latine et publié, avec une étude comparative approfondie de M. André Vaillant, dans le tome VI de la Bibliothèque d'études balkaniques, Paris, 1938: L'Évang. de Kulakia; un parler slave du Bas-Vardar)- 10 Slav, rovija 237 Ces traductions se présentent toutes comme des documents manuscrits et non point comme des témoignages oraux enregistrés par un phonéticien. Elles sont de valeur inégale: G a le caractère d'une improvisation rapide, avec des tâtonnements et quelques erreurs, et l'accent, d'ailleurs fortement normalisé et d'un type connu (sur la pénultième ou l'antépénultième), n'y est indiqué que par endroits; - BAn est médiocre; - par contre, В et К attestent une grande application de la part de leurs auteurs, sans que pourtant ceux-ci prétendent à une rigueur canonique et bien qu'il leur suffise de mettre à la portée des fidèles le sens essentiel de l'original. Voici ces quatre fragments de l'Évangile de Matthieu, disposés verset par verset pour qu'il soit possible aux lecteurs de les confronter plus aisément. MATTHIEU VI, 22-33 22 G. Reče Ristus : dkoto e kandilta na mirsta. E, ako ôkoio ti e pravo (čisto), cela mirša ti puli. - BAn. Reče Gospodin Bog : „Kandilo so sfet lina trupotdmu e'sti oköto. Sétne äko okôto tföe ésti čisto, togas i vésjo trupo tfoj ésti presfe'ten. - B. Tözi vreäme reče Ristos : „Kondilöto truputömu ésti oköto, i ако oköto ti e prâvo, vésjo trup ža ti e so sfetlina. - K. Rice Göspot : „Sfitito na snägata i ökutu mu. Ökutu äku ti i čisto, sita snaga ti sfeténa. 23 G. pa ako ökoto ti e krivo (lošo, slepo, kjoro, rasipano), cela mirša ke ti bi temnicata (slepa). Pa ako videlto, šo e navbr tebe, e temnica (potamndto), temnicata keku(treba da bidi)! - BAn. Pa äko oköto tföe ésti lošo i kléto, tögas vésjo trûpo tfoj ésti témno. Da äko sfetlinâta ščo ésti pri tébe ésti témna, temnicâta télko. - B. A äko oköto ti e krivo, vésjo trup ža ti e temničet. 1 ako sfetlinâta ščo imaš na sébe ésti temnica temnicata kétko ža e! - K. pa liku ti i ökutu lošo, sita snägata ti i témna. Aku ti i videlot viki šo i uf téb temnino, ädžiba témnoto kölko ti i? 24 G. Nikuj ne bidva da rabota na dva gospodari, zaščo iti na edeno ke до izdušmani i na drugjo ke go zamilva, ili na edeno ke go farpi a na drugjo ke до izdušmani (izgnusi, ne ke go hlava na rabuš, ne ke mu dava aij/iaoia). Ne možite na Gospo da rabotate i na Mamon-ta (zenginščinta). - BAn. Nikoj ne moži da rabota na dva gospoini, öti edénjo i za go ijti, drugjo ne za go ijti, edénjo za до shiša, drugjo ne za до čiivi. Nikoj ne moži da rabota Gospodin Bögu i vragotörnu. -В. Nikoj ne moži da rabota и dva gospoini zoščo ili enetégo né ža ijti da go navidi, a drugetégo ža go ijti, ili enetégo ža go st use, a drugete'go ne' ža ijti da go zneâ. Ne moiite da mu rabotäte i Gosputömu i vragu-tömu {ščo toj vi nagâsfi da vi se drage pareäte i dä ste stisnäti za da zaboravîte Вода). - К. Ne' moži ne'koj da raböti izmikjär na dve' ägi, o'ti iti idnöto ki s/ milüva, i na drügjut ki gu kaskandisa, tli na idnöto ki mu pumäga pa drügjut ki gu natimtsa. Né mo'zite da rabötite na Göspot i na Djävolot. G. Za to vi velja : ne pečalite za dušta vi, šo ke jajte i so ke pite, 25 ni tu za mbršta vi, so ke se ublečite. Nali e dušta neščo po skäpo ot jadenjeto i rmršta ot rubata? - BAn. Za lös vi vél'am vam : Né se grizéjte dusétuj vaša ščo da jéte, ščo da pijéte, ni za trûpo vaš ščo da oblečtte; ne e popoščana dušdta ot jastjéto, i maršata ot oblečenjeto ? -B. Za sözi vi vél'a : Ne čalastisveajte za dušata ščo ža jeâte i ščo ža pijéte, niti za triipo ščo ža se ublečite, öti dušata ésti pogoleâma ot jestjéto, i trûpo ésti pogölem ot rubäta. - K. Za tö vi véljam, nim da sf i'imati : za duša vi, šo ki jäditi, îli so ki piiti; n\to za snâgi vi, so ki mu ublečiti. Ne i pôvrédna dušata uf jadénito, i snâgata uf ubléklutu? Fbrlite oko po piliščata na nebeto, šo ne see, nitu žnte, nitu bere 26 na àmbarte, i Gospo vi, šo e na nebeto, i rani. Ne delite vija povke (povjke) ot te? - BAn. Spušččjte očiti na liottti nebétuj, öti niti se'e niti žne, nito sobérve žito vo ambariti, a Tätka vaš nebécki i ràni tés. Ne mate vie niščo ferk ot ni? - B. Puglenddjte vrapčinata ščo lite, ščo niti poseave niti ž ne a, niti sobérve vo ambäri, i Tatkd vi ščo e na nebélo i räni. Amt vije, ščo imäte mnögo povék'e ferk ot nij. - K. Razglidäjti ärno piltštlli na nébito, šo ntto séjat, nito žntat, ntto be'rat uf ambariti, i Tdtko vaš uf nébito i rän / : vii né st{ pdvrédn / и t tia? G. Koj ut vas šo pečali moži da naklaj (nakladi) ne bojo mu adno 27 endeze? - BAn. a köj ot väs ščo e čalistislif moži da priösa vo trupo tôgof nékoj endéze povék'e ot drugiti? - B. i koj 6t vas so calastisfajnéto moži da priösa na trûpo tôgof éno endéze povék'e? - К. I kôj ut vas moži da s/ guliméi snâgata idén aršin su ûmut mu? G. I za pljački šo se umite? Vidide arno (lepo) sfetjeniščata na nivata 28 ka raste ne se тъбе (pustave, pečale, rabote) nitu prende. - BAn. I za oblecénje ne mâjte télko griža. Razbervéjte ot luleniščdta nivétem ka porast fe bes maka. - В. I za ublečejne ščo čalastisfite? Razberedjte lia rasle l'uleniščata nivedtem, niti se m d če niti prednde. - K. Da s/ umiiati za ubléklo? Ucéjtiste ut cféticte uf urmdnut kak purdstat, nito sa mičat, nito prédat. 29 G- I vi velja šo nitu Solomon, su cela nejnata slava, se ubleče katu edno ot vija. - B. I vi vél'a öti niti Solomon, so sfäla golemščina togöva ščo imeaše, né se ubledče télka mäsno kaj éno ot seäzi tulenišča. - K. Vi veljam na väs öti nito SoXofiè>v su tölko carština šo imdl ut Вода s} razmini katü na tia idén. 30 G. pa aku trevite na nivjala, šo vojden se i utre na furnata i frga, Gospo taka i ublekfa, ne ke ve obleči po lepo na vas, maloverni (ne verni)? - B. I äko treväta i l'uleniščata nivedtem ščo dénes seé (= seä) a litre se isilšfe i ubleäkvi täka Göspo, ka ne ža vi ubleači mnögo po-vék'e väs, о neveärni? - К. Iii trévata uf čiirut, vaden lici, i iitri si klal u-fiirnata, Göspot takâ mu jaradisä, da né i pöviki na väs, mâlavérni? 31 G. E, da ne se umite i da velite, šo da jajme, ili šo da pime, ili šo da se oblečime. - B. Töko némoj da čalastisfite i da velite : ščo ža jeäme i ščo ža pijeäme, i ščo ža ublečime. - K■ Tukii da ne sa umûati, ém da vélite : šo ki jädimi, ili šo ki piimi, ili šo ki si ubléèimi. 32 G. Zaščo celi vija idololatrite i sake. Tatko vi, šo e na nebeto, znae šo celi vija vi trebe. - B. Öti seäzi sfedčke i išče tia miléti ščo neme Göspo, Tatkä vi ščo ésti na nebéto zneä ot sfeäcke seäzi vi treäbe. - K. Öti siti via sfe'tut paläle. flim Tätko vaši a znäi šo i na nébito šo tribûva ut siti via. о 33 G. Tuku sakate napre (naj napre) carstfoto na Gospo i nejnoto pravo, i celi via vi se nadade. - B. Töko iščeäjte ponäpre carščindta Gosputömu i pravinäta togöva, ta sétnij ža vi se däde i sfeäcke seäzi. - K. Tuku pišin da pälati na Gospodinova carština i négovâta pravina, i siti vii ki i namésti ön. MATTHIEU XX, 1-16 1 G. Zaščo carstfoto ne nébeto omjâsfa na eden čorbadžija, šo izléze rano rano da fati ergäti za lözjetö mu. - В. Carščindta nebeniščdlam umeazvi so čovedko gospöin, ščo ižleaze ot utrindta da pazärvi argäti za vo tozjéto. - K. Nebésinta carština umnjâsa su covék idén stopân, šo ispadnä nögu ränu da fäti argäti gjundulukčii za lözitu. i v 2 G. I ka i pazarépsa za pu edna drahmtja na déno, i pušči na lözjetö mu. - В. I ot ka ujdisa so argatiti po sto päre, i piišči vo tozjéto togövo. - К. I si pazarisà su argätiti na dénut po dvé grösi, i a pustil na ni h na lözitu. 3 G. I ka izleze kamn säeto tri, vide drugi da stoe na pdzaro bes raböta. - В. Ižledze i na trekio sat vide driigi ščo sedede vo pazaro bes rabota. - K. Pa na triti sadta ispadnâ, a vidé drûzi šo sédia na pazärut ajl'äk. G. I na tija та reče : „ O j te i vija na lôzjeto, i šo e arno ki vi 4 dada." - В. I tiam mu réce : „Odeäjte i vie vo tozjéto, i ščo da ésti âko, ža vi däm vam." - К. I na tU mu rékal : „Udéjti i vija na tožiti, i šo i äkut ki vi gu dâdam." G. Tija pa ujdöe. Pa ka izléze kamu saeto šes i devet, naprâj pa 5 taka. - В. I tia otidöe. Opet ižleaze na šest salo, i na dévêt, i stori pa taka. - К. I oni utišle. Pak ispadnâ na šesta saâta, šo a nâsal pak i pustil; i na déve-ta ispadnâl, pa takâ a čintl. G. Pa ka izléze kamu saeto idinâjse, naméri drugi da stoe bes ra- 6 böta, i mu veli na tija : „Šo taka stojte (sednâte) cel den bes rabota?" - В. I na idinâjse sâto ižleaze ; nâjde drugi ščo sedeâe bes rabota, i tiam mu véli : „Zoščo imâte zastanâtcr tûva vesdendéno bes rabota?" - K. Nili na idenâjsi-ta saâta pak ispadnâl, da a najdél drûzi šo sédija ajl'âk, da vélj na nih : „Zašo stöiti tûka ajl'âk vizden?" G. Mu vete na nego, šo nikuj ne na fati. Mu veli na tija : „Ojte 7 i vija na lözjeto, i šo ke bi arno ke zémite." - В. I tia mu reköe tömu öti : nikoj né ni pazârva nam. Mu réce i tiam : „Odeäjte i vie vo tozjéto, i ščo da ésti âlco ža zemite." - K. Mu véljat na négu : „Ne ni pazarisâ nékoj na nâs." Vélj na nih : „Udéjtisti i via na lözitu, i šo i mu âkut, ki gu zémiti." G. Na večer'ta, mu veli sajbijata ut lözjeto na kjâjatâ mu (na pi- 8 trupo) : „Vikni i na gjundulukčite i plati mi go gjundulüko, ka ke fatiš ut naj sitnite dur na pbrvite." - B. Koga se stémna, mu véli gospoino lozjetömu vekilutömu tôgof : „Vikni argatiti, i plati mu dko, da zafatiš ot setniti dur na parviti." - K. Ka umraknâ viki, véli stopânut ut lözitu na néguvulo pitnip : „Vikaj na argâtiti i dâj mu na nih âkut mu, da zâfati da plâtis it pišin ut napukošnjti dur na privniti." G. I ka dojdoe tija šo ojdöe kamu sâeto idinâjse, zvee pu edna 9 drahmija. - B. I ka dojdôe tia ot idinâjse sâto, zveâe po stö pâre. - К. I kak sj dujdéle tii šo utišle na idinâjsi-te saâtj, si zélé pu dvé grôsovi. G. Ka dujdôe pa ръгиИе mu se mriieše šo ke zeme povke (povjke). 10 I zvee i tija pu edna drahmija. - B. Ka dojdôe parviti, mu se semneâse öti ža zéme povék'e, i zveâe i tia po stö pâre. - K. Kâk s/ dujdéle i privnjU, и m d is â le šo ki zémat pôviki; i na nth mu dadé pu dvé grôsovi. G. Pa ka zvée, se plačee na sajbijata. - В. Ot ka zveâe, fatie da И murmurisfe na gospoinato'go. - K. Kak i zélé, fatia da si l'ûtat na stopânut. 12 G. i mu velee : „Šo vija naj sétnite eden saet srabotde, i tokmu su nas i naprâj (mu plati), su nas šo a krenäme tezévata na deno i gure-ščinta." - B. i veleäe öti : ,,sîa setnîti éden sat rabotâe i i störi tökmo so nas ščo tarpijme tejčinata denutömu i goreščinata." - K. e'm veljale'. „Via pondpukošnjti šo činile idén saat, i na nih su nas tökmu a činil s/, šo teglahmi vrukinata i tuvdriit vizden 13 G. Pa voj se vina i mu veli na eden ut tija : „Arkadaš, ne ti go jada ako. Ne pazarépsa su mene za pu edna d га h mi j a ? - В. I toj mu se ötsvi, i mu reče enému ot tia : „Prietéli, ne te adhikisfa; ne se pazarva so medne po stô pare? - К. I ôn pa guvori, da ricé na idén ut nih : „Prijätjl, né ti sécam akut; né ti pazarisdh pu dvé grösovi? H G. Zemi si go ako i tbrgaj. Pa jas sakam na voj naj setnjo da mu dam kâtu i na tebe. - В. Zémi dko tvöj i ödi. Ijta da mu dam sömu setnetému kaj tébe. - K. Zémi sj tfojto akut, i ödi si. I na vö aku sakam da mu g и dadam tökmu su téb. 15 G. Ki ne sum sajbija na mojto imanje da pram šo sakam? Iii ökoto ti e lošo i kaskandisfaš šo sum dobar čovek? - B. Ili ne' mi e prostvdno da störa tözi ščo ijta vo mojedte . . . (manque un mot). Ako oköto tvöe ésti slabo, öti jea sea döbar? - K. tli né možam da činam kalil kak mi saka diišata? Aku ti i ökotu tföj lošo, zastö sam jas döbar? 16 G. Taka ke bida naj sétnite prvi, i prvite naj setni, zaščo mnogo se kalesani, pa tro otbrdni." - B. Sika ža bände setniti pdrvi, i parviti sétni, öti mnögo sea viknäti, a mâlo se otbrdni." - К. Etil za töa ndj-dötniti ki bidat naprčžnj, pa naprežniti ndjdölnji, öti nögu sa šo sa kanéti, ili mâlci sa čisti." * * * La lecture de chacun de ces quatre textes appellerait bien des observations. Mais celles qui concernent BAn (celui-ci limité à Mat. VI, 22-28), В et К ont été déjà formulées dans les Documents, contes et chansons slaves de l'Albanie du Sud et dans l'Evangéliaire de Kulakia. Il ne s'agit ici que de caractériser le parlçr de G, non encore étudié, et par la comparaison de déterminer ses rapports avec les parlers de BAn, de В et de K. Le parler de G présente en gros le même type dialectal que les témoins précédemment enregistrés dans la région de Kostur et plus particulièrement dans les villages du Popole, notamment : à Kostur, par Argir Kuzov (Izvéstija na Seminara po stavjanska filologija, IV, 1921, pp. 118-120; Makedonski prègled, I, 3, 1925, pp. 106-109); à Zagoričani, par Kalčo Beljakov (ibid., V, 3, 1929, p. 96); à Manjak, par le très regretté Mieczysîaw Maîecki (Lud slowianski, III, 2, 1934, pp. 323-325, conte transcrit en cyrillique par L. Miletič dans le Makedonski pregled, X, 1-2, 1936, pp. 149-151); et plus au nord, dans des villages se rattachant au type linguistique de Kostur, à Žerveni, à Višeni et à Mokreni, par moi-même (Contes slaves de la Macédoine sud-occidentale, pp. 130-148). Ce type a été décrit utilement par Kuzov, mais sans indication du ou des villages d'où proviennent les formes citées (article cité, pp. 86-125). Les résultats de l'enquête de M. Maîecki (Lud stowianski, III, 2, 1934) apportent à cette description des corrections et des compléments indispensables. Il suffira de relever ici les traits les plus frappants de G, numérotés d'après les versets, en renvoyant les lecteurs, pour les éléments locaux, à la description de Kuzov (Kuz.) et à l'enquête de Maîecki (Mat.), et, pour les vues d'ensemble, à l'étude comparative de M. A. Vaillant sur l'Évangéliaire de Kulakia (V.). PHONÉTIQUE. - Le système vocalique est relativement bien conservé. On n'y constate pourtant d'autre trace de la survivance de "k qu'à l'initiale syllabique avec le traitement ja- du vieux slave (25 jäjte), et la confusion, par ailleurs, est aussi complète entre 'b et e qu'entre ki et и, par ex. 26 see, 30 maloverni, 1 et 3 izleze; 7 ke bi. Le texte de G n'offre qu'un seul vestige de nasale ancienne : 28 prende, mais le parler du traducteur possède une partie au moins des autres vestiges signalés par Kuzov et par Maîecki (Kuz. 98; Maî. 268-274). Le traitement normal des nasales est : л > ъ (25 po skipo, 28 se miče) ou la (25, 29 vélja, lère sing, prés.), et a > e (3, 6 stde, 7 véle 3e pl. prés.). Les groupes à consonnes liquides présentent le traitement des jers anciens en > ъ : 25 mirša, 16 pirvite. Un jer secondaire est traité en a dans döbar. La fermeture de о atone en > u ne s'accuse que dans un petit nombre de mots, ainsi : 22 Ristus, 24, 7 ril kuj, 29 ubléée, 30 ublékfa (à côté d'obléci dans le même verset et de omjâsfa d'après ôfioi&Çeiv), 28 pu-stdve, les prépositions, conjonctions et adverbes comme 3, 5, 6 kâmu, 27 ko j ut vas, 2 zà pu e'dna drahmija, 30 aku, 29 kdtu, 25, 26, 28, 29 nitu, 23 kéku, 33 tiiku (Kuz. 95, V. 34-37). La fermeture de e en i n'est attestée qu'accidentellement : 9 idinajase, 4 ki vi dada. On notera la dissimilation de la diphtongue -aa- en > ae dans 3 sdeto (turc saat). Par contre, on notera sous l'accent le passage de a à > ъ dans 26 bmbarte (Kuz. 95) et 14 kitu. L'élision d'une voyelle finale est fréquente, devant l'article en particulier, par ex. : 22 kandilta {у.аггцХа), 25 dušta vi, miršta, 12 gureščinta, z'enginščinta, 23 videlto; il y a elision de -i final dans dur (dori, V. 60) et de e intérieur dans pov'ke / : 30 ublékfa, 33 carstfoto, 1 omjâsfa, 28 sfetjeniščata, avec réduction de groupe initial cv-« cvetjeniščata); l'initiale de 30 firge „ils jettent" (de vng-) est sans doute due à une confusion avec l'usuel firle. On remarquera la sincérité de la transcription vidide «vous voyez», attestant la sonorisation du t intervocalique « vidite). Le v intervocalique s'est ainuï dans 5, 12 na-prâj (< naprâvi), et de même le d intervocalique dans 27 naklaj « nakladi) avec yodisation du -i final. Il y a eu de même amuïssement du v par contraction dans 15 pram « pravarn). La forme 26 pov'ke représente un stade intermédiaire entre l'ancien poveke et la forme courante du macédonien pojke. Le -h final est tombé dans 23 navir « na 1>ъгЬ); il en a élé de même du -d final dans 33 napre « napred). MORPHOLOGIE. - L'adjectif possessif nejn (au lieu de negov) vaut à la fois pour les trois genres et pour les deux nombres; il est dérivé à la fois du féminin („son, d'elle") et du pluriel („leur"), et l'emploi polyvalent en a été favorisé par celui du pronom mu qui signifie indifféremment „à lui, à elle, à eux" (V. 126-127) : 33 Gospo i nejnoto pravo, 29 Solomon su cela nejnata slava. Le superlatif par redoublement que l'on trouve dans 1 rano rdno correspond à un type étudié par Seliščev (R. E. S., V, 1925, pp. 53-57). On notera le futur 28 ke bi (au lieu de ke bidi) et le curieux imperfectif bidva, avec un sens d'habitude (bivati), dérivé du perfectif bida. On notera aussi l'abondance des formes de prétérit à côté de celles d'aoriste (V. pp. 227-229). SYNTAXE. — Le fait le plus original est celui du régime direct désignant une personne et construit avec la préposition na : 24 na edeno ke go izdušmani i na drugjo ke go zamilva. Il a déjà été signalé dans plusieurs des parlers du Bas-Vardar, notamment à Kulakia, et dans la région de Kostur : on peut supposer qu'il répond à un besoin de précision tel que celui qui a déterminé la répétition du pronom personnel dans des tours comme mi vide' na mène (V. pp. 176-177). VOCABULAIRE ET PHRASÉOLOGIE. - Le nom des vêtements 26 riibata, moins courant que 28 pljačkite, est attesté à Suho (Mat. p. 98). Le dérivé 12 teze'vata „la pesanteur" est à rapprocher de la suffixation de te'zov de l'Évangéliaire de Kulakia (n° 147, 1. 7) et de te'gav du bulgare littéraire (V. p. 162), et aussi de 23 temnl'cev de l'Évangéliaire de Boboščica. Le cârstfoto de G, auquel correspondent carščinata de В et carstînata de K, fait l'effet d'un mot savant, peut-être d'un bulgarisme dans cette région de Kostur où les écoles bulgares ont été nombreuses. On notera 28 ne pustave, au sens de „ils ne se fatiguent point,ils ne peinent pas". On reconnaîtra la valeur adversative de tûku dans 33 Tiïku šakale napre carstjoto na Gospo, et l'on rendra justice à l'excellente traduction 33 nadâde „toutes ces choses vous seront données par surcroît"', cette dernière nuance étant négligée par les traducteurs de В et de K. L'emploi de 22 тъгйа „le corps", enregistré par Matecki à Suho et à Visoka (Mai. 69), présente un contraste de vocabulaire frappant avec trup de BAn et de В et snaga de K; un bon témoin de Nestram m'assurait en 1933 que marša était le seul de ces trois mots qui fût courant dans son village, alors qu'il se souvenait d'avoir entendu trup autrefois de la bouche de quelques vieillards et que snaga lui était entièrement inconnu. Il semble bien que les deux premiers termes évoquent surtout le corps périssable, en langage populaire la „carcasse", la „guenille" des dévotes gens, tandis que snaga exprime la force et fait songer à un corps vivant et vigoureux. Il convient d'apprécier l'antiquaille rustique qu'est la périphrase imagée 24 ne ke go ktava na rabuš „il ne lui fera pas d'entaille sur le bâton des comptes", c'est-à-dire „il ne tiendra aucun compte de lui, il l'ignorera." Les éléments grecs paraissent être moins abondants chez le traducteur de Gorenci que chez ceux de Boboščica et de Kulakia : le lecteur, pourtant, n'aura pas manqué de noter 1 ergati (èçyâri]ç), 13 pazarépsa „n'as-tu pas fait marché avec moi...?" (avec une avancée de l'accent par rapport à лаСадеџа), 16 kalesani „les appelés" et la glose 24 ne ke mu dava oijfiaoia „il ne lui accordera aucune signification, aucune valeur". Le cliché 26 Fbrlite oko po piliščata «Jetez les yeux ,..», que l'on serait tenté de prendre pour un gallicisme, peut avoir été calqué sur le grec moderne où il est courant (çi^t тсс цапа oov, ou bien /«« /«ma. ..), mais le fait est qu'il est devenu depuis longtemps formule banale de la chanson populaire, ainsi qu'en témoigne le recueil des Mi-ladinovci, n° 205 : oči farlia, et n° 385 : oči forli. Les mots turcs sont plus nombreux : le relatif ki devenu particule adverbiale, à peu près „Eh quoi!", dans 15 ki ne sum sajbîja; l'appellation familière 13 arkadaš „compagnon, camarade"; le terme presque juridique ak „droit, salaire dû" (hakk); les titres sociaux 8 sajbijata „maître, propriétaire (sahip); 8 kjàjatà mu „son intendant" (kâhija), glosé par le mot grec désignant un gérant de biens d'église; 8 pitrup (miTçoxoç;) ; 27 boj „taille"; 8 gjundulukčite „les journaliers" (giindelikçi). * * * Ces fragments parallèles de quatre traductions de l'Évangile, que j'apporte en modeste hommage au maître de la dialectologie slovène, Fran Ramovš, et à la mémoire de son compatriote Vatroslav Oblak, le fondateur de la dialectologie macédonienne, ne font que confirmer l'existence et indiquer les contours de quatre groupes de parlers dans la Macédoine méridionale et sud-occidentale: le premier, dont l'Évangéliaire de Kulakia est le témoin fidèle et scrupuleux, nous donne une image de la forme qu'avait prise le macédonien central à l'extrémité méridionale de son domaine il y a de cela presque un siècle (K); - le second, celui de la région de Kostur et notamment, du Popole, caractérisé par G, s'est développé à part du macédonien central et a conservé de nos jours encore certains traits anciens, et en particulier plusieurs vestiges des voyelles nasales ; - le troisième, celui des villages de Boboščica et de Drenovjäne, isolé dans l'Albanie du Sud, a gardé un к distinct de e, un bon nombre de mots à voyelles nasales, le / vélaire (Il suivant la graphie albanaise), des éléments importants de flexion nominale, et avec cela, par plusieurs innovations curieuses en matière d'accent, de morphologie et de vocabulaire, il a pris l'aspect original d'un parler à la fois archaïque et novateur (B), dont l'autonomie ne peut se comparer qu'avec celle de l'îlot montagneux du Bogdansko découvert par Oblak; - enfin le quatrième, dont les Anonymes de certaines parties de l'Évangéliaire de Boboščica (BAn) nous permettent seulement d'entrevoir quelques traits, n'a fait l'objet jusqu'à ce jour d'aucune description détaillée : c'est le parler de la région lointaine de Nestram, au sud-ouest de Kostur, que Maïecki, malheureusement, n'a pas eu le temps d'étudier et sur lequel je n'ai réussi à rassembler en 1933 que des données fragmentaires. Paris (Collège de France), août 1950. Povzetek Avtor podaja jezikovno analizo makedonskega govora vasi Gorenci, kakor se nam predstavlja v prevodu domačina iz te vasi; tekst je vzet iz sv. pisma in ga primerja avtor s tremi drugimi prevodi iz drugih narečij. Tekst iz Gorencev (G) še ni bil objavljen in ne analiziran, drugi trije pa so že objavljeni in analizirani; to so teksti in govori: iz okolice Nestrama, a prevajalec je bival v Boboščici v južni Albaniji (BAn); tekst je nastal v letih 1880—90; — evangelistar iz Boboščice (B), ki sta ga priredila v letih 1870—80 učitelj Dhimitri Canco in duhovnik Papa Theo-dhor Ikonomo; — evangelistar vasi Kulakia v delti Dol. Vardarja iz leta 1863 (K). Govor v Gorencih predstavlja v glavnem narečni tip kakor že obdelani dokumenti iz okolice Kostura ali še posebej v vaseh Popola. Vokalni sistem je ohranjen razmeroma dobro. Vendar živi ê samo na začetku (kot ja-), drugod se je zlil z e tako popolnoma kakor y z i; nosnik je ohranjen samo enkrat (prende 28), drugače je njih razvoj normalen. Pogostno je opuščanje končnega samoglasnika, posebno pred členom. Poudarjanje se nagiblje k pred- in pred-predzadnjemu zlogu. Konzonantizem ne kaže posebnosti. Svoj. z. ne ju se rabi za vse 3 spole v edn. in mil. kakor mu za »mu, ji, jim«; zanimiv je še futur ke bi namesto ke bidi in nedovršnik bidva (bivati) od dovrš-nika bida. Med besedami je zanimiv izraz nadâdc (33) svse drugo vam bo dano po vrhu«, raba izraza тъгёа (22) za trup (BAn in B) in snaga (K). Grškega elementa je v besedišču manj, turškega pa več. Preiskava in primerjava teh prevodov, ki jih avtor objavlja v počastitev mojstra slovenske dialektologije Fr. Ramovša in v spomin njegovega rojaka Vatroslava Oblaka, ustanovitelja makedonske dialektologije, samo potrjujeta obrise štirih narečnih skupin v južni in južno-zahodni Makedoniji. A n d r é Va ill a n t LA FLEXION VERBALE DANS LA G L A G O LIT E CROATE Le souci de chercher des états purs de langue fait trop négliger par les historiens du slave l'étude des slavons, langues artificielles. Mais toutes les langues de civilisation sont des langues artificielles. Le serbo-croate et le slovène littéraires si précieux parce qu'ils sont proches de leurs sources populaires, ne sont plus des langues populaires, ont cessé de l'être dès le moment où elles sont devenues langues littéraires, et Vuk Karadžic lui-même a été obligé d'user des slavonismes qu'il condamnait. Le vieux slave de manuscrits du début du XIe siècle est déjà du slavon: il y faut démêler les formes nouvelles, l'archaïque et le vivant. Les slavons postérieurs conservent beaucoup de formes anciennes, et plus complètement que les trop rares textes de pure rédaction vieux-slave, outre les données, qui ne sont pas moins intéressantes pour l'historien, qu'ils fournissent sur l'évolution des langues et sur les faits étrangers au bulgaro-macédonien. Le slavon croate est particulièrement instructif, parce qu'il est très différent du slavon le mieux connu, le slavon russe, et il faut souhaiter que la publication de ses documents soit activement poursuivie par les disciples de Mgr Josef Vajs, qui a si brillamment repris la tradition de Bercic. En dépouillant rapidement quelques textes édités par Msr Vajs, j'ai relevé les formes grammaticales qui m'ont paru curieuses, surtout du point de vue du vieux slave. Je donne ici les formes de la flexion verbale : la plupart paraîtront banales aux spécialistes de la glagolite croate, qui ont l'habitude de les rencontrer days leurs lectures, mais ces spécialistes sont rares, et il convient d'attirer l'attention des autres sla-vistes sur le fait, essentiel pour la datation et la localisation des tex'es slavons, que telles formes réputées archaïques en vieux slave sont restées longtemps courantes en slavon croate. Les textes dépouillés sont ceux do Job, l'Ecclésiaste, Ruth, Osée, Joel, Habacuc, Zacharie et Malachie, Sophonie et Aggée, que MKr Vajs a publiés dans la collection de l'Académie de Veglia (Krl<): Liber Job 1903, etc.; ceux qu'il a reproduits dans son livre Najstariji hrvatsko-glagolski Misai (Zagreb, 1948), et les citations de missels faites par M. Josef Vasica dans son article Slovanska liturgie sv. Petra (Byzantino-slavica, VIII, pp. 30-46). Ils sont conservés dans des bréviaires et missels des XIVe - XVe siècles, mais ils ne sont pas de même origine. Job et l'Ecclésiaste sont traduits du latin, les autres textes du grec. Ces derniers représentent des péricopes, des leçons des Écritures, de provenance vieux-slave, qui doivent remonter à la traduction de Méthode, mais plutôt par un intermédiaire vieux-macédonien que par une tradition panno-nienne directe: car l'influence du vieux macédonien sur le slavon croate s'accuse par des vocalisations de ъ en о et de к en e, du type de мрак£Д411к Job X, 15, etc. à côté de ирлкадаик, dont les traces se sont maintenues jusqu'au moyen serbo-croate. Le texte s'en retrouve en slavon russe, mais sous une forme moins fidèle et plus ou moins remaniée, et le slavon croate est un meilleur témoin de la traduction primitive, comme M. R. Nahtigal l'a montré dans les Trudy slavjanskoj Komissii Moskov-skogo archeologičeskogo Obščestva, 1902. De Job, la traduction vieux-slave, conservée intégralement en slavon russe, est représentée dans quelques bréviaires croates par des péricopes ne donnant que le début, jusqu'à IV, 9. D'autres bréviaires croates donnent la traduction complète, mais nouvelle et sur la Vulgate latine. C'est la conséquence du décret d'Innocent IV de 1248 qui approuve les traductions slaves des Écritures pourvu qu'elles soient exactes, ce qui obligeait les catholiques, pour un livre comme Job dont le texte latin diffère profondément du texte grec, à refaire entièrement la traduction (Vajs, Liber Job, p. 66). Pour le détail de la bibliographie, il suffit de renvoyer aux éditions de Mgr Vajs. Il faut donc distinguer ici: I. - Les textes transmis du vieux slave des IXe - XIe siècles, dont les formes grammaticales anciennes peuvent seulement attester qu'elles étaient encore comprises et admises par les copistes des XIVe - XVe siècles. II. - Les textes nouveaux qui donnent l'usage du slavon croate, les formes que les traducteurs croates, usant bien entendu d'une langue archaïsante et artificielle, employaient d'eux-mêmes. La traduction de Job sur le latin peut être du XIIIe siècle; celle de l'Ecclésiaste paraît plus récente, et l'on y trouve un de ces curieux tchéquismes, du type de malžen, manžel (VI. Mažuranič, Prinosi, p. 627), qui doivent appartenir aux XIVe - XVe siècles: «шоутк „vanité", subst. fém., usuel dans ce texte pour V. si. соу£та et v. сг. тацидь., adj. £шоутпо VIII, 14, qui est v. tch. jesut, adj. jééutny, en regard de v. si. ашоутк „en vain" (v. г. ошоутк), qui n'est qu'adverbe. Le duel. Régulier, avec 3e pers. en -та, et lère pers. en -rk: dans I кзкратикк Ruth I, 10, dans II слишаск£ Job XXVIII, 22 (voir ci-dessous). L'impératif. La lère personne du singulier est remplacée par le tour périphra-stique, comme ordinairement en vieux slave: да идоу Ruth II, 2, etc. Mais dans II la forme разк-кд-кл\' Eccl. VII, 26, bien qu'elle ne soit qu'une faute pour sa variante разк-кд-кук = lustravi, indique sûrement que la lère personne du singulier de l'impératif était familière au copiste, et qu'il a compris разк-кд-км' ксач'ска-к ердцш' л\онл\', да оук-кд-кл еил\' „que j'examine toutes choses dans mon coeur, afin de connaître", au lieu de „j'ai examiné". Fancev a trouvé trois exemples de рт-кл\ь aux XIVe - XVe siècles, et des formes umrim, budijem se maintiennent jusqu'au ragusain du XVIe siècle (Rešetar, Južnoslovenski Filolog, XI, 1931, p. 1-6). On a dans I un bon exemple de la 3ème personne du duel, si rarement attestée en vieux slave: очи тком воуд-кта на мл-к-(. .. и да рднши) Ruth, II, 9, gr. oi ô<(>9aX[ioi Oov tiç rov àyçdv (... xal noçivOi]). La 3ème personne du pluriel apparaît dans II sous sa forme nouvelle de 2e - 3e personne, celle du moyen serbo-croate: евнл\ит£ и т'л» ... п*л\рачит£ и t'mé Job III, 5 (= I да прнлитк к> тл\а ... да прид(тк на m«), проклннте к> Job III, 8 (= I [да] проклеить к>), глагелн л\он hi коуднт£ Job XXXIII, 7. L'imparfait. On trouve dans I la 3e personne du duel поношашгга Mat. XXVII, 44 (Na/st. hrv. M., p. 151, 1. 5), cf. Zogr. пеношаашт en regard de Mar. попсчпаас-п, Sav. попсшаста, avec la variante понвшарта qui présente la désinence nouvelle -hota des Lectionnairçs čakaviens, 2e plur. -hote du ragusain et du čakavien moderne. L'aoriste. Les formes des types anciens abondent: ■ a) Type v. si. нд-к. — On a couramment dans I: l*re sing, прндк Job I, 7, 15, 16, изидк Job I, 21, спаек ci Job 1, 19, подлег' II Cor. VI, 2 (Na/st. hrv. M., p. 132, 1. 18), овр-Ьть. Ruth II, 10, etc.; оужас' ce Hab. III, 2 (dans la version russe 8жасо\-ъ ca), кздвнг' Ps. XXIV, 1 (Najst. hrv. M., p. 120, 1. 1), etc.; - lère plur. придем' {Najst. hrv. M., p. 86); -2e plur. изидете Mat. XXVI, 55 (Najst. hrv. M., p. 145, 1. 5), comme Mar., pour -досте Zogr. Ass. Sav.; - 3e plur. придоу Job I, 6, Ruth I, 2, изидоу Zach. I, 21, овидоу Job I, 17, внидоу Agg. I, 14 (et aussi dans la version russe), падоу Mat. XVII, 6 (Najst. hrv. M., p. 137, 1. 22), овр-ктоу (Najst. hrv. M., p. 86), etc., et налегоу Zach. I, 15, confirmation utile de la seule forme attestée en rédaction vieux-slave, вкзлегљ Marc VI, 40 dans le Marianus; подвигоу Zach. I, 15, прозевоу Joel II, 22; - 3e duel придета Ruth I, 19, et aussi идота Ruth I, 19, 22, et вздвигота Ruth I, 19> avec une forme nouvelle de la désinence. Mais ces formes se trouvent aussi bien dans II: lere sing, придк Job I, 7, etc., изидк Job XXXI, 34, взмсгк Job XXXI, 23, овретк. Job XXXIII, 24; - lère plur. KSMoroMh. Job XXXVII, 23 (var. -гормь.), овретоли«. Job XXXII, 13, изевртшк Job V, 27; - 3e plur. придоу Job I, 6, XLII, 11, прЕ(д)ндоу Job XXX, 27, взмогоу Job XXXII, 5, ирел\огоу Job XXX, 13, овретоу Job XXXII, 3, XLII, 15; normoy Job IV, 9, протргоу cé Job XXX, 26, изсару Job XXX, 30, вки'зоу „ils s'enfoncèrent" Job VI, 4. Il ne s'agit pas de traits de la traduction vieux-slave antérieure : и ne нзндк из вратк Job XXXI, 34 répond au latin пес egressiis sum ostium et diverge complètement du grec ùôûvarov è^el9stv ihcçav /iov. Naturellement, les formes nouvelles du type идох'ь Ruth I, 21, se rencontrent également dans I, et elles dominent dans II. Mais la large conservation des formes courtes est notable: maintenues en tchèque jusqu'au XIVe siècle, elles ont sûrement disparu plus tôt en croate de la langue parlée, mais en restant admises dans l'usage de la langue écrite au moins jusqu'au XIIIe siècle, et bien plus tard dans les copies de textes anciens. Le slavon serbe les connaît également, dans des copies et dans des textes originaux: il faudrait, comme pour le slavon croate, préciser les dates. Le moyen bulgare les ignore, comme déjà le vieux bulgare (vieux slave oriental), et en slavon russe la présence de ces formes, rares et généralement mal comprises ou altérées, décèle à coup sûr une provenance occidentale des textes, vieux-macédonienne, serbe ou croate. b) Type v. st. и-fcc-h. - Dans I, lère pers. sing, к'зк-кск Zach. I, 18, II, 1, outre р'кук Ruth I, 12; - 2е plur. кн-Ьст« Agg. I, 6 (altéré dans les mss. russes en в-кзаст«), Agg. I, 9 (et dans les mss. russes, avec var, KiiecocTi), ирнвЬсте Mal. I, 13 (-кедосте dans les mss. russes), *кък-ксте eiatста (кздкигоста Ruth I, 14). A la lè,e personne du duel, nous avons dans II caiiuiacKf audivimus Job XXVIII, 22, pour v. sl. -\'окк, d'après 2e - 3e pers. -ста. Ce doit être une innovation de la langue réelle; le vieux tchèque a -chvé. Le conditionnel. La lère personne du singulier de l'auxiliaire est régulièrement вил\к, qui s'est conservé en čakavien moderne: ainsi dans II вил' вил\к Job X, 19, рекал' вил\к Job VII, 13, etc. La 3e personne du pluriel a dans II la forme eh du serbo-croate: да пришли ви Job XXXIV, 23, да ей творили Eccl. VIII, 14, etc.; mais à côté de више : да ... текли више Eccl. I, 7, et отл\-Ьрили cé ви Job VI, 2, var. ви int. Expression du futur. Le tour périphrastique vieux-slave avec въчати reste usuel dans II: пр£вивати вкчиоутк commorab(un)tur Job VIII, 17, афте... искати вкчиеши si .. . quaesieris Job VII, 21, etc. Le tour périphrastique avec \-от-кти, en partant de constructions de type vieux-slave comme еже вити уоцнт' quod futurum, est Eccl. I, 9> en vient dans II à fournir au participe un calque du participe futur du latin: иже . . . ртецк вити соут' qui. . . fut uri sunt Eccl. IV, 16, егоже вид-кти уоте есал\к азн quem visurus sum ego Job XIX, 27, etc. Le participe passé. Dans les verbes du type носити, les formes courtes sont bien conservées dans I: оп'\*сждь. Job I, 7, etc.; et elles se rencontrent aussi dans II: вращ' ce Job X, 16. C'est le maintien de cette tradition qui aboutit en čakavien littéraire aux formes très artificielles de Marulic. On notera l'extension serbo-croate de -в- dans оул\рвшил\а Ruth I, 8, оумрвшаго Ruth IV, 5 (2 ex.), et потрв' „ayant essuyé" dans le Missel du Vatican du début du XIVe siècle (J. Vasica, Byzantinoslavica, VIII, p. 36). Le participe passif et le substantif verbal. Dans les verbes en v. si. -нжти, les formes anciennes sont régulières dans I: ицнзению Soph. I, 15, et ифезновение Mal. I, 3, etc. Les formes nouvelles du serbo-croate deviennent fréquentes dans II: вда\-новеииел\к Job XXXIV, 14, mais иариноутнк Job XXXIX, 16, всгюмемоутие Eccl. I, 11, etc. Les types verbaux. Les faits à noter seraient assez nombreux, mais ils intéressent surtout l'histoire du serbo-croate. On signalera seulement: 17 Slav. revija 253 de стр-кцж „garder", les formes impér. стркзн Eccl. IV, 17, part, parfait оустргль. Job XXXIX, 1, mais dans II, et I maintient le vocalisme du vieux slave: prés, ©устр-кгоу Hab. II, 1; de pORfTh „il rugit" Job VI, 5, etc., le substantif verbal роутие Job IV, 10; de исклти, dans I, la conservation du participe présent искоуцжук. Soph. I, 6; dans le type пити, les formes п'еши Ruth II, 9, et part. prés, n'e Ruth HI, 3, развит Eccl. XII, 6, кап'ггк Job XXIV, 12, etc., régulières dans I et dans II comme en čakavien ancien; dans le type à vocalisme alternant de v. si. зьдати prés. знждј-, les formes почр-кплютк Ruth II, 9, строуж£Тк Job И, 8; la 2е personne du singulier \*оц1к Job XVII, 3, dans II, et dans le Missel du Vatican (J. Vasica, Byzantinoslavica, VIII) рфи (p. 40) et рцГ (p. 32), établissant la continuité entre le vieux-slave \"ошти (Supr.) et le moyen serbo-croate hoc. Ces indications sont sommaires, mais elles suffisent pour montrer l'intérêt que présente, à divers points de vue, cette forme originale du slavon qu'est le slavon croate. On doit désirer des éditions complètes, et critiques, des bréviaires et des missels glagolitiques : elles sont dès maintenant possibles, après les patients travaux de Mgr Vajs et ses descriptions minutieuses des manuscrits, Versailles, juillet 1950. Povzetek Zaradi prevelike skrbi v iskanju prvotnih osnov jezika se v zgodovini slovenščine rado zanemarja proučevanje cerkvenoslovanskih jezikov, češ da so umetni. Toda umeten je vsak civilizacijski jezik. Tudi srbski ali hrvatski in slovenski knjižni jezik, kakor sta dragocena zaradi svoje bližine ljudskemu izviru, nista več ljudska in sta nehala to biti v trenutku, ko sta postala kpjižna; celo Vuk Karadzic sam je moral uporabljati cerkvenoslovanske besede, čeprav jih je obsojal. Stara cerkvena slovanščina v rokopisih iz začetka XI. stoletja je že cerkvena slovenščina; v nji je treba ločiti stare oblike od novih, mrtve od živih. Kasnejši cerkvenoslovanski teksti hranijo mnogo starih oblik in sicer popolneje kakor le redki čisto starocerkveno-slovanski teksti; poleg tega je v njih še mnogo gradiva, ki je za zgodovino in razvoj jezika zelo zanimivo. Posebno poučna je hrvatska cerkvena slovanščina, ker je zelo različna od najbolj znane ruske. Zato bi bilo zelo želeti, da bi učenci Mgr. Jos. Vajsa pohiteli z izdajanjem hrvatskih cerkvenoslovanskih spomenikov. Po Vajsovih izdajah podaja avtor glagolske oblike, ki se zdijo pomembne v primeri s starocerkvenoslovanskinii. Rad bi opozoril slaviste, kako so se v hrvatski cerkveni slovanščini dolgo ohranile oblike, ki veljajo za arhaične v stari cerkveni slovanščini ; ta okolnost je bistvena za datiranje in lokalizacijo cerkvenoslovanskih tekstov. Uporabljeni teksti so svetopisemske knjige po Vajsovih izdajah, Vajsova izdaja Najstariji hrvatskoglagolski Misai (Zagreb 1948) in navedki v članku Jos. Vašica, Slovanska liturgie sv. Petra (Byzantinoslavica VIII, 30—46). Jobova knjiga in Pridigar (Eccl.) sta prestavljena iz latinščine, drugi teksti iz grščine. Svetopisemske perikope iz teh knjig sloné na starocerkvenoslovanski osnovi in gredo nazaj na prevod Metoda, toda bolj posredno po stari makedonščini kakor naravnost po panonski tradiciji; vpliv stare makedonščine na hrvatsko cerkveno slovanščino je namreč izpričan po vokalizaciji ъ > o in ъ > e. Ruska cerkvena slovanščina je ohranila tekste manj zvesto kakor hrvatska in bolje izpričuje prvotni prevod, kakor je pokazal Rajko Nahtigal v Trudy slavj. Kom. Mosk. archeolog. Obščestva 1902. Treba je ločiti dve kategoriji tekstov: I. tekste, ki so izšli iz starocerkvenoslovanskih iz IX.—XI. stoletja, katerih stare slovnične oblike samo pričajo, da so jih prepisovalci v XIV,—XV. stoletju še razumeli (v razpravi so označeni z I); II. nove tekste, ki podajajo hrvatsko cerkveno slovanščino, kakršno so ustvarjali hrvatski prevajalci umetno po vzoru stare cerkvene slovanščine (v razpravi so označeni z II). Prevod Jobove knjige, narejen po latinščini, bi utegnil biti iz XIII. stol.; Pridigar (Eccl.) pa je po prevodu mlajši in ima nekaj čudnih čehizmov verjetno iz dobe XIV,—XV. stoletja. Nato avtor navaja glagolske oblike dvojine, imperativa, imperfekta, aorista, pogojnika, futurnih izrazov, preteklega participa, pasivnega participa in glagolnika, glagolske posebnosti pa zadevajo bolj zgodovino hrvaščine kakor cerkvene slovanščine. Pri aoristu navaja kratke oblike, in sicer: a) tipa stcslov. idb, a dostavlja, da se daljše oblike idoxi, v I. tudi srečujejo, v II. pa prevladujejo; pogostna raba teh kratkih oblik da je pomembna: v češčini so se ohranile do XIV. stoletja, v hrvaščini so gotovo izginile prej iz živega jezika, a so jih dopuščali v pismu vsaj do XIII. stoletja, še dlje pa v prepisovanju starocerkvenoslovanskih tekstov. Tudi srbska cerkvena slovanščina jih pozna v prepisih in izvirnikih, treba bi jih bilo natančno datirati kakor hrvatske. Srednja bolgarščina jih ne pozna kakor ne stara bolgarščina (vzhodna stcslov.); v ruski cerkveni slovanščini pa so oblike le redke in splošno slabo razumljene ali celo popačene ter z gotovostjo pričajo zahodno provenience tekstov; b) tip stcslov. л«ъ je v I. ohranjen pod vplivom stcslov. in jih v II. ni; toda hrv. cerkv. slovanščina jih še razume in prav prepisuje; c) tip stcslov. j(si, s -s-srečujemo v I., a je v II. le še arhaičen, vendar ga prepisovalci še ne zamenjujejo s -ft- ali -i-; č) pri tipu ј(1г v 2,—3. os. edn. je ohranitev končnice -1 vsakdanja ne le v hrv. in srbski, marveč tudi v sr. bolg. in ruski cerkv. slov. Ta ni dokaz za starost cerkvenoslovanskih tekstov. 17' 255 W. K. M at (hem s THE PHONETIC VALUE OF JAT' IN OLD RUSSIAN i This brief study1 of a very small subject must be prefaced by a qualification and a delimitation. The first bears on the frequently forgotten difference between conjecture and fact: in dealing with problems of historical phonetics we are obviously never sure that our conjectures, however plausible they may seem, represent the actual state of things, and we should therefore not allow those conjectures to become synonymous in our thinking with facts, which after all are the result of observation and capable of empirical proof. The second attempts to fix our conjectures in place and time. The purpose of this is to limit their application and simultaneously to increase their probability. Here jOld Russian* then is taken to mean the literary language used all over the East Slavonic territory from the middle of the llti> to the end of the 12'h century (1056—1199). Old Russian, thus defined, was cultivated as a literary language in two more or less divergent forms. The more literary of the two was not widely different from Old Church Slavonic (Old Bulgarian), which had come to Russia with its mainly translated literature in the 10Ul century; the other used the Old Church Slavonic alphabet to represent the language of affairs as illustrated by treaties, deeds, and other legal documents. It has been stated, notably by S. P. Obnorskij,2 that this language of affairs was a purely Russian product uninfluenced by Old Church Slavonic example, but such a view cannot be sustained, because it does less than justice to existing facts. The difference between the literary and non-literary styles is no more than a difference of degree, dependent'on the varying proportion of Old Church Slavonic elements, and not of kind, implying an opposition between two distinct literary forms of Slavonic. Such an opposition would have been possible if the literary application of Slavonic had originally had more that one focus. But as 1 Dedicated as a token of esteem to Professor Fran Ramovš. 2 Oterki po istorii russkogo lileralurnogo jazyka staršego perioda (Moscow-Leningrad, 1946). a matter of historical fact the Slavonic literary language, as a stylised form of an Old Bulgarian dialect, had been worked out, in both vocabulary and syntax, long before it became a stimulus and a model to Russian and the other Slavonic languages. II The acceptance of the Old Bulgarian (Old Church Slavonic) church books in Russia meant the acceptance of their language and the alphabets devised to represent it. These alphabets — Glagolitic and Cyrillic — were made to fit the broadly analysed phonetic, or phonological system of Macedonian Bulgarian, and the basis of both was the adaptation of the Greek symbols with their Byzantine (in effect largely modern)3 phonetic values to figure the contemporary pronunciation of an adjacent type of Slavonic. We need not discuss here the relations and the relative antiquity of the two alphabets.4 Suffice it to say that they agree in having a separate symbol for jat' (ë). The Glagolitic symbol in its triangular Bulgarian aspect (д), which does not differ much from its later Croatian variant, resembles one form of the minor jus (a) as it appears, for instance, in the Book of Savva (Savvina kniga). The Cyrillic representation of jat' (f.) shows it to be a letter of the non-Greek series and to resemble the jery, viz. ъ and ь in design. In both alphabets jat' as a letter is distinct from the other vowel-symbols, but this in itself is not enough to prove that it represented a distinct vowel sound, because we have, following Greek precedent, two distinct letters for the sounds [i] and [o], viz. Cyrillic и/i and o/u) respectively. Proof of its independence as a sound however is forthcoming: jat' (è) in the oldest Old Church Slavonic monuments is kept separate, say, from e by appearing in words which show it to correspond to I. E. ê, ai (ai), and oi (ôi) (cf. О. С. S. et,«*, л-ккъ, цкнл with Lat. sêmen, Gk /.awç, Lat. poena), whereas e reproduces I. E. e (cf. O. C. S. tip* with Gk century Bulgarian values was adapted to Russian use, and although Old Russian resembled Old Bulgarian more than the modern languages resemble each other, there can be no doubt, a priori as well as a posteriori, that there were discrepancies between sound and spelling from the outset. This is most strikingly illustrated by the occasional confusion of the symbols of nasal and oral vowels in the Ostromir Gospels (e. g. * and «у/1®! л/w and л/и : глаголю for глагола, rlca for ккси). This earliest dated Old Church Slavonic monument — it was copied in North Russia in 1055—57 — also illustrates an early Russian pronunciation of the symbol i as « (e. g. up/2?.la and Sepßf.oi. On the other hand the much older river-name ddranpi{ has the O. R. equivalent Д-кн-кпр-к, where к seems to be very open. Here Arabic comes to our aid with Dulabe and its variants Ditlaba, Dulaja, Dulana, Dulavana, for O. R. Дсул-кс-ki,13 if this is the right correlation. But then in Arabic we also have the form Kujabe for Ккнв-к (cf. Constantine's Ktoäßa). The testimony of non-Slavonic languages which were in contact with Old Russian leads therefore to the same conclusion as that drawn from ancient and 8 J. J. Mikkola, Die ältesten Berührungen zwischen Ostseefinnisch und Russisch (Helsinki, 1938). 9 Cf. A. A. Šachmatov, »Očerki drevnejšego perioda istorii russkogo jazyka« (Ene. Slav. Eil., 11/1, Petrograd, 1915); A. D. Grigor'jev, Russia j jazyk (Warsaw, 1915); N. N. Durnovo, Olerh istorii russkogo jazyka (Moscow-Leningrad, 1924); L. A. Bulachovskij, Istorileskij kommentarij k Ijteraturnomu russkomu jazyku (Khar'-kov-Kiev, 1937). 10 A. A. Šachmatov, Povest' vremennych let, I (Petrograd, 1916). 11 V.Thomson, The Relations between Ancient Russia and Scandinavia and the Origin of the Russian State (Oxford-London, 1877). " J. P. Migne, Patrologiae cursus completus. Patrologiae graecae torn. CXII1, Paris, 1864). 13 A. Ja. Harkavi, Skazanija musuVmanskich pisatelej о slavjanach i russkich (St. Petersburg, 1870). modem Slavonic parallels, viz. that O. R. * appears to have been a phonological complex, or variable sound poised normally between the phonetic points« [e] and [ее], with a tendency to be raised above [e] or lowered below [ее] according to the phonetic context as determined by the distribution of sound and stress, and according to the vagaries of dialectal practice. University of London. Povzetek Pri historični fonetiki je treba dobro ločiti konjekture od resničnih podatkov; vse konjekture pa je treba postavljati v določen čas in prostor. Avtorju gre za določitev glasovne vrednosti ê v stari ruščini, t. j. v knjižnem jeziku, kakor je bil v rabi na vsem slovanskem vzhodu 1056—1199. V skrbni obliki ta jezik ni bil daleč od stare cerkvene slovanščine, v poslovni pa se je bolj odmikal, vendar je to isti jezik v dveh stopnjah. S staro cerkveno slovanščino so Rusi prevzeli pisavo, ki fonološko predstavlja makedonsko bolgarščino, a je oprta na grške črke takratne izgovarjave. V glagolici in cirilici imamo posebno znamenje za jat, a to še ni dokaz za samosvoj glas, ker iniamo več črkovnih dublet brez glasovne razlike v grški in stcslov. pisavi. Glasovno vrednost za è proti etimološkemu e navadno opredeljujemo s tem, da zastopa è čisto druge indoevropske glasove (ë, ai-äi, oi-öi) kakor e. Toda v vokalnem sistemu stare cerkvene slovanščine iniamo en sam tip a in v tem sistemu ni prostora za ê (gl. trikotno razvrstitev). Pripisovali so mu dolžino in dvoglasnost (n. pr. Leskien ea, Mikkola ea) zlasti zaradi zamenjave ê in [a posebno na začetku besed. Moral je biti sprednji vokal, a tu niha med ozkim in širokim glasom i-a (ukr. lis — polj. las za stcsl. 1ёэъ) ; v vrsti sprednjih vokalov ga je treba postaviti med elf in a. Verjetno pa ê ni imel zmeraj enake glasovne vrednosti. Zamenjave v prepisovanju Ostromirovega evangelija nam pričajo, da se je glasovno stara ruščina že zgodaj odmaknila od stare cerkvene slovanščine; poleg zamenjave nosnikov ? in p z ustnima г in o imamo že tudi zamenjavo e in ê. V 11. stoletju so zahodni Slovani na severu in na jugu enako izgovarjali e in i. Srečujemo pa tudi zamenjave ê z i, с in (я; zadnja zamenjava je utemeljena v stari cerkveni slovenščini za palatali, tu jo srečujemo tudi v drugačnih pozicijah. Zamenjava ( in ê je pogostna pri osnovah na la in io; imamo pa hkrati tudi zamenjavo C in (a. Po vsem tem bi morali sklepati, da je glasovna vrednost ê nihala nekje med i in a. Verjetno je bila različna po narečjih in naglasu. Današnja ruska severna narečja ločijo zaprti p od bolj odprtega e in prvi predstavlja historični ê, medtem ko sta v knjižnem jeziku sovpadla e in Poudarek varuje e pred redukcijo, v ne-poudarjeni poziciji pa se nagibi je k redukciji; zdi se, da je bil nepoudarjeni ? v primerih kakor sind »visok« samoglasnik, medtem ko je 'bil poudarjeni v primerili kakor zeml'ê nižji, usmerjen proti ее, knkor bi kazala poljščina s siano za sêno in wodzie za vod?. Isto nam potrjujejo tudi neslovanski jeziki v substituiranju starega ruskega <'• (finščina, baltščina, skandinavščina, bizantinska grščina in arabščina). Avtorjeva izvajanja potrjujejo sklepe, do katerih je prišel Fr. Ramovš v članku Fonetična vrednost psi. t. Razprave AZU H, 111—124. Ljubljana 1944. Lucien T e sni ère LES VOYELLES NASALES SLAVES ET LE PARLER SLOVENE DE REPLJE Une des caractéristiques les plus frappantes du slave par rapport à l'indo-européen est la tendance à l'élimination des voyelles fermées. Tandis que la comparaison des langues indo-européennes conduit souvent à restituer des formes indoeuropéennes comportant une syllabe fermée (cf. i.-e. *penbre «cinq», "wertö «je tourne»), dont les deux voyelles sont par conséquent séparées par des groupes de deux consonnes, le slave tend au contraire à n'admettre que des syllabes ouvertes, dont les deux voyelles ne sont par conséquent séparées que par une seule consonne: v. si. p(ti, vratiti. Cette tendance du slave à l'élimination des syllabes fermées vaut pour toute la période qui s'étend depuis le début du slave commun, qu'elle caractérise, jusqu'à l'époque où l'amuïssement des jers faibles a amené la restitution des groupes de deux consonnes, c.-à-d. après le vieux slave, cf. v. si. sbtbnikb «centenier», r. šotnih. C'est à cette intolérance du slave à l'égard des syllabes fermées que l'on peut rapporter la plupart des traits essentiels du phonétisme slave, comme p. ex. la monophton-gaison, la métatlièse liquide (y compris le polnoglasie russe) et la nasalisation, la sonante deuxième élément de la diphtongue, la liquide et la nasale faisant figure de premier élément consonantique après la voyelle, d'où il résulte que la syllabe est fermée. Cette tendance du slave une fois reconnue, il est normal d'admettre que les voyelles nasales, tant du slave commun que du vieux slave, devaient être des voyelles nasales pures (ô), c.à-d. sans prolongement consonantique nasal, et non des voyelles nasales suivies d'un appendice consonantique également nasal («"); et pourtant, 011 admet généralement que les voyelles nasales du slave commun et du vieux slave étaient des voyelles nasales impures: «Les voyelles nasales du slave commun n'étaient pas des voyelles nasales pures, comme celles du français du nord; l'émission nasale se poursuivait après que l'émission orale avait cessé» (Meillet: Le slave commun, p. 50). «On doit penser que les voyelles nasales représentaient des diphtongues ,brisées' à second élément nasal, approximativement ou» et 'ea» (à l'initiale syllabique jea»)> (Vaillant: Manuel du vieux slave, grammaire, p. 29). Kulbakin (Le vieux slave, p. 34) est à ma connaissance le seul qui 11e partage pas cette façon de voir: «Les lettres g, с expriment о et e nasalisés; il n'y a pas de raison, à mon sens, de les concevoir comme o", e": tels exemples comme čendo des parlers macédoniens ou pol. renka (cf. d'ailleurs pol. wçch, kgsaé), invoqués par A. Meillet, ne suffisent pas à justifier cette conception.» L'argument essentiel invoqué pour justifier la nasale impure est en effet le témoignage du polonais et du macédonien: «Les parlers macédoniens où il a subsisté des restes de voyelles nasales ont des formes où la nasale se poursuit après la voyelle orale, soit čendo, zämbi; et dans le seul dialecte slave (avec de rares parlers slovènes) qui ait encore aujourd'hui des voyelles nasales régulièrement, le polonais, rçka, rgczka donnent l'impression de r("ka, rg»čka.> (Meillet: Le slave commun, ibid.) «Si l'on a été amené à considérer les choses ainsi, c'est que les deux témoignages que l'on possède, celui du polonais et celui du macédonien, concordent à cet égard; or il n'y en a pas d'autre» (Meillet: B. S. L., XXX, p. 196). Si Meillet fait (entre parenthèses) une trop discrète allusion aux parlers slovènes, allusion qu'il ne renouvelle d'ailleurs pas dans son compte rendu du Bulletin de la Société de Linguistique, par contre A. Vaillant n'en fait aucune mention: «les langues slaves modernes ont généralement perdu les voyelles nasales, comme il apparaît dans l'usage des slavons, ou elles les ont modifiées, et le bulgaro-macédonien dialectal (fin) ou le polonais (g, () n'en donnent qu'une idée lointaine». (Manuel du vieux slave, ibid.) Or les voyelles nasales du Slovène dialectal dont on fait si peu de cas sont précisément, à mon avis, les plus intéressantes, et ce sont elles que l'on devrait citer en premier. Il s'agit du dialecte carinthien de la Podjunska dolina, le seul groupe de parlers slovènes qui ait conservé des voyelles nasales. J'ai fait en 1923 dans cette région une enquête dialectologique qui a porté sur le parler de Replje (point 25 de mon Atlas linguistique pour servir à l'étude du duel en slovène), où j'ai relevé les formes suivantes: dop (dçb), put (pgt), kot (kgt), moi (mgš), gSs (gçs), göst (ggsl, épais), rok (rçk, gén. pl.), toča (tgča), gobe (ggbe), söset (sçsed), modar (mgder, sage), p6p(o)ka (pgpek), ôska (gzka), guwop (golgb), bo (bg), où le б actuel représente un g ancien, et brlok (brlog), wçdi (vçdi), cqkwe (cçkle), dont la nasale actuelle est déconcertante et doit être attribuée à quelque innovation locale, car je ne l'ai pas retrouvée dans mes autres enquêtes en Carinthie. Le с du vieux slave est représenté à Replje par ä (à): pata (pfta), Ràpla (Replje), uzâw <(vzel), gwàjte (gl(jla), grà (grç). Mais un à un peu moins ouvert et tendant volontiers vers о est souvent également le représentant d'un a étymologique en contact avec une consonne nasale: готе (rame), пота (nama), wöma (vama), pomet (pamet), znömeje (znamenje), söm (sam), srčjm (sram). Ce qu'il importe de bien souligner, c'est que les voyelles nasales de Replje sont rigoureusement pures. Le mot /ti}t s'y prononce exactement comme le français compte en prononciation de Paris et de la France du nord, et sans accent dit «méridional» (kont, kö»t), c.-à-d. qu'il ne comporte aucune trace de prolongement consonantique nasal. Il est fort important que la chose ait été entendue par un Français du nord, plutôt que par un Slovène. Car son témoignage est moins sujet à caution. En effet un Français du nord, qui use couramment de voyelles nasales pures, est particulièrement sensible à la «prononciation du midi», qu'il est par définition fort expert à déceler chez ses compatriotes. Au contraire la plupart des autres Européens, et en particulier les Slovènes eux-mêmes, sont, au point de vue de la prononciation du français, de véritables Méridionaux, et ont naturellement tendance à prononcer les voyelles nasales du français avec un appendice consonantique nasal, seul groupe phonétique que connaisse leur langue. Leur témoignage est donc toujours suspect, et quiconque le récusera aura pour lui la vraisemblance. Qu'il soit donc permis à un Français du nord slavisant, qui a pratiqué le slovène et entendu le dialecte de Replje, d'apporter ici tout le poids de son observation phonétique. Il est heureux de faire hommage de cette observation au maître de la linguistique slovène à l'occasion de son soixantième anniversaire. C'est que ce témoignage garantit un fait qui est, à mon avis, crucial pour le slavisant soucieux de déterminer la valeur ancienne des voyelles nasales slaves. Il serait en effet paradoxal de penser que le slave ait connu des voyelles nasales impures avec prolongement consonantique nasal à une période où il avait tendance à éliminer toute syllabe fermée, et que ces voyelles nasales impures soient devenues des voyelles nasales pures précisément à l'époque où, après la chute des jers, les syllabes fermées ont réapparu dans les langues slaves modernes. Le slave commun devant par définition pouvoir rendre compte de toutes les formes se trouvant dans n'importe quel parler slave, et non pas seulement de celles qui ont eu une grande fortune littéraire, le parler de Replje, comme tous ceux que Meillet englobe sous la qualification de «rares parlers slovènes», présente au point de vue de l'histoire de la langue tout autant de valeur probante que n'importe quel parler polonais ou macédonien. Or s'il est avéré qu'il contient des voyelles nasales pures devant occlusives (ce qui n'est le cas ni du polonais, ni du macédonien), il est impossible d'admettre que ces voyelles nasales pures d'un état de langue qui connaît des syllabes fermées proviennent de voyelles nasales impures d'un état de langue qui tendait à les ignorer. Les voyelles nasales pures de Replje ne peuvent par conséquent provenir que de voyelles nasales pures du slave commun. Les faits de Replje donnent donc entièrement raison à Kul'bakin contre Meillet et les autres. Et c'est pourquoi il y a lieu, à notre avis, d'admettre avec lui que les voyelles nasales du vieux slave (et du slave commun) étaient des voyelles nasales pures. Montpellier, juillet 1950. Povzetek Ena prav značilnih potez prvotne slovanščine in stare cerkvene slovanščine je v tem, da ne trpita zaprtih zlogov. To izključevanje zaprtih zlogov traja v slovan-ščini dotlej, da so posamezni slovanski govori začeli opuščati polglasnike v šibkih (pozicijah. Zaradi te osnovne poteze se zdi naravno, da sta se izgovarjala stara nosniška samoglasnika ç in g čisto samoglasniško in si nista zapirala zloga s so-glasniškim elementom na koncu, kakor splošno sodijo slavisti razen Kul'bakina. Vsi opirajo to mnenje na pričevanje tistih sodobnih slovanskih govorov, ki so nosniški izgovor ohranili, to je zlasti poljščina in nekaj makedonskih narečij; v obeh primerih se danes izgovarja soglasniški element na koncu. Slovenščine in njenih govorov pa tu slavisti ne omenjajo ali pa tako mimogrede, kakor da so njeni govori v tem pogledu brez pomena. Po avtorjevem mnenju pa so ravno slovenski govori najbolj zgovorni in bi jih bilo treba navajati na prvem mestu. Gre tu za koroško narečje v Podjunski dolini, edina skupina slovenskih govorov, ki je ohranila nosniški izgovor starih nazalov. Tam je avtor 1923 v vasi Replje zbral tozadevno gradivo. Ugotovil je, da izgovarjajo tam reflekse za stara nosniška samoglasnika f in ç danes o in б brez vsakega soglasniškega elementa na koncu, torej čisto samoglasniško kakor Francozi svoje nazalne samoglasnike. Avtor pravi, da je posebno pomembno, da to ugotavlja slavist iz severne Francije, ki ima za tak izgovor še prav posebej šolano uho, ker dobro čuti soglasniški element, saj je to v južnofrancoskem izgovoru tipična napaka v izgovoru knjižnega jezika; noben drug Evropejec bi ne bil bolj poklican sodnik v tem vprašanju. Zato je avtor vesel, da s to ugotovitvijo lahko počasti mojstra slovenskega jezikoslovja ob njegovi šest-desetletnici. Ta ugotovitev je za vestnega slavista odločilen kažipot pri iskanju fonetične vrednosti starih nazalnih samoglasnikov. Nesmiselno je trditi, da bi si bil zapiral jezik zloge za nosniškim samoglasnikom v času, ko je povsod drugod zaprte zloge odpiral, po drugi strani pa, da bi bila ta dva nosnika izgubila svoj soglasniški element v dobi, ko je govor že poznal zaprte zloge in so mu bili že zelo domači. Po svojem bistvu mora praslovanščina postavljati osnove, iz katerih se dajo razložiti refleksi v katerem koli slovanskem govoru, ne samo v tistih, ki so imeli srečo večje literarne znanosti. Govor v Repljah ima za jezikovno zgodovino toliko dokazne moči kakor kateri koli poljski ali makedonski govor. Če je torej ugotovljeno, da ima ta govor čiste nosniške samoglasnike v dobi, ko so mu zaprti zlogi zelo domači, ne moremo misliti, da jih ima od nečistih nosniških samoglasnikov iz dobe, ko jezik zaprtih zlogov sploh ni poznal. Cisti nosniški samoglasniki v Repljah torej ne morejo biti od drugod kakor iz prvotnih čistih nazalov. Govor v Repljah torej daje prav KuFbakinu proti Meilletu in drugim slavistom in je treba sprejeti za prvotni izgovor slovanskih ( in ç čiste samoglasnike brez soglasniškega elementa. Ro m an Jakobson О СТИХОТВОРНЫХ РЕЛИКТАХ РАННЕГО СРЕДНЕВЕКОВЬЯ В ЧЕШСКОЙ ЛИТЕРАТУРНОЙ ТРАДИЦИИ В полезной книге, недавно изданной под невполне точным заглавием — Nejstarsî êeskâ duchovnî lyrika (Прага 1949), исследователь старочешской письменности Antonîn Škarka собрал и коментировал те обрядовые тексты и немногие памятники чешской духовной поэзии, которые были сложены до конца тринадцатого века, и наконец, без достаточного основания, присовокупил две напевных молитвы первой половины четырнадцатого столетия. Хотя неменее трех веков отделяет возникновение древнейшей песни, вошедшей в чешский литературный обиход, — Hospodine, pomiluj ny! (= HP) — от старших ее записей, известных нам с конца четырнадцатого столетия, нельзя нз согласиться с предположением названного автора (стр.21), что ее первичный вид мало чем отличался от показаний этих записей. Но критическая реконструкция первоначальной редакции требует сравнительного анализа вариантов. Именно поэтому Dobrovsky проникновенно настаивал в письме 30-го августа 1828 г., чтобы Hanka »se chystal k vëtèimu a lepšimu vydânî staré pisnë Hospodine se všemi pro-mënamu. Уже в конце четырнадцатого века бржевновский монах Jan z Holešova, которого Brückner справедливо прозвал зачинателем славянской филологии, попытался установить путем выбора надлежащих разночтений каноническую версию HP, где бы были, по мнению ученого бенедиктинца, правильно и точно соблюдены именно dicciones et syllabae, которые внес в эту песнь сам ее сочинитель (Z. Nejedly, Dëjiny predhusitského zpëvu v Cechâch. Прага 1904, стр. 324). Разумеется, текст, восстановленный бржевновским начетчиком, не удовлетворяет требованиям нынешней научной техники, но тщательно подобранные им варианты отдельных стихов, пополняя коллекцию разночтений в песенных списках того же времени и гуситской эпохи, существенно облегчают филологическую работу но реставрации памятника. Между тем Шкарка ограничивается нижеприведенной транскрипцией списка восьмидесятых годов четырнадцатого столетия (стр. 67), по собственному заверению, »не принимая во внимание« свидетельства прочих рукописей и цитируя нз них в примечаниях всего-на-нсего три отступления (стр. 93): 1. Hospodine, pomiluj ny! 2. Jezukriste, pomiluj ny! 3. Ту, Spase všeho mira, 4. spasiž ny; i uslyšiž, 5. Hospodine, hlasy naše! 6. Daj nâm vščm, Hospodine, 7. žizn a mir v zemi! Припев: Krleš! Krleš! [Krleš!] Уже первое слово этой версии является, как и Шкарка (стр. 23, 93) признает, поздним подновлением: не только летописцьг тринадцатого века, цитирующие первый стих HP, но и некоторые рукописи двух последующих столетий дают форму Hospodin, подставленную в свою очередь взамен старославянского Господи, как указал уже Jagič (Arch. f. slav. Philol. 1906, стр.618 сл.). Последнюю форму следует предполагать также для пятого и шестого стиха. Этими заменами ретушь первоначального песенного текста не ограничивается. В четвертом стихе каждая из двух императивных форм, согласно бржевнов-скому трактату, in zz grossius (=■ ž) debet terminari (Nejedly, стр.321): spasiž... uslyšiž. Но и вариант без частицы ž засвидетельствован в старших записях: uslyS (Skarka, стр.93; D.Orel, »Hudebni prvky svatovâclavské«, Svatovâclavsky sbornîk II 3. Прага 1937, стр.29, 30); в этом случае за глаголом может следовать местоимение: uslyS ny (Orel, стр. 31, 33). Сопоставление этих вариантов позволяет предполагать, что стих первоначально кончался простой формой uslyši, а когда конечное -i императива подлежало утрате в чешском языке, оно либо сохранялось в этом стихе путем присоединения частицы ž, либо наконец утраченный слог возмещался подстановкой тавтологического дополнения пу. Эта склонность не менять числа слогов позволяет предположить первоначальное наличие силлабизма в словесном и музыкальном метре песни. H предыдущем стихе наряду с канонической формулой všeho вариант vyšieho mira засвидетельствован старыми списками (Skarka, стр. 93) и бржевновским трактатом. Последний решительно осуждает это словосочетание, подставляемое per ignoranciam et errorem, и отмечает локальную попытку его переосмысления — božieho mira (Nejedly, стр.320, 327). Как я имел уже случай отметить (Nejstarši ceské pisné duchovnî. Прага 1929, стр. 24), вариант vyšieho легко объясняется как равносложный субститут формы; кмшго, введенный в угоду оиллабизму стиха и напева, когда традиция произнесения слабых глухих стала отмирать уже не только в речи, но и в ритуальном пении. Такая подстановка особенно естественна при поддержке чешской графики, которая на рубеже одиннадцатого и двенадцатого века, как согласно свидетельствуют и Венские и Пражские глоссы передавала оба слова одним и тем же написанием visego. Чешские исследователи (Orel, стр. 55 сл.; Škarka, стр. 24 сл.) четко обосновали догадку, что именно песню HP имеет в виду ссылка летописца Козьмы на Kyrie-leyson cantilenam dulcem, которую все, как высокие, так и малые представители Boemicae gentis пели в 1055-м г. при избрании Спытигнева князем после смерти его отца Бржетнслава. Для первого засвидетельствованного появления славянской духовной песни в государственном церемониале чешского княжества нет более убедительных предпосылок, нежели только что завершенная деятельность двух руководящих поборников славянской литургии — князя Бржетислава и игумна Прокопа. Если таким образом песня возникла не поздпее середины одиннадцатого века, то сохранение слабых глухих в ее первоначальном изводе вполне закономерно. Подставив соответственно слабые глухие в тексте HP, мы насчитываем по восьми слогов в первом, четвертом и седьмом стихе, и напрашивается гипотеза о восьмисложном размере всей песни. В конце пятого стиха рукописи дают разночтения: hlasy naše (Orel, стр. 29, 30), hlas ndš vščch (Orel, стр. 31), а бржевновский трактат цитирует с порицанием вариант hlasy nâs vščch (Nejedly, стр. 321). Нетрудно восстановить общий первоисточник этих разночтений: [оуслыши,] Господи, глас-v наши^ (8 слогов). Родительный падеж дополнения при verba audiendi — обычное явление в древних памятниках славянских литератур; труды Миклошича и других исследователей славянского синтаксиса приводят целый ряд примеров: свдтиих^ слошсъ дл слишнмъ; оуслышаин гласа ciro; оуслыши, кож», молиниа монго; гласа люмго слоушактъ ; послоушаита слошгъ моихъ ; итд. Выход из употребления в этой синтаксической конструкции, и формы род. множ. гласъ повлек за собой либо переосмысление этой формы) как вин. сд., либо подстановку вин. множ. вместо род. множ., заодно силлабически возместившую утраченный ч>, а определение нашнх^ было либо перелицовано в nâs vščch с сохранением род. падежа, либо просто замепено винительной формой. В начале третьего стиха бржевновский трактат насчитывает три альтернирующих односложных словечка — ty, i, en (Nejedly, стр. 325), вставленных, надо думать, для заполнения силлабической схемы, расшатанной падением слабого глухого в cuiaci. В шестой стих, растерявший слоги со слабыми глухими, было повидимому втиснуто односложное nâm (ср. схожую словесную ассоциацию nâs vščch в варианте пятого стиха). Наконец, во втором стихе силлабическая схема, пострадавшая от перехода четырехсложной формы помилоуи в трехсложную ро-miluj, могла подставить четырехсложное Jezukriste взамеп трехсложного Исоум (или чешского эквивалента Ježušu). Семь восьмисложных стихов первоначального несенного текста отчетливо выступают без рискованных конъектур: 1. Господи, помилоуи им! 2. Ilcoyci, помилоуи им! 3. Cuiaci Rkciro мира, 18 Slav. rovi ja 269 4. съпдсн ни к оуслыиш, 5. Господи, гласъ нашнх'к ! 6. Для к Btcl'MV Господи, 7. жнзнк н .«upi. в-ь (ил ?) згили ! Припев: Кр-клииь! Кр-клинк! Крълннк! Эта реконструкция всецело совпадает с мнением Шкаркн, что первоначальная версия песни отличалась главным образом в звуковом и грамматическом отношении, тогда как ее словарный состав оказывается почти неизменным (стр. 21). Из лексических единиц, вошедших в HP, одни, как 1, 2 pomiluj, 3 spase, 3 všeho mira, по всей вероятности — 7 žizn »жизнь, благосостояние« (ср. M.Weingart, Ceskoslovensky typ cirkevnej sIovančiny. Братислава 1949, стр.99) и 1, 5, 6 Hospodi (в древнейших записях первого стиха Hospodin, см. выше), бесспорно выдают свое церковнославянское происхождение и либо вовсе не встречаются в памятниках чешского языка, как напр. mir в значении »свет« и в частности veš mir »вселенная«, либо попадают туда только в явственных церковнославянских цитатах (Hospodi, pomilovati »помиловать«, spas »спаситель«); остальные же слова песни одинаково бытуют и в церковнославянской, и в чешской лексике, но во всем стихотворении нет ни одного слова специфически чешского и неизвестного церковнославянскому словарю. Правда, в упомянутой работе Вейнгарта 7 mir »в чешском значении pokoj« противопоставляется старославянскому термину, повей (стр. 99 сл.), но это лишь одна из многочисленных неточностей названной книги, написанной в 1933 г., ныне совершенно устарелой, да и для своего времени полной некритических суждений, противоречий и пробелов. Слово лшръ в значении tiQTjvrj издревле знакомо церковнославянской письменности, которая нередко отмежевывает его от слова повои ùvdnavoiç. Вовсе загадочно, чтб имеет в виду Шкарка под »обильными« лексикальными богемизмами в HP (стр.21). Во веем произведении нет ни одной грамматической формы, по разному трактуемой в церковнославянской и чешской речи X—XI веков. Что соответствовало в первоначальном тексте написанию day в рукописях конца XIV века — более архаичное дазк или раннее новообразование дли, решить абсолютно невозможно. Первая редакция HP была старославянским памятником чешского извода, i как все нелатннскис плоды духовного творчества в Чехии вплоть до упразднения славянской литургии. Степень чехизации правописания таких памятников с течением времени слегка повышалась, как показывает сопоставление Пражских отрывков с Киевскими листками, и вопрос остается открытым, писать ли в реконструкции вкс- или ВК1П- и яшлн или зши. Рукописи середины нашего тысячелетия, конечно, не в состоянии дать руководящих указаний. Но для восстановления стихотворной формы эти орфографические детали лишены всякого значении. Реконструкция первоначального текста не только не является »насилием над материалом«, как хотят уверить Вейнгарт (стр. 100) и Шкарка (стр. 20), но к ней нас обязательно приводит филологическая критика текста наличных песенных вариантов. Нет никаких оснований противопоставлять »церковнославянский язык чешского извода« »смешанному языку« первоначальной редакции HP и усматривать о последней »prvé literarne dielo ceského spisovného jazyka« (Weingart, стр.98, lOG). Если признать церковнославянский язык чешского извода первый этапом в истории чешского литературного языка, то стихотворение HP должно рассматриваться как литературное произведение, написанное этим языком, но при этом произведение отнюдь не первое, поскольку церковнославянская литература X—XI веков насчитывает целый ряд памятников различного содержания, в том числе и другие стихотворные тексты, как например молитву при пострижении, сложенную строфой 2 (10 + 9) и дошедшую до нас в первом житии св. Вячеслава: Господи Б»Ж1 Исоум XpkcTf, еллгослови «троил сего, •ккОЖ! БЛЛГОСЛОВНЛЪ (СИ КЬСЛ ПрЛВЬДЫЖКЫ TBOIA ! Лишь в одном отношении HP — воистину первое произведение: оно было единственным из церковнославянских памятников, подхваченным и сохраненным чешской литературной и музыкальной традицией. Молитва HP возникла в Чехии в X в. или в первой половине XI в., если только она не была перенята из великоморавского наследия. В том, что нам от нее сохранилось, нет ни малейшего намека на более точную датировку, но согласимся с Л. Шкаркой, что велик соблазн связать происхождение песни со временем и именем св. Войтеха, которому ее приписывает традиция, засвидетельствованная с 1200 года. В пользу этой традиции говорит не только вскрытая трудами Birken-niajer'a связь Войтеха с современными поэтическими школами, в особенности греческими, но и собственная литературная деятельность чешского подвижника, в частности jubilus, цитируемый в его житии и сложенный, подобно HP без-рифменными восьмисложными стихами: tibi, Virgo, maris Stella, quae me, ut pia Domina, humillimum servuni Tuum, respicere dignata es ... Так называемый поздне-романскнй период чешской духовной жизни, отделяющий крушение церковнославянской культуры па пороге двенадцатого века от начала местной готики па склоне тринадцатого века, оставил но себе всего два 18» 271 кратких стихотворных текста, которые оба сложены одинаковым пятисложным размером. И здесь снова недостаток вдумчивой внимательности к художественной форме порой отрицательно сказывается на чтениях и выводах Шкарки. Первая строфа молитвы »Svaty Vaclave« (=■ SV) — (2-5 а + 5) + (2-5 b + 5) — 1. Svaty Vaclave, 4. pros za ny Boha, 2. vévodo Ceské 5. svatého Ducha! 3. zemë, kneže naš, 6. Kyrieleison! резко отличается строгим изосиллабизмом стиха и напева (ср. Orel, стр. 18 сл.), а также распределением словесных и мелодических рифм от дальнейших строф: II) 2-8а + 2-4Ь + 2-5, III) (7а + 6а) + 2-4Ь + 2-5. Как я уже отмечал (Slovo а slovesnost IV, 1938, стр. 43), неменее разительно выделяет первую строфу ее стилистика: простота синтаксического строя, отсутствие эпитетов и монополия вока-тивно-императивных фраз. Только к первой строфе полностью прилажена первоначальная мелодия. Произвольно отождествляя конец второго стиха с синтаксической паузой (vévodo ceské zemë), Шкарка разрушает бесспорную'силлабическую основу первой строфы (стр. 30, 68). На деле же первая строфа наделяет фразные паузы метрической функцией единственно в конце трехстиший. Нз правильной предпосылки, что заключительное Kyrieleison требовало троекратного повторения, исследователь делает ошибочное заключение, что молитва искони состояла из трех строф, тогда как се просто полагалось »петь трижды!«, как свидетельствует примечание к древнейшему списку, так что и заключительная формула, естественно, исполнялась три раза. Лишь позднее, в начале готической эпохи, троекратное повторение одной строфы уступило место двум присочиненным строфам нового склада. Но традиция »ter cantari« продолжала оставаться в силе, пока троекратное исполнение всех трех строф не послужило в пятнадцатом веке стимулом к расширению текста песни до девяти строф. По поводу молитвы »Zdräva Maria«, близкой но времени возникновения к первой архаической строфе SV, Шкарка утверждает, что лишь »в некоторых поздних формах« она расчленяется, да и то spiš nâhodnë nežli ûmyslnë на семь пятисложных стихов (стр. 13). Но это рискованное предположение не принимает во внимание ни ее напева, сохраненного гуситской традицией, ни старопольского текста этой молитвы, восходящего к чешскому прототипу и опубликованного но списку 1475 г. (J. Birkenmajer, Pozdrowienie anielskie w narodzie polskim. Варшава 1935, стр. 9). Между тем, четвертый стих польской версии — boguslawienas — и шестой — boguslawieny — совпадают с древнейшей редакцией чешского евангельского текста (... blahoslavenâs... a blahoslaveny), которую Шкарка отклоняет в своем опыте реконструкции (стр.62, 90). Именно из семи пятисложных стихов слагался первоначальный текст молитвы: 1. Zdrâva, Maria, 5. mezi ženami 2. milosti plnâ, 6. i blahoslaven 3. Hospodin s tobii! 7. plod brucha tvého! 4. Blahoslavena В дальнейшем церковнославянские реликты — blahoslavena... i blahoslaven — были заменены обиходным словарным вариантом — požehnana ty... i požehnany. Harvard University. Povzetek Avtor oporeka trditvi A. Škarka v knjigi Najstarši češka duchovm lyrika (Praga 1949), da bi se besedilo staročeške pesmi »Hospodine, pomiluj ny« (okr. NR) v prvotni obliki v maločem ločilo od kasnejših zapisov te pesmi, kakor tudi M. Wein-gartu, da bi bila pesem prvi dokument češkega literarnega jezika. Kritična rekonstrukcija prvotnega teksta terja primerjalno analizo vseh variant. Že Jan z Holešova je ob koncu XIV. stoletja napravil prvi razbor inačic, nekako kânonsko verzijo NR, v kateri naj bi bile ohranjene dictiones et syllabae. Primerjava stihov, dopolnjevanje variant v pesemskih delih tistega časa in husitske dobe bistveno olajšujejo restavracijo prvotnega spomenika. Kritična analiza od verza do verza kaže, kako so se zaradi glasovnih sprememb, zlasti izgube polglasnikov, izgubljali zlogi in so jih nadomeščali z mašili ; če vsa ta mašila ugotovimo in postavimo nazaj onemele stcslov. polglasnike in nekatere samoglasnike, dobimo prvotno stcslov. osmerozložne verze. Od prvotnega teksta se je pesem odmaknila le po glasovnih spremembah, ne pa po leksikalnih, kakor trdita Škarka in Weingart. V vsej pesmi ni ne ene specifično češke besede, ki bi je ne imeli že v stari cerkveni slovanščini. Zato je pesem prav gotovo starocerkvenoslov. izvora v češki redakciji, podobno kakor tudi drugi plodovi cerkvene delavnosti na Češkem do ustavitve slovanskega bogoslužja. Stopnja čehi-zacije se je s časom kaj lahko večala, kakor nam kaže primerjava Praških odlomkov s Kijevskimi listki. Rekonstrukcija prvotnega teksta ne le ni kako »nasilje nad gradivom« (Škarka, Weingart), marveč nas filološka kritika besedila in obstoječih variant k temu naravnost sili. Ako priznamo češki cerkvenoslovanski jezik za prvo stopnjo češkega literarnega jezika, tedaj pesem ni prvi sad tega jezika, ker imamo v cerkvenoslovanski literaturi X,—XI. stoletja celo vrsto spomenikov, med drugim n. pr. molitev ob vstopu v samostan, ohranjeno v žitju sv. Vaclava. NR je prva češka literarna tvorba samo po tem, da je to edini cerkvenoslov. spomenik, ki ga je prevzela in ohranila češka literarna in muzikalna tradicija. Iz konca XII. in začetka XIII. stoletja imamo le dva kratka pesemska teksta, ki se po ritmu (peterozložnost) in po slogu ločita od prejšnjih, to sta »Svaty Vaclave« in »Zdrâva, Maria«. P i e r r e Fou с h с LATIN AESCULUS ET ILEX ~ ELEX Le Vergl. Wb. de Walde-Pokorny I, p. 20, rattache le lat. aesculus »Steineiche« à une base *aig- et lui donne comme étymologie (avec un point d'interrogation toutefois) *aig-seles. Sont également rattachés à *aig- le v. nord, eik, le v. sax. êk, l'agls. пс (angl. oak), le vhall. eih (all. mod. Eiche) et le gr.alyl/.oiy. De son côté, O. Schräder, RL, I, p. 255, ajoute les formes grecques alyavéri »der (eichene) Speer« et alylç »der (eichene) Schild des Juppiter«. Quant au lat. aesculus, il le fait provenir de *aeg-sculus. Avant de se demander ce qu'il faut penser de la base *aig-, reconnaissons qu'au point de vue morphologique *aig-selos et *aeg-sculus sont tout à fait obscurs ( >seiner Bildung nach noch gänzlich unklar«, écrit le Vergl. Wb. en parlant du premier) et qu'on ne sait pas en réalité quelle est l'étymologie d 'aesculus. A cause de cela, nous nous sentirons plus à l'aise pour rapprocher ce mot latin d'un autre dont le sens est équivalent, mais qui est basque, à savoir aizkanda »chêne de petite taille« (Azkue, I, p. 275); cf. encore basque eskanda ~ ezkanda »id.« et ezkur »gland«, avec e < *ei < *ai (Azkue, I, pp. 275, 299, 301). Ce rapprochement qui ne saurait être repoussé à priori, étant donné l'existence d'un substrat pré-indoeuropéen antérieur à l'italique, pourra non seulement éclairer l'étymologie du lat. aesculus, mais encore fournir une interprétation raisonnable de la base *aig-. Or le basque se révèle comme une formation diminutive et doit probablement se décomposer en aizk-a-nda. Pour les terminaisons diminutives -a-nda, -a-nde en basque, cf. Alf. Trombetti, Origini délia lingua basca, Bologne, 1923, p. 51 et Saggio di antica onomastica rnedilerrana, dans Архив ;;a арбанаску старину, језик и етио-логију, Belgrade, III, 1926, p. 95. Les choses étant ainsi, on retrouve dans le lat. aesculus et le basque aizkanda, avec une légère variante phonétique, le même facteur commun: aisk-. Les deux mots paraissent inséparables et le basque aizk-a-nda permet déjà de dire que les étymo-logies *aig-selos et *acg-sculus ne sont pas valables. Le lat,, aesculus doit vraisemblablement s'interpréter lui-même comme une formation diminutive: aesc-ülus. Cette interprétation est d'ailleurs conforme à la sémantique, le mot latin et le mot basque désignant l'un et l'autre une variété de chêne, relativement petite. Reste maintenant à savoir ce que représente aesc- dans le lat. aesc-ulus. A côté de aizk-a-nda (> ezk-a-nda ou esk-a-nda), le basque possède aussi une variante arizk-a-nda (Azkue, I, p. 275). Ainsi donc aizk- dans aizk-a-nda résulte de la chute d'un r intervocalique dans *arizk-. C'est donc également *arisk- > aisk-(> aesc-) qu'on peut supposer pour le lat. aesculus. D'autre part, l'a de *arizk- ~ *arisk- était-il primitivement initial? Encore une fois le basque permet de répondre à cette question. On trouve en effet dans cette langue une troisième variante haritskanda (Azkue, I, p. 66). Quel que soit son degré d'ancienneté (est-ce une forme primitive ou plutôt une réfection tardive?) ce mot nous apprend de toute façon que *arizk- ne peut être séparé de haritz (ou > haitz) «chêne >, et que par conséquent *arizk a été précédé d'un type avec h initial: *harizk-. De même pour le lat. aesc-ulus, nous supposerons *harisk-. Mais la relation qui existe entre la notion de »chêne« et celle de »pierre« est assez connue pour que nous puissions nous permettre de ne pas y insister ici. Nous nous contenterons de renvoyer au REW de Meyer-Lübke où on trouvera sous l'art. 1716: carr-, garr- »pierre« un certain nombre de formes romanes servant à désigner le »chêne«. Le basque haitz (<. haritz) »chêne« est de son côté le même mot que haitz »rocher« et se trouve apparenté avec harri »pierre«. Or au basque haitz »rocher« et harri »pierre« correspondent, en composition, d'autres formes avec k initial: -kaitz, -karri, qui appartiennent au groupe carr- cité plus haut. Haitz »rocher« et harri »pierre« résultent donc de formes plus anciennes commençant par une occlusive palato-vélaire, probablement aspirée: kh- et on peut restituer pour la période ancienne du basque des types *kliaritz »rocher« (compte tenu de la chute de r intervocalique devant i) ou *kharri »pierre«. S'il en est ainsi, il faut admettre à la base du basque aizk-a-nda et du latin aesc-ulus des formes *kharizk- ~ *kharisk-. Enfin, comme dans le basque haitz »rocher« ou »chêne« l'affriquée finale doit être considérée comme un suffixe et qu'à la base de ce mot il faut supposer un ancien *khar-i-, *harizk- ~ *kliarisk- ne peuvent être que des thèmes avec *khar-i- comme premier élément et le suffixe sk comme second. Pour le suffixe -sk- en basque, cf. Alf. Trombetti, Saggio, pp. 101—102. Ainsi dans le latin aesculus et le basque aizkanda c'est l'élément diphtongal qui constitue la racine, et cet élément remonte à son tour à un ancien *khar-i-. En conséquence, le groupe *aig- postulé par le Ver gl. Wh. de Walde-Pokorny pour les mots grecs et germaniques cités au début de cette étude est un thème constitué par la diphtongue ai et un suffixe palato-vélaire. Il n'a rien de primaire. Un autre cas intéressant à étudier est celui du lat. ilex ~ itlex »chêne vert, yeuse«. Ici encore l'étymologie est à trouver. Aucune des hypothèses émises pour l'expliquer n'a reçu l'assentiment d'A. Walde; cf. Etym. Wb. d. lat. Spr., p. 18, s. v. aesculus: n lex ist nicht als *ig-slex anreihbar« —, pp. 377—8, s. v. ilex: »Herleitung: aus *eig-slex, zu aesculus (Fröhde BB VIII, 162) wird durch nichts empfohlen, durch das Vokalverhältnis widerraten«. Le Vergl. Wb. de Walde-Pokorny ne mentionne même pas le mot. Evidemment qu'il s'agisse de *ïg-slex ou de *eig-slex, on se trouve en présence du même procédé de composition qui nous a paru incompréhensible dans *aig-seles. De plus, *ig-slex ne peut rendre compte de l'ê de èlex. En face de ilex ~ ëlex, il faut de toute nécessité admettre dans le prototype une diphtongue ci, qui serait devenue i et dialectalement ê. Mais nous ne pensons pas que ilex ~ ëlex soient sans rapport aucun avec aesculus, pourvu à la vérité qu'on interprète ce dernier comme nous l'avons fait, c'est-à-dire par un thème *ai-sk-. Cette parenté se bornerait du reste au seul élément diphtongal. Encore faut-il noter que s'il est ai dans le cas d 'aesculus, il serait ei dans celui de ilex ~ ëlex. Quant au suffixe, on aurait ici une liquide. De la sorte, île x ~ ëlex remonteraient à un type *ei-le-ks. La difficulté est dans la diphtongue ei de :iei-le-ks qui s'oppose à la diphtongue al de *ai-sk- (dans aesculus). Elle disparaît si on songe que ai, dans *ai-sk-, résulte de l'évolution d'un ancien *khar-i- et qu'à côté de *khar-i-, avec un radical en a, il a existé une variante *ker-i- dont les continuateurs seront étudiés dans un article destiné aux Mélanges H. Chamard. Ainsi d'après nous *ei-le-ks ( > ilex ~ ëlex) pourrait bien représenter un ancien type *kher-i-le-ks. Dans ce cas, ce serait encore la notion de »pierre« qui serait à l'origine du mot. Paris (Sorbonne), août 1950. Povzetek Glede nedognane etimologije lat. aesculus in ilexlêlex, ki pomenita vrsto hrasta, misli avtor, da kaže bask, aizkanda, ezkanda in ezkur na predide. substrat; e Olbga ersetzt, und gr. èhiàiov erhielt die Form *aladbja, später olâdbja. Zu diesen Lehnwörtern gehört poln. Olbigg < *ülhb(gi> und gehören ferner, wie wir finden werden, ein paar Ortsnamen, die diesem letzteren Namen nahestehen. Hefftner10 findet es schwierig, die lateinische, während des 12. Jahrhunderts verwendete Namensform Olbinum (1175), gleichwie auch die später auftretenden Namen Olpinow (1202) und Ulbin (1253) mit dt. Elbing, dem Namen eines Stadtteils im nördlichen Teil von Breslau, zusammenzustellen. Dieser Name Elbing hat bis in unsere Tage fortgelebt, und noch in letzter Zeit lag — und liegt wohl noch — im nördlichen Breslau eine Elbingstrasse. Jänichen11 stimmt Hefftners Bedenken bei und meint, Olbinum usw. könnten slavischen Ursprungs sein. Es scheint mir selbstverständlich zu sein, daß Olbinum eine lateinische Umschreibung von apoln. *Olb(g, früherem *Я Ibbegi < anord. *JElßingb, ist. In frühen lateinischen Umgestaltungen germanischer Wörter auf -ing- wird das germanische Suffix ziemlich unverändert beibehalten. Aber gegen Ende des Mittelalters werden oft rein lateinische Suffixe verwendet. Von besonderem Interesse ist es, daß der B Siehe Benni usw., Gr. polska (1923), S. 201. Vgl. auch der Name Elbing, S. 209 f. — Im letzten Augenblick finde ich, daß Rozwadowski später von seiner hier angedeuteten Ansicht Abstand genommen hat; vgl. seine postum erschienene Arbeit Studia nad nazw. wôd (1948), S. 174. " In Skrifter utg. av Hum. Vetenskapssamf. i Uppsala 22 :4 (1925), S. 19 ff. 10 Vgl. Urspr. u. Bedeut. d. Ortsn. im Stadt- u. Landkreise Breslau. 11 Siehe Die Wikinger im Weichsel- u. Odergebiet (1938), S. 8. aus der Geschichte der Slavistik wohlbekannte Stadtnanie Freising lateinisch durch Fr usina m wiedergegeben wird.12 Elbing— Olbinum weist genau den Suffixwechsel auf, der die Zusammenstellung Freising—Frusinum kennzeichnet. — Olpinow und Ulbin sind natürlich polonisierte lateinische Namensformen, ausgegangen von *Olbçg. Sie sind mit den in slavischen Ortsnamen gewöhnlichen Possessivsuffixen -очъ und -тъ versehen, von denen das letztere in fehlerhafter Weise angefügt worden ist. Klar ist, daß während des 10. und der beiden darauffolgenden Jahrhunderte Skandinavier in beträchtlicher Anzahl sich in dem Breslauer Gebiet und in Oberschlesien überhaupt aufhielten. Zahlreiche wikingerzeitliche Funde zeugen davon.13 Auch Deutsche hatten früh ihren Weg nach diesem Landesteil gefunden. Das fragliche Gebiet war im übrigen noch auf lange Zeit hin slavisch.14 Ibrâhîm ibn Ja'qûb bezeugt, daß Nordleute Ende des 10. Jahrhunderts zu Geschäftszwecken Reisen von Krakau nach Prag unternahmen. Der Weg zwischen diesen Städten führte eben durch Oberschlesien und ist bezeichnet durch Warägische Namen, wie \Varçèyn, Warçska (KužnicaIn gewissem Grade ist wohl eine Verbindung zwischen den Nordleuten in dem hier erwänhten Gebiet und ihren Verwandten an der unteren Weichsel über das Posener und Gnesener Gebiet hin aufrechterhalten worden. Indessen kann diese Berührung nicht gut solcher Art (nicht so stark merkantil betont) gewesen sein, daß sie dazu geführt haben sollte, den Stadtteil Elbing in Breslau nach der Stadt Elbing zu benennen. Durch den Teil von Breslau, wo der Stadtteil Elbing gelegen ist, führen mehrere Flußläufe, welche Inseln in der Oder umschließen. Diesem Umstand könnte die Stadt wohl mit ihrer Entstehung zu verdanken haben. Vom Gesichtspunkt der Verteidigung aus waren derartige Inselbildungen mit ihren von der Natur geformten wassergefüllten Gräben von einzigartiger Bedeutung. Man vergleiche hiermit die Verhältnisse im Zentrum von Paris. Einer von diesen Flußarmen — mehrere derselben sind zugeschüttet — mag von den Skandinaviern die Benennung *JElßingi\. ,das Flüßchen, der kurze Flußarm' erhalten haben, im Gegensatz zu dem Hauptfluß, der möglicherweise als *ueli3r ,der Fluß' bezeichnet wurde. Der deutsche Fluß- und Stadtname Elbing erhielt, wie erwähnt, vermutlich seine Form durch altpreußische Vermittlung. Nach dem Breslauer Gebiet kamen dagegen Deutsche frühzeitig genug, um den Stadtteilnamen Elbing direkt von den skandinavischen Eindringlingen übernehmen zu können. 12 Siehe Grœsse, Orbis latinus (1909), S. 130. 13 Vgl. u. a. Reinerth, а. а. O., S.136ff. 14 Vgl. Schwarz' klarstellende Übersicht in Jahrbücher f. Gesch. Osteuropas 1 (1936), S. 73 ff. 15 Siehe meinen Aufsatz Die Waräger im Weichselgebiet, Arch. f. slav. Philol. 39 (1925), S. 189. Trifft meine Erörterung hier das Richtige, so hat ein weiterer ins Slavische entlehnter Name eines an einem kurzen Wasserlauf liegenden Landgebiets seine Erklänrung erhalten. Schon vor dem Beginn der Wikingerzeit hatte das Slavische eine Anzahl germanischer Lehnwörter auf -ing- aufgenommen : k(ърёп^ъ u. a. Diese unterscheiden sich von den in späterer Zeit, wahrscheinlich während des 9. Jahrhunderts, ins Urrussische entlehnten *i'arçgb, *k%lbgg% und *bur(gb (später varjagb usw.)18 dadurch, daß sie Varianten auf -(džb aufweisen, welche bald die ursprünglichen -fgb-Bildungen verdrängten: das durch späte dorsale Palatalisierung in gewissen Kasus entstandene di verbreitete sich durch das ganze Paradigma hin, was dank dem Umstand möglich war, daß es sich um Lehnwörter handelte, deren Natur den Slaven in gewissem Grade fremd war. Als dagegen *маг^ъ, *k%lbig%, *burçg% ins Urrussische aufgenommen wurden, begann das erwähnte in gewissen Kasus auftretende di aus dem Paradigma zu verschwinden und durch g ersetzt zu werden, und ein Anlaß zur Bildung von -çdib-\arianten lag daher nicht länger vor. Jedoch hat in dem zur letzteren Gruppe gehörigen *bur(g% die hier erwähnte Suffixänderung in einem Falle durchgeführt werden können, in welchem das fragliche Wort als Ortsname verwendet wurde. Die Namensform Burjazb hat offenbar deshalb entstehen können, weil sie an einen Ort an der Grenze zum ukrainischen Sprachgebiet, näher bestimmt dem Mozyr'-Gebiet, hin gebunden ist, wo die Wirkungen des alten Lautübergangs g > di sich noch zu erkennen geben. Die Endung -jazb (ursprünglich -edžb) tritt auch in dem westlich von Burjazb vorkommenden Ortsnamen Ljubjazb auf. Der Fluß Pripjat' durchfließt in seinem oberen Lauf einen kleinen See des zuletzt angeführten Namens. Er liegt in einem Abstand von 53 km südwestlich der Stadt Pinsk. Während der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen gehörte das Gebiet, in welchem der genannte See liegt, zu Polen, und der Name wird auf polnischen Karten aus jener Zeit Lubiai geschrieben.17 An dem fraglichen See liegen ein Gut und ein Dorf, die gleichfalls diesen Namen tragen. Der Seename ist sicherlich der ursprünglichere, denkbar aber ist, daß die sumpfige Gegend, in welcher der See liegt, früher von Flußarmen und Flußkrümmungen derselben Art durchzogen war, wie sie im Weichseldelta und besonders in Breslau auftreten. Gleich westlich von dem Gut Ljubjazb liegen übrigens zwei Inseln, die von Armen des Flusses Pripjat' umschlossen sind. Das Suffix -jazb kann nicht slavischen Ursprungs sein; es muß 10 Betreffs *bur(gb siehe meine Studie Verein, unter den Nordländern im alten Rußland, Zeitschr. f. slav. Philol. 10 (1933). 17 Auf älteren polnischen Karten kommen Schreibungen wie Liobiaz (1773 bis 1793), Lubaz (1792), Liobiaz (1802) vor. germanisch sein, und es wird sich hier zeigen, daß es mit völliger Sicherheit nordgermanischen Ursprungs ist.18 Der erste Bestandteil, Ljub- (poln. Lub-), ist slavisch. Wir haben es hier mit dem Adjektiv ljubb ,lieblich, angenehm' zu tun, das als Bestandteil in Ortsnamen gewöhnlich ist. Besonders zahlreich sind die polnischen Namen, die mit Lub- beginnen. Slownik geograficzny führt mehr als 500 derartige Namen auf. Der Verbindung slavisches Grundwort + germanisches Suffix gegenüber hat man einigermaßen Anlaß, Mißtrauen zu beobachten, und es zeigt sich in der Tat, daß das Vorderglied in dem hier behandelten Namen lautgeschichtlich nicht motiviert ist: es ist auf volksetymologischem Wege entstanden. Der Name hatte nämlich im 16. Jahrhundert die ukrainische Form IlbbjazbЧьЬ- hat nicht auf gewöhnlichem Wege zu Ljub- werden können. Ilbb- muß einem polnischen Ohr fremd erschienen sein. Eine sinnhafte Lautgruppe wurde an dessen Stelle gesetzt. Indessen zeigt es sich, daß dem hier behandelten Ortsnamen im 15. Jahrhundert ein Olbbjazb entspricht.20 Aus dieser allem Anschein nach russischen (oder weißrussischen) Ortsnamensform, verglichen mit ukr. Ilbbjazb, geht hervor, daß früher eine für diese beiden Namensvarianten gemeinsame Form *Olbbja('i)žb vorgelegen hat, deren O- ungefähr während der Zeit 1400—1700, vermutlich mit и und ii als Zwischenstadien, im Ukrainischen sich zu /- dank dem Umstand entwickelte, daß das ь nach dem auf das /- folgenden Konsonanten l weggefallen und daß auf diese Weise eine geschlossene Silbe entstanden war. *Olbbja(&)ib seinerseits geht zurück auf *Elbb(d£ti < *Elbb(gb < *JClßingR.*1 Nach Bûga-'2 soll Ilbbjazb—Olbbjazb auf LьЬ(л£ь zurückgehen. Ferner meint Bûga, Ilbbjazb sei, mit *Jblbb(džb als Zwischenstadium, von got. *Ilbings ausgegangen, das er, wie es scheint, ganz von aengl. Ilfing und von Elbing—Elblgg abseits stellt. Ich kann dieser Ansicht nicht beitreten, und das um so weniger, als eine klare Begründung für sie nicht vorgebracht worden ist. In einem Aufsatz Priesaga -ng-(Zidinys 1934) entwickelt Bûga auf eine in mehreren Hinsichten schwerverständliche 18 Mit den polnischen und nordöstlich deutschen Namen, die baltisches (vorzugsweise altpreußisches) -ing- enthalten, hat es nichts gemeinsam. 10 Vgl. Lit. metr.; Russkaja ist. biblioteka 30 (1914), Sp. 891. In Sp. 889 wird Ilbbjazb (mit ъ) geschrieben. Beide Formen sind unter dem Jahr 1566 aufgeführt. 20 Siehe Lit. metr.; Russkaja ist. biblioteka 27 (1910), Sp. 178 (auf das Jahr 1418 bezüglich); 391 und 392 (beide auf das Jahr 1483 bezüglich). 21 Der Lautwert des I- (II-) in Ilbbjazb läßt sich nicht näher bestimmen. Klar ist aber wohl, daß das I- den Vorläufer des jetzigen vi- vertritt; vgl. ukr. virlii, Gen. zu orél. In dem Ausdruck uv Ylbbjazbskuju granicu (Russkaja ist. biblioteka 30, S. 889) dürfte eine Lautentwicklung in der hier angedeuteten Richtung durch die Verwendung von У- (Ы-) markiert werden. — Der Parallelismus Olbbjazb : Ilbbjazb spricht entschieden gegen den Gedanken, daß ein frühes Lbbjazb durch einen initialen Vokal erweitert worden wäre. 22 Siehe Kalba ir senovë 1, S. 67. Weise des weiteren seine Ansicht, wobei auch diese letzterwähnten Ortsnamen als auf got. *Ilbings zurückgehend angegeben werden. Es ist vielleicht angebracht, darauf hinzuweisen, daß diese letztere Äußerung die letzten Seiten des unvollendeten, postum veröffentlichten Aufsatzes einnimmt. Der Gedanke, daß ein gotisches Wort den hier untersuchten Namen zugrunde liege, muß wohl aufgegeben werden, ob man nun mit urgot. *Alßingaz oder, wie Bûga, mit urgot. *Ilßingaz rechnet; denn teils fehlen -Z/zg-Bildungen fast ganz in dem auf uns gekommenen gotischen Wortschatz, teils lag, wie schon angedeutet worden, zur Zeit der Goten das Gebiet um den jetzigen Elbing-Fluß herum aller Wahrscheinlichkeit nach vollständig unter Wasser. Übrigens kann das E- in Elbing und Elblqng nicht auf das A- in einem urgot. *Albingaz zurückgehen. Meiner Ansicht nach gehen also Ljubjazb—llbbjazb— Olbbjazb und Elbing— —Olbium, gleichwie auch das von mir früher behandelte Elbing—Elblgg—Olbigg, auf slav. *Elhb(gb < anord. *JElßingR zurück. Uppsala. Povzetek Avtor je mnenja, da pol. Elblgg — zgodovinsko glasovno je pravilneje narečno Elbigg — in nem. Elbing izhajata preko stprus. *Elbinga(s) iz staronordijskega *selßingR »mala reka, kratki rečni rokav« (v nasprotju z *selßr »velika reka« = Visla). V tujem okolju je *eelßing prevzel vlogo rečnih imen in je bil preoblikovan v slovan. *Elbbcgi,, kasneje v *Elßggb > stpol. *Olbçg, kar živi v današnjih poljskih narečjih kot Olbigg. Iz konca 9. stoletja nam je ohranjeno stangl. Ilfing, kar je izšlo iz zgoraj omenjene stnord. oblike. Elbing—Elblgg je ime kratke reke, ki je bila prej v glavnem rokav pri izlivu reke Visle. Po reki je dobilo enako ime tudi mesto. Breslauska mestna četrt Elbing je po vsem soditi dobila ime po enem rečnih rokavov, ki ovijajo v strugi Odre ležeče otoke. V 12. stoletju je bila v rabi latinizirana oblika imena Olbinum. Ta ima svoj O- od oblike v kraju samem rabljenega poljskega imena, istovetnega z zgoraj omenjenim *Olbçg, a lat. -inum nadomešča germ, -ing; print. Freising : Frusinum. Tudi ime Elbing—Olbinum izvira iz stnord. *jElßingR. Krajevno ime Ljubjazb za jezero, posestvo in vas ob reki Pripjat', nekako 53 km jugozahodno od mesta Pinsk, je tvorba po ljudski etimologiji. Nadomešča zgodnje slovansko *Elъbegъ, ki je -£Ъ po kasnejši dorzalni palatalizaciji spremenil v -džb. Iz te oblike imena izvirata rus. ОМјагЂ in ukr. llhbjazb. Slovan. ЦиЬъ (ali bolje, pol. lub »prijazen, ljubek«) je nadomestil prvi del llbb-. Tudi *Elbb(gi (*Elbbedžb) gre nazaj na stnord. *JF,lßingr. Avtor zavrača Rozwadowskega mnenje, da je pol. Elblgg treba izvajati iz prvotnega *Lbigg (vendar primerjaj op. 8!), prav tako Jänischevo naziranje, da bi utegnilo biti Olbinum slovan. izvora. Zavrača tudi Bûgovo hipotezo, da bi bilo llbbjgzb— — Olbbjazb izšlo iz slovan. *Lbb(džb in da bi vodilo, prav kakor morebiti tudi Ilfing in Elbing- Elblgg, nazaj na pragot. *llbingaz. W alter S t einhau s er DIE A LT S L АУ ISCHE L ANDSTÖRZERI N SRAKA Die asi. sraka »vestis« ist eine von den Bohémiennes auf dem Gebiete der sla-vischen und vergleichenden Sprachwissenschaft; allen Versuchen, ihre Herkunft und ihre Beziehungen festzustellen, konnte sie sich bisher erfolgreich entziehen. Seit C. Lottner im Jahre 1862 in KZ XI, 174 seine Ratlosigkeit eingestehen mußte, hat sich im wesentlichen nichts geändert, so daß K. Moszynski noch 1929 in seiner »Kultura ludowa slowian« I, 445 erklären mußte, asi. sraka sei etymologisch unklar, und so ist es bis heute geblieben. Sei es, daß man wie Fr. Tamm, H. Hirt und J. Pei-sker Sraka's Mutter in einem erschlossenen gotischen fem. *sarkö oder *sark(v)jö entdeckt und ihren Töchtern asi. sralica, slov. srajca und russ. soroiica und sorôcka, die sich auf ein »Hemd« oder eine »Hülle verschiedener Art« eingeschränkt hatten, durch diesen Abstammungsnachweis gesicherte Lebensbedingungen verschafft zu haben meinte, sei es, daß man wie Hj. Falk und A. Torp, M. Murko, A. Sobolevskij, M. Vasmer und L. Wanstrat den Vater in altnord. serkr »Art Hemd« (< germ. *sarkiz) suchte, wodurch die nahe Verwandschaft bis ins Angelsächsische durch dessen Geschwister ser с m. (< germ. *sarkiz) und ser ce i. »Hemd« (< germ. *sarkjön) ausgedehnt worden wäre, sei es, daß man wie L. Niederle unter Heranziehung fund- und kulturgeschichtlicher Beobachtungen Sraka's Abstammung durch unmittelbare Anknüpfung an die im Raum der alten klassischen Mittelmeerkultur beheimatete Sarca ein höheres Ansehen zu geben glaubte, sei es, daß man sie schließlich durch bodenständige Verwurzelung auf die indogermanischen Sippen von lat. sarcire »flicken« samt oder ohne griech. ÏQxoq »Gehege, Netz« oder von lat. serere .anknüpfen« und altind. sraj- »Kette, Blumengewinde« zurückzuführen hoffte, wobei ein geknüpftes oder genetztes Kleidungsstück die Vermittlerrolle gespielt haben müßte, wie dies K. Brugmann, F. Solmsen, R. Meringer, J. Janko sowie A. Walde und J. Pokorny annahmen — immer scheiterten die wohlgemeinten Bemühungen an dem Widerstand ihres litauischen Sohnes szarkas »grober Tuchüberrock der Haffischer«, der boshaft und selbstbewußt auf sein anlautendes sz hinwies und auch für seine Mutter einen Vorfahren mit palatalem & verlangte, worauf schon T. Torbjörns-son, V. Kiparsky und E. Boisacque aufmerksam gemacht haben. Da es nun bis heute nicht gelungen ist, entweder einen ausländischen Vorfahren der sraka mit palatalem š nachzuweisen noch eine geeignete idg. Sippe ausfindig zu r> machen, aus deren palatalem k sowohl slav. s als lit. sz hervorgegangen sein könnte wie etwa bei asl. srbib-ce: lit. szirdis »Herz« < urbaltoslav. *širdis < idg. *krdis, möchte ich zur Erwägung stellen, ob nicht die romanische sarca ihre Großmutter und die von dieser abstammende albanische šarks f. »weißer wollener Überrock mit roten Tupfen« ihre Mutter sein könnte. Denn das alb. š, das lautgesetzlich aus idg. oder älter entlehntem fremden s entstanden ist, muß seinen Weg über palatales š genommen haben, das nach den Ausführungen von N. Jokl in den IF XXXVI, 151 f und in seinen »Linguistisch-historischen Untersuchungen aus dem Bereich des Albanischen« von 1923, S. 210 und 331 in der Zeit der ältesten Berührungen zwischen Slaven und Albanern nach dem 6. Jhd., etwa im 7.-8. Jhd. gesprochen worden sein dürfte; das auf idg. k, g zurückgehende slav. s, z wurde aber bis 800 ebenfalls als palatales š, ž artikuliert, wie sich aus den deutsch-slavischen Lautersatzverhältnissen ergibt, so daß der slavische und der albanische Laut einander damals genau entsprachen. Die Annahme der palatalen Aussprache des slav. s, z < idg. k, g für die Zeit bis 800 wird durch folgende Erwägung nahegelegt: čech. vyz »Hausen« und asl. mozolb »Schwiele« müssen zwischen 750 und 800 aus ahd. Iiiiso und tnasal entlehnt worden sein; denn ihr z setzt einerseits die um 750 eingetretene stimmhafte Aussprache des ahd. s voraus und wurde anderseits, da es dem ahd. 5 damals näher stand als das seit der ersten Palatalisierung vorhandene ž, diesem als Ersatzlaut für ahd. s zum Unterschied von der Zeit nach 800 noch vorgezogen, vgl. das nach 800 entlehnte čech. žok »lederner Sack, Schlauch« < adh. sac »Sack« und slov. viža »Weise, Melodie« < adh. wîsa dass. Und da eine Änderung in der Aussprache des ahd. s damals nicht eingetreten ist, wie irrigerweise behauptet wurde, sondern die aus dem Germanischen ererbte š-artige Artikulation mit der Zungenspitze an den Oberzähnen, wie sie noch jetzt im Englischen gilt, bis ins 13. Jhd., in den konservativen Mundarten sogar bis heute (als Ä oder š) erhalten geblieben ist, muß das slav. z vor 800 eine andere Aussprache gehabt haben als heute und das kann infolge seiner Herkunft nur die eines palatalen ž gewesen sein, das sich zwar in der Bildungsweise vom ahd. 5 unterschied, aber im Klang eine gewisse Ähnlichkeit mit ihm hatte. Und dasselbe gilt natürlich vom slav. s < idg. k, das in Entlehnungen vor 800 frühahd. stimmloses s wiedergibt, während nach 800 slav. š für dieses eintritt, vgl. čech. mosaz »Messing« < asl. *mosçg'i>, mosçdzb < frühahd. *massing, frühnhd. messinc, aber asl. miša »Messe« < ahd. rnissa neben messa. Dieser Erklärungsversuch bietet übrigens auch noch die Möglichkeit, das Vorhandensein eines masc. im Slavischen und Litauischen zu rechtfertigen. Da nämlich das auslautende -a der feminina im Albanischen zu -c geworden ist, das lautlich dem asl. -ъ näher gestanden haben dürfte als dem asl. -a, kann frühalb. *šarke in früh- 11) Slav. revija 285 slavischer Zeit bei Nichtbeachtung des Geschlechtes als *ёаг!гъ nachgesprochen worden sein, das dann weiterhin zu russ. soroki und durch friihslavische Vermittlung zu lit. szarkas führte, während man bei bewußten Festhalten am weiblichen Geschlecht zum frühslavischen fem. *šark A \ I -isto- Somit haben wir in vier Sprachen ein elatives «/-Suffix festgestellt. Da es sich hierbei um Sprachen handelt, zwischen denen — abgesehen vom Baltisch-Slavischen — keine engeren Beziehungen bestehen, ist dies ein Beweis für das hohe Alter des Suffixes ; im Hethitischen ist die elative Funktion des Suffixes nur mehr zu erschließen ; im Griechischen hat sie sich im superlativischen Gewände versteckt erhalten. Rein dagegen hat sich die elative Funktion des Suffixes nur in den baltischen und slavischen Sprachen erhalten, in welchen Sprachen das Suffix auch heute noch in lebendigem Gebrauch ist.6 Graz. u Inzwischen erschien die Arbeit von O. Friš »The i. e. comparative (Archiv Orientâlnî XVIII, 1—2, S. 170 ff.), der aber auf das Problem Elation-Komparation nicht eingeht. Povzetek Avtor izhaja iz dejstva, da je ide. prajezik uporabljal sufikse na -nt- tudi pri apelativih. Baltski in slovanski jeziki, ki v marsičem izkazujejo veliko stopnjo jezikovnega konservatizma, uporabljajo sufikse -nt- za elativno izražanje. V hetitščini elativnost ni tako jasna, ker se poleg tvorb z -nt- uporabljajo tudi enostavni pridevniki brez opazne pomenske razlike. V grščini se elativni formant -nt- pokaže v super-lativnem sufiksu -atosl-tatos. Avtor zavrača nato splošno sprejeto mnenje Brugman-novo, kako sta se dva prvotna sufiksa za tvorbo ordinalij v grščini razcepila: -atos se razširi pri ordinalijih in pri sorodnih adverbih kakor wraroç, kjer je izpodrinil prvotni Superlativ na -amos, ki pa v grščini ni izpričan; ker je sup. -atos pogosto ustrezal komp. -eros, je analogno tudi sufiksna dvojica -terol-tamo prešla v -terol-tato. V nadaljnjem poudarja avtor, da je ide. uporabljala za tvorbo superlativa dva sufiksa: -isto- in -mmo-\ pri tvorbah na -isto- je naslonitev na komp. popolnoma jasna. Pomen superlativa je dvojen: 1. komparativen in 2. elativen. Superlativ na -isto- je komparativen, oni na -mmo- pa elativen, njegova uporaba ne potrebuje primerjave, je splošna. Ker so afektivno-elativni elementi v jeziku izredno stari, je verjetno, da je tvorba s sufiksom -mmo- starejša kot sup. na -isto. Sčasoma je elativni -mmo-prevzel tudi komparativno funkcijo -isto- in postal Superlativ z dvojno funkcijo. S tem se avtorju odpre pot k obrazložitvi grš. -atos. Elativni karakter je izkazan pri baltsko-slovanskih tvorbah s sufiksom -ont-l-nt-; v iran. je komparativno stopnjevana funkcija -isto- prešla na elativno -mmo-, v grš. pa je elativni >nt- prevzel funkcijo komparativnega -isto-; proti iran. -mmolisto (= stind. -tamal-istha-) imamo v grš. -ntl-isto- => -atosl-istos. Na ta način je najbolje pojasnjeno dejstvo, da grščina ne izkazuje superlativa amos, ker ga nikdar ni imela. Linda Sadni k ZUR FRAGE DES SLAVISCHEN -ËNO-SUFFIXES Das iranische Adjektivsuffix -aina- (jungav. -aena-) bildet Adjektiva im Sinne von »bestehend aus —c, Stoffadjektiva wie av. zaranaêna- »golden«, izaena- »ledern«, ap. a&a"gaina- (oder ni}-) »steinern« usw. Mit ihm verglichen werden lit. -ainis, lett. -alns oder -airiš. Der Funktionsumfang der baltischen Suffixe ist wesentlich größer als der des iranischen -aina-, besonders häufig werden sie zur Bildung von Adjektiven verwendet, die das Versehensein mit etwas bezeichnen : lett. cçlmains »voll mit Baumstümpfen«, akmenainš oder akminairiš »steinig«, aber auch »steinern«, lit. aviždinis »aus Hafer«, atbulainis »verkehrt« u. a.1 Im Slavischen dient zur Bildung von Stoffadjektiven (denen sich auch einzelne, vermutlich alte Artadjektiva zugesellen) ein Suffix -ëno: z.B. olovènb »bleiern«, vlasëni »hären«, kameni »steinern«, aber auch р1атёпъ »flammend« u. a. An seiner Gleichstellung mit den obgenannten Suffixen, die einen diphtongischen Ursprung des slav. -i- aus *-ai- oder *-oi- voraussetzt, hindert uns die bei Adjektiven wie гогапъ »beinern« (zu rogi »Horn«) erfolgte Palatalisierung des Gutturals und der damit im Zusammenhang stehende Übergang 'e > a. Zubaty hat versucht, ein катепъ — von hier aus hat man die Verbreitung eines Stoffadjektiva bildenden -ёло-Suffixes angenommen — aus катдпъ ("kamen-no- oder *kamn-no-) zu erklären (AfslPh Bd. 15, 497). Ihm schloß sich Meillet an (Études 0 S. 434 u. 436 ff.), der besonderes Gewicht auf die russischen -jan, bzw. -janyj (-jannyj) Formen wie stekljännyj »gläsern« usw. legte, da diese ein nasales -e- (f) vorauszusetzen scheinen. Da nun einerseits die russ. -/ая-Formen sich zwanglos aus dem Einfluß der -я/г-Adjektiva wie kôzany) »ledern« usw. erklären — diese Erklärung hält offenbar auch Vondrâk für die wahrscheinlichste, obwohl er die -jwj-These vertritt- —, anderer- 1 Weitere Beispiele, darunter zahlreiche Substantivierungen dieser Adjektiva verzeichnen Leskien, Die Bildung der Nomina im Lit. S. 415 ff. und Endzelin, Lett. Gram. S 238 ff. 2 Vgl. Gram. I, S. 530. Siehe dort auch die umgekehrte Erscheinung im Slove-nischen sowie die im Anschluß an Leskien (Untersuchungen II) gegebene Erklärung, daß in den südwestlichen Gegenden des skr. Sprachgebietes der -c-Laut des -i- bei Adjektiven wie gvozden »eisern« unter dem Einfluß der «i-Adjektiva wie zelen »grün« erhalten blieb. seits Brugmann (Grdr. II 1, 282) die Erklärung von катёпъ aus кат(пъ als un-' richtig zurückgewiesen hat, da es nirgends /го-Ad jektiva gibt, in denen dieses Suffix unmittelbar an einen я-Stamm gefügt wäre, ziehen wir die naheliegende Verbindung der slav. -a- in historischer Zeit belegt haben: Imp. piša/пъ, pišale etc. (vgl. Leskien, Abg. Gram. S 193). Daß sie durch das mit dem baltischen ё/г-Suffix identische Bildungselement -in- bzw. -jan- gefördert wurde, ist sehr wahrscheinlich. Ebenso wahrscheinlich ist, daß im Slavischen ein -ëno- (< -êno-) Adjektivsuffix, das dem lett. -êna- in kalnêns »bergig« gleichzusetzen wäre, mit dem ursprünglich ebenso seltenen -ëno- (< -oino-) Adjektivsuffix zusammenfiel. Ein Zusammenhang zwischen den slavischen -^/го-Bildungen und den bait, -ainis-, -aîns- und -аг/г'3-Adjektiven ließe uns, da diese den Funktionsumfang ihrer idg. Vorstufe ungefähr bewahrt haben, auch einzelne slav. Artadjektiva besser verstehen, so vor allem р1атёпъ und гитёпъ. Obwohl es sich (und zwar vermutlich auch bei 3 Da Schmidt (Kritik der Sonantentheorie S. 96) bekanntlich an Beispielen wie катёпъ die Assimilation von -mn- > -m- im Slavischen zu belegen versucht, läßt er die Lautgestalt des -ё- im Suffix unberücksichtigt. гитёпъ, »rot«) um «-Stämme handelt, hat man mit Rücksicht auf die bekannte Funktion des -é/zo-Suffixes diese Adjektiva als Analogiebildungen aufgefaßt. Wenn wir uns der herrschenden Ansicht angeschlossen haben, daß die Verbreitung eines -^/го-Suffixes in der bekannten Funktion von катёпъ ausgegangen ist, so soll damit keineswegs gesagt sein, ein -ëno- (< -o/«o-)-Suffix sei ursprünglich ausschließlich an /г-Stämme herangetragen worden. Konnte es im Prinzip an jeden Stamm angeschlossen werden, so wird dies bei der herrschenden Stellung des ьпъ-Suffixes wohl ebenso selten wie bei den /г-Stämmen realisiert worden sein, von wo aus erst ein Stoffadjektiv zu einer intensiveren Verbreitung führte. Es wäre verfehlt, »ursprüngliche« -г/го-Bildungen unter den sogenannten Ausnahmefällen (d. s. durch ihren Ausgang nicht als Stoffadjektiva bestimmte Worte) selbst bei Vorhandensein baltischer Parallelen wie z. B. lett. miglairiš »nebelig« — slav. mbglëniy, dass. oder lett. ledains »eisig« — slav. ledënъ, dass. feststellen zu wollen. Da wir sowohl mit alten Artadjektiven bei den /г-Stämmen wie auch mit späteren Beeinflußungen des -г/го-Suffixes rechnen müssen, können (und werden wohl) diese Adjektiva Analogiebildungen sein — so vielleicht auch das etymologisch dunkle bagirënъ »purpurn« zu гитёпъ »rot«, welche Farbbezeichnung in den Sla-vinen vorwiegend in gehobener Bedeutung für das Abendrot u. dgl. gebraucht wird. Anders verhält es sich jedoch mit der schon im Altkirchenslavischen belegten Bezeichnung für den Erstgeborenen prwënbcb (Miki. LP S. 715 »primogenitus«), die u. E. von Worten, in welchen das kurze -e- in der Parallelform ein Licht auf die ursprüngliche Lautgestalt des - *nûrinâ); aber bei diesem Beispiel hat mir der hochverehrte Jubilar brieflich recht schwerwiegende Einwände gemacht, sodaß es bis auf weiteres zurückzustehen hat. Nachtrag. E. Dickenmann, Studien zur Hydronymie des Savesystems (Budapest 1939 ff.) weist S. 30 darauf hin, daß »der mit Deminutivsuffix versehene Name ... in der Regel den Nebenfluß« bezeichnet, u. zw. neben -ica auch noch -ac in ähnlicher Funktion. Der Verfasser will im 4. Heft seiner Arbeit noch weiter darauf eingehen. Eine Musterung seines :. Wörterbuches der Gewässernamen« ergibt noch folgende Beispiele, die oben fehlen: Breganica, Nebenfluß der Brega (S. 62); Bunica, Nebenfluß der Buna (S. 73); Drinica, Nebenfluß der Drina; Glinica, Nebenfluß der Glina (S. 121); Krapinica, Nebenfluß der Krapina (S. 191); Kupica, Nebenfluß der Kupa; Neretvica, Nebenfluß der Neretva; Kutinec, Nebenfluß der Kutina (S. 205); vgl. russ. Donee : Don; Pakra : Pakrac, Una : Unac (S. 30). Graz, August 1950. Povzetek Avtor ugotavlja, kako si jezik pomaga pri označevanju rečnih imen, kadar se reka cepi na dvoje. Vprašanja zaradi pomanjkanja časa ne obravnava, le natančneje ga postavlja in opozarja, da je razen zemljepisnih okoliščin treba upoštevati tudi narodoslovne vplive. V gorovju jih večkrat ločijo v »črne« in »bele«, »tople« in >mrzle«, »poljske« in »gozdne« ipd.; včasih sta rokava dobila celo imeni iz dveh različnih jezikov: Bölitz (= Belica) — Weißenbach (Gor. Avstrija). Najvažnejša pa je ločitev po velikosti, kjer je večji rokav »véliki«, manjši pa :mali«; v nemščini sufiksalnih manjšalnih imen na -lein v takih imenih ni, so pa zelo pogostna v slovanskih jezikih, n. pr. na -ica, -niča, -niha, -inja. Pri ilirskih imenih je po Schwarzu ugotovljen en sam primer: Kysuca pritok Cususa (danes Waag) na Slovaškem (iz *Kusantia). Avtor za sedaj še umika drugi primer, ki bi morda sodil sem, Neyrling, če je to res pritok starega ilirskega Noarosa (*Novarinü > nùri na), ker mu je zelo spoštovani slavljenec sporočil v pismu tehtne pomisleke. В. О. U пЪ e g а и ti SLOVENE О PASEN ET SON PROTOTYPE RUSSE Le Slovensko-nemški slovar de M. Pleteršnik (I, 831) traduit l'adjectif оpâsen par »dangereux« (gefährlich). Comme sources, il indique deux ouvrages de 1880: Znanstvena terminologija de M. Cigale et Nauk slov. županom (une traduction) de Fr. Levstik. Une remarque indique que le mot se rencontre par ailleurs dans la littérature slovène moderne. Une autre remarque précise qu'il a été emprunté au russe par l'intermédiaire du serbo-croate. L'emprunt a dû être fait entre 1860 et 1880: le Deutsch-slovenisches Wörterbuch de M. Cigale (1860) ne le mentionne pas encore sous le mot gejährlich. En dernier lieu, le Slovenski pravopis, publié récemment par l'Académie Slovène (Ljubljana, 1950, 472), range notre mot parmi ceux dont l'usage est proscrit dans la langue littéraire (»nedovoljeno za knjižni jezik«). Ainsi, la situation de l'adjectif opâsen dans l'ensemble du vocabulaire Slovène est claire. Des difficultés surgissent, cependant, dès qu'on se tourne vers les prototypes serbo-croate et russe du terme slovène. Le Rjelnik de l'Académie Yougoslave donne pour l'adjectif opasan (IX, 24) deux valeurs: sous b) celle qui concorde avec la valeur du terme slovène: pogibeljan, jeziv, c'est à dire »dangereux«; il est spécifié qu'il s'agit d'un emprunt récent du russe опасный. Les seuls dictionnaires attestant cette valeur seraient le Deutsch-kroatisches Wörterbuch de Šulek (1860) et le Rečni k srpskoga i nemačkoga jezika de Popovič (1881). Cette dernière remarque est incomplète: la valeur »dangereux« se trouve également dans la Juridisch-politische Terminologie: Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Separat-Ausgabe (Wien, 1853),1 ainsi que dans le Deutsch-illirisches Wörterbuch de Mažuranič et Užarevič (Zagreb, 1842).a Cela nous permet de faire reculer la date de l'entrée du mot russe en serbo-croate. La deuxième valeur, qui est donnée sous a) en premier lieu, parce qu'elle est plus ancienne et même archaïque, est glosée par pomnjiv, pazljiv, oprezan, donc: 1 V. Mažuranič, Prinosi za hrvatski pravno-povjestni rječnik, Zagreb, 1908— 1922, 826. 2 T. Maretič, »Ruske i češke riječi u književnom hrvatskom jeziku«, Rad, CVIII (1892), 89—90. »réfléchi, circonspect, prudent«. Dans cette dernière acception, l'adjectif dérive du substantif opas »vigilance, prudence«; le Rječnik spécifie que ce substantif ne se trouve que dans deux ouvrages: de I. Držič et de Bijankovic. Les deux sens sont assez différents, pour ne pas dire opposés. Le Rjecnik essaie de les concilier par l'argumentation suivante: »pogibeljan je onaj (na pr. put), gdje treba dobro paziti«. On trouve la même explication dans un article de J. Zubaty sur l'étymologie du verbe pasti: »Aus dem Begriffe ,Vorsicht' entwickelt sich auch der Begriff ,Gefahr', vgl. böhm. nebezpeci ,Gefahr', eig. ,das Nicht-sorglos-sein'.«3 L'explication reste peu probable si l'on songe qu'il s'agit de l'opposition d'un sens actif (»prudent«) à un sens passif (»dangereux«). Quant au mot tchèque, sa valeur de »danger« est due uniquement à la présence de la négation. Il ne sert à rien d'ailleurs d'essayer de concilier un terme serbo-croate avec un terme russe. Le problème ne peut être résolu que s'il est replacé sur son véritable terrain, le terrain russe. En russe, dès le XIIe siècle, on trouve le postverbal опасъ avec plusieurs nuances qui gravitent toutes autour de la valeur principale de »prudence« : »circonspection, appréhension, précaution, sécurité, protection«. Le mot a fini même par recevoir un sens concret, d'une part celui de »garde, escorte«, d'autre part celui de »sauf-conduit«.4 Dans le russe des XVIe—XVI1« siècles, le mot опасъ se spécialise presque exclusivement dans le sens de »mesures de sécurité«; il est employé surtout dans l'expression extrêmement fréquente безъ опасу dans des phrases comme : чтобъ... гости безъ опасу ходили »pour que les marchands voyagent en toute sécurité«.5 L'expression безъ опасу signifie donc »sans qu'il soit nécessaire de prendre des mesures de sécurité«, »sans protection spéciale«, »sans appréhension«. Pratiquement cela équivaut à »sans danger«, certes; mais il importe de ne pas oublier que le mot опасъ lui-même est aussi loin que possible du sens de »danger«; il en est même l'antonyme. Il est curieux de constater que le verbe опасти ся »prendre des précautions«, qui est le point de départ du postverbal опасъ n'existe pratiquement pas en vieux russe. Si le mot опасъ a pu avoir en vieux russe toute une gamme de nuances, son dérivé, l'adjectif опас(ь)нын n'a eu qu'une seule valeur: »de sécurité, de protection«. Dans l'immense majorité des cas il est employé dans la formule опасная грамота »sauf-conduit«. Les textes des XVIe—XVII" siècles, et plus particulièrement la correspondance diplomatique, abondent en mentions de опасная грамота, sans laquelle 3 Archiv f. slav. Phil., XIII (1891), 479. 4 Pour les exemples, voir I. Sréznevskij, Матер1альг, II, 678—679. 5 В. Unbegaun, La langue russe au XVI« siècle, Paris, 1935, 111. les ambassadeurs et les marchands étrangers ne pouvaient pas voyager en Russie. En voici un exemple: мы къ теб'Ь свою опасную грамоту на твоего посла послали »nous t'avons envoyé notre sauf-conduit pour ton ambassadeur«, 1515." Dans l'administration moscovite de la deuxième moitié du XVI le siècle, le terme de опасная грамота peut recevoir un sens légèrement différent: celui d'un document envoyé par le gouvernement central dans les villes menacées par l'ennemi pour les inviter à prendre des mesures de sécurité.7 Le mot опасный est plus rare dans d'autres contextes, par exemple: фрян-цужской опасной корабль »bâtiment de garde français«, 1682.8 Ainsi, jusqu'à la fin du XVIIe ciècle, le mot опасный signifie, dans les textes russes, exactement le contraire de ce qu'il désigne aujourd'hui. Le sens moderne de »dangereux« n'apparaît qu'au XVIIIe siècle. Il semble reposer plutôt sur une formation regressive que sur l'évolution du sens initial de опасный. En effet, l'expression si fréquente безъ опасу a donné l'adjectif безопасный »sûr« (les adjectifs russes de ce type procèdent tous des locutions composées de без + génitif). Ensuite, par imitation de nombreux couples d'adjectifs où la forme sans без- signifie le contraire de la forme avec без- (законный »légal«: беззаконный »illégal, arbitraire«; конечный »final«: бесконечный »infini«), il a été tiré de безопасный »sûr« un adjectif опасный »dangereux«. Ainsi se sont rencontrés en russe deux adjectifs à la fois homonymes et antonymes: опасный »dangereux« (tiré de безопасный) et опасный »sûr« (tiré de опасъ). La création du premier de ces deux adjectifs semble n'avoir eu lieu que dans la langue littéraire. Dans celle-ci, il eut vite fait d'éliminer le deuxième, lequel, limité à l'usage des bureaux moscovites, n'a pas survécu à leur liquidation au XVIIIe siècle. Pour les parlers populaires, par contre, la situation a été différente: d'après les dictionnaires dialectaux du XIXe siècle, опасный »sûr, prudent, circonspect«, a continué à vivre, alors que опасный »dangereux« semble y être un emprunt à la langue littéraire. En dehors des adjectifs опасный et безопасный, le russe littéraire a créé le dérivé безопасность »sécurité«, destiné à remplacer l'ancien опасъ complètement disparu. Par contre, il a bien gardé le verbe опасаться »appréhender«. Quant au substantif verbal опасение ; appréhension«, il paraît être, en russe, un slavonisme. En effet, le vieux slave atteste tout ce groupe dans des acceptions analogues bien que légèrement différentes. C'est ainsi qu'on trouve dans le Suprasliensis: o pasi àxplfteta, оразьпъ ùxriifii'is, de même que opasenije uxnißtia et opasivl, nepfepyoç.' 0 Сборникъ Русск. Историч. Общества, XCV, 194. 7 Voir, par exemple, Ак'Ц.г Московскаго Государства, II, 382 (1754); III, 25 (1660). 8 Чтешя, 1917, кн. 2, См-Ьсь, 30. " Karl H. Meyer, Altkirchenslavisch-griechisches Wörterbuch des Codex Suprasliensis, Cilückstadt u. Hamburg, 1935, 157. L'adjectif оразъпъ peut avoir aussi le sens de »réfléchi, appliqué, circonspect, soigné«.14 Miklosich signale également le substantif bezopasynostb àutlua, negligentia, donc en plein accord avec le sens du mot de base en vieux slave. Les autres langues slaves, tant méridionales qu'occidentales, n'attestent pas notre base opas- (dérivée du verbe pasti). On en aperçoit la raison : toutes ces langues ont largement développé une base verbale homonyme opas-, dérivée de o + pasi,, forme contractée de pojasb »ceinture«; elle semble avoir barré la route à celle que nous étudions. Si le russe a pu garder cette dernière, c'est parce qu'il n'a pas contracté l'ancien pojasb en pasb (russe moderne пояс). Il en a été de même en vieux slave. On comprend donc que les auteurs du Slovenski pravopis aient hésité à faire admettre un mot russe qui s'insinue dans un ensemble slovène homonyme, mais sémantiquement si différent. L'histoire même du terme russe, à la fois sinueuse et spécifiquement nationale, le prédestinait peu à être emprunté par d'autres langues littéraires slaves. Strasbourg, août 1950. 10 Voir les exemples dans les dictionnaires de Miklosich et de Sreznevskij. Povzetek Avtor zasleduje pomen slovenske besede opasen preko hrvaščine v ruščino in ugotavlja, da smo Slovenci besedo dobili pozno, ker je v Cigaletovem nem.-slov. slovarju 1860 še ni. V hrv. ima beseda dva pomena: novejši je identičen s slovenskim »nevaren«; starejši pa »pomnjiv, pažljiv, oprezan«. V tem pomenu je beseda izvedena od opas »pazljivost, previdnost«. Ta dva tako različna pomena nam more prav razložiti ruščina, kjer srečamo besedo опасъ v XII. stoletju z glavnim pomenom »previdnost«, v določenih zvezah pa »varnost, varstvo, spremstvo«. V XVI. in XVII. stoletju pomeni опасъ skoraj samo »varnostni ukrepi«; največkrat se rabi beseda v zvezi безъ опасу »brez varnostnih ukrepov, brez posebnega varstva«, kar je pomensko čisto blizu »brez nevarnosti«. Glagol к опасъ ni ohranjen. Pridevnik опас(ь)ный se rabi največkrat v zvezi опасная грамота »spremno pismo, prepustnica«. Do konca XVII. stoletja je torej ta pridevnik pomenil nasprotje današnjega. Pomen »nevaren« srečamo šele v XVIII. stoletju. Verjetno se je ta pomen razvil regresivno iz nasprotja к безопасный »varen«, ta pa iz predložne zveze без опасу »kjer ali kadar varnostni ukrepi niso potrebni«. Po analogiji s tvorbami, kjer без- pomeni nasprotje nezloženi besedi, se je tudi tu ustvarilo nasprotje: безопасный »varen« — опасный »nevaren«. Tako sta nastala v ruščini dva homonima, ki sta hkrati antonima: опасный od безопасный »nevaren«, опасный od опасъ »varen«. Prvega je ustvaril knjižni jezik in se je v knjižnem jeziku hitro prijel, drugi je ostal omejen na moskovske urade in ni preživel XVIII. stoletja. V ljudskem jeziku pa je narobe: pomen »varen, previden, obziren« se je ohranil, medtem ko je novejši pomen v narečjih le izposojenka iz knjižnega jezika. Stara cerkvena slovanščina izpričuje to skupino z rahlimi pomenskimi premiki v podobnem pojmovanju. Drugi slovanski jeziki, zahodni kakor južni, pa debla opas- od pasti ne poznajo, ker se je povsod razvila homonimna družina opas- od o + pas-ь < pojasb. G i o v а п п i M а о е г KAN ATA Questa parola, il cui significato è quanto mai interessante e che, nel litorale dalmato-istriano, ha una diffusione tutt'altro che limitata, non è registrata in nessuno dei molti, e in parte ottirni, dizionari croati. Essa è ignota anche al Rječnik dell1 Accidentia di Zagabria, il cui 17. fasc. (»kamenosiv-kipac«) fu pubblicato nel 1897. Ma già tre anni prima, nel 1894, M. Kušar ne dava la prima notizia, inserendo kanata fra le »ri ječi ne poznat a post an ja« del dialetto di Arbe (Rab): kanâta — svrha, na pr. *danas je kanâta grozju — potrgalo se je svet (Rad, CXVIII, 27). Una seconda testimonianza ci ha dato A. Bortulin nell'articolo: Lov и Bclom na Cresu (ZN20, XIX, 324, a. 1914). Dopo di aver trattato del modo con cui, per opera dei giovani del paese, vengono sterminati i nidi degli sparvieri e delle cornacchie, Bortulin pro-segue: »Prve nedjelje ili blagdana pošto su gnijezdo dignuli, sakupe se momci opet. Gnijezdo polože u košaricu te pokazujuči jaja ili mlade prikupljaju darove... Kada su obredali sve kuče po mjestu... te nakupili dosta jaja, sira, slanine i novaca, odaberu jednu kuču, u kojoj če to sve použiti i popiti. Ovo se zove kanata.« Basandomi su queste notizie, come pure su un'informazione privata, secondo la quale a Geisa (Jelša) sull'isola di Lésina (Hvar) kanâta vale »fine del raccolto, ultimo giorno«, io deducevo in un mio articolo di 25 anni fà: »Non vi ha dubbio che il significato primitivo di questa voce non è quello di »fine«, ma di festino che si fa alla fine di un qualsiasi lavoro importante e durante il quale si mangia e si beve allegramen te«.1 Nelle inchieste lessicali fatte da me negli anni 1937, 1938, 1939 in alcune località del litorale dalmato-istriano ho avuto la conferma di questa mia ipotesi. Ho saputo, infatti: che a Sansego, presso Lussino (Lošinj) kanata indica la festa che si fa alla fine di un lavoro; a Kaprije, presso Sebenico (Šibenik), il ban-chetto che si fa al termine délia vendemmia oppure a costruzione ultimata di una casa; che a Bol sull'isola di Brazza (Brač) kanata è usata soltanto in quest'ultimo caso, e che a Lésina la kanata si fa alla fine del raccolto dell'uva e delle ulive. Ignorata dai miei informatori delle isole di Curzola (Korčula), Lissa (Vis) e Giuppana (Sipan), kanata tocca quasi certamente il suo limite méridionale di diffu- 1 Intorno alla penetrazione del lessico italiano nel serbocroato delta Damlazia e dei territori vicim: criteri metodologici; Atti dell'Istituto Veneto, LXXXIV, 1925, 767. Considero errato l'etimo che vi proponevo: kanata < *Cannata. sione a Lésina. Per quanto riguarda la terraferma bisogna attendere ulteriori infor-mazioni; sintomatico è perô il fatto che la parola non appare nella ricchissima rac-colta di termini popolari che F. Ivanisevic ci offre in : Poljica ; narodni život i običaji (ZN20, VIII—X). Dal punto di vista formale kanata porta chiaramente il marchio délia sua origine dalmatica. Se poi si tiene conto del significato di banchetto, spuntino, che, pur attraverso lievi fluttuazioni, appare fondamentale per kanata, non si ha difficoltà a scorgervi il riflesso di cenata, dove IV protonica, analogamente a quanto è avve-nuta in gelatina > galatina (v. Bartoli, Das Dalmatische, II, 291 ; e Rječnik, III, 93, ove bisogna aggiungere Zore, Dubrovačke tudinke, 6), è stata assimilata all'e accentata. Cenata non ha bisogno di alcuna speciale illustrazione: pur sconosciuta al latino, essa rappresenta, nei dialetti neolatini, una formazione possibile, ovunque esistono le premesse necessarie: la vitalità del suffisso -ata (e dei suoi riflessi), la presenza del verbo cenare (cfr. mangiata) e forse anche del solo sostantivo cena (cfr. boccata, annata ecc. v. Meyer-Lübke, Rom. Gram. II, 527). Nell'italiano, ove non sembra essere di uso corrente, cenata vale »mangiata copiosa fatta di sera; cena lauta, banchetto serale fra amici« (Vocabolario délia Crusca); per il provenzale cenado Mistral da il significato di »souper, repas du soir«; nel sardo (logudurese) clienada si usa nell'accezione di »tempo délia cena« (Spano, Vocabolario sardo-itali-ano).- Ma ciö che importa di più è che il veglioto conosceva tanto kaina < cena, quanto kenûr < cenare (Bartoli, о. е., II, lessico). Sene puô dedurre: 1° le due parole erano conosciute anche dal dalmatico in generale, e che da esse puô aver avuto origine, sul suolo dalmata, il derivato *kenata; 2° che l'assimilazione e—a > a—a non lia avuto luogo nel dalmatico, ove essa sarebbe stata ostacolata dalla presenza di *kena, *kenare, ma nei parlari croati, dove, per l'assenza dei riflessi di *kena, *kenare, tale nesso e tale ostacolo erano venuti a mancare. L'imprestito kanata < cenata interesserebbe sopra tutto, e quasi esclusivamente, la linguistica romanza (kanata riunisce in sé le due piu spiccate caratteristiche del dalmatico: la conservazione délia gutturale davanti a e с della occlusiva sorda inter-sonantica), se esso non ponesse un piccolo problema che investe invece il folclore e più in là il diritto consuetudinario dei Croati di Dalniazia. Si tratta cioè di sapere, se insieme alla parola anche l'usanza di festeggiare con un banchetto la fine di un lavoro sia passato dai »latinic ai Croati. In linea di principio la risposta dovrebbe essere positiva. Senonché, a parte quello che verremo ancora dicendo, ci colpisce il fato che tale uso e, in ogni caso, un termine che specificamente lo designi era ignoto - Per i riflessi neolatini di cena, cenare, cenata e per la loro diffusione, si veda: P. Herzog, Die Bezeichnungen der täglichen Mahlzeiten in den romanischen Sprachen und Mundarten, Diss. Zürich, 1916, pp. 98—113. ai romani e sembra sconosciuto anche al folclore italiano... all'infuori dei territori confinanti con gli Slavi. Procedendo verso il nord a kanata si appaia la parola di origine tedesca likof. I due termini s'incontrano sull'isola di Cherso (Čres). Al già citato kanata di Beli (Caisole), la città di Cherso contrappone likoj per il quale M. Tentor (Arch. f. slav. Phil. XXX, 1908, 194), riferendosi a K. Štrekelj (ibid. XII, 480) e al licdf, licov friulano, da il significato: »banchetto o pasto che dai padroni si da agli agricoltori od agli opérai al fine di un lavoro«. Forse alle isole del Quarnero, ina piii probabil-mente all'Istria orientale si riferisce la testimonianza di D. Nemanič (Čakavisch-kroatische Studien, I, 29): likof, epulae post operam perfectam. Non è possibile invece localizzare, nemmeno approssimativamente, likov о п., mancia (per bere), registrato nel suo dizionario da C. Parčič, Con questi esempi restiamo esattamente nell'orbita semantica di kanata. E vi restiamo anche, passando dai dialetti croati aH'italiano dell'Istria e del Friuli. Per l'Istria la parola è attestata da A. Ive (/ dialetti ladino-veneti dell'Istria, 64), nelle forme: inkdfo, linkôfo, linkufu, inkôfo lungo quasi tutta la fascia costiera dell'Istria occidentale; la registra anche (arrivas al kolin, se ge da el likôf ai muradour e ai manovai) J. Cavalli fra le Reliquie ladine raccolte in Muggia d'Istria (Arch.Qlott.lt., XII, 1890—3, 321). Per il Friuli abbiamo ora in proposito notizie abbondanti e precise nella nuova edizione (1935), completamente rinnovata, del dizionario del Pirona: licàf — nell'uso attuale me-renda o pasto che il proprietario da di regola agli opérai occupati nella costruzione di un edificio, quando giunge al coperto. Dicesi: fà il licàf; ed il ritrovo ha carattere festevole, con imbandieramento o infrascamento del colmo délia nuova costruzione. Si ha la stessa consuetudine e si usa lo stesso l. anche nel compimento di lavori agricoli di qualche importanza, come bonifiche di fondi, nuove piantagioni ecc. In varie zone licdf è anche la bevuta о la piccola merenda che il padrone offre ai lavo-ratori dopo i raccolti principali... Gli autori del »nuovo« Pirona rilevano perö subito dopo che il significato di licdf si estendeva anticamente a »qualsiasi bevuta о piccola merenda per il compimento di qualsiasi opera ed a conclusione, quasi a ratifica, di qualunque affare« (il piû antico eseinpio da essi citato: »ad bibendum licoffum quando dicta campana conducta fuit«, ci riporta al 1371), e aggiungono inoltre che »oggi persiste ancora, specie nelle campagne, il rito délia bevuta a sug-gello di molti affari; ma il termine in questi casi sembra abbandonato«. Per quanto riguarda quest'ultimo significato il friulano concorda con lo sloveno, dove likof secondo il Plcteršnik, vale »die Zeche oder das Mahl, das am Abschlüsse einer Arbeit eines Kaufes u.dgl. gegeben wird; der Gelöbnistrunk«. Ad est della Slovenia abbiamo, con un significato piû o meno identico, alcuni esempi che, riportandoli da B. Bogišič, ci offre il Rječnik dell'Accademia di Zagabria per Žumberak, la Lika e la Slavonia, sub likov e likov о. Ne risulta che si tratta non già di una semplice usanza, ma di norme regolate da un diritto consuetudinario (»likovo je po vrijednosti kupljene stvari različno«, Lika). Queste norme devono essere molto antiche, poiché ne abbiamo una testi-monianza, non completamente chiara in quanto al significato, ma indubbia per ciö che riguarda l'efficacia giuridca, nell'articolo 45 del Vinodolski Zakon: »... i ine druge riči za kih e zakon dati likuf« (per 1'interpretazione v. M. Kostrenčič Vinodolski Zakon, Rad, 227, 187). In questa accezione di bevuta che suggella, per renderlo valido, un affare, il likof(v) friulano, sloveno e croato trova un riscon-tro preciso nel leitkauf, leihkauf tedesco (med. alto ted. litkouf) di cui esso è un im-prestito,3 e che è penetrato anche in altre lingue slave: nel cèco e nel polacco. Si tratta quindi indubbiamente di un forte influsso esercitato dai Tedeschi sugli Slavi confinanti, e per giunta di un influsso che, come dimostra lo Statuto di Vinodol, risale per lo meno al sec. XIV. Eppure, un'acuta indagine di A. Soloviev (Osobennost dogovora prodaži nedvižimostej v slavjanskom prave, Przewodnik historyczno-prawny, II, 1931, pp.1—22) dimostra che in questo caso la prassi tedesca (consi-stente soprattutto nella bevuta a convalidazione di un affare) si è sovrapposta ad un più antico e diffusissimo diritto consuetudinario slavo che a conclusione di un affare di compravendita prevedeva l'aggiunta, al prezzo pattuito, di una specie di premio in oggetti о in moneta (per l'esemplificazione, non sempre chiara, si veda, oltre a Soloviev, anche VI. Mažuranič, Prinosi, sub bezvêtje e domit). Di questa antichis-sima usanza, il cui carattere slavo sembra sicuro, egli trova qualche residuo ancora nel secolo XIX, e precisamente in Dalmazia (a Grbalj, 1805). Tutto ciö ci ha portato apparentemente molto lontano dal nostro punto di par-tenza, da kanata. In realtà kanata — e likof nel significatio di banchetto alla fine di un lavoro — ci appare ora, ma la questione richiederebbe un'indagine più vasta e più approfondita, come l'ultimo anello di un'evoluzione complessa che da un uso slavo — il venditore, a contratto pattuito, offre al compratore un premio aggiun-tivo —, attraverso una consuetudine tedesca — la bevuta, con valore quasi rituale, a convalida di un affare — ci conduce ad un lieto festino, proprio di una zona che 3 Del licdf friulano in rapporto al likof sloveno si è occupato a tre priprese K. Strekelj : Arch. f. slav. Phil. XII, 480; XXV11I, 522 e XXXI, 205. Incerto dapprin-cipio, egli ha finito per considerare il licdf friulano, come un imprestito dallo sloveno. Non mi pare che l'ipotesi dello Strekelj possa essere senz'altro accettata, tanto più che egli non sembra tenere alcun conto dello spostamento dell'accento nel friulano che ritengo più facilmente spiegabile accettando una derivazione dai tedesco. L'ainico prof. G. Vidossi (alia cui cortesia e competenza debbo anche alcune altre informazioni riguardanti la nostra voce nell'istriano e nel friulano) m'informa che U. Pellis in un articolo, a me inaccessibile (Forum Julii, II, 97) ritiene in vece che lo sloveno likof• derivi dal friulano, il che, tenendo conto della testimonianza dello Statuto di Vinodol, mi sembra inammissibile. — Per leitkauf v., oltre al dizionario del Grimm, anche il Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens, IV, 1138 sgg. accomuna italiani, sloveni e croati. Di italiano, dalmatico, c'è in kanata oltre alia parola stessa, sopra tutto la gioia del'lavoro ultimato, senza piû l'interferenza di riti e di diritti. Roma. Povzetek Avtor razlaga v dalmatinsko-istrskem primorju močno razširjeno besedo kanâta, ki je doslej še noben hrvatski slovar ni zapisal, tudi Akademski rječnik ne, čeprav je o njej pisal Kušar že 1894 v Radu (118, 27), 20 let kasneje pa A. Bortulin (ZNŽO 19, 324). Ko je avtor prvič pisal o njej 1925, jo je poznal le po teh člankih in poročilu drugih; že tedaj je pravilno slutil, da pomenski poudarek ni na koncu dela, marveč na praznovanju s pojedino in pijačo po opravljenem delu. Osebne poizvedbe v letih 1937, 1938 in 1939 v okolici Lošinja, Šibenika in Hvara so mu to domnevo tudi potrdile. Južno od Hvara besede ni več srečal, zdi se, da se govori le do ondod. Kakor hitro je utrjen ta osnovni pomen besede kanâta, ni težko najti zveze z romansko osnovo cenata; značilna ohranitev glasovne vrednosti k za lat. с tudi pred e in a je izvedena tudi v ti besedi; prednaglasni e pa se je asimiliral poudarjenemu a, kar ni osamljen primer za ta narečja. Sufiks -ata je dovolj živ, da je mogel služiti pri tvorbi besede, bodi iz glagola cenare ali samostalnika cena (man-giata — boccata). Beseda je v podobnem pomenu »pojedine, večerje« znana tudi v italijanščini in provansalščini. Beseda pa ni zanimiva le z jezikoslovne, marveč tudi s kulturne strani. Kakor je gotovo, da se je v kulturnih stikih med hrvaščino in italijanščino izmenjal marsi-kak terminus z običajem vred, tako je ta beseda sicer v osnovi romanska, a manj stvar, ker v Italiji slovesen zaključek dela z jedačo in pijačo ni bil v navadi; zato je tudi razumljivo, da so italijanski sosedje dobili navado in izraz od Nemcev, slov. likof, furl, lied v iz srvn. litkouf; ponekod ta beseda živi poleg kanata (Čres). Med Furlani je beseda izpričana že v 14. stoletju; navado in besedo omenja tudi Vinodolski zakon. Kar zadeva razmerje slov. likof in furl, lied v, meni avtor, da bo težko držala Štrekljeva trditev, da imajo Furlani besedo od Slovencev, pa tudi Vidossijeva misel, da bi jo bili Slovenci vzeli od Furlanov, ni verjetna, ko nam je izpričana tudi v Vinodolskem zakonu; verjetno pa je, da so jo Slovenci in Furlani sprejeli iz nemščine brez medsebojnega posredovanja. Nemški termin je juridično mnogo določnejši od romanskega cenata, saj pomeni predvsem pravno dejanje, s katerim je tudi na zunaj pogodba, kupčija sklenjena. Po mnenju A. Solovjeva je ta nemška navada naslednik prvotnejše slovanske, da je kupec ob kencu sklenjene kupčije nagradil (v denarju ali blagu) tiste, ki so bili kakor koli v zvezi s prodano stvarjo. Kanata je prevzela nekaj pomena, ki ga ima likof. Josef Mati ZUR FRAGE DER SE M AS I OL O G I SC H-K ULTUR-H IS TORISCHEN ERFORSCHUNG DER LEHN-UND FREMDWÖRTER IM S L OVENISCHEN Das Hauptinteresse und der Hauptteil der slavistischen sprachwissenschaftlichen Forschungsarbeit war bisher neben der Auffindung und kritisch-philologischen Sichtung des sprachlichen Grundmaterials auf die Klarstellung und die Analyse der Herkunft und der Veränderungen der Laute und Formen, also auf die Laut- und Formanatomie bzw. -physiologie gerichtet. Auch die Wendung von der isolierenden positivistischen Betrachtungsweise zur strukturalistischen, von der genetisch diachronistischen zur synchronistischen, bedeutet, wie der neue Versuch einer Typologie der slavischen Sprachen von A. V. Isačenko1 zeigt, noch immer den Schwerpunkt des Interesses an der Lautphysis, allerdings bei gleichzeitiger Berücksichtigung der Sprachrhythmik. Ich selbst glaube, daß an der Klassifikation Isačenkos sehr viel kritisch auszusetzen ist und zwar gerade unter Berücksichtigung der Innovationserscheinungen urslavischer sprachlicher Tendenzen, auf deren Auftreten in räumlich weit entfernten slavischen Sprachbereichen R. Nahtigal in seinen »Slovanski jeziki« hingewiesen hat. Da ich mit W. von Humboldt, J. Grimm, K.Vossler in der Sprache in erster Linie ein geistiges Phänomen sehe,2 glaube ich, belehrt und angeregt durch die Erkenntnisse der Arbeiten eines H. Hirt, K. Vossler, H. Hatzfeld, E. Struck, G. Rohlfs, daß es an der Zeit ist, auch in der Slavistik sich mehr dem Problemkreis Sprache und Kultur zuzuwenden. In diesem Sinne sollen die nachfolgenden Bemerkungen eine kleine Anregung darstellen. Unser Jubilar Ramovš hat bei souveräner Beherrschung des Materials und der Methode einen vor der strengsten internationalen Kritik bestehenden Bau der slo- 1 Linguistica Slovaca I/II 1939—40, Bratislava. 2 W. von Humboldt: »Die Sprache ist tief'in die geistige Entwicklung der Menschheit eingedrungen. Sie begleitet dieselbe auf jeder Stufe ihres lokalen Vor-und Rückschreitens und der jeweilige Kulturzustand wird in ihr erkennbar.« — Vossler (1904): »Aufgaben der Wissenschaft ist, den Geist als die allein wirkende Ursache sämtlicher Sprachformen zu erweisen.« venischen Laut- und Formenlehre sowie der slovenischen Dialektologie geschaffen. Von dieser gesicherten Grundbasis ist auszugehen. Außerdem ist durch die Arbeiten eines F. Miklosich, K. Štrekelj, A. Breznik u. a. die Wortkunde, der Wortschatz des Slovenischen, sowohl in volkssprachlicher als auch in literatursprachlicher Hinsicht im Wesentlichen geklärt und damit eine Voraussetzung gegeben für eine systematische Auswertung und Ausweitung des sprachlichen Materials auch auf die phraseologische, stilistische, syntaktische Seite hin, wie auch vor allem auf die volkssprachliche Metaphorik hin,2"' zwecks Beantwortung der Frage, wie weit spiegelt die slovenische Sprache die äußere und innere Entwicklung des slovenischen Volkes, seine Lebensformen, sein Weltbild und Weltgefühl, seinen zivilisatorischen Entwicklungsgang, sein Verhältnis zur Natur, zur Pflanzen- und Tierwelt, seine gesellschaftliche Entwicklung und Erfahrung, seine Auffassung des Religiösen, sein Verhältnis zu Gott und Schicksal. Gerhard Rohlfs (München), der nebenbei bemerkt vor kurzem eine auch für die balkanologische Sprachforschung methodisch sehr fruchtbare Untersuchung .»Griechischer Sprachgeist in Süditalien. Zur Geschichte der inneren Sprachform«3 gegeben hat, hat schon 1928 in seiner Schrift »Sprache und Kultur« an Hand von Beispielen darauf hingewiesen, daß bei der Feststellung der inneren Spiegelung des kulturell-zivilisatorischen Entwicklungsganges in der Sprache gerade der Weg der Lehn- und Fremdwörter sehr aufschlußreiche Ausblicke bietet. Auf südslavisches Gebiet übertragen gibt uns das Material an Lehn- und Fremdwörtern sowie Lehnübersetzungen, das wir für das Slovenische K. Štrekelj und A. Breznik,4 für das Serbokroatische T. Maretic,5 F. Kurelac,6 M. Trivunac,7 für das Bulgarische B. Conev* verdanken, die nötigen Voraussetzungen. Gerade Conev bietet uns (S. 352 ff) sehr interessante Beobachtungen über Bedeutungsveränderungen bei Wortentlehnungen bzw. Lehnübertragungen aus dem Russischen und zwar in der Richtung vom Abstrakten zum Konkreten z. B. bei pelalb, prikaz, pristav, prevrat, pust, presledvam, raven, razehoždam, suša, svčštb, slog, složen, skazka, suchar, stan, spor, tovar, uprava, urok. M. E. müßte auch das von Breznik gebotene Material an Lehnübertragungen hinsichtlich der semasiologischen Weiterentwicklung n,och näher verfolgt werden. 2"5 Vgl. für das Serbokroatische den Versuch J. Jurkovič, O metafori našega jezika. Rad 31 ; für das Bulgarische das Material bei M. E. Dabeva, Epiteti v b'blgar-skata narodna pësen'. 1939. 3 Sitzungsberichte d. Bayr. Ak. d. Wissenschaften, phil. hist. Kl., Jg. 1944/46 H. 5, München 1947. 4 Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. 1944. Ruske i češke riječi u kniževnom hrvatskom jeziku, Rad 108. " Vlaške riječi u jeziku našem. Rad XX (21). 7 Nemački uticaji u našem jeziku. 1937. " Istorija na b'blgarski jezik T. II. Wir haben auszugehen von der auf dem Gebiete der klassischen, der germanischen und romanischen Sprachen gewonnenen semasiologischen Erfahrung,9 daß bei jedem Wort bzw. bei jeder Phrase das Bedeutungsfeld nach Umfang und Inten-tioniertheit, der Assoziationsradius, die Kontextbedeutung, der Bedeutungsumfang und die Veränderungen des Verhältnisses von Hauptvorstellungen und Nebenvorstellungen und Affektwerten, die charakteristischen Metaphern und Metonymien, beobachtet werden müssen. Es handelt sich also bei der von uns geforderten Betrachtungsweise nicht nur um die Klärung der Übernahme eines Wortes in lautlicher Hinsicht, also um die Klärung der Frage, ob das Wort genuin ist, sondern ebenso sehr um die systematische Beobachtung der Kategorie der übernommenen Wörter und Phrasen, wie weit Dingwörter der verschiedenen Lebensgebiete, soziale Begriffe, Abstrakta, Interjektionen (z. B. bogati im Friaulisch-dalmatinisch-italienischen, isteši im Istro-čakavischen, kontinoma im Kajkavischen), um die Art des Hineinwachsens und Weiterlebens in den neuen Sprachkörper und zwar nicht nur der lautlichen Seite nach (z. B. in der Vojvodina: idem na vandrok < Wanderung, idem na fremd). Außerdem sind nicht nur die herkunftsmäßig schwer erkennbaren Wörter von Interesse wie z. B. kurent oder vagan oder jedrik (bei Štrekelj) oder mar (Grafenauer) oder cala (Štrekelj) u. a., die im Sprachbewußtsein gar nicht mehr als fremd gefühlt werden, sondern ebenso auch diejenigen Wörter, deren fremde Herkunft offen liegt wie z. B. die häufigen (Slov. nar. pesmi) joger, jogrc, forman, rajžati, puilec u. a. T. Maretič unterscheidet (Rad 108, S. 68) eine naturale Übernahme von Wörtern von Volk zu Volk und eine künstliche Übernahme durch Literaten und zeigt an Beispielen ihr verschiedenes Schicksal im Leben der Sprache auf. Die ersten werden vom Volk als eigen empfunden und ohne Purismus gebraucht (ich habe im Belgrader Serbischen schon in den 20er und 30er Jahren beobachtet, daß Alltagswörter wie moler, glancbigleraj, cuger (= Zubehör) vollständig als genuine Wörter empfunden werden), dagegen werden die von Schriftstellern eingeführten Wörter gemieden (der slovenische Bauer aus der Umgebung von Marburg fühlte adjunkt als genuin, pristav dagegen als fremd) und so weit als möglich durch eigene Wörter ersetzt oder häufig bedeutungsmäßig oder volksetymologisch umgewandelt. Die von Conev angeführten Beispiele der Umdeutung übernommener russischer Wörter sind sehr aufschlußreich. Wie weit ähnliche Erscheinungen auch im Slovenischen und Serbokroatischen in der neueren Volks- und Literatursprache systematisch beobachtet wurden, ist mir nicht bekannt. Für die russische Umgangssprache hat mein Hörer K. Klein " Für die europäischen Sprachen vgl. die Auswertung von O. Meisinger, Vergleichende Wortkunde. 1932. in seiner Dissertation über die Initialkürzungen in der heutigen russischen Sprache sehr interessante Belege von Umdeutungen gebracht. T. Maretič hat auch ferner (ibid. S. 69—70) m. E. mit Recht an Hand von Entlehnungen aus dem Türkischen und Magyarischen wie burgija, kazan, komšija, konak, beteg, tolvaj u. a. gegen die These Stellung genommen, daß nur Ausdrucksnot als Ursache der Entlehnung in Betracht komme, und gezeigt, daß auch Entlehnungen für res vorkommen, für die in der eigenen Sprache ein genuines sprachliches signum vorhanden ist. Das Gleiche können wir bei Durchsicht des von Štrekelj u. a. gesichteten und gesammelten Lehnwortmaterials im Slovenischen wie auch in den benachbarten steirisch-kärntnerisch deutschen und friaulisch-triestinisch-italienischen Dialekten konstatieren. Die Entlehnung aus Ausdrucksnot ist in den Fällen von sprachlichen signa der zivilisatorischen, religiösen, sozialen oder militärischen oder volkstümlichen Brauchtums- oder psychischen Begriffe dann gegeben, wenn eben eine neue res mit dem neuen aus einer anderen Sprache stammenden signum in das sprachliche Bewußtsein eintritt. Also z. B.10 bei den res für zivilisatorische Dingbezeichnungen der Feld-, Wald-, Vieh-, Haus-, Kleidung-, Nahrung-, und Arbeitskultur z. B. golida, tamar, menih; becidva, intemela, rašpet; camer, kontenina, ošpe-telj, cik, evil, kozulja; birja, u. a. oder bei den als res neu in Erscheinung tretenden sozialen Funktionen z. B. lizman, dežman, pronar, vojd, barder, hertar, gleštati, kertes, nemešnjak u. a. oder bei den res der religiösen Sphäre zusätzlich zu den von Miklosich (Die christliche Terminologie) angeführten Beispielen eiperes, jašprišl, pilun; oder der militärischen Sphäre z. B. soldak, golombiš, vezer u. a. oder im volkstümlichen Brauchtum z. B. camar, /tarant, prajtelj u. a. (abgesehen von den durch die Volkskundler Schneeweis und Kretzenbacher untersuchten volkstümlichen Bezeichnungen). Das Gleiche gilt ferner für die Bezeichnungen von Maßen und Spielen. Dagegen taucht schon die Frage auf, ist die wenig einleuchtende häufige Übernahme von Pflanzen- und Tierbezeichnungen z. B. dragoneelj, grana, grint, jedri/i, regrat, robida u. a.; jers, klokar, kotoma, modras, šterna, iirgee, iiba u. a. auf Ausdrucksnot zurückzuführen oder wurden genuine Bezeichnungen verdrängt oder hat die res nur mit Erscheinungen der slovenisch-deutsçhen bzw. slov.-itali-enischen bzw. slov.-magyarischen Sprachmischung zu tun. Das Gleiche gilt für die Übernahme von Verba (z. В. biinliati, bontati, bezgati, baglati, brüliti, basati, klju-kali, lajbati, marnjati u. a.), von Eigenschaftswörtern (lemi, klebern, vanek), von Abstrakta (sikešina, šktimpa, štrit, don u. a.). Zur Klärung des Eindringens und der Übernahme all dieser und ähnlicher Wörter wie auch von Lehnphrasen z. B. to mi 10 Die im folgenden gegebenen slovenischen Beispiele entstammen K. Štrekelj, Zur slavischen Lehnwörterkunde 1904 (Denkschriften Wien. Ak. phil. hist. Cl. Bd. L); derselbe, Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini (LMS 1896); derselbe, Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev (ČZN V, VI). mi je šlo v lehet (hier kann der reine Fall der Sprachmischung vorliegen) ist wohl die semasiologische Grunderkenntnis heranzuziehen, daß es primär nicht darauf ankommt, ob für die betreffende res schon ein genuines signum vorhanden ist, sondern um die besondere Bedeutungsintentioniertheit und um den besonderen Affekt- bzw. emotionalen Wert, der bei dem übernommenen Wort im Gefühl des betreffenden Fremdwortes als feiner oder gewählter oder als treffender, als ausdrucksbetonter z. B. bei Schimpfworten empfunden wird. Gerade die beliebte Übernahme und der Gebrauch von Schimpfwörtern z. B. baraba; bezjak, lola, tere, lutljek u. a. bzw. von Bezeichnungen, die pejorativ zu Schimpfworten entwickelt wurden wie z. B. flaka, cundra, cafudra, iblajtar, serbokroatisch jlinta, frajla, lacman u. a. sind in dieser Hinsicht besonders aufschlußreich. Die pejorative oder meliorative Umdeutung von Volksbezeichnungen im Slavischen wie švabo, german, latin, arnautin, tatarin, cerkez, vlah, grk u. a. wäre noch Gegenstand einer eigenen Untersuchung, die uns interessanten Aufschluß über die Entwicklung der intraethnischen Beziehungen geben würde. In den meisten Fällen können wir ja die psychische, die apperzeptive, die emotionale Situation bei der Übernahme eines Wortes oder einer Phrase nicht beobachtend feststellen, sondern versuchen sie nur zu rekonstruieren. Immerhin kann uns, wie die bisherige Forschung zeigte (M. Murko, K. Bulat, M. Vlajinac, О. Balzer, H. F. Schmid u. a.) die Heranziehung des volkskundlichen, des rechts- und sozialgeschichtlichen Quellenmaterials wertvolle Anhaltspunkte und Stützen bieten. Daß man mit dem Versuch der rein lautlichen Erklärung der Übernahme vollständig versagen kann, möchte ich an einigen unmittelbar beobachteten Beispielen illustrieren: In der Belgrader Umgangssprache während des letzten Krieges war die Phrase zu hören to je donela letita štuka, eine euphemistische Bezeichnung dafür, wenn jemand sich durch Plünderung gelegentlich von Kriegsereignissen wie z. B. Bombardements Möbel etc. angeeignet hatte. In Athen boten 1941/42 Schuhputzerjungen auf den Plätzen ihre Kunstfertigkeit mit folgendem Ausruf an: tschtuka рис extra fain«. Wir sehen also in zwei Sprachen bei gleicher allgemeiner Situation die semasiologisch vollständig verschiedene Übernahme und verschiedene Umdeutung eines und desselben Wortes Stuka ==> Abkürzung für »Sturzkampfflieger«. In dem ersten Falle eine Personifizierung der Ursache der Plünderungsmöglichkeit, im zweiten Falle Stuka als Qualitätsbegriff des Superlativischen, zusätzlich zu den beiden superlativisch verwendeten Worten extra fain. In Banjaluka war vor einigen Jahrzenten folgende Phrase zu hören: danas sam ciglik in dem Sinne »heute bin ich (angeregt durch Alkohol) in einer gehobenen Stimmung«. Erklärung: in Banjaluka lebte in Pension ein alter Hauptmann der k. u. k. Armee, ein gebürtiger Tiroler. Wenn er abends im Wirtshaus in eine weinselige Stimmung geriet, so sang er das Lied »Tirol, mein einzig Glück«. Die Anwesenden 21 Slav, rovija 517 heimischen Slaven assoziierten nun, ohne den Wortlaut zu verstehen, die weinselige wehmutsvolle Stimmung mit (ein)zig Glück > ciglik und so trat ci g lik als Adjektivum in den ob gezeichneten Sinne in ihr sprachliches Bewußtsein. Daß bei derartigen Übernahmen auch ausgesprochene Verkehrungen der Bedeutung ins Gegenteil vorkommen, zeigt das von M. Trivunac angeführte Beispiel aus der Belgrader Sprechweise klaj, klaj (< gleich, gleich! des österreichischen Kellners) in dem Sinne von »langsam, es dauert noch eine Weile«. Oder ein anderer Fall, den mir mein Vater im heimatlichen Dorf an der steirischen deutsch-sloveni-schen Sprachgrenze erzählte: »Als in unserem Dorf ein Brand ausbrach, rief der Nachbar, der in der Jugend aus den Windischen Büchein zugewandert war, also muttersprachlich Slovene, ,Gsegns Gott' (Segne es Gott), beim Nachbar brennts.« Er hatte also die Phrase »Gsegns Gott« in dem Sinne г Hilf Gott« sprachlich assoziiert. Für das Slovenische, ebenso für das Serbokroatische, hat das aus der siedlungsgeographischen und geschichtlichen Entwicklungssituation der jahrhundertelangen friedlichen slovenisch-(serbokroatisch-)deutschen bzw. slovenisch-(serbokroatisch-) italienischen bzw. slovenisch-(serbokroatisch-)magyarischen Symbiose sich ergebende Problem der Sprachmischung eine außerordentlich große Bedeutung und zwar nicht nur im Wortschatz, sondern auch in der Phraseologie, in der Syntax (z. B. veränderte Reflexivkonstruktion, Verlust des präpositionslosen Instrumental), aber auch im Lautlichen, in der Artikulationsbasis (z. B. Verdumpfung des a zu o, Diphton-gisierungstendenz, Vibration sli, ell, z/i im Dalmatinisch-Cakavischen usw.), ebenso im Sprachrhytmus (vgl. die Bemerkungen J. Keleminas, Slov. nem. kult. odnosi. 12). H. Schuchardt hat in seiner Festgabe für F. Miklosich »Slavo-Deutsches und Slavo-Italienisches« die Erscheinungen der slavisch-deutschen und slavisch-italieni-schen Sprachmischung und Doppelsprachigkeit sowohl im sprachlichen Tatsachenbestand als auch ihrer grundsätzlichen sprachwissenschaftlichen Seite nach behandelt und damit eine auch heute noch brauchbare und richtungweisende, wenn auch materialmäßig zu ergänzende Grundlage für die Erkenntnis dieses sprachlichen Phänomens geschaffen. Das von Strekelj gesammelte und untersuchte Lelm- und< Fremdwortmaterial romanischer, germanischer und magyarischer Herkunft oder Vermittlung im Slove-nischen sowie das Lehnwortmaterial slovenischer (slavischer) Herkunft in den deutsch-österreichischen Dialekten von Steiermark und Kärnten sowie im Friauli-schen, im Gebiet von Triest und Istrien, beweist, daß wir den kulturgeschichtlichen Tatbestand einer ethnischen Symbiose durch Jahrhunderte, nicht aber den Tatbestand einer Überschichtung vor uns haben. Denn die Entlehnungen tragen sowohl auf dem Gebiete der materiellen Lebenskultur der Zivilisationstermini wie auf dem Gebiet der übrigen Kultur nicht einseitigen, sondern wechselseitigen Charakter. Wenn wir im Slovenischen, wie die vorhin erwähnten Beispiele, die nur eine kleine Auswahl darstellen, zeigen, Entlehnungen für Nahrung, Kleidung, Wohnung, Arbeit- und Wirtschaftsgerät, wirtschaftliche Arbeitstätigkeit aus dem Germanischen bzw. Romanischen bzw. Magyarischen finden, so finden wir aus den gleichen Lebensgebieten auch relativ zahlreiche Entlehnungen aus dem Slovenischen in den österreichischdeutschen Dialekten z. B. Krenn, Gubanitze, Jause, Vochnitze; Kasekin, Kontusch, Kepenek, Gati; Kaluppe, Keusche, Durnitz, Fesslitz; Kosch, Krachse, Kummet, Startin, Manschetter, Zwitschker, Gotschel, J aar, Karabatsch, Tafernitz; G raglach, Gramatel, Drosger u. a., ebenso im Italienischen.11 Wenn wir andrerseits im Slovenischen zahlreiche Entlehnungen aus dem Gebiet der belebten Natur (Pflanzen-und Tierbezeichnungen) aus den Nachbarsprachen antreffen, so finden wir das Gleiche auch in den österreichisch-deutschen Dialekten z. B. Pleschke, Puran, Tabol-habaum, Heische, Kapper, Tscliunkel, Girlitz u. a. Das Gleiche bei den Bezeichnungen für Spiele. Aber auch auf dem Gebiet der kulturgeschichtlich interessanten affektbetonten Schimpfwörter finden wir die Wechselseitigkeit, so einem flaka mit der bedeutungsmäßig pejorativen Weiterentwicklung »Fetzen« > »Schlampe«, einem bersa ebenso mit pejorativer Weiterentwicklung »verdorbener Wein« > »verdorbener Mensch, einem cundra, drajna, haja, iblajtar u. a. stehen in den steirisch-kärntne-rischen deutschen Dialekten die aus dem Slovenischen stammenden Schimpfwörter Tschuri, Zaucke, Istritze u. a. entgegen, abgesehen von verschiedenen Rückentiehungen wie Lola u. a., die ich selbst in meinem heimatlichen Abstalerdialekt beobachtet habe und die bei Štrekelj noch nicht verzeichnet sind. Die wechselseitige Entlehnung geht auch auf das Gebiet der militärischen, der Waffen- und Kampftermini, denn wir finden in den steirisch-kärntnerisch deutschen Dialekten Wörter wie Pusikan, Ter-schinke, Taber, Tschardak, Tachetter, Tscherga, Dusak, Haramien u. a. H. Schuchardt (о. c. p. 21 ) betont, daß Feldlager und Kaserne stärkere sprachliche Wirkungsfaktoren darstellen als Schule und Amt. Das gilt allerdings nur für die Verkehrssprache, nicht aber für die Hochsprache. Ich will hier nicht auf weitere Details, auch nicht auf die kulturgeschichtliche Auswertung der einzelnen Fälle näher eingehen. Jedenfalls zeigt uns das Lehnwort-inaterial eindeutig, daß auf dem Gebiete der wirtschaftlichen Arbeit in Haus, Feld, Wald, Weingarten, in der handwerklich-gewerblichen Tätigkeit der lang dauernde Zustand der organischen, intraethnischen friedlichen Symbiose gegeben war. Ich bin überzeugt, daß die weitere Untersuchung und Auswertung des Lehn- und Fremdwortes Suwie des Lehn-Phrasenbestandes in kulturgeschichtlicher semasiologiacher Sicht uns vertiefte Einsicht nicht nur in die äußere zivilisatorische, sondern auch in die innere Geschichte des slovenischen Volkes und seiner Beziehungen zu den Nachbarvölkern zu bieten imstande ist. Komparativ erweitert auf das gesamte Slaventum 11 Vgl. die Beispiele bei K. Štrekelj A. f. sl. Ph. 25, S. 407 ff und 31, S. 203 ff. 21* 319 — auf Grund des von A. Brückner, A. Matzenauer, O. Hujer, G. Korbut, A. N. A. Smirnov, R. Smal-Stockyj, St. Mladenov, B. O. Unbegaun, A. Stender-Petersen u. a. gesammelten und untersuchten Lehnwortmaterials — zu einer vertieften Kenntnis des kultur-zivilisatorischen Entwicklungsganges der Slaven im Rahmen der europäischen bzw. eurasischen Kulturentwicklung. Graz, August 1950. Povzetek Avtor meni, da se je slavistika doslej ukvarjala predvsem z anatomijo glasov in oblik, da pa bi se morala sedaj izraziteje obrniti k jezikovno kulturnim problemom. Jubilant Ramovš je ob suverenem obvladovanju snovi in metode ustvaril stavbo slovenskega glasoslovja in oblikoslovja in slovenske dialektologije, ki zdrži tudi naj-ostrejšo mednarodno kritiko; to je trdno izhodišče. Razen tega so Miklošič, Štrekelj, Breznik i. dr. že dovolj pretresli ljudsko in knjižno besedišče, da se vse to sistematično uporabi in razširi tudi v frazeološkem, stilističnem in sintaktičnem pogledu, da se prouči zlasti ljudska metaforika, dožene, koliko odsevajo iz jezika slovenskega ljudstva njegove življenjske oblike, podoba sveta, izobraževalni razvoj, razmerje ljudstva do narave, živalskega in rastlinskega sveta, do božanstva in usode, njegov družbeni razvoj. Poudarja Maretičevo ločitev med neposrednimi ljudskimi prevzemi in literarnim posredništvom, da je neposredno prevzeta tujka ljudstvu kljub tuji osnovi bolj domača kakor posredni literarni izrazi z domačo jezikovno osnovo; tako je kmetom v mariborski okolici bolj domača tujka adjunkt kakor literarni pristav. Poudarja z Maretičem, da prevzemanja tujk ni zmeraj odločala resnična potreba, da je bila prevzeta marsikaka tujka ob enako dobrem domačem izrazu, včasih z novo stvarjo, včasih s civilizacijskimi pridobitvami, včasih po resničnem jezikovnem mešanju na mejah, velikokrat pa iz hlastanja po modi. Za vse to navaja zglede po Štreklju. Kako nič ne pove samo glasovno preiskovanje besede, pojasnjuje s samosvojo in čisto različno uporabo nemške okrajšave štuka (Sturzkampfflieger) v Beogradu (donela je štuka => dobil sem pri bombardiranju; blago dobljeno ob bombardiranju) in v Atenah (štuka pue extra fajn = Superlativ, s kakršnim se ponujajo snažilci čevljev po cestah) med zadnjo vojno. Drug tak zgled je ciglik v Banjaluki po pesmi opitega častnika »(Tirol mein ein)zig Glückt v izrazu: danas sam ciglik = »dobre volje«. Podobno Trivunčev zgled klaj klaj iz natakarjevega Oleich gleich v Beogradu. Podoben primer je nemški Gsegns Gott namesto Hilf Gott ob sjovensko-nemški ineji, ko je začelo goreti pri sosedu. Schuchardtove smernice, ki jih je napisal v počastitev Miklošiča v Slavo-Deutsches und Slavo-Italienisches, so še zmeraj veljavne, treba bi jih bilo le po gradivu razširiti in po vsebini poglobiti. To tudi z nemške strani, zakaj tudi obmejna nemška narečja na Koroškem in Štajerskem so marsikaj prevzela iz slovenščine, kakor je pokazal že Štrekelj. To pojasnjuje ob nekaterih medsebojnih izposojenkah, zlasti ob sramotilnih besedah in zmerjanju. Ar t ur o C ron i а CONTRIBUTI ALLA DIALETTOLOGIA SLOVENA A Fran Ramovš, maestro illustre délia dialettologia e, in genere, délia lingui-stica slovena, dedico, anzi offro, in occasione del 60° anniversario, alcuni contributi dialettali о — come avrebbe detto il Pintar — »paberki« da quelle aree, che egli magistralmente classificö e che, con la scorta luminosa délia sua Historična gramatika slovenskega jezika,1 io e l'amico mio, il prof. Carlo Tagliavini, abbiamo fatto nuovamente »saggiare« da alcuni nostri allievi, i quali hanno il dono invidiabile del bilinguismo o vivono in quelle regioni. E le regioni sono la Vatle del Torre, quella del Natisone e il Carso, cioè i dialetti »terski«, »nadiški«, »kraški« della ^Primorska dialektična baza«. E gli informatori sono i dottori Paolo Rieppi,2 Giuseppe Serazin,3 Ermacora Vidoni,4 Niccolö Persici,5 le cui tesi di Iaurea sono depositate — ma non dormono! — nel mio »Istituto di filologia slava« all'università di Padova. Le inchi-este risalgono agli anni 1938—1946. Dalla V alle del Torre. Affezionato come sono ai dialetti čakavi, incomincio con alcune osservazioni su i čakavismi o serbocroatismi della Valle del Torre, che, per altro, sono propri anche della Valle di Resia e, senza fantasticare come Baudoin de Courtenay, possono essere ricondotti a movimenti migratori sia indipendenti dalla pressioue dei Turchi, che, per cosi dire, ha appena lambito certe zone čakave, sia precedenti alia presenza e funzione di notai o di preti di Veglia, dell'Istria e della Dalmazia, che, del resto, già nel secolo XIV figurano, per esempio, nella pieve di Nimis (secondo il Bertolla, La Pieve di Nimis, Udine, 1898, pag. 11). Come caratteristico esito di un tipo di strati (substrati o adstrati) čakavi о, indubbiamente, serbocroati, io considererei anzi tutto il futuro perifrastico formato con l'ausiliario tiéte (volere) e già notato dal Ramovš in val di Torre, Resia e Isonzo (H. G. SI. J. VII, 35, 80): ia tun bete brîiman (sarö buono), ti češ störte (tu farai), 1 In abbreviazione H. G. Sl. J. о semplicemente, Ramovš. ■ I dialetti sloveni della Val di Natisone, Bologna, 1939. 3 И dialetto sloveno del Carso Superiore, Padova, 1941. 4 Saggio sulla toponomastiea dell'alta Valle del Torre, Padova, 1945. 0 II dialetto di Cergneu, Padova, 1946. ecc. A proposito del suo uso vorrei osservare che esso è ancora tenace in alcune località, come, per esempio, nel Comune di Lusevera, mentre altrove, come a Cergneu, sopravvive assieme alla forma perifrastica con bon (per boni), che già intorno al 1870 il De Courtenay aveva notato e che oggi si sente più spesso per esprimere, specialmente, un'azione determinata nel tempo, arieggiante quindi un futuro ipotetico. Altro caso di čakavismo io considererei la tipica čakava nasalizzazione di vocali in sillabe, specialmente finali, uscenti in -m, o, meglio, il passaggio di -m finale in -n che avviene anche nelle valli di Resia, di Natisone e di Isonzo, in dialetti, cioè, sloveno-veneti (#. G. SI. J. VII, 34, 52, 53, 78, 87): man (io ho), osn (otto). Lo strumentale singolare dei sostantivi femminili, invece, a Cergneu non ha la desinenza čakava in -un o in -on, ma finisce in -u per il paleoslavo ç\ hišu (casa), nitju (filo); ma i pronomi personali hanno z mâng (con me), s iôbg (con te). Che ci sia in Val di Torre quella famosa armonia vocalica, che ha fatto tanto fantasticare il De Courtenay su un'origine turanico-slava dei Resiani? I casi segna-latimi da Cergneu, come šorok (largo), na delecen (da lontano), raxatan (rido fuori di misura, cioè grohotam), cidilo (staccio, inteso non come »ikavismo«), mi fanno pensare piuttosto ad un fenomeno isolato di natura fonetico-psicologica di elementi piü o meno morfologizzati. Osservo piuttosto che il dialetto di Cergneu presenta o tradisce alcune caratte-ristiche proprie dei parlari in fase di »estinzione«, perché il duale generalmente non л \ч «у è piti sentito e i numerali cardinali si contano fino al dieci: dan, na, no, dna, tri, štirji, ecc. e da »dieci« in poi si usano le voci friulane lindiš, dodiš, (rediš, ecc.; o „ o o j o degli ordinali sono rimasti solamente parvi e drui, essendo tutti gli altri presi dal friulano: fenomeno analogo questo di quanto avveniva fra i Serbocroati del Molise quando il Rešetar Ii studio intorno al 1910. w Estinto ormai io vorrei considerare l'aoristo. Esempi attuali quali te ba na dobra ženica, x ude lieta so be (H. G. St. J. VII, 54) possono venire intesi come un J -» comune passato prossimo composto col presente del verbo ausiliario biti, o senza, e con le forme contratte del suo participio passato attivo. Infatti in alcune »pravice« o »racconti« che mi sono fatto annotare a Cergneu, la terza persona singolare del passato prossimo ricorre senza 1'ausiliario biti (fenomeno del resto comune a pa-recchie lingue slave) e nel dialetto di Cergneu in generale il participio passato attivo di bili dà le forme contratte ba per il femniinile e bi per il plurale. A proposito di »estinzione« di dialetti vorrei ricordare ancora che nel 1945 nell'alta valle del Torre — secondo dati forniti dal dott. Vidoni — la situazione lin-guistica era la seguente: lo sloveno era estinto nei villaggi di Coja di là, Zameais Superiore, Ciseriis; lo sloveno era in via di estinzione e parlato da poche diecine di individui oltre i 60 anni a Sammardenchia, Malamaseria, Sedilis Superiore (bor-gate o caseggiati di Zatrepi, Patokis, Uziunt); lo sloveno era parlato dal 30 % circa della popolazione e per lo piû da individui oltre i 40—45 anni a Stella Superiore e Flaipano (Comune di Artegna); lo sloveno assieme al friulano era parlato nel territorio bilingue del Comune di Lusevera, piû precisamente a Villanova (Zavarh), Vedronza (Nivica), Cesariis (Potbardo), Pers (Breg), Pradielis (Ter), Lusevera (Bardo), Micotis (Sedlišča) e Musi (Tanataviele). In tutti questi dialetti sloveni la irradiazione del friulano è stata tale che a seconda della sua efficenza essi diffe-riscono non solo di villaggio in villaggio, ma, si potrebbe dire, da caseggiato a caseggiato. In quanto a Cergneu, che fatalmente è stato quasi distrutto da rappre-saglie tedesche nell'autunno del 1944, mi risulta che nel 1946 a Cergneu di Sotto non si parlava piû sloveno, eccetto qualche vecchio о quelli che per ragioni di paren-tela erano legati a Cergneu Superiore. E per finire e cambiare argomento, voglio ricordare che il rafforzamento delle proposizioni con l'avverbio ta, notato dal Ramovš nella Valle del Natisone (VII, 56), si accentua addirittura nella toponomastica dell'alta valle del Torre. Sue documen-tazioni scritte o trascritte già dal secolo XVII, piü precisamente nel Libro Copia degli Stromenti della Chiesa di S. Giorgio di Lusevera, nel quale, tra una copia e l'altra degli atti di donazione e di lasciti alla surricordata chiesa dal 1634 al 1767, si leggono spesso toponimi, quali Taparmost, Tanagnivize, Tapodpolizami, ecc. Dalla Valle del Natisone. Ho vagabondato forse troppo nella valle del Torre. Sarö piû breve in quella del Natisone, anche perché mi interessa meno, presentando i suoi dialetti fisonomia meno arcaica e piü pura coll'uso costante del duale, col futuro perifrastico in bom, ecc. E poi il Ramovš l'lia cosî bene classificata nelle sue linee — naturalmente — essenziali. Prescindendo da questi lineamenti о da caratterizzazioni essenziali ci si affaccerebbero, naturalmente, altre varietà o suddivisioni regionali, locali. A San Pietro, in valle, vediamo, cosî, accentrarsi o accentuarsi certe partico-larità dialettali che non trovano riscontro in montagna, a Ieronizza e, meno ancora, a Centa. Ecco, per il vocalismo, il fenomeno o piuttosto, fonema tanto diffuso della dittongazione della с о ê paleoslave: esso dà Tijed (ghiaccio) a S. Pietro, mentre a Ieronizza e a Centa dà ancora led, anzi let con la lenizione della dentale sonora; ma questo vale solo per la £ nasale del paleoslavo. Per la morfologia si potrebbe ricordare i sostantivi maschili del tipo sin (figlio), i quali conservano ancora al genitivo singolare la desinenza originaria -u a Centa, a Ieronizza ed altrove -sinu-, mentre a S. Pietro hanno anche la nuova desinenza -a dei cosî detti temi maschili in o. Questi, ed altri, parallelismi possono fare vedere come in seno ad uno stesso gruppo dialettale ci siano dei frazionamenti sensibili, dovuti, come sempre, sopra tutto a fattori geografici che ci dànno zone montane (Ieronizza, Centa, ecc.) e zone laterali, a fondo di valle (S. Pietro, Liessa, ecc.), quindi, stando alla geografia Iin-guistica e in particolare a Bartoli, conservazione e innovazione, tanto piü che la vicina valle dell'Iudrio ci porta in aree, dove ormai anche la scuola slovena poteva esercitare direttamente la sua influenza. Non parliamo poi di differenziazioni in ordine sociale, di gerghi o vernacoli di montanari, di pescatori, mercanti, ecc.! Aile volte, pero, ci sono dei fenomeni di convergenza che non dipendono da semplici contingenze geoniorfologiche o geopolitiche, ma da remote origini o comu-nanze linguistiche slave, protoslave, che tempo e spazio non sono riusciti a cancellare a migliaia di anni e di chilometri di distanza, quali, per esempio, il trattamento della o protonica — l'»akanje< — in dialetti sloveni e in dialetti russi. Sarebbe perciö interessante accertare — e identificarne la genesi poi — in quale relazione con altri dialetti sloveni o slavi e non slavi stia il fatto che in Val di Natisone nomi propri maschili di persona, come, per esempio, Marcèlo (ma anche nono — nonno), nella flessione acquistano l'ampiamento, piû precisamente di una -n J t n n come nel paleoslavo e nelle lingue neoslave i temi neutri in n: Marčeluna, nomma. Un caso analogo io l'ho trovato in dialetti čakavi, piû precisamente alla Brazza, dove, perö, l'ampiamento è una t e per esempio, Arturo, Toni diventano Arturota, Toneta, ecc. Pacifica è, invece, la cosî detta »femminilizzazione« (feminizacija) dei sostan-tivi neutri, come, per esempio, mièsta (città), brda (montagna), ecc., perché comune a vari dialetti sloveni (H. G. Sl. J. VII, 25, 29, 167, ecc.), solo che in Val di Natisone essa potrebbe essere stata influita dall'italiano (veneziano о friulano) che non ha il neutro e ha voci femminili per parecchi sostantivi neutri sloveni »femminilizzatic. Ma essa puô essere avvenuta anche qui per l'unificazione di casi al plurale fra sonstantivi femminili e neutri (Ramovš, VII, 167). Dal Carso. U territorio, in cui si estende il dialetto del Carso, con i suoi contatti — o, addirittura, trapassi — con vari dialetti limitrofi e affini, mi porta nuovamente a considerazione geolinguistiche. Qui poi piû che accennare a frazioni о a frazionamenti locali, si potrebbe postulare una nuova suddivisione basilare. Si potrebbe, cioè, procedere nel suo vasto e complesso territorio non solo in senso longitudinale e dividere il dialetto in occidentale, centrale, ecc. (H. G. Sl. J. VII, 68), ma anche seguire una via latitudinalc e tentare una divisione о suddivisione, per tanto, in Carso Superiore e Carso Inferiore. Al Carso Superiore — sulla base di dati forniti dal dott. Serazin — attribuirei il territorio comprendente i comuni di Sesana (Sežana) e, con qualche divergenza locale, di Tomadio (Tomaj), al di qua della vecchia strada che va da Villa Opicina (Opčine) a S. Daniele (Štanjel) e poi prosegue per Vipacco (Vipava) e dividerebbe il Carso Superiore dal Carso Inferiore: terrilorio che dipese dalla diocesi di Trieste a differenza dall'altro che dipendeva dalla diocesi di Qorizia e, quindi, ebbe vita, contatti e influssi differenli. Sue caratteristiche sarebbero: la riduzione di o chiusa, tonica o posttonica, in и: Buy (Dio), pismu (lettera); alla q del paleoslavo corrisponde, se tonica, la dittongazione uo, se atona, la semplice о: гибка (mano), krâvo (vacca) nell'accus. sing.; la и, se chiusa, dà una ii, se aperta, dà una e non chiara: miiha (mosca), krèh (pane); la l velare dà questi esiti principali: béa (bianco), dôuy (lungo), prsy (venuto). A questi esempi risponderebbero nel Carso Inferiore: lièp, pismo, krâvu, muha, du y, pršu. Il dialetto del Carso Superiore alternerebbe quindi le sue concordanze sia con il dialetto occidentale, sia con quello centrale del Carso. Ma a prescindere da questi teutativi sofistici di classificazione e divisione, vorrei cogliere qualche elemento di evoluzione cronologica e tramandare voci di fasi che stanno ormai esaurendosi. È la lingua morente dei vecchi che me li porge. Nel cosî detto Carso Superiore la tendenza a certi casi di tipica palatalizzazione % delle velari trova resistenza oggi nei giovanni e, per esempio, šiid in senso di >cattivo, arrabbiato«, ma anche di »logoro, bucato« (p. es. lubnec je šiid — la pen- O о , tola è bucata) è usato solo dai vecchi, mentre i giovani preferiscono hiid. Cosî iiihha per kühna (cucina), tiinca per kiinca (faina) o šiša per hiša (casa) e šiiru per hitru (presto) sono ormai ridicoli ai giovani. E i vecchi dicono ancora, ma già di raro, Boiii per Bogu (a Dio), noie per noge (piedi), ma i giovani non li seguono. Comune, invece, escluso Tomadio (Tomaj), è il fenomeno dello »akanje« che tanto mi ha colpito nei dialetti sloveni. Per ciö la о breve protonica viene articolata come una a, indistinta a Casigliano, piii précisa a Storia (Šturje), Sesana (Sežana), Poverio (Povir): kakiiš, kakiiš (gallina). o Al dialetto di Praga, che tanto mi è rimasto impresso nell'orecchio — e nel cuore — e ad altri dialetti mi fa pensare la prostesi che si riscontra nel Carso Superiore, dove c'è quasi una specie di riluttanza a pronunciare una parola che incomincia per vocale, sia pure straniera. Cosî si susseguono nôhnu (finestra), iâpnu (calce), iémet (avere) e persino vântla (asciugamano), vâlitaj (custodire, da »achten« forse contaminato con »Wacht«, »Wache«, uoštartia (osteria), ecc. per okno, apno, imeti, ecc. Queste ultime voci di origine straniera mi tenterebbero a fare qualche divaga-zione su i numerosi prestiti e calchi tedeschi e latino-italiani nei dialetti che ho ricordato. Ma lo spazio ormai protesta e poi sono questioni che piû che la dialetto-logia slovena — come oggi è impostata — interesserebbero la lessicografia e la semantologia o la geografia linguistica. Intese cosî, perô, esse potrebbero rispec-chiare meglio fasi e aree di irradiazione e di penetrazione reciproca: inferessare quindi e filologia slava e filologia romanza. Si pensi, per esempio, alle »peripezie« della »siliegia« dal latino ceräsea o dal romano-illirico ker(e)sia! Padova, 15. IX. 1950. Povzetek V počastitev mojstra slovenske lingvistike avtor objavlja nekaj paberkov« o terskem, nadiškem in kraškem narečju iz arhiva svojega Inštituta za slovansko filologijo. O čakavizmih v terskem narečju meni, da se dado razložiti z notranjo migracijo, nekaj naravno (uradniki in duhovniki), nekaj prisilno (pritisk Turkov). Eden takih čakavizmov je opisovanje futura z glagolom hteti, ki se ga ponekod (v občini Brdo) trdo držč, drugod pa opisujejo tudi z bom. Tipično čakavska posebnost je tudi nazalizacija vokalov pred končnim -m > -n, kar srečujemo tudi v beneško-slovenskih govorih. Instr. sg. samostalnikov ž. sp. se končuje na -u, ne kakor v čakavščini na -un ali -on; pač pa ima narečje še z mang, s tobg. Černejski govor kaže nekaj potez izumiranja: ne pozna več dvojine, glavne števnike le do deset, od vrstilnih pa le prvi in drugi, drugo je vse vzeto iz furlanščine; izumrl je aorist, po avtorjevem so bè in bà skrčene oblike opisnega part. Po podatkih iz leta 1945 je v zgornji terski dolini položaj slovenščine takle: izumrla je v vaseh Coja, Zg. Zimeais in Ciseriis; samo nekaj desetin ljudi, starih nad 60 let, jo govori v vaseh Sammardenchia, Malamaseria, Zg. Sedilis (Zatrepi, Patoki, Uziunt); kakih 30 % (med ljudmi v starosti nad 40—50 let je procent večji) jo govori v vaseh Zg. Stella, Flipana; enaka s furlanščino je v dvojezičnih vaseh občine Brdo (Zavarh, Nivica, Podbardo, Breg, Bardo, Sedlišča, Tanataviele). Po vseh teh vaseh je furlan-ščina slovenščino tako razkrojila, da se govor spreminja ne le od vasi do vasi, marveč skoraj od hiše do hiše. V Černeji, ki je bila 1944 od Nemcev hudo razbita, se po podatkih iz leta 1946 v spodnjem delu ne govori več, le še kak starec ali sorodnik iz zgornjega dela jo zna. Iz toponomastike navaja zložena imena iz 17. do 18. stoletja: Taparmost, Tanagnivize, Tapodpolizami. V nadiškem narečju avtorja zanimajo zlasti refleksi za stari £ in ê, od kod pri samostalnikih m. spola na -o in -e daljšava z -n- ali -t- v odvisnih sklonih (Martèlo -una, Artiiro -oia, Toni Toneta). Feminizacijo srednjih samostalnikov (mesta, brda) je morda pospešil tudi italijanski vpliv, ki ne pozna srednjega «spola. . Za kraško narečje pa avtor predlaga razdelitev ne le podolž na vzhodno in zahodno, marveč tudi počez, na zgornjo in spodnjo stran, ker se mu zde razlike med temi ozemlji dovolj velike za tako delitev; spodnji del je bil bolj povezan s Trstom (uprava, hierarhija), zgornji pa z Gorico. Meja med obema deloma bi po njegovem šla tako, da pripade spodnjemu delu občina Sežana; Tomaj in kraji onstran stare ceste Opčine—Štanjel na Vipavo. Potem podaja karakteristične črte tega govora. J 6 z e f Тгурис ko O PEWNEJ NIE DOSTRZEŽONEJ FUNKCJI PRZEDROSTKÖW C Z A S OW NIK OWY C H W JEZYKU ROSYJSKIM »Funkcje przedrostkôw czasownikowych s§ dotychczas w slawistyce dziedzina prawie zupelnie zaniedban^«, pisze Slonski we wstçpie do pracy »Funkcje prefiksöw werbalnych w jçzyku staroslowianskim (starobulgarskim), 1937, 1. Trudno temu dowi odmowic slusznošci. Zadaniem niniejszego przyczynku jest zwröcenie uwagi na pewien ciekawy szczegôl, ktôry w dotychczasowych badaniach nad slowianskim czasow-nikiem b?dž to calkowicie pomijano milczeniem, badž tež niewlasciwie interpretowano, i wypelnienie, przynajmniej w drobnej mierze, tej luki, о ktörej möwi prof. Slonski. Przedrostki czasownikowe peinig, zgodnie z dotychczasowymi poglçdami, dwie funkcje: albo modyfikuj^ znaczenie czasownika prostego, t. zw. przedrostki posta-ciowe, po francusku »les préverbes pleins« wzgl., wedlug terminologii Vaillant'a, Manuel du vieux slave, 1948, 320, »les préverbes de sens concret«, пр. пере-писать w stosunku do писать, albo tež perfektywizuj? ten czasownik, nie wplywaj^c na jego znaczenie, t. zw. przedrostki puste, po francusku »les préverbes vides«, пр. на-писать w stosunku do micârb. Podzial ten jediiak nie wyczerpuje wszystkich mozliwosci. Istnieje jeszcze jedna funkcja, polegajçca na tym, že przedrostek ani nie modyfikuje znaczenia czasownika, ani tež go nie perfektywizuje, jest w ogôle ze stanowiska semantyki najzupelniej zbyteczny, niemniej przeciež wystçpuje, a nawet bardzo czçsto, zwlaszcza w litera-turze ludowej. Postarajmy siç na razie zilustrowac to zjawisko na dwu przykladach. Так wiçc w zbiorze Великорусские народные песни. Изданы A. И. Соболевским, I, 1895, 311, czytamy: Л сама в Казань-городе ведь повыросла; podobniež w innym zbiorze, Песми русского народа собраны в губерниях Архангельской и Олонецкой в 18SC году, 1894, 4, znajdujemy: Ты куда же, Боже наш, поезжаешь, На кого Ты нас спокидаеш (w zbiorze Песни русского народа собраны в губерниях Вологодской, Вятской и Костромской в 1893 году, 1899, 3: На ково Ты нас оставляешь, На ново Ты нас спокидааиъ). Dla každego jest jasnym, že formy повыросла, спокидаешь sg tylko odmiankami normalnych form «ыросла, покидаешь; przedrostki no- i с- sa w nich nieuzasadnione, poniewaz i znaczenie i îunkcje podanych czasownikôw pozo-staja te same, bez wzglçdu na to, czy doczepimy do nich przedrostek czy nie. Nie zmienia sie ponadto aspekt czasownikôw: zaröwno выросла jak i повыросла sj do-konane, podobnie jak покидаешь i спокидаешъ s? niedokonane. O ile pierwszy wypa-dek odpowiada normie, por. Meillet, Études I, 1902, 35: »il est superflu d'ajouter qu'un perfectif ne perd pas son caractère perfectif du fait de l'addition d'un préverbe«, о tyle w drugim mamy do czynienia z pewnym odchyleniem od normy, poniewaz wszelki czasownik, z wyj^tkiern czasownikôw czçstotliwych oraz t. zw, nie-okreslonych, po doczepieniu przedrostka staje sie zvvykle dokonanym. W literaturze naukowej, poswiçconej przedrostkom czasownikowym, naprözno szukamy jakiejkolwiek wzmianki о poruszonym przez nas zagadnieniu, por. np. wielkç i podstawow? prace Agrella, Przedrostki postaciowe czasownikôw polskich, Materialy i prace Komisji Jçzykowej Akad. Umiej. w Krakowie VIII, 1918, lub nawiazujace do niej artykuly: G. Skansa, Zur Bedeutungslehre der tschechischen Verbalpräfixe, Slavia XI, 1932, 437—445 oraz Ad. Stender-Petersena, 0 функциях глагольных приставок в русском языке, ib. XII, 1933—34, 321—334, wreszcie wymienionç na wstçpie monografiç Slonskiego (artykul P. K. Kovaleva, Функции глагольных префиксов в русском литературном языке, Русский язык в школе, 1940, пг 1—4, znam tylko z tytulu, nie wiçc nie mogç powiedziec o jego zawartosci). Pewne dane znajdujemy dopiero w dziele G. Ul'janova, Значения глагольных основ в литовско-славянском языке, II, 1895, oraz w monografii F. Trâvnicka, Studie о ceském vidu slovesném, 1923, z pogl^dami tych autorôw trudno jednak siç zgodzič, poniewaz nie czyniç oni žadnej rôznicy miçdzy normalnymi funkejami przedrostkôw czasownikowych a »funkcjç trzeci?«. Do pogl^dôw tych wrôcimy na wlaéciwym miejscu. Na razie nalezy rozejrzeč siç dokladnie w odnosnym materiale. S§ trzy žrodla, z ktörych možna byloby czerpaé przyklady, ilustrujçce nasze zjawisko: slowniki, teksty, wreszcie, ježeli chodzi о material rosyjski, wymieniona praca Ul'janova. Z pierwszego zrôdla nalezy jednak korzystac bardzo ostrožnie, poniewaz dane slownikowe, w tym wypadku glôwnie Dala, nie zawsze s? wystarcza-jçce do oznaczenia strony znaczeniowej odnosnych przykladôw, a material, zebrany przez Ul'janova, posiada bardzo nierôwn? wartosc. W rezultacie jedynym niezawod-nym žr6dleni s? teksty, w pierwszym rzçdzie teksty ludowe, tarn bowiein zloženia z przedrostkami »v trzeciej funkeji« s§ najliczniej reprezentowane, Zreszt? i tutaj narzuca siç koniecznošč przeprowadzenia pewnej gradacji: obchodz^ce nas przyklady rzeczywiscie liczne w utworach wierszowanych, w prozie natomiast pojawiaj? siç tylko sporadycznie. Fakt ten ma, jak p6žniej zobaczyniy, swoje glçbokie uzasadnienie. Zacznijmy nasz przeglçd danych jçzykowych od zložen z przedrostkiem no-. Jak wiadomo, jedil? z najczçstszych funkeyj tego przedrostka jest nadanie czasow-nikowi odeienia dystrybutywnosci. Z cxlcieniem tym niamy do czynienia w takich wypadkach jak Он князей бояр всех повырубил ПРН Арх 9 (= Песни русского народа, p. wyiej), мужицьков-то всех повырублю ib. 33, Вей разбойницьки да спать поулеглись 69, Они [дети] все да вдруг повозросли Sobol. I 251 (= Велпкор. нар. песни, p. wyzej), Как девять сынов вдруг повозросли ib. 253. dalej Меды, вина все повыпила, Вороных коней всех поп родила, Соколов ясных всех повЫ-пустила ib. 121. Specjalnie ciekawy jest wariant Что коней твоих пораспродала, Соколов твоих пораспустили, А меды твои поразвыпила ib. 119, w ktôrym znaj-dujemy ai dwa wykladniki dystrybutywnosci, mianowicie no- i раз-. Nie jest to jednak zwykly przypadek. Nalezy zwrôcic uwage na fakt, že раз- kompensuje opuszczony zaimek все wzgl. всех, czyli že w gründe rzeczy r6wniež w poprzednim zdaniu dystrybutywnosé wyraza siç až dwukrotnie: raz przez zaimek i raz przez przedrostek. 2e nie jest to konieczne, dowodzi przyklad Вен разбойницьки да тут росплакались ПРН Арх 69. Z wyrainym odeieniem dystrybutywnosci spotykamy siç ponadto w wypadkach Золотую вербу повыломала, Кипарис-древо повьйсушила, Все она коренье повывела Sobol. I 136, Я весь жемчуг пособрала ib. 242, А желтой песок весь по-розиссло ПРН Арх il, gdzie jako przedmiot wystepujç rzeezowniki zbiorowe wzgl. materialne, može tež w И ясен сокол с добрым конем позаспорили Sobol. I 579, Ужь как стал Олексей да семилетной, Поизволили в грамоты уцити ПРН Арх 7. Strona znaczeniowa wymienionych przykladôw nie sprzeciwia siç obecnošci przedrostka no-, jednakže z drugiej strony naležy stwierdzic, že jest on w gruncie rzeczy zupelnie zbyteczny, poniewaz we wszystkich wypadkach bez wyjgtku možna rôwnie dobrze užyč form bez no-, przyczym znaczenie pozostanie to samo, a wiec Вси разбойницьки да спать улеглись, Меды, вина все выпила, Я весь жемчуг собрала i t. d. О wprowadzeniu tego no- niusialy wiçc decydowac nie czynniki zna-czeniowe lecz jakieš inné. 2e tak jest rzeczy wiscie, dowodzi przyklad Нелы паруса повырвало, Высокие мачты повыломало, Все шелковые снасточки повырвало, Младого полковничка повыбросило Sobol. I 342. О ile w pierwszych trzech czasownikach možna byloby tlumaczyé obecnošč no- wzglçdami znaczeniowymi, о tyle w czwartym nie može byé mowy o jakimš odeieniu iteratywnym, chodzi bowiem wyraznie tylko о jednorazow? czynnoâc i о jeden obiekt. Trudno przypuscic, by jeden i ten sam przedrostek w tak bliskim sgsiedztwie raz wystçpowaf jako postaciowy, raz zn6w jako pusty, »w trzeciej funkeji«. Poniewaz w formie повыбросило mamy z cal? pewnoscig do czy-nienia z przedrostkiem pustym, nie pozostaje wiçc nie innego jak tylko przyjgc, že jest on pusty r6wniež w pozostalych formach, ktôre przeciež s? tylko odmiankami form вырвало, выломало. Innymi slowy funkeja iteratywna przedrostka no- w tym oraz we wszystkich innych przytoczonych wyžej przykladach jest tylko pozorna: no- zostalo w nich užyte nie dla wyrazenia iteratywnosci, jak by siç moglo na pierwszy rzut oka wydawac, lecz w zupelnie innym celu. Por. ponadto Вы. поскуйте ему скорые ноженьки, Вьг свяжите назад белые ручушкн Sobol. 59. W obu czlonach chodzi о te sama itera-tywnosc, niemniej przeciež no- zostalo uzyte tylko raz. Z drugiej strony mamy raz Вен на весельн по расхвастались ПРН Арх 47, raz znowu Выходит то он да по-расхвастался ib. W wypadku полковничка повыбросило možna byloby od biedy vvidzieč rezultat analogii wzgl. aliteracji, možlivvošč ta w ostatnim przykladzie jest wykluczona. A oto fakty, w ktörych zupelnie wyražnie chodzi tylko о jeden podmiot wzgl. przedmiot, w ktörych przeciež no- poprzedza czasownik. Przyklady te s§ zbyt liczne, by možna bylo traktowac je jako zwykte wykolejenia. Mamy wiçc: Тут-то добрый молодец порасхвастался Sobol. 6, У Ванюши головка поизломана 74, На Ва-сильюшке повырос част ракитов куст, На СалФеюшке повыросло кипарисно дерево 141, Как со вечера мой братец Поразохался 197, Повыскочит горюшко из запечья 517, Пораздумался и порасплакался 520, Во лаптишечки горе пообулося, В рогознночки горе понаделося 531, Ты умела горюшко повыгоревать 533, На добром коне сидит, сам пораздумался ПРН Арх 33, То он стал у поляници по-выспрашивать 35 (рог. ib. А й ты когда стал у мня выспрашивать), Я повЫехал на матушку святую Русь 36, Раз ои играл, ю поббшрал 39, Али чаркой тебя да поббпесли 43 (рог. ib. И чаркою меня да не обнесли), Он повскочил нз за стола дубового 45, Тут повъИскочил Кострюк на широкий двор 45, Тут повыскоцил По-танюшка Скурлатов сын 48, А я повывел изменушку из Киева 51, На нас, братцы; Господь порозгнсвался 57, Одному разбойницьку не поспалось, Молоду вдову да стал выспрашивать G9 (pojmujç to пбсиалось jako odmiankç niedokonanego спалось; Dal zna m. inn. не пбсиалось мне ныне, nie wspomina jednak nie о aspekcie), Молода вдова поросплакалась 69, Я повыберу видь в ноли дерепиноцьку 87, Вьссокошенько повыросло [деревцо] 133, Я един тобя высмотрю, Я един тобя выкуплю, Я повысмотрю, повыведу 134, Не послушал друг любезной, взял он поженилсе 200 (por. u Dala z wyraznç dystrybutywnosci? У пае нее парни в осень поженились), Я повыстрою мост 212, Да не даст то с дружком посвидеться. Да не дает-то посвидсться, Ой да ihto носвидеться, посвыкнутся 214, Ой да ты зачем рано поизволила IIPH Волог 95, Поспросил он, спросил он иных процих 224, Я не то, токо я сьежжу, попроведа ю Беломорские былины] записанные А. Марковым, 1901, 32, Ишше тут-то князь Владимир пообидслсс 38, Во чистб ноле послать мне, попроведати 54, Плья-то ведь Мурамець пороздумалсе 50. Prawda, przedrostek по- može posiadač nie tylko funkcjç iteratywn?, lecz r6wniež inchoatywnj (ingresywnç), duratywng, majoratywn?, preterytywn?, konse-kutywng, kursywn?, p. Agrell, Przedrostki postaciowe 105 nn., jestem przeciež zdania, že doszukiwanie siç tych odcicni w przytoczonych przykladach jest bezcelowe. Wystarczy stwierdzic, že wszedzie czasowiiiki z no- wyražaj? to samo pojçcie, со odpowiednie forniy bez no-, czyli že przedrostek no- jest w gruncie rzeczy ze sta-nowiska semantyki zupelnie zbyteczny. Mimo to przeciež jest on, jak wynika z ilošci przywiedzionych przykladöw, jednym z ulubionych srodköw slowotwôrczych w ro-syjskiej poezji ludowej, jakkolwiek nie wyraža ani rôznic znaczeniowych ani aspek-towych. Zreszt? przyktady z no- stanowi? tylko czgstke odnošnego materialu. Inna, niemniej licznj grupç, tworz? zloženia z przedrostkiem c-, Na specjalna uwagç za-sluguj? wsrôd nich wypadki doczepienia tego c- do czasownikôw niedokonanych, przyczym Charakter niedokonany pozostaje bez zmiany. Do grupy tej nalež? nastç-pujjce przyklady: Как белая лебедушка окрикнула Sobol. 143, С породивши дитя, стосковалися, К родной матушке собиралнся 272, Батюшка с матушкой спор сучинил 380, Ничего, поле не спородило, спородило поле част ракитов куст 447, Там не пыль-кура да сподпималася (niedok.) 571 (рог. Не пыль-то со курою иодЫмалася 572), Все ведь он бояр и спотешает (niedok.) 587, Спрогбворит пушкарь таковб слово ПРН Арх 47, Тебя хто на бел свет спородил 90, Спородила то миня мать государыня 129, Ужь он старой муж, ужь он спогубил меня 141, Ужь он пить не пьет да голубцнк мой, за мной, за мной сошлет (niedok.) 160, Ой не дала зоря спроводить дружка 109, Цвели, цвели в поле цветики, Да спивали; Любил, любил милой девушку, Да спокипул 191, Из садоцику, ветерь, спродуваст (niedok.) 194, Далечо то ево спровбдила (niedok.) 215, За три дни сердце спровс-дало 215, Ежели увижу, да я на месте вот спомру 220, Ой спусти вдовка ноцеватн (niedok.) 221, Скоро девка здогадалася ПРН Волог 110, Тут спостроена кровать 123, цвели в ноле цветики, Цвели да сповяли 198, любил парень девушку, Любил да спокипул 199, Зорюшка моя вечёрная, Рано-ли спотухала (niedok.) 219, А ой да думка думушку, дума спобиваст (niedok.) 222, Любит да спокипст 228, Ты меня спокипешь 229, Всех солдат он спотешает (niedok.) 244, Да за то его не сказнили, не срубили-то Белом, былины 52. W przeciwienstwie do zložen z no-, w ktörych možna bylo ewentualnie liczyc siç z odcieniem dystrybutywnym, jakiegoš specjalnego odcienia znaczeniowego w tej grupie trudno siç dopatrzeč. R6wniež tutaj wszystkie zloženia z с- s? tylko formal-nymi odmiankami odpowiednich form bez с-.- окрикнула, сучинил, сноднималася, спотухала i t. d. maj? identycznie to samo znaczenie со крикнула, учинил, нодин-малася, потухала i t. d. Trzecim przedrostkiem, ktöry tu wchodzi w grç, jest из-. Spotykamy siç z nim w naslçpujgcych przykladach: Испроговорит добрый молодец Sobol. 3, Пспрого-чорит вор Ванюша ключничек 03, И чайны чашечки да все исприбиты 125, Ее буйная головушка Испроломанная 32G, (рог. У ней головушка проломана 328), Что головушка у молодца испроломана, Ретиво сердце у молодца испрострелено 4.45, весь испроколотый 472, А его-то тело белое Испротыкано копьем 495, Исприбчли татаров до единого Белом, былины, 52, Они бархатны суноцьки исповесили Архангельские былины и истор. песни собр. А. Д. Григорьевым II, 1939, 203, Ишша фсё было у Дюка исподелано, Ишша фсё было у Днжа испостроёио 2S1. Na osobiie wymienienie zasluguj? takie wypadki jak Василыошка гроб испоен-золотил и, Софшсшкин гроб исповыкрасили Sobol. 136, В этом кустышке соло-веюшко совьет гнездышко, Исповыведет Соловьевых малых детушек 342—3, w ktörych caly kompleks przedrostkowy испо- jest najzupelniej zbyteczny. Inné przedrostki s? znacznie rzadsze; за- wystçpuje w nastçpuj?cych wypad-lmch: Уж вы, свет мои кораблики, запропали Sobol. 414, Не подстреленный, а зароненный 4G3, Мы ее заприметили ПРН Волог 90, Запросватал меня батюшко 99; przedrostek воз-: Как воскликнет князь, возгаркнет своим громким голосом Sobol. 05, Во слезах-то словцо воспроговорит 342, Зачем, зачем, Марусенька, вспокинула меня 340, станет у тебя да воспрашивати (niedok.) 481, Уж как плацет она бедна горкяпнца, как река бежит, Возрыдает она, бедна горюшица, как порог шумит ПРН (niedok.) 218; w niektôrych z tych wypadköw možna byloby môwic o funkeji inchoatywnej (ingresywnej) przedrostka, w innych jednak, np. w ostatnim, îunkcja ta jest wykluczona; przedrostek раз-: Буйна голова в Вани распроломана Sobol. G2, На третьем [поле] стала распрощаться (niedok.) 183, Что отец - то на сЫна рас-прогневался 337, Распроговорьтла она да руським езьгком Арх. былины; II 329; röwniez tutaj sytuaeja nie jest tak jasna jak przy no- wzgl. с-; z jednej strony možna byloby tu widziec rezultat kontaminaeji разломана X проломана, разгневался X прогневался, z drugiej strony jednak nie nalezy wykluczac mozliwosci, že przedrostek раз- ma odeien intensywny, со jest zupelnie normalnym zjawiskiem przy przy-miotnikach, рог. Ой вы, грязи мои, грязи черные, разосенние, Ой вы, осенние грязи Sobol. 451 (przyklady s? bardzo liczne, wybralem najciekawszy i najeharak-terystyczniejszy). Przedrostek при-: Матерева жилетка кровыо призабршгана Sobol. 80, Сладких яблочек Призакушался, мелких пташечек Призаслушаися 191, Приуспул-то он своим распрекрепким сном 192, Как в городе люди приумолкнут, А в тереме свечки приутухнут 323, Призакрой-ш мое тело детское 404, Вот озерй, Принапол-нятся свежею да водой I1PH Арх 175. W niektôrych wypadkach narzuca siç uwadze odeieû deminutywny (приумолкнуть, призакрыть), о deminutywnosci jednak nie može bye mowy w przykladzie Приуснул-то он своим распрекрепким сном ani tym bardziej w takim jak и пьяны питьица да все исприпиты Sobol. 120 (rzeez ciekawa, že przedrostek при- jest tu wsuniçty miçdzy normalnym przedrostkiem a czasow-liikiem), gdzie zarôwno zaimek все jak i przedrostek uc- wyklucza podobn? možliwošč. Przedrostek при- jest specjalnie ulubiony w bylinach, рог. Тут как думает Илья всё Мурамеч, он прироздумыват Беломор. былины! 32, Этот дом стоить ведь убран, прироскрашон весь 32, Припасыпывал пшеницы белояровой 33, Да ведь тут они прирозъехались 34, И сама она тому да приросплакалась 38, Приоткрылась мне дорожка токо к Киеву 43, Ишше тут-то Илья Мурамець приужйхнулся, При-у жахнулся, со страху прироздумался 54, Приупали у Добрынюшки руцьки белые, Приудрогло у Добрынюшки ретиво серцо 55 i t. d. Jak widzimy, o przyklady na przedrostki »w trzeciej funkcji« jest w ogöle bardzo latwo, jednakže tylko w poezji ludowej. Ješli chodzi o utwory prozaiczne, to ilošč ich jest minimalna. Ze zbioru Сборник великорусских сказок II, издал А. M. Смирнов, 1917, s. 507—597, wynotowalem zaledwie cztery wypadki, mianowicie спобедиу богатыря 512, позалечили [рану] 527, Все позаснули 586, Дай иоисиьг-татъ, сколько я получив с папы! денег 592. W dalszym ciagu przytocze jeszcze garšč przykladöw z pracy Ul'janova. Z tego stanu rzeczy možna byloby wyci?gngč wniosek, že frekwencja przedrost-köw »w trzeciej funkcji« jest uzaležniona od charakteru tekstöw. Wniosek ten jest oczywiscie sluszny, choč z drugiej strony trudno go, przynajmniej na razie, dowiesé. Gdyby chodzilo о poezjç, w ktôrej decydujac? role odgrywa ilošč zglosek, jak np. w polskim lub serbochorwackim, to možna byloby przypuscic, že obecnošč lub brak przedrostka zaležy po prostu od wzglçdôw rytmicznych. Przypuszczenie to jednak nie da siç zastosowac do twörczosci ludowej rosyjskiej, gdzie, jak wiadomo, ilošč zglosek w wierszu nie odgrywa žadnej roli. Prawda, w rosyjskich pismach ludowych, zwlaszcza w utworach o charakterze epickirn, istnieje tendencja do przestrzegania kadencji proparoksytonicznej, por. Ava-nesov, Очерки русской диалектологии I, 1949, 241, s?dzç jednak, že röwniez ten czynnik nie ma w naszym wypadku nie do powiedzenia. Nie oznacza to jednak, by nieröwny rozklad przedrostköw w tych dwu dzialach twörczosci ludowej polegal na zwyklym przypadku lub na niedostatecznym wyczer-paniu tekstôw prozaicznych. Ma on na pewno swoje uzasadnienie. Do punktu tego jeszcze powröcimy. Zreszt? obchodz§ce nas przedrostki nie s? wyl^czn? wlasnosci? jçzyka ludo-wego. Spotykamy siç z nimi sporadycznie rôwniez w literaturze piçknej. Byloby wprawdzie pož?danym podač dokladniejszç charakterystykç každej poszczegölnej sytuaeji, w ktörej podobne užycie dochodzi do skutku, wzgl. osöb, užywajgcych po-dobnych form, innymi slowy przeci§gn§é granicç miçdzy tym, со w tej literaturze jest éwiadomym nasladownictwem jçzyka ludowego, a со naležy do wlašciwego jezyka literackiego, jednakže tego rodzaju dane za bardzo by rozszerzyly ramy tego Studium, a istotna korzysc z nich bylaby niewielka. Ograniczç siç wiçc tylko do podania przykladöw. Tak wiçc mamy (w porzçdku chronologicznym) : буде кто из сильных лиц изобидит кого убогово (Посошков, 1724) Obnorskij-Barchudarov, Хрестоматия 22 Slav. revija 3V5 по истории русского языка II: 2, 1048, 15, которые ... тщатся приумножить науки и ученых людей (Кантемир) 119, Они ухи уж понаелись (Крылов), cytuje za Vino-gradovem, Русский язык, 1947, 537, Повыкинь издор из головы (Грибоедов) ib., у всех повыспрошу Griboedov, Горе от ума III, явл. 16, Я увижу и спознаю ему цену Mel'nikov-Pecerskij, Поли. собр. сочин.2 III, 1909, 58, поразговорите ее 59, спознается на супрядках либо в хороводе с молодым парнем 65, пожить надо, внучек выростить, замуж их повидать 82 (gdyby chodzilo о podkrešlenie iteratyw-nošci, to bysmy oczekiwali röwniez повыростить), правду его Иван Григорьич на себе спознал 104, оттого и не спознала я горя сиротского ill, Тамо множество пещер тайных, в них странники привитою? 135 (dalsze przyktady u Dala, ktôry tlumaczy привитать jako 'пребывать, обитать, проживать, жить', а внтать jako 'обитать, пребывать где-либо, постоянно или временно; находить приют, проживать, жить, держать опочив, ночлег'; s? to wiçc w rzeczywistosci dwa rôwno-znaczne czasowniki), боятся те опоицы, чтоб на Руси про них не спознали 136, Я, говорит, тебя туда заместо послушания пошлю спроведать, правду-ль мне отписывали 141, кажется-б вот взяла я да гласа ей в сердцах повыцарапала Leskov, Поли. собр. сочни.3 XIII, 1903, 37, и тотчас, как дорогой гость ее немножно у нес обгостился, она начала его понемножку повыспраишвать XVI 34, препожаловала в Петербург и препожаловала с немалою свитою 00, когда княгиня поу-строится с дочерыо' XVII 138, что здесь в ето время весь хаос понятий уже поосел и поулегся XXIII 144, Павел Николаевич в этом немножко поусомнился ib. (w ostatnich dwu przykladach možna byloby widziec odcien deminutywny), Я тебя знаю и, отдавая тебе портфель, хотел нарочно еще pax поиспытать тебя XXIV 108, вы сядьте и поотдохните немножко XXV 45, бровки-то с губками видно уже наприторели 114, и Евангел, принагнув к себе слегка голову майора, прошептал ему на ухо 153, а вот вчерашнего барина вы у меня не заприметили ли? XXVI 11, а вы тем временем позакрепитесь, позаручитесъ капитальцем на свою и на м.ча-депцеву долю 20, непосдержавшись 83, Глафира Васильевна все это повыспросила 14S, Мы ребенку кудри чешем... Будет маленьким царем, Царь повырастет потом Blok, Ноли. собр. стихотв. I, 1946, 239, Горлодеры малость прнохрипли (Шолохов) Vinogradov 537, закиньте, бояре, лицемеровать, самим вам будет горше моего Capygin, Разин Степан, 1948, 178, рог. dalej takie twory jak позабыть, покончить i t. d. Jest to oczywiécie tylko cz^stka tego, со možna byloby zebrač przy pilniejszych poszukiwaniach, niemniej przeciež pozostaje faktem, že twory tego typu w jçzyku literackim, z paru može wyjçtkami, nalež? do bardzo rzadkich wypadköw. Može nie wszystkie przywiedzione przyklady maj? röwn? wartosc dowodowg, bo пр. w ио-отдохните lub принагнув dostrzega siç wyražny odcien deminutywny, podkreslony dodatkowo obecnošci? przyslöwka немножно wzgl. слегка, trudno przeciež zaprze- czyc, že normalnym dla žywego jçzyka rosyjskiego jest отдохнуть иенножно i že no- jest tu dementem dodanym wtörnie. A oto, dla poröwnania, garšč analogicznych przykladôw z jçzyka polskiego: b r'uby ze Sabala Jašek tag ino na spas svyzonza Nitsch, Wybör polskich tekstöw gwa-rowych, 1929, 36, a teg^o malučkego bydaka to go na gnatki zaveznemy na tey štyry drugi 41, ale še duož gžecne zaopxozyPi s nami 53, ale sf'ëty peter prošel péna iezusa, zeby io [matkcj ml!ög vyzbavié 111, tag ze šf'čty peter m"ög bel vyz-ba\t calé peklo ib., to d'iobel ni ml>ök tëgo zvyčšymač 113, wiele ich przez to samo wioski zutracili Badecki, Polska fraszka mieszczanska, 1948, 85, i na te niewdziçcz-niki w sercu gniew sprawiedliwy ponosič Gôrnicki, Dzieje w koronie polskiej, 1950, 10 (wydawca ttumaczy ponosic jako nosié), Wprzod nii to skupiono Naprzeciwko domostwo Korczynski, Zlocista przyjažni§ zdrada, 1949, 37, tia lat wiele na wygnanie wskazal Wybicki, Zycie moje, 1927, 3 (zreszt? može tu chodzič o pomieszanie przed-rostka s- z wz-; faktem jest, že wz- bylo w drugiej polowie XVIII-ego wieku nie-zwykle popularne, por. np. Krasickiego Pan Podstoli), ktôry paraližem naruszony po krôtkiej chorobie umarl ib. 11, i tej duszycce z grzesznego ciala wyjšč dospomogg Konopnicka, Banasiowa, 1948, 6. Tu tež z cal? pevnošci? nalež? takie czasowniki zložone jak pozbawic w znacze-niu »privare« (zbawic jest bardzo stare, wystçpuje juž w Psalterzu Florianskim, pozbawic pojawia siç, ješli wierzic Slownikowi Warszawskiemu, po raz pierwszy u Szymonowica), sprzedaé (w Slown. Warsz. przyklady dopiero z XIX w.) wobec starszego przeduc, spotkac (w Slown. Warsz. najstarszy przyklad z Paska) wobec potkaé, dalej znalezé, spostrzec, porzucié, poprzysiçc, pozostac, powrôcié, može tež zajqkac sic, identycznych znaczeniowo z naleic, postrzec, rzucic, przysiçic, zostac, wrôcié, jgkaâ si{. Przedrostkiem pustym jest wreszcie u- w usigšč i npašč, oznacza-j?cych wlasciwie to samo со sigšč, pašč. Podobne wypadki wystçpuj? röwniez w jçzyku czeskim, zébrai je w znacznej ïlosci Trâvnièek, Studie 198 nil., 230 im. Por. do tego Kniiba šel pomalu ke dverim a pootevfel Rais, Spisy I", 1929, 53. Wreszcie možna byloby wymienié tu stcsl. po-kyvajgšte glavami svoimi Zogr. (Mat. 27, 39), poxod(štu jemu noštijg jednomu po sridudvorii Supr. 282, 25—6, poči ta jç knigy božič ib. 227, 13, por. Ul'janov II 122, z r6žiiych jednak wzglçdôw wolç nie korzystac ze swiadectwa jçzyka martwego. Specjalnie ciekawie przedstawia siç obecnošč przedrostköw pustych w kon-strukcjach asyndetycznych. Jak wiadomo, dla podkrešlenia intensywnosci uzywa siç czçsto powtörzenia tego samego wyrazu, рог. Я говорила-говорила, да и устала Leskov XXVI 137. Jest to zjawisko niezwykle rozpowszechnione we wszystkich je-zykacli indoeuroi)ejskich, zwlaszcza ludowych, por. Bruginann, KVGr 638 nn. oraz Kellner, Das Asyndeton, 1922. Ot6ž, rzecz szczegölna, röwniez w tych polaczeniach pojawia siç czçsto przedrostek, w gründe rzeczy zbyteczny, bo Charakter intensywny w dostateczny sposöb wyraza sie przez samo postawieiiie obok siebie dwu czasow-nikow, рог. Он играл, сыграл да ее обыграл Sobol. 31, И вешайте, посещайте две петли шелковые 73, Она села-посела на дверну лавочку 137 (to samo 133), тетушка думала-модулаля, да и послала живописцу вино с самой Катечкой Leskov XIX 24. Možna byloby wprawdzie watpic czy сыграл i подумала rzeczy-wiscie s? niedokonane, watpliwosé ta jednak znika przy повешайте i посела; funkcja przedrostka jest tu wyt?cznie stylistyczna : znaczenie i Charakter czasownika po-zostaj? nie zmienione, zwiçksza siç tylko (a wlasciwie odnawia siç) stopien inten-sywnosci. Z tego wzglçdu nie widze powodu przypisywac przedrostkom w сыграл i подумала roli perfektywizujacej. Jest on rôwnie pusty i rôwnie zbyteczny, со пр. w То ou стал y поляницн повыспрашивать wzgl. w Там не пыль-кура сподни-малася. Istnieje zresztg jeszcze jedna možlivvošč zwiçkszenia (odnowienia) stopnia in-tensywnosci, poIegaj?ca na tym, že czasownik nie tylko otrzymuje przedrostek roz-szerzaj?cy, lecz jednoczešnie formalnie iteratywizuje siç. Z takim procesem mamy do czynienia w nastçpuj?cych wypadkach: Живет -поживает Батюшка Волхонский князь Sobol. 68, Уж я видел, повидал, видел диво дивное 449, Где ты был-побывал, куда пана подевал (r6wniež w ostatnim wyrazie mamy do czynienia z pustym no- 480, wzgl., z podwöjnym przedrostkiem, Где жь ты, мой миленькой, был спо-бывал IIPH Арх 118. Nie ulega chyba w?tpliwošci, že поживает, повидал, побывал wzgl. спобывал maj? zupelnie to samo znaczenie со живет, видел, был. Dalsze przyklady na konstrukcje asyndetyczne znajdujemy u Ul'janova 123, ktôry notabene traktuje czlon drugi rozszerzony jako zwykle zloženie z przedrostkiem postaciowym, рог. как звали-позывали, рвать-норывать, сыплет-посыпает, тут и ездил, тут поездил удалой добрый молодец, плавали-поплавали, dalej (str. 124) как но морю, морю синему бегут, побегут тридцать кораблей; ужь я думаю, старый, подумаю; при том пиру при беседушке, тут сидел, да посидел. Na uwagç zasluguje fakt, že podobne zjawisko obserwujeniy r6wniež przy przyslöwkach, por. жалко-жалко плакала красна девица душа Rybnikov III 14, наказав строго-настрого ничем себя не утруждать Leskov XVI 45, блиско-нб-блиско, просто - зйпросто, бельгм-бело, красным - напрасно, долгим - долгошенько, много-премного, сперва-нДнерво. Paralela jest uderzaj?ca i dlatego tež wolno s?dzič, že r6wniež przyczyny, ktöre doprowadzily do pojawienia siç przedrostka, musialy byé w obu wypadkach identyczne. Rzecz jasna, že opisane wyzej zjawisko musi pozostawac w jakimš zwi?zku z istinieniem w slowianskich jçzykach wielkiej ilošci czasowniköw o przedrostkach zložonych typu предположить, нопрнносить, po. pozabijač, cz. vypfedbihati se i t. d. W wiçkszoâci wypadköw pocz?tkowy przedrostek tych zložen modyfikuje znaczenie czasownika, jest wiçc postaciowy. Tak jest dzisiaj, tak tež bylo juž w jçzyku staro- cerkiewnoslowianskim, por. prèvbschoditi (Supr.), oprovrešti i t. d. Z drugiej strony niektôre czasowniki proste dokonane ustapity miejsca zloženiom przedrostkowym badž to juž w epoce ogôlnoslowianskiej, np. č(ti, badž tež w starszej epoce rozwo-jowej poszczegôlnych jçzykôw, np. ros. -ять. Možna wiçc byloby przyj?č, že przedrostki ■ czasownikowe »w trzeciej funkcji« pojawily siç przez analogiç do wypadkôw, gdzie te przyrostki s? znaczeniowo umo-tywowane. Na tym stanowisku stoi, jak zaraz zobaczymy, Trâvnîcek. Jestem przeciež zdania, že takie ttumaczenie byloby zbyt wielkim uproszczeniem problemu. Zreszt? powolanie siç na analogiç wyjasnia tylko žrodlo, ale nie jeszcze nie môwi о przyczynach. Trudno mi tutaj wchodzic we wszystkie szczegôly tego niezwykle skomplikowa-nego problemu, jakim jest pojawienie siç czasownikôw o kilku przedrostkach, wy-starczy zwrôcic uwagç tylko na jeden fakt. Slownik Dala (3-ie wydanie) poswiçca zloženiom z komplekse przedrostkowym новы- 9 'A szpalt, со swiadezy о wielkiej popularnošci tych zložen. Zajrzyjmy tymczasem do slownika Srezniewskiego lub Miklosicha. I otož okazuje siç, že nie ma tam ani jednego podobnie zbudowanego czasownika. Z tego stanu rzeczy wynika prosty wniosek, že zloženia z повы- rozwi-nçly siç i rozpowszechnily w jçzyku rosyjskim stosunkovo pôzno, innymi slowy, že w starszej epoce tego jçzyka wcale nie odezuwano potrzeby tworzenia ich. I jeszcze jedno wažne dla naszego zagadnienia spostrzenie. W wiçkszosci czasownikôw z повы- (p. Dal), zwlaszcza dokonanych, jest no- wlasciwie zupelnie zby-teczne, gdyž czasownik wyraža tç sam? rnyâl rowniež bez niego, рог. повыбились из сил гребучи; она все повыболтает, ей не говори; лучшее повыбрали, а дрянь осталась i t. d. Ze stanowiska semantyki s? to twory wlasciwie zbyteczne. Odcien iteratywnosci, ktôry od biedy možna byloby w nich dostrzec, nie byl tak wažny, by go trzeba bylo až specjalnie uwydatniac przy pomocy osobnego przedrostka; w повыбились из сил sama liczba mnoga dostatecznie go oddaje, podobnie jak w все повыболтает wyrazicielem iteratywnosci jest przyimek ere. W kazdym razie ta sama iteratywnosc w rownym stopniu mogla siç narzucac swiadomosci möwi?cego takže w starszym okresie jçzyka rosyjskiego, a przeciež nie zachodzila jeszcze wtedy ko-niecznošč uwydatnienia jej przy pomocy osobnego wykladnika formalnego. To samo dotyczy zrest? zložen z czasownikami niedokonanymi. Так np. po. pozabijano wszystkich znaczy wlasciwie to samo со zabito wszystkich. Widzimy wiçc, že glöwnym motorem powstawania czasownikôw z kilku prze-drostkami byla nie tyle d?žnošč do wyraženia pewnych r6žnic znaczeniovych, ile raczej momenty pozagramatyczne, a viçc stylistyczne. Nie negujç oczywiscie pierwszej mozliwoéci, stwierdzam tylko, že dochodzila ona do glosu tylko wtenezas, gdy rzeczy-wiécie trzeba bylo stworzyc nowy wyraz dla oddania nowego realnego pojçcia. Za tym w pierwszym rzçdzie przemawiaj? stosunki w jçzyku starocerkiewnoslowianskim. Ježeli wyljczymy takie hapax legomena jak sbpoboret (Supr.), shprëbyvaat (ib.), Sbvbzdvigni (Euch.), swbsxyéteni (Supr.), s%v%skrtsbša (ib.), Sbpomagajgštu (ib.), зыъргаёа]д$(ета sg (ib.), swbstavilb (ib.), sbpoživb (ib.), w ktörych sb- jest nie-wolniczym tlumaczeniem greckiego avv-, p. Vaillant, Le vieux slave 320, pominawszy wreszcie zloženia z ргейъ wzgl. predi o wyražnej iunkcji lokalnej, otrzymamy w suniie 36 czasownikôw z przedrostkami ztozonymi (zestawienie sporzadzilem na podstawie monografii Sloiiskiego), z czego jednak wiekszosc da siç wytlumaczyc czy to brakiem wzgl. rzadkošci? — oszywiscie w stcsl. — form bezprzedrostkowych, czy tež zatarciem siç w swiadomosci möwi^cego granicy miçdzy przedrostkiem a cza-sownikiem (t. zw. »pseudo-verbes simples«, p. Mazon, Morphologie du verbe russe, 1908, 77, por. do tego Travniček, Studie 203). S? to: Sbvbkupiti (dementem do-danym jest tu v%, može pod wplywem przyslôwka vbkupe; simplex kupiti w znacze-niu »adunare« w stcsl. nie przekazany), z czego raz nawet w Supr. prisbvbkupiti, sùzvëstovati, izobrësti, vbspomçnçti, vbspominaii, ra(z)s%motriti, rasprostrëti, prëiznuriti, prëvbzvwéti, povbprašati (Supr., raz), vbrazumiti. W innych znowu wypadkach rožnica znaczeniowa miçdzy czasownikiem prostym a zlozonym byla tak wielka, že zloženie odczuwano jako jedn? psychicznie niepod-zieln§ calošč; tak mamy w sbsçmbnëii (Supr., tylko raz, zreszt? niezupelnie jasne), usçmbnëti, purazumëti, ispovëdëti, propovëdëti, Shpovëdëti, zapovedëti, prouvëdëti, vb(z)zavidëii, pozavidëli, može wreszcie oi'bumyli (Supr.), zreszt? niejasne zna-czeniowo. W rezultacie pozostanie nam tylko 11 niewçtpliwych zložen z podwôjnym przedrostkiem, mianowicie Sbnabbdëti, Sboblëéti (Euch., raz), isprovrèèti, oprovrëèti (Jan 2, 15), prëvbziti, prëv%sxoditi (Supr., raz), prëvbznesti s(, prëprovoditi (röwniez -voždali), prëoblëèti s( (Supr., raz), provbstrçbiti (Supr., raz), v'bsprij(ti (rôw-niež -imati), z czego 5, jak widzimy, stanowi? hapax legomena. Cyfry te dowodz? že zloženia z podwôjnym przedrostkiem nie odgrywaly w starocerkiewnym systemie czasownikowym žadnej powažniejszej roli, i že tworzono je tylko wtenczas, gdy zachodzila po temu istotna potrzeba. Widzimy wiçc že rowniež czasowniki о dwu lub wiçcej przedrostkach s? w jçzykach slowianskich tworami stosunkowo p<5žnymi i dlatego tež naleža!oby naj-pierw odpowiedzieé w jakiš zudawalajgcy sposöb na pytanie, na czym polega ich wielka popularnošč w nowszych czasach, a potem dopiero powolywac siç na nie jako na ewentualny wzör dla czasownikôw »w trzeciej funkcjic. Z faktu p0žnego powstania tych czasownikôw zdawal sobie sprawç Doroszewski, tlumaczenie jego jest jednak bardzo mgliste i — šmiem s§dzič — malo przekonujçce, por. PF X, 1926, 305—06: »Fakt wzrastania ilošci zložeii przedrostkowych stoi w bezpošrednim zwiçzku z ten-dencj? do jçzykowego r6žnicowania stosunköw, mog^cych zachodzič miçdzy wyobraženiem czynnosci a innymi wyobraženiami, wchodz§cymi každorazowo w sklad wyobrazen ia zbiorowego, znajdujacego wyraz w zdaniu. Inaczej môwiçc, fakt ten jest jednym z bezpošrednich objawöw rozwoju myslenia jezykowego, jako funkcji myslenia poza jezykowego.« O ile sie nie mylç, pierwszym, ktôry w swych rozwazaniach nad budowa slo-wianskiego czasownika uwzglednit röwniez twory z przedrostkiem »w trzeciej funkcji«, byl Ul'janov, choč dla niego przedrostki te s? oczywistymi przedrostkami znaczeniowotwôrczymi, posiadajacymi badž to odcien »дистрибутивно-суммарный« (II 160), b?dž to »суммарный« (ib.), b?dž wreszcie ingresywny (168). Pierwszy odcien dostrzega on m. inn. w takich wypadkach jak он те то-де речи повыслушал ; всю они белую-рыбицу посыловили, шуки, караси, повыловили же, и мелкую рыбицу повыдавили; весь сад по выгуляли, никого не нашли в зеленом саду, drugi odcien w faktach с палат верхи посмстало; в боченках порох перезолил; а столы беседы... исподернуты бархатом; буйна голова испроломана, могучи плечи испрострелены, trzeci odcien w przykladach спроговорит; воспроговорит; сповейтс ветры буйные. Wreszcie »смешение ингрессивнаго значения с начинательным« (s. 169—170) widzi autor w takich wypadkach jak тут и старой ворон зпоблётывпл, старой ворон запокыркивал; запохаживал, руками заразваживал, кудрями запотрЯхивал; заобыскивали-, засряжйлся в путь. Со wiçcej, z faktu, že niektöre czasowniki niedokonane zachowuj? swöj niedo-konany aspekt röwniez w zloženiach (oto parç ciekawszych wypadkôw: бедным добро сотворит, а служилым людям жалованье выдавает; воспевают-то... и у ласкают; и слезно плачут-то оны да возрыдают; над собою невзгоды' не начаючч, por. u Ul'janova s. 145—6), wyci?ga on wniosek, že »в древнейшие эпохи вообще во всех славянских языках основы непроизводные и производные с аффиксами -а- и -i- (но скольку эти аффиксы! не вносили собой кратного значения) и -é- : -i-, вступая в сложение с приставками, сохранявшими в сложении свои реальные значения, ne изменяли необходимо имперфективного значения в перфективное (podkrešlenie autora), s. 147. Wniosek ten jest oczywiscie zupelnie blçdny, a bl?d tkwi w tym, že autor nie dostrzegl »trzeciej funkcji« przedrostkôw czasownikowych, ktôra, jak widzielismy, nie polega ani na modyfikacji znaczenia czasownika podstawowego, ani tež na per-fektywizacji lego czasownika. Blçdne jest rowniež uzaležnienie braku perfektywizacji od tematu czasownikowego, ktôry w danym wypadku nie ma nie do powiedzenia. Z innyni temateni mamy do czynienia np. w стал повыспрашивать, спотемает, снокидаешь, ужь он пить не пьет..., за мной сошлет, спотухала i t. d., nie mniej przeciež czasownik pozostaje niedokonany. Wniosek Ul'janova spotkal siç z ostr? krytyk? ze strony Fortunatova, Сборник LXIV, 1899, 112 nn., por. ponadto Jagič, Beiträge zur slav. Syntax I, 1899, 76 nn. oraz Meillet, Etudes I, 1902, 42. Nowe elementy, zreszta о dosé ograniczonyrn zasiegu, wniôsl w dyskusjç dopiero Mazon. W pracy Morphologie du verbe russe, 1908, 77, pisze on, »Si le pseudo-verbe simple est perfectif, l'apposition d'un second préverbe ne modifie ni ne renforce son aspect; elle satisfait seulement la tendance de la langue à employer plutôt un perfectif composé qu'un perfectif simple: по-забуду est donc à забуду (за + буду) ce que по-кбнчу... à кончу.« Mysl Mazona podj^l i rozwinçl, choc bez powolania siç na swoje zrôdlo, Trâv-niček, Studie, 1923, 198 nn., por. »Tyto složky svëdcî o snaze, zretelnë označiti dokonavost vidovou predponou. A pončvadž prvni vidovâ predpona uplnë splynula ve vëdomi jazykovém se slovesem, nebyla zretelnâ, sâhl jazyk k predpone dalši« (199), podobniž na str. 200. Mazon ograniczyl siç do rzeczywistych »pseudo-verbes simples«, Trâvnîcek rozciagnçl jego tezç röwniez na oczywiste zloženia: »Pončvadž však podvihnûti nabylo povahy slovesa nesloieného, začalo se rikati také vzpodvihnuti nač, jako se k lûiiti ot ceho vyskytalo otlûiiti ot leho« (201). Nie trzeba chyba dowodzic, že takie tlumaczenie rezerwuje zbyt wiele miejsca dla pierwiastka subiek-tywnego, ktöry, jak wiadomo, nie zawsze prowadzi do wlaéciwego celu. Zreszt^ tlumaczenie to nie zadowala, jak siç zdaje, nawet samego autora, skoro uwaža za potrzebne rozejrzeč siç dodatkowo za innymi možliwošciami, por. str. 235: »Ale je docela dobre mozné, že nëkteré sloiky typu zpodeprieti vznikly prostë na-podobenim hotovych složek jinych tohoto typu, nikoli vlivem etymologicky pribuznych složek hromadnych. V jednotlivych prîpadech je nëkdy težko rozhodovati, jakym pochodem ta neb ona složka vznikla.« Jestem zdania, že Mazon i Trdvniček dostrzegli tylko jedn^ przyczynç, w dodatku nie najistotniejsz^. Tendencja, о ktörej möwi Mazon, istnieje wedlug wszelkiego prawdopodobienstwa rzeczywiscie, ujawnienie jej jednak jeszcze nie daje odpowiedzi na pytanie, со j? wywolalo i na czym polega jej tak wielka žywotnošč. Przede wszystkim naležy podkrešlič, že przedrostki, o jakie nam chodzi, nie ograniczaj? siç bynajmniej tylko do czasownikôw. Spotykamy siç z ninii, jakkolwiek stosunkowo rzadko, r6wniež przy rzeczownikach, por. я скажу тебе великое спо-диоовищс Sobol. 124, Споребятшика молодые ПРН Арх 145 (na specjaln? uwagç zasluguje tu podwöjny przedrostek), нет сладу со псами, тьфу Capygin 232 (о ile tu nie chodzi о wtömy derywat od czasownika сладить; Dal tego wyrazu nie zna), po. dial. {/' ргШеџ taki strašny po v ixe r Nitsch, Wybôr 9 (wedlug Karlowicza »wicher silny, gwaltowny wiatr«, jednakže przedrostek po- nie ma w polskim zna-czenia intensywnego, naležy wiçc przyjçc, že podany przez Karlowicza odcien zna-czeniowy polega na wtörnym rozwoju w obrçbie gotowego wyrazu, por. zreszt? ib. že pršiže yelko vixnra), ros. зйметель »выота, метель« Dal, r0wniež Живая старина XII 395 (о ile to nie jest rezultat kontaminacji заметь X метель), dalej przy przymiotnikach, np. ros. Ты, батюшка король политовский Sobol 23, Зима вью- жливая, за мет с листая, закудслистая 89 (przymiotnikôw tych Dal nie zna), Как вечёр тоска нападала... На мою победну головку IIPH 144—5, Ужь он думу с памы думать заединию 47, ро. poprôiny »prözny«, poblçdny, »btedny, obtçdny, balamutny« Slown. Warsz., czasem z wyspecjalizowanym znaczeniem, jak to obser-wujemy np. w ros. Павлуха у нас замилой человек Живая старина XII 395 (že odcieft ten rozwin?! siç wtôrnie, wynika z faktu, že за- w rosyjskim normalnie nie posiada znaczenia »очень«), wreszcie, tym razem niezwykle czçsto, w przyslöwkach i przyimkach, por. starsze polskie prožno, dzis naprôino, ros. напрасно :запапрасно: взанапрасно, pol. ponad, popod, poprzez, pomiçdzy, ros. повдогон(ку) — вдогон(ку), понйпусту = попусту, cz. naponâhle = па nâhle = nâhle i t. d. Nie ulega w?tpliwošci, že we wszystkich opisanych wypadkach, a wiec przy czasownikach, rzeczownikach, przymiotnikach i przyslöwkach (przyslöwkom mam zamiar poswiçcic w najbližszej przyszlosci osobne Studium), mamy do czynienia z tym samym zjawiskiem, ktôre ze wzglçdu na swöj zakres nie može pozostawac w žadnym zwi?zku z rozwojem slowiaiïskiego systemu postaciowo-aspektowego. Jak naležy to zjawisko tlumaczyc i jaki czynnik zadecydowal o jego pojawieniu sie? Odpowiedz na to pytanie jest calkiem prosta: przedrostki w czasownikach typu повЫрасти, спокидитъ, повыболтать, позабыть, po. porzucic, nawet pozabijaé, s? wyklad n ikami ekspresywnosci. Že tak jest rzeczywiscie, dowodzi m. inn. ich fakultatywnosc: raz siç pojawiaj?, raz znöw, czasem na jednej i tej samej stronie, šwiec? swoj? nieobecznošci?. Nie bez znaczenia jest röwniez fakt, že for-macje z przedrostkami o charakterze ekspresywnym sa specjalnie ulubione w poezji, podczas gdy w utworach prozaicznych wystçpuj? tylko sporadycznie. Poezja jest, jak wiadomo, w znacznie wiçkszym stopniu naladowana pierwiastkiem uczuciowym, niž proza, i dla tego pierwiastka trzeba znaležč jakiš wykladnik formalny. Zwröcmy uwagç na fakt, že czasowniki nie posiadaj? tej nieograniczonej swo-body tworzenia deminutywôw i hipokorystyköw, jak? obserwujemy przy imionach, a nawet przyslöwkach. Takie wypadki jak po. dial, spatki, spateriki ,spač' lub bialor. je&ciki ,jesé' s? stosunkowo rzadkie, w dodatku možliwe wlaéciwie tylko w bezoko-liczniku. Tymczasem nie ulega najmniejszej w?tpliwošci, že r6wniež czasowniki posiadaj? swöj ladunek uczuciowy, to znaczy, že r6wniež przy nich zachodzi czçsto koniecznošč uzewnçtrznienia t. zw. subiektywnego wartosciowania (ros. »субъективная оценка«, por. о niej пр. u Vinogradova, Русский язик 112). Przy imionach šrodkiem fornialnym, wyražaj?cym subiektywny stosunek osoby möwi?ccj do wypo-wiadanej trešči s? przyrostki. Przy czasownikach, gdzie sufiksacja jest bardzo slabo rozwiniçta i ma w dodatku inné zadanie do pelnienia, z koniecznošci trzeba siç uciekaé do innego érodka. Tym šrodkiem jest wlašnie prefiksacja. Na temat sufiksalnych derywatöw imiennych pisal w swoim czasie Šachmatov, Синтаксис II, 1927, 30 : »Суффиксальные образования, относящиеся сюда, не видоизменяют реального значения основного слова: домик, домище, домишко обозначают тоже представление, что дом; следовательно, эти суффиксы имеют другое значение, чем другие словообразовательные суффиксы, при помощи которых выражаются представления, совершенно отличные от представления, выраженного соответствующим основным словом, представления самостоятельные от него.« Sad ten slowo w slowo da siç zastosowac röwniez do czasownikôw typu повырасти, cno-кидать, trzeba tylko zmienič przyklady rzeczownikowe na czasownikowe i zastapič termin »sufiks« terminem »prefiks«. Nie przeczç oczywiscie, že w wielu wypadkach, može nawet w wiçkszosci, przedrostki rzeczywiscie sç wykladnikami rožnic znaczeniowych, czyli sa przedrostkami postaciowymi. Nie wyklucza to jednak istnienia obok nich röwniez przedrostkôw о charakterze ekspresywnym. Jak wiadomo, jeden i ten sam element czesto pelni w jçzyku kilka r6žnych funkcyj, рог. np. przedrostek -ek w pol. wujek (funkcja hipo-korystyczna), domek (f. deminutywna), wtorek (f. strukturalna). Machek, ZS1 Ph XX, 34, pisze na temat cz. dial, nazwy ptaka kotrla: »Ich fasse -trla als Rest von drl-icè, ko- als affektives Präfix.« S?dzç, že nazwa »affektives Präfix«, przedrostek emocjonalny czy tež ekspresywny, oddaje calkiem dobrze istotç zjawiska, о ktöre nam chodzilo w niniejszym przyczynku. W rezultacie wiçc naležy stwierdzic, že obok przedrostkôw postaciowych i perfektywizujçcych istnieja jeszcze w slowianskich jçzykach przedrostki ekspresywne (emocjo-nalne), ktöre nie wplywaj^ ani na znaczenie czasownika podstawowego (može nim byc röwnie dobrze czasownik prosty jak i z!ožony) ani na jego aspekt, lecz maj§ wylçcznie za zadanie zwiçkszyc potenc j al uczuciowy tego czasownika. Uppsala, we wrzesniu 1950. Povzetek Avtor ob bogatem gradivu predvsem iz ruskih narodnih pesmi preiskuje funkcijo glagolskih prefiksov, ki nimajo ne pomenske ne aspektfie moči in glagolov v ničemer ne spreminjajo. To so prefiksi »tretje funkcije«. Najpogostnejša sta po-in s- (razdumatsja — porazdumatsja, vysprašivatb — povysprašivatb, provoditb — sprovoditb itd.) poleg manj pogostnih iz-, za-, voz-, roz-, pri-. Srečuje jih predvsem v ljudski pesmi, manj v prozi, redko v umetni pesmi in prozi. Ti prefiksi so čustveni stilizem, s katerim si jezik pomaga pri glagolu, kjer nima na izbiro imenskega sufiksalnega bogastva. Nekaj podobnih tvorb navaja tudi iz poljščine in češčine. Al ek s and ar Belič С И H T А К С И Ч К И, M ОРФО JI.О ШК И И C E M A H T И Ч K II ОДНОСИ У J Е 3 И К У И У ГРАМАТИЦИ То je једно од основных питања језичког проучаваља, на нпак се не може рећн да je оно изведено на чистину. Напротив. И ту ce joui много лута, иако су граматичари покушавали да га реше у интересу класификације језичког матери-јала. Али ту није питање само у томе, већ у научном схватању тих питања. Позиата je темпераментна критика и полемика John-a Ries-a још из прошлог столећа (Was ist Syntax? I изд. 1894; II изд. 1927) која je повукла за мишљењем Рнсовим и самог Вругмана. Употреба облика била je извучена из сннтаксе и премештсна у морфологију. Бругман je против Делбрика и других критичара (в. К. Vgl. Gramm. III, VII—VIII) бранно свој поступай тиме што je, у крајњој линији, свеједно где се говорило о томе, само да се добро говори (тј. и практичка се страна мора узети у обзир). То би значило да нема правих научних разлога ни за једно ни друго. То, као што ћемо видети, није тачно. С друге стране, новији сннтаксичари, као напр. А. А. Шахматов, говорили су у синтакси и о значешша појединих речи (напр. деминуцији, аугментацији и сл., в. Синтаксис русского языка, II изд., 1941, 452 и д.), иако значеља речи као саставни делови природе речи улазе несумљнво у одељак граматикс о засебинм речима, дакле у морфо-логију, или боље, у науку о речима, а не у науку о везама речи и њиховим од-носима у сннтагмама или реченици, што, несумљиво, иде у синтаксу. Све мс то гони да се задржим на принциннма помоћу којих би се у сваком посебиом случају могло одредити: да ли иде у науку о речима, која се обично назнва морфологијом, што je, као што ћемо видети, сувише узак нојам за све оно што улази у науку о речима, или у синтаксу. То није само потреба научне класификације језичког материјала, већ, у исто време, и неонходност научне методологије. Иако je цео језик целина у којој je све повезано; иако je нееумњиво да се свп појмовн језички развнјају у говору, нпак je јасно да кад говоримо о јези-цима оног типа којему нрнпада и наш, српскохрватски језик, треба разлико-впти три области нојава: звук, засебну реч и синтагму и реченицу. Прво иде у науку о гласовнма, друго иде у науку о речима, а синтагма и реченнца иду у синтаксу. Ja ћу се задржати овде на односу науке о речима према синтакси. Штак улазн у науку о речима? Истина je да се речи употребљавају у реченнцама (или синтагмама) н да ту добијају све своје особине: и значења и облик. Али речи, добијајући извесна значења у реченици (или синтагми), уносе их често у састав својих особина и затим остају ca tum особииама, и оиет у новим реченицама даље их развијају. У оном тренутку када каква особина постане саставни део речи, та реч излази нз реченице н ступа у различие односе према другим врстама речи или према другим речима уопште. Таква реч са својим особинама ннје више предмет синтаксе, већ науке о речима; она улази наново у синтаксу када се њено значење које je она унела у нову реченицу — под утицајима реченице мења. Када именица чело постане предлог (Чело главе ружу посадите!), јасно je да je то извршено у вези са другим именицама и њнховим облицима које je именица чело ближе одређивала, тј. од своје самосталне функције (именице чело) прешла на несамосталну функцнју (прилошку, а затим прилошко-предлошку и само предлошку). Према томе, ако именица чело са свнма својим зиачењнма у функции самосталне или засебне речи иде у науку о речима, по употреби својој у реченнци као несамостална реч иде у синтаксу. Тако je увек. Због тога све врете речи, према нрироди својој, тј. према свему што се садржи у н>има као засебним речима, иду у науку о речима, али према употреби својој у реченици — иду у синтаксу. Отуда je јасно да употреба свих падежа нде у синтаксу, док саме врете речи по прнроди својој иду у науку о речима. Из овога се вндн да наука о речима обухвата не само значење љнхово (лек-сичку страну) него и све што се тиче љихова облика. Ако која група речи има иродуктивне наставке, говор о шима нринада науци о речима, иако je несумњиво да су ти наставци посталн саставни део речи или у синтагми или у реченици. Чим je добивена изведена реч, која je могла стуиитн у везу са другим речима, она je изашла из области синтаксе и ушла у облает развитка језика као таквог. Када je од речи копати, пливати и сл. ностала реч копач, џливач и сл. »онај ко копа«, »онај ко нлива« и сл., онда су оне могле, ступајући у везу са другим глаголима, датн и нменицо читач, орач, носач, чистач и сл. Додавање наставка нрвим глаголским основама (били ти наставци некад засебне речи или засебне диференцијалне партикуле) — морало je значнтн синтагму;, дакле улазити у синтаксу; алн чим je начињсна засебна реч са засебним значењем и обликом, она излази из реченице и са својнм особинама улази у науку о речима. Да je то тачно, види се но томе што се нове речи дане врете не стварају у реченици, већ нрема одиосима тс речи према другим речима у језику. Мислнм да се ово по себи разуме и да не иретставл>а никаквих TeuiKoha. Али мало јо друкчија ствар са падежима, нарочито са завненим падежима. Ту je већ сасвнм јасно да различии надежи добијају своја значена у синтагми као делу реченице; отуда нети падежи развијају све нова значења jep у синтагмама или у реченици ступају у све нове везе са речима. Напр. темпорални генитив несумњиво се развио од посесивног генитива када je ои био доведен у б лижу везу са предикатом, на пр. Време првога маја било je лепо. Овде првога маја одређује ближе време, тј. време тога дана или на тај дан, било je итд. Али пошто сваки временски додатак по неопходности ступа и у везу са прироком, jep се и сам прирок према природи својој приписује субјекту за извесно време, то je ова одредба именице време одређивала ближе и сам глагол и као таква почела добијати значење прилошког израза, тј. Време je првога маја било лепо итд. Без реченице ми не бисмо могли објаснити ни овај темпорални генитив ни много штошта друго у језику. Али овде има и нетто друго: сам облик зависног падежа. Нема сумше да je сам падеж као такав синтаксичког порекла. И аглутинативни језици и другп, у којима се падежи исказују целим речима, показују јасно тачност тога. Само и овде, чим надежни облик постане (ja сада говорим о флексивним језицима) непровидан по своме саставу, он излази из реченице и одржава се даље својим диференцнјалним односом према облицима других падежа, дакле у једној системи која je изван дане реченице, али у самом језику. Како цела падежна система припада засебним речима као њихови диференцијални облици за различну службу у реченици, јасно je да она заједно са тим речима припада морфолошком делу у науци о речима, али њена примена у синтагмама или у реченици припада искључиво синтакси. Ако je донекле оправдан назив Рисов Mischsyntax за синтаксу Фр. Миклошича, који je целу семантичку страну засебних речи унео у синтаксу, joui je онравданији назив Mischmorphologie за морфологију J. Риса који je употребу падежа из синтаксе пренео у морфологију. Ако узмемо Миклошичеву синтаксу, која je толико заслужна за развитак научне синтаксе уопште, и испоредимо са нашим савремешш ноглсдима, видећемо да им je она ближа него Рисова, иако je семантику засебних речи Миклошнч прииисивао синтакси. Ннје тешко одавде видети да и глаголска система са обличке стране и као засебна значена појединих облика, када су се та значена морфологизирала, улази у науку о речима, а употребом ниховом једино у синтаксу. Ово кратко разматраље показује нам како треба разумети вреге речи и н.нхов однос према функцијама речи у реченици. То се не види, са довољном јасиошћу, из книге И. И. Мешчанинова Члены! предложения и части речи (Москва, Ленинград, 1945), мада и у н>ој има знатнога материјала којим се може потврдити оно што je овде изнесено. Ja сам изнео (Јужносл. фил. XVIII 13 и д.) однос врста речи према функци-јама засебних речи у реченици. Функције речи у реченици — претстављају осо-бине свих језика света. Функције речи истичу из уиотребе или службе речи у реченици која се развнја према нашем мишљењу, тј. према оној садржшш по значењу појмова који ce обележавају речнма. Јер у природа постоје предмет и љихове најразлнчније особнпе. Мншљење наше издваја из предмета особнне и обележава их на тај начин што често многоструке особнне једног предмета своди на његову једну особину коју том речју и обележава. Исп. ca тнм поређења: кап снег бела, као челик чврст итд. Може ce pehii за неког да je камеи, ватра или сл. сводећи те именице на појединачне особнне. Дакле, мшпљеље, вечити пратилац човеков, добија у језику свој одраз износећи у речима или појам о целокупном предмету или његовнм особинама. Те речи у реченици добнјају разлнчну при-мену. Када се у некој речи развије јединство значеља, функције н облика и тако се за дану реч веже да ностане саставни део н>енс природе, добијамо врсту речи. Ми непрестано мешамо делове реченице и врете речи. То није исто. Делови реченице врше извесну функцију у реченици и имају одређено значеље; али они не морају везати дану функцију и дано значење за дотичну реч, ако има и нарочити облик, онда и тај облик. Када би то било, имали бисмо одређену врсту речи, као што имамо у нашем језику: придеве, прилоге, глаголе и друге врете речи; нсте речи могу према употреби у реченици вршити различие функције, напр. у енгле-ском исти придев може бити и именица, и глагол, и нрилог и свезица; готово свака именица може бити и придев или глагол итд. Према томе, у енглеском се језику врста речи одређује према функцији у реченици, али ипак реч засебно употреблена има и своје основно или појмовно значење прндева, именице или глагола. Али има језика где речи нмају искључиво фуикцнонално значеље, тј. у којнма се доста нејасно сазнаје опште, основно значеље. Ту je тешко говорите о врстама речи; обично се за љнх вели да нмају само именице (напр. кннескн језик и др.), јер најзад све речи самостално унотребљене нмају именичку функ-цнју, па према томе и схватају се као именице. Међутим појмовне речи сасвим су нешто друго. То су засебне речи у свести нашој, које се засебно не употробљавају као самосталне речи, сем именица, али које имају своје риште значеље којим ce одређује и н.ихова основна или главна функцнја н које тако у сазнању нашем, живе, које често имају и свој засебни облик којнм се оне, у сазнашу нашем доводе у везу са другим речнма које такође пмају свој пшвот у нашем сазнању. Те се речи разликују у говору, у реченици или по оној .функцији која се од-ређује љиховим значељем или но каквој другој функцијн ко j a ce рађа из нове везе те речи са другим речима. Када се код тих, таквих речи развије јединсгво значења, функције и облика које оне могу увек реализовати на сличай начин у реченици, онда имамо засебне врете речи. Да узмемо један пример из нашег језика. Ми немамо плана као врете речи, али можемо исказати оно што се у другим језицима изражава члаиом. То значи да и ми имамо и функцнју члана у рече-ннци, али немамо засебну врсту речи као што има француски, талнјанеки, онгле- ски, немачкн и други језицп. Наше заменице je дан, пеки, та j и сл. могу међу својим другим значенима иматй значење одређеиог члаиа (ray, овај и сл.) или неодређеног (један, пеки и сл.), али искључиво значење и функцију члаиа који би се везали за те заменице или сл. — наш језик не познаје. Зато он нема члаиа као врете речи. Тако и у другим случајевима. Све ово јасно показује да су врете речи резултатн историског развитка језика и да различии језицн могу нмати и различие системе врста речи (в. код мене О језичкој природи и језичком развитку, 102 и даље); али то не зиачи да они не могу функционално, у реченици, имати и значење и службу свих других речи, онако, приближно, као што ми, иако немамо члана, можемо га у реченици изразити. Није тешко на основу овога утврдити да je семантици, која се бави значе-њима речн која су ностала саставии део природе или саме суштнне речи, место у науци о речима као њена најважнијег одељка, уколико су речн значељима иовезанс у групс или системе. Иначе као лексичким речима место je у речнику; али и лексичке речи својим реализовад>ем, применом у реченици улазе у синтаксу у којој добијају оно место које им припада но целокупности особина које оне у реченици остварују. Језнци могу бити врло различии према моментнма које сам нзнео jep их они остиарују у различно j мери, тако да их и сама граматика мора различно износити. Лко узмемо ескимоске језике у којнма имамо речи само за извесне нојмове (нојмовне речи), као што je случај и са неким палеоазиским језицима, своју нраву службу оно добијају тек у реченици која претставља засебну целину у једном ланцу од појмовних речи. Ту и без одређених врста речи имамо све функ-Ције у језику, тако да he с те стране шихона наука о речима бити доста једно-ставна, а врло богата синтакса. Уосталом тога има у знатној мери и у формално врло развијсннм језицима. Чак и у индоевропским језицима, а међу њима једним од најархаичнијих, словенским има тога односа међу »потснцијалним« речима (свима сем именица и речи са именичком функцијом), тј. оним које не ностоје као засебно речи у језику, већ само у нашој свести, и њиховом применом у реченици. Али ту и у својем потенцијалном облику те речи импју јединстно значења, функцијс и облика истргнутог из говора (»parties du discours«, »части речи« у руск. јез. и сл.), тако да се тиме разликују од нојмовннх потенцијалних речи у ескимоском или ком другом језику. Међу тим двема крајљим тачкама има много прелазних стуишева које претстављају различии језички типови. Када ми у граматици говоримо о различним врстама речи, ми, ус,твари, износи мо те потенцијалие речн иако оне не постоје као засебно речи у употреби, сем именица, itch као саставии делови реченнца, у којнма оне добијају своје остварен.е, ту се дал.е развијају, на одатле одлазе натраг у нашу свест, сада некинут Bch у нзвесном правду обогаћене или измеаене. Када говоримо о потеицијалиом или условном карактеру речи, ми имамо на уму све речи које не значе предмете или предметност. Јер предмете речи имају у језику своју самосталност, изазивајући, када се кажу, пуни појам онога о чему се говори. Све друто нема свога засебног бића у природи (особина, радња, однос и сл.), па га нема зато ни у језику. Њих издваја наше мишљење из предмета или ситуације и даје им и у језику такав, издвојени карактер условљен, у стварности, односом према предметима из којих су извучене. Зато je језик одраз мишљења по садржини, a мишљење je одраз онога што постоји у природи. Граматика и открнва законе могућег оствареља онога што у мишљењу и потенцијалном језику, као његову одразу, постоји. И претставе звукова и све њихове мене и остварења улазе подједнако у њен обим (наука о гласовима), и апетракције речи и свих љихових остварења која у њпма остављају, ма у ком правду, трага као у језичким потенцијалним речима у нашој свести (наука о речима) и, иајзад, реализацнја свих тих могућности у говору (синтакса^ Одатле се види велики значај синтаксе која стоји на челу свих граматичких дисциплина. Иако синтакса значи остварење језичкнх могућности у говору, пиак не треба губити из вида и потенцијални карактер језика у многим правцима. Овде je од тога само понешто изнесено. Ja hy само додати joui једну реч о томе. Ми напр. свн знамо да глагол не постоји као засебна категорија у нашем језику, већ у својим остварењима у којима се он не јавља у чистом глаголском облику (личин глаголски облици, партнцитш, инфинитив, супин итд.). Али он потенцијално постоји у нашој свести као апстракција из свнх тих остварен.а и помоћу те апстракције граде се друге речи (изведене речи од глагола); то значи да он постоји као иотенцијална реалност. Тако исто ми градимо и од других речи (именица, придева и др.) изведеие речи помоћу т. зв. основе (или корена) тих речи. А они нису ништа друго до онет извесне врете потенцнјалне могућности које су блиске оним иотенцијалним појмовним речима у сскимоском или ком другом сличном језику. Језик je зато само делимнце у остварен.има нашим, а велики je део у оном у свести нашој врло тапаном одразу мишљеља у којем се скупљају и сва иенре-плетаност наше духовно рад]ьс у вези са спољашљом природом и резултати свнх ранијих оствареља тих могућпости. У иотенцијалном и оствареном језику огледа се целокуппа радн.а нашег мишљен.а, Све то заједно наша' je језичка стварност; зато им и наша наука мора нодједнако посветнти -Јгпжњу. (Одломак) Beograd. Résumé L'auteur conteste la justesse des assertions de John Ries et de ceux qui le suivent, qui affirment que l'emploi des mots appartient à la morphologie; il conteste également les idées de Sahmatov qui attribue à la syntaxe certaines catégories de mots ayant des significations qui leurs appartiennent en propre (par exemple les diminutifs, les amplificatifs). En même temps il affirme que les formes de la déclinaison et de la conjugaison qui font des systèmes bien formés appartiennent à la morphologie en raison de leurs relations réciproques qui se tiennent fermement. Ces systèmes quoique faisant partie de la langue même sont hors de la proposition. Quoique les formes se composent dans la proposition ou le syntagme, aussitôt qu'elles deviennent non-analysables, elles sortent de la proposition entrant dans leur système de formes se maintenant et se liant par leurs relations différentielles. Mais leur emploi dans la proposition (et le syntagme) appartient totalement à la syntaxe. C'est pourquoi le système de Miklošič nous est aujourd'hui plus proche que celui de Ries quoique le premier embrasse aussi dans sa syntaxe les parties du discours ce que l'auteur n'approuve point. Mais naturellement le déploiement des fonctions des parties du discours appartient à la syntaxe (par exemple čelo substantif appartenant à la morphologie et čelo préposition à la syntaxe). L'auteur montre encore une autre relation des mots dans les langues, celle avec la pensée ou mieux avec ce qui se passe dans la pensée. Il y a dans les processus de nos pensées des significations générales ou potentielles qui n'ont pas une forme linguistique précise leur répondant, mais qui existent comme certaines parties ou racines des mots, с La grammaire dévoile les lois qui régissent la réalisation possible de ce qui se passe dans la pensée et dans la langue potentielle, comme son reflet.» «Nous savons tous que le verbe n'existe pas en serbo-croate comme catégorie spéciale, mais seulement dans ses réalisations dans lesquelles il ne se montre pas en sa forme verbale pure (verbum finitum, le participe, l'infinitif). Mais il existe potentiellement dans notre pensée comme l'abstraction de toutes ses réalisations et par laquelle nous construisons les mots secondaires dérivés du verbe. Cela signifie qu'il existe tout de même comme une réalité potentielle.» En un mot le travail de notre pensée se reflète dans la langue potentielle et réalisée; aux représentations potentielles répondent les possibilités potentielles linguistiques qui réalisent ces représentations en l'appliquant dans le parler ou la proposition; les deux réunies font la réalité linguistique. LV! Slav. revija 349 P e t ar Skok PRILOG I SP ITIVAN JU PREDRIMSKIH LEKSIČKIH OSTATAKA U SLOVENAČKOM I SRPSKOHR VAT S KOM JEZIKU Švajcarski lingvista iz Chura Renato Agostino Stampa objavio je 1937. u Romanica helvetica (Zürich i Leipzig, Max Niehans Verlag), vol. II študiju о predrimskim alpinskim riječima, kojih se area proteže po brdskim krajevima od Pireneja preko Južne Francuske i lombardo-alpinskih romanskih dijalekta sve do Istočue Furlanije, dakle do naših krajeva u Slovenskom Primorju, Istri i na Jadranu, pod naslovom Contribute al lessico preromanzo dei dialetti lombardo-alpini e romanci.1 Imajuči u vidu, da se leksički relikti, o kojinia je riječ u ovoj študiji, bez sumnje nalaze i u našim gore pomenutim krajevima, umolio me je autor, da pri-kažem njegov rad u Revue internationale des études balkaniques, koju sam ureaivao u Beogradu zajedno sa Milanom Budimirom. Ratne prilike, koje su nastupile, nijesu dopustile da napišem i objavim ocjenu ove vrijedne knjige. Učinit ču to u najskorije vrijeme; a sada, prigodom 60-godišnjice majstora slovenačke lingvistike (dijalekto-logije), iznosim neke priloge pomenutoj študiji iz naših krajeva. Velika serija riječi, koje ispituje Stampa, kod nas su ranije ili kasnije posude-nice iz nama najbližih romanskih dijalekata, naročito iz furlanskog. Ovamo ide na pr. brénta, potvrdena iz 15. vijeka i kasnije kod Jambreš^ča (ARj. I 626, Mažu-ranič, Prinosi 98 i Pleteršnik, I, 55, s izvedenicama). Značajno je, da se u Žum-berku kaže brênda sa sonorizacijom nt > nd kao u južnofrancuskim alpinskim dija-lektima. Ovdje kao i inače označuje »ovalnu visoku posudu, u kojoj se na ledima prenosi grožde, a služi i za gnječenje grožda t. zv. maždacom«. Slično značenje ualazi se posvuda. Area ove riječi obuhvata teritoriju od francuske Svajcarske do centralne Ladinije kod Romana i Nijemaca, v. Stampa, 107. Kod nas nije to po-suaenica iz prvoga doba dodira Slavena sa Roinaninta, kako pokazuje očuvano romansko -ent za razliku n. pr. od toponima Bulentum > Bulet (kod Dubrovnika). 1 Romancio je treči romanski jezik u Švajcarskoj (= rumontsch ili Chur-welsch po njemačku), pored francuskog (u Suisse romande) i talijanskog. Upor. moje Osnove romanske lingvistike, sv. I, § 33. Као predrimsku alpinsku ri ječ označuju je REW3 1285 i FEW 517. U Hrvatskoj još nijesu utvrdeni krajevi, gdje se sve govori brenta. Raširenija je još od ove predrimska riječ bajta, koja se govori sve do Like i Korduna i igrala je veliku ulogu kod izgradnje kučica poslije drugog svjetskog rata, ali nije zabilježena u ARj. Govori se i u Žumberku kod katolika i unijata, u Krašiču, Pribiču i t. d. U značenju »planinska šumska kučica« bilježi je Pleteršnik I, 10 (s izvedenicama). Na romanskoj teritoriji potvraena je od Pireneja u sjevernoj Spanjolskoj sve do Furlani je kao apelativ i kao toponim, v. Stampa 133. Da je to predindoevropska riječ, dokazuje ne samo današnja raširenost po gorskim predjelima Romanije, nego i semantička i fonetska identičnost sa analognim semitskim riječima, n. pr. jevr. bet »kuča«. Odnos ove riječi prema pojata, jata studirao sam u Baričevu Arhivu IV, 138—143. Da je bajta kod nas recentna posudenica iz furlanskoga i da ne potječe iz jezika Karna, to dokazuje fonetska istovjetnost sa langobardskom riječju brajda,- sa toponimima Kanajt na Krku < lat. cannčlum i t. d., prema staroj posu-denici lactuca > ločika preko *lajtuka. Od starijih posudenica, koje idu u ovu sferu, treba spomenuti naš izraz za »collare del legno, životinjski ovratnik od drva, na kojem visi zvonce« konablja na Krku i u Istri ARj. V 254, od lat. *cannabuta REW3 1600. Krčki Romani govore takoder hrvatski oblik potalijančen ta condb(o)la.3 Da je to stara posudenica, vidi se iz zamjene nenaglašenog a sa o. Osnova ove riječi bez deminutivnog sufiksa nalazi se u furlanskom ciânive i u cânevo u Val Vestino (Mletačka), gdje je a u penultimi oslabljeno. Pored ovih romanskih oblika Stampa 114 navodi još oblike, gdje je penultima posve iščezla. Von Wartburg FEW III 126 i sl. pretpostavlja za *canva?a\> ката galsku osnovicu cambo- »zavinut«. Pleteršnik I 382 ima kamba iz Bele Krajine, Dolenjskoga i Notranjskoga u pet različitih značenja, koja se sva svode na »zavinut štap oko vrata«, sa našim izvedenicama kambal, kâmbast, kâmbica. Kod ovoga posljednjeg deminutiva moglo bi se pomišljati i na naš refleks za romansko cam-bice, kako je več mislio i Štrekelj, Denkschriften Wiener. Ак. L, 32. Ispuštanjem deminutivnog sufiksa -ica mogla se kod nas dobiti kamba. ARj. IV 786 bilježi kàmba »dio jarma, što stoji volovima oko vrata« iz Hrvatskog Primorja i Istre. Pored toga pl. tant, kambe f. u značenju »spone za konje«. Očuvano -am pred konsonantom veli, da je riječ novija posudenica, prema ad Basante > Bosnt. Za razliku od mišljenja Meyer-Liibkeova REW3 1600 i von Wartburgova FEW II 215 mislim, da kamba i s Upor. REW3 1266, ARj. I 581, Mažuranič, Prinosi 92, koji donosi potvrde iz 1445 i 1495, Pleteršnik I 49. Izvodenje iz srednjolatinskoga ima se zabaciti. 3 Bartoli, Das Dalmatische, II 196 zabilježio je konabla. Ja sam čuo od Tali-jana, krčkog ribara, koji ne govori hrvatski, konabola. »a) Meyer-Lübke REW3 1591 pretpostavlja mjesto toga nepotvrdenu predrimsku riječ *can\pa »Krummbolz« i navodi uz brojne retoromanske reflekse i južnonjemačko Kanjen istoga značenja. konablja idu zajedno i da *canabula nije izvedenica od canna »trstika«, riječi, koja se upotrebljava i kao metafora za »dušnik«. Mora se pretpostaviti, da je predrimska riječ *cànaba bila raširena diminutivnim sufiksom -ula, da bi se razlikovala od cânaba > konoba. Dozvoljavam mogučnost unakrštavanja predrimske riječi *canaba u značenju »collare del legno« sa galskim pridjevom cambo- »zavinut«. Pored stare posudenice konablja ima još i druga, koja dosada nije bila pro-tumačena. To je srp.-hrv. giidura f. »duboka i uska dolina« (Vuk), takoder toponim u Lici i u Srbiji (ARj. III 495). Riječ nije potvraena na slovenačkoj teritoriji. Sufiks -ura ima zacijelo pejorativno značenje i našega je podrijetla. U Dalmaciji ide ovamo toponim Guduča. Osnova *gud- odlično se slaže u fonetskom i semantičkom pogledu sa ganda »scoscendimento di sassi in montagna« Stampa 146, REW3 3670. Ova pred-roinanska riječ raširena je od Španjolske pa sve do centralne Ladinije i Furlanije. U sferu ovih ispitivanja ide i gallela, koja je ušla i u balkanski latinitet, kako dokazuje rum. gäleatä, kao i u vulgarni latinitet, iz kojega potječe njem. Gelte. U Hrvatskom Primorju govori se golida (valjda poštokavljeni akcenat za čakavski golida ARj. III 258) u značenju »malen drven sud, u koji se ovce muzu, ali se iz njega i pije«, odatle dim. gölidica. Pleteršnik I 227 je zabilježio golida u istom značenju. Ova pastirska riječ raširena je po čitavoj Romaniji, v. REW3 3656, ali nije potvrdena u klasičnom latinitetu nego u kasnijim glosama. Meyer-Lübke ispravno veli, da nije poznata povijest ove riječi. Značenje ipak upučuje na staru pastirsku terminologiju, u kojoj ima relikata iz predindoevropskih vremena. Promjena t > d u golida upučuje na podrijetlo ne iz balkanskog latiniteta nego iz Oglaja (Aquileia, Furlanija).4 Još treba zabilježiti iz materijala, što ga je Stampa sakupio na str. 45—46, izraze za »kozu bez rogova« iz alpinskih dijalekata Južne Francuske, Sjeverne Španjolske, Gornje Italije i romanske Švajcarske, gdje se pored refleksa od mutt- mott-mull- govori takoder (iikg pored muk, la čiika. Ovi posljednji nazivi za kozu bez rogova od naročitog su interesa za slavistu. Ovdje pomišljaino najprije na rum. izraz za kušutu ciutä »femeiu§ca cerbului, jelenova ženka«. Košuta je balkanski slavizam, koji se još nalazi u češkom i slovačkom, ali ga nema ni u poljskim ni u ruskim dijalektinia. Kako pokazuje rum. oblik ciutä, ko- je bez sumnje prefiks ne-poznatog podrijetla, možda predindoevropskog, usp. pojata pored jata, gdje takoder ne može biti govora o slavenskom prefiksu, kako bi se na prvi pogled pričinjalo. Prema tome je osnova od košuta pridjev šulъ »bez rogova«, koji Miklošič SEW 345 i Brückner SEP 558 potvrduju u svim slavenskim jezicima osim velikoruskoga. Po- 4 Upor. moje Osnove romanske lingvistike, I, § 4. Treba još zabilježiti, da galeta (vini) dolazi češče i u dalmatinskom latinitetu od 11. vijeka dalje; upor. Rački, Documenta, str. 77, 129—133, 135, 153, 180 (za god. 1069, 1080, c. 1090, c. 1091—9) i Jireček, Die Romanen in den Städten Dalmatiens, I, str. 90. četni konsosnant š- izmenjuje se na č- ne samo u rumunjskom nego i u madarskom suta csuta u istom značenju. Ispor. još č u srp.-hrv. čiila za oznaku : malenih ušiju kod ljudi i životinja« (ARj. II 99). Pridjev šutъ nije do sada mogao niko protu-mačiti iz iiidoevropskih sredstava. Kako spada u sferu pastirske terminologije, bit če za cijelo predindoevropska riječ. Upotrebljavam ovu priliku da navedem sa slovenačke i srpskohrvatske teritorije još nekoliko predindoevropskih riječi, koje se odnose na terensku terminologiji!. Za ovakovu terminologiju na Sardiniji Maks Leopold Wagner utvrdio je predindo-evropsko podrijetlo. Ovu terminologiju zanemario je Stampa u svojim istraživanjima. Za sada ču izložiti samo sumarno svoje mišljenje. Radi se najprije o srp.-hrv. grič »brežuljak, glavica«, potvrden od 13. vijeka, »velika vrlet« (Vuk); u bosanskoj Po-savini znači »nanesena drveta i šiblje sa humčicama«, toponim u Zagrebu, v. Mažuranič, Prinosi 357, naziv kraja (sjeverni dio Zumberka iznad Gorinje Vasi), v. ARj. III 425; kod Pleteršnika I 251 grli »Hügel, steiniger Ort, Schutthalde«. Pored oblika muškoga roda sa dočetnim -č postoji kod Hrvata i Slovenaca oblik sa -ž žen-skoga roda: griža, »stijena, kamen izlizan od vode« u Hrvatskom Primorju (ARj. III 440), takoder odatle izveden toponim Grižani »ljudi iz Griža«, u 15. vijeku, po Grižah, s Griž g. 1275, Grižami 1455, kod Pleteršnika I 252 griža »Schutthalde, Steingeröll, steinige Gegend«. Značajno je, da se č i i, koji se izmenjuju u hrv. i slov., takoder nalaze analogno i u talijanskom pridjevu grcggio pored grezzo »neob-raden, prost«. Meyer-Lübke svodi tal. pridjev na predrimsko *gredius REW3 3875 a. Naš konsonant -i običan je refleks za lat. di, kao u modiolus > žmulj, diaconus > žakan i t. d., dok -i odgovara lat. ti : tako u ratione > ralun. Prema hrv. i slov. refleksiina imali bi pretpostaviti predrimski pridjev *gredius pored *gret(t)ius. Obzirom na tal. mezzo < me diu ovo za talijanski pridjev nije nužno. Ako se od ovoga pridjeva izluči lat. sufiks -ius, koji može stajati i mjesto lat. -eus, dobiva se osnova *gred-, koja se semantički i fonetski tačno poklapa sa lirid m. f. pored hrida f. istoga značenja. Ova riječ ima svoju areu samo u slov. i srp.-hrv. Za nju ne postoji objašnjenje iz indoevropskoga, v. Berneker SEW 402. Naše i za zatvoreno e obična je pojava. Na predindoevropsko podrijetlo upučuje i alternacija djtt, koja se ne nalazi u indoevr. jezicima. Sto se tiče alternacije g/A i ona bi mogla biti predindoevropska, ali upučujem na hlače pored klašnje < lat. с al ce a REW3 1945 i hruške pored kruške. Grič se pojavljuje sa vokalom i u arbanaškom gërç(ë) »Spitze, spitzer Berg«, v. G.Meyer AEW 124, ali je ovdje posudenica iz srp.-hrv. Zbog istih fonetskih razloga, tj. zbog alternacije blpp, koja se takoder ne nalazi u indoevropskim jezicima, stavljam medu predindoevropske terenske termine i hrib u starom hrvatskom (ARj. III 694), toponim Hrib u Gorskom kotaru, upor. kod krčkih Romana Hràjbêl/ pridjev hribetan, slovenački hrib u istom značenju, Pleleršnik I 261. Od drugih slavenskih jezika nalazi se još samo u češkom chrib u istom značenju. Etimološki se veže sa hrbat, riječju, koja se nalazi u svim slaveii-skim jezicima, v. Berneker SEW 404; ali ni za ovu riječ ne postoji sigurno tuma-čenje iz indoevropskih jezičnih sredstava." Zbog toga držim, da hrib treba vezati sa predromanskom riječju greppo, koja se nalazi u talijanskim i retoromanskim na-rječjima u značenju »hrib«. Kao îemininum i sa vokalom i za e pojavljuje se u dal-matinskom latinitetu g. 1144: ad vallem que sclavonice dicitur Tirstenic, latine vero Calamet, exinde autein sursursum in parte aquilonis ad grippant, que est iuxta agro in quo sunt petre, que sclavonice brus nuncupantur. (Smičiklas, Codex, II, 56 piše suvišno grippa i brus sa velikim slovom, a radi se o apelativu, koji dolazi još dva puta u istom kodeksu X, 394, 396, god. 1338 u Splitu: in Lagarono magna terra iuxta duas grippas, terra una cum suis grippis.) Ovaj apelativ dolazi kao toponim god. 1324 u istom kodeksu IX, 212 terra posita ad Grippe. Danas se tako zove brežuljak kod Splita, tal. Grippi. Isto takav naziv za brdo nalazi se na Pašmanu. O. Meyer AEW 205 ima krep shkrep »Abhang« pored /grip »Kante, Rand«, upor. još Gartner, Rätorom. Gramm. 5. Jireček, Handelsstrassen 22 navodi iz popa Duk-ljanina G re puli pored Gripuii kao iine kraja za današnji Gr bal j, gen. Gr bi j a, isp. furlanski dem. gripule »Weinstein«. Meyer-Lübke REW4 3863 izvodi tal. riječ od predrimskoga grepp-, izjavljajuči da ne zna za postanje. Upor. i moj članak u NVj. XXIII (1915), 343, br. 5. Glede alternacije g\h, upor. gore hrid. Ispitivanje terenskih termina grič, griža, hrid i hrib dokazuje, da se na slove-načkoj i srpskohrvatskoj teritoriji iniaju tražiti predrimski leksički relikti. Na to naročito upučenje naziv male rijeke Karnahta za furlansko Cornap kod mletačkih (»beneških«) Slovenaca. Karnahta i Cornap poklapaju se samo u osnovi, ali ne i u dočetku. Ako se uporedi slovenački oblik Karnahta sa Curicta (naziv stanovnika) od Curicum, danas hrv. Krh, onda se mora zaključiti, da je Karnahta predslovenački pridjev izveden pomoču indoevropskog sufiksa -t kao i Curiata. Taj pridjev mogli su čuti pradjedovi »beneških« Slovenaca samo od predslovenačkih Karna. To znači, da Karni nijesu bili posvema romanizirani u vrijeme dolaska Slovenaca u ove kra-jeve. Ovo mišljenje izjavili smo ja i drug Škerlj u knjiži Oko Trsta, Beograd 1945, str. 174. Time je u isto doba bilo potvrdeno i ranije tumačenje Budimirovo o snaci »coloni regionis montuosae«.7 Od toga je hrv. prezime Snačii, danas krivo Svačič. Budimir je lumačio ovu riječ kao ilirski leksički relikt. Na bugarskoj teritoriji imamo 5 Upor. moju študiju Studi toponomastici sull'isola di Veglia u Archivio glotto-logico italiano XXIV (1930), § 85. e Machekovo tumačenje u praškom časopisu Slavia XVI 200—1, 213 ne uvje-rava me, isto tako ni tumačenje E. Lewy-a u Zeitschrift für slav. Pliil. I, 417. О torn drugoni zgodom. 7 Jugoslovenski istoriski časopis V (1939), 185—191. jasan lingvistički dokaz u topouimu Plovdin, danas Plovdiv, koji ne potječe iz grčkoga Philippopolis, tur. F Hibe, nego iz tračkoga prijevoda grčkog toponima Pul-pudeva »Filipov grad«.8 Kako su bugarski Slaveni ovdje još zatekli negreciziran ili neromaniziran predslavenski narod zvan Bessi, -orum, koji su još govorili svoj jezik u 6. vijeku, tako se ima uzeti i za Hrvate i za Slovence. Oni su zatekli još djelomice neromanizirane-ilire, Japode, Karne i t. d. Preko njih mogli su uči u naše jezike gore navedeni predindoevropski leksički relikti u latiniziranom (*gredius > griža i * gre t tius >grit) i nelatiniziranom obliku (lirid, hrib). O ostalim takovim reliktima bit če više govora u mome Etimologijskom rječniku hrvatskega ili srpskoga jezika, na-ko jem več godinama radim. Zagreb, 1950. 8 Upor. moju študiju Beiträge zur thrakisch-illyrischen Ortsnamenforschung u Schnetzovu Zeitschrift für Ortsnamenforschung VII (1931 ), 43 i sl. Résumé Dans la présente étude, le matériel ramassé par Stampa concernant le vocabulaire alpin d'origine préromane est complété par quelques mots slovènes et serbo-croates ayant trait à la même origine. En voici la liste: 1. bajta, brenta, kamba, mots empruntés au frioulan; 2. konablja, emprunt plus ancien que l'auteur rattache à la même racine que kamba < *cânaba; 3. gudura qu'il considère comme emprunt ancien de préroman ganda; 4. golida qu'il explique par galleta provenant d'Aquileia; 5. košuta, comparé à roumain ciutä, hongrois suta csuta et à adjectif slave èutb, • s'explique comme ayant le préfixe ko- d'origine non slave et, comme second élément, le mot apparenté à alpin çûkç, ciika. Cette liste est enrichie ensuite par l'examen de quelques termes se rapportant aux accidents de terrain, tels gril, griža, hrid, lirib que l'auteur rapproche de ital. greggio, grezzo, greppo, de grippa du latin dalmate, d'albanais krep, shkrep, gërç'é et du nom de la contrée Gripuli > Grbalj. Eu s'appuyant sur le toponyme bulgare Plovdiv de trace Pulpudeva et sur l'hydro-nyme slovène Karnahta, l'auteur finit par constater le fait qu'en slovène et en serbocroate il y a, en dehors des mots préromans dus aux différents intermédiaires romans, anciens et modernes, aussi de tels qui remontent directement aux Illyres, aux Iapodes et aux Carnes non romanisés tout à fait. L'étude renferme de plus les critères adoptés pour préciser l'origine préromane des mots en question. Henrik Baric IME REKE BOJANE Glasovni odnos i z medu antičkog imena reke Bojane Barbarina (Liv. XL1V 31, 3: Barbanna ab regione occidentis ex Labeatide palude oriens; Vibius Sequester s. v.: Barbanna IUyrico mari permiscetur) i srp. oblika Bojana još nije objašnjen. Seli-ščev, koji je pred tim pitanjem zastao,1 upučuje na S k okova izvodenja u Zeitschrift für Ortsnamenforschung IV (1928) 205, a Skok je, po mojem mišljenju, to pitanje više zamrsio, nego razmrsio. Istina, on je van svake sumnje u pravu, kad za objašnjenje srp. oblika Bojana polazi od *ba\fànna sa slovenskim prelazom pred-akcenatskog tudeg a u o (kao u Narona > Norin, Salona > Solin, poganinb < lat. pagânus), i za y u Bojana ukazuje na primere kao Molajica pored Motavica;2 ali on nemilo greši, kada zbog nuzoblika Babanna (Thesaurus linguae lat. II 1728) nagada da je r u imenu Barbanna grafički anticipirano n, koje je prepisivač krivo pro-čitao kao r. Izvorni oblik je Barbanna. U osnovi mu je barb-, ilirska reč za »blato«, koju je utvrdio još N. J o k 1, Eberls Reallex. I 86 i d., kada je ime savskog ostrva Metu-barbis (Plin. n. h. III 148) raščlanio u metu- »medu« (k arb. mjet »sredina« sa meduvokalnim bezvučnim dentalom kao u grč. цеха), i barb- (ka stind. barbara »ime jedne reke«, grč. ßönßopo? »blato«), uz koje J. Loewenthal, Zeitschrift für Ortsnamenforschung V 57 stavlja i stprus. Barbalan/te »via ad mare« i ime jezera Barben. Sa ilir. Barbanna potpuno se prekriva ime franc, reke Barbanne (Gironde), obrazo-vano, kao i ilirsko ime, pomoču sufiksa -anna, upor. J. Pokorny, Zur Urgeschichte der Kelten und Illyrier, 1938, str. 159. Sufiks -anna u ilir. Barb-anna nije »sasvim usamljen«, kako misli H. Krähe, Die alten balkanillyrischen geogr. Namen 43. U samoj užoj ilirskoj jezičkoj oblasti, on se nahodi u dosada neobjašnjenom imenu reke Korane (dokumentovanom još u latinskoj povelji kralja Bele od 24. dec. 1244 god.: in rivum dictum Koranna. Cod. dipl. III 239), koje je sufiksom -anna izvedeno od predroman. karr- »kamen«: bask, karri »krš«5», na što ukazuje okolnost, što »Korana prevaljuje krševit put, 1 Проф. A. M. Ce л иш чей, Слав, население в Албании, София, 1930, стр.240. 2 V. о toine Skok, Јужносл. Филолог III 74; Оелишчев, Очерки по македонской диалектологии III 105, bel. 1. 2» Upor. К. Oš t i г, Beiträge zur alarod. Sprachwissenschaft § 72; Razprave ZDHV v Ljubljani VIII, filol.-lingv. ods. 1, 27 i 41. dok se ne izlije u Kupu« (upor. R. Lopašič, Oko Kupe i Korane, Zagreb, 1895, str. 4), a prema čemu Kor-ana znači »Kamenica<.2b Sem toga, sufiks -anna se javlja i u ličnim imenima ilirskim, kao n. pr. M. Vivio Obbelian. Satnanna et C......CIL III 2610 (Salonae) i mesap.-ilir. brigannas CIM 18 — Gn. 17, kao i u onomastici iber-skoj — upor. Sisanna C 2051 i 2368. Isto tako sufiksom -anna obrazovana su, kao na Balkanu, i geografska imena i u evropskom zapadu, upor. Lemannus lacus, koje je zbog imena reke Lemuris začelo ligursko, pa i. r. Sermanna »la Sermane« (Drôme) i ime Loirine pritoke Bredanna. Samo geografsko rasprostiranje sufiksa -anna ukazuje na njegovo preindoevropsko poreklo, a u prilog toga odlučno govori i njegova alternacija sa -enna (upor. iber. Sisen(na) C 5450 pored Sisanna, ilir. Bigxévvav r>)v BaçâvXXioç rov 'IUvolwv Plut. Pyrrh. IX 2 prema mesap. brigannas), koje je ne-osporno mediteranski sufiks.3 Prema svemu tome, izgledalo bi, na prvi pogled, da je ilir. Barb-anna ievr. reč izvedena mediteranskim sufiksom, dakle hibridna tvorba, kao što je to sigurno Boudenna, čija je osnova nesumnjivo keltska, upor. A. Trombetti, Saggio di antica toponomastica mediterranea 92, i kakvo bi bilo pomenuto ime Loirine pritoke Bredanna, kada bi veza sa balt.-slov. *bredö »gacam, gazim po vodi«, na koju pomišlja Рокоту o. c. 150, bila sigurna. Ali je u našem slučaju, zbog franc. Barbanne, teško pomišljati na to da je oblik Barbanna podjednako obrazovan od ievr. osnove i predindoevropskog sufiksa, i u Uiriku, i u keltskoj jezičkoj oblasti. Pre če biti da je i ilir. barb-, s kojim ga Jokl 1. c. dovodi u vezu, predindoevr. porekla, isto kao i neproširena osnova bar- u kelt. Masta-bala (disimilovana od Mastra-bara) zbog predromanskog barrum »glina«, na koje je ukazao Oštir, Архив II 287. 2b Domišljanje H. Krahe-a ар. E. Dicken mann, Studien zur Hydro-nomie des Savesystems u Archiv. Europae Centro-orient. VII (1941) 217 da Korana stoji u vezi s ilir. imenom mesta Corinium (Plin. 3, 21) otpada iz fonetskih razloga, jer bi se za predakcenatsko ilir. o moralo u našem jeziku očekivati Ъ > a, upor. Corini > Къгтъ > Karin, Scodra > Sfodbri > Skadar, Bononiae > Bidim. 3 Sufiks -enn- javlja se, kao u Iliriku, i u ligurskim toponimima kao Kêfi/ievov llnoç (od Kéfievvov v. Kretschmer, Zeitschr. für vergl. Sprachw. XXXVIII 115), Curenne »Currence« (Isère) i t. d., zbog čega ga Pokoril у o. c. 82 ubraja u indoevropske formante, zajedničke ligurskom i ilirskom jeziku, gubeči iz vida etrurska imena mjesta kao Ravenna i likiska kao Yzêvva i t. d. Predievr. karakter sufiksa -enna naročito se jasno ogleda u lig. Palavenna (dokumentovanom od XI. stol., v. Lamboglia, Bollettino delta R. Deputazione di sloria patria per la Liguria — Sez. In ga и na e Inlemelia II [1936] 286), gde je pomoču sufiksa -enna proširen predrom. relikt: palava (v. Bat tis ti, / derivati neolatini del mediterraneo pre-indoeuropeo »pala« u Ce fastu 1X11—2 [1933]), izveden od pala predievr. sufiksom -av, koji je i iberski, upor. Meyer-Lübke, Homenaje ofricido a Menendez Pidal (1925) 65 id. Ni -enn- u ilirskim imenima lica kao Anduenna Batonis CIL III C III i t. d. i u ligurskim plemenskim imenima kao Bagienni, Ucenni ne može se odvajati od -enn- u imenima istoriskih etrurskih ličnosti kao Tarqucnna, Vibenna, Porsenna i likiskih demotika na -efini-. U prilog toga govori i predgrč. SvfiaQiç ïizvor u Aheji«, koje Jokl 1. c. s pravom povezuje sa ilirskom reči. Grč. ßotjßonoz, s kojim Jokl poredi ilir, barb- u Metu-barbis, je začelo reduplikovano ßoo-ßopoc, što takode ukazuje na preindoevropsko poreklo njegovo. Fonetski odnos izmeau (pred)ilir. Barbanna i oblika *Ьацаппа, na koji se svodi srp. cblik Bojana, objašnjava se disimilacijom (r) — n, a ova se, kako je jasno uočio Jokl, Indogerm. Forschungen L 33 i d., mogla izvršiti jedino u arbanaskom jeziku, gde je ilabavo« artikulisano n bilo fonetski i akustički slično nazalnom r, na što, prema oštroumnom zapažanju H. Pedersena, Kritische Jahresberichte über die Fortschritte der roman. Philol. IX/I 214, ukazuje toskiski rotacizam, t. j. zamena meduvokalnog -n- sa -r-, Medutim, arbanaskog refleksa praarb. oblika *Ваџаппа nema. Srednjearb. Buanë (Kristoforidhi, AsÇixôv xrtq atßavixfe у/Љаа^ 53; Hahn, Alban. Stud. III 15, 2), na koje je ukazao Skok, Diturija IV (1929) 20 (sa arb. zamenom и za predakcenatsko slov. o, kao u arb. bujdr od srp. boljar) je arbanaski refleks slov. nuzoblika *Bovdna, koji je istisnuo oblik Bojana zbog fonetske istovetnosti sa slov. imenom reke Bojana, izvedenim od opčeslov. imena ВојапЂ, kakvo nam se očuvalo u bug. Bojana, imenu pritoke Iskra, i mnogobrojnim toponimima, upor. Miklosich, Denkschriften der Wiener Akad. XIV 16, 17. Drugo arb. ime Bojane, u lokalnom skadarskom govoru Ban od ranijeg Buenë (dokum. od 1406 god., upor. Act. Alb. II 26, Appendix N2 Ю) sa pravilnim -ue- od -au- pretpostavlja oblik *Bâu(a)nna nasuprot *Ваџаппа, od kojega je srp. Bojana, *Bovana > arb. Buanë, upor. Jokl 1. c., koji medutim hronološka pitanja u vezi sa odnosom izmeau oblika Barbanna, *Вацаппа i *Bâu(a)nna nije sasvim izveo 11a čisto, iako su ona vrlo značajna za stvaranje suda o tom, kada su Sloveni preuzeli od Arbanasa ime reke Bojane. Od kako je naime staru hipotezu o kontinuitetu Arbanasa u njihovoj sadašnjoj postojbini odmeuilo, prvenstveno zaslugom lingvističkih ispi-tivanja, učenje o ranijoj postojbini Arbanasa u unutrašnjosti Balkanskog poluostrva,' nametuulo se samo po sebi pitanje: da li su se oni doselili p Arbaniju pre ili posle Slovena. Nasuprot Seliščevu, po kojemu su Sloveni u Arbaniji zatekli samo Romane,5 Jokl smatra, baš na osnovu imena reke Bojane, da su Sloveni u okolini Skadra zatekli Arbanase," što i ja mislim, ali što Jokl po mojem mišljenju, nije dokazao. Pomeranje akcenta Ваџаппа > Bâ\f(a)nna izvršilo se posle dolaska Slovena, koji preuzimlju to ime sa još nepomerenim akcentom (upor. i Dürres od Оъгйёь), a i paralelizam razvitka à и > ue u Buene < Ваџ(а)ппа i arb. rrue od slov. ravx.n%, na kojem Jokl insistira, pokazuje jedino da se arb. prelaz àu > ue vršio otprilike do * K Jireček, Geschichte der Serben I 152; Jokl, Reallex. der Vorgeschichte 92; P Skok, Архип II 114 bel. 3; Zeitschr. für Ortsnamenforsch. IV/2 205 id.; 11. B a r i č, O uzajamnim odnosima balk, jezika [= Библиотека Архива пп арбан. стар. IV, 1937] §§ 25, 26. 5 о. с. 73. - « I. е., v. i Slavia XIII (1934-1935) 286 i d. 10. veka, kada je ь u ravbni ispalo. Rešenje tog spornog pitanja nahodi se, medu t im, u rešenju pitanja, kada se izvršila arbanaska disimilacija (n) — r u Barbârtna > > Вацйппа u koje Jokl ne ulazi. Ona može biti samo predslovenska, jer arbanaski rotacizam, koji se zasniva na akustičnoj i fonetskoj istovetnosti »labavog« n i nazalnog r, nije obuhvatio ni najstarije slovenske elemente arbanaskog jezika.7 Arbanaski rotacizam obuhvata, naprotiv, reči latinskog porekla, a da se ta promena izvrši, trebalo je da protekne duže vremena. Prema svemu tome, doseljenje Arbanasa u svoju novu postojbinu padače pred kraj latinske epohe. Zagreb. 7 Tosk. vré, vrërèté »mračan, mutan«, koje Jokl, Indogerm. Forsch. XXXVI 106 i d. i Va smer, Stud. zur alb. Wortjorsch. 65, povodeči se za G. M ay er от, Etym. Wörterbuch 65 izvode iz poznoslov. (!) vrani = ievr. *џгз-по- koje u arba-naskom jeziku pravilno postalo vrgra-, upor. moja izvoaenja u Albanorumänische Stud. I, 118; P. Skok, Архип II/2, 331 bel. 31; Meyer-Lübke, Rumänisch und Romanisch (Acad. Romana, Mem. sect, liter, ser. III, torn. V, mem. I, str. 4. Résumé Il est évident que le nom du fleuve serbe Bojana dérive de *Ьацаппа, ce qui a été costaté déjà par P. Skok, ZON F IV 205, qui cependant a tort en affirmant que la variante Babanna (Tlies. ling. lat. II 1728) soit la forme primitive, et Bar-banna (Liv. XLIV 31, 3) une forme corrompue. Barbanna est identique avec le nom de fleuve Barbanne (Gironde), et dérive de barb- »la boue«; pour le suffixe -anna cfr. le nom de fleuve préslave, encore inexpliqué, de Korana (Croatie) qui dérive du prérom. karra, »pierre«. Le rapport phonétique entre Barbanna et *Ьацаппа s'explique par la dissimilation (r) — я, indiquant ainsi une médiation effectuée par l'albanais où le n »labile« était phonétiquement et acoustiquement identique, cfr. N. Jokl IF L 37, Slavia XIII 799 qui, toutefois, n'a pas élucidé le problème de l'époque à laquelle ce nom illyrien-albanais ait pénétré dans le slave. La forme slave Bo(j)ana (< *Ьацаппа) contre celle albanaise Вйепё > Bun (< *bä\ianna) démontre clairement que l'emprunt est antérieur au recul de l'accent albanais qui, lui aussi, est un phénomène relativement tardif, cfr. Dürres < Di.râfb < Dyrrâchium. Mais, étant donné que le rhotacisme albanais conditionné par le caractère »labile« du n albanais n'embrasse même pas les plus anciens emprunts albanais au slave, il s'ensuit que la dissimilation (r) — n dans Barbârtna > Ьацйппа a eu lieu avant les contacts albano-slaves. 1.'opinion de Seliščev d'après qui les Slaves, en pénétrant en Albanie, n'y auraient trouvé que des Romans, est donc erronnée. S t j e p a n I vsič O ZNAČENJU PRIJEDLOGA 5Ъ S AKUZATIVOM U SLAVENSKIM JEZICIMA 1. Za prijedlog s'b, koji je u današnjim slavenskim jezicima običan s genitivom i instrumentalom, znamo, da je u starije doba dolazio češče i s akuzativom. Za hrvatskosrpski se jezik uči da u njemu prijedlog s s akuzativom dolazi samo uz imenicu strana, koja u tom slučaju mora biti združena s kojom pokretnom riječju (v. Maretič, Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika2, 1931, § 547 g). Pri tom treba reči, da se s primjerima kao s ovu stranu (za oznaku mjesta) ne smiju miješati primjeri kao sa stotinu ljudi, s polovicu muke i dr., gdje prijedlog s sa obamrlim akuzativom ima službu, koju ima inače s instrumentalom. Broz-Ivekovičev Rj. u članku o prijedlogu 5, sa i ne ističe napose njegovo slaganje s akuzativom; u njemu se pod I, 6) veli samo: jpokazuje mjesto na pitanje gdje? — S ove ili s one strane n. p. Save (a i: s ovu ili s onu stranu) ... Rj. On je bio s onu stranu vode, ja sam bila vodi s ove strane. Here. 145. Upravitelj s ovu stranu rijeke, ... upravitelj s one strane rijeke. Jezdr. 5, 3.6.«. Više takvih primjera navodi Daničič u »Srbskoj sintaksi» (1858), i to primjere s akuzativom stranu na str. 416 i s genitivom strane na str. 304/5, od kojih ču ovdje spomenuti samo dva iz narodnih pjesama: Pa natoči tuluminu vina, objesi je o sedlo Sarinu, s drugu stranu topuzinu tešku — Objesi ga Sarcu s desne strane, a s lijeve tešku topuzinu. Da se pored primjera kao: sjedni s one strane (ili s onu stranu) govori i: mahni se s ove strane, t. j. da se genitiv strane s prijedlogom s uzima za udaljivanje, to je jasno samo sobom prema običnoj upolrebi prijedloga s (nekoliko primjera ima i Daničič na str. 300/1). No koliko bi se s ovu ili 5 onu stranu moglo uzeti i za udaljivanje, na pr. otiii s lijevu stranu na desnu, ne kazuje ni Daničič ni Maretič; u takom značenju mogao bi se izmedu Daničičevih primjera na str. 416 shvatiti pri-mjer: S drugu stranu na don ju kapiju izliječe Bakal Milosave (isp. dalje na kraju ovoga odjeljka staroruski primjer sa s uz akuzativ duala na pitanje odakle?). U današnjem hs. književnom jeziku sveže kao s ovu stranu Save sve su rjede; Ristič- Kangrga ima samo s ove strane Save. Akuzativ imenice strana uz prijedlog 5 dolazi gdješto i u drugim slavenskim jezicima (v. u Miklošiča, Syntax 443). Potvrde za stariji ruski jezik donosi Srez-njevski (v. Materialy dl ja slovarja drevnerusskago jazyka III 638). Šahmatov navodi za noviji osim poslovice: S odnu storonu Čeremisa, s druguju beregisja (iz Dalja) samo jedan primjer iz »Pisarna« Petra Vel.: (Бъ) storonu Švedy, z druguju Poljaki (v. Sintaksis russkogo jazyka I, 1925, 385). Ušakovljev Tolkovyj slovar' russkogo jazyka IV, 1940 s. v. s nema ni jedne takve potvrde, pa prema tome vidimo, da se staro slaganje i u ruskom jeziku gubi. Za slaganje akuzativa imenice strana s prijedlogom s može se reči da nije iskonsko: ono se razvilo, pošto je nekadašnji akuzativ cilja stranu obamr'o. Iz sla-venske je gramatike poznato, da je sam akuzativ nekih imenica poslije glagola kre-tanja služio za izricanje cilja na pitanje kamo? gdje? (v. Miklošič, Syntax 391 i Vondrâk, Vergl. slav. Gram. II5, 271). Kao što mi danas govorimo na pr. stati ili stajati kraj rijeke, gdje je prijedlog kraj upravo akuzativ imenice kraj, tako se nekad govorio i akuzativ imenice strana; potvrdu imamo i u staroslov. primjeru: Strang sëvera oh, grada obrešteta tëla mojego izvrbžena na suho. Suprasal. zb. (izd. Sever.) 154 23—24. A kao što se dijalektički govori ovkraj ili onkraj rijeke, onkraj groba (u ARj. bez primjera), tako se i nekadašnje ovg ili ong Strang u primjerima kao: stati i sto jati ovg ili orig Strang rèky u prvoj službi s vremenom toliko slabije osječalo, da se onda mjesto sintaktički normalnoga : stati s ove ili s one strane rijeke (kao stati s ovo ga ili onoga kraja) moglo razviti: stati s ovu ili s ona stranu rijeke. Nekad se mjesto ova ili ona strana rijeke govorilo i ov ili on pol rijeke, a kako su u rijeke dvije obale, to je često bilo prilike i za upotrebu akuzativa duala obè strane ili oba poly u značenju akuzativa cilja, kako imamo u staroruskom primjeru: staša oba poly rëky Buga. Chron. Nestor, (ed. Miklosich) 88, 16. U starom hs. jeziku imamo stare duale obi strani i oba poly sačuvane i u obličju objestran (obi-stran) i obapol, gdje je krajnje -i otpalo, kako često i drugdje otpada. Za obapol, u značenju »sa obje strane«, koje se ne tumači potpuno, ima ARj. VIII, 307-1 dva primjera, jedan iz Koluničeva zbornika (iz g. 1486), a drugi iz pisma Krištofa Frankapana (iz god. 1526), koji (ovdje upotpunjen) glasi: Otijuči car obleči Budin, mora svoju vojsku razdvojiti na dvoje obapol Dunaja. Za objestran (obistran), koje postaje otpadanjem krajnjega vokala od duala obi strani, ima ARj VIII, 371W372» više primjera, ali sâmo obličje nije u njemu protumačeno; pogrešno je uzeto kao adverb prema adjektivu objestran (na pr. pečat, mač, obečanje). U ARj. ni adj. objestran ni adv. objestran nemaju akcenta, a da se danas govori jedno i drugo, adjektiv bi imao akcenat objèstran, a adverb objeslrCtn. Primjeri su u ARj. iz Maruliča, S. Menčetiča i Veiraniča. Ovdje navodim dva primjera, i to iz Maruličeve »Judite« III, 72 prema izdanju iz god. 1521: To rekši i suzam ustaviv izvora, pričaše obistram (tako mjesto obistran radi rime sa suzam) tišit Akiora; — iz Menčetiča: Nosi dva pramena objestran (t. j. na jednoj i drugoj strani, s jedne i s druge strane) od zlata. Prema primjerima kao s ovu stranu, s drugu stranu mogao je i ispred duala oba poly doči prijedlog s. Tako Miklošič navodi iz jednoga srpskoslov. mineja: sh oba poli i sb oba polh (v. Lex. palaeslov. s. v. si), a u Sreznjevskoga nalazimo za staroruski jezik i primjer: sb obe polovinè (g. 1375) za oznaku mjesta na pitanje gdje? (v. Materialy III 638). U ARj. VIII, 372» ima i primjer iz Hektorovičeva »Ribanja« (1556): Vali ju (t. j. plav) busahu nemilo s obistran. Za taj primjer veli urednik da je u njemu »valjada griješkom uzet pred adverb još prijedlog s«. Da je ta napomena nepotrebna, t. j. da tu prijedlog s može po smislu pristati, pokazuje pored drugih i ovaj staroruski primjer: roby i bčgleci vydati яъ obè storonë (iz 15. v.) na pitanje odakle? (v. Sreznjevski, Materialy III 638). 2. Za prijedlog s sa genitivom uči hs. gramatika da izriče mjeru u primjerima: debela slanina s podlanice, odskočilo sunce s kopija (v. Maretič, Gram.1' § 531). Više primjera ima B.-I. Rj. (s. v. s} sa pod 3), gdje se pored drugih primjera čita i: sa dobre šake širok, s tri prsta debelo, s širine jedne cigle (sve troje iz Vuka), u dužinu s pedi, prag... s jedne trske (iz Daničiča). I u Ristič-Kangrge s. v. s, sa pod 7. čitamo: s prsta debeo »fingerdick«; s dva prsta debeo »zwei Finger dick«; s palca debeo »daumendick«; s rake debela zmija »armdicke Schlange«; s podlanice »handbreit«. Daničič navodi primjere samo iz 19. vijeka (v. Srb. sint. 307). U današnjem hs. književnom jeziku upotreba prijedloga s sa genitivom za izricanje mjere nije česta, zato je i Maretič u 1. izdanju svoje Gramatike (v. § 536 с na str. 544) rekao, da prijedlog s »k a t k a d (ovdje istaknuto) izriče i količinu« (bolje bi bilo, da je rekao velilinu). U današnjem književnom jeziku mjera se najčešče izriče samim akuzativom, pa bi se na pr. mjesto debeo s pedi reklo obično debeo jednu ped (v. Maretič, Gram. § 546c). Vukova rečenica u Rj. s. v. tvorilo-. Tvorilo načine čobani od lipove kore: ogule koru (s dva ili tri prsta Uroku) s lipiča — bila bi danas za večinu običnija ovako: ...ogule koru (dva ili tri prsta široku) s lipiča. Vukovo: odskočilo sunce s kopija (u Rj. s. v. s, sa) rekli bi danas mnogi: odskočilo sunce za koplje —-, a i Vuk ima: ...i doklen sunce dobro kopiji (mjesto s dobra kopija) ne oskoči (Npr. 263). Pored: Kad je Sarac sagledao vilu, po s tri kopija u visinu skače, po s ietiri dobre u napredak (Npj. 2, 217) ima i: Vranac mu se mahom po-mamio, po tri kopija u nebesa skače (Npj. 3, 236). Koliko se u našim primjerima sa s izriče mjera od prilike, onda je vrijedno, da uz- primjer iz Daničičeva prijevoda Sv. pisma: Lakat bješe s podlanice duži od običnoga (Ježek. 40, 5) spo-menem i ovaj iz Vuka: kislica..., na suknji postava odozdo iznutra (oko jedne podlanice široka) (u Rj. 2701'), a k tome i ovaj iz Vuka: krmača se zove oko tri prsta dugačko i podebelo drvo (u Rj. 304"), mjesto s tri prsta. Naša današnja upotreba prijedloga s sa genitivom za mjeru kao: debeo s prsta, s palca, s rake, sa šake, s podlanice i dr. neče biti stara, jer u drugim slavenskim jezicima dolazi prijedlog s s akuzativom za izricanje mjere. Potvrde vidi u Miklošiča (Lex. palaeoslov. s. v. sb i Syntax 443—445) i u Vondrâka (Vergl. slav. Oram. IP, 315). Najstarija potvrda za spoinenutu službu prijedloga s s akuzativom bio bi pri-mjer, što ga Miklošič navodi iz Suprasal. zbornika 220, 17 : na leto se sb tri smokvi rodi »ungefähr drei feigen« (v. Syntax 443). To je prema tekstu u Miklošičevu izdan ju »Monumenta linguae palaeoslovenicae e Codice Suprasliensi«, Beč 1851. U Severjanovu izdanju čita se taj primjer ovako: (i prosto rešti) na lëto sesb' tri smokvi rodi 300, 24, s bilješkom uz 24. redak: тй> %Qova> Hov тд/а oi-xa txagrcoipôptjeev. Prema Severjanovu izdanju meče i R. H. Meyer u svoj Altkirchenslavisches Wörterbuch des Codex Suprasliensis (1935) sesb lôov 300, 24. Meni se čini, da je Miklošič bolje čitao; meni, bar za sada, nije poznato iz kojega drugoga spomenika takvo sesb; u samom Suprasal. zb. dolazi mnogo puta samo se. Ja bih staroslov. tekst prema prvom prijevodu ovako shvatio: na lëto = rw zqovw, se = Moi, sb (asimila-cijom mjesto sb) tri = rgla. Prepisivači su, ne imajuči pred sobom grčki tekst, lëto se mogli shvatiti i drukčije, t. j. se uzeti za pokaznu zamjenicu; to su mogli učiniti i po sadržaju dotičnoga života, u kojem se pred tim pripovijeda, kako je episkop Jovan zasadio sjeme smokve u kamenu, koje je izraslo u visoku mladiču, koja »na lëto se si> tri smokvi rodi«. Ako je tako, kako ja mislim, onda valja reči, da ni Severjanov ni Meyer nijesu pomišljali na svezu s7, tri. Iz današnjega našega jezika našao sam prijedlog s s akuzativom tako upotreb-Ijen samo u Moskovljevičevu Rusko-srpskom rečniku (1949) u primjeru: štap s prst debeo prema ruskom: paločka s palec tolščinoju. No iz primjera u Miklošičevu Leksikonu i Sintaksi vidimo, da je i u starom srpskoslov. jeziku dolazio prijedlog s s akuzativom za odredivanje približne mjere. Izniedu drugih primjera, što ili Miklošič spominje, navest ču ovdje samo jedan iz Mihanovičeva Homilijara iz 13. v. (u Arhivu Jugoslav, ak.): ne beaše ni sb pedb zemlje : ovre (ovSe) aniDauij уГ/ç. U staroruskim se spomenicima nalazi mnogo primjera, gdje 5 s akuzativom pokazuje mjeru, i Sreznjevski dijeli te priinjere prema tome, kakvu mjeru odreduju (v. Materialy III, 638). Upotreba akuzativa s prijedlogoin s za odredivanje mjere i u današnjem je ruskom jeziku vrlo obična i široka. Ona je dosta obična i u polj-skom jeziku, samo u njemu staro sb glasi z kako i iz(ъ), pa se razlika kojiput ne osječa; ispor. na pr. : main z g(b( chleba, t. j. koliko mi usta trebaju, koliko mi za život treba; daj mi z kawalek (= komadič) chleba; czekal z godzin( (= od prilike jedan sat). Jednaka je upotreba bila dosta česta i u staročeškom jeziku, a danas je, osim jednoga slučaja, o kojemu ču dalje (pod 3. pod kraj) govoriti, ograničena u glavnom na moravski govor (v. Gebauer-Trâviiiêek, Historickâ mluvnice jazyka ëeského. IV. Skladba. 1929, 489/90). Kad ogledamo spomenute naše priinjere, u kojima genitiv s prijedlogoin s odreduje mjeru, vidimo da se u svima odredu je materijalna veličina, t. j. u njima se kazuje, kako je što debelo, široko, visoko, a ni u jednom primjeru, što ih Daničič ima, koji nijesu ovdje spomenuti, ne odreduje se vri je me ni količina ili broj, t. j. ne kazuje se, kako je du go što trajalo ili koliko je čega na broj bilo. Nema u nas primjera, koji bi odgovarali ruskima kao na pr.: s minuta (= od prilike jednu minutu) prostojali molča; probudu u njego s nedelju (=> od prilike nedjelju dana); s god tomu (= od prilike prije godinu dana). Ono, prema čemu se u našim primjerima odreduje mjera, može samo sobom služiti za mjeru (na pr. prst, palač, laka, podlanica, ped, koplje). Ni u jednom našem pri-mjeru u Daničiča ili u Broz-Ivek. Rj. za ono, prema čemu se što mjeri ili o m j e -ru je, ne uzima se što živo; medu njima nema primjera, koji bi odgovarali ruskima kao na pr. : sobaka rostom s то ju (= pas velik kao moj) ili: on rostom s menja (=■ on je visok kao ja, on je moje višine), gdje akuzativ s prijedlogom s kazuje sličnost s kim ili čim, kako je i u narodnom: poživi-ka s moje (= kao ja). Koja se sve mjera u ruskom jeziku odreduje akuzativom s prijedlogom 5, može se vidjeti u Ušakova (v. Tolk. slov; russk. jaz. IV, 1940, s. v. s5 pod 12.). 3. Iz navedenoga ruskoga primjera: on rostom s menja, gdje oblik menja treba uzimati sintaktički kao akuzativ, vidimo, da u akuzativu s prijedlogom s, prema kojemu se s obzirom na visinu omjeruje treče lice on, stoji prvo lice ja. Razumije se, da se može i obrnuto reči: ja rostom s njego. Ovdje je ono, prema čemu se omjeruje jedilo lice s drugim, izrijekom rečeno, t. j. rost, no to ne mora biti rečeno, to se može iz konteksta ili prema situaciji razumjeti. Tako u Krilovljevoj basni »Ljaguška (= žaba) i vol« (I, 6), gdje žaba videči vola i naduvajuči se, da bude krupna kao 011, pita drugu žabu: čto, budu l' ja s njego? t. j. »hoču li ga dostiči u krupnini, hoču li biti jednaka s njim, hoču li mu biti ravna, hoču li biti kao on?« Tu se akuzativom s prijedlogom s izriče poredenje, kako se to vidi i iz daljih riječi u samoj basni: zatejala v dorodstve s njim sravnjatbsja i končila na tom, čto, ne sravnjavšisja s volom, s natugi lopnula. Za nas je u ovom članku znatniji dalji primjer. Miklošič i u Leksikonu staroslov. i u Sintaksi govoreči o prijedlogu si, cum acc. quantitatis navodi i primjer: mogli li si пъ. chron. I. 53. IV. Taj primjer sani po sebi nije dovoljno jasan; prema označi literature u Lexiconu na str. VII, trebalo bi da je uzet iz? Nestorova Ljetopisa, i to prema izdanju »Polnoe sobranie russkichb lëtopisej [izdannoe... Arlieografičeskoju kommissieju. Tom pervyj. I. II. Lavrentievskaja i Troickaja lëtopisi], Sanktpeter-burg'b. 1846. No zagledavši u to izdan je, našao sam, da se 11a str. 53 ne čita: mogu li si пъ, nego: mogu li sja. U bilješci рак uz riječ sja dodaje izdavač varijantu sъ nego (t. j. nego) l(patijev. prijepis). H(lebnik.) i si, опъ T(roick.). Ipatijevski prijepis, koji mi je pri ruci u 2. izdanju iz g. 1908, ima s nego. Iz Miklošičeva izdanja »Chronica Nestoris...«, Beč 1860, vidimo, da je si, n\> (t. j. rib) izdavačeva korektura teksta, jer se u napomcnama uz to mjesto na str. 208 čita si пъ ita recte: si, nego I. Ch. si oni, T, Spomenuti primjer čita se u Miklošičevu izdanju 11a str. 75, pa bi ga trebalo s tom stranom i citirati (u Vondrdka IIs 315 preuzet je Miklošičev primjer s pogrešnom oznakom strane). Primjer se nalazi pod g. 6500 (= 992), gdje se pripovijeda, kako se Vladimir, vrativši se s »hrvatske vojne«, sreo na Suli s Pečenezima i našao u neprilici ne imajuči junaka, koji bi izišao na mejdan peče-neškom mejdandžiji, dok mu jedan starac nije spomenuo za svojega najmladega sina kožara, koji je bio neobično jak, ali je ostao kod kuče. Kad ovaj pozvan dode pred kneza i čuje, da bi trebalo da izide na mejdan, reče knezu: »knjaže, ne vëdë, mogu li 5ъ пь, da iskusjatb mja«. Prema onom, što je rečeno o značenju prijedloga s s akuzativom lične zamjenice, riječi mladoga kožara treba razumjeti ovako: kneže, ne znam, mogu li koliko on, je U moja snaga jednaka s njegovom ili prema njegovoj, jesam li jak kao on (ili po njemačkom jeziku: jesam Ii mu dorastao), ogledajte me. No čini se, da i neki Rusi nijesu pravo shvatili kožareve riječi. Tako se na pr. u knjiži Oorbušine i Jakovljeva »Russkij jazyk« (Moskva 1946) na str. 101 donosi staroruski tekst priče o našem kožaru s njegovim riječima: »knjaže! ne vëdë, mogu li so пь (t. j. so n), i da iskusjatb mja...<, a na str. 102 prijevod prema knjiži prof. Vinokura »Russkij jazykc (1945): »Knjazb, ne znaju, mogu Ii ja s njim (bo-rotbsja), pustb menja ispytajut...«, gdje su istaknute riječi uzete u prijevodu prema riječima, što ih je kožaru, kad je pokazao svoju snagu, rekao Vladimir: jMožeii sja s ттъ Ьогойл Sada ču se vratiti na češki jezik. U češkom se jeziku akuzativom sa s kazuje, s kim je tko jednak ili što može. Obično se govori: jsem ili nejsem s to, t. j. mogu ili ne mogu to, sposoban sam ili nišam sposoban za to. Tako je i u staročeškom jeziku (v. Gebauer-Trâvniëek, Skladba 489); ispor. na pr. iz Štitnoga: (lidë) nemohû s to byti. No napose hoču da istaknem, da i u staročeškom jeziku ima potvrda za izričaj byti s% пь (= staročeš. se n) u značenju »biti ravan njemu«. U primjeru, što ču ga dalje navesti, imamo potvrdu i za akuzativ pl. sb rîç (= staročeš. s né). U t. zv. Dalimilovoj kronici (iz početka 14. v.) pripovijeda se i o tome, kako je Vilém Zajiec iz Valdeka, ne moguči mirno puštati Nijemce da mu pustoše zemlju, navalio na njih i sretno ih potukao. To se u staročeškim stihovima kazuje ovako: U mâle poteče proti mnohu, rka: vëdê, že s ni byti nemohu, ale ufaji do pomoči svatého Vâclava, jenž jest mocnâ i vërnâ ëeskâ hlava, na jeho milost chci k nim jiti. (Gebauerov primjer popunjen prema izdanju V. Hanke 1853, 210.) Tu eto naš Zajiec, osječajuči svoju slabost prema mnogobrojnijemu neprijatelju, izjavljuje: »znam, da moja snaga ne može biti prema njihovoj«, i to jednakim jezičnim izričajem kojim je u ruskom Ljetopisu mladi kožar, ne poznajuči još svoga protivnika, rekao: »ne znam, je li moja snaga prema njegovoj t. No tim izričajem nije povezana samo ruska i češka kronika; njim je s njima povezano i naše jedno staro djelo, Maruličeva »Judita«, i to me je upravo i potaklo da napišem ovaj članak, 24 Slav. revija 365 u kojem sam se morao dulje zadržati upravo na staroruskom i staročeškom primjeru prema jesmb ili mogç sb ri(. 4. Ogledajuči novo jubilarno izdanje Maruličeve »Judite« Zore, državnoga izdavačkog poduzeča Hrvatske, Zagreb 1950, sa tekstom i komentarom Marcela Kušara u Matičinu jubilarnom izdanju »Judite« g. 1901, koje je revidirao Vjekoslav Stefanie, zadržao sam se na dva, upravo podjednako nejasna mjesta, koja ce poslije ovoga mojega članka biti razumljiva. Prvo je mjesto u I. »libru«, gdje se pripovijeda, kako se Olofernu poslije njegovih prvih pobjeda nitko više ne usuduje oduprijeti, nego se svi, kamo dode, pokorno predaju. Ovo se posljednje ovako kazuje: Tako t ognjenu vlas Oloferna slišav, trepi svak ter za glas pitav i sva kušav, posle poslaše, i stav oni tiho prida nj, ništare ne postav, pridaše se poda nj. Jer bit ne moguč sanj, pridat se voliše, i spustivši se na nj, komu tako riše: »Ne hti od nas više, molimo, sila tva, vner ka naša biše, tva da je zemlja sva. II, 45—52. U tumaču uz 49. stih: jer bit ne mogač sanj, pridat se voliše — čitamo u Kušara: sanj: bit če talijanski sani, zdravi; — u Stefaniča: bit ne moguč sanj: ne mogavši biti časni (= samostalni, v. Rječnik); u Rječniku meče Stefanič: sanj, a, e, častan, dostojan (ispor. crkvenosl. i rus. sam.). Ne treba da napose dokazujem, da ni Kušarovo ni Štefaničevo tumačenje ne zadovoljava ni fonetički, ni morfološki ni semantički. Po mojemu shvatanju stih 49. treba ponajprije da se čita: Jer bit ne moguč sa nj, pridat se voliše —, gdje se sa nj rimuje sa prida nj u 47., poda nj u 48. i na nj u 50. stihu. Maruličeve je pjesme izdao nekad Jagič u I. knjiži »Hrvatskih starih pisaca« (1869); u njega je štampano prida-nj, poda-nj i na-nj pored sanj. Po onome, što je naprijed rečeno za starorusko so A i staročeško se il, kojeniu odgovara Maruličevo sa nj, spomenuti stih znači: jer se volješe predati ne moguii biti mu ravni, t. j. ne moguči mu odoljeti (radi se o obrani, a ne o napadanju). Drugo je mjesto u VI. ilibruc, gdje se pripovijeda, kako je Ozija, kad su Betu-lijani, poslije Olofernove propasti, počeli goniti asirske čete, poslao poruku u druge gradove, gdje su se gradani od straha zatvorili, neka izidu iz gradova i navale na Asirce ne puštajuči ih da živi utnaknu. Ovo posljednje kazuje Marulič ovako: Ozija da na nje od gradov pripuste, jer če biti sanje, da jih ne upuste, i da ljudi huste zaskoče na čistih, mače, ki to zuste tičuči po mistih. VI, 101—104. 'J tumaču uz 102. stih: jer cc biti sanje... čitamo u Kušara: »sanje: zdravije, bolje (ispor. bilješku pod II. 49)« i uz 104. »Ovaj je stih nejasan i s Maruličevom bilje-škom, koja glasi: Ozija mate i liste pisa po mistik, da tiraju vojsku ka bižaše, i s izvornikom Sv. Pisma...: Alis i t itaque Ozias nuntios per omnes civitates et regiones Israel. Omnis itaque regio, omnisque urbs, eleetam juventutem armatam rnisit post eos, et persecuti sunt eos in ore gladii, quousque pervenirent ad extremi-tatem ]inium suorum«. — U Štefaničevu tumaču na str. 126 čitamo: »101—104. Tu teško shvatljivu strofu valjda treba ovako shvatiti: Ozija mate (posla ljude), ki to zuste (koji če to dojaviti) tiiuti (frčeči) po mistili, da na nje (Olofernovu vojsku) od gradov pripusle (navale), jer се biti sanje (časno), da jih ne upuste (puste proči) i da ljudi huste (čete) zaskoče na tistih (čistinama?). U Bibliji je sadržaj Maruli-čevih stihova 101. do 108. iskazan ovako: Misit itaque Ozias...« (kao u Kušara). I ovdje treba pri je svega stih 102. citati: jer če biti sa nje, da jih ne upuste, a za sa nje reči da stoji mjesto s nje prema sb n(, prema čemu smo vidjeli staročeško s né u Dalimila. Maruličevo sa nje (po mojem čitanju) tumači se bez neprilike kao prida nje, niza nje, uza nje (mjesto prid, niz, uz nje) u starijem i novijem jeziku (v. ARj. VIII, 944b). Sam рак stih: jer če biti sa nje, da jih ne upuste — znači: jer če (t. j. Židovi, koji treba da navale na Asirce u bijegu) biti prema njima (t. j. prema Asircima) toliko jaki, da im ne dadu da živi i zdravi umaknu. Ovim mojim objašnjenjem dvaju nejasnih mjesta iz »Judite« na kraju ovoga članka dao sam svoj prilog uz Maruličev ovogodišnji jubilej. Drago mi je, što sam ga mogao povezati i s jednim jubilejem slovenskoga naroda. Napomena u korekturi. Pošto sam ovaj članak več predao uredništvu SR, doznao sam od prof. Skoka, da on Maruličevo sanj i sanje u spomenutim stiho-vima tumači kao komparativ od pridjeva, od kojega je i imenica sadno »rana od sedla«. Mislim, da poslije onoga, što sam iznio u ovom članku, smijem i mogu reči, da je i Skokovo tumačenje samo domišljanje. Skok je to tumačenje iznio u jednom članku u Maruličevu Zborniku Jugoslav, akademije, koji je več štampan, ali još nije ušao u promet, i zato ga pobliže i ne analiziram. Zagreb. Résumé 1. La grammaire de la langue serbo-croate nous apprend que la préposition s avec l'accusatif ne s'emploie que pour le substantif strana qui, dans ce cas-là, doit être accompagné d'un complément nominal. On peut dire p. ex.: kuča mu je s ovu stranu rijeke, à côté de: kuča mu je s ove strane rijeke. L'accord de la préposition s avec l'accusatif s'explique par la fixation de l'ancien accusatif de but. Dans le serbo-croate littéraire d'aujourd'hui, il s'accorde plus fréquement avec le génitif: kuča mu je s ove strane rijeke. L'auteur explique de même l'adverbe objestran ou obistran 24* 567 (avec i tombé) en le faisant dériver de l'ancien accusatif figé du duel obë stranë, cet adverbe venant aussi avec la préposition 5 obistran; obapol de obapoli serait dérivé selon la même formule de l'ancien accusatif de but du duel figé. L'explication de ces adverbes dans le Rječnik de l'Académie yougoslave n'est pas suffisante. La préposition s avec l'accusatif ne répond pas seulement à la question où?, mais elle peut (comme dans le vieux russe) répondre aussi à la question d'où? 2. Dans le serbo-croate d'aujourd'hui, la préposition s avec le génitif peut exprimer aussi la mesure, p. ex.: s prsta debeo; autrefois, cette préposition s'accordait, dans des cas analogues, aussi avec l'accusatif (comme dans le russe moderne: paločka s palec tolščinoju). Le plus ancien témoignage d'un tel emploi de la préposition sb nous apporte peut-être le Codex Suprasl.: sb tri smokvi. Dans la langue russe, l'emploi de la préposition s avec l'accusatif pour exprimer la mesure est bien plus fréquent que ne l'est l'emploi de la même préposition avec le génitif dans le serbo-croate. 3. Des exemples tirés de la langue russe moderne, comme p. ex.: ja rostom s njego, budu l'ja s njrgo, ainsi qu'un exemple tiré de la Chronique de Nestor: mogu Ii ja 5ъ пь (so пь) nous montrent que la préposition si avec l'accusatif peut exprimer aussi la comparaison, et l'on disait autrefois p. ex.: jesmb ou mogç sb пь pour exprimer l'idée: je suis son pareil, je peux autant que lui. 4. A côté de l'exemple vieux russe: mogu li Sb пь (so пь) pris dans la Chronique de Nestor, et d'un exemple en ancien tchèque: s në byti nemoliu (de Dalimil), l'auteur cite deux exemples analogues en ancien croate. Il se sert des deux exemples russe et tchèque pour expliquer deux vers de Marulié: 1) jer bit ne nioguc 5a nj, pridat se voliše — ce qui signifie: quia pares ei esse non valentes (se. iinpetum eius sustinere), se tradere maluerunt; 2) jer če biti sa nje, da jih lie uptiste — ce qui signifie: quia pares eis erunt, ut eos salvos evadere non sinant. Jusqu'à présent, une lecture erronée faisant prendre sa nj et sa nje pour sanj et sanje, ce qui causa diverses interprétations également fausses: Kušar a pensé à l'italien sani, Stefanie au slavon sam, et Skok à un adjectif qui serait à la base de sâdno (blessure causée par la selle). R a j ko N ah t i g al SLOVO O POLKU IGOR EV E (Odlomek iz slovenske prireditve izdaje) UVOD Letos poteka 150. leto, kar je izšla prva izdaja znamenitega staroruskega epa, odlikujočega se po svojevrstni visokoumetniški in realistični kakovosti in zato priznano pripadajočega svetovni klasični literaturi. Ta izdaja ima pomen rokopisnega originala, ker je edini rokopisni zbornik, v katerem se je nahajal ep, leta 1812 zgorel v znanem moskovskem požaru. Zbornik je bil pridobil leta 1795 iz samostana v Jaroslavlju moskovski ljubitelj in zbiratelj starin grof A. I. Musin-Puškin (1744 do 1817), oberprokurör sv. sinoda, izdal pa s sodelovanjem dveh za tedanjo dobo odličnih specialistov, poznavalcev paleografije in ruskega jezika, A. F. Malinovskega (1762—1840), kot glavnega urednika izdaje, in N. N. Bantyš-Kamenskega (1737 do 1814), upravnika arhiva ministrstva inostranih del. Za carico Katarino II. pa so priredili že prej leta 1797 prepis, ki se ne ujema v vseh podrobnostih z izdajo. Objavil ga je akademik P. P. Pekarskij leta 1864 v prilogi k V. zvezku publikacije »Zapiski Akademiji nauke, a bolj natančno P. K. Simoni leta 1890 v »Drevnosti« moskovskega arheološkega društva t. XIII. Zbornik, v katerem se je ohranil ep, je bil pisan, kakor je mogoče sklepati iz paleografske in filološke analize na podlagi prve izdaje in Katarinine kopije, nekako koncem XV. ali v začetku XVI. stoletja, tekst epa pa ni bil tedaj prepisan neposredno iz originala XII. stoletja, ki je bil napisan med leti 1185—1187, takoj po bojnem pohodu leta 1185, opevanem v epu. Vmes je bil najmanj še en prepis iz XIII.—XIV. stoletja. Po nekih dialektičnih črtah in dr. sodeč je bil narejen v starem Novgorodu, zadnji pa verjetno v Pskovu. Pri prepisovanju so se ukradle razne izpremenibe prvotnega zapisa, ne le dialektizmi prepisovalcev, ampak tudi nekaka modernizacija, več ali manj hotene, njim navadne poznejše pravopisne in jezikovne predelave, zlasti pod novim južnocerkvenoslovan-skim vplivom v XIV.—XV. stoletju, seveda tudi kake pomote. Za presojo teksta prve izdaje prihaja še to v poštev, da je moral biti zadnji prepis v zborniku XV. do XVI. stoletja ne posebno čitljiv, razen tega so prireditelji prve izdaje in kopije stali pred nelahko nalogo, zdržema pisani tekst rokopisa razdeliti na posamezne besede in tudi stavke, ker v rokopisu ni moglo biti obilo ločil. Težave je delalo tudi branje okrajšanih besed pod »titli«. Zato je jasno, da je predpostavljati za izdajo in kopijo na raznih mestih i napačno branje i nepravilno postavljanje ločil in da so tako nastala neka tako imenovana »temna mesta«, katerih razlaga je izzivala bistroumnost neštetih raziskovalcev »Slova«. Vendar je v splošnem reči, opiraje se tudi na izjave avtoritetnih oseb, kakor n. pr. historika N. M. Karamzina, da je bila izdaja prirejena po možnosti skrbno in vestno in da jo je popravljati le v očitno nujnih primerih. Dandanes je dostopna v faksimilu (Moskva 1920). Naslov ji je »Ироическая п-Ьснь о поход'Ь на Половцовъ удЪльнаго князя Новагорода-С'Ьверскаго Игоря Святославича, писанная старпннымъ русскимъ языкоыъ въ исходЪ XII столетия съ переложешемъ на употребляемое нын'Ь нар-ЬчУе. Москва въ Сенатской Тнпографш, 1800.« Vsebuje pa uvod о zgodovinskem ozadju pesmi in tekst s prevodom in pripombami ter rodoslovjem tedanjih ruskih knezov. Ep opeva sprva uspešni, potem pa nesrečni bojni pohod severskega, t. j. iz staro-ruskega plemena Sčverjan, kneza Igorja iz Novgoroda-Sëverska na pritoku Dnjepra Desni reki skupno z bratom Vsévolodom (Vsevladom) iz Trubččvska, severneje ob Desni, sinom Volodimčrom (Vladimirom) iz Putivlja in nečakom Svjatoslâvom (Sveto-slavom) iz Ryljska, zadnje oboje ob pritoku Desne Sejmu. Povest ali pesem o tem pa se prepleta z reminiscencami dogodkov starejše dobe knezov dedov, ki jih je opeval njim sodobni »veščic pesnik Bojan. Ta je bil avtorju epa, kakor je razvideti iz njega, po tradiciji dobro znan. O osebi avtorja epa pa so le domneve. Moral je biti član bojne družine in mnogemu njemu sočasnemu očividec. Velike so njegove simpatije za junaka epa kneza Igorja in njegove, vključena je prelepa pesem, nekako narekanje (naricanje) Igorjeve žene za ujetim možem, polna hrepenenja po njegovi vrnitvi, toda vse to je dvignjeno v višji okvir vseruskega gorja, priznavanja tedaj že v opadanju nahajajoče se avtoritete velikega kneza kijevskega, starešine ruskih knezov, in poziva k njih složnosti ter obžalovanja in grajanja njih stalne nesloge in medsebojne razprtije, tako imenovane »usobice« fevdnih, »udeljnih« knezov, ki je ruski zemlji prizadejala toliko gorja, ker so to izrabljali nomadski napadalci, tedanji surovi Polövci (Plavci). Z njimi so se Rusi prvič spopadli leta 1061. Posebno se je proslavil s svojimi pohodi proti njim vrstnik Olčga, Igorjevega deda, Volodimër Monomâh (Vladimir), ki je v letih 1103—1116 v štirih vojnah potisnil Polövce za Don in deloma na Kavkaz. Nadaljeval je to sin Mstisläv, po njegovi smrti leta 1132 pa je njih sila zopet narasla, tako da je leta 1170 opozarjal volinski knez Mstisläv Izjasldvič druge kneze, kakor poroča staroruski letopis: »уже у насъ и Гречьский путь изъотимають, и Соляный, и Залозний« (ЛФтопнсь по Инатскому списку, izdaja arheografske komisije, Sanktpeterburg 1871, str. 368). Omenjene trgovske poti so bile, prva po Dnjepru na Carigrad, druga na Krim in tretja na Donavo. L. 1184, leto pred Igorjevim pohodom, je dosegel veliki knez kijevski Svjatosldv Vsčvolodič, bratranec Igorjev od istega deda Olčga, sijajno zmago nad Polövci. Igor sam se je tudi že prej nekolikokrat srečno bojeval z njimi, tako leta 1174, ko jih je mnogo pobil in mnoge odvedel v ujetništvo. Leta 1183 jih je celo dvakrat premagal. Tudi leta 1185, leta pohoda, meseca marca je sprva nameraval pridružiti se velikemu knezu kijevskemu Svjatoslâvu v ponovnem pohodu proti Polövcem, toda vremenske nepri-like, poledica, so to onemogočile. Čez dva meseca, 23. aprila, pa se je s svojimi sam odpravil nanje. Namera mu je bila pri tem najbrž tudi ta, osvojiti nazaj nekdanjo rusko in dedovsko last Tmutarakân na kavkaškem polotoku Tamân nasproti Kerču na Krimu, kjer je neširoka morska ožina. Pri prvem spopadu že v polovški zemlji so bili Polövci premagani. Ko so pa ti zbrali in ojačili svoje sile, so v tri dni trajajoči, silno krvavi bitki popolnoma potolkli Ruse, zvečine pobili ali ujeli, med njimi tudi vse štiri kneze, kar se je tu prvič zgodilo. Nato so Polövci napadli rusko zemljo in jo zelo opustošili. Posrečilo pa se je Igorju, rešiti se iz ujetništva, a prva njegova pot je bila v Kijev. Sin Volodimčr se je celo oženil s hčerjo polovškega kana. Z opisom Igorjevega pobega in vrnitve v Kijev tako hrabrega kneza, opisom prežetim od velike radosti in z vzkliki »slave« knezom, starim in mladim, a družini po vsej verjetnosti »časti«, se konča tudi toliko slavo uživajoči ep »Слово о полку Игорев'Ь«. V nadaljnjem sledi najprej tekst sedem izbranih mest, približno tretjina poeme (243 vrst od 787), in sicer v štirih različnih verzijah, natisnjenih zaradi večje udobnosti primerjanja druga poleg druge v štirih kolumnah: v prvi po faksimilni izdaji prve s pripisom številk njenih strani in vrst, v drugi v rekonstrukciji, v tretji v transkripciji in v četrti v prevodu. Po tekstu je dodan potrebni, toda po možnosti kratek komentar. Tako je slika vse pravopisne in jezikovne pisanosti prve izdaje omejena na le najnujnejše. V splošnih pripombah pojasnjuje komentar seveda tudi način izdaje, rekonstrukcije in transkripcije teksta, pa ga treba zato prej prebrati. Na koncu so še neki tudi potrebni bibliografski podatki. V slovenščini je o »Slovu« le prevod M. Pleteršnika, ki je izšel v Janežičevem »Cvetju iz domačih in tujih logov« (v Celovcu 1866, zv. 19). Prevodu, ki se po »Predgovoru« ravna predvsem po češki izdaji M. Hattale (v Praze 1858), so pod črto dodane tudi neke pripombe. Oboje je seveda dandanes že zastarelo. Pričujoča slovenska prireditev se v pogledu smisla teksta po možnosti ne oddaljuje od prve izdaje in hodi tudi sicer svoja pota, upoštevaje, razume se, dosedanja dognanja. Zanimanje za »Slovo« se je v zvezi z jubilejem nastanka, odkritja in prve izdaje spomenika i v Rusiji i drugod zelo poživilo, o čemer so podatki na koncu. K vsemu pa je pripomniti, da objava tega odlomka tu ni in ne more biti le direkten izrez iz pripravljane knjige, ki jo namerava izdati Slovenska akademija znanosti in umetnosti. A pričujoči odlomek, upam, bo zlasti mladim slavistom tudi dobrodošla vaja v staroruščini in izdaji teksta. EDITIO PRINCEPS 1800 Слово о плъку И г о p е в fc, Игоря сына Святъславля, внука Ольгова 1 i Не л-Ьполи ны бяшетъ, бра- Tïe, начятн старыми сло-весы трудныхъ пов'ЬстШ о пълку Игорев^Ь, Игоря 5 Святьславлича! начаты же ся тъй иЬсни по 2 i бьглинамь сего времени, а пе по замышлешю Бо-яшо. Боянъ бо в-ЪщШ, 3 » аще кому хотятце irfecHb творити, то расгЬка-шется мыслйо по древу, с'Ьрымъ вълкомъ по зем-5 лн, ШИЗЬШЪ орломъ подъ облакы. Помняшеть бо речь първыхъ временъ усо-бщ'Ь; тогда пущашеть I соколовь на стадо лебе-ю дМ, который дотечаше, та преди п'Ьсь пояше, старому Ярослову, храброму Мстиславу, иже зар'Ьза Редедм предъ 4 i п'ьлкы Касожьскыми, кра- сному Романовы Святъ-славличю. Боянъ же, бра-TÏe, не I соколовь на ста-5 до лебедей пущаше, нъ своя вещ!а пръстьв на живая струны въскладаше; они же сами Князем'ь славу рокотаху. REKONSTRUKCIJA Слово о пълку И горев!;, Игоря, сына Святослав л я, в ъ h у к а Ольгова Не л-Ьпо ли ны бяшеть, бра-тие, начятн старыми сло-весы трудьныхъ пов'Ьстии о пълку HropeBf,, Игоря Святославличя! Начятн же ся тон иЬсни по былинамъ сего времене, а не по замышлению Бо-яню. Боянъ бо вЪщии, аче кому хотяше пЪснь творити, то росгЪка-шеть ся мыслию б'Ьлою в-Ьверицею по дереву, с'Ьрымь вълкъмь по земли, сизымь орьлъмь подъ оболокы. Иомьпяшеть бо, рече, пьрвыхъ временъ усо-бнц'Ь. Тъгъда пущашеть десять соколъ на стадо лебе-дии: которьгЬ дотсчяше, та породи, п-Ьснь пояше старому Ярославу, хоробърому Мьстиславу, иже зар'Ьза Редедю передъ пълкьи Касожьскьг, кра-сыюму Ромапови Свято-славличю. Боянъ же, братке, но десяти соколъ на стадо лебедии пущяше, нъ сво'Ь îi'Iun'Ii'h пьроты на жи-выг!'. струны въскладаше; они же сами къпяземъ славу рокотаху. TRANSKRIPCIJA PREVOD Slo'vo о ръ1ки' I'gorevë, I'gora, s y 'n a S v'a t о s 1 a'v l'a, уъпи'ка Ol-bgo-va Pesem o Igorjevem vojnem pohodu, Igorja, Svjatoslavo-vega sina, Olegovega vnuka Ne lë'po li ny b'a'šeti», bra'-lïje, nač-ati' sta'rymi slo-vesy' tru'dbnyh'b povëst'ïjT о ръ1ки' I'gorevë, I'gora Sv'atosla'vl'iëa! Nač-ati' že s'a to-ji pë'sni po byli'nami. sego- vremene-, a ne po zamy'Sl'-enïju Bo-ja'nu. Boja'n-ь bo vë'Sëïjï, a'če komu' hot'a'ëe pë'sni, tvori'ti, to rostë'ka-šetb s'a my'sliju bë'loju vë'vericeju po--derevu, së'rynn. уъ1'къть po--ze-ml'i, si'zymb опЛъть podъ oboloky'. Pomi.na'àetb bo, re če, pbr'vyln. vremeni.- uso-bicë. T'i.gi.da' pušča'šetb de-s'atb sokolv na sta'do lebe-d ljl- : koto-ryjë doteča'še, ta' peredi' pë'sni. poja'ie sta'romu Jarosla'vu, lioro-b'i.romu Mi.stisla'vu, i-že zarë'za Rede d'u pe redi. p'i.lky' Kaso'ibsky, kra'-Sbnomu Roma'novi Sv'ato-sla'vl'iëu. Boja'ni, že, bra'-tlje, ne des'ati' sokolv na sta'do lebed tjï- pušča'še, пъ-svojë' vë'èëëjè pi.rsty' na ži-vy'jë stru'ny vi.sklada'ée; ony' že sa'my къАа'йетъ sla'-vu rokota'hu. Ali nam ni bilo primerno, bratje, začeti s starinskimi besedami žalostno povest o Igorjevem vojnem pohodu, Igorja Svjatoslavljiča! Začne pa naj se ta pesem po dogodkih tega časa, a ne po Bojanovi zamisli. Ce je namreč vešči Bojan hotel komu pesem zložiti, tedaj je z mislijo tekal kakor veverica po drevesu, seri volk po zemlji, sinjesivi orel pod oblaki. Spominjal je namreč, je rekel, prejšnje čase spora. Tedaj je spuščal deset sokolov na jato labodov: katere je (kateri) doletel, ta je prej pel pesem staremu Jaroslavu, hrabremu Mstislavu, ki je ubil Rededja pred kasoškimi polki, krasnemu Romanu Svjato-slavljiču. Bojan pa, bratje, ni spuščal deset sokolov na jato labodov, ampak je svoje vešče prste na žive strune polagal ; one pa so same knezom slavo brnele. 5 i Почнемъ же, браие, повесть сïio отъ стараго Владимера до нын'Ьш-няго Игоря; иже истяг-в ну умь крЗшоспю своею, и поостри сердца своего мужествомъ, наплънився ратпаго духа, наведе своя храбрыя плъкы на зем-10 лю Полов'Ьцькую за землю Руськую. О 6 io Бонне, солов\'ю стараго времени! абы ты cïa плъкы ущекоталъ, скача сла-в1'ю по мыслену древу, 16 летая умомъ подъ обла-кы, свивая славы оба иолы сего времени, рища въ тропу Трояню чресъ поля на горы. П'Ьти бы-2о ло п-Ьсь Игореви, того (Олга) внуку. Не буря 7 i соколы занесе чрезъ поля широкая; галици стады б'Ьжать къ Дону великому; чили въсп'Ьти было 5 в'Ьщей Бояне, Велесовь внуче: Комони ржуть за Сулою; звенить слава въ Кыев'Ь; трубы трубять въ Нов'ћград'1'.; стоять io стязн въ Путивл'Ь; Игорь ждетъ мила брата Всеволода. ПочыгЬмъ ate, братие, пов'Ьсть сию отъ старого Володим'Ъра до ньш'Ьшь-него Игоря, иже истя-гиу умъ крЪпостню своею и поостри сьрдьця своего мужьствъмь, напълнивъ ся ратьного духа, наведе сво'Ь хоробърьгЬ пълкы на землю Половьчьску за землю Русьску. О Бояне, соловию старого времене! Абы ты cirb пъл-кы1 ущекоталъ, скачя, соло-вию, по мысльну дереву, летая умъмь подъ оболо-кы съвивая славы| оба полы сего времене, рищя въ тропу Трояню чересъ поля на горы, нЬти было иЪснь Игореви, того вънуку: Не буря соколы занесе чересъ поля широкая, галиц'Ь стады б-Ьжять къ Дону великому. Чили B'hcnf.Tii было, в'Ьщии Бояне, Велесовъ вънуче: Комони ръжють за Сулою, звышть слава Кыев'Ь, трубы трубять Нов'Ьгород'Ь, стоять стязи Нутивлн. Игорь жьдеть мила брата Вьсево-лода. Росьпё'тъ že, bra'tïje, po-vëstb sïju' ot'/> sta'rogo Volodi'mëra do ny'nësb-iiego I'gora, rže ist'a-gnu' итъ- krëpostïju' svoj-eju' i poostri' sbr'dbca svojego-mužbstvi.-mb, napbl'nivb sa ra'tbnogo du'ha, na'vede svojë' horob'bryjë ръ1ку' na'-ze-ml'u Polo'Vbfbsku za'-ze-ml'u Ru'sbsku. Pa začnimo, bratje, to povest od starega Volodimera do sedanjega Igorja, ki je napel um s svojo krepostjo in poostril s smelostjo svojega srca, navzemši se bojnega duha, peljal svoje hrabre čete na zemljo polovško za zemljo rusko. O Boja'ne, so-lovïju sta'rogo vremene-! A'by ty' sïjë' ръ1-ky' uščekota'1'ь, skača', so--lovïju, po my'slbnu de-revu, leta'ja ишъ'шь podi, obolo-ky' S'bviva'ja sla'vy o-ba poly' sego' vr-emene-, ri'šča vt tropu' Troja'nu Сетеэъ pol'a' na'-gory, p-ëti' by-lo pë'snb I'gorevi, togo-vbnu'ku: Ne bu'ra sokoly' za'nese če-resrb pol'a' širo kaja, ga'licë sta'dy béz-atb' k'b Do-ny veli'ko-inu. Ci'li V'bsp-ëti' bylo, vë'àëïjï Boja'ne, Vele-sov'b vi.nu'ëe: Komoni' rbž utb- za Su'loju, zvbni'tb sla'va Ky'jevë, tru'by trub'atb-No-vë go-rodë, stoj-atb-st'a'zi Puti'vl'i. I'gorb žbde-tb mi'la bra'ta Vbée vo-loda. О Bojan, slavec starega časa! Ako bi ti opeval te čete, skakaje, o slavec, po miselnem drevesu, letajoč z umom pod oblaki zvijajoč obe strani slave tega časa, švigajoč po Trojanovi stezi čez polja na gore, bi bilo peti pesem Igorju, onega vnuku: Ni vihar zanesel sokolov čez široka polja, kavke v jatah beže k velikemu Donu. Ali je bilo zapeti, vešči Bojan, Velesov vnuk: Konji rezgetajo za Sulo, slava zveni v Kijevu, trobente trobijo v Novgorodu, stoje prapori v Putivlju. Igor čaka milega brata Vsevoloda. 14 4 Были в'Ьчи Трояии, минула лЪта Ярославля; были плъци Олговы, 15 i Ольга Свягьславличя. Тън бо Олегъ мечемъ крамолу коваше, и стрелы по земли сЬяше. Были в'Ьци Трояии, минула л'Ьта Ярославля; бы:-ли пълци Ольгови, Ольга Святославличя. Тын бо Ольгъ мечьмь коро-молу коваше и стрелы по земли сЬяше. 16 g Тогда при Олз'Ь Гориславлнчи с'Ья-шется и растяшеть усобицами; погибашеть жизнь 17 i Даждь-Божа внука, въ Княжихъ крамолахъ в'Ьци челов-Ькомъ скрати-шась. Тогда по Руской 5 земли р-Ьтко ратаев-Ь кн-кахуть: пъ часто вранн граяхуть, трута себ'Ь д'Ьляче; а галицн свою Р'Ьчь говоряхуть, хотять io нолсгЬти на уед1'е. То было въ ты рати, и въ ты плъкы; а сице и рати не слышано: съ зара-iiïa до вечера, съ вечера is до св'Ьта летятъ стр'Ьлы; каления; грнмлютъ сабли о шеломьп; трещатъ Koiiïa харалужныя, въ по-л'Ь незнаем'Ь среди земли го Ноловецкыл. Чръна земля подъ копытьг, костьми 18 i была посЬяна, а кровно польют; тугою взыдоша по Рус кой земли. Тъгъда при О л bali Гориславлнчи сЬя-шеть ся и ростяшеть усо-бнцями, погыбашеть жизнь Дажьбожя вънука, въ къняжихъ коромолахъ в'Ьци челов'Ькомъ съкороти-шя ся. Тъгъда по Русьсц-Ь земли р'Ьдъко ратаеве кы-кахуть, нъ чясто ворони граяхуть, трупия соб'Ь д'Ьляче, а галиц'Ь свою Р'Ьчь говоряхуть, хотять нолсгЬти на уЬдие. То было въ ты рати и въ • ты пълкы, а сице'Ь рати не слышано: съ зара-ния до вечера, съ вечера до св'Ьта летять стр'Ьлы калены'Ь, грнмлють са-бл'Ь о шеломы, тр'Ьщять копня харалужьная въ поли незнаем'Ь середи земл'Ь Половьчьскы. Чьрна земля подъ коныты костьми была посЬяна, а кръвню полияиа; тугою възидошя но Русьсц'Ь земли. By'li vë'ci Troja'ni, minu'la lë'ta Jarosla'vl'a; by'li ръ1с1' Ol'bgo'vi Ol bga' Sv'atosla'vl'ica. Ty' jï bo Ol bgb- теёьть koro-molu kova'se i strë'-ly po'-zeml'i së'jase. Bil je vek Trojanov, minila so leta Jaroslavova; bili so vojni pohodi Olegovi, Olega Svjatoslavljiča. Ta Oleg je namreč z mečem upor koval in strelice po zemlji sejal. Tbgbda' pri Olbzë' Gorisla'vl'ici sè'ja-šetb s'a i rost'a'setb uso--bičami, pogyba'šetb ži'znb Da'žbbo-ža уъпи'ка, vb къпа'йШъ koromo-lahT. vë'ci celovë'konn. s'bkoroti'-ša ša. T'i.gbda' po Ru'sbscë ze-ml'i rëdi.'ko ra'tajeve ki'-kahutb, пъ ča'sto vo-roni gra'jahutb, tru'pïja sobë' dël'a'ce, a ga'licë svoju' rë'ëb govora'hutb, hot'-atb-poletë'ti na ujë'dïje. То-by'lo уъ ty' ra'ti i \ъ ty' ръ1ку', a si'cejë ra'ti ne sly'sano: sb zara'-nïja do ve-čera, въ ve-čera do svë'ta let'-atb- strë'ly kal'enyjë, gri'ml'utb sa'-bl'ë о Sölo-mi, trčščatb-k-opïja' haralu'ži.naja vb p-o-l'i' nezna'jeinë seredi' zeml'ë' Polo-vbčbsky. Cbrna' zeml'a' podi. kopy'ty kosti.mi' by la' posë'jana, a kn.vlju' polïja'na ; tu'goju v-i.zido-ša po Ru'si.scë ž enili. Tedaj so se za Olega Gorislavljiča sejali in rasli spori, propadalo je imetje Dažbožjega vnuka, v knežjih uporih se je ljudem čas življenja skrajšal. Tedaj so po ruski zemlji redko oratarji jadikovali, toda često vrani krakali, trupla si deleč, a kavke so po svoje vriščale, hoteč odleteti na pojedino. To je bilo v onih bojih in v onih vojnih pohodih, a o takem boju se ni slišalo: od zarana do večera, od večera do svita lete kaljene strelice, grme sablje ob šleme, treskajo jeklena kopja na tujem bojnem polju sredi zemlje polovške. Črna zemlja pod kopiti je bila s kostmi posejana, a s krvjo polita, kot gorje so vzklile po ruski zemlji. 18 в Бишася день, бишася другый : 10 третьяго дни къ полуд-hïio падоша стязи Иго-ревы. Ту ся брата раз-•лучиста на брез'Ь быстрой Каялы. Ту кроваваго вина 15 недоста; ту пнръ докон-чаша храбрш Русичи: сваты попонша, а сами по-легоша за землю Рускукх Ничить трава жало- 19 i щами, а древо стугою кт> земли преклонилось. Бишя ся дьнь, бншя ся другыи; третиего дьне къ полудь-нию падошя стязи liro-реви. Ту ся брата ро-злучиста на берез'Ь быстро'!'. Каялы. Ту кръвавого вина не доста. Ту ниръ доконь-чяшя хоробърии Русичи: сваты поиоишя, а сами по-легошя за землю Русьску. Ничить трава жяло-щями, а дерево ся тугою къ земли переклонило. 37 it на Дунай. Ярославнынъ 20 гласъ слышитъ: зег-знцею незнаемь, рано кычеть: поле- 38 i чю, рече, зегзицею по Дунаеви; омочю бебрянъ рукавъ въ Каял'Ь р'Ьц'Ь, утру Князю кровавый его ъ раны на жестоц'Ьмъ его т'Ьл'Ь. Ярославна рано плачетъ въ Путивл'Ь на забрал-Ь, аркучи: о в-Ьтр-Ь! в-Ьтрило! чему Господине lo насильно в-Ьешн? Чему мы-чеши Хиновьскыя стр'Ьлкы на своею не трудною крнл-цю на моея лады вой? Мало ли ти бяшетъ ropi, is подъ облакы в'Ьяти, ле-л'Ьючи корабли на син-Ь мо-pf>? Чему Господине мое На Дунай Ярославьнинъ ми с я голосъ слышить, зегъ-зицею незнаемъ рано кычеть: Поле-чю, рече, зегъзицею по Дунаеви, омочю бебрянъ рукавъ въ Каял'Ь р'Ьц'Ь, утьру кънязю кръвавьгЬ его раны на жрстоц'Ьмь его т'Ьл'Ь. Ярославьпа рано плачеть Путивли на заборол'Ь рькучн: 0 вЬтре, в'Ьтрило! Чему, господине, насильно в'Ьеши? Чему мы-чеши хыновьскы стр-Ьлъкы на своею нетрудьною криль-цю на мое'Ь лады. во'Ь? Мало ли ти бяшеть гор'Ь подъ оболокы в'Ьяти, ле-л'Ьючю кораблЬ на сини мори? Чему, господине, мое Bi'ša s'a db-iib, bi'sa s'a drugy"-jï; tretïje-go dbne- къ polu'db-nïju pa'dosa st'a'zi I'go-revi. Tu' s'a bra'ta ro-zluci'sta na berezë' by'strojë Kaja'Iy. Tu' kn.va'vogo vina' ne dosta'. Tu' pi'rb dokonb-ëa'sa horo-b^iji Ru'siëi: sva'-ty popoji'ia, a sa'mi po-legoša za'-zeml'u Ru'sbsku. Ni'ëitb trava' ža'lo-ščami, a de-revo s'a tu'goju къ--zenil'-i perekloni'Io. Bojevali so se en dan, bojevali so se drugi; tretjega dne opoldne so pali Igorjevi prapori. Tu sta se brata ločila na bregu bistre Kajale. Tu je zmanjkalo krvavega vina. Tu so gostijo dokončali hrabri Rusiči: svate so napojili, a sami polegli za zemljo rusko. Ponika trava od žalosti, a drevo se je od gorja k zemlji sklonilo. Na Duna'ji Jarosla'vbn^ mi s'a go'los'b sly'šitb, zegb-zi'ceju nezna'jem'b ra'-no ky'ëetb: Pole-ču', re-če, zegъzi'čeju po Duna'jevi, omoču' ЬеЬга'пъ ruk-aw vi. Kaja'lë rëcë', utbru' k-bfia'z'u kn.va'vyjë jego-ra'ny na žesto cčnu. jego-të'lë. Jarosla'vi.na ra'-110 pla'ëetb Puti'vl'i na zaboro-lë ri.kuči': О vë'tre, vë'trilo! Сети', gospodi'ne, nasi'lbno vë'jeSi? Сети' my'-češi hy'novbsky str ël-bky na svojeju' netru'dbnoju krilb-ču' na moj-ejë' la'dy vo-jë? Ma'lo li ti b'a'Setb gore' podi. oboloky' vë'jati, le-lë'juëu korabl'ë' na sini' mori'? Сети', gospodi'ne, moje- Na Donavi mi se sliši Jaroslavnin glas, kot kukavica neznan rano kuka: Poletim, je rekla, kot kukavica po Donavi, omočim bobrov rokav v Kajali reki, otrem knezu njegove krvave rane na njegovem čvrstem telesu. Jaroslavna rano plače v Putivlju na obzidju rekoč: O veter, vetrič! Сети, gospod, silno veješ? Сети sip- lješ hinovske strelice na svojih neutrujenih perutih na mojega moža vojščake? Ali ti je bilo malo veti gori pod oblaki, zibajoč ladje na sinjem morju? Сети, gospod, si razpihal весел'1'е по ковьып'ю развЗш? Ярославна рано плачеть 20 Путивлю городу на забо-рол-Ь, аркучн: о Днепре 39 i словутицю! ти пробилъ еси каменныя горы сквозь землю Половецкую. Ты лел^ллЂ еси на себЪ б Святославли носады до плъку Кобякова: възлел-Ьй, господине мою ладу къ мн-Ь, а быхъ неслала къ нему слезъ на море рано, io Ярославна рано плачетъ къ Путивл-Ь на забрал^, аркучн: св'Ьтлое и тресв-Ьт-лое слънце! всЬмъ тепло и красно еси: чему is господине простре горячило свою лучю на лад-Ь вон? въ пол'Ь безводна жа-ждею имь лучи сънря-же тугою имъ тули го затче. Прысну море полунощи; идутъ сморци мьгламн; Игореви Князю Богъ путь кажетъ изъ земли Поло-25 вецкой на землю Рускую, 40 i къ отшо злату столу. веселие по ковылию розв'Ья? Ярославьна рано плачеть Путивлю городу на забо-рол'Ь рькучи: О ДыгЬпре Словутичю! Ты1 пробилъ еси камяныгЬ горы сквозь землю Половьчьску. Ты лел1;нлЋ еси на собЪ Святославл'Ь насады до пълку Кобякова. Възлел'Ьи, господине, мою1 ладу къ мћн^, абыхъ не сълала къ нему сльзъ на море рано. Ярославьна рано плачеть Путивли на заборол'Ь рькучи: Св'Ьтьлое и трьсв^ть-лое сълньце! ВьсЬмъ тепло и красьно еси. Чему, господине, простьре горя-чюю свою лучю на лад'Ь во'Ь, въ поли безводыгЬ жя-жею имъ лукы| съпря-же, тугою имъ тулы затъче? Прысну море полуночи; идуть смърци мылами. Игореви кънязю богъ путь кажеть и-земл-Ь Поло-вьчьскЫ на землю Русьску къ отьню золоту столу. 43 з а не сорокы втрос-коташа. На сл'Ьду Иго-6 рев'Ь -Ьздитъ Гзакъ съ Кон-чакомъ. Тогда врани не граахугь, галици помлъ-коша, сорокы не троско-таша, полоз'1'ю ползоша А не сорокы! въстро-скоташЯ, на сл'Ьду Иго-рев-Ь Ездить Къза съ Копь-чякъмь. Тъгъда ворони не граяхуть, галиц'Ь помъл-кошя, сорокы не троско-ташя, по лозию пълзошя ves-elïje- po kovy'lïju rozvë'ja? Jarosla'vbna ra'no pla'ëetb Puti'vl'u go'rodu na zabo-ro-lë rbkuči': О Di/nëpre Slovu'ticu! Ty' probi'h> jesi' ka'mjanyjë go-ry skvo-zë'-zeml'u Polo-vbčbsku. Ту' lelë'jalb jesi' na sobë' Sv'atosla'vl'i nasa'dy do ръ1ки' Kob'ako-va. Vbzlelë'ji, gospodi'ne, moju' la'du къ шъпё', a'byhb ne siila'la къ nemu' slbzb- na'-more ra'no. Jarosla'vbna ra'no pla'ëetb Puti'vl'i na zaboro-lë rbkuči': Svë'tbloje i trbsvë'ti,-loje srbl'ni,ée! Vbsë'nrb teplo- i krasbno- jesi'. Čemu', gospodi'ne, pro-stbre gora'-čuju svoju' lu'ču na la'dë vo-jë, vi, pol'i' bezvo-dbnë ža' žeju ji'im, lu'ky S'b-pra-že, tu'goju ji'nvb tu'ly za'tbëe. Pry'snu mo-re polu'noëi; i-d-utb sm'br'ci mbgla'mi. I'gorevi ki.na'zu bo-g'b p utb-ka'žetb i-zeml'ë' Polo--vbëbsky na'-zeml'u Ru'sbsku къ o-tbftu zo-lotu stolu'. moje veselje po kovilju? Jaroslavna rano plače na obzidju mesta Putivlja rekoč: O Dnjeper Slovutič! Ti si prebil kamnite gore skozi zemljo polovško. Ti si zibal na sebi Svjatoslavove ladje do Kobjakove vojske. Priziblji, gospod, mojega moža k meni, da ne bi pošiljala k njemu solz na morje rano. Jaroslavna rano plače v Putivlju na obzidju rekoč: Svetlo in presvetlo sonce! Vsem si toplo in krasno. Čemu, gospod, si prostrlo vroče svoje žarke na moževe vojščake, na brezvodnem polju si jim z žejo loke skrivilo, si jim z gorjem tulce zataknilo. Zapljuskalo je morje opolnoči; gibljejo se megleni smrki. Igorju knezu bog pot kaže iz zemlje polov-ške na zemljo rusko k očetovemu zlatemu prestolu. A ne soro ky vbstro-skota'ša, na slëdu' I'go-revë jë'zditi» Ki.za' въ Копь-čak'i,-mr.. Ti.gbda' vo-roni ne gra'jahutb, ga'licë роппЛ'-koša, soro-ky ne trosko-ta'ša, po lo-zïju pi>lzo-ša A niso srake zarege-tale, po sledu Igor-jevem jezdi Gza s Kon-čakom. Tedaj vrani niso krakali, kavke so umolknile, srake niso rege-tale, po trstju so samo 25 Slav. revija 381 io только, дятлове тек-томъ путь къ р'Ьц'Ь ка-жутъ, соловш веселыми п'Ьсьми св'Ьтъ пов'Ьдаютъ. Млъвитъ Гзакъ Кончако-15 ви: аже соколъ къ гнезду летитъ, соколича ростр'Ь-ллев^ своими злачеными стрелами. Рече Кончакъ ко Гз'Ь: аже соколъ къ го гнЬзду летитъ, а в-Ь со-колца опутаев'Ь красною дивицею. И рече 44 i Гзакъ къ Кончакови: аще его оиутаев'Ь красною' девицею, ни нама будетъ сокольца, ни нама красны 5 девице, то почнутъ наю птици бити въ пол'Ь По-ловецкомъ. Рекъ Боянъ и ходы на Святъславля п'Ьствор-ю ца стараго времени Ярославля Ольгова Коганя хоти: тяжко ти головы, кром'Ь плечю; зло ти гЬлу, кром'Ь головы: 15 Руской земли безъ Игора. Солнце св'Ьтится на небе-cf>, Игорь Князь въ Руской земли. Д-Ьвици поютъ 45 i на Дунай. Вьются голоси чрезъ море до Юева. Игорь 'Ьдетъ но Боричеву къ СвягЬй Богороди-ци Пирогощей. Страны 46 i ради, градн весели, п'Ьвше. п-Ьснь старым'ь Кияземъ, а по томъ молодым'ь. только, дятьлове тькъ-тъмь путь къ р'Ьц'Ь ка-жють, соловии весельши п'Ьсньми св'Ьтъ под'Ьдають. Мълвить Къза къ Коньчяко-ви: Аже соколъ къ гнезду летить, соколичя ростр-Ь-ляев'Ь своими золочеными стрелами. Рече Коньчякъ къ Кћз4: Аже соколъ къ гн'Ьзду летить, а в'Ь со-кольця опутаев'Ь красьною д'Ьвицею. И рече Къза къ Коньчякови: Аче его опутаев'Ь красьною д'Ьвицею, ни нама будеть сокольця, ни нама красьны д-Ьвиц-Ь, то почнуть наю пътици бити въ поли Но-ловьчьсц'Ь. Реклъ Боянъ исходы на Святославл^, п'Ьснотворь-ця старого времене Ярославля, Ольгова коганя: Хотя и тяжько ти голов!; кром'Ь плечю, зъло ти т'Ьлу кром'Ь головы^ — Pycbcnf. земли без Игора. Сълньце светить ся на небесе, Игорь кънязь въ Русь-сц'Ь земли. Д'Ьвиц'Ь поють ira Дупаи, виють ся голоси чересъ море до Кыева. Игорь 'Ьдеть но Боричеву къ святЬи Богороди-ци Иирогощи. Страны рады, городи весели. П'Ьвъше п'Ьспь старымъ къняземъ, а по томь молодымъ to lbko, d'a'tblove tb-къ-t'bnib p-utb' къ'-rëcé ka'-žutb, solovlji' vese-lymi pë'snbmi svë't-L povë'dajutb. Mbl'vitb Къга' къ Копьсако--vi: A'že sok-ol'b' къ gnëzdu' leti'tb, sokoli'ëa rostrë-l'a'jevë svoj-imi' zoloce-nymi sirela'mi. Re če Копьсакъ-къ Къгё': A 'že sokolb- къ gnëzdu' leti'tb, a vë' so-kolbča' opu'tajevë kra'sbnoju dë'viceju. I rexe Къга' къ Konbčako-vi: A'če jego- opu'tajevë kra'sbnoju dë'viceju, ni' na'ma bu'detb sokolbča', ni' na'ma krasbny' dë'vicë, to- počbn-utb- na'ju pbtici' bi'ti \ъ p-ol'i' Po-lo-vbëbscë. Rekl'b- Boja'n'b isho-dy na Sv'atosla'vl'ë, pë'snotvo-гь-ča sta'rogo vr-emene- Jaro-sla'vl'a, Ol-bgo-va koga'na: Höfa' f-ažbko- ti go-lov-ë kr omë' pleču', гъ1о-ti të'lu kromë' golovy', — Ru'sbscë ze ml'i bez I'gora. S'bl'nbée svë'titb s'a na nebe-se-, I'gorb k'biia'z'b \ъ Ru'sb-scé zeml'i'. Dë'vicë poj-utb-na Duna'ji, vïj-utb- s'a golosi če-resrb mo-re do Ky'jeva. I'gorb jë'detb po Bori'ëevu къ sv'atë'ji Bogoro-di-či Pirogo-šči. Stra'ny ra'dy, go-rodi ve-seli. РёЧъбе pë'snb sta'rynn, k'bfia'z'emi., a po t-omb- molody'mi. plezale, detli s trkom pot k reki kažejo, slavci z veselimi pesmimi svit napovedujejo. Reče Gza Končaku: Ako sokol h gnezdu leti, bova sokoliča ustrelila s svojimi pozlačenimi strelicami. Rekel je Končak Gzi: Ako sokol h gnezdu leti, bova pa midva sokoliča omrežila s krasno devico. In rekel je Gza Končaku: Ce ga omreživa s krasno devico, ne bova imela ni sokoliča, ni krasne device in začeli bodo naju ptiči biti na polju po-lovškem. Rekel je Bojan ob preminotju Svjatoslavovem, pesmotvorec starega časa Jaro-slavovega, Olegovega kanovega: Dasitudi ti je glavi težko brez pleč, zlo ti je telesu brez glave, — ruski zemlji brez Igorja. Sonce se sveti na nebe-su, Igor knez je v ruski zemlji. Device pojo na Donavi, vijejo se glasovi čez morje do Kijeva. Igor jezdi po Boričevu k sveti Bogorodici Pirogošči. Krajine se radujejo, mesta se vesele. Peli smo pesem starim knezom, a potem je peti mladim. IHsTii слава Игорю Святъ- п'Ьти. Слава, Игорю Свято- 5 славлнча. Буй туру Всеволод!;, Владтпру Игоревичу. Здрави Князи и дружина, побарая за дружина, побараюче по крьстняньхъ на поганы!; пълкы! Къняземъ слава, а дружин!; чьсть ! славлнчю, буи-туре Вьсе-володе, Володим'Ьре Иго- ревичю! Съдоровн кънязи и христьнны на поганыя ю плъки. Княземъ слава, а дружинЬ Аминь. PRIPOMBE IN KOMENTAR I. Editio pr inceps 1800 ■ O prvi izdaji, ki ima poleg kopije za carico Katarino II., kakor je bilo v uvodu obrazloženo, kot edini ohranjeni tekst poeme pomen originala, glej v splošnem tam, o arhaičnih sledovih staroruščine XII. stoletja pa v sledečem odstavku o rekonstrukciji. Ohranjeni tekst v pravopisnem in jezikovnem pogledu predstavlja že zvečine poznejšo skoro novodobno sliko. Za ponazoritev tega naj je navedeno nekaj primerov. Pri redukcijskih vokalih vlada vobče že sedanje stanje, ojačenja v o - e ali onemenja : 3s орломъ za орьлъмь, 15з мечемъ za мечьмь, Зв-ю, 4s лебедей za лебедии, 7.1 вЪщей za в'1'.щии ; 7« внуче za вънуче, 44* почнутъ za почьнуть i. pod. Znak ъ je pogosto zamenjan z ь: 2i былинамь za -амъ, 3», 4« соколовь za -овъ, 5s умт> za -ъ, 7s Вслесовь za -овъ itd. Prim, celo I5i Святьславличя za Ь Святъ- in to za Свято- i. pod. Refleksi za jezičniška sonanta se pišejo navadno pod poznejšim južnocerkvenoslovanskim vplivom z лъ - ръ ali tudi po poznejšem ruskem izgovoru z ол in op-ep: 39is слънце poleg 44ie солнце za сълньце (kot dokaz poznejšega izpreminjanja prim, izven odlomka celo 35« въ плъночи za въ полу ночи - полночи), 4о пръсты za пьрсты poleg 5в сердца za сьрдьця i. dr. Poznejšemu južnemu vplivu je pripisati pisavo 39i7-ie жаждею za жяжею ali 17i Даждь-Божа za Дажьбожя. Asimilacije soglasniških skupin po onemenju redukcijskih vokalov so tudi poznejše: n. pr. 5m Иолов!;цькую za Половьчьску, 8« i. dr. чти za чьсти i. pod. Ako se južno-slovanskim fonetičnim oblikam z pa - na, pt (pe) - nt> za ruskoc »polnoglasje« in začetno pa- za rusko po- daje prednost, more to biti takisto poznejši pojav. V oblikoslovju so oblike v veliki množini nadomeščene z novejšimi, n. pr. 38ie-i7 па син'Ь m o pi; za на сини мори, 39i7, 44o въ пол!, za въ поли, I7ts Konïa харалужиыя za копия харалужьная, 2i, 0t7 сего времени za веремене (вре-). Ruski končaj -t je po večini nadomeščen s ckslov. -я: n. pr. 38«-» кровавыя раны za кръвавыг!; раны i. pod. Pri glagolu se piše končaj 3. osebe že navadno s trdim t:'h, 38i« бяиютъ za бяшеть, 43ie, m летитъ za летить. Povratni zaimek ся se veže pogosto z glagolsko obliko: За-з расгЬкашется za росгЬкашеть ся, 44m светится in celo v reducirani obliki 17s-«. скратишась za съкоротишя ся itd. Pri sufiksu -bsk- so redoma sestavljene oblike, dasi so se v stari ruščini, kjer ni šlo za kakovost, rabile še proste nominalne. Prim. 610-11 за землю Руськую proti mestu v listini vel. kn. Mstislava Volodimčroviča in njegovega sina iz 1. 1128—1132 дьржа роусьскоу землю. Tudi grafika ni več staroruska: je le y in ne оу, ы in 11с ы, я in не и - A, e in ne izmenoma м - е i. dr. Dialektične, severnovelikoruske, novgorodsko-pskovske črte se vidijo v zameni с s č in s s š in narobe: 14» вћчи proti 17> в-ћци, 39i словутицю za -НЧЮ, 3.1 шизьгмъ za сизымь i. dr. Očitne rokopisne ali tiskovne pomote so: pëti'. Sla'va, I'goru Sv'ato-sla'vl'icu, bu'jï-tu're Vbs'e--volode, Volodi'mëre I'go- slavič, smeli tur Vse-volod, Volodimër Igor-jevič! Zdravi knezi in družina, boreči se za Slava, Igor Svjato- reviču! Sbdoro-vi k'tna'z'i i druži'na, poba'rajuce po kri.stïja'nbh'i. na poga'nyjë ръ1ку'! Къпа'г'етъ sla'va, a druži'nč č-bstv! kristjane proti poganskim vojskam! Knezom slava, a družini čast! 3i хотшце, v kopiji prav -ше; 37 речь za рече okrajšano z nadpisanim ч nad pe, 3u, 620 ггЬсь za okrajš. пЪснь, to je irb z nadpisanim с (prim, še 4З12 и'Ьсьми za п'Ьсньми in 44e-io п-Ьстворца za п'Ьснотворьця) ; 3ia Ярослову za -слав- (v kopiji -a-), I7i2—13 сице и рати za сице-Ь рати, I9i стугою za ся тугою, Збв о в1;тр1> za voc. о в'Ьтре, 39s носадьг za на-, 39и къ Кутивл-Ь za въ Путивли ali brez въ, 39ia лучи za лукы, 43з-ч втроскоташа za въс- z nadpisanim с, 43и Гзакъ Кон-чакови za Къза къ Коньчякови v primeri s 43ie—10 Кончакъ ко Гз'Ь i. dr. Pri rekonstrukciji iz tehničnih tiskarskih razlogov, pa tudi zaradi bolj razumljivega primerjanja s prvo izdajo ni uporabljena stara cerkvenoslovanska pisava, ampak sedanja ruska in zato grafično ы za ы, у za oy, le я in e, kakor je bilo že gori pod I. omenjeno; uveden je sedanji način interpunkcije ; upoštevana ni končno seveda tudi ne kakšna okrajšava besed pod »titli«. Vse to je za razumevanje teksta, za kar pri rekonstrukciji v prvi vrsti gre, brez pomena. Naloga rekonstrukcije je le jezikovna in tekstna, prva za določitev stare prvotne oblike jezika, druga za pridobitev smisla in poetične oblike originala poeme. V jezikovnem pogledu prihajajo v poštev splošna dognanja o zgodovinskem razvoju ruskega jezika, zlasti pa še arhaizmi spomenika samega. V fonetičnem pogledu sta se redukcijska vokala ъ - ь, kakor je pokazal A. Šahmatov, Очеркъ древ-н'Ьйшаго першда исторш русскаго языка отд. V, гл. III in zlasti § 343, str. 207, v staroruščini ohranila najmanj do sredine XII. stoletja. Primeri v drugem delu prvega novgorodskega letopisa o dogodkih iz 1. 1200—1234 dokazujejo nahajanje vokalov ъ-ь celo za prvo polovico XIII. stol. (ib. § 348, str. 213). V izdaji »Slova« so tako isto sledovi tega, ne glede na to, da je računati tudi s tradicijo, saj se avtor na več mestih sklicuje na svojega prednika Bojana, ki je zlagal pesmi za časa dedov v drugi polovici XI. in v začetku XII. stoletja. Jasno je seveda, da sta se šibka ъ - ь izgovarjala že zelo reducirano. V pričujočem odlomku spomenika se nahaja n. pr. 38n Хиновьскыя poleg 17« Руской, 3f)22 мьглами poleg 3ia Мстиславу, 444 сокольца poleg 4320-я соколца, 44n in v naslovu Ольгова, 15i Ольга poleg 14o Олговы, 10m Олз'Ь, 15i Олегъ i. dr. Napeti ь pred j je skoro vseskozi izražen z i (ï): li брат'1'e itd. Iz celotnega spomenika bi se zlasti za prvo, za ъ-ь dalo navesti precej več primerov (prim. 0. П. Обнорский, Очерки по истории русского литературного языка старшего периода, Москва-Ленинград 1946, str. 138 v poglavju о »Slovu« str. 132 si.). V zvezi z izgovorom redukcijskih vokalov ъ - ь stoji tudi veljavnost starega fonetič- II. Rekonstrukcija 1. Splošne pripombe o jeziku nega zakona odprtih zlogov. Za reflekse jezičniških sonantov se je v začetku spomenika ohranila staroruska pisava ъл - ър (ьр) poleg navadne pisave лъ - ръ (glej gori pod I.): U пълку, 4i пълкы poleg 5e i.dr. плъкы, з» вълкомъ poleg llie i.dr. (izven odlomka) влъкомъ, 37 първьвгь za пьрвыхъ poleg 37ю пръвьгхъ (izven odlomka). »Polnoglasne« oblike stoje poleg cksl. ла-ра, pt (ре) - nfe (ле): 28i Воло-димиръ (izven odlomka) poleg navadnega 53 i. dr. Владимера, 4Cr,-o in sicer le Всеволод^, Си соловпо poleg 613—u слав'йо, 45i голоси poleg 3720 гласъ, З820 городу poleg sicer 40i гради, П12 хороброе poleg običajnega З13 i. dr. храброму, 11 îe воронъ poleg 17с i. dr. врани, v citatu iz »Slova« v pskovskem apostolu iz leta 1307 скоро-тишася poleg 173—» скратишась, Юю, 13o-« прегородиша poleg 1З7 преградиша; 17i7 i.dr. le шеломы; 42ю берез^ (izven odlomka) poleg I813 брез-Ь, 7ю переди poleg З11 преди. Pri knjižnih izrazih in izrazih z bolj abstraktnim pomenom je verjetno bila v rabi cerkvenoslovanska oblika. Enako kakor pri »polnoglasju« so dublete pri začetnem роз—раз-: 43ie-i7 ростр-Ьляев-Ь poleg З2-3 расгЬкашется i. dr. Na staro-rusko mehkost produkta progresivne palatalizacije afrikate ц kaže pisava З812-13 крилцю ali 39i словутицю za voc. словутичю, kakor je pisano še sedaj mehko ч: 38i полечю, 382 омочю, 39m лучю, 44i3 плечю, Ь начяти. Pri drugih dveh šumevcih se sled mehkosti ni več tako ohranil. Izven odlomka je enkrat Юн рассушясь za росушя ся. Starorusko у- za ю- je najti izven odlomka 42i« уношу in 42i7 уноши. Prehod velarnih к - r - x pred ы v postpalatale se je po primerih v spomenikih vršil v južnoruskih narečjih že od začetka XII. stoletja, v pisavi pa izražal še na obojen način, z ы in и (prim. A. И. Соболевсий, Лекцш по исторш русскаго языка, изд. четвертое, Москва 1907, str. 130 si.). V »Slovu« je seveda obojna pisava. Iz nje sklepa Obnorskij, da je v originalu bila pisava z и (o. c. str. 146). Ravno tako pa je mogoče na podlagi pisave n. pr. take ruskonarodne besede kakor 37гз кычеть (tudi z glagolskim konča jem -ть) trditi nasprotno in nahajati v pisavi 175-o кикахуть iz-premembo po izgovoru. Pojav se je razvijal polagoma, a pisava se ni tako hitro ustalila. Ako je avtor »Slova« stal še kolikor toliko pod vplivom tradicije, tedaj je bolje, odločiti se v rekonstrukciji za ы. Tako se je odločil tudi n. pr. A. Potebnja v svoji izdaji (Воронежъ 1878) in v novejšem času R. Jakobson (New York 1948). Iz oblikoslovja je bil dual še v polni moči: I812-13 Ту ся брата разлучиста, 44i3 кром'Ь плечю, 38ij—1з на своею не трудною крилцю, 432o-ai в'Ь опутаев'Ь, 44s наю, 44з, ^ нама. Isto je reči о vokativu: 6u, 7 5 0 Бояне, 38e о в'ЬтрЪ, 38e, 17, 397, is господине, З821 о Днепре, 70 внуче, би солов'йо, 39i словутицю i. dr. Staroruski deklina-cijski končaj -t proti jslov. -ç, v ruski ckslov. redakciji -я, je viden З7-8 gen. sing, fem. усобиц'Ь, 44б девице. Produkti druge regresivne palatalizacije so ohranjeni 14« nom. plur. плъци, 18n стязи, 16ю loc. sing, при Олз'Ь, 18i3 на брез'Ь i. dr. Stare oblike so: 45i nom. plur. mase. голоси, 44ю—n loc. sing, neutr. на небесЬ za -ce, I2-3 instr. plur. словесы i. dr. Primerov pridevniške nominalne sklanje je še mnogo v spomeniku, kakor 7n gen,sing. мила брата itd. Pri sestavljeni deklinaciji so poleg oblik že po analogiji zaimkov (gen. sing, masc.-neutr. -oro itd.) tudi še starejše, kakor n. pr. 38s loc. sing, neutr. жестоц-Ьмъ, 46« dat. sing., fem. святЬи i. dr. Pri osebnih zaimkih so še enklitične oblike: 18з, « ми (izven odlomka), 381« ти, li dat. plur. ны. Pri glagolu je mnogo ostankov pisave konča ja 3. osebe -ть: 7 о ржуть, li звенить, 7e трубять, 7o стоять; Юн растяшеть, 16i* погибашеть itd. Imperfekt in aorist sta seveda še v moči. Pri imperativu so stare oblike, kakor n. pr. 5i почнемъ za почьн'Ьмъ i. dr. Kondicional se sprega v aoristni obliki: 39» абыхъ неслала, 612-13 абы ты ущекоталъ. Pomožni glagol je še v rabi: 39is-u тепло и красно еси, v perfektu 39i-j ты пробилъ еси, 39* ты лел1',ялъ еси. Participi v ruski obliki se sklanjajo: 17s nom. plur. mase. д-Ьляче, 40i п'Ьвше. Iz vsega pregleda jasno pronica slika staroruskega jezika originala XII. stoletja. To pa nas tudi upravičuje v tej smeri rekonstruirati ves ohranjeni tekst. 2. Komentar k tekstu in druge pripombe k posameznim mestom V splošnem je pripomniti, da se rekonstrukcija v tekstnem pogledu po možnosti ne oddaljuje od prve izdaje in da so pomenske izpremembe besed in dodatki označeni z razprtim tiskom. I1-2 братие voc. sing, k fem. coll. братия. I4 пълку loc. sing, po osnovah na -ü-, ki se je uveljavljal pri izrazih za neživo, tu tudi zaradi velara pred končajem. b Святоелавличя patron, je izveden od posesivnega pridevnika Святоелавль (prim, v naslovu) kakor je 46e-7 Игоревичи) pri drugem takem sufiksu. 2i времене i. dr. je puščeno v cerkvenoslovanski obliki in ne ruski веремене zbog bolj abstraktnega pomena. 3i аче rus. za ckslov. аще. Зз б'Ьлою веверицею je vstavljeno (tega v doli navedenih izdajah ni), ker to zahteva smisel prispodobe, imenovanje še tretje živali, kakor tako trojno navajanje avtor »Slova« tudi sicer rad uporablja, n. pr. 427-9 (izven odlomka) гоголемъ -чайцами - чрьнядьми. Prim, tudi 613, 15, п скачя - летая - ршця. Po slovarju A. Dalja I 177 je naziv бЪлая веверица starinski: виру (to je denarno kazen za uboj) платили по 61>лМ вевсриц-Ь. V »Slovu« samem je 21з-в погаши... емляху дань по б'Ьл'Ь отъ двора. Veza misli najprej s šviganjem veverice kaže, kakor to priča célo »Slovo«, avtorjevo veliko poznanje prirode. Fr. Erjavec, Domače in tuje živali v podobah II 53 (v Celovcu 1869), pravi o veverici: »kakor misel hitro šine po smreki v gosto krošnjo«. Od Pleteršnika tega ni mogel prevzeti, ker ta pravi »kakor slavec po drevesu«. Opuščenje veverice v tekstu se dâ razložiti. V prepisovanem rokopisu je bilo мыслию napisano vsekakor okrajšano мыто z nadpisanim c, kakor je to storil tudi V. Peretc v izdaji »Slova« (Kijev, 1926, str. 93). To okrajšavo pa je mogel brati prepisovalec XV,—XVI. stoletja in sicer v Pskovu kot мысью, kar pomeni tam po Dalju II 373: »мысь ж. пек. б'Ьлка, векша« (to je veverica). Мыеь je pa v pskovskem narečju za мышь, kar se medsebojno podpira s 3s шизымъ po zamenjavanju s - š v tem narečju. Da je neki rokopis »Slova« res bil v Pskovu, dokazuje citat v pripisu k apostolu iz leta 1307, ki je bil last Pantelejmonovega samostana v Pskovu : »... при сихъ князехъ с-Ьяшется и ростяше усобицами -гыняше жизнь наша, въ князехъ которы и в-Ьци скоротишася чсловгЬкомъ<< (Описаше слав, рукописей москов. синод, библ. I 293, Москва 1855). V »Slovu« je to 1бв—17«: »Тогда при Олз-Ь Гориславличи сЬягается и растяшеть усобицами; погибашеть жизнь Даждь-Божа внука, въ Княжихъ крамолахъ в'Г.ци челов'Ькомь скратишась.« Котора v apostolu je sinonim h крамола »Slova«. Obnorskij o. c. str. 134—5 odklanja vsak pskovski vpliv in podpira to celo s tem, da je сизый etimološki neznanega porekla, dasi je starorusko. Od mene navedeno pa, mislim, naravno in podprto govori za zadnji prepis XV.—XVI. stoletja v Pskovu. 3e помняшеть i. pod., kakor gori li бяшетъ, 32-s раст'Ъкашется, so primeri imperfekta z dodanim osebilom 3. osebe -ть. 37 речь je napačno brana okrajšava pe z nadpisanim ч. 3e Тъгъда je starejša oblika v primeri z rus. тогда. З7-8 О усобиц-Ь, knežjih medsebojnih bojih glej prip. k 15j. 3» gen. plur. соколъ je v kvantitativnem razmerju verjetno starejši (prim, še danes сто человек, десять раз i. pod.). Prispodoba je vzeta iz sokoljega lova, kar se v »Slovu« nahaja na mnogih mestih (glej n. pr. 445-7). 310 который se nanaša na лебед'Ьй in ne na соколовь, zato stoji pač za acc. plur fem. который. 311 п'Ьсь nam. п-Ьснь po okrajšavi nb z nadpisanim с. 3i2—4з Jaroslav (f 1054), znameniti veliki knez kijevski, sin sv. Vladimira (Vo-lodimëra, f 1015); Mbstislâv Tmutorakanski (gl. str. 370, f 1032), brat Jaroslavov, je v dvoboju ubil kasoškega kneza Rededja (Kasogi so bili Cerkesi); Roman Svjato-slavljič (f 1079, ubit od Polôvcev), brat Olégov. Oče Svjatoslâv (f 1070) je bil sin Jaroslavov. 4г Романовы s končajem -ови od osnov na -u- zlasti pri lastnih imenih, imenih oseb. 4o-7 живая (струны,) je najbrž po analogiji mehkega tipa ckslov. redakcije (M. Woltner, Zeitschrift für slav. Philol. 1935, XII 103—5). 5г-з Pod отъ стараго Владимера je mišljen Володим'Ьръ s priimkom Моно-махъ (f 1125), bratranec Olégov. Povod priimka (iz gr. uovoud/og »samoborec«) ni povsem jasen. 5»—io на землю Полов'Ьцькую (za полбвьчску, glej str. 384). Polövci so bili turško pleme, Kumani, XI,—XIII. stol. Podjarmili so Pečenege. O njih glej str. 370. Oie—17 свивая славы оба полы сего времени v smislu slave starih in avtorju sodobnih knezov. би Po »Slovu o Zadonščine« piše Jakobson вьйцекоталъ (prim. I. I. Sreznev-skij, Матер1алы для словаря древнерусск. языка I 459). 6i7—is въ тропу Трояню je našlo zelo številne razlagalce. Tu ni mesta govoriti o njih. Na najenostavnejšo stvar je opozoril že Karamzin v prip. 69 k II. poglavju I. dela, str. 23: »Известная via Traiani изображ. па Сульцеровой каргЬ Валахш... простирается отъ береговъ Дуная до Прута, и дал-Ье на Востокъ по южной Poccin (См. Кантемиръ, Описаше Молдавш и Бишинг, Erdbeschreibung II 770).« Zadnji je A. F. Büsching (1724—1793), ki je izdal Neue Erdbeschreibung v 11 knjigah (Hamburg 1754—92). Slavni rimski cesar Trajan, s priimkom »divinus«, ki je podjarmil Dake in zavaroval mejo z nasipi, je prešel celo v slovansko mitologijo (prim. L. Niederle, Slovanské starožitnosti, oddil kulturni II 125). Ti nasipi so mogli biti znani. Véliki knez Svjatoslâv, oče sv. Vladimira, je izvršil leta 967 bojni pohod proti Bolgarom. Igorjeva žena, Jaroslavna epa (prim. 37m sl.), je bila hči mogočnega gališkega kneza Jaroslava Osmomysla, ki je vladal do Karpatov in do Donave (ЗОз sl.). ЗО10-11 je rečeno o njem: »затвори въ Дунаю ворота« in ЗО12-13 »суды рядя до Дуная«. Razen tega pa so v poemi po tradiciji take reminiscence v zvezi s pogansko dobo, kakor pridevek Bojanu 7r,-0 Велесовь внуче, za ruski narod I60—I7i жизнь Даждь-Божа внука, za vetrove I2ie-i7 в-Ьтри, Стрибожи внудн, a 25i7 sl. se pripoveduje, da gotske deve (na Krimu) pojo o Busovem času, kar more biti le knez Antov, prednikov Rusov, v IV. stoletju. Tako se 617-1» рища въ тропу Трояню чресъ поля на горы lepo sklada s poetično dikcijô celotnega tega mesta. A za primer, kako dolgo se v narodu obdrži po tradiciji spomin na davne dni in ljudi, naj navedem srb.-hrv. rek »Od Kulina bana i dobrijeh dana« kot spomin na dobro vladanje bosenskega bana Kulina 1180—1204 (Narodna enciklopedija II 568). Bošnjaki so še v novejšem času imenovali dobre čase »vremena Kulinova« (prim. Letopis Matice slovenske za leto 1877, stran 191). Отетђе je tudi vredno, da prvotni staroruski letopis podobno v raznih rokopisih, n. pr. Ipatjevskem in La-vrentjevskem, torej v originalu, pripoveduje, da so »Volohi« (to je Latinci, Rimljani za časa Trajana) napali »Дунайские ОлогЉнм«, se naselili med njimi in jih nasilo-vali (Ipat. rokop. izd. 1871, str. 3). Na drugem mestu (1. c. str. 6) pa stoji, da so Ogri »nasledili Slovënsko zemljo« in pregnali »Volohe«, in na tretjem (str. 14), da so ob Ogrskih gorah (to je Karpatih) prej prebivali »Slovène«, njih zemljo pa prevzeli »Volohove«, ki so jih pa potem pregnali Ogri. Avtor pesnitve, izobražen človek, je to gotovo vse poznal. Oso-21 V oklepajih se nahajajoče (Олга) je od izdajateljev dodano. Nekateri razlagalci razumejo pod внуку avtorja pesnitve, kot Bojanovega vnuka. 7i »Sokoli« so Rusi, »kavke« Polövci. 76 Велесъ je bil bog čred (скотий бог), to je blagostanja in bogastva, pokrovitelj pesnikov (prim. L. Niederle o.e. str. 112 si.). Naglas je nedoločen. 7о Комони je še danes mrus. komön, v ckslov. spomenikih se ne nahaja (Srez-nevskij, Матер1алы I 1266). Prim. češ. komon. 77 Суда, levi pritok Dnepra med Čerkasi in Kremenčugom, mejna reka tedanje ruske zemlje. 7s, e, io Predlog въ je v rekonstrukciji opuščen. Za tak lokal brez predloga je v staroruščini, zlasti v letopisih polno primerov (prim. Fr. Miklošič, Vergleichende Syntax der slav. Sprachen, 2. izd., str. 637 si.). O mestih Novgorod-Sčversk in Pu-tivlj glej v uvodu str. 370. I4i в'Ьчи s č za с kaže na sevvelrus. narečje Novgoroda enega iz prepisovalcev. Karamzin je bral сЬчи, kar je povzel Jakobson сЬч'Ь, toda sledeče лгЬта se bolje strinja z в'Ьци. Pod Трояии je umeti davne prve čase, za katerimi se omenjajo že historična Jaroslavova leta (| 1054) in pohodi njegovega vnuka Olega (t 1115), s svoje strani deda Igorjevega. 152 Olégu, ki je kneževal v Černfgovu, je njegov stric Vsévolod Jaroslavič leta 1077 odvzel mesto in kneževino. To je sprožilo dolgotrajne medsebojne boje knezov, ki jih je povzročal nepomirljivi Olég (prim, pridevek 16ю Гориславличь) in v katere so se vmešavali tudi Polövci, kar je prineslo ruski zemlji veliko gorja in bede in kar opisuje pesnitev I69—17 to. 15г—з крамолу, strus. коромола, je iz srlat. carmula »upor«; mrus. še sedaj коромблы plur. fem. »spletke« (E. Berneker, Slav, etymol. Wtb. I 573). I610 Tvorbi Гориславличь je podstava горе (glej prip. k 152). IO12 жизнь more pomeniti tudi podobno mestom v letopisih »имущество« (Srez-nevskij, MaTcpia.Tbi I 873). 17i Даждь-Божа внука, to je ruskega naroda. Rus. Дажьбогъ je bil bog sonca (Niederle o.e. str. 190 si.). 17б—в кикахуть pojasnjuje N. Tihonravov v izdaji (Москва 1866, str. 32) z »издавать кликъ«, v rabi o tičih, predvsem labodih, »кричать«. 3722 je кычеть o kukavici. Jakobson je izpremenil glagol v кликаху. V izdaji »Academiae« (Москва-Лепинград 1934, str. 80) in v hrestomatiji stare ruske literature XI.—XVII. stoletja N. Gudzija (Москва 1947, str. 112) se to prevaja »перекликались«, A. S. Orlov pa ima v drugi izdaji (Москва-Ленинград 1946, str. 81) »покрикивали«. Smisel je dobesedno, da so bili redki, ki so še »kukali«, »jadikovali«, »javkali«, ker jih je zvečine doletela smrt. G. Iljinskij (Slavia 1929/30, VIII 654) pa veže izraz z mrus. кичувати »krčiti« in rus. кичка »izkrčeni panji« in bi bil pomen toliko kot »orati«, toda vsa ta izvedba je seveda le hipotetična. 17i2 сицо и za сицеи in to za strus. сице^. 17io гримлють od гримати, iter, k грьм-Ьти. 17ie харалужныя od харалугъ »jeklo« iz turkotatarščine (prim. Sreznevskij, Матерјалн IV 1361). 1813-11 на брез'Ь быстрой Каялы, pač pritoka Dona, toda katera reka naj bi to bila, je neznano in stvar ugibanja. Beseda kajaly pomeni turkotatarsko »skalnata« (Orlov o.e. str. 104). Naglas ni ugotovljen (Ka'jala?). 18ie Tvorba Русичи spominja na vrsto imen na -ič- staroruskih plemen, kakor Kriviči, Dregoviči, Uliči (z raznimi variantami), Vjatiči, Radimiči. I9i стугою ne more biti съ тугою v pomenu »od gorja« s sociativnim instrumentalom. 37i7—18 на Дунай ne spada, ker bi bilo brez smisla, k prejšnjemu, temveč kot star začetek in običajna označba mesta v narodni pesmi k sledečemu »plaču« Igor-jeve žene Jaroslavne. Prim, dalje З82 Дунаеви in 44ie—45i ДЬвици поютъ на Дунай. Ime Donava je v slovanskem narodnem pesništvu splošno ime za reko sploh (glej o tem V. Jagič, »Dunav - Dunaj in der slav. Volkspoesie«, Archiv für slav. Philol. 1876, I 299 si.). 37m V kopiji stoji Ярославньгмъ: ы bi kazalo na genitiv, н izdaje na posesivni adjektiv, м kopije pa na enklitični pronomen ми. Zato bere Jakobson »Ярославьньт ми ся гласъ (голосъ) слышить«, kar se more primerjati z I83-5 Что ми шумить, что ми звеиить давечя рано предъ зорями? Ker je težko umeti pojav м v kopiji, a laže delno izpremembo v adjektiv, je verjetnejše branje z ми. Mogel je pa biti tudi adjektiv in pozneje izprememba z gen. -ы. О 119—50 Povratni zaimek je očividno izpuščen. 37so—21 К зегзицею »kukavica« prim. mrus. зегзиця, češ. žežhule, stprus. žeguze (A. Preobraženskij, Этимол. словарь русск. яз. str. 248). 3721 незпаемь se more nanašati na гласъ, Orlov str. 74 незнаема veže z Jaro-slavna, drugi predpostavljajo adverb, n. pr. Jakobson незнаемЪ. 3721-22 рано je v poemi v slovenskem pomenu na več mestih, prim, tudi 17ij-i« съ заранја. A. Vaillant (Revue des études slaves 1949, XXV 106 si.) pa primerjaje »Zadonščino« (glej na koncu) razlaga to tu v »plaču« iz strus. рамьно »fort, violent«, »сильно« (Sreznevskij, Матер1альг I 66). Pomen bi se ne upiral, ali z asimilacijo mn je teže. V gradivu Sreznevskega ni o njej sledu. 3 722 H кычеть kot glasu kukavice je primerjati, kar piše Fr. Erjavec o.e. III 1, str. 174: »Samec kuka, samica odgovarja ,kik, kik'«. З81-2 по Дунаеви Jakobson nepotrebno izpreminja по Донови. 38s въ Каял-Ь р'Ьц'Ь izpreminja Jakobson v въ Каялы р'Ьц'Ь v skladu z Ipa-tjevskim rokopisom letopisa на р'Ьц'Ь Каялы (izdaja arheogr. komisije leta 1871, str. 433). 38e аркучи je nastalo iz рькучи z reduciranim e po nastanku sonantnega r na začetku, kar se je moglo zgoditi še pred onemenjem redukcijskega vokala (prim. A. Šahmatov, Очеркъ древнМшаго перюда § 371, str. 233 si.). 38s вЬтрило je hipokoristična tvorba. З811 Хиновьскыя - хыповьскы je izvedeno od хынъ, kar je star splošen naziv za Turko-Tatare, tu Polövce. Posplošilo se je ime Hunov (prim. A. Sobolevskij, Archiv für slav. Philol. 1909, XXX 474). 38u горъ je slabo brano za rop'b adv. З815—ie лел'Ьючи kot gerundij (деепричастие, glagolski adverb) je izpremeniti v лел1дочк), ker se v »Slovu« rabijo še sklanjavni participi (glej gori str. 386). З820 Путивлю городу je adnominalni dativ za genetiv pripadanja. Jakobson piše tu loc. Путивли город^Ь. 39i V словутицю je dialektično с za č (glej gori str. 384 in prip. 14»). 39i—a Mišljeni so dnjeprski slapovi (пороги), kjer naredi Dnjeper veliko koleno proti vzhodu (južno od Dnjepropetrovska) in kjer so bili že pridnjeprovski Polövci. Prim. К. П. Кудряшов, О местоположении половецких веж в северном Причерноморье в XII в. (Труды института этнографии ruske akademije znanosti 1947, T. I 98 si. z dodanim črtežem). 39&—e Tu je mišljen zmagoslavni pohod kijevskega velikega kneza Svjatoslava leta 1184, o čemer je v »Slovu« govor 21«—22e. Ujetega polovskega kana Kobjaka so v Kijevu usmrtili. Prim, tudi str. 27Г>. 39e К на море prim. 45i чрезъ море. 39н къ je napačno za въ, ki se v rekonstrukciji opušča (glej prip. k 78, e, 10). 39i2-i3 V трьсв'Ьтьлоо, ed. тре-, je osnova prvega dela od števnika »tri«, to je »trikrat« s pomenom superlative »пресв'Ьтлый«. 39ih лучи je, kakor smisel kaže, pomotoma namesto лукы, pač povzročeno po 39ie лучю. 39зо затче - затъче je aorist к затъкнути »zapreti« kakor 39is-i» съпряже k съпрячи. 3922 Nekateri, kakor Jakobson, vežejo мьглами s sledečim tekstom, toda brez potrebe, kakor se tudi zvečine smatra. 3 924 и-земЈгћ je nastalo iz из-з-; изъ v izdaji je sekundarno. 40i Ker je злату bolj epitheton ornans, bi moglo biti v originalu tudi tako v ckslov. obliki. 43з-4 Smisel zahteva въс-; v rokopisu je moral biti nadpisan, 43s Za Гзакъ bi moralo stati Гза, prim. 43io ко Гз!>. Zadnje pa kaže tudi na izpad ъ med Г in 3. V Ipatjevskem letopisu se bere Коза za Къза (v izd. 1871 str. 304, 432). Къза in Коньчякъ sta bila polovska kana. Ime zadnjega se v letopisu piše Концакъ. 43 нолозпо je deliti v по in л-. 43b-io Tu se v raznih izdajah različno vežejo besede. Orlov n. pr. v prevodu (str. 87) priteguje только k дятлове, a Jakobson tudi По лозию пълзоша. Po mojem je najboljši smisel, kakor je v izdaji. 43i4 Гзакъ izdaje je deliti v Гза къ, ker je v »Slovu« po glagolih dicendi praviloma къ. Prim. prip. k 435. 4З17 О злачепымн je isto reči kakor gori v prip. k 40i. 44i K obliki Кончакови prim. prip. k 4г. 44i О аще - аче glej prip. k 3i. 44б V д-Ьвице se krije še stara oblika gen. sing. fem. na -t. 44o Jakobson po nepotrebnem izpreminja птици v fem. пътиц'Ь (nejasno je, kaj je mišljeno z »ali пђтнчЗк). Prim. Sreznevskij, Матерјали II 1757 пътиць =■ птица in v »Slovu« samem dat. mase. 3l7 in 37« птицю. Prispodoba je vzeta iz sokoljega lova. Prim. prip. k 3e. 448-1! Ta odstavek se smatra za eno izmed najbolj »temnih« mest v »Slovu«. N. Gudzij pravi v hrestomatiji (Москва 1947, str. 120, prip. a): »Zelo temno in očitno pokvarjeno mesto. Številni poskusi komentatorjev pojasniti ga s pomočjo različnih konjektur se morajo priznati za malo utemeljene.« Njih pregled s kritičnimi pripombami je najti n. pr. pri akademiku V. Pertcu v izdaji ukrajinske akademije znanosti (Kijev 1920, str. 320 sl.) ali akademiku A. Orlovu (v izdaji ruske akademije znanosti, v drugi izdaji 1946, str. 133 sl.). Peretc sam prevaja (str. 327): »Rekla sta Bojan in Hodyna (to naj bi bil drugi pesnik kakor Bojan), Svjatoslavova pevca davnega Jaroslavovega časa: Ljuba gospodarja Olega.« Orlov pa prevaja: »Сказал Боян и конец для (меня) песпотворца Святославова, песнотворец Ярославова старого времени, Олегова княжеского: Хоть и...« Jasno je že samo po sebi, da 11e eno ne drugo ne ustreza. Isto pa je reči tudi n. pr. o prevodu S. Šambinaga in V. Ržiga (v izd. 1934, str. 85): »Говорил Боян о походах Святославовых...« ali konjekturi R. Jakobsona (v izd. 1948, str. 218): »Реклъ Боянъ и до сына Свято-славля...« Na kaj naj se to naslanja? Moje pojmovanje je sledeče. Za Рекъ prve izdaje je vsekakor brati s predpostavljanjem nadpisane črke Реклъ »je rekel«. Bojanov izrek (прип'Ьвъка v »Slovu« 373-«) se v »Slovu« še na drugem mestu 37.-,-7 navaja. Gornji izrek se pa more nanašati ne samo na odsotnost glavne odločujoče osebnosti, temveč tudi na smrtni primer: и ходьг je najlaže popraviti v исходы, kar pomeni, tu kot plur. t., kot sing, исходъ »кончина, k'Çoâoç, obitus«. Ta izraz je bil v rabi v staroruskih spomenikih, n. pr. pri škofu Kirillu Turovskem (t ok. 11S2). Glej Sreznevskij, Матер1алы I 1103. Svjatoslav bi bil na tem mestu iz Bojanove dobe oče Olegov (f 1070). Izraz п'Ьстворца je tvorba iz glagola s sufiksom -ьца za moške osebe (nomina agentis), prim, strus. челов-ћкоубиица, češ. tvûrce i. pod. Jaroslâv (f 1054) se omenja З12 (старому Ярославу) in 14.-, (л'Ьта Ярославля). Na zadnjem mestu sledi tudi плъци Олгови. Gornje Ольгова Коганя spada kakor Ярославля к времени. Kagane so imenovali tudi ruske kneze, sv. Vladimira in Jaro-slava (Sreznevskij, MaTepia.ibi I 1171). Dodano хоти pa je, kakor so to storili tudi že drugi, oddeliti in zvezati z Bojanovim izrekom kot konjunkcijo, in sicer starejše »Хотя и ...«, pozneje »Хоть и...«. V staroruščini se хотя nahaja n. pr. v rokopisu Jaroslavove Ruske pravde iz leta 1280, kar dâ sklepati na še starejši čas (Sreznevskij, Матер1алы III 1393). 441г-1з Za dativ mora biti pač голова, gori pomotoma -ы. 44ie—17 на пебесЬ je kontaminacija stare oblike небесе s končajem osnov na -o-. 44i8—45i К Дунай prim. prip. k 37i7-ie. 45i К чрезъ море prim. 39o на море. 45з по Боричеву vzvoz, klanec od pobrežja Dnjepra, Podola, navzgor. Nehote prihaja na misel Beričevo ob Savi pri Ljubljani. 45s Ikona Pirogošča je bila prinesena iz Konstantinoplja in dobila ime po gr. nvQ-ymrtaO'i »stolpna« (Gudzij o. c. str. 120 prip. в), a napominja na izvedbo iz slovanskega imena Pirogost-ь. Omenja se tudi v Ipatjevskem rokopisu letopisa (str. 331). 4Gi П'Ьтн je očividno, kakor se tudi splošno dela, vezati s prejšnjim. 464—7 Po Слава nima slediti dativ, ampak z boljšim smislom vokativ, česar sled je še v Всеволод^ in seveda so vokativi lahko tudi oblike mehkega tipa na -рю in -чю, ki pa so povzročile zmedo in izzvale delno dative kakor туру in Владим'1'py. Святъславлича je pomota. 467 Pozdrav se je mogel glasiti tudi s ckslov. obliko Съдрави. Prim, v pripisu historične vsebine v Ostromirovem evangelistarju 1057—57: съдравьствоуите in še današnje здравствуйте! ter да здравствует! 46« побарая bi se nanašalo le na дружина, gerundij pa ne velja za original s sklanjavnimi participi (glej str. 386), ako so zapopadeni tudi knezi, kar se samo po sebi razume. Poleg tega je predlog за napačen, ker se za glagoli побарати in иобороги rabi no (Sreznevskij, Матер1алы II 983, 987). 46u Аминь prve izdaje ne more biti seveda zaključek pesnitve, dodano je po primeru cerkvenih tekstov. Iz »Slova« samega, kar je tudi storil Jakobson, se dâ izvesti druga zaključna beseda, in sicer чьсть. V »Slovu« 813 in Юн je o bojni družini rečeno »ищучи себ'Ь чти (to je чьсти), а Князю славы«. III. Transkripcija Glavno vodilo pri transkripciji je bilo čim večja enostavnost za tisk brez škode za znanstveno natačnost. A. Glasovni znaki. Transkribirano je: t z č, ы z y, napeti redukcijski vokal ь pred in po j (cir. izražen z ï - и) z Ï, napeti ъ z y" (cir. ы), e po šumevcih z ö (n. pr. sölonri.), i z j, x s h. Sonorni soglasniki 1' - r - n označujejo produkte že stare, pra-slovanske palatalizacije, so to torej palatalizirani sonorniki. Znaki с - s' - z' pomenijo produkte praslovanske progresivne palatalizacije, znaki с - s - z pa srednjepalatalne glasove pred č-i iz druge regresivne palatalizacije (n. pr. otbčb proti pi.Ici). Palatalizirani izgovor soglasnikov pred palatalnimi samoglasniki, ki je bil, četudi ne v sedanji izrazitosti že v XII. stoletju, vendar ne še li = l'i itd., ni posebej označen, ker ga napoveduje že tako sledeči palatalnovokalni znak. Ravno tako ni posebej označen velarni izgovor sonomega I (polj. I) pred velarnimi vokali in v refleksu za sonantni 1 pred konzonanti (n. pr. slovo - pW.lk'i»), ker ga tako isto določa položaj. Sumevci so bili v XII. stoletju še vsi mehki, pa je č-š-ž brati tedaj palatalizirano. Pisava i-zeml'ë za iz-zeml'ë je na podlagi zakona odprtih zlogov (gl. str. 385—6), В. Naglasni znaki. Kakor je za XII. stoletje predpostavljati še izgovor redukcijskih vokalov ъ - ь (glej str. 385), tako tudi muzikalno in ne današnje ekspiratorno naglašanje. Kar se tiče mesta besednega naglasa, je sicer še danes v ruščini v mnogem ohranjeno staro mesto, vendar pa le že tudi precej izpremenjeno zbog onemenja šibkih redukcijskih vokalov in po vplivu najrazličnejših analogij. Razen tega so v »Slovu« svojevrstne besede in stare oblike, za katere je treba določiti naglas po raznih kombinacijah. Označba akcenta je tedaj arhaična in v nekaterih primerih seveda hipotetična, dasi po možnosti sloni na izsledkih primerjalne slovanske akcento-logije. Tako n. pr. kaže slovenski naglas 3. os. množ. pojö - stojé na naglas na koncu pojçtb - stojçtb, ali pa je to bilo še v staroruščini XII. stoletja in ni se li mesto naglasa premaknilo za zlog nazaj, kakor je danes поют-стоят, je vprašanje. V posameznih primerih se je zateči k različnim zaključkom. N. pr. strus. Olbgb je nastalo iz stnord. Helgi in se naglašuje dandanes Олег - Олёга. Malo je verjetno, da bi bil zbog zakona odprtih zlogov vrinjeni sekundarni redukcijski vokal ь zadobil naglas. Verjetneje je, da je Олег nastalo iz Ольгъ', potem se pa posplošilo. O sicer pričakovanem naglasu na začetnem o- ni sledu. V »Slovu« rabljeni izraz комонь »konj« kaže z ozirom na mrus. комбнь in rus. конь - коня' na nakončno naglašanje. Beseda пътиць »ptič« (prim. Sreznevskij, Матерјалн II 1757) nima nič opraviti z deminu-tivnim stckslov. in rusckslov. пътшць s stalnim naglasom na i zaradi prvotne rastoče intonacije (sufiks je bil -ltj-). V пътиць je -ičb izvajati iz -ik-, pa je po primeru tvorb kakor мужик-мужика misliti tako isto na nakončno naglaševanje. Ime naroda Половцы, ki ga Rusi naglašajo na prvem zlogu, je bilo v stari dobi najbrž drugače naglašeno. Izvedeno je ime iz adj. полов- »plav« (prim, plavolas), ki ima po slovarju D. Ušakova (1939, III 534) naglas полбвь:й poleg dial, половбй. V slovarju V. Dalja (2. izd., III 271) je le zadnje, razen tega pa glagol полбвЪть s pristavkom, da je voroneško, kursko, torej nekako na zemlji junaka »Slova«. S tem pa se strinja mrus. полбвий in tudi ime Полбвчин, plur. Полбвц! (E. Želechowski v mrus.-nem. slovarju Lvov 1886, str. 691). Toda tudi slov. plàv s svojim skrajšanim à dokazuje nekdanjo rastočo intonacijo korena *pôlv-, za ruščino pa naglas na drugem zlogu »polnoglasne« oblike, torej Полбвьци. Sedanji naglas Половцы napominja zvezo s половой s tako isto padajočo intonacijo korena, kar je moglo biti dialektična dubleta. Dalj IV 452 туга je v skladu s shrv. tiiga, toda južno in zah. je tuga. Tu in tam je verjetno do neke mere kažipot tudi ritem teksta, ki je v pesnitvi še po prvi izdaji opazljiv (n. pr. Bojane, Vnlésovi, Vbmiče ali morda 3» des'atb' sokolV; prim. 4i). Toda v ugibanja o tem se tu ne morent spuščati, ravno tako pa tudi ne v utemeljevanje akcentuacije posameznih besed v podanih odlomkih. Označevanje naglasa se vrši po Škrabčevem primeru zaradi lažjega tiskanja z ločilnimi znaki na desni strani zgoraj ob vokalu, in sicer na dolgih vokalih padajoča intonacija z običajno vejico (n. pr. du'ha), rastoča pa z navzgor obrnjeno (n. pr. vi.nu'ka); naglas na kratkih vokalih (o - e - ъ - ь - ï - y") je označen z enako postavljeno piko (n. pr. skrvo, re-če, sego-, пъ% putb-, povëstïjï-, drugy'-jï). Meta-tonije in okrajšave dolgih vokalov, n. pr. končnih rastoče intoniranih, niso upoštevane (n. pr. žena'). Zaradi primerjanja in večje ponazoritve pa je upoštevano tudi sedanje mesto naglasa, saj je v gotovih primerih lahko že staro, a označuje se vseskozi ob kratkih in dolgih vokalih s piko na levi strani zgoraj (n. pr. nač-ati', po-vëst-ïjï-, Ol-bgo va). Proklitike in enklitike, predlogi v prepozicionalnih konstrukcijah (z izjemo padajoče intonacije oblike besede), praviloma nimajo naglasa in je zadnje treba tudi tako brati skupno z naslonitvijo na besedno obliko, h kateri pripadajo. Pri oblikah s padajočo intonacijo preide naglas na začetek, na predlog (n. pr. na' zeml u). Določitev govornih taktov z glavnim in stranskimi naglasi ali stavčni naglas izpadata že iz okvira naloge te transkripcije in sta odvisna od vsebinskega pojmovanja. IV. Prevod Prevod se tesno drži teksta pesnitve; namen mu je podati po možnosti smisel njenega besedila. Literarno-umetniška prepesnitev bodi naloga umetnika pisatelja ali pesnika, v prozi ali verzih, kakor je takih zlasti v ruščini precej. Nadaljnje pripombe se tičejo prevoda nekaterih izrazov, vse drugo za razumevanje potrebno je zapopa-deno v komentarju pri rekonstrukciji. Izraz »Slovo« v naslovu se prevaja s »pesem«, kakor se v tekstu U imenuje, li л-Ьпо nima tu slovenskega pomena. Sreznevskij, Матер1алы I 74 prevaja na podlagi mnogih mest v spomenikih strus. л'Ьно есть »прилично, годится, сл'Ьдуетъ«, tako tudi Orlov (str. 78) »не следовало ли нам«, Gudzij (str. 108) »не следует ли нам« itd. 2i былина ne pomeni kakor sedaj rusko narodno epično pesem, ampak kakor быль »bivši resnični dogodek«, pri Orlovu »no (действительным) событиям« i. dr. 612—is пълкы pomeni tu čete (Orlov эти полки). Strus. пълкъ ima več različnih pomenov. Prim. Sreznevskij, Матер1альг II 1747—9: войско, воинство; битва, сражеше; война, поход; стан i. dr. Smisel konteksta odloča. З810-11 Olagol мыкати prevaja Sreznevskij о. с. II 215 трепать, метать. Nahaja se še sedaj v ruščini in slovenščini v sorodnem pomenu: rus. мыкать po Ušakovu II 287, »чесать лен, пеньку«, slov. mikati predivo. Od tod je vzeta prispodoba v »Slovu«. V prevodu seveda ne ustreza prav glagol izvirnika. Zato ga tudi Sreznevskij i. dr. na različne načine opisujejo (Orlov мчишь, Šambinago-Ržiga несешь itd.). 38m kovilje od ковыль »stepna trava«, »stipa pennata« je najbolje pustiti, ker se tudi v srbohrvaščini nahaja, slovenski dialektični izrazi, kakor bodalica, balovina (prim, pri Pleteršniku), pa malo povejo in so nekam neizraziti za gornji tekst. 39ie—1» съпряже od съпрячи pomeni po Sreznevskem III 809 »стянуть, согнуть«; Orlov (str. 86) ima »согнуло«, Šambinago-Ržiga (str. 84) »свело« i. pod. Slov. spreči bi ne pomenilo isto. 39ao затъче v pomenu rus. заткнуть »zamašiti« (заткнуло tudi v ruskih prevodih) more biti tudi slov. zataknilo v istem pomenu. 43s-« Izraz »regetati« o srakah ima Erjavec (o. c. 151). 455 Namesto »krajine« bi se moglo reči tudi »dežele«. Bibliografski podatki Literatura o »Slovu« je ogromna. Tukaj seveda ni mesto za podrobnejše navajanje. Od časa do časa so izšli bibliografski pregledi. Zadnji najpopolnejši je izšel pri ruski akademiji znanosti pred desetimi leti »Слово о полку Игореве. Библиография изданий, переводов и исследований. CocfaHiuia'B. П. Адрианова-Перетц« (Москва-Ленинград 1940), k temu pa še »Библиографический указатель. Составили 0. В. Данилова, Е. Д. Поплавская, И. С. Романченко, под редакцией и со вступительной статьёй проф. С. К. Шамбинаго (Москва 1940). Znanstvenokritične izdaje z raznimi komentarji se pričenjajo s šestdesetimi leti prejšnjega stoletja. Pred tem je omembe vredna predvsem obširna izdaja D. Dubenskega iz leta 1844. Pri poznejših so udeleženi v veliki meri najboljši ruski filologi: F. I. Buslajev (1801), N. Tihonra-vov (1806, 1868), O. Ogonovskyj (1876, 1881), Vs. Miller (študija 1877), A. Smirnov (študiji 1877, 1879), A. Potebnja (1878, 1914), M. A. Maksimovič (ponatis starejših študij 1880), E.V. Barsov (I—III 1887—1889). Nekako zaključno obširno delo na podlagi vsega prejšnjega je akademika V. Pertca izdaja pri ukrajinski akademiji znanosti (Kijev 1926). Po njej se je pričela nova serija velikih knjižnih izdaj, V. A. Keltujala (1930 in prej), v založbi »Academia« (Moskva-Leningrad 1934) izdaja S. Sambinaga in V. Ržiga, pri »Slovanskem ustavu« v Pragi E. Ljackega (1934, pozneje še v »Slavia« 1938), Posebno pa so narasle izdaje in se je poživil študij o »Slovu« v Rusiji, ko so leta 1938 praznovali 760-letnico nastanka »Slova«: pri akademiji znanosti izdaja akademika A. S. Orlova (1938, v drugi izdaji 1946), v založbi »Советский писатель« N. K. Gudzija (1938, pozneje v »Hrestomatiji« 1947), A. Jugov (1945) i. dr. Kot posebno odlično izdajo je omeniti končno R. Jakob-sona (New York 1948). Da se je »Slovo« obravnavalo v vsaki krestomatiji staroruske literature, se razume samo po sebi. Naj omenim zlasti dve: v državni založbi Moskva-Petrograd (1923) in od P.M. Bicillija (Sofija 1931). Nepregledna je literatura monografij, tičočih se teh ali onih vprašanj »Slova«. So seveda tudi v mnogem nedostopne. Čudno je, da je bila ruska akademija po naši 9. septembra 1948 naprošena za svojo izdajo bibliografije o »Slovu«, pa ni do danes odgovorila. Je pa le v Ljubljani vse važnejše iz najnovejše in starejše dobe, to zadnje po zaslugi graškega slavista G. Kreka, pisca za svojo dobo znamenite knjige »Einleitung in die slavische Literaturgeschichte« (druga izdaja, Graz 1887). Da je o »Slovu« govor v vseh zgodovinah stare ruske literature in tudi zgodovinah, je umevno. Od ruskih umetniških prepesnitev sta omeniti predvsem pesnikov V. A. Žukovskega iz 1. 1817—19, a izdano v tisku pozneje, ter A. N. Majkova iz 1. 1870. Od Nerusov so se bavili s »Slovom« predvsem Čehi. Izdaje so od V. Hanke (1821), M. Hattale (1858) in K. J. Erbena (1869), pa že tudi J. Jungmanna (1810), a izdano šele od V. A. Franceva (1932). Neki prevod je od P. Papačka (1926). Pri Slovakih je v najnovejšem času izšel prevod s pripombami pod uredništvom prof. A. Isačenka; dodana je razprava o »Slovu« pri zapadnih Slovanih. Pri Nemcih je imenovati manjše izdaje R. Abichta (1895), K. H. Meyerja (1933) in metrično predelavo E. Sieversa (1926), ki pa operira z nemogočimi naglasi in jezikovnimi oblikami. Poskus je bil tudi odklonjen (prim. M. Grunskyj, Форма та композицщ »Слова о полку Игорев1'м«, Kijev 1928, v izdaji ukrajinske akademije znanosti). Več je nemških prevodov, celo že kmalu po prvi ruski izdaji. O prevodih na našem jugu je pisal I. Esih »Hrvatsko-srpski i slovenski prijevodi« (Napredak, Hrvatski narodni kalendar za prostu godinu 1930, Sarajevo 1929). O Pleteršnikovem slovenskem prevodu sem govoril že v »Uvodu«. Pleteršnik je bil po vsej verjetnosti opozorjen na »Slovo« že po svojem učitelju Miklošiču, ki se je s slušatelji v početku petdesetih let bavil z njim, kakor pripoveduje Trdina, Spomini II 15. Izrazil se je: »Pripomniti moram, da je ta pesnitev najbolj čudovita, kar sem jih kedaj bral.« Tudi Trdino je pesem, kakor pravi, tako navdušila, da se je je naučil dober del na pamet. Pri Srbih je objavil prevod še J. Šajkovič (Novi Sad 1930). Poseben oddelek pri študijah o »Slovu« tvorijo trditve nekdanje ruske skeptične šole in v novejšem času zlasti Francoza A. Mazona o avtentičnosti »Slova«, ki naj bi bil falzifikat. Te trditve je lahko spoznati za popolnoma neosnovane. So pa tudi v posebnih študijah zavrnjene in ovržene. Naj omenim le dve: A. Briicknerja »Die Echtheit des Igorliedes« (Zeitschr. für slav. Philol. 1937, XIV 46 sl.) in obširno R. Jakobsona »L'authenticité du Slovo« (v izdaji 1948, str. 234 sl.). Trditev, da bi »Slovo« bilo nastalo pod vplivom tako imenovanega literaturnega spomenika »Za-donščine«, ki ima slična mesta s »Slovom« (opeva Kulikovo bitko leta 1380, a starejši rokopis je iz leta 1470), se izkaže že z enim mestom kot smešna, ako se primerja iz »Slova« 1 On—io in I2n-ie »0 Руская земле! уже за Шеломянемъ еси« z Zadonšč. л. 126 такъ земля еси русская, какъ еси была доселева за цремь за соломоном Т. С, № 2, Петроград 1922, str. 27). Шеломя, Srezn. гряда холмов, je naše »sleme« (prim. polj. szlemiç). Prim, tudi vrh gorskega hrbta severno od Zagreba Sleme. V Ipatskem rokopisu letopisa pod letnico 1184, str. 429 (gl. gori str. 370) stoji взийдоша на шоломя T. Torbiörnssona, Die gemeinslav. Liquidametathese I 100 (Upsala 1902), zveza z izposojenko iz germanščine "šelmi. »heim« (pač po Miklošičevem etimol. slovarju) in ločitev od slovan. *selmç »balken« (ib. str. 97—8) ni potrebna. O prehodu pomena gl. pri Pleteršniku. Mesto v Zadonščini bi moglo pričati za starejše s-; š- pa je najbrž po kontaminaciji s шеломъ. Ljubljana, 22. avgusta 1950. Résumé L'étude présente un fragment de la rédaction slovène de l'édition du poème ■sSlovo o polku Igorevèi. en ancien russe. L'introduction explique l'histoire du texte du poème, le fond historique du sujet et la présentation de l'édition. Dans ce fragment, l'auteur a publié sept passages choisis, ce qui représente presque le tiers de l'épopée (243 des 787 vers de la première édition, d'après le fac-similé). Le texte du fragment est présenté en quatre colonnes correspondantes: la première donne le texte selon le fac-similé de la première édition (editio princeps) avec l'indication de la pagination et du nombre des vers, la deuxième le texte reconstruit, la troisième la transcription du texte avec des signes d'accentuation, et la quatrième, sa traduction slovène. Le texte du poème est suivi du commentaire relatif aux quatre rédactions précédentes du texte choisi. Le premier paragraphe caractérise la première édition publiée en 1800. Le deuxième explique la reconstruction et donne des remarques générales sur la langue et le commentaire du texte avec des notes explicatives relatives aux divers passages. Naturellement, ce commentaire n'est pas une simple compilation des constatations admises jusqu'à présent, mais représente le fruit des recherches personnelles et apporte certains éclaircissements nouveaux sur les «passages difficiles». Le troisième paragraphe qui traite la transcription, analyse les signes phonétiques et les signes d'accentuation, non seulement quant à la place d'accent, mais aussi quant à l'intonation. Pour des raisons typographiques et aussi par désir de la plus grande simplicité possible, l'accent est indiqué par des signes de ponctuation à droite et au-dessus de la voyelle. Les voyelles longues à intonation descendante sont marquées d'une virgule (p. ex. du'hà), et celles à intonation ascendante d'une virgule mise à l'envers (p. ex. vbnu'ka). L'accent des voyelles brèves est marqué par un point à la même place (p. ex. slo-vo). Les changements d'intonation (métatonies) et les abréviations des voyelles originellement longues ne sont pas pris en considération, tandis que la place d'accent actuelle, où celle-ci diffère de l'ancienne, est indiquée de manière que toutes les voyelles, longues et brèves, sont marquées d'un point précédant la voyelle (p. ex. nač-ati'). Le quatrième paragraphe traite le sens et la traduction slovène de certains passages. L'auteur termine par une courte bibliographie des éditions, études et traductions du poème, et par une réfutation de la thèse non fondée de l'ancienne école russe sceptique, récemment reprise par des slavisants hors de Russie qui met en doute l'authenticité de l'épopée. Milko Kos PUSTOTA Priprava in izdelava etimološkega slovarja slovenskega jezika je eno glavnih znanstvenih podjetij Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Delo je zasnoval in vodi naš slavijenec Fr. Ramovš, ki je vsebino in namen takega slovarja sam opredelil: »Pretežno bodi zgodovinski in naj ugotavlja to, kar so besede na tleh slovenskega razvoja doživljale, kako so se oblikovno in pomensko razvijale, od kod so prihajale, zakaj so postale last našega jezika, kdaj so se udomačile, kje so se širile, skratka, kako so besede v slovenski sredini živele« (Letopis AZU I, 354). Pri odgovorih na nekatera teh vprašanj more jezikoslovcu pri etimološkem slovarju biti v pomoč tudi zgodovinar, zlasti z odkrivanjem in s kritičnim objavljanjem virov, v katerih so zapisani stari slovenski teksti in besede pa tudi s stvarno razlago nekaterih takih besed. Ena takih besed je n. pr. pustota. Historika zanima kot pojem in termin agrarno-gospodarskega življenja Slovencev in Furlanov, udomačen pri obeh narodih že od srednjega veka sem. Pleteršnikov slovar navaja po času najstarejši zapis besede pustota pri Janezu Svetokriškem (1691—1707). J. Kelemina-J. Mal imata zanjo podatek iz listine, datirane 1667.1 Nekaj starejših navedb za pustoto, zlasti na Tolminskem, je zbranih v moji objavi urbarjev Slovenskega Primorja.2 V virih, napisanih v latinščini, ponajveč iz zahodnega slovenskega ozemlja in iz Furlanije, nahajamo v razdobju od 13. do 15. stoletja besedo pustota blizu 50-krat (gl. seznam na koncu). Po geografski razprostranjenosti segajo ti viri ali omembe pustote na zahodu še čez reko Tilment, na severu v Karnijo, na vzhodu pa na Tolminsko in posamič še v okolico Gorice, na Notranjsko (Pivka, dolina Reke) in v Istro (Milje). Izjemna je omemba pustote v Tiffenu svzh. od Beljaka na Koroškem, kar pa je razložljivo z oglejsko diplomatično in stvarno provenienco zadevne listine (12).3 Če pregledamo geografsko razširjenost v rabi besede pustota po listinah, moremo ugotoviti, da se je kot poseben termin uporabljala predvsem na ozemlju svetne 1 Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 14 (1933), 80. - Viri za zgodovino Slovencev II. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2, 22. 3 Številke v oklepajih se nanašajo na seznam listin na koncu. 2(i Slav. revija 397 oblasti nekdanjega oglejskega patriarhata, in sicer v stvareh agrarno-gospodarskega značaja, ali pa na ozemlju, ki je v soseščini in je bilo z njim politično ali gospodarsko povezano. Zunaj tega območja ne vem, da bi se uporabljala pustota kot zapisan termin pravnega in agrarno-gospodarskega življenja. Dokaz za navedeno stvarno in geografsko omejeno uporabo termina pustota je njena uradna raba v listinah oglejske in goriške provenience, predvsem pa v dveh pravnih knjigah: 1. v pravni kodifikaciji za Furlanijo Constitutioncs patriae Fori Julii, izdani od patriarha Markvarda leta 1366 (z dodatki 1368—1380); v tej se govori o pustoti v treh členih (143, 144, 145) ;4 2. v tako imenovanem goriškem statutu, za nekdanje ozemlje goriških grofov (izumrlih 1500) in za goriško grofijo prilagojenem in prirejenem, nekaj skrajšanem, nekaj pa tudi razširjenem pravnem tekstu, naslanjajočem se na furlanske Constitutiones.5 Pustote imenuje ta nemško pisani statut »öde«, iöde huebe«. Kot kaj in kako se nam predstavljajo pustote v teh virih med 13. in 15. stoletjem? Beseda je zapisana kot pustota (pustotta), izjemno postata; pogrešnemu čitanju ali zapisu pripisujem pestata (32). Pustote se imenujejo v prvi vrsti neoddane (v najem), neobdelane, opuščene kmetije (1, 2, 5, 6, 8, 10, 14, 15, 17, 18, 19, 20, 21, 33, 34, 39, 40, 42). Kot opuščene kmetije jih označuje včasih tudi latinsko pojasnilo mansi desolati (16, 17) ali neoddane (v najem) mansi non locati (1). Pustote so lahko tudi selišča (sedimen 12, 31, 37, 39, 40), še ne pozidana ali opustošena, ki naj se pozidajo (24, 29), dalje brajde (36), vinogradi (37), gozd (39) in grajski stolp (12). Ce je kmetija opuščena, je rečeno, da je v pustoti (in pustota). Pustote spadajo k ozemlju, so pritikline določene vasi (3), a morejo biti tudi cele vasi in okoliši; nekaterih takih, nekdaj kot pustote označenih vasi, danes ni več (9, 10, 16). Pri pustotah navadno ni naveden obdelovalec (6, 10, 17, 34, 40, 43). Lahko pa je pustoto obdeloval tudi najemnik sosedne kmetije (42). Včasih je naveden obdelovalec iz časov, ko kmetija še ni bila pustota (13, 14, 39). Zemljo je bilo mogoče oddajati (v najem) tudi kot pustoto; v tem primeru so se dajatve pač ločile od dajatev kmetij (18, 20, 21). Svet, ki je bil kdaj pustota, je lahko postal spet redna kmetija (40). Tudi od pustot je bilo treba plačevati; včasih toliko kakor od kmetij (8, 13), celo več (14), ali pa manj (20, 38). Za vas Oabrije pri Tolminu kaže tolminski urbar * Novejše objave: V. Joppijeva, Constitutiones Patrie Foriiulii (1900), 79, 80, 113. — P. S. Leichtova, Parlamento friulano 1/2, 254, 255, 327 (Atti delle assemblee costituzionali italiane, serie prima, sezione sesta, 1925). 6 Das Görzer Statutbuch. Eine deutsche Ausgabe der Friauler Constitutiones des Patriarchen Marquard als Görzer Stadtrecht seit dem 15. Jahrh. Herausgegeben von Dr. Anton Gnirs, Wien 1916. iz 1377, da so njene kmetije plačevale leta 1294, ko so bile pustote, prav toliko kakor kasneje, ko so bile obdelane kot kmetije.6 Ko je patriarh dajal Tolminsko kot upravno celoto v zakup, je pri tem nekajkrat izrecno povedano, naj zakupnik tam dotedanje oglejske pustote prizna (assen-tare). Tako je leta 1339 dobil Tolminsko v zakup Simon de Cucagna in leta 1342 Castrone de Bardis iz Florence (25, 26, 28). Izraz »priznati«; razumem tako, da je zakupnik imel dolžnost, da opuščene kmetije in neoddan svet prizna kot kategorijo pustote in jih kot take oddaja. Glagol assentare nahajam v zvezi z locare (oddajati v najem), ko je šlo 1310 za zopetno poselitev vasi in oddajo pustot okoli Plužen v cerkljanskih hribih (n. pr. 16: asentavit et Iocavit villas, mansos; villa... locata erat et assentata). Zakupnika Tolminskega sta torej 1339 in 1342 imela obvezo, da svet priznata in oddajata kot pustoto. Nasprotno pa je 1351, ko patriarh zastavi v nekaterih naštetih tolminskih vaseh 19 kmetij in pol, povedano o pustotah, da prevzemniki nimajo nikake pravice do njih (32: nihil agere hinc debeant). Ko je 1342 opat iz Beligne pri Ogleju dal v zakup dohodke svojega samostana, je to storil z izjemo pustot okoli Beligne in v Medani v goriških Brdih (27). Kaže se, da je bila pustotam (opuščenim kmetijam) najbolj nevarna vaška srenja. Furlanska zakonodaja brani pred vaško srenjo nedotakljivost in integriteto ter s tem gospodarsko korist patriarha kot deželnega kneza pri pustotah. Zakaj bati se je bilo — nedvomno se je to tudi dogajalo — da bi si srenja prisvajala, to je srenjski zemlji priključevala neobdelana ali neoddana zemljišča; tako bi izločala pustote iz kompleksa zemljišč, ki jih je zemljiški gospod oddajal posameznim kmetom, in zmanjševala koristi, ki jih je od svoje zemlje imel, želel ali mogel imeti zemljiški gospod. Značaj pustote kot nesrenjske zemlje ima v mislih S. Rutar, ko jih v svoji Zgodovini Tolminskega (str. 78) označuje: »Pustote so imenovali neobdelana zemljišča, ki neso bila razdeljena med občinarje, nego so po fevdalnem pravu spadala deželnemu knezu.« Iz tega značaja in položaja pustot je razumeti določbo furlanskega zakonika iz leta 1366 (člen 145), ki pravi, da ne sme iz nobenega vzroka nobena srenja po kmetijah pustotah rušiti in pustošiti hiš, trtnih nasadov ali drevja ter latnikov, na katerih sloné trte. Tudi ne sme srenja izdati nobene odredbe, ki bi šla za tem, da bi koga plašila, da bi si ne upal vzeti v najem kmetije pustote; še v tem ga ne sme ovirati, da bi jo vzel v najem za stalno najemščino ali celo višjo od navadne. Če bi katerakoli srenja videla, da kdo iz tiste vasi ruši ali pustoši hiše, drevje ali trte na kmetijah pustotah, je dolžna storilca ali storilce škode naznaniti in izročiti. Če srenja " Thesaurus ecclesiae Aquileiensis. Ed. Bianchi, 284, п. 841 ; Monumenta patriae Fori Julii. fol. 60, rkp. v Državnem arhivu v Trstu; moji Urbarji Slov. Primorja, 53. to napravi, je prosta vsake kazni, naznanjene pa zadene kazen 50 liber; namesto te kazni jih more gosposka prijeti in pridržati tudi osebno. Če bi pa srenja takega škodljivca ne naznanila, mora kazen 50 liber plačati sama. V nekoliko skrajšani in spremenjeni obliki prinaša te določbe goriški statut, ki pa pustot v tej zvezi izrecno ne omenja. (Gnirs, 86). Določba, ki vaški srenji prepoveduje kogarkoli ovirati pri najemanju pustot, je v posebnem členu 144 furlanskega in za njim goriškega zakonika (Gnirs, 87) razširjena tudi na posameznike. Če bi kdo sam ali po kom drugem prepovedoval ali grozil komu, ki bi hotel vzeti kmetijo v najem (naj bo pustota ali ne) in bi pri tem napravil škodo prizadetemu osebno, na njegovem imetju ali na imenovani kmetiji in, če se vse to dâ dokazati z dvema pričama (lahko sta tudi ženskega spola), zadene prekršitelja kazen 50 liber, ki se plačajo patriarhovi kuriji (v goriškem statutu: geen hoff, t. j. na dvor goriškega grofa). Če bi pa grozil tistemu, ki je prevzel kmetijo, in ga še osebno oškodoval tako, da bi tekla kri ali ga drugače znatno oškodoval, zadene oškodovalca kazen 100 liber, ki se plačajo kakor zgoraj. Če bi ga pa oškodoval na imetju ali na kmetiji, mu mora vzeto vrniti v dvojni vrednosti in še plačati kazen 50 liber. Če pa mu napravi škodo s tem, da mu v hišo podtakne ogenj, naj ga, če ga ujamejo, v ognju zažg6. Če ga pa ne morejo prijeti, naj bo za večno izobčen (furl, zakon: perpetuo sit bannitus; gor. statut: sol man in ewigkhlich aus dem land sprechen und also in das achtpuech schreiben) in nihče naj ga ne sprejme, pod kaznijo, da izgubi patriarhovo milost (gor. st.: milost goriškega grofa). Razlogi, da je kmetija postala pustota, so bili navadno gospodarskega značaja. Za zemljiškega gospoda je pustota pomenila negativno postavko zaradi zmanjšane ali izostale produkcijske možnosti in zato zmanjšanih ali celo odpadlih dohodkov. Da bi prišel vsaj nekoliko do svoje gospodarske koristi in dobička, je zemljiški gospod rubil. O tem govori člen 143 furlanskega zakonika. V nekoliko spremenjeni obliki ga je prevzel tudi goriški statut, ki spopolnjujoč pojasnjuje nekoliko nejasno in pomanjkljivo formulacijo furlanskega zakonika (Gnirs, 85). Povedano je, da sme zemljiški gospod na pustoti (opuščeni kmetiji) rubiti kmetovo in drugo imetje, ki ga najde tam, da si poplača neporavnane dajatve. Ne sme pa zemljiški gospod kmetovega imetja na pustoti pridržati ali jemati samo zato, ker je kmet zemljo opustil (in tako povzročil, da je kmetija postala pustota). Iz virov je razvidno, da je pustota posebna kategorija zemljišč (še ne oddanih ali opuščenih) in termin iz agrarno-gospodarskega življenja na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata v Furlaniji, na Tolminskem in v Beneški Sloveniji ter na ozemlju sosedne goriške grofije. Na tem ozemlju so prebivali in prebivajo danes Slovenci in Furlani. Zanima nas predvsem, kako, kdaj in zakaj je prešla slovenska beseda pustota v agrarno-gospodarsko življenje in terminologijo Furlanov. Znano je, da so deli ravne Furlanije po madžarskih navalih, io je najpoprej v drugi polovici 10. stoletja, postali kolonizacijsko ozemlje slovenskega ruralnega življa, ki je ustanovil številne vasi in kraje v pokrajini med Sočo in Tilmentom pa tudi še na zahodu od reke Tilmenta.7 O tem nam pričajo: kraji s pridevkom »slovenski«, »Slovencev« ali kar »Slovenci«; kraji, ki imajo v virih zapisano in deloma še danes ohranjeno ime s slovensko jezikovno osnovo; slovenska osebna imena in priimki prebivalcev; podatki raznih virov o Slovencih v furlanski ravnini in končno še do danes ohranjene slovenske besede v furlanščini. Mednje spada tudi naša pustota,8 Pustbt in postât kot moški samostalnik, pustote pa kot ženski ima novi Pironov slovar furlanskega jezika; Quarina pa navaja še pustbs, pustbtes, pustbtis, pustèr. Pustbt, pustöte in podobno je pomenilo in pomeni v furlanščini »neobdelano, zapuščeno zemljišče; nerodovitno zemljišče, ki je izgubilo plodno moč«.9 Mnenja sem, da so besedo pustota Furlani prevzeli od nekdanjih slovenskih ruralnih naseljencev, ki so prebivali med njimi in poleg njih v ravni Furlaniji. Za to imam naslednje razloge. V zapisanih tekstih se pustote omenjajo v 45 krajih; od teh je 26 krajev na danes furlanskem, 19 pa na danes slovenskem jezikovnem ozemlju. Pustota je kot agrarno-gospodarski termin in pojem prevzet v že omenjeno pravno knjigo, namenjeno »furlanski domovini« (Patria Fori Julii), h kateri slovenskega ozemlja niso šteli. Pustbs, pustbt, pustöte, pustbtis, postbta je razširjen toponoma-stičen naziv, predvsem ledinsko ime v srednji in spodnji Furlaniji.10 бе onstran Tilmenta navaja zemljevid Casale Pustotti pri Fossalti di Portogruaro. Furlani so od slovenskih poljedelcev prevzeli mimo pustote še druge agrarne termine in nazive, ki pomenjajo dele obdelane pa tudi neobdelane zemlje. V toponomastiki zadevnih ledinskih in krajevnih imen najdemo v Furlanski ravnini: njiva (gnive), ledina, ladina, poljana (pojane, pojanis, pojans, pujana, pujane), polje (polie, puglie, puje, pulie), travnik (traunic)}1 Podoba je, da je bil vpliv slovenskih agrarnih priseljencev na furlansko okolico sorazmerno močan. 7 O slovenski naselitvi v ravni Furlaniji: M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje. Razprave ZDHV V—VI (1930), pos. str. 365 si. in Beneška Slovenija — zgodovinsko ime. Trinkov zbor. 1946, 92 si. Pri obeh razpravah tudi starejša literatura. 8 Kot izposojenko iz slovenščine v furlanščino je besedo pustota pred 100 leti zabeležil G. D. della Bona (Calendario per 1'anno 1849, pubblicato della Soc. agraria di Gorizia), za njim jo kot tako navaja Pirona v 1. izd. furl, besednjaka (1871) in drugi, ki jih omenja K. Štrekelj, Zur Kenntnis der slav. Elemente im friaulischen Wortschatze, Archiv f. slav. Phil. 12 (1890), 474 sl. in Slawisches im friaulischen Wortschatze, ib. 31 (1910), 203 sl. » II nuovo Pirona, Vocabolario friulano (1935), 829. — L. Quarina, Toponoma-stica slava nella pianura friulana. Bolletino della Soc. filologica friulana. Ce fastu? 10 (1934), 250. — V Pironovem slovarju navedeno delo Giov. Batt. de Gasperi, Termini geografici del dialetto friulano (Firenze 1922) mi ni bilo dostopno. 10 II nuovo Pirona, 1509. Kdaj je bila pustota prevzeta v furlanščino? Ne pred agrarno kolonizacijo Slovencev v Furlanski ravnini, torej ne pred 2. polovico 10. stoletja in ne po 2. polovici 13. stoletja, ko naletimo na termin pustota prvič v zapisanem tekstu (1286). V tem časovnem razdobju je bilo slovenstvo v ravni Furlaniji vsekakor še živo. V sledečih stoletjih (14. in 15.) je upadalo, dokler ni končno izumrlo. Furlansko okolje je bilo številčno premočno, da bi se bile v njem mogle slovenske naselbine trajno obdržati. Pridevkov slovenski, Slovencev, Slovenci pri krajevnih imenih je zmeraj manj. Slovenska osebna imena prebivalcev v vaseh izginjajo; nadomeščajo jih imena furlanskega, krščanskega in drugega izvora. Le v obrobju Furlanske ravnine, bliže strnjenemu slovenskemu ozemlju, naletimo na slovenska osebna imena še v 13. in 14. stoletju. Množi se pa pri osebnih imenih pridevek Slovenec (Sclavus, Sclaf, Sclavon), kar kaže, da je bil prizadeti že izjema v sicer furlanskem okolju.12 Vendar so se še do danes ohranili sledovi nekdanjega slovenskega življa v Furlanski ravnini. Mednje sodijo toponomastična imena in slovenske izposojenke v furlanščini. V vrsto enih kakor drugih spada slovenska pustota, nekdaj agrarno-gospodarski termin v Furlaniji in na zahodnem slovenskem ozemlju. 1. 1286, maj 27. — Neoddane kmetije pustote (de mansis non locatis qui dicun-tur pustote) v vaseh Pantianico, Beano, Chiasiellis, Zompicchia in Bicinico (južno in jugozap. od Vidma). — Arch. Triest., 12, 68. 2. 1287. — Kmetija »in pustotta« v kraju Spinetum, ki ga je iskati blizu Me-duna onstran Tilmenta. — Thes. eccl. Aquil., 196. 3. 1289, maj 28. — Vas Rutarji (Rutars) sev. od Krmina s pritiklinami, med katerimi so tudi pustote (cum pustotis). — Prepis v Collezione Bianchi, št. 541, Biblioteca comunale, Videm. 4. 1291. — Pustota v kraju Amaro (jugovzh. od Tolmezza v Karniji). — Mem. stor. For., 5, 1909, 82. 5. 1292. — Tri kmetije v Kosezah (in villa Zadlinge) pri Ilirski Bistrici, ki so bile pustote (qui fuerunt pustote). — Kod. В 139, fol. 5'. 6. 1292, febr. 26. — Deset kmetij v Rakitniku pri Postojni; pri dveh sta obdelovalca navedena, ostale so »pustota«. — Kandier, Codice dipl. Istriano. 7. 1293, junij 21. — Omenja se »una pustotta« v kraju Basalgella (verjetno pri Vidmu, furl. Basandièle). — Mein. stor. For., 5, 1909, 168. 8. 1294, dec. 10. — Štiri kmetije pustote v vasi Gabri je pri Tolminu. — Mem. stor. For., 9, 1913, 385. — Regest te listine v Thes. eccl. Aquil., 284, pustot ne navaja. 9. 1297, april 6. — Vasi Necoriach, Mâchiez Rasella in Biliach, ki so vse pustote (que omnes sunt pustote). Prvi dve vasi, ki danes ne obstojita več, je iskati na Pivki. Bilje je pri Prestranku blizu Postojne, kjer navaja zemljevid konjarno Bilje. V Natariacho so bile 1300 štiri, v Bilach (Bilje) pa je bilo osem kmetij. — Mon. patr. For., f. 102. — Thes. eccl. Aquil., 147. 10. 1298. — Štiri kmetije v vasi Saccozani (mogoče pri Tricesimu), ki so »in pustotta«. — Thes. eccl. Aquil., 193. 11 II nuovo Pirona, 1463 dalje. 12 Podrobne utemeljitve s podatki za navedeno bi segali preko okvira tega članka. 11. 1299, dec. 18. — Pustota v vasi Gonars (pri Palmanovi). — Mem. stor. for., 9, 1913, 385. 12. 1300. — Zemljišče stolpa, ki je pustota (sedimen turris pustotte) v zgornjem gradu v Tiffenu (sevvzh. od Beljaka na Koroškem). — Mon. patr. For., f. 27; Thes. eccl. Aquil., 148. 13. 1305, apr. 5. — Pustota (de una pustotta) v vasi Srednje (Sorenga) v Beneški Sloveniji. — Thes. eccl. Aquil., 335. 14. 1306. — Kmetija pustota (de uno manso pustotta) v vasi Plazas, kraju Sauras (iskati blizu Fagagne v srednji Furlaniji). — Thes. eccl. Aquil., 338. 15. 1306 dec. 12. — Polovična kmetija, ki je »pustotta« v Žabčah pri Tolminu. — Thes. eccl. Aquil., 330. 16. 1310, avgust 8. — Plužne (Plusina) in okoliš ter tamošnja vas Jazna (Jasim) na Cerkljanskem, kar je bilo oziroma je pustota (pustota seu desolata). — Arch. Triest., 13, 1887, 66, 67, 68. 17. 1313, januar 6. — Dve polovični kmetiji v vasi Mariano pri Versi (juž. od Krmina), ki sta pustota (pustota seu desolatus). — Original v Drž. arh. na Dunaju. 18. 1319, sept. — Kmetija, ki se obdeluje kot pustota. — Leicht v Memorie storiche Forogiuliesi, 4, 1908, 137. 19. 1320, marec 3. — Dve kmetiji pustoti (de duobus mansis pustottis) v vasi Marciliana pri Tržiču (Monfalcone). — Mon. patr. For., f. 82. 20. 1321, februar 21. — Kmetije v vasi Svina pri Kobaridu, oddane v najem r.pro pustota« (kot pustota). — G. Bianchi, Docum. per la storia del Friuli, I, 452. 21. 1321, marec 24. — Polovična kmetija v vasi Villesse, jugozap. od Gradiške, ki se obdeluje kot pustota (pro pustota). — Kod. В 139, f. 4. 22. 1321, julij 30. — Najemščina za pustote (pro censu pustotarum) v Mlinskem pri Kobaridu. — Mon. patr. For., f. 82. 23. 1330, marec 23. — Pustote (quedam bona pustotta dieta) v Risischis pri Campomolle (furl. Ciamuèl, Campomolle pri Rivignanu). —• Mon. patr. For., f. 32. 24. 1336, julij 13. — Zemljišče v Miljah, ki je »in pustotta«, naj se zopet pozida. — Mon. patr. For., f. 84. 25. 1339, dec. 6. — Simon de Cucagna, ki mu je dana v zakup Tolminska gastaldija, mora tamošnje pustote (pustotas) patriarhove in oglejske cerkve priznati (assentabit). — Arch. Triest., 14, 1888, 293. 26. 1340, febr. 2. — Kakor pri št. 25. — Arch. Triest., 14, 1888, 295. 27. 1342, marec 3. — Zakup posestev samostana v Beligni, z izjemo pustot okoli Beligne in v Medani (v goriških Brdih). — Mon. patr. For., f. 16. 28. 1342, junij 19. — Castronus de Bardis iz Florence, ki mu je dana v zakup Tolminska gastaldija, mora tamošnje pustote (pustotas) oglejske cerkve priznati. — Arch. Triest., 15, 1889, 63. 29. 1345, oktober 30. — Obzidano zemljišče na trgu v Tržiču (Monfalcone), ki je pustota. — Mon. patr. For., f. 86. 30. 1345, november 25. — Prazno zemljišče pred vrati gradu v Tržiču (Monfalcone), ki je pustota. — Mon. patr. For., f. 86'. 31. 1349, avgust 14. — Selišče na pustoti (sedimen de pustota) in njiva v Moši pri Gorici. — Benetke, bibl. Marciana, zbirka Fontanini, mss. lat., cl. 14, n. 101, f. 47. 32. 1351. — Zastavljenih 19 kmetij in pol v naštetih vaseh na Tolminskem; z zemljišči, ki so pustote (que sunt pestata) prevzemniki zastavljenega nimajo razpolagati. - Kod. В 139, f. 23'. 33. 1352, december 2. — Kmetija v kraju Palasio (iskati ga je okoli Čedada), ki je pustota (qui est pustota). — A. Sacchetti v Mem. stor. Cividalesi, 1, 1905, 85. 34. 1361, januar 2. — Pet zemljišč v Prvačini pri Gorici, od katerih sta dve pustoti (duo sunt pustoti). — Listina kot pri št. 31, fol. 149. 35. 1366. — Pustote v Constitutiones patriae Fori Julii. — Glej zgoraj str. 398. 36. 1367, oktober 14. — Brajda pustota (una brayda pustotta) v okolici San Vito (pri Tilmentu). — Thes. eccl. Aquil., 361. 37. 1370, junij 13. — Vinograd z zemljiščem, ki je »v pustoti« = leži neobdelano (jacentem in pustotta) v okolici Humina, v kraju, ki se imenuje Arivyes, v smeri proti Pušji vesi (Venzone). — Thes. eccl. Aquil., 379. 38. 1372. — Tri pustote (pustotta), ena v vasi in pritiklinah Incarojo (furl. Inciaroi, v Karniji), druga prav tam v vasi Riu, tretja v vasi Calle (morda pravilno Valle, ki je vas v dolini Incarojo). — Thes. eccl. Aquil., 368, 369. 39. 1376, februar 16. — Kmetija v kraju Blasiola in zemljišče v kraju Zuchetto, oboje »in pustotta« (kraja je iskati v bližini Meduna onstran Tilmenta, Zuchetto je mogoče Zuculet v občini Clauzetto severovzh. od Meduna). — Thes. eccl. Aquil., 381. 40. 1376, julij 12. — Kmetija ali zemljišče v kraju Tajedo v okolišu San Vito ob Tilmentu, ki je bilo dalj časa pustota =■ opuščeno (erat diutius in pustotta). — Thes. eccl. Aquil., 383. 41. 1455, junij 2. — Beneški uradniki so v Furlaniji prisiljeni oddajati pustote (pustottas) oglejskega kapitlja. — Benetke, Archivio di stato, Consultori in iure, busta 366, 4, f. 15. 42. 1457, maj 12. — Pustote v Sovodnjah in na Vogrskem pri Gorici. — Fr. Kos v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko, 12 (1902), 122. 43. — Omenja se pri kraju Clauiano (furl. Claujàn, pri Palmanovi) neki Toni de la Pustota. — G. Marchetti v Boli. della Soc. filol. friul., Ce fastu? 10 (1934), 90. Kratice. — Kod В 139, rokopis Diplomatar der Grafen von Görz, iz 14. stoletja, v Državnem arhivu v Trstu. — Mon. pair. For., Monumenta patriae Fori Julii, rokopis iz 16.—17. stoletja, nekdaj s signaturo R 80 v Državnem arhivu na Dunaju, danes v Državnem arhivu v Trstu (prva serija, rokopis št. 3). — Thes. eccl. Aquil., Thesaurus ecclesiae Aquilejensis, opus saeculi XIV. Objavil Joseph Bianchi (Udine), 1847. — Arch. Triest., V. Joppi, Documenti Goriziani, Archeografo Triestino, nuova serie. — Mem. stor. For., G. Bragato, Regesti di documenti friulani del sec. XIII da un codice de Rubeis, Memorie storiche Forogiuliesi, 5, 9. Ljubljana. Résumé Des documents du 136mo au 15êmo siècle, il résulte que »pustota« désigne une catégorie particulière de terres (pas encore affermées ou laissées en friche). C'est un terme de la vie agraire et économique sur le territoire de l'ancien patriarcat d'Aquilée en Frioul, dans la région de Tolmin et dans la Slovénie vénitienne, ainsi que sur le territoire du comté voisin de Gorizia. Selon l'opinion de l'auteur, les Friouliens ont emprunté le mot »pustota« aux Slovènes, de même que toute une série d'autres termes agraires (njiva, ledina, poljana, polje, travnik) entre la seconde moitié du 10«»'° et la seconde moitié du 136"»' siècles. A la fin de l'article, l'auteur cite 43 passages des documents où il est question des »pustota« et qui, jusqu'à présent, ont échappé à l'attention des historiens et philologues slovènes. Cette contribution au dictionnaire étymologique de la langue slovène est un hommage de l'historien au philologue. Stanko Šk e rI j E NU NC I AC I JA, STAVEK, P REDI K AT (K osnovnim vprašanjem sintakse) Zelo preprosti stavek »To knjigo mi je podaril moj oče« bi formalistična šolska analiza razčlenila takole: subjekt — (moj) oče, predikat — je podaril-, to knjigo in mi sta zanjo objekta (prvo direktni, drugo indirektni objekt). Pri tem uči ta šolska analiza, da je subjekt oseba ali stvar, o kateri se kaj pripoveduje; da je predikat tisti stavkov del, ki o subjektu kaj pripoveduje; itd. — in mi se za prvi trenutek lahko v glavnem zadovoljimo s to razlago subjekta in predikata. Toda če se ob zgornjem stavku vprašamo, kaj je govoreči pravzaprav hotel povedati — in nikdar ne bomo dovolj poudarjali, da je funkcija jezika ravno to: ustreči nameri govorečega, da kàj izrazi ali priobči —, bo treba konstatirati, da s tem in takim stavkom, s temi besedami in tem besednim redom, ni nameraval pripovedovati kàj o očetu, temveč je govoril o (tej) knjigi, in sicer je hotel o njej povedati, da mu jo je podaril oče. Z drugimi besedami: resnični subjekt te izpovedi ni oče, temveč knjiga (»stvar, o kateri se kaj pripoveduje«), resnični predikat pa (je podaril) oče, z glavnim poudarkom na oče, — to je: bistvena vsebina ali najvažnejši, najintere-santnejši element povedka je oče. Tisto dogajanje v naši notranjosti — opažanje, čustvo, želja, misel —, ki je vsebina in povod govora, imenujem psihični substrat govora. Enunciacijo pa imenujem pravi, bistveni smisel psihičnega substrata v danem trenutku, to se pravi: časovno omejenega in smiselno zaokroženega substrata, ki je miselno že toliko oblikovan, da je bolj ali manj goden za izgovor (za fonoakustično izražanje). Enunciacija je torej tisto bistveno, kar resnično hočem v danem trenutku izraziti oziroma priobčiti (»enuncirati«). Tisto najinteresantnejše v enunciaciji, tisto novo ali bistveno važno, kar hočem razodeti, priobčiti, »povedati«, pa je predikat (povedek) enunciacije. Ta ima vsekdar svoj subjekt, če razumemo s to besedo predstavno sfero, na katero se povedek nanaša.1 Seveda dominantna osnovna predstava — z drugo besedo: subjekt 1 Ta previdna označba mislim da precej pravilno opredeljuje funkcijo subjekta vsaj za večino primerov. Mišljena je tista dominantna ali prevladujoča — cf. Ett-mayer, Analytische Syntax d. franz. Sprache, § 152, с — osnovna predstava, v katere sferi se dogaja ali jè dejanje ali stanje, ki ga povedek izraža. — ni treba da bi bila vselej z govorom izražena. (Včasih je govoreči ne more natančno opredeliti — na pr. pri atmosferskih pojavih [grmi in pod.] —, včasih je iz konteksta tako jasna, da je ni treba izrecno navesti — na pr. v odgovorih na določena vprašanja: »Kaj dela mati? — Kuha.с — ; dalje v mnogih jezikih ni posebej izražena ob glagolih, ki s svojimi končnicami dovolj jasno opredeljujejo nosilca dejanja ali stanja; itd.) Govorni izraz enunciacije pa je stavek (ali skupina stavkov). Ta podaja enun-ciacijo bolj ali manj popolno, ustrezajoče, verno. To je odvisno od večje ali manjše dovršenosti jezikovnih, predvsem sintaktičnih sredstev in od individualne sposobnosti govorečega, da ta sredstva izrabi. Medtem ko je prava vsebina psihičnega substrata, enunciacija, v danem trenutku vedno samo ena, ima njen govorni izraz, stavek, lahko različne oblike. Jezik je zelo redkokdaj sposoben, da popolnoma natančno izrazi psihično dogajanje z vso njegovo kompleksnostjo, z vsemi miselnimi in čustvenimi odtenki. Govoreči si prizadevajo — največkrat nezavestno, če gre pa za akribičnega znanstvenika in še bolj, če gre za velikega skrbnega umetnika besede, pa tudi zavestno in s tem večjim uspehom —, da bi jim postal izraz čimbolj kos zahtevam psihičnega substrata. Jezik nahaja in izbira prikladne sintaktične obrate, razmeroma redko izumlja nove, pač pa nepričakovano pogosto prilagaja že obstoječe, jih stereotipizira in širi njihovo uporabo. Diakronično, v teku stoletij in tisočletij, pa tudi sinkronično, v okviru iste epohe svojega razvoja, spreminja in množi paralelne izraze za isti osnovni substrat. Posledica je, kakor smo že rekli, da lahko ustreza isti misli (predstavi, čustvu itd.) celd v istem jeziku cela vrsta sintaktičnih obratov raznih oblik. Nekateri odkrivajo psihični substrat natančneje in jasneje kot drugi. Siromaštvo jezika v primeri z bujnostjo psihičnega dogajanja, pa tudi utemeljeno spoštovanje pred jezikovno tradicijo, ki je podlaga medsebojnemu sporazumevanju in ki zavira neumerjeno ustvarjanje novih oblik, silijo' govoreče, da prenesö obrat, ki je bil prvotno skrojen po meri povsem določene enunciacije, pogosto na drugo enunciacijo, kakor koli sorodno ali blizko, a vendar lahko tudi dokaj različno. V novo funkcijo jo preneso popolnoma ali vsaj v glavnem oblikovno nespremenjeno, stereotipno. Naravno je, da odnos med bistevnimi deli stereotipiziranega sintaktičnega obrata — stavka —, skrojenega za drugačno enunciacijo, pogosto ni isti kot odnos med bistvenimi deli nove enunciacije. Tudi stavek, jezikovna slika psihičnega substrata, ima svoj predikat in svoj subjekt (ki spet ni treba da bi bil vselej izražen), saj je vsekdar slika kake enunciacije, čeprav prvotno ne te nove, aktualne enuanciacije. Ker je stereotipno apliciran na novo enunciacijo, zato predikat in subjekt stavka pogosto ne ustrezata direktno predikatu in dominantni sferi enunciacije. — En primer smo dali zgoraj; preden navedemo druge, si oglejmo še nekoliko onega. Šele analiza psihičnega substrata nam je pojasnila, da je pravi povedek tistega, kar smo hoteli izraziti (torej: enunciacije), oče, pravi subjekt (dominantna sfera, o kateri nekaj pripovedujemo) pa knjiga. Kar pa nam je omogočilo, da smo prav razumeli serijo besed: oče v nominativu, je podaril v kongruenci z oče, to knjigo v akuzativu — serijo, ki bi v drugem primeru lahko pomenila (in je najbrž ravno prvotno to res pomenila), da se o očetu (sedaj dominantni sferi, subjektu) pripoveduje, da je podaril knjigo (predikat) — kar je torej omogočilo pravilno tolmačenje sintaktičnih funkcij, je besedni red. (V glasnem govoru bi to lahko opravil melodični in intenzitetni akcent; v tisku eventualno kurziva ali spacioniranje ali pod.) Zanimivo je, kako dosegajo v takem primeru jasnost drugi jeziki. Nemščina spremeni podobno kot slovenščina besedni red: »Dieses Buch hat mir mein Vater geschenkt«. Posebno instruktivna je perifraza v francoščini: jC'est mon père qui m'a donné ce livre«, kajti ona dokaj jasno obeležuje predikativno funkcijo pojma mon père v tej enun-ciaciji. Italijanščina pa ima na razpolago i inverzijo (»Questo libro me 1'ha regalato mio padre«) i elativno perifrazo (»Ê il padre che mi ha regalato questo libro«). Mnogi jeziki se poslužujejo tudi pasivne konstrukcije v svrho, da naglašeno besedo (predikat enunciacije ali njegov bistveni del) premestijo iz nenaglašene situacije subjekta v naglašeno, t. j. v predikat: »Questo libro mi è stato regalato da mio padre«. In spet nam bo smiselna analiza enunciacije dala nauk: da mio padre ni kako akcidentalno dopolnilo predikata, temveč je njegov bistveni del. (Prim, niže, str. 408 sl.) — Enunciacija je êna in v vseh jezikih ista, sintaktični obrati pa so različni. Drug primer: »[Imatrikulacija se kolkuje z din 20, osebni izkaz pa z din 10.] Imatrikulirati se mora novinec« (Seznam predavanj na univ. v Ljublj. — zimski sem. 1946/47). Za formalno stavčno analizo bo spet novinec subjekt, se mora imatrikulirati pa predikat. Toda resnična enunciacija ni »Novinec se mora imatrikulirati«, redaktorju tega predpisa namreč ni bilo tukaj do tega, da pove kàj o novincu. Temveč govor je o imatrikulaciji, ki je torej pravi subjekt (dominantna sfera) enunciacije, o njej »se pripoveduje«; pojem novinec pa pripada predikatu, on je njegov bistveni del; resnična enunciacija je namreč: .Imatrikulacija se tiče novincev', ali ,Imatrikulacija je predpisana za novinca'. In faktično bi tâ oblika stavka še jasneje podala pravi smisel misli (psihičnega substrata) nego citirani, v Seznamu natisnjeni stavek, ki se zadovoljuje z najstereotipnejšim, najpreprostejšim nizom besed, ki ugotavlja odnos nujnosti med pojmoma »novinec« in »imatrikuliranjec: »Novinec se mora imatrikulirati«; samo besedni red je izpremenjen — to seveda ni majhna izprememba, kljub temu pa bi, kot rečeno, naša formulacija stavka še neposredneje izrazila pravi smisel.' 3 Spet bi francoščina, ki ji zaradi strogosti njenega besednega reda v stavku ni lahko postaviti formalnega subjekta na bolj naglašeno mesto, uporabila perifrazo: »C'est celui qui présente la demande à l'inscription, qui doit s'immatriculer« — če ne bi, logična in jasna kakor je, rekla kar: »L'immatriculation est obligatoire pour...« Da pomeni kombinacija »substantiv mati v nominativu, glagol kuhati v 3. osebi sing. sed. časa (kuha), kosilo v akuzativu«, če stoji v besednem redu »Kosilo kuha mati«, kaj drugega kot v besednem redu »Mati kuha kosilo«, je pač vsakomur jasno. S formalno analizo: >Kdo kuha kosilo?«, »Kaj dela mati?«, ne pridemo daleč. Sintaktična analiza psihičnega substrata pa nam brž pojasni, da se v drugem primeru o materi (dominantna predstava) pripoveduje, da kuha kosilo, v prvem pa, da je kuhanje kosila (dominantna predstava) prepuščeno materi, t. j. da je mati tista, ki kuha kosilo: tukaj je torej mati jedro predikata (»Cest la mère qui. .«). — Nekoliko teže je priti do živega takile zvezi dveh stavkov: »Mati kuha kosilo, hči pa večerjo«: ali je bolj naglašeno (torej: pravi predikat) mati (hči), ali kosilo (večerjo)? Po vsej priliki je v tem besednem redu naglas na kosilo in večerjo, kajti drugo, namreč poseben naglas na mati in hči, bi se doseglo z besednim redom »Kosilo kuha mati, večerjo pa hči«. V prvi obliki stavka je torej jedro predikatov enunciacije v besedah kosilo in večerja-, relativni poudarek na besedah mati in hči izvira iz anti-tetične zveze obeh stavkov. — Pravkar smo rekli: t jedro predikata«. Celotni predikat je »kuha kosilo«, »kuha večerjo«. S tem se dotikamo — na tem mestu res samo mimogredé dotikamo — vprašanja, kako naj gleda sintaksa, ki se bavi z jezikovno stvarnostjo, ne formalistična sintaksa, na razne dele stavka, ki jih tradicionalna gramatika zbira v dveh prepolno natrpanih, pisanih skupinah »predmetov« (objektov) in »prislovnih določil« (adverbialov), kot dveh od petih tradicionalnih stavčnih členov. Zavest, da marsikatero dopolnilo in prislovno določilo spada neposredno v predikat — na podoben način, kakor spada povedno določilo h glagolskemu predikatu (»je mladi, »je učitelji, »zdi se bolatK, »dela ga srečnega« i. pod.) — si že precej časa utira pot v znanstveni gramatiki; zlasti na pr. direktni objekti ob tranzitivnih glagolih, pa določeni prislovi v določenih glagolskih kombinacijah, ki izražajo enotne predstave (na pr. dol vreči [cf. nem. hinunterwerfen], ital. metter su [case], ,postaviti [si hišo]' itd.), so morali mnogim odpreti oči, da je tu težko govoriti o posebnih stavčnih delih, ki naj bi nekako samostojno stali ob samostojnih glagolskih predikatih (vreči, mettere). Toda od pravilnega občutka do jasnega spoznanja in natančnejše opredelitve je znaten korak. Analiza psihičnega substrata more tudi tukaj dsvetliti stvarnost in določiti resnične sintaktične vrednosti, resnične funkcije. »Obril se je zjutraj« pomeni kaj drugega kot »Zjutraj se je obril« (— pri človeku seveda, ki pametno in skrbno govori ali piše svoje stavke; pri tako številnih ljudeh, ki površno in ohlapno govorč in pišejo, se ne moremo zanesti na take distinkcije). Včasih bo taka beseda — adverb ali Substantiv ali kar koli — del predikata in celo njegov bistveni del, drugič bo res samo dopolnilo ali dodatek. Z dognanjem, da take besede lahko izražajo jedro predikata, nismo abolirali obstanka resničnih dopolnil v starem smislu »objektov« in adverbialnih določil ; enako kot s spoznanjem, da je v zvezi »pošten človek« adjektiv lahko bistveni del subjekta ali predikata ali objekta itd. — saj je lahko celo semantično sinonim za ,poštenjak' —, nismo abolirali funkcije atributa. Toda znanstvena sintaksa bo imela še mnogo posla z vsemi temi vprašanji, preden bo do kraja določila resnično veljavo vseh komponent stavka, in marsikje ne bo mogla postaviti čistih meja. Ali vedela bo vsaj, kje in zakaj se ne dado postaviti. Vsekakor se do jasnosti ne bo dokopala brez analiziranja psihičnega substrata govorjenja in brez stalnega upoštevanja razlike med enunciacijo in stavkom. Še kak enostaven primer. Kaj je subjekt v stavku »Tukaj ni nikogar«? Ne mislimo zdaj na specifično slovansko konstrukcijo z genitivom — naše vprašanje ne bi bilo nič manj potrebno, če bi tudi pri nas stal liominativ, kakor na pr. v italijanskem »Non c'è nessuno«; saj ravno nas res ne bi motilo, ko bi bila ideja subjekta zapopadena v genitivu. In vprašanje ostane v bistvu isto tudi, če ga postavimo glede na stavek »Tukaj nihče ne leži«. Nihče, enako kot nikogar, ni resničen subjekt enunciacije, saj v nobenem od teh stavkov ne nameravam pripovedovati o »nikomer« in tudi ne o »kom« ali »komer koli«. Temveč nihče in nikogar spadata v povedek: če stopim v sobo in konstatiram: »Tukaj ni nikogar«, je to eventualno toliko, kot da sem rekel: »Soba je prazna«. Ta perifraza nas tudi potrdi v spoznanju, da izpolnjuje funkcijo subjekta — osnovne sfere, na katero se povedek nanaša — adverb tukaj. Drugi, nekoliko kompleksnejši primeri naj služijo obenem za osvetlitev enega najvažnejših, najbolj razširjenih fenomenov sintakse — stereotipizacije. »Mislim, da je zelo bolan« je za tradicionalno gramatiko perioda, sestoječa iz glavnega stavka mislim, s subjektom jaz in iz odvisnega stavka da je zelo bolan s subjektom on; ta odvisni stavek je formalno objekt glagola v glavnem stavku mislim, torej objektni stavek. Kaj pa je v tem primeru pravi smisel enunciacije, tisto, kar nameravam izraziti ali priobčiti? — Danes ta »perioda« pač pomeni približno3: ,Po mojem mnenju je zelo bolan'. Potemtakem je subjekt cele enunciacije on, predikat pa seveda je zelo bolan. Ni pa dvoma, da je glagol misliti tudi v taki konstrukciji imel prvotno svoj polni smisel, podobno kot ga ima še na pr. v stavku: »Mislim, kako trpite«. Postopoma pa je njegova izrazitost v novih situacijah bledela in končno lahko postala sinonim za ,po mojem mnenju', ,po vsej priliki', .verjetno' in pod. Toda oblika obrata se ni izpremenila, ostala je stereotipno ista, medtem ko se je stvarni sintaktični odnos med posameznimi elementi periode izdatno izpreinenil. Drugi jeziki se poslužujejo še drugih fraz za v bistvu isto idejo: srhrv. »Biče da je jako bolestan«; ital. »Sard gravemente malato«; itd. Ravno ta raznoličnost perifraz 3 Enkrat za vselej bi omenil, da nikakor nisem slep za razlike v smislu, včasih znatne, včasih težko opazne, med temi in podobnimi manj ali bolj sinonimnimi frazami. Toda prav tako se ne dâ zanikati, da je v tistih, ki jih porabljam, osnovni smisel v tolikšni meri istoveten, da jim je res skupno tisto, o čemer se »pravzaprav« govori, kakor tudi tisto, kar se o le-tém pripoveduje. In za to gre. za v bistvu isto misel kaže, kako je človeški govor iskal potov, da čim jasneje in učinkoviteje izrazi psihični substrat, in kako pri tein ni vselej sproti ustvarjal novih sintaktičnh obratov, temveč je porabljal različne že obstoječe, ki so prvotno služili za izraz drugih substratov in imeli sintaktično obliko, ki se je prilegala le-tém. Oblika je v teh procesih puščena v glavnem neizpremenjena — to imenujem stereo-tipizacijo. Posledica tega pojava pa je diskrepanca med sintaktično strukturo enunciacije in sintaktično strukturo stavka. Stavka »Nemogoče mi je odbiti to vabilo« in »Ne morem odbiti tega vabila« izražata v bistvu isto misel, samo da jo prvi izraža malo afektneje. Drugi predstavlja najpreprostejši, najneposrednejši govorni izraz enunciacije; subjekt stavka (jaz) se ujema s subjektom (dominantno sfero) enunciacije, prav tako predikat stavka (ne morem odbiti [tega vabila]) s predikatom enunciacije. Prvi stavek predstavlja perifrazo, izbrano zaradi njene večje afektne izrazitosti ali učinkovitosti. Subjekt enunciacije (jaz) je obeležen v tem stavku z dativom mi, predikat je nemogoče je odbiti [to vabilo]. Formalna analiza tega stavka označuje infinitiv odbiti [vabilo] kot subjekt, nemogoče je pa kot predikat. Ta odnos očitno tudi res vlada v nekoliko drugačni enunciaciji: »Odbiti to vabilo je nemogoče«, za katero je stavčna konstrukcija prvotno tudi stvorjena. Tu je predstava »odbiti to vabilo« dominatna predstava (subjekt), o kateri se pripoveduje, da »je nemogoča« (predikat). Ko se ta konstrukcija aplicira — zaradi svoje afektne vrednosti, kakor rečeno — na sorodno enunciacijo »Ne morem odbiti tega vabila«, se sintaktična oblika stavka ne izpremeni; in tako nastane diskrepanca med sintaktičnima strukturama stavka in enunciacije — diskrepanca, ki v tem primeru ne moti lahkega umevanja pravega smisla, temveč kvečjemu povzroča težave tradicionalni sintaksi. — Taki primeri stereotipizacije bi se lahko naštevali v nedogled. Tudi lingvist, ne samo psiholog in sociolog, mora imeti pri svojih raziskavanjih stalno pred očmi, da je izvor govora psihično dogajanje in da mu je smisel in cilj izražanje in priobčevanje psihičnega dogajanja. Cel6 fonetika mora računati s tem ciljem, s to osnovno funkcijo govorjenja; tem večjega pomena je to spoznanje za semantiko, a največjega za sintakso. Ono nam omogoča realno sliko o biti, pomenu, karakterju, nalogah govora (jezika), o njegovih sposobnostih in njihovih mejah, o njegovem dejanskem razvijanju. Brez tega spoznanja, ali natančneje: brez razlikovanja in študija razmerja med psihičnim substratom in njegovim govornim izrazom, in povsem konkretno: med enunciacijo in stavkom — bo sintaksa vedno v nevarnosti, da ostane v formalističnih zablodah, mehaničnem rubriciranju in ostalih zmotah, ki se po pravici očitajo tradicionalni sintaksi. — Morda ne bo odveč poudariti, da današnja sintaksa ne uganja psihologije zaradi nje in kot luksus; nasprotno: bavi se z njo strogo v mejah jezikovne stvarnosti. Toda biti mora tudi jasno, da je brez dognanja realnega psihičnega substrata nemogoče določiti resnične funkcije sintaktičnih tvorb, njihovo današnjo vrednost, pa tudi njih nastanek in razvoj. Razume se, da je naša naloga, da ob študiju psihičnega substrata govorjenja ne pozabimo in ne omalovažujemo jezikovne slike substrata, da zaradi pažnje, ki jo poklanjamo enunciaciji, ne zanemarimo in ne podcenjujemo stavka. Saj nam prav s primerjanjem enunciacije in stavka stopa plastično pred oči avtonomija govora (jezika) nasproti psihičnemu substratu: stavek je svojevrstna realnost nasproti realnosti enunciacije, čeprav je od nje izzvan in ji služi. Ugotavljajoč in raziskujoč dis-krepance med enunciacijo in stavkom, smo prisiljeni iskati vzroke diskrepanc: odkrivajo se nam predvsem v pomanjkljivostih jezikovnih sredstev, v omejenosti naše pazljivosti, našega spomina, asociativne moči, gibčnosti, kreativnosti, — po drugi strani pa tudi v gibčnosti, brzini in obsegu naše duševne' receptivnosti, ki ravno omogočajo, da tisti, ki posluša, kljub pomanjkljivosti jezikovnega orodja dokaj lahko in pravilno razbira iz drugače konstruiranega stavka resnično enunciacijo. Ravno razlikovanje med enunciacijo in stavkom nas vodi k pravilnemu spoznavanju silnic, ki delujejo v jezikovnem izrazu in ga delajo avtonomnega. Njegove avtonomne oblike je treba študirati; njih zakonitost se v dobri meri razlikuje od zakonitosti psihologije; toda brez poznanja psihičnega substrata ne moremo določiti resničnega pomena sintaktičnih oblik govora. In še v enem pogledu nam bo analiza psihičnega dogajanja, ki je vsebina govora, lahko bistveno pomogla: pri silno težkem, a važnem problemu razporeda sintaktične materije. Tega si ni tako predstavljati, da bi vzeli za podlago razporeda neskončno bogastvo in raznoličnost psihičnih pojavov in po kriterijih psihologije razvrstili sintaktične pojave: to bi vodilo v brezbrežnost, a premnogo predalov bi ostalo praznih. Temveč izhajati je treba od jezikovne stvarnosti, od inventarja danih izraznih sredstev — sintaktičnih obratov. A razpored tega materiala bo po vsej priliki kazalo vskladiti z naravnim potekom psihičnih postopkov pri nastanku in razvijanju sintaktičnh obratov. (Eden najpreprostejših primerov aplikacije tega načela je prikazovanje prehoda paratakse v hipotakso in razvoja hipotakse v smeri vedno intenzivnejše povezave med deli periode, t. j. vedno intenzivnejšega podrejanja enega dela periode drugemu.) Kakor smo gori nakazali, more šele povezava analize psihičnega subtrata in analize stavka pravilno predočiti sintaktične funkcije elementov jezikovnega izražanja. Prav te funkcije pa utegnejo biti v bodoče osnovne točke razporeda sintakse. Kar posebno govori v prid tistemu razporedu sintaktičnega gradiva, ki se vzklaja s psihičnimi postopki pri govorjenju, je obča veljavnost in nujnost le-téh, ki daje mnogo trdnejšo, realnejšo podlago kot razni formalni kriteriji, ki so večkrat popolnoma akcidentalni in nebistveni. Résumé Terminologie. Nous appelons substrat psychique tout ce qui se passe dans notre esprit et doit être exprimé par le langage, ou en d'autres termes: le contenu et la raison de toute communication par les mots. — Le véritable sens du substrat psychique d'un moment donné — c'est-à-dire d'un substrat circonscrit dans sa durée et dans son sens et, en outre, arrivé dans sa structure à un développement tel qu'il peut être exprimé immédiatement — nous l'appelons énonciation: c'est ce que nous désirons, dans un moment donné, réellement exprimer, communiquer, «énoncer». — La partie essentielle de l'énonciation, le nouveau, le plus intéressant en elle, c'est le prédicat (verbal ou nominal) de l'énonciation. Il a toujours son sujet, si l'on entend par ce mot la sphère dominante ou l'idée dominante à laquelle le prédicat se rapporte. (Ce qui ne veut pas dire que cette idée soit toujours exprimée.) La proposition est l'expression phonoacoustique de l'énonciation. Le plus souvent elle a, elle aussi, son sujet et son prédicat. L'analyse comparée de l'énonciation et de la proposition correspondante montre — 1° que la même énonciation — qui dans un moment donné ne peut être qu'unique — peut être reproduite par plusieurs propositions concurrentes qui, tout en reproduisant le même contenu psychique, diffèrent dans leur forme. Cela vaut si bien pour la reproduction en différentes langues, que pour la reproduction dans différentes phases d'une même langue, et même dans une seule et même époque d'une langue. La phrase française «Je regrette qu'il soit mort» rend exactement le même substrat psychique que l'italien «Mi rincresce che sia morto», les deux phrases cependant diffèrent sensiblement quant à la structure syntactique. Il en est de même pour «Je ne peux pas refuser l'invitation» et «Il m'est impossible de refuser l'invitation»; 2° que souvent la structure de l'énonciation et celle de la proposition correspondante ne sont pas identiques: le terme que la traditionnelle analyse grammaticale qualifie de sujet (après la question: «Qui est-ce qui fait cela?»), ne désigne pas toujours la «sphère dominante» à laquelle le prédicat se rapporte; de même ce que l'analyse grammaticale détermine comme prédicat (ou attribut), n'est pas toujours la partie essentielle de l'énoncé, ce trait nouveau, important ou autrement intéressant, de la communication que nous avons désigné comme prédicat de l'énonciation: dans la tournure «Vont être cités X, V, Z», la traditionnelle analyse grammaticale verrait dans «vont être cités» le prédicat de la proposition, et dans «X, Y, Z» les sujets. Si, cependant, nous cherchons le véritable sens de ce que le sujet parlant a voulu dire, nous constatons que l'essentiel, Inintéressant» de l'énonciation est contenu dans «X, Y, Z», que ces trois noms forment la partie essentielle du prédicat; tandis que la '«sphère dominante» qui est au fond de l'énonciation et dont on part (le sujet), est représentée par les mots «vont être cités»: en effet, on ne parle pas de X, Y, Z, pour dire qu'ils seront cités, mais on veut dire: ,La citation concernera X, Y, Z'. (Une petite digression du présent essai attire l'attention sur le fait que le soi-disant «objet direct» des verbes transitifs (dans l'exemple donné: X, Y, Z), de même que d'autres «objets» et des «compléments circonstanciels» souvent ne sont pas de simples compléments, mais appartiennent au prédicat même, bien plus: en forment la partie essentielle.) ) Beaucoup de langues — les langues slaves, p. ex., mais aussi l'italien, 1 allemand, et en général: les langues où l'ordre des mots dans la proposition est moins rigoureux qu'en français — sont capables de marquer par la place d'un nom qu il n'est pas le véritable sujet, mais qu'il appartient au prédicat de l'énonciation. Dans «Dieses Buch hat mir mein Vater geschenkt», l'analyse grammaticale déclarerait mein Vater comme sujet; cependant, l'analyse du substrat psychique démontre qu on n'y parle pas du père pour raconter ce qu'il a fait, mais qu'on parle du livre (sphère dominante, sujet), pour en énoncer que c'est le père qui l'a donné. (La périphrase française: «c'est mou père...» laisse entrevoir le caractère d'attribut que possède le terme mon père.) Un autre expédient dont disposent les différentes langues, la mise à la forme passive, rend particulièrement clair le rapport réel entre les parties de la proposition: «Ce livre (sujet) m'a été donné par mon père (partie essentielle de l'énonciation, son prédicat réel)». L'analyse de l'énonciation nous aide à déterminer le prédicat et le sujet réels dans une proposition comme «Ici il n'y a personne»: prédicat — n'y a personne, tandis que la sphère dominante à laquelle le prédicat se rapporte, est représentée par l'adverbe ici. — Il n'est qu'un terme d'appui, exigé par le schéma du type le plus répandu de proposition française. Mais son existence est extrêmement instructive, car elle nous prouve, une fois de plus, le fait sur lequel nous insistons particulièrement dans notre essai: l'autonomie du langage envers le substrat psychique. La proposition est une réalité sui generis par rapport à la réalité de l'énonciation, tout en étant provoquée par elle et tout en lui servant d'expression. Les lois du langage ne sont pas celles de la psychologie. Il est cependant nécessaire au linguiste d'analyser le substrat psychique. C'est en tenant compte de la discordance syntactique entre l'énonciation et la proposition que nous sommes à même d'établir les fonctions réelles des tournures syntactiques, leur valeur actuelle, et même de tracer leur histoire. La discordance entre la structure du substrat et celle de la proposition est causée par l'insuffisance du langage humain à rendre exactement, par des tournures appropriées, toutes les nuances de ce qui se passe dans l'esprit et qu'on désire d'exprimer par des mots. La pauvreté du langage, de ses moyens syntactiques, mais aussi le respect raisonné de la tradition dans une langue — tradition qui est à la base de la compréhension mutuelle et qui empêche la langue de créer à l'infini des formes nouvelles — obligent le langage, au lieu de créer une tournure nouvelle, d'en appliquer une autre déjà existante, faite à la mesure d'une énonciation déterminée, pour exprimer une éncn-ciation nouvelle, apparentée de quelque façon à la première, mais parfois assez différente d'elle. La transplantation se fait en général sans toucher à la forme de la tournure: c'est pourquoi nous appelons ce phénomène — stéréotypisation syntactique. — C'est par là que s'explique la fréquente discordance entre la structure du substrat psychique et de la proposition; c'est par là que la syntaxe traditionnelle se heurte si souvent à des difficultés dans ses analyses et ses interprétations. (Voici un exemple. La proposition «Il m'est impossible de refuser l'invitation» avait au commencement fidèlement rendu l'énonciation ,(Le) refuser de l'invitation m'est impossible' ; mais ensuite cette tournure fut employée, à cause de sa force expressive, pour remplacer le pâle «Je ne peux pas refuser l'invitation». En étendant son emploi à cette énonciation nouvelle, la proposition retient sa forme primitive, de façon que refuser paraît le sujet, mais représente désormais une partie essentielle du prédicat.) Il semble donc indispensable de distinguer entre l'énonciation et la proposition et d'étudier l'une et l'autre. Enfin, l'analyse du substrat psychique peut nous aider à avancer dans la solution d'un problème extrêmement difficile: la disposition de la matière syntactique. Ici encore faut-il partir de la réalité de la langue, d'un inventaire des formes syntactiques. Mais, en suivant dans la disposition de la matière les procès psychiques qui provoquent la naissance et le développement des tournures syntactiques, nous resterons sur un terrain solide, car ces procès ont une valeur générale, ils sont réels et essentiels, tandis que différents critères formels ne sont très souvent qu'accidentels. 27 Slav. rc\ ija 413 Milan Grošelj ABUNDANTNI REFLEKSIVNI ZAIMEK IN MEDIJ V Slovenskih goricah sem slišal reči preprosto ženo nasproti drugi: -»To si ti sama jejU Da se glagol jesti more tudi v slovenščini vezati z refl. zaimkom, je bilo zame dobrodošlo dopolnilo k paraleli med latinščino in hetitščino. Glagol jesti rabimo v slov. knjižnem jeziku brez refl. zaimka, v gornjem stavku je navidezno popolnoma odveč, zato ga v primerjalni sintaksi imenujemo abundantni refleksiv, gl. Havers, Handbuch der erklärenden Syntax (Heidelberg 1931), 36. Romanisti so ga že zdavnaj opazili v romanskih jezikih. Meyer-Lübke, Gramm, der rom. Sprachen III (Leipzig 1899) § 384 pravi na podlagi del predhodnikov, da je v i t a 1. raba prigodno povratnega glagola zelo razširjena. Sem spadajo glagoli premikanja andarsi, venirsi, fuggirsi, useirsi; glagoli, ki izražajo kako stanje, kot giacersi, sedersi, starsi, essersi, rimanersi, viversi, dor-mirsi, tacersi... Iz stare f r a u c. navaja poleg soi aler, soi venir, soi fuir, ki so še danes v rabi, med drugimi tudi soi gésir, soi seoir, soi ester, soi estre, soi remanoir, soi vivre, soi dormir; se taire se še sedaj rabi, enako s'endormir, se mourir i. p. Isto je znano za špan. in port. Problem pa je bil in deloma še je, ali tiči za romanskim refl. zaimkom dativ ali akuzativ. V to težavo je posvetil odlični poznavalec pozne latinščine E. Löfstedt ter pokazal, da moremo predhodnike teh rom. glagolov izpričati že za pozno latinščino, kjer se lepo loči dativ sibi od akuzativa se (seveda pa imajo že tam nekateri glagoli obe konstrukciji), gl. Syntactica II (Lund 1933), 386 ss. Že prej pa se je dotaknil te téme v znamenitem delu Philologischer Kommentar zur Peregrinatio Aetheriœ (Uppsala-Leipzig 1911), 140 ss. V tem komentarju tolmači jezikovne posebnosti, vulgarizme, ki jih je »zagrešila« sicer izobražena opatica Aetheria, ko je opisovala svoje potovanje v Sveto deželo (5. stol.). In v tem spisu pravi Aetheria (4, 8): quia sera erat, gustavimus nobis »smo jedli«. Tudi tu je glagol jesti povezan z refleksivno rabljenim nobis, ki je navidezno odveč. Delbrück navaja po Miklošiču, Vergl. Gramm. IV- (1883), 601 s. v svoji Vergl. Syntax der idg. Sprachen I (Straßburg 1893), 299 analogen primer iz ruščine: ona kušala sebi, kar pa je tudi v ruščini nenavadno. Sicer se abundantni refleksiv pogosto rabi pri istih glagolih kakor v romanskih jezikih tudi v slovanskih in germanskih jezikih ter v litovščini, gl. literaturo pri Haversu 218 § 41. Do sedaj znanim paralelam je treba prišteti še paralele iz hetitščine, kjer je pogosto zvezan z refl. zaimkom glagol eš- »biti« in ad- »jesti«. Friedrich, Heth. Elementarbuch I (Heidelberg 1940) § 219 navaja za jesti vzgled: nušmaš uzuhrin adanzi »in si travo jedo« — kakor zgoraj v slov. primeru. Havers 134 pravi, da gre pri abundantnem refleksivu v bistvu za dat. commodi oz. ethicus in da je navaden predvsem v ljudskem jeziku, na str. 36 pa, da je »ein echter Dativ der Gemütsbeteiligung«. Za primer »eines gemütvollen Dativs des Reflexivpronomens« navaja (ibid. 134) nem. stavek: Nach dem Mittagessen, da sitze ich m i r gemütlich in meinem Zimmer, lese m i r meine Zeitung itd. Abundantna raba refleksiva je pogojena po razpoloženju, psihološko, ne logično. Tudi stavek: To si ti sama jej! je izraz nekega razpoloženja: prezira. Zato ni čudno, da se z refleksivom vežejo določene skupine glagolov. Tu so glagoli, ki označujejo osnovne življenjske funkcije biti, živeti, jesti, umreti, iti, stati, sedeti, ležati, misliti itd. Psihološki odtenek seveda ni vedno isti, Löfstedt, Synt. II 396 povzema svoja izvajanja takole: »Diese Reflexivkonstruktionen, die dativischen sowohl wie die akkusativischen, haben offenbar eine naiv persönliche, interessebetonte oder auf das Subj. selbst gerichtete Nuance, die der volkstümlichen Sprache überhaupt zusagt.« Konstrukcija se je širila tudi analogično ali je dobila druge funkcije: v lat. pomeni dat. včasih tudi »sam od sebe«, v franc, služi vsaj deloma kot nadomestek za glagolski aspekt, gl. Vendryès, Le Langage (Paris 1921), 131. Zgoraj sem omenil, da se glagol biti dobi v zvezi z refleksivom v rom. jezikih (ital. essersi, stfr. soi estre itd.) in v hetitščini. Slov. pravopis (1950) pravi o si tole (str. 726): -bllenek v nekaterih stalnih zvezah: lej si ga no, glej si groze, gorje si ga človeku, blagor si ga njemu, pojdi si kam, bog si ga vedi, kdor si bodi, koder si bodi, kakor si bodi ipd.; sestavni del besed: bodisi, marsikaj, marsikdo, dasi, dasi-prav, dasiravno, najsi ipd.; razvil se je iz povratno-os. z. si v zvezah, kakor ne ve si mere, kjer ima še nekaj prvotnega pomena ne ve sebi mere«. Če si ogledamo stalne zveze, opazimo: 1. vzklika gorje, blagor in 2. velelnike glagolov gledati, iti, vedeti in biti. Tudi tu so besede in oblike, ki izražajo afekt. Kot sestavni del besed se si rabi v zvezi z velelnikom v bodisi, z mar 1er v zvezi z da in naj. Jasno je, da je si v zadnjih dveh zvezah spadal prvotno h glagolu in je le kot enklitika stopil v zvezo z da in naj. Zanimivo bi bilo pogledati v starih slov. tekstih, pri katerem glagolu se dasi i. d. ter najsi prvič ali vsaj najpogosteje rabita, če se to sploh vidi iz našega knjižnega izročila. SP navaja s.v. najsi primer: najsi je bil (!) še tako močan itd., torej v zvezi z glagolom biti, kar morda ni slučaj. Potem bi imeli tudi v teh veznikih primere za biti v zvezi z refl. zaimkom. Gotovo pa ni slučaj, da sta oba veznika dopustna: tudi dopustni stavki imajo afekliven odtenek (kljub!). Marsikdo ima tak odtenek zaradi posploševanja. Slovenščina rabi torej abundantni si v efektivnih zvezah. 27* 415 Ali moremo postaviti ob romanske glagole z abundantnim refl. zaimkom kaj podobnega iz grščine? To so aktivni glagoli, ki imajo medial ni futur. Kühner-Blass, Ausführliche Gramm, der griech. Sprache I3 2 (Hannover 1892), 244 jih naštevata 80 v alfabetičnem redu iz klasične grščine, nekaj sinonimov je v epskem jeziku in drugod. V opombi sama povesta, da so to glagoli, ki pomenijo zvok in molk, premikanje i. d. Pri glagolih zvoka in molka so tisti, ki pomenijo kričati, jadikovati, smejati se, peti, hvaliti i. d.: <0.a).aÇ,a>, ßodw, х).аш, xld'Çat, xçdÇto, xaxvo), о1џшС,ш, àXoliÇo), oxoxvÇu), ye/.dcu (prim, franc, se rire), axâmxw, rw&aÇw, с{б(о, yrjQvw, yov'Qo), Xdaxo), êyxù),uidÇeu, èreaivita, ufivvfii, avgixxuj ; oiyâto, anondoi. Glagoli premikanja obsegajo izraze za stopati, teli, bežati, preganjati, prehiteti, skakati, pasti, plavati, pluti, skloniti se, kimati: ßaöt'Qoj, ßatrto, ушџш, drtavrdw, ßXioaxco, iSiôodaxu), О-сш, гдьуы, péw, , ôiûoxo), <рЭ-âvtt), &рфохш, ni/ôdw, tcIutw, vèw, nI t ni, xvitxvj, vevw. Posebej naj omenim glagole bivanja : biti, živeti, umreti, starati se, trpeti, spati: si/il, ßtow, Ovi/ихш, уцџаахш, xdfiva, ndayw, txlrjv, âap&dvw — toda I 2, 395 pravita, da futur tega glagola ni izpričan. Glagoli mirovanja tu niso našteti, ker so v grščini v vseh časih medialni razen glagola fiévœ, ki je v vseh aktiven. Posebna skupina so glagoli, ki izražajo telesne funkcije: àxovto, ßl.enw, 0(>иш, (hyydvoi, nvêia, xlxxw, ovQtw, yjt,u>; xr/dvw, layydvw, lafißdvuj, xay/dvj), àfiaprano, naïç,w. Poleg teh so glagoli, ki označujejo funkcije ust, jesti, piti i. p.: Eo9i(o, хџшуш, iSdxvw, nivw, çoipéw, ёцш, ègvyydvw, ydoxw, ànoXavio. Duševne funkcije, spoznati, uliti se, vedeti, hrepeneti, skrbeli, bati se, obludovati: yiyvwoxb), fiarüdvw, о7ба, по&ш, oxovâaÇco, âeloai, iïav/ud'Çw, zaključujejo ta seznam. Ce se ozremo nazaj na romanske jezike, vidimo, da so njim in grščini skupni glagoli, ki pomenijo hoditi, bežati, bili, živeli, spati, mollati; razni drugi, n. pr. dipixvtoiiai in zgoraj omenjeni glagoli mirovanja tохаџси, taxrjxa, xtl/xai, xdlh/pai so pa že tako medialni; le pri toxtjxa je fut. ex. нјтцЕш in i:iço{iat, gl. Kühner-Blass I 2, 111. Glede na slovenščino omenjam, da so tudi v grščini glagoli gledati, iti, vedeti, biti in jesti, ki ga omenjam v uvodnem zgledu. V hetitščini sta pogostna biti in jesti. Zlasti je zanimivo, da je povsod med temi sicer tako brezbarven glagol, kakor je biti, in da ima ta v grščini v 3. sg. posebno, atematno obliko Taxai, ki jo od prezenta loči le medialna končnica, najsi jo razlagamo kakor koli, gl. Schwyzer, Griech. Gramm. I (München 1939), 780, ki jo ima kar za prezent. Na podlagi soglasja med navedenimi jeziki smemo sklepati, da so glagoli, ki označujejo osnovne življenjske funkcije in ki se v omenjenih jezikih vežejo z refl. zaimkom, če naj izrazijo razpoloženje, čustvo ali afekt, isti kakor v grščini, kjer so sicer aktivni (tako sploh v indoevropskih jezikih), imajo pa medialni futur. Po vsem tem se vsiljuje vprašanje, zakaj je ravno futur medialen in ali ni medij v zvezi z afektom (razpoloženjem, čustvom). Brugmann-Thumb, Griech. Gramm.* (München 1913), 530 poročata o Delbrückovem poskusu razlage (Syntakt. Forschun- gen IV 74 s.), ki je mehaničen: ko so postali aoristi sßtjaa, 'éartjaa, ttpvoa tranzitivni, se futuri ßr/aw, ат^аш, ils les appliquaient au feu et les rôtissaient, ce qui est d'accord avec les rapports grecs et latins sur le martyre de s. Laurent, très vénéré déjà à cette époque ce qui est évident aussi du document de Freising III, 44. Anton В a j ее О PRIDEVNIŠKIH OBRAZILIH -IN, -OF Posesivne pridevnike, ki pomenijo osebno svojino, delamo v slovenščini s for-mantoma -in, ov: materin, očetov. Vendar pa je precej primerov, ki se ne skladajo z osnovnim pravilom, zato se mi zdi umestno nadrobno pregledati slovensko rabo. PRIPONA -IN Po Brugniannu (Grundriss II, 273) je nastanek ie. formanta -ino, -eino nejasen. Oba sufiksa -yna in -ena še loči baltščina, v slovanskih jezikih (kakor tudi v latinščini) sta se zlila glasoslovno v enoten formant -ino, prim. lit. kriksztynos (plurale tantum): slov. krstine, lit. naujynà :slov. novina in lit. ivërènà :stcsl. zverina (lat. ferina). Pridevniki z gornjo pripono kažejo na izvor in se zelo radi substantivirajo, prim. lit. menesëna naktls »mesečna noč«, iz katerega je nastal samostalnik me nese na, stcsl. mesečina. Podobno iz szeima »služinčad« substantivirani pridevnik szei-тупа istega pomena, v stcsl. mu ustreza sémim »kdor sodi k služinčadi, suženj«. Baltščina uporablja formant tudi za tvorbo ženskih imen iz ^noških, tako je kupčeva žena lit. kupezuvenč. Ker se bait, -yna rabi izključno, -ena pa često v substantiviranih pridevnikih, si je Jagič v obrobnih beležkah k drugi izdaji Grundrissa (Archiv XXXI, 228) zastavil vprašanje, kateremu formantu ustreza slovanski -im, (materini,). Navezuje ga na lit. -iënas, ki izraža žensko svojino. V slovanskih jezikih kažejo pridevniki na -in samo pomen osebne svojine, ki ga prav lahko izvajamo iz prvotnega pomena izvora. Iz taistega pa utegne biti tudi pomen, ki ga daje samostalniško obrazilo -ina (pbsina, dêdina, paglina). Tako je izkazana ozka sorodnost, če že ne istost, pridevniškega in samostalniškega formanta -ino, tudi če ne upoštevamo številnih substantivacij. V stcsl. se tvorijo pridevniki na -'тъ iz a-jevskill in I-jevskih debel brez ozira na spol: ieninb, тагИпъ, НИпъ, neprijaznim,, go/дЫпъ, tatim,, zverini,; preko tega okvira še: osblçtinb, о1ъИпъ. Za današnjo rabo v slovanskih jezikih na splošno velja, da ima obrazilo -in osebni posesivni pomen, pridevnik kaže na pripadanje singularu osnovnega samostalnika živih stvari na -a. Vendar so v posameznih jezikih še določene tančine. V srbskohrv. jeziku (Maretič, Or. § 364) se še delajo iz živalskih imen: kobilin, krav in. Redko od drugih: daničin, ružin, poštin, Irpezin. Od nekdanje ï-jevske: zvi-jerin, od drugih deklinacij bratin # očin. V nadaljnjem izpeljani pridevniki: aginski, bratinski, papinski, golubinji, gujinji, kokošinji, otinji nimajo trdnega pomena, ker jim omahuje med singularnim in pluralnim. Zanimiva je tvorba prohin »prosen«, ker spominja na lit. z -(i)io podaljšane pridevnike s snovnim pomenom: aviiâinis »ovsen« in na podobno rabo formanta -ov. Ruščina izpeljuje še od živalskih imen: гусиная кожа »kurja polt«, львиная доля »levji delež«, орлиный, голубиный, соловьиный, nadalje tudi мужнин »možev«. Maloruščina rabi formant še v starem obsegu: kozyn, holubyn, tatyn. Iz gor. lužiščine navaja Miklošič (V. О. II, 132) posebnost chezyny »hišen«. Polj. pozna razen tvorbe iz ženskih imen še: sçdzin, starošcin, eiešlin, woje-wodzin. W. Taszycki (Znaczenie przyrostköw -ow, -in, Jçzik polski XXII, 101) opozarja na krajevna imena, kakor so: Podgôrzyno, Podolino, Zaolszyn, Zarzeczyno, ki kažejo na nekdanji (staropoljski) pridevnik *podgôrzyn, kjer ne moremo izhajati iz posesivnega pomena. Podobno Bialowieiyno < Bialawieia. Menim, da tolmačenje teh primerov ne more delati težav, če pomislimo, da so v tvorbi analogično naslonjeni na krajevna imena, ki so pravilno nastala iz osebnih imen. Za slovenski knjižni jezik ugotavlja Breznik (Slovn. 170): »Pripona -in tvori svojilne pridevnike iz osebnih ženskih imen, moška imena na -a delajo pridevnike na -ov. Od neživih stvari ne delamo pridevnikov s to pripono. Navzlic temu pravilu so se udomačile tvorbe, kakor: puškino kopito, šivankino uho, soseskini odborniki, strankino glasilo, lunin svit.t Gornja ugotovitev se premočno naslanja na puriste zadnjih desetletij prejšnjega stoletja; tudi Pleteršnik je zašel pod njih vpliv in namenoma izpuščal »nepravilne« tvorbe, čeprav so med ljudstvom v rabi. Resničnemu stanju je dosti bliže SP 1950 in to je takšno: ' 1. Tvorba posesivnih pridevnikov na -in iz osebnih ženskih imen na -a je popolnoma živa: materina skrb, hierin svet, sestrina kamrica, Marijini laski, Špelina hiša, matehina hudoba, eesarilin grad, rejenkin vrtec. Zaradi moderne vokalne redukcije pa je prišlo obrazilo v nevarno območje pripone -on < -ьпъ, ki pomeni neko zvezo, včasi splošno pripadnost. Jezik se je hotel dvoumnosti izogniti, od tod pospešen vdor germanizmov (hiša od Špele). 2. Da so bile v starini navadne tudi tvorbe iz moških ï-jevskih debel, kaže zavuiztiu nepriiazninu v Brižinskih spomenikih, enako tudi nadaljnje izvedenke tipa golobi nji (Murko). 3. Na nekdanjo tvorbo iz zbirnih imen kaže dečinji (Caf). 4. Tvorba je danes omejena na ženske samostalnike, moški samostalniki na -a so privzeli formant -ov: Detelov, Lukov, Mihov, slugov, vojvodov itd. Ako SP 1950 dovoljuje Šenoin, je beseda pač prevzeta iz srbohrv., posebno ker bi bila slovenska tvorba kakofonična. Da smo nekdaj na ta imena vezali pripono -in, kaže starina Udin boršt (iz vojvodin) in še danes zlasti na vzhodu očin »očetov« < oča. Podoben prehod opažamo tudi v poljščini: iz osebnega imena Katrzeba danes Kutrzebowa, v starini Kntrzebina. 5. Tudi od živalskih imen na -a so se nekdaj izpeljevali svojilni pridevniki (kravi no mleko). Danes so jih večinoma izpodrinili pridevniki na -ji: kravji, ovčji, kozji, кип j i. Obrazilo -ji ne kaže na osebno, marveč na splošno svojino. Kravje mleko je tisto, ki ga dajejo krave, ne ena sama določena krava. Ker pa je ob živalskih imenih redko mišljena prava singularna svojina, se je pripona lahko zamenjala. Saj se je to zgodilo celo pri osebnih imenih: ti, mati, nikar ne poslušaj hčerin jih praznih besed! Tako so prišli nekateri pridevniki na -ji do dvojnega pomena, singularnega in pluralnega, n. pr. hčerji, hčerinji. Vendar jezik včasih čuti potrebo, določno izraziti sin-gularno svojino, recimo v prirodopisu. Tako so nastale dublete: antilopin in antilop ji, gazeli/i in gazelji, hijenin in liijenji, grličin in grličji, kunin in kanji. Samo oblike z -in imajo: bubin zapredek, dropljino gnezdo, glistina jajčeca, ci ki ni rogovi, le viri jina griva, miničine pike, zlasti pa imena na -ka: kavkin, polenovkin, posiovkin, ščukin, mačkine solze. V teh zadnjih primerih bi obrazilo -ji preveč spremenilo glasovno podobo (*kavčji, *ščučji). Kadar ni poudarjena singularna svojina, si jezik pomaga drugače. Pravimo ščukovo meso (po tipu lipa: lipov), toda na ščukino zapoved (personifikacija v filmu) ; vidrovo meso, toda vidrin rep. Pa še tretja možnost se pokaže, to je tvorba z obrazilom -эп, ki pomeni samo odnos: v idr no meso. 6. Pridevnike na -in rabimo, kadar gre za presonifikacijo: Bčelin urednik, Ma-tičin tajnik; sem štejem tudi lunin svit in zor jina rosa (v narodni pesmi in na vzhodu). 7. Tuje rastline v današnji knjižni slovenščini navadno delajo pridevnike na -in: aloin, astrin cvet, bananin sad, beladonin, citronin sok, dinjine pečke, endivijino seme, figino drevo (Trubar), juhsijin, georginin, gcranijin, gladiolin list, lilijino steblo, melonin sad, metin čaj, mirabelin okus, mir tin venec, platanin list, potonikin cvet. Od domačih morda lobodin list, marjetičin cvet. Poleg teh oblik je dosti dublet: bananov sad, bcgonijev cvet, cipresov in cipresni nasad, citronov sok, figovo drevo, liiacintov cvet, limonove lupine, lili je v- in lilijen cvet, mirtov venec. Večina teh besed danes že prenika v ljudsko govorico, a nastanek jim je knjižen. Jezik se je ob njih znašel v škripcih. Snovni pridevniki se tudi iz ženskih samostalnikov delajo na -ov (rozinova potica, smetanova juha, lipov bog, brezova metla), od tod dublete na -ov. Toda zvečine pomen ni snovni. Sufiks -эп bi prešibko izražal pripadnost, pripona -ski ima presplošen pomen. Ostalo bi še opisano izražanje: cvet georgine teži za izenačenjem s tipom nageljnov cvet, seme od endivije pa premočno poudarja izvor. 8. Razen tega so se udomačile in so sprejete v SP 1950: barkin rilec, dankina razširina, j и hin dodatek, branin zob, molikin ročaj, puškino kopito, soseskin tajnik, šivankino uho. Izvedenke iz substantivov, ki se končujejo na -ka, -ha, niso mogle seči po formantu -эп, ker bi se jim bila glasovna podoba preveč oddaljila od simpleksa (*puščno kopito, *jušni dodatek; res pa živi moticni ročaj. Ob formantu -an je pala-talizacija izglasnega konzonanta obvezna, ob priponi -in ne nastopa razen v primeru -ica + in > -Hin). Podobno bi iz branbni zob nastalo *branni > brani zob, tudi težko razumljivo. Primere bradijina brada, dogina glava (toda: dožna širina!), iglino vuho (Danjko), ladjin rilec lahko mirne duše razlagamo za poosebijenje, saj nastopajo samo ob delih telesa. Nepotrebne so: čeladin jermen (bolje čeladni), kavin dodatek (bolje kavni), membranina prožnost (bolje prožnost membrane), polentin lonec (bolje lonec za polento). Kljub gornjim primerom ima jezik ob pridevnikih na -in izrazit občutek osebne singularne svojine, zatorej rajši rabi sufiks -эп, kadar ne gre za tako svojino in je tvorba mogoča: čebelni panj, cigaretni ogorek, čokoladni bonboni, cvetačna juha, ni t ni konec, kamilični čaj, mizna noga. Dobro loči med botričinim darom in nedeljo botric, ki je botrična (bela) nedelja. Seveda se utegne kdaj pa kdaj znajti v hudih težavah, zlasti ob tujkah: centralna kurjava ni centralina kurjava, centralin tajnik ni centralni tajnik. V takih primerih si pač pomagamo z opisom: tajnik centrale, tajnik pri centrali. PRIPONA -OV Pripona -ov je podvrsta ie. formanta -110-, omejena prvotno na določeno fleksijo; nastopa v izimenskih adjektivih kot eno-, grš. тпаШд »masten« od Ttla/.ov »maščoba«, ali -OUO-, lat. annuus < anntios, stcsl. tr%novb od trim, (prim. Brugmann, Grund-riss il, 199). Pripona v balto-slov. ni dajala posesivnega pomena, saj so take tvorbe baltščini neznane. Vaillant (Les adjectifs en -ovü, BSL XXIX, 40) je opozoril na dejstvo, da pripona nastopa prvotno ob substantivih, ki utegnejo biti stara d-jevska debla: diždevb, trbnovb, medovъ, sadovb, grozdovb, volovi, v ruščini še домовой, половой, становой. Sledovi te neposesivne tvorbe so številni tudi v baltščini. Pa tudi kot posesivna pripona nastopa najprej v takih primerih (ob noniina agentis na -teljb, ki so nekdanji substantivi na -yu, in ob tujkah, ki imajo v dativu običajno ü-jevsko obrazilo -ovi). Iz tega tipa, kjer je bil -ov- samo fleksijski element (Meillet, Etudes 369), je praslovanščina sekundarno razvila posesivno rabo od samostalnikov, ki pomenijo moška bitja, in tvorbo analogično razširila tudi 11a substantive o-jevske deklinacije. Tako moramo za prvotno slovanščino prisoditi sufiksu -ovb najprej pomen podobnosti, snovi, pripadnosti (MVQ 229): dpbovъ, slonovi,, bukovi, (tvorba je že v prasl. zajela tudi e-jevska debla), pozneje šele se je razvil posesivni pomen, to se pravi, da je pridevnik pri živih stvareh prevzel vlogo gen. sing. Ker je pripona -ovb postopoma dobivala čedalje več posesivne ekskluzivnosti, so se jele neposesivne tvorbe s tem formantom deloma izgubljati, deloma spreminjati z dodajanjem nadaljnjih pripon (prim. Vondrâk, VSO I, 533): domovbrib, medovbn%, strahovit, čudovit(en), sirovat (prim, sirotka < sirovatka), gričevnat. Iz takih tvorb je jezik povzel samostojne pripone -oven, -ovit, -ovat, -ovnat itd. V obojni rabi formanta so tudi krajevna imena: Brankovo, Krakovo, Kosovo, Krakôw, Lwôw, Brezova, Trnovo, Dobova itd. Izven obojnih gornjih tipov postavlja večina slavistov primere islovb, jalovi,, surov%, češ da utegne biti njih formant drugačnega izvora. Za surovb: syr-ь misli Vaillant (1. с.) na vokalično alternanco, nekak vrddhi. Toda poleg sarovb nastopa tudi syrovb. Tudi za te primere bi rajši vztrajal na enotnosti pripone in se pridružil Iljinskemu, čigar izvajanja v Južnoslov. filologu V so dokaj tehtna. Odklanjajoč splošno sprejeto mnenje, da je -ov v srbohrv. primerih golov, ludov, praznov, belov, lisov, šarov iz madžarščine (kakor v besedi lopov), trdi, da se je že v praslov. vsak pridevnik utegnil razširiti z -ov: jalovi < jali, isto vi, < isti, syrovb < syrb >crudust (surovb je po I. iz dvozložne baze *seuer, prim. lat. sevërus). Iz drugih slovanskih jezikov navaja češ. blâhovy, polj. ealovy, rus. беловой, черновой, тепловой, молодовой. Iz slovenščine bi mogel dodati tatov, zlatov (Caf), velikovšen. Sem šteje tudi iz severnorus. narečij, ki ne poznajo akanja, gen. sing, dobrova, zlova, golova (poleg dobrovo), ki da se ne dado razložiti glasoslovno. Ti adjektivi se radi substantivirajo, zato bi utegnili mednje uvrstiti množico priimkov, kakor so Глухов, Теплов, Сухов, Долгов, Гладнов, Зубатов itd. Po njegovem to niso patronimica, marveč individualne oznake oseb. Zaključuje dokaj pogumno: kakor je ЬНъ-jb zložen s kazalnim zaimkom *is > jb, tako je bêlo-vb s kazalnim zaimkom *uo > v%, ki pomeni lastnost v intenzivni stopnji in tesno odvisnost enega subjekta od drugega (patronimica). Kar zadeva primere vrste onogovi, segovi, logovi, nastopajo dokaj pozno in kažejo silno posesivno moč formanta -ovi. Taki primeri nastajajo v novi slovenščini tako rekoč pred našimi očmi, saj so se razvili njegov, njihov itd. šele po 16. stoletju. Breznik je v Slov.4 169 za slovenski knjižni jezik ugotovil, da pripona -ov tvori svojilne pridevnike in pridevnike iz živalskih in rastlinskih imen, ki pomenijo splošno last ali svojstvo kakega plemena oziroma rastline. Od neživih stvari ne tvorimo pridevnikov s to pripono, vendar pripušča nekatere izjeme, udomačene med ljudstvom ali narejene v knjižnem jeziku. Breznikova določila je treba, glede na gori navedeno, deloma popolniti, deloma modificirati. 1. Sufiks -ov rabi za tvorbo svojilnih pridevnikov iz moških osebnih imen: bratov, očetov, stričev, Petrov, Nabergojev, Kastelčev, vojvodov, slugov, Detelov, Trdinov (toda Trdinin, če gre za ženski priimek). Dalje nastopa po substantiviranju v krajevnih imenih (Krakovo), v imenih za praznike (Petrovo, Jernejevo, Telovo), izvaja ženska imena iz moških (Pajkova, Kvcdrova); prim, tudi: rus. королева; malorus. bratova »svakinja«; češ. ševcovd, polj. synowa, bratowa, opatowa »abba-tissa«, myéliwcowa »venatrix«, Piotrowa; v slov. narodni pesmi: kam so šli mlada kraljeva (=• kraljica)? 2. Pridevniki iz živalskih imen (stcsl. tip Ibvovb): bikov, bivolov, Gadova peč, jazbečeva mast, jelenov jezik, koštrunovo meso, kozlôva brada, kraguljevi kremplji, krokodilove solze, krtova dežela, levova griva, lososov, losov, medvedove hruške, modrasov rožiček, ovnov rog, petelinovo pero, Polhov Gradec, po polževo lesti, prašičeva pečenka, rakova pot, srakove jezike je snedel (Caf), vidrovo meso, vranov »vražji« (Caf) itd. Samostalnik pajčevina kaže na nekdanji *pajčev. Za življenjsko silo pripone so značilne tvorbe iz ženskih samostalnikov (srakov, ščukov, vidrov). Ob formantu -ov se je močno uveljavila pripona -ji. Ponekod imamo dublete: gadji, jazbečji, krokodilji, polšji, prašičji, gadje gnezdo, levji, medvedji. Pripona -ji je skraja pomenila splošno pripadnost, -ov pa osebno svojino. Ta pomenska razlika je le še tu pa tam opazna (levova šapa: levja šapa), sicer pa se formanta rabita brez razločka (prim, podobno za srbohrv. Maretič, Gr. § 368 f, g). Vsekakor je verjetno, da je pripona -ji prišla do nove rabe preko pridevnikov iz ženskih samostalnikov (kravji, kurji). 3. Izvedenke iz rastlinskih imen imajo snovni pomen (že od praslov. dobe sem tudi iz я-jevskih debel): ajbišev, ajdov, arnikov, baldrijanov, bambusov, bananov, bekov, betušev, bezgov, bobov, bombažev, borov, borovničev, breskov, brestov, brezov, brinov, bršljanov, bukov, cedikov, eedrov, ciklamnov, cimetov, cipresov, citronov, čajevi nasadi, čebulčkov, čebulov, česnov, češljikov, češminov, češnjev, češpljev, češpov, čremsov, dateljnov, dobov, drenov, drobnjakov, ebenov, encijanov, figov, fižolov, gabrov, gabezov čaj, glogov, gobov, grahov, gumijev, liabatov, hijaeintov, hmeljev, hojev, hojkov, hrastov, hrenov, hrušev, hruškov, ivov, jablanov, jagnedov, jagodov, janežev, jasminov, javorov, ječmenov, jelov, jelšev, jerebikov, jesenov, jesikov, ka-kaov, kalinov, kostanjev, krompirjev, kaminov, kutinov, lapuhov, leskov, lešnikov, lešnikov, limonov, lipov, ločkov, lokvanjev, lovorikov, lovorov, lozov, lukov, luštrekov, macesnov, mahov, mahagonijev, majaronov, makov, maklenov, malinov, mandeljnov, mavrahov, metlikov, mirtov, mlečkov, nageljnov, negnojev, ohrovtov, palmov, pehtra-nov, pelinov, pirov, plutov, poprov, praprotov, probkov, pušpanov, rakitov, ricinov, rižev, robidov, rožmarinov, sirkov, slezov, slivov, smrekov, svibov, šipkov, tepkov, tisov, tobakov, topolov, trepetljikov, trnov, trstikov, višnjev, vrbov, zelenikov, žafranov. Redke so dublete z drugačno pripono: citronin, ci presen, prâproten. Enako imajo snovni pomen izvedenke iz tujih imen za blago: ar asov, atlasov, barliantov, baržttnov, batistov, damastov, irhov, kalikojev, plavižev, porhantov, rašev, žametov. Skorajda zmeraj nastopajo z dvojnicami (batisten, batistast). 4. Iz snovnih imen so tudi: aluminijev, arnetistov, amonijev, antimonov, antracitov, arzenikov, bakrov, bazaltov, bismutov, boksitov, boraksov, bromov, cinkov, dušikov, fosforov, galunov, glinov (e-jevsko deblo!), ilov, jantarjev, jodov, kalcijev, kisikov, kositrov, kremenov, lizolov, manganov, marmorov, mavčev, minijev, nafta-linov, natrijev, ogljikov, platinov, porcelanov, premogov, solitrov, vodikov, železov, žveplov. Da je taka tvorba v snovnem pomenu upravičena v starini, kažeta primera glinov in ilov. Vsi drugi primeri pa so iz znanstvenega izrazoslovja (tudi železov, ker se sicer rabi samo železen), nastali so v zadnjem stoletju. Pogostne so dublete, zlasti na -эп: bazalten, grafiten, bakrn, solitrn, marmoren, kositrn. Toda te dublete vsebujejo pomensko razliko! Dokler gre za snov, je tvorba zgodovinsko upravičena, ne velja pa to za primere, kakor so vodikov dioksid, kalcijev karbonat, kjer je raba osebno posesivna. Podobno je s slovniško terminologijo. Breznik sicer dopušča povedkovo določilo, češ da pri nekaterih besedah ni mogoča drugačna tvorba, toda prav v zadnjem času se uveljavljajo pravilne: jezični koren, povedno določilo, stavčni členi, nedoločniška raba, prilastno določilo itd. Tudi po drugih terminologijah nastajajo take izvedenke, n. pr. krogov obod, ulomkova črta itd. Kakor pravilno poudarja Slov. slovnica 1947 § 97, so bile ustvarjene zaradi krajšega in jasnejšega izražanja in so danes že udomačene, čeprav niso ljudske. Nesmiselno bi bilo preganjati jih, kjer so potrebne, kadar pa imamo zanjo ustrezno pravilno tvorbo, zasluži le-ta prednost. 5. Celo v ljudski rabi srečujemo množico primerov, ki se ne dadö stlačiti v tradicionalno slovničarsko »pravilo«. Ze v stcsl. beremo: jugovb, gromovb, dbždevb (v obraze dbždevč, Supr.); v rus. солнцев, дождевой, червь, годовой »leten«, моровой »kužen«, городовой »stražnik«; v inalorus. domovyj, bradovyj, časovyj »zrel«, Ijahovy < *l(g- »čas spanja«; češ. breznovy, lednovy; polj. gradowy, gro-bowy, zgornjeluž. črno v у »teman« < tbma; bolg. slbnčjov, kladenčjov »vodnjakov«; srbskohrv. sunčev, mrazova sestrica (rasti.). Oglejmo si torej slovenske primere, v katerih se raba upira »pravilu«. a) Na snov kažejo in torej ustrezajo prvotnemu pomenu: balzamov, cukrova voda, čreslov, jesihov cvet, kamenova krugla (Trubar), kapusov, krhljeva voda, jajcove (gor.) in jajčeve (jvzhštaj.) lupine, kruhov močnik (in po tem kruhova skorja), ledov, lojeva sveča (dol.), lubov košek, luskovi žganci (iz drobno zmlete ajde), mlinčev, mozgov, ocvirkova potica (in po tem ocvirkov »nepostni« dan), olove drožice, otrobov kruh, otreva srajca (gor.), psinovo platno (Caf), tuljeva in t ulova preja (otre, psina, t ulje = odpadki pri mikanju lanu), pozemljikov les (Caf), sadjev, sajev, smetanova juha, šiškova kislina, špehova potica, tropinov, vrhnjeva juha »smetanova« (Caf), zelenjeva klaja (in po tem zelenje v koš, Levstik), zelje v (Caf), želodov a paša (in po tem želodova kapica), žirovo leto. b) Personifikacijo vidim v naslednjih primerih, torej gre za svojilno pripono: basov, po bliskovo, dežjev (deževa mavra, Trubar), jugovo vreme, jutrova dežela, listov (Narodov, Zvonov, Daničin) urednik, mlajeva luna, narodov blagor, odborova seja, oddelkov predstojnik, ognjeva gorkota (tako pravi kmet, Levstik), popkova žila, lepi gov i možje (= m. iz drhali, Trubar). Nomina instrumenti imajo marsikaj skupnega z nomina agentis, zatorej je tudi ob njih možna personifikacija, posebno, ker je raba navadno omejena na dele telesa: bile v, čepov in ce plev ročnik, glavnikovi zobje, jarmova kamba (Levstik), jezikov hrbet, kljuleva brada, kolovratovo vreteno, loparjev in macljev ročaj, malarinovo uho, meleva nožnica (tako pravi kmet, Levstik), molkove jagode, noževe oplati, pokrovov ročaj, podjarmova oslica (Trubar). Od tod po napodabljanju : lebrovo, iolnovo, koševo, sodovo, vodnjakovo dno, levljeva kapica, dežnikova palica, dnova doga, hlebova skorja, mehurjeva zadrga, stolova noga, uljevo žrelo (Stritar), tramova peta. Precej daleč je šla Trubarjeva tvorba pogrebova plenica. Tudi godov je težko uvrstiti. Za križev teden ugotavlja Breznik, da so »Hren in za njim vsi do 1.1730 še govorili pravilno v križnem tednu : (tudi Murko še križni pot\), toda s tem ne sme biti rečeno, da je razvoj, ki je pripeljal do današnjega križevega tedna, nepravilen. Jezik se pač razvija, zatorej je tudi nepotrebno in brezupno preganjati Cankarjev narodov blagor. Poosebitev in ne morebiti nemožnost drugačne tvorbe vidim tudi pri adjektivih, izpeljanih iz imen za mesece, dneve in prste na roki: aprilovo vreme (: aprilsko vreme v juniju), breznov sneg, sušlev prah, grudnove kvatre; ponedeljkov, torkov, petkova jed; mezinlev, sredinlev, prstanlev, kazallev. Se besedo o pridevnikih in samostalnikih, ki imajo -ov ali -ev v nadaljnji izpeljavi, saj jih je silno dosti (cerkoven, peleven, bliskovit, bojevit, bratovski, hlapčevski, hribovnat, grilevnat, volovji; vodovje, gričevje 'itd.). Kakor je gotovo, da je ilovnat izpeljanka iz Hov (it-ov-on-at), tako je tudi res, da masoven ni nastal iz adjektiva *masov, ampak je privzel že narejeno pripono -oven. Vendar nam te tvorbe dokazujejo, da je bil nesvojilni formant -ov nekoč mnogo pogostnejši, kakor je danes, na drugi strani pa njegovo ozko povezanost z ü-jevsko -deklinacijo. Ljubljana. Résumé Ln partant de la signification originaire des suffixes -in%, -ovъ, l'auteur traite de leur emploi dans les langues slaves, surtout dans le slovène. Tandis que -im, donne, aujord'hui encore, la signification de propriété personnelle, le suffixe -ov%, originairement un élément flexionnel, n'a assumé celle-là que successivement, ce que prouve encore son emploi dans le slovène moderne. \ 4 (<)l il л ,, Sli kit I s(kii) S s Su Г..S lin Lx Diu p. i é r с n s(kii) Slikn > Črte zapisujejo od spodaj navzgor: I.x grlo (larynx), Bv zven v ustih (bouche voix), Bs zračni pritisk v ustih (bouche souffle), Nv zven v nosu (nez voix), Ns = zračni pritisk v nosu (liez souffle). Isto velja za sliko i in 4. Hitrost za sl. t in 2 je na sliki 2, za zapise na sl. 3 in 4 pa na sl. 3: 200 dvojnih vibracij na sekundo (200 vibrations doubles par sec.). Slika 4 Jaköb Šolar SPIRANTIČNI NOSNIK V SLOVENŠČINI Namen teh vrstic je, da opozorim na artikulacijsko posebnost slovenskih nos-nikov pred spiranti (priporniki) in med njimi v primerih, kakor jih srečujemo v knjižnem jeziku: ilanska, lanska, živinska, ženska, svinjska ali narečno swanska, canž, kanšt, srenšč (srenjski), anže, nžic, пИсоџ ipd.; v primerih popolne narečne moderne vokalne redukcije (po nekaterih gorenjskih govorih: tešnca — češnčan — iešnska, šišnska, železnška, praznika, prâznli, žettznh, jéznh, vežnli, mésnh, kâénh, /tišnh, lâtnh, srécnh, nahnh, majhnh, pbuhnh, ta lôhnh itd. Penetracija ustne in nosne artikulacije je v takih primerih posebno zanimiva, toliko bolj, ker v drugih jezikih doslej še nisem opazil, da bi n prevzemal vokalno vlogo, vsaj preiskoval jih fonetično doslej še ni nobeden v takih zvezah. Prav v ti vokalni vlogi pa postaja te vrste nosnik posebno zanimiv glas, vreden nadrobne obdelave. Zapise za svoje raziskovanje sem napravil 1924 v laboratoriju na Collège de France v Parizu s fiksnim kimografom na uteži s 5 peres! tedanjega Rousselotovega tipa brez vzvoda na membrani ob precejšnji hitrosti; taki sinkronični zapisi s 5 peresi hkrati so mi omogočili dokaj zanesljivejšo sodbo in tudi revizijo nekaterih dotlej splošno razširjenih mnenj o razlagi nosnika pred spiranti. Za nadrobno in res zanesljivo sodbo bi seveda moral vse to preskusiti doma, kjer so pri roki vseh vrst govori našega jezika, medtem ko sem bil v Parizu v tem pogledu nujno zelo omejen; čeprav se tu omenjeni izsledki opirajo na gradivo 7 poskusnih oseb (domala vseh tedaj v Parizu živečih Slovencev), so vendar le slučajno odbrane in vse izobraženci. Kljub dosti obsežnemu jezikovnemu gradivu, ki sem ga pritegnil v preiskovanje, tedaj še nisem spoznal vsega obsega teh pojavov in so mi šele kasnejše analize zapiskov doma pokazale ob nekaterih primerih, da bi bil moral pritegniti v sistematično obdelavo tudi zveze nosnikov z glasovi j, w, v, l, r. Vse to bo treba dopolniti. Prav tako bi bilo treba z novejšimi oscilografskimi metodami določiti značaj vokalne kvalitete, zlasti interspirantičnega (medpriporniškega) nosnika. Za vse to bi bil potreben laboratorij doma. Ce kljub temu s tem člankom opozarjam na problematiko teh skupin, storim to zato, ker se mi pojav tudi ob teh nepopolnostih zdi dosti pomemben, saj bi nam pomagal razložiti celo vrsto jezikovnih glasoslovnih sprememb, ki nam jih v taki obilici razkazuje Ramovševa Historična gramatika II, 28 Slav. revija 429 84—120; zato, ker se 25 let vprašanja nihče ni lotil z boljšimi in novejšimi metodami; in ne najmanj zato, ker bi za jubilej svojega učitelja Fr. Ramovša rad pokazal vsaj dobro voljo, da poplačam dolg, ki me tišči že 25 let. Tu ne objavljam gradiva, le na problematiko opozarjam ob izbranih zgledih. 1 Teoretično bi v zvezi vokal + n + spi rani morali imeti takole artikulacijo: do konca vokala popolno zaporo v nosno votlino, potem pa hkrati odpor v nosno votlino in stvoritev popolne zapore za zgornjimi zobmi, to je n; potem zopet hkrati popolni zapor v nosno votlino z mehkim nebom in jezičkom ter odpor dentalne ustne zapore in takojšnjo nastavitev artikulacijske lege za naslednji spirant. Shematično si to lahko ponazorimo n. pr. za skupino -ans- takole: WVVVW vvvvv V nosu ' -! i- v ustih — --— ans Toda v praksi takih primerov skorajda ni. Dejanski izgovor za največ primerov nam kaže n. pr. zapis besed članska na sl. 1 (posnet je samo -ans-). Faze izgovora v časovnem poteku nain zaznamujejo kasneje vrisane (na reprodukciji grdo odebe-ljene) vertikalne črte. Prva faza je pravi ustni vokal a, kakor kažejo vibracije v grlu (Lx), zven v ustih (Bv), zračni pritisk v ustih (Bs) je spočetka precej močan zaradi predhodne lateralne eksplozije pri glasu l; obe nosni črti (Nv in Ns) sta čisto mirni, nosna votlina je zaprta in pri artikulaciji ni udeležena (neznatni tresljaji na črti Nv so od resonance po vsi glavi, ne od artikulacije). V drugii fazi se v grlu (Lx) ne spremeni nič, zven traja dalje; v ustneui zvenu (Bv) se vrsta vibracij rahlo nalomi in pade, periode pa dobe nekoliko drugačen značaj (čeprav pri takih zapisih redno ne smemo tega pričakovati in ne soditi po značaju teh period, za to bi bil potreben oscilograf); močno spremembo pa kaže zračni pritisk v ustih (Bs), kjer črta nenadno močno pade, torej zračni pritisk v ustih nenadoma in močno oslabi; vzrok nam po-kažeta zapisa nosnega izgovora: Nv se nekoliko zviša in kaže močne vibracije, zven v nosu; Ns pa kaže nenaden in zelo močan, kar eksploziven vdor zračnega toka v nosno votlino. Ni dvoma, to je ustno-nosni izgovor vokala a. Prva faza izgovora a je trejala 7,5 stotinke sekunde, druga ( -y proti "-ont > -Q v praslov.), 4. najrazličnejše asimilacije konzonantskih skupin. V naslednjem bi opozoril na nekaj razlag v slovenščini. 1. Najbolje je spirantizacija nazala uporabljena v romanski lingvistiki, kjer so lingviste prisilili k obravnavi tega problema tako očitni pojavi, kakor so nosni vokali v francoščini, izginjanje nazala pred spiranti v italijanščini (istituto < institutum, isola < insula) in podobno v španščini. V slovenščini doslej tega pojava izpadanja še ni nihče razlagal; kakor so primeri redki, vendar tudi pri nas obstojé, a le tedaj, kadar ni kakršnakoli oblika ali sorodnost besed nosnika v taki poziciji vzdrževala. Zato se je največkrat izgubil nosnik pri prevzemanju tujih imen, kakor Sconenstein (Schönstem) > Šoštanj; iz Konrad hipokoristično iine Kuni (Cerklje na Oor. Knè), od tod *Kunšej > Kušejli; po tej poti si lahko tudi razlagamo: san-iti > S niti, toda *sanšal > sašal že v stari slovenščini ; morda je taka konstelacija pospešila pridevniške oblike iz samostalnikov na -(i)na, kakor Sitarul(i)na — sharuški, Stič(i)na — stiški nam. *skaruč(a)nski, *slii(a)nski; v rezijanskih narečjih je morda italijanski vpliv pospešil oblike niški < nemški (preko: nivški), miša < minša (bolje: mivša) 7 M. Grammont, Notes de Phon, générale. VIII. L'assimilation. Bulletin de la Soc. lingu. 24 (1923), 43 sl. 8 W. v. Wartburg, Einführung in Problematik und Methodik der Sprachwissenschaft. Halle 1943 (str. 28). » Leskien, Grammatik der altbulg. Sprache. Heidelberg, C. Winter 1919 (str. 51). 10 O. Behagel, Geschichte der deutschen Sprache«. Straßburg 1916. 11 A. Breznik, Rodbinski priimki iz starih svetniških imen. Koledar Mohorjeve družbe za leto 1942 (str. 69). iz mbiibša.1- Disimilatorični vpliv mora imeti realno oporo v fonetičnem procesu, drugače ne nastopa; tu pa bi po naravnem fonetičnem procesu predhodni m, ki nazalizira ves sledeči vokal, nazalizacijo prej zahteval, kakor ustavljal; saj imamo primere, kjer se je nosnik zaradi takih vplivov sekundarno na novo razvil.13 Tako si lahko razlagamo tudi primere, kakor wus, wos < \>ъпъ-'и-, po sloveiskin, po « .... jurla[sk(n ipd. v terskem narečju preko -vvz- in -vvs-. Predhodno stopnjo vidim v palatalizaciji nosnika in začetni diftongizaciji prednjega vokala, kakor làinski = =■ làivski. V dobi, ko je v pred spiranti izgubljal rinezem in ga je bilo zdaj slišati še kot n, zdaj ne več, je nastala pri govorečih negotovost, kje je n treba govoriti, kje ne, toliko bolj, ker jim narečja ni podpirala knjižna slovenščina (šola in tisk); v tej negotovosti se je začel n vtikati tudi v etimološko neupravičene besede, zlasti pred spirantom sorodnimi afrikatami c, č, i: nocoj > nancupl, tretji > trénêi, obrénii, obrêniamo, tb-ias > ténias »tedaj«.14 V takih pozicijah je bil etimološko neupravičeni n fonično dobro oprt na prihodnji zaporniški element in se tako obdržal, medtem ko je etimološko upravičeni, a fonično in akustično šibki v pred spiranti onemel. Proces je v psihološkem pogledu podoben gorenjski zamenjavi w in l, n. pr. na gwâl, in primerom švicarskih nemških narečij, ki jih omenjata W. v. Wartburg (o. c. 28) in Behagel (o. c. 234 sl.). Po narečjih in domačih imenih bo takih primerov še več, toliko več, kolikor manj opore so ljudje dobivali iz tiska in šole za ohranjevanje nosnikov po etimološki povezavi sorodnih besed (lani — lanska, žena — ženska ipd.). Tako bi se dala razložiti oblika Яацкаг za prebivalce vasi Ravne (v Bohinju) preko Ravn(i)har in Ra^ivhar. Tudi Ar(a)h in Hdjdrih iz Hajnrilt; če sta se nosna metastaza n in ustna katastaza z r vršili hkrati in je pritegnila nazalna artikulacija v svoje območje r prav do značilnih vibracij, potem je r-ova sonornost preglasila predhodni nejasni nosnik v in smo dobili Ar(a)li; če pa je nosna metastaza nehala pred r-ovskimi vibracijami, je prvi zaporni element povzročil akustični vtis d in akustično prevladal nad v, kar bi dalo Hajdrih. V to kategorijo uvrščam tudi dublete v krajevnem imenu Čemšenik : Češenik (pri Dobu). Verjetno je po spirantizaciji onemel tudi rn v trmi jen > trljèn. 2. Tudi menjavanje v pisavi in včasih tudi v izgovoru med n in m v istih besedah pred spiranti si razlagam z nedoločnostjo nazala v v taki poziciji. Ce beremo kunšt in kumšt, limž in t inž, finfar in fimfar, branva in bramva, si to razlagam tako, da se govori v takih primerih v resnici v, kadar pa je treba glas zapisati ali razločno izgovoriti, sežemo po m zato, ker je labialna zapora v taki poziciji lažja, saj razbremeni jezično konico, ki nima opore za svojo artikulacijo v naslednjem glasu. Kdor je v takem izgovoru iskal načina pisave, je seveda pisal m. Enake pojave imamo tudi v nemščini (prim. Behagel o. c. 234 sl.). " Fr. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II, 98. — 13 Ib. 104. 14 Fr. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII, 53 sl. 3. Spirantizacija nosnika bi utegnila pojasniti tudi vzrok, zakaj izgubi n sonor-nost v skupinah, kakor so -sni-, -tnl- ipd. v glagolih stisn(i)la, utihn(i)la, (rčn(i)la,-vzdign(i)la, butn(i)la itd. Tu je l dovoljeval celo takojšnjo središčno zaporo, a zato postal sam nazalen do končne lateralne zapore (/ je v slov. največkrat rahlo lateralno eksploziven) in čez; tako je ob koncu spirantiziranega nosnika v in nazaliziranega l ob kratki popolni dentalni zapori nastal pravi n, ki je bil ob prejšnji pripori toliko slišen, da je uho fonološko registriralo n v drugi polovici tega fonema, prvo pa imelo za pripornik l; tako si lahko pojasnimo prenos sonornosti in metatezo glasov v teh primerih, kakor jo je opazil že Broch v Slavische Phonetik (str. 258). Spirantični v nam s svojo prilagodljivostjo okolici pojasnjuje tudi asimilacijo preko zloga, kakor jo pogosto srečujemo v primerih, kakor železniški > želez vški > zeležvški in od tod tudi želežniški, vrhniški > vrhvški > vfšvški — vršniški ipd. Pri takem razkrajanju nosnika sta seveda tudi n in nj šla podobno pot: kônska> kô[vska, tanšati> ta{ršati, zanjo > zavjo > zajno itd.; ta proces je zlasti razvit v poljščini, kjer je izgovor skupin tipa -ans- tudi za knjižni jezik sprejet -â{s-, kar je v resnici -â[vs-: konski, panslwo, t ans z y se izgovarja ko{vski, palvstwo, ta{vši.ir' Podobno je tudi s skupino -nv-, n. pr. pônwi > pôun: ubéne pôun ni; usé pôun so zanal; tèm kar s pouvjo (Rudno v Selški dolini). 4. V zvezi s temi vprašanji bi opozoril še na učinek favkalne eksplozije ob srečanjih s, š + n. Ta favkalna eksplozija je nezveneča; po vsem soditi gre na račun spiranta, a vendar vdor zraka v nosno votlino napravlja akustični vtis nosnosti, bolj subjektivno foničnega kakor objektivno akustičnega. To je tisti posrednik med ne-zvenečimi spiranti in zvenečimi nazali, da se ne vrši med njimi asimilacija kakor pri drugih soglasniških zvezah; to je najbrž tista onemelost nazalov, na katero namiguje Broch v Slav. Phon. str. 237 in 244; nezveneča nosnost je, onemelost nazalov pa ni, je le nazalizacija spiranta. Vendar pa ta favkalna odpora v nosno votlino v določenih pozicijah zadošča, da nazal res izgine ali pa postane tako nedoločen, da ga pač čutimo kot nekak nazal, a pišemo zdaj n, zdaj m. Taki so primeri pri resn > res, pesn — pesni ipd. Ta favkalni odpor v nosno votlino pa ne ostaja samo prt preprečevanju zvenske asimilacije med nezvenečimi ustnimi in zvenečimi nosnimi soglasniki. Dogaja se celo nasprotno, da pri zn in in na meji obeh glasov glasilki včasih za kako stotinko sekunde onemita. Tako n. pr. v izgovoru iste osebe: v jêzvh onemi z pri trikratnem zaporednem izgovoru za 2 — 3 — 0 stot. sek.; v bolezrh za 2 — 0 — 2,5 st. sek.; v kordjžvh 3 — 4,5—1,5 st. sek.; v železrh 4,5 — 4 — 3,5 st. sek. A to so le osamljeni primeri, v večini primerov se to ne dogaja, tudi ne samo pri isti osebi. 15 Z. Klemensievvicz, Gramatyka vspôlczesnej polszczyny kulturalnej w zarysie.' Wroclaw-Warszawa 1947. Str. 42 sl. Meillet je v avesti, perzijščini in nekaterih drugih jezikih opazil onemitev л in i pred nosniki. Iskal je razlage pri Rousselotu za nenavaden pojav onemitve pred zvenečimi soglasniki. Ta je poskusil obnoviti ves proces v laboratoriju. Dal je Francozu, Slovanu in Nemcu ponavljati glasovno skupino azma azna v kimograf. Pri Francozu in Slovanu je bil z v vseh primerih popolnoma zveneč; pri Nemcu pa le v prvih primerih, dokler je še intenzivno izgovarjal, potem pa ne več. Ker nemška z in i tudi sicer nista popolnoma zveneča, je Rousselot iz tega sklepal, da prehod zn žn > sn šn dokazuje, da z in i v prizadetih jezikih nista popolnoma zveneča.10 Za naše primere se mi zdi, da ta razlaga ne drži: 1. ker sta z in i v drugih zvezah, razen v absolutnem začetku, popolnoma zveneča; 2. ker se pri istih osebah in v istih zvezah ta trenutna onemitev kaže samo sporadično; 3. ker je tako tesno zmeraj zvezana samo s favkalno odporo. Pojav si razlagam čisto fiziološko fizikalno: za jasen in določen zven v grlu z značilnim šumom ob ustni pripori pri z in i je treba močnega in zelo strnjenega zračnega curka, ki skozi zveneči glasilki teče naravnost v ustno priporo; dokler je ves goltni prostor tesno zaprt in miren, priteka ta zračni curek enakomerno v usta; ko se pa mehko nebo z jezičkom odlušči od goltne stene in odpre prehod skozi nosno votlino, je vsa enakomernost v napetosti in strnjenosti zračnega curka nenadoma zmanjšana, in to včasih lahko tako zelo, da tudi glasilki zaradi te spremembe v zračni napetosti za kako stotinko sekunde izgubita uravnanost in se morata prilagoditi novi arlikulacijski uporabi zračnega toka. Zveneča ali nezveneča ali samo delno zveneča izgovarjava glasov je pregloboko ukoreninjena v navadi organizma, da bi bila odvisna od večje ali manjše pazljivosti govorečega in bi se kazala samo sporadično v tem ali onem primeru. Kdaj se zven'samo zmanjša, kdaj onemi za kako stotinko sekunde, je odvisno pač od večje ali manjše sile, s kakršno favkalna odpora poseže v enakomernost zračnega toka. Ljubljana. 01 Prim. Rousselot, Parole 1901, 641. Panconcelli-Calzia, Die experimentale Phonetik in ihrer Anwendung auf die Sprachw. Berlin 1924, str. 44. Résumé Se basant sur des inscriptions faites à l'inscripteur du Laboratoire phonétique au Collège de France avec 5 tambours de différents diamètres à la fois, l'auteur montre que la nasale devant les spirantes en slovène s'est spirantisée (le signe graphique de ce phonème est v grec). C'est évident surtout dans les groupes slo-vènes où, après la chute de la voyelle non accentuée, la nasale est devenue syllabique et parfaitement isolée, p. ex.: içinca — češnčan — češvska (nom de lieu Cešnjica, son habitant et son adj.). Les figures 3 et 4 du tableau montrent l'inscription de češnčan (3) et de češvska (4). Les lignes désignent: Lx = larynx, Bv = bouche voix, Bs °= bouche souffle, Nv = nez voix, Ns = nez souffle. Dans le groupe -šnč- l'explosion nasale est très forte et entièrement sourde; cette partie nasale sourde dure 4,5 centièmes de seconde, tandis que la spirante š précédente ne dure que 5 cent, de sec.; comme la durée moyenne d'une spirante sourde est de ca. 10 cent, de sec., on voit que cette partie nasale sourde appartient à la durée de la spirante, que c'est donc la métastase de š en même temps que la catastase de la nasale. Cette anticipation de la nasalité par la spirante nous explique pourquoi il n'y a pas d'assimilation entre les spirantes orales et la nasale quant à la sonorité. Mais le plus important c'est que la nasale devant l'affriquée č (3) est entièrement occlusive, tandis qu'elle est entièrement spirante devant la spirante s, ce qu'on peut voir assez bien aux vibrations très nettes sur la ligne Bv (fig. 4), malgré la reproduction assez mauvaise. Ce cas d'une nasale spirante tout à fait isolée ne permet pas d'interpréter la spirantisation de la nasale comme vocalisation, ce qu'on fait assez souvent surtout dans des groupes -arts-, La nasale est voyelle dans les deux groupes, soit occlusive (-šnč-) ou spirante (Svs-). Dans les groupes de type -ans- l'étude distingue deux manières de prononciation: l'une, la plus fréquente, ne connaît pas d'occlusion pour la nasale (fig. 1 članska), l'autre avec une occlusion passagère à la fin de la nasale (fig. 2 ženska). On peut nettement voir que la pression de l'air dans la bouche diminue deux fois: pour la première fois on passe de l'a oral à l'a nasal (à), pour la deuxième fois, elle diminue presque au zéro, mais quoique le courant d'air soit dirigé presque entièrement par le nez, la bouche reste légèrement ouverte, déjà en position pour l'articulation de la spirante suivante. On doit y donc distinguer les éléments suivants: -aävs- ou -aâms- et non pas seulement -aâns-, ce qu'on fait assez souvent et ce qui est arrivé aussi à M. Poirot dans son étude Sur l'articulation des nasales islandaises (Mélanges offerts à Ch. Andler. Strasbourg 1924, 285—290), à cause des inscriptions insuffisantes. A la fin de l'analyse de l'articulation, l'auteur fait quelques observations sur la durée et la nature de la nasale voyelle en slovène; il montre que les groupes de type -šnic- -šnc- et -šniš- -švš- ont à peu près la même durée, avec ou sans voyelle i, qu'après la chute de l't la nasale se charge de sa durée; de sorte la durée de la nasale voyelle monte jusqu'à 10—14 cent, de sec. de ca. 5—6 de sa durée normale intervocalique. Dans cette réduction il ne s'agit donc pas d'une abréviation de temps, mais d'une simplification d'articulation. Dans le chapitre 2, l'auteur fait allusion à l'importance de la nasale spirante qui pourrait expliquer bien des phénomènes linguistiques, mais la connaissance de ce fait de phonétique générale et son application sont trop'rares. On ne devrait pas s'arrêter à des faits si évidents que les voyelles nasales en français ou la chute de la nasale en italien, mais faire attention aussi à la diphtongaison et au changement des voyelles, si bien qu'à toutes sortes d'assimilation, provoquées par la nasale spirante, si susceptible de modifications. Puis l'auteur donne quelques exemples de ces changements en slovène. Quant à l'amuissement momentané et sporadique de la spirante dans les groupes zn et žn, l'auteur l'explique par le relâchement brusque dans la tension d'air, causé par l'ouverture de la cavité nasale. ZAPISKI IN GRADIVO FRAN RAMOVŠ I. 2IVLJENJE Ramovšev rod po očetovi strani izvira iz šimnovčeve kmečke hiše v Suhadolah pri Komendi; dâ se zasledovati po maticah do začetka 17. stoletja, ko je prvi vpisan Simon Ramuhs1 ob rojstvu sina Gašperja 1642; njegov potomec Miha se je 1722 priženil k Cundru v čmuče 20, kjer so potem zdržema gospodarili njegovi potomci Miha, Janez, Gregor, Janez in Janez do 1893, ko je gospodarja ubilo pri podiranju mlajev 30. junija 1893 in se je vdova 1894 poročila z Janezom Babnikom. Najstarejši brat imenovanega Gregorja, Matevž, se je 1837 poročil s Katarino Pavli in se naselil v Cundrovi kajži v Črnučah 21. Tam se mu je 1841 rodil sin Jernej; bil je delavec in našel slednjič stalno službo kot železniški čuvaj pri novi gorenjski železnici; imel je 1861 sina Franca s Katarino Dolinar iz Zg. Gameljn. Sin se je izučil ključavničarstva, potem pa stopil v službo pri južni železnici, bil najprej kurjač, potem pa strojevodja, kar je bilo pri takrat še mladih železnicah družbeno ugledno mesto. Ko je bil kot kurjač v Ljubljani, se je 1887 poročil z Marijano Tomšič, Bitenčevo iz Tacna pod Šmarno goro. Nevesta je bila s posestva, a zelo šibke rasti, zato jo je vzela v Ljubljano za strežnico bogata sorodnica Frančiška Snoj iz Gameljn, tedaj kot vdova Mally poročena z nadporočnikom Janezom Velkavrhom. Iz tega zakona se je 14. septembra 1890 (ob 8 h zj.) rodil sin Franc v tedanji Poljski ulici 3 (sedanji Čopovi ulici) v Ljubljani. Bil je tretji izmed 7 otrok, od katerih sta dva umrla še otroka. Leta 1894 se je družina preselila v Borovnico in se tam stalno naselila. Oče in mati sta učakala veliko starost; oče je umrl 19. septembra 1930, mati pa 1. avgusta 1941 s 85 leti. 1 Priimek pišejo zelo različno. Jubilant je vpisan v matične knjige Ramovž (v Črnučah in v Poljanah ga v istem času pišejo celo Ramoveš), oče in ded pa sta vpisana v obliki Ramovš; predniki se v bohoričici pišejo zdaj Ramovfh, zdaj Ramovsh; v 18. stoletju večinoma Romusch ali Ramusch, v 17. stoletju pa Ramush in Romush, a tudi že Romoush ali Romoufh, redko Romus ali Ramus. V loških urbarjih sledimo enake variante tudi v 16. stoletje: 1568 kmet »Primofti« pri Poljanah nad Škof jo Loko Andre Ramosch; 1515 »jager« loškega gospostva Steffan Ramosch ; najstarejši doslej znani zapis imena pa je ohranjen v knjigi dohodkov in izdatkov gospostva Škof ja Loka (München, Staatsarchiv-Freising, Hochstift, 516), kjer se med »passiva« omenja: Romavsch fluchtig Drasisch (Romavsch begun iz Stražišča). — Ime je razlagal A. Breznik iz krstnega imena Romanus kakor Romè ipd., a si ni znal prav pojasniti nenavadne končnice (Koledar Moh. dr. za 1942, 70). Jubilant pa si ga po dosti zanesljivih sledeh razlaga po vseh glasoslovno dialektičnih spremembah iz ladinske osnove romau(n)š, kakor so imenovali Ladinci v Grau-bündenu svoj govor (prv. romanice). S priselitvijo bi bil torej prinesel tudi priimek po rodovnem izvoru, kar je popolnoma v skladu z načinom dajanja priimkov pri nas. Tudi ni najbrž naključje, da se ime prvič pojavi v gospoščini, kjer je bilo priseljencev od ondi razmeroma veliko (prim.Th.Gärtner, Hdb. d. rätorom. Spr. u. Lit. [1910], 7 in Skokovo op. pri članku v tem zv. str. 351). Izmed značajskih potez v rodu naj zabeležim vsaj eno: srčno dobroto materinega sorodnika v Gameljnah, ki se je vselej pritajil v kozolcu, kadar je zgodaj zjutraj videl, da siromak prihaja česa iskat na njegovo njivo; ni ga hotel plašiti in mu je sproti voščil, kar je vzel. Bežni pogled v preteklost nam kaže korenine kmečkega rodu, a že tri rodove nazaj je bil rod delavski in v dveh rodovih izrazito železničarski. To delavsko okolje je bilo po materi v zvezi z bogato meščansko družino, v kateri se je likala najprej mati, v dijaških letih pa tudi sin. Oboje je bilo za jubilanta oblikovalno pomembno. Za jezikovno formacijo jezikoslovca so te zunanje okoliščine pomembne, ker je že otrok moral opaziti razloček med gorenjsko govorico (omiljeno po ljubljanski primesi) v družini in med dolenjskim narečjem zunaj hiše v Borovnici; to menjavanje dveh dosti različnih narečij je moralo bistremu otroku zgodaj zostriti posluh za glasovne razločke v istih besedah. V Borovnici je opravil štiri razrede ljudske šole (1897—1901 ) in se srečal z okoliškim kmečkim življem, ki je bil narečno še izrazitejši. Leta 1901 je prišel Fr. Ramovš v Ljubljano. Napravil je najprej 1901/2 peti razred ljudske šole, potem se pa vpisal na klasični tip gimnazije in ga dokončal na II. državni gimnaziji (v Beethovnovi ulici in na Poljanah) 1902—10. Bil je šibke rasti in slabotnega zdravja, a živ in bister, vseskozi odličen dijak. Stanoval je po dijaških stanovanjih, hrano pa je imel pri Velkavrhovih. V višjih razredih se je razgledoval po najrazličnejših strokah, vse ga je zanimalo. Veliko je bral, velika dela svetovne literature, velike mislece in znanstvenike. Bil je dovolj močan duh, da ga to ni zmedlo, marveč ga izoblikovalo, mu razgibalo domišljijo in napelo miselno moč. Srečujemo ga v družbi dijakov, ki so se družili z Ivanom Cankarjem; to prijateljstvo mu je ostalo pri srcu (prim. Letopis SAZU III, 97: moj rajni prijatelj Ivan Cankar). Poskusil se je celo v leposlovju in s psevdonimom Julij Dub objavil dve noveli v LZ: Božanstvena ljubezen (1910) in Pripovedka o Mehiti (1912). Tudi ta ugotovitev se nam zdi pomembna, ker nam daje ključ za razumevanje njegove nazornosti v znanstvenem jeziku in jasnosti v podajanju, zlasti pa njegove živahne kombinacijske sposobnosti pri razlagah jezikovnega gradiva. Ta živahnost duha in vsestranska razgledanost iz dijaških let mu je bila močna opora pri njegovem znanstvenem razvoju, ostala mu je lahkotnost in prožnost v sprejemanju in koncipiranju. V šesti šoli je dobil v roke Fickovo praktično slovnico sanskrta v zbirki Kunst der Polyglottie. Pregledoval jo je in odkrival sorodnosti z latinščino, grščino in slovanščino, posebno v obrazilih. Prepričan, da je odkril veliko novost, je začel iskati slovnic v licejski knjižnici in naletel tudi na Brugniartnovo Kurze vergleichende Grammatik der indogermanischen Sprachen (1904); ta mu je sicer podrla sanje о odkritju, a mu je odprla vrata v študij primerjalnega jezikoslovja. Predelava obsežne (780 str.) in zgoščeno pisane slovnice ni bila le pasivno sprejemanje, marveč kritična osvojitev, ker je vse primerjal s svojimi najdbami. Tako je Ramovš imel ob koncu gimnazije več jezikovnega znanja kakor marsikak absolvent filologije. Jeseni 1910 se je vpisal na filozofsko fakulteto na dunajski univerzi. Vpisal je vprek vsa jezikoslovna predavanja romanske, germanske, primerjalne indoevropske in splošne lingvistike, šele kasneje dodatno tudi slavistiko. Tako je poslušal Meyer-Lübkeja (romansko slovnico), Eliso Richter (staro francoščino), anglista K. Luicka (splošno fonetiko), germaniste Seemiillerja (gotsko slovnico), Junka (staronordijske runske napise) in Jellineka (srednjevisokonemško slovnico), Kretschmerja (indo-evropsko primerjalno slovnico) in Muchovo interpretacijo Tacitove Germanije (germanska plemenska imena). V slavistiki je leto prej nehal predavati V. Jagič; za njim je prevzel staro cerkveno slovanščino in primerjalno slovnico slovanskih jezikov V. Vondrâk; Jagičev zet M. Rešetar je tisto leto pregledoval stare hrvatske slovnice, K. Jireček pa zgodovino Dubrovnika. Ti vpisi kažejo, da niso bili usmerjeni na praktično pripravo za srednješolskega profesorja, marveč so stregli samo znanstveni vedoželjnosti prebujenega duha. Ob prvih srečanjih s profesorji je bil" nekako razočaran, profesorji pa so bili presenečeni ob znanju in zrelosti novega slušatelja. Tako je razumljivo, da ga je prof. Rešetar že prvo leto seznanil z Jagičem in da ga je tudi Vondrâk kmalu opazil in upošteval. V tem letu na Dunaju je tudi eks-cerpiral Trubarjeva dela v tamkajšnji knjižnici, to se pravi, da je že tedaj moral imeti načrt za historično slovnico, ker bi sicer ne bil mogel dobro opraviti dela za vsa poglavja slovnice hkrati. Naslednje leto se je zaradi slabotnega zdravja preselil z Dunaja v Gradec in ostal tam vsa leta do konca univerzitetnih študij (1911—14). Tudi tu je vpisal vsa jezikoslovna predavanja, ki pa jih je bilo seveda manj kakor na Dunaju. Osrednji predmet mu je bila primerjalna slovnica indoevropskih jezikov pri prof. R. Merin-gerju; pri njem je bil koj prvo leto pomožni asistent. Poslušal je v treh letih po vrsti grščino, gotščino in latinščino, litovščino pa je dodatno predelal sam. Poslušal je A. Zaunerja (romansko slovnico), Zwierzino (srednjevisoko nemščino), Eichlerja (staroangleško slovnico), pri Stalzerju interpretacijo srednjelatinskih spomenikov (Ordo s. Benedicti), pri W. Schmidtu pa prazgodovino. Slavistika mu tedaj v Gradcu ni mogla nuditi nič zanimivega: prof. Murko je bil predvsem literarni zgodovinar, K. Štrekelj je bil ob Ramovševem prihodu že bolan in je 1912 umrl, R. Nahtigal pa nastopil šele nekaj mesecev pred zaključkom Ramovševih študij 1914. Tako je bil še bolj navezan sam nase in je imel več časa za samostojno delo. Največ je delal pri prof. Meringerju in z njim tudi osebno veliko občeval; ta ga je tudi seznanil s slavnim, tedaj že upokojenim romanistom Hugom Schuchardtom, ki je živel v Gradcu. Kmalu po prihodu v Gradec si je izbral témo za doktorsko disertacijo o praslovanskih reduciranih vokalih ь iti ъ v slovenščini; obdelal jo je že v letu 1912, torej v glavnem v 2. letu univerzitetnega študija. Tretje leto je Ramovš hotel oditi v Krakov k znanemu slavistu K. Nitschu in komparativnemu lingvistu J. Rozwadow-skemu, a ga je Meringer pregovoril, češ da mu bo pomagal pri habilitiranju za akademski poklic. Tako je bil odslej ves študij obrnjen v to smer. Ker disertacije ni mogel oddati pred 8. semestrom, je ta čas uporabil za pripravo па habilitacijo in svoje učiteljsko delo na univerzi. Za habilitacijsko delo si je izbral snov o moderni slovenski vokalni redukciji v vseh njenih oblikah. Zbiral je o počitnicah narečno gradivo, med šolskim letom pa ekscerpiral iz starih tekstov in se seznanjal s strokovno literaturo. O počitnicah 1913 je potoval po Nemškem in Danskem ter tam po knjižnicah (v Dresdenu, Berlinu, Kopenhagenu, Hamburgu, Göttingenu, Frankfurtu, Tübingeiiu in Mtinchenu) ekscerpiral slovenske protestantske unikate. Tudi praktično se je uvajal v delo akademskega učitelja: v tretjem in četrtem letu je namesto Merin-gerja vodil seminar in spraševal pri kolokviju iz primerjalne slovnice klasične filo-loge, germaniste in slaviste. V 8. semestru je 22. maja 1914 vzložil disertacijo, odlično opravil rigoroza in bil 11. julija promoviran za doktorja filozofije. Še isto leto je dokončal tudi habilitacijsko delo; konec 1914 je bil rokopis oddan v tisk za zbirko Slavica pri C. Winterju v Heidelbergu. Pod skupnim naslovom »Slovenische Studien« je hotel monografično obdelati in objaviti najvažnejša poglavja slov. historične slovnice, preden jih strne v enoto. Leta 1917 je imel za natisk pripravljen drugi zvezek v enakem obsegu o prvotnih polglasnikih v slovenščini. Tedaj pa je vojna nemilo posegla v usodo mladega znanstvenika. Kljub šibkosti in slabemu zdravju je bil mobiliziran in je prišel 27. oktobra 1915 na italijansko fronto v planinski sektor pri Krnu, kjer je v prvih vrstah opravljal vojno službo in bil udeležen v treh bitkah; 21. januarja 1916 zvečer je onemogel in so nezavestnega odnesli v bolnico. Celo leto se je zdravil po bolnicah in sanatorijih, nazadnje še zmeraj ves hrom na polikliniki na Dunaju. Tam so se zavzeli zanj njegovi prijatelji, zlasti V. Jagič, in poiskali najboljše zdravnike, da so živčno hudo prizadetega bolnika, ki je shujšal na 47 kg teže, zopet pozdravili; 15. januarja 1917 je bil zaradi nasledkov bolezni odpuščen iz vojne službe in kot invalid dodeljen črnovojni službi v Ljubljani. Daljši dopust je prebil doma in se tedaj 12. junija 1917 tudi poročil z Albino Zalar, profesorico na liceju; za pričo sta mu bila slovničar dr. A. Breznik in prof. dr. P. Brežnik. Potem je bil kot črnovojnik dodeljen okrajnemu glavarstvu v Kamniku, kjer je ostal skoraj do konca vojne. Ker je zbirka Slavica pri Winterju zastala zaradi vojske, je V. Jagič prevzel rokopis za svoj Archiv f. slav. Philologie in ga najprej v 15 izvodih natisnil kot posebni odtis, potem pa v dveh delih objavil tudi v časopisu (1918 in 1920). Tako je Ramovšu omogočil, da je mogel nastopiti habilitacijski izpit. Delo so ocenili in odobrili Nahtigal, Meringer in Zwierzina. V decembru 1917 je dobil Ramovš 14 dni dopusta, da se habilitira na univerzi v Gradcu. Opravil je habilitacijski kolokvij (2 uri) pred fakultetnim svetom z interpretacijo tekstov iz litovščine, gotščine, san-skrta in slovanščine. Habilitacijsko predavanje pa je opravil 5. januarja 1918 o krajevnih imenih v Furlaniji (obrazložitev zapovrstnih jezikovnih substratov od ilirščine preko romanščine, slovanščine in germanščine), potem pa je moral spet k vojakom. Njegovo habilitacijo je potrdilo ministrstvo 24. marca 1918 in je Ramovš dobil naslov privatnega docenta. Na priporočilo V. Jagiča je bil junija 1918 predložen za izrednega profesorja slavistike na univerzi v Črnovicah po smrti Kaluž-niackega; julija je na povabilo dekana Reicheita vložil dokumente, toda preden je bila nastavitev izvršena, je graška univerza prosila za njegovo oprostitev od vojaške službe, da nastopi na univerzi v Gradcu, kjer je tedaj zbolel edini slavist Nahtigal (prof. Murko je 1917 odšel v Leipzig), in da bi vodil tečaj za slaviste, ki so zaradi vojne izgubili semestre, in jih pripravi za izpite v skrajšanem roku. Tako je dosegel oprostitev za tri mesece ter imel 28. oktobra 1918 s prof. Nahtigalom prvo seminarsko vajo, a bila je tudi zadnja, ker je 29. oktobra prišel zlom avstro-ogrske monarhije in se je Ramovš z zadnjim vlakom odpeljal v Ljubljano. Doma se je tedaj začelo mrzlično pripravljanje slovenske univerze. Ramovš je bil od prvega začetka pri vseh posvetih in je spretno pomagal pri delu ; 5. decembra 1918 je bil izbran za tajnika vseučiliške komisije in pokazal nenavadne organizacijske zmožnosti. Po ustanovitvi univerze v Ljubljani je bil 31. avgusta 1919 imenovan med prvimi štirimi rednimi profesorji modroslovne fakultete za predavatelja slovenskega jezika. Na prvi seji univerzitetnega sveta 18. septembra 1919 je bil izvoljen za poslovodjo in vnovič 12. novembra istega leta; to funkcijo je obdržal prvi dve šolski leti, ko je bilo treba univerzo v vsem šele nadrobno zorganizirati. Ramovš je začel svoje učiteljsko delo na ljubljanski univerzi prav med prvimi predavatelji v zimskem semestru 1919 z uvodnimi poglavji v slov. historično gramatiko in ga opravljal do zadnjega z enako vnemo in vztrajnostjo po 6—8 ur na teden; prvi dve šolski leti je do prihoda prof. K. Oštirja predaval tudi primerjalno indoevropsko slovnico. Glavno predavanje mu je bila zmeraj historična slovnica slovenskega jezika, ki jo je obdeloval v ciklih po 6—5 let; dopolnjeval jo je z uvodnimi poglavji, z akcentologijo in splošno fonetiko v stranskih predavanjih, včasih pa dodal še kako posebno témo, n. pr. postanek individualnosti slovenskega jezika, karakteristika praslovenščine ipd. Ramovš predava, ne bere. Ima sicer skripta z gradivom pred seboj, a to obravnava med predavanjem neposredno pred slušatelji in mu misel deluje tako intenzivno, da se mu mnogokrat utrne srečna formulacija šele med predavanjem. Kljub temu je v predavanjih tako zgoščen in dosledno miselno povezan kakor v pisanju, a ob živi, razločni in temperamentni besedi še nazornejši. Njegovo znanstveno delo, ki ga je ustvaril v tem času, je označeno v članku spredaj in razvidno iz naslednje bibliografije, zato ga tu ne navajam. Na zunaj se njegovo življenje ni veliko spremenilo. Dvakrat je bil povabljen na slavistične stolice v tujino: prvič na Dunaj, ko si je V. Vondrâk ob odhodu na Masarykovo univerzo v Brno iskal naslednika; Ramovš je povabilo odklonil, mesto je dobil potem knez Trubeckoj. Drugič so ga še resneje vabili v Prago po umiku Pastrnka in bili zatrdno prepričani, da tako častnega povabila ne bo odklonil. Toda Ramovš je odklonil tudi to povabilo in ostal zvest slovenski univerzi. V domovini je opravil veliko organizacijsko delo v znanstvenem življenju in tisku. Bil je v uredništvu Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino; bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede in njega prvi tajnik in urednik Razprav; bil je 1926 član komisije za izenačenje srbske in hrvatske terminologije in pravopisa, bil je 1926/27 dekan filozofske fakultete, 1934—35 pa rektor univerze in že tedaj na revolucionaren način poskušal v svoji funkciji ustvariti Slovencem najvišji znanstveni zavod — akademijo, a pripravil je in 2. januarja 1935 (gl. Letopis AZU I, 12) predložil ministrstvu za prosveto definitivno izdelan zakonski načrt za ustanovitev akademije z obširno utemeljitvijo. Ker tudi s to vlogo ni uspel, je iz protesta odstopil kot rektor. Vendar dela za akademijo ni opustil, marveč jo v letih 1937—38 do na-drobnosti izdelal in kot opolnomočeni zastopnik vodil pogajanja pri ministrstvu za prosveto v Beogradu. Bil je med prvimi 18 rednimi člani (7. oktobra 1938). Bil je prvi načelnik filozofsko-filološko-historičnega razreda, od 1942 dalje pa glavni tajnik SAZU, ki ji je izdelal novim potrebam primerne pravilnike, statute in jo preuredil po inštitutih. Sam je prevzel vodstvo Inštituta za slovenski jezik in organiziral velikansko delo, ki ga z vsemi razpoložljivimi močmi uresničuje. Namen mu je: zbrati vse jezikovno gradivo na slovenskem ozemlju, narečno in pisano, in ga uporabiti za izdelavo standardnih del: 1. pravopisni in pravorečni slovar (v prvi obliki je bilo delo opravljeno v zadnjih letih in je Ramovš vodil nad 100 sej pravopisne komisije in vodil delo v pripravi rokopisa in tiska); 2. slovar knjižnega jezika (Ramovš je izdelal načrt za ekscerpiranje novejše literature za slovar in se po njem nabira gradivo že nad tri leta; nabranih je doslej nad 700.000 listkov in predelanih nad 2000 del); 3. opisna slovnica knjižnega jezika; 4. historična gramatika (v pripravi nadaljnji zvezek, vokalizem; izdeluje jo Ramovš sam); 5. historični in etimološki slovar (se nabira gradivo za oba; za etimološki slovar so predelane že vse domače in vse v Ljubljani dostopne tuje revije ; za historični slovar se zbira gradivo iz starih tekstov: Trubar, Megiser, Alasia, Gutsman v delu); 6. historični onomastični slovar (se pripravlja vzporedno s sodobnimi priimki in je zbrana že večina po ljudskem štetju 1931); 7. historični topografski slovar; 8. lingvistični atlas (Ramovš je izdelal krajevno mrežo s 312 glavnimi vozli po vsem slovenskem ozemlju in vprašalnico z 870 besedami, glasovnimi in oblikovnimi posebnostmi; na ti osnovi že preiskuje eksplorator slovenska narečja in gradivo ureja v kartoteko; doslej je tako preiskanih ok. 25 krajev); 9. zbornik dialektičnih tekstov; 10. zbornik historičnih tekstov; 11. fonografski arhiv dialektov. Za svojo delavnost je dobival priznanja in časti tudi drugod: bil je izvoljen za dopisnega člana pri School of Slawonic and East European Studies na univerzi v Londonu (1925), za dopisnega člana Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti v Zagrebu (1926), Srpske akademije nauka v Beogradu (1929), Slovanskega Ustava v Pragi (1929), Krâlovské českč společnosti nauk v Pragi (1935), Poljske akademije znanosti v Krakovu (1935). Domače zvezno ministrstvo za prosveto ga je odlikovalo z redom dela I. stopnje; njegovi tovariši v Akademiji pa so ga 19. maja 1950 izvolili za predsednika najvišje slovenske znanstvene ustanove. Njegov ugled, organizacijska zmožnost, véliko delo v Inštitutu za slovenski jezik mu dajejo legitimacijo za to mesto in želja vseh Slovencev je le ena : da bi čim več tako obsežnega delovnega programa videl uresničenega. J. Šolar 29 Slav. revija 445 II. DELO 1. — Slovarski doneski iz Trubarjevih del. CZN X (1913) 144—151. L. Pintar, LZ XXXIV (1914) 245—247. — J. Slcbinger, HS1 Vil (1914—15) 230. 2. — Ocena. Anton Breznik, Izreka v poeziji. VII. izvestje knezoškof. privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano o šolskem letu 1911/12, str. 3—26. — NV XXI (1913) 227—229. 3. — Ocena. Fran Ilešič, Izgovor slovenskega knjižnega jezika. Letopis Matice Slovenske za leto 1912, str. 50-67. — NV XXI (1913) 766—771. 4. — Donesek k boju »1« ali »w«. Sn XII (1914) 126—128. 5. — Neuroi. CMF IV (1914/15) 212—215. K. Nitsch, RSI Vil (1914—15) 197—198. — A. Bulici, .IF III (1922—23) 220. 6. — Zur slovenischen Dialektforschung. Asl Pli XXV (1914) 329—337. К. NiUcli, RSI VII (1914—15) 231. 7. — Ocena. Anton Breznik, Začetna poglavja iz slovenske srednješolske slovnice. IX. izvestje knezoškofijske gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano. 1914. Str. 3—32. - Sn XIII (1915) 94-95. 8. — Sprachliche Miszellen aus dem Slovenischen. AslPh XXXVI (1916) 445—460. O. Hujer, IJ V (1917) 269—270. — J. Slobingor, JF III (1922—23) 220. 9. — Ocena. R. Merkh, Deutsche Ortsnamen in Friaul.Wien 1916. — LZ XXXVII (1917) 668—670. O. Hujer, IJ Vil (1919) 125—120. 10. — Ocena. P. Stanislav Škrabec, Jezikoslovni spisi, I. zvezek, 1. snopič; izdala in založila ^Leonova družba« v Ljubljani. Ljubljana 1916. — LZ XXXVII (1917) 501-503. 11. — Ocena. R. Nahtigal, Die Frage einer einheitlichen albanischen Schriftsprache. Gedruckt als Manuskript bei »Leykam«, Graz 1917. — LZ XXXVIII (1918) 77—79. 12. — Ocena. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. 1. in 2. snopič I. letnika. Urejajo prof. A. Kaspret, dr. Kidrič, vseuč. prof. dr. R. Nahtigal 1. 1918. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr 8г Fed. Bamberg v Ljubljani. LZ XXXVIII (1918) 368-370. 13. — Slovenische Studien. AslPh XXXVII (1918, 1920) 123-174, 289-330. Л. lireznik, D8 XXXI (1918) 103. — O. Hujer, I.I IX (1922/23) 22(1. — .IK III (1922—23) 294. 14. — Spisi V. Jagiča v zadnjih desetih letih (kot nadaljevanje Fr. Pastrne-kovega »Bibliograficky soupis literârnî činnosti« prof. Jagiče v »Zborniku u slavu Vatroslava Jagiča«, str. 1—29, sestavila vseuč. prof. M. Rešetar in doc. Ramovš). CJKZ I (1918) V-XI. 15. — Delo revizije za Dalmatinovo biblijo. CJKZ I (1918) 113—147. Slavia V (1920-27) 727. — JF III (1922—23) 298. 16. — Slovenistika v Jagičevem »Archiv-u für slavische Philologie«. CJKZ I (1918) 227-233. 17. - t O. Stanislav Škrabec. LZ XXXIX (1919) 81-88. 18. — Ocena. Franz Stroh, Die altslawische Besiedlung des Oberen Mühlviertels. 72. Jahresbericht des Museum Francisco-Carolinum. Linz 1914. Str. 63—107. — LZ XXXIX (1919) 124—128. 19. — Grosuplje. LZ XXXIX (1919) 176-182. O. Hujer, IJ IX (1922/23) 230. — J. Šlebinger, JF III (1922—23) 220. 20. — Odkod rodbinsko ime slovenskih Kraigherjev? LZ XXXIX (1919) 190—191. O. Hujer, IJ IX (1923/23) 230. — J. Siebinger, JF III (1922—23) 220. 21. — Ocena. Die Südgrenze der deutschen Steiermark. Denkschrift des akademischen Senats der Universität Graz. Mit 2 Kartenbeilagen. Graz 1919. 8", 58 str. — LZ XXXIX (1919) 379—381. Fr. Kovačič, Mariborsko vprašanje. CZN XVI (1920/21) 14. — О. Hujer, IJ IX (1922/23) 225. 22. — Ocena. Monimenta Sclavenica. Petit choix tiré de la collection des documents recueillis et annotés par Miroslav Premrou, notaire à Kobarid (Caporetto) et Bovec (Plezzo) avec six cartes géographiques photographiées et prouvant que les soi-disant terre-irredente sont slovènes. Lioubliana 1919. 4°, VIII + 110 str. in R. Nahtigal, Južnoslovansko-italijansko sporno vprašanje v luči nekih znanstvenih podatkov. Izdala in založila »Omladina«. Ljubljana 1919. 8°, 19 str. (Izšlo tudi v francoskem jeziku.) — LZ XXXIX (1919) 439—442. 23. — Ocena. Fr. Kidrič, Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Eine literarisch-philologische Untersuchung. Heidelberg 1919. Carl Winter's Universitätsbuchhandlung. 8", XVIII+ 158 str. LZ XXXIX (1919) 500-503. 24. — Ocena. Joža Glonar, Naš jezik. V Ljubljani 1919. Založba »Omladine«. 16», 66 str. - LZ XXXIX (1919) 568-569. 25. — Historična gramatika slovenskega jezika. I,—III. Vcrlializem (razen э, l, r). Izdalo »Društvo slušateljev filozofske fakultete« v Ljubljani МСМХХ—XXI. 8", 312 str. (Rokopisna opalografsko razmnožena izdaja. Naslovno stran s Trubarjevo podobo narisal Ivan J. Kolar.) 26. — Sorodstvo staroindijskega sâmâ »Halbjahr«. (V pojasnitev briž.-slov. i/ uzmazi.) CJKZ II (1920) 63-71. O. Hujer, IJ IX (1922'23) 202. — J. Siebinger, JF III (1922—23) 220. 27. — Donesek k slovenskim starožitnostim. CJKZ II (1920) 98—109. Milko Кой, CJKZ II (1920) 812. — JF III (1922-23) 293. — O. Hujer, IJ IX (1922/23) 204. — R. KolariC, Slavia VI (1927—28) 487. 28. — K zgodovini slovanske konjugacije. CJKZ II (1920) 128—130. O. Hujer, IJ IX (192a'23) 197. — JF III (1922—23) 293. — N. van Wijk, Nco-ptiilologus I (1920) 110. 29. — Zanimiv primer razvoja prehodnega у ({) v slovenščini. CJKZ II (1920) 130—132. O. Hujor, IJ IX (1922/23) 228. — JF III (1922—23) 293. 30. — Opazke k slovanskim tvorbam pronominalnega debla *qu'o-, CJKZ II (1920) 274—276. O. Hujor, IJ IX (1922/23) 197. — JF III (1922—23) 294. 31. — Zanimiv koroško-slovenski rokopis. CJKZ II (1920) 282—295. JF III (1922—23) 294. 32. - Izvor slovenske besede >kazen«. SP XXXIV (1920) 230-232. J. Slebingor, JF III (1922-23) 220. 33. — Die Geschichte des vokalischen l im Slovenischen. Prace lingwistyczne ofiarowane Janowi Baudouinowi de Courtenay. 1921, 44—60. M. Weingart, CMF VIII (1922) 253—254. — O. Hujer, IJ IX (192»28) 227. — JF III (1922—23) 294. 34. — Opazke k nenaglašenemu è s posebnim ozirom na praslovansko *êstêja v slovenskih narečjih. Zbornik filoloških i lingvističkih študija A. Beliču. 1921, 17—23. O. Hujer, IJ IX (1922/23) 227. 35. — Razvoj skupin r + a in э + rv slovenskem jeziku. JF II (1921) 40—49. O. Hujer, IJ IX (19Ш8) 227. — Slavia I (1922—23) 195. 36. — O slovenskem novoakutiranem d > 6, 6, o. JF II (1921) 227—239. Josef Kurz, Slavia III (1924—25) 793. 37. — Vyjimečnč и mîsto pravidelného o za ç v slovinitinë. ČMF VIII (1921) 1—8. O. Ilujer, IJ IX (1922Ш) 226. — Josef Kurz, Slavia I (1922—23) 039. — JF III (1922—23) 295. 38. — Slov. Celje. CJKZ III (1921—22) 33—34. . O. Ilujer, IJ IX (1922/23) 231. — J. Siebinger, JF III (1922—23) 221, 295. \ 39. — Csl. dest%: slov. dé stan. CJKZ III (1921—22) 43—45. O. Ilujer, IJ IX (192â;23) 227. — J. Siebinger, JF III (1922-23) 221; 295. 40. — Slov. res »verum«. CJKZ III (1921—22) 46-48. 0. Hujer, IJ IX (1922/23) 227 -228. — J. Siebinger, JF III (1922—23) 221; 295. 41. — Stcsl. nejfvêri: slov. nejovéran. CJKZ III (1921—22) 49. O. Hujer, IJ IX (1922/23) 227. — J. Slcbinger, JF III (1922—23) 221; 295. 42. — Slov. jêï, jêzero. CJKZ III (1921—22) 50—51. О. Hujer, IJ IX (1922/28) 227. — J. Slcbinger, JF III (1922—23) 221; 295. 43. — Psi. *nêsmb: slov. nésam, nišam. CJKZ III (1921—22) 52—54. J. Slebingor, JF III (1922—23) 220; 295. 44. — Slov. lédan »hebdomas«. CJKZ III (1921—22) 55—57, 153. O. Hujer, IJ IX (1922/23) 228. — J. Slcbinger, JF III (1922—23) 220; 295. 45. — Slov. viri j, verij »piscina«. CJKZ III (1921—22) 58-59. O. Hujer, IJ IX (1922/23) 230. — J. Slebingor, JF III (1922—23) 220; 295. 46. — Slov. Kobarid — furl. Cavorèd — ital. Cqporelto — nem. Karfreit. CJKZ III (1921—22) 60-62. O. Hujer, IJ IX (1923/23) 230—231. — J. Slcbinger, JF III (1922—23) 220—221; 290. 47. — Jan Baudouin de Courtenay. CJKZ III (1921—22) 150—151. 48. — Izreka trdega »l«-a v slovenščini pri šolskem pouku (kot razglas pokrajinske uprave za Slovenijo št. 1208/1922). SU XXIII (1922) 118. 49. — Drobnosti iz slovenske gramatike. 1. Opazke k y-ju. 2. Konzonantične asimilacije pred sufiksoma -bsko in -bstvo. 3. Refleksi za prvotni skupini zdi in zg[. Slavia I (1922-23) 27-37, 228-241. Л. Bolič, JF III (1922—23) 293. — O. Hujer, IJ X (1924,25) 301. 50. — Slovenački jezik [Letni bibliografsko-kritični pregled]. JF III (1922—23) 288—297. 51. — Une isoglosse čakavo-kajkavienne. RES III (1923) 48—58. Л. Relit1, JF III (1922—23) 270; 290. — Josef Kurz, Slavia III (1924—25) 790. — O. Hujer, IJ X (1924/25) 347. — Slavia XVIII (1939—40) 0». 52. — Deklinacija slovenskega imena ola — 6te < otbeb. RZDHV I (1923) 392-400. 53. — V pojasnilo g. prof. Ilešiču! Orjuna 8. 12. 1923, št. 57. 54. — Ocena, P. Stanislav Škrabec: Jezikovni spisi, I. zvezek (1,—4. snopič). [S 4. snopičem pričel objavljati A. Breznik.] Izdala in založila »Leonova družba« v Ljubljani. Ljubljana 1916-19. Str. 606, 8°. — Slavia II (1923—24) 115—123. % 55. — K poznavanju praslovanske metatonije. (Slov. â, shrv. a — a iz novo-akutiranih ъ-ь.) Slavia II (1923-24) 205-231. O. Hujer, IJ X (1924—25) 333. 56. — Razvoj imperfekta v rezijanščini. CJKZ IV (1924) 117—119. P. Poucha, Slavia VI (1927—28) 638 — JF VII (1928—29) 299. 57. — Izvor slov. svetniških imen llj, Tilj, Tilen in Tilih za lat. Aegidius. CJKZ IV (1924) 120-121. O. Hujer, IJ XI (1926/27) 488. — Avtoreferat, JF VII (1928—29) 262—263. 58. — Historična gramatika slovenskega jezika. 11. Konzonantizem. V Ljubljani 1924. Založila »Učiteljska tiskarna«. (Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. Dela I.) Vel. 8°, str. X + 336. Joža Glonar, S 1924, št. 228. — P 1924, 234. — A. Belit1., JF IV (1924) 239—244. — O. Hujer, Slavia III (1924—25) 563. — A. Breznik-J. Šolar, ZslPh II (1925) 555—563. — B. Havrânek, CMF XI (1925) 159—160. — N. B. Jopson, The Slavonic review IV 523. — L. Tesnière, RES V (1925) 151—152; Slavia IX (1930—31) 353—358. — II. Kolariß, SPf XVIII (1926) 394. — A. Vaillant, Slavia XI (1932) 40. 59. — Eine slovenische Form des Instr. sing. fem. ZslPh I (1924) 65—73. О. Hujer, IJ XI (1926/27) 487. — JF VII (1928—29) 299. 60. — Praslovensko Aasfgb »Edling«. RZDHV II (1925) 303—326. J. Kclemina, CZN XX (1925) 150. — O. Hujer, IJ XI (1926/27) 488. — Avtoreferat, JF VII (1928—29) 263. 61. — Ocena. Štrekelj Karl f : Historična slovnica slovenskega jezika. Izdalo Zgodovinsko društvo v Mariboru, Marburg a. d. Drau 1922, 11 + 139 S. (in 3 Heften), 8°. — ZslPh II (1925) 310-317. 62. — Baudouin Jan de Courtenay. NE I (1925) 151. 63. — Baudouin de Courtenay Jan Ignacy Niecislaw. SBL I (1925) 27 [pomotoma šifrirano »NI«]. 64. — Ocena. A. Musič, Moči i morati u slovenskom jeziku. Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knjiga 227 (1. 1923), str. 1—58. — Slavia IV (1925—26) 142—149. Avtoreferat, JF VII (1928—29) 262. 65. — Ocena. Slavischer Grundriss. CJKZ V (1926) 156—157. 66. — O prvotnih južsl. substitucijah za balk.-lat. k, g pred e, i. J F VI (1926-27) 153-165. Л. Vaillant, RES VIII (1928) 301. — N. Jokl, IJ XIV (1930) 124. — O. Hujer, IJ XIV (1930) 280-281. 67. — Razvoj psi. ê v slovenskih dolgih zlogih. CJKZ VI (1927) 8—21. P. Poucha, Slavia VI (1927—28) 639. — JF VII (1928—29) 299. 68. — O naravi psi. tort- in tert- v praslovenščini. CJKZ VI (1927) 22-26. P. Poucha, Slavia VI (1927—28) 639. — N. Jokl, IJ XIII (1929) 179. — O. Hujer, IJ XIII (1929) 329. 69. — O kajk.-čak. prehodu d! v j. CJKZ VI (1927) 86-90. P. Poucha, Slavia VI (1927) 639. — O. Hujer, IJ XIII (1929) 817. — JF VII (1928—29) 299—300. 70. — Prof. Rajko Nahtigal. 1877—1927. CJKZ VI (1927) 242—245. 71. — Dudlêbi - Teindles. CJKZ VI (1927) 252—253. Г. Poucha. Slavia VI (1927—28) 640. — 0. Hujer, IJ XIII (1929) 348. — Avtoreferat, JF VII (1928—29) 262. 72. — Opomba k škofjeloškemu refleksu za ê. CJKZ VI (1927) 253—254. Avtoreferat, JF VII (1928—29) 300. 73. — O postanku slovenskega dialektičnega sunce. CJKZ VI (1927) 258—260. Avtoreferat, JF VII (1928—29) 300. 74. — K razlagam o postanku glagola morati. CJKZ VI (1927) 265—267. O. Hujer, IJ XIII (1929) 329. — Avtoreferat, JF VII (1928—29) 262. 75. — Ocena. Pirchegger Simon, Die slavischen Ortsnamen im Mürzgebiet. Veröffentlichungen des slavischen Instituts der F.-W.-Universität Berlin, herausgegeben von M. Vasmer... Leipzig 1927. 8°. XXXII + 239 str. s karto v prilogi. — Slavia VI (1927—28) 774-786. 76. — Karakteristika slovenskega narečja v Reziji. CJKZ VII (1928) 107—121. P. Poucha, Slavia VIII (1929—30) 440. — JF IX (1930) 382. 77. — Nov rezijanski katekizem. CJKZ VII (1928) 157—159. P. Poucha, Slavia VIII (1929-30) 441. — JF IX (1930) 383. 78. — O jeziku v brižinskih spomenikih [Recenzija knjige Eduard Sievers, Die altslawischen Verstexte von Kiew und Freising (im Verein mit Oeorg Gerullis und Max Vasmer herausgegeben von E. S. ; Berichte über die Verh. der sächs. Akad. d. Wiss., phil.-hist. Kl. 76, 2; Leipzig 1925; str. 1—59)]. CJKZ VII (1928) 160—168. JF IX (1930) 383. — O. Пијег, IJ XIV (1930) 290. 79. — Cirminah - Rotenmann. CJKZ VII (1928) 168-169. JF IX (1930) 382—883. 80. — Slov. dial. Varožl za Varaždin. CJKZ VII (1928) 169. O. Hujor, IJ XIV (1980) 292. — JF IX (1930) 883. 81. — Osobênik »inquilinus, advena«. CJKZ VII (1928) 170—171. O. Ilujor, IJ XIV (1930) 291. — JF IX (1980) 383. , 82. — Slovenački jezik. [Letni bibliografsko-kritični pregled.) JF VII (1928—29) 293—304. 83. — Ocena. Schwarz E., Zur Chronologie von asi. a > o. JArcli 41 (1927) 124—136. — JF VII (1928-29) 246-247. 84. — Ocena. Bulahovskij L. A., Akcentologičeskije etjudy. J F IV (1924) 114 do 150; V (1925-26) 83-92. — JF VII (1928-29) 250-251. 85. — Ocena. Bulahovskij L. A., Die Akzentzurückziehung im Slovenischen. ZslPh II (1926) 300-415. — JF VII (1928-29) 251—252. 86. — Ocena. Grubor Gjuro, Morati. JF V(1925—26) 150—161. — JF VII (1928-29) 252. 87. — Ocena. Koètiâl Ivan, Etimološke beležke. J F IV (1924) 182—184. — JF VII (1928-29) 258. 88. — Ocena. Pirchegger Simon, Die slavischen Orstnamen im Mürzgebiet. Veröffer.tl. d. slav. Inst. a. d. F. W. Universität in Berlin, 1., 1927. JF VII (1928-29) 261—262. 89. — Ocena. Skok Petar, Tri etimologije. CJKZ IV (1924) 38—46. — J F VII (1928—29) 263. 90. — Ocena. Skok Petar, Toponomastički priloži. CJKZ V (1926) 1—14 — J F VII (1928-29) 263—264. 91. — Ocena. Skok Petar, O zamjeni vlat. « > si. y. CJKZ VI (1927) 1—7 — JF VII (1928-29) 264. 92. — Ocena. Skok Petar, Kupljenik = Kupêlbnikb. CJKZ VI (1927) 251—252. — JF VII (1928-29) 264. 93. — Ocena. Skok Petar, Država-dežela. CJKZ VI (1927) 248-251. — J F VII (1928—29) 264. 94. — Ocena. Schwarz E., Slov. p (> b, w). ZslPh II (1925) 471—473. — J F VII (1928—29) 268. 95. — Ocena. Schwarz E., Die Übernahme des asl. -ika in den Flussnamen Österreichs. JArch 40 (1926) 315—317. — JF VII (1928—29) 268. 96. — Ocena. Schnetz J., Die -(i>nJ/*a-Flussnamen. JArch 39 (1925) 153—184. — J F VII (1928-29) 268-269. 97. — Ocena. Šturm Franc, Refleksi romanskih palataliziranih konzonantov v slovenskih izposojenkah. CJKZ VI 45—85 in 260. — J F VII (1928—29) 269. 98. — Ocena. Breznik Anton, Slovenski slovarji. RZDHV III (1926) 110—174. — J F VII (1928-29) 293. 99. — Ocena. Ilešič Franc, >Moti< i >morati< u slovenačkom jeziku. JF V 162—170. — J F VII (1928—29) 294. 100. — Ocena. Kelemina Jakob, Nekaj o Dulebih na Slovenskem. ČZN (1925) 144—154. — J F VII (1928-29) 294. 101. — Ocena. Kelemina Jakob, Nove dulebske študije. CZN (1926) 57—75. — J F VII (1928-29) 294—295. 102. — Ocena. Kelemina Jakob, Krajevna imena iz spodnjepanonske marke. CJKZ VI (1927) 41—44. — JF VII (1928—29) 295. 103. — Ocena. Kniely Konrad, Der Name Schocket. »Tagespost« (Oraz) 15. 1. 1928. — J F VII (1928-29) 296. 104. — Ocena. Kolarič Rudolf, Nosni vokali v prvotni slovenščini. CJKZ VI (1927) 27-40. — J F VII (1928-29) 296-297. 105. — Ocena. Kos Milko, Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom. CJKZ IV (1924) 1-37. - JF VII (1928-29) 297. 106. — Ocena. KoStiâl Ivan, K zloženkam z -d- korena dhë-, CJKZ IV (1924) 120. — JF VII (1928-29) 297-298. 107. — Ocena. Musič Avgust, Slovensko le. Rad 231 (1925) 1—37. — JF VII (1928—29) 298. 108. — Ocena. Nahtigal Rajko, Programatične in druge opazke h Kosovi razpravi o freisinški spomenikih. CJKZ IV (1924) 171—184. — JF VII (1928-29) 298. 109. — Ocena. Prijatelj Ivan, Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848-1857. CJKZ IV (1924) 47-75; V (1925) 15-67. — JF VII (1928-29) 299. 110. — Ocena. Rešetar Milan, Završetak -u u gen. sing, muških imenica u slo-venskom jeziku. JF III (1922—23) 1—6. — JF VII (1928—29) 300. 111. — Ocena. Sievers Eduard, Die altslavischen Verstexte von Kiew und Freising. Leipzig 1925, str.l—59. BS A 76. В., 2. Heft. — JF VII (1928—29) 301. 112. — Ocena. Tesnière Lucien, Du traitement i de ž en Styrien. MBoy (1925) 246-251. — JF VII (1928-29) 302. 113. — Ocena. Tesnière Lucien, Sur le système casuel en slovène. MVen (1925) 347—361. — JF VII (1928—29) 302. 114. — Ocena. Ušeničnik Franc, Slovenska »očitna izpoved« v liturgiji. BV VI 265—301. — J F VII (1928—29) 303. 115. — Ocena. Schnetz J., Zur Entwicklung der Gruppe -sk- vor Palatalen im älteren Slovenischen. JArch XXXIX (1924) 141-2. - JF VII (1928-29) 303-304. 116. — Ocena. Kelemina Jakob, O staroslovenskem nosnem vokalu f. ČZN XX (1925) 166. — JF VII (1928-29) 307. 117. — Ocena. Mikkola J., Ein altslowenisches Wort in Fredegars Chronik. JArch XLI (1927/28) 160. — JF VII (1928-29) 309. 118. — Nahtigal Rajko. NE III (1928) 5. 119. — Oblak Vatroslav. NE III (1928) 196-197 . 120. — Pleteršnik Maks. NE III (1928) 492. 121. — Slovenački jezik. NE IV (1929) 192—208. 122. — Slovenački književni jezik. NE IV (1929) 208—209. 123. — Slovenački pravopis. NE IV (1929) 209. 124. — Škrabec Stanislav. NE IV (1929) 697. 125. — Štrekelj Karl. NE IV (1929) 748. 126. — O premiku akcenta v tipih zvêzdà, žena in maglà v slovenskem jeziku. Lud slowianski I A (1929) 48-61. M. Malocki, KSI X (1931) 251. ' 127. — Slovenački jezik. [Letni bibliografsko-kritični pregled.] JF IX (1930) 381—384. 128. — Slovensko o iz ъ, ь, posebno še dial, dones za dbnvsb. Slavia IX (1930-31) 48-56. Bibliografiu čel. pracl linguist, a filolog. 193(1, čl». 92. 129. — Ocena. M. Malecki, Cakawizm z uwzglçdnieniein zjawisk podobnych (z map?). Prace komisji jçzykowej № 14, w Krakowie 1929, str. 1—98. — Slavia IX (1930—31) 151—154. 130. — Slovenački jezik. [Letni bibliografsko-kritični pregled.] J F X (1931) 282—283. 131. — Slovenački jezik. ] Letni bibliografsko-kritični pregled.] J F XI (1931) 315—320. " i 132. — Ocena. Grafenauer Ivan, Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismen-stva. I. Celovški rokopis: A. Očenaš Celovškega rokopisa (z 2 fotograf, posnetkoma); B. Zdravamarija Celovškega rokopisa; C. Vera v Celovškem rokopisu. II. So li Frei- sinški spomeniki osamljen slučaj? III. Očilna izpoved Stiškega rokopisa. CJKZ VIII 68-117. — JF XI (1931) 316—317. 133. — Ocena. Kos Milko, Nove študije k freisinškim spomenikom (z 2 fotografskima posnetkoma). CJKZ VIII 126—146. — JF XI (1931) 318. 134. — Ocena. Skok Petar, Iz slovenačke toponomastike. CJKZ VIII 118—125. — JF XI (1931) 319—320. 135. — Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana 1931. Založila Rektorat univerze kralja Aleksandra I. in J. Blaznika nasi. Univerzitetna tiskarna, Ljubljana 1931. Folio, str. 72 + 1 karta in 7 črtežev. J. Solar, S 8. 11. 1931. — R. Kolarič. J 17. 11. 1931. — Z. Bizjak, Glej — rodna zemlja . . . Jsln 22. 11. 1931. — Mgr. (= A. St. Mâgr), Slovenische Dialektologie. Prager Presse 15. И. 1931. — A. Breznik, GMDS XII (1931) 54—55. — L. Tosnière, RES XI (1931) 271—272. — I. Dornik, CZN XXVII (1932) 113—114. — A. Vaillant, BSL 1932, 152—153. — N. B. Jopson, The Slavonic Review XI, 482. — Iv. Tominec, LZ LIII (1933) 52—59. — R. Kolariü, Slavia XI (1932) 351 do 356. — J. Stanislav, CMF XVIII (1932) 194—195. — V. Novak, SPf XXIV (1932) 561. — N. van Wijk, Slavia XI (1932) 432-433. 136. — Razvoj skupin vъ, vb v slovenskem jeziku. Rad 243 (1932) 1—12. 137. — Über die Stellung des Slovenischen im Kreise der slavischen Sprachen. Mélanges de Philologie offerts à M. J. J. Mikkola. Helsinki 1931. (== Annales Aca-demiae Scientiarum Fennicae. Ser. В, Tom. XXVII — 1932), pg. 218—238. A. Pogodin, Slavia XII (1933—34) 601. — E. Nieminen, RSI XII (1936) 141. — R. Alekeié, JF XV (1937) 32-37. 138. — Kratka karakteristika slovenskega narečja na Dolenjskem. Sbornik-i. \ъ čestb na prof. L. Miletičb za sedemdesetgodišninata oti> roždenieto mu (1863—1933). Sofija 1933, str. 153—163. Jos. P., Slavia XIV (1936—37) 305. 139. — Zur Entwicklung der Lautgruppen гъ, vb im Slovenischen. Bulletin internat, de l'Acad. Yougosl. 5 (1933) 94—96. 140. — Slovenački jezik. [Letni bibliografsko-kritični pregled.] JF XII (1933) 316-317. 141. — Poznâmka k slovenskym a juhoslovanskym jazykovym stykom. Riša Vel'komoravskâ 1935, 441—452. M. Kofinok, Bibliografie fsl. praci lingvist, a filolog. 1933, I, Sis. 107. — Fr. Pastrnek, Slavia XIV (1936-37) 192. — F. KovaCiS, CZN XXX (1935) 118. 142. — Karta slovenskih narelij v prirolni izdaji. Akademska založba v Ljubljani. 1935. M. 8", str. 16 + 1 karta. J 26. 3. 1935. — JI. R. (= Mirko Rupel), Znanstveni vestnik Akademske založbo I (1934-35) 41. 143. — Historiina gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. V Ljubljani 1935. Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. Dela I. Natisnila Učiteljska tiskarna. Vel. 8", str. XXXII + 204, karta + tabelaričen pregled dialektičnih baz. J XVI, 27. 6. 1935. — M. R. (■=• Mirko Rupel), Znanstvoni vostnik Akademsko založbo I (1934—35) 39—41. — Vilko Novak, CZN XXXI (1936) 43—45. — LF LXI1 (1932) 371. 144. — Slovenski pravopis. Izdalo in založilo Znanstveno društvo. Ljubljana 1935. Po pravopisnih in pravorečnih načelih, ki jih je odobrila pravopisna komisija Znanstvenega društva v Ljubljani, sta izdajo priredila A. Breznik in F. Ramovš. Naklada pri Jugoslovanski knjigarni r. z. z o. z. v Ljubljani. Natisnila Učiteljska tiskarna. M. 8°, str. XXIV + 300 ( + 3 lističi popravkov). J 28. 3. 1935 ; 8. 11. 1935. — td (= Tine Debeljak), S 20. 11. 1935. — B. Borko, Po izidu »Slovenskega pravopisa«, J 23. 11. 1935. — Slovenščina po novem pravopisu, SN 28. 11. 1935. — Prvi sneg in prvi pravopis, SN 26. U. 1935. — fjo (= Filip Omladič), Bingola Aleš in fuflja Adelajda. Napisano v 6enci novega »Slovenskega pravopisa«. J 1. 12. 1935. Z. Bizjak, Nova pisarija. J 5. 12. 1935. — Pomenki o novem Pravopisu. S 24. 12. 1935, božična priloga str. 6 s prispevki A. Breznika, R. Kolariča, J. Pogačnika in korektorja lista. — I. Ko-štial, O našem novem jezikovnem zakoniku. ZiS XVIII (1935) 296—297, 306—307; XIX (1936) 28. — Trnčvčan (= Pavel Karlin), Novoletna (po novem slovenskem pravopisu). J 1. 1. 1936. — Niko Pirnat, Novoletni list Martina Letopisca. J 1. 1. 1936. — fjo (= Filip Omladič), Okoli »Bingole Aleša« in »Slovenskega pravopisa«. Pon. J 17. 2. 1936. — VI. Levstik, Okoli »Slovenskega pravopisa«. LZ LVI (1936) 113—116. — Anton Deboljak, LZ LV (1935) 670; LVI (1936) 205 do 208; MiD I (1935) 179—180. — Josip Tomiušek, Antibarbarus, PV XXXVI (1936) 326—328, 407—408. — Maks Kremžar, ZV VIII (1936) 128—129. — Joža Glonar, »Slovenski pravopis«. V Ljubljani 1936. (Ponatisk uvoda v »Slovarju slovenskega jezika«.) — Anton Breznik, Ocenjevalcem Slovenskega pravopisa. S 13., 14., 17., 18., 19., 21. in 25. novembra 1936. — Inko (= Ivan J. Kolar), MiD II (1936) 85—-S7. — Mirko Cernič, »Slovar slovenskega jezika« in naše vsakdanje zdravniške potrebo. ZV IX (1937) 74—76, 215—221. 145. — Hrvatskosrpski jezik. Leksikon Minerva. Zagreb 1936, 558—560. 146. — Slovenski jezik. Leksikon Minerva. Zagreb 1936, 1295—1297. 147. — Kratka zgodovina slovenskega jezika. I. V Ljubljani pri Akademski založbi 1936. Akademska biblioteka, 3. M. 8°, str. VII + 246 in 14 črtežev v besedilu. L. Tesnière, RES XVII (1937) 289—290. — Anton Bajec, SJ I (1938) 185—18/. — Pavel A'goston, Vasi Szemlo V (1938) 267. — N. van Wijk, ZslPh XVI (1939) 418—425. — A. Belič, JF XVIII (1950) 245—252. — Kot primer Odlomki iz »Kratke zgodovino slovenskega jezika«. Obzornik V (1950) 325—333 г Dialekto-loško karto slovenskega ozemlja. 148. — Narodno blago iz Roža. Zbral J. šašel. Priredil F. Ramovš. AZN II (1936-37) 1—124. 149. — Slovenski pravopis. Mala izdaja. Priredila A. Breznik in F. Ramovš. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1937. Natisnila Zadružna tiskarna v Ljubljani. M. 8°, str. 234. S 20. 11. 1937. — R. Kolarič, S 11. 1. 1938. — Ur (= Jožo Pogačnik) M XIX (1938) 112. — I' LIX (1937—38) 144. — Mentor XXV (1937—38) 173. — Fran TominSek, Antibarlmrus. PV XXXVII 292; Planinci o enotnem pravopisu. MiD 111 (1937) 207. , 150. — K razvoju ъ in ь v slovenskem jeziku. Beličev zbornik 1937, 339—346. 151. — Brižinski spomeniki. Izdala Fran Ramovš in Milko Kos. Uvod. Paleo-grafski in fonetični prepis. Prevod v knjižno slovenščino. Faksimile pergamentov. V Ljubljani pri Akademski založbi. 1937. Akademska biblioteka, 9. Fotografije pergamentov: Arthur Schneider, München. Klišeji: St. Deu, Ljubljana. Tisk: Veit in drug, d. z o. z., Vir, p. Domžale (P. Veit). Folio, str. 31+9 prilog. J 9. 7. 1937; 18. 1. 1938 ; 29. 1. 1938. — Ivan Orafenauer, О XXXII (1937—38) 249—252. — Tino Logar, Dejanje I (1938) 71—72. — Ivan Domik, Oja. 1 (1938) 63. — Л. V. Isačenko, SJ I (1938) 188—189. — Pavel A'goston, Vasi Szemlo V (1938) 267—268. — Л. llolič, JF XVIII (1950) 315-317. 152. — Slovenski pravopis. Mala izdaja. Priredila A. Breznik in F. Ramovš. Drugi, neizpremenjeni natis. Založila Jugoslovanska knjigarna r. z. z o. z. Ljubljana 1938. Natisnila Zadružna tiskarna v Ljubljani. M. 8", str. 234. 153. — Kako bi se mogla epoha praslovenskog jezika vremenski odrediti. III. kongres slav. I (1939) 15—17. 154. — Da li etimološki rečnik praslovenskog jezika treba da obuhvati se-mantičku stranu reči u istoriskom razvitku? Le dictionnaire étymologique du slave commun doit-il embrasser les faits sémantiques présentés dans l'ordre historique? III. kongres slav. I (1939) 23. 155. — Obči momenti iz razvoja slovenskega jezika. III. kongres slav. IV (1939) 37—44. 156. — Vejališče za naše strokovno izrazje in besedje. ZV XII (1940) 62—64. 157. — K naglaševanju slovenskih pridevnikov. S J III (1940) 45—51. 158. — Iz soglasniške sklanje. S J IV (1941) 26—32. 159. — K zgodovini ustanovitve Akademije v Ljubljani. Letopis AZU I (1943) 7—15. 160. — Komisija za etimološki slovar slovenskega jezika. Letopis AZU I (1943) 352—359. 161. — Fonetična vrednost psi. ê. Razprave AZU II (1944) 111—124. 162. — The national frontier between Slovenia and Italy. Linguistic and social features. Tiskali J. Blaznika nasi. d. d. v Ljubljani. 1945. M. 8", str. 18 + mapa. 163. — Cadastre national de I'!strie d'après le Recensement du 1er Octobre 1945. Édition de l'Institut Adriatique. Sušak 1946, VII—XII: Critères adoptés pour la différenciation des noms de famille en Istrie (skupaj s P. Skokom in M. Deano-vičem). JF XVIII (1949—50) 309. 164. — Index patronymique. Supplément au Cadastre national de l'Istrie. Sušak 1946, 1—4: Observations préliminaires (skupaj s P. Skokom in M. Deanovičem). 165. — O pomembnosti nekaterih pojavov v slovenskih narečjih na Koroškem. Koroški zbornik 1946, 276-283. 166. — Anton Breznik [Nekrolog; bibliografijo Breznikovih spisov sestavila VI. Novak in J. Solar], Letopis AZU II (1947) 61—74. 167. — Poročilo, podano na svečani seji glavne skupščine [AZU] dne 8. februarja 1946. Letopis AZU II (1943—47) 136-143. 168. — Poročilo, podano na seji glavne skupščine [AZU] dne 21. decembra 1946. Letopis AZU II (1943-47) 144-151. 169. — Poročilo generalnega sekretarja o delu Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani v letu 1947. Letopis AZU II (1943—47) 152-166. 170. — Julijska Krajina — The Julian March. 1946, 7—10: rus.-angl. predgovor (skupaj s F. Kidričem). 171. — Slavistični sestanek v Leningradu. LdP 23. 7. 1946, št. 169. 172. — Končnici dat. in lok. pl. /-jevske sklanje v slovenščini. SR II (1949) 177—183. 173. — Csl. osh,ngti »esurire«, slov. sla »fames; cupido, libido« in snagotten »avidus«. SR II (1949) 301-302. 174. _ Trubarjevo od mladiu »a puero«. SR II (1949) 305. 175. — Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov. SR III (1950) 16-23. 176. — O imenu Admont. SR III (1950) 137—139. 177. — Trubarjevo hpomozhian »na pomoč«. SR III (1950) 139—140. 178. — Slovenski pravopis. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Novo izdajo sta priredila Inštitut za slovenski jezik in Zavod za kulturo slovenskega jezika po prvi izdaji Breznik-Ramovš: Slovenski pravopis 1935. Uredniški odbor: F. Ramovš, O. Župančič, A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel, M. Šmalc, J. Šolar. Pri odtiskih je sodeloval tudi J. Moder. Rokopis za tiskarno sta izdelala P. Ramovš in N. Jesse. Založila Državna založba Slovenije. Ljubljana 1950. 8°, str. 934. 179. — Kratko poročilo o delovanju in načrtih Slovenske akademije znanosti in umetnosti v dobi njenega desetletnega obstoja. (Govor na skupščini 16. novembra 1948.) Letopis SAZU III (1948-49) 96-101. 180. — Poročilo glavnega tajnika o delu Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani za 1.1948 in 1949. Letopis SAZU III (1948-49) 269—279. Uredniško delo 1. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino I—VIII (1917—1928): glavni urednik. 2. Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani I—VI (1923—1930): urednik. 3. Južnoslovenski filolog II—XVIII (1921—1950): sourednik. 4. Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani prvega razreda (filozofija, filologija in zgodovina) I—II (1943—1944): urednik. 5. Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani drugega razreda (filološke in literarne vede) I (1950): urednik. 6. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani I—III (1933 do 1950): urednik. 7. Slavistična revija. Časopis za literarno zgodovino in jezik. Izdajajo Slavistično društvo v Ljubljani, Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji, Inštitut za literature pri Slovenski akademiji. Od III (1950): sourednik. Biografije in bibliografije 1. Izvestje с. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šblskem letu 1910/1911, 61. 2. A. Musič, Ljetopis Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu. 40 (1925/26, 26/27) 141-143 (z bibliografijo). 3. Godišnjak Srpske kr. akademije u Beogradu XXXVII (1928) 128—135 (z bibliografijo). 4. Milko Kos, Stanojevičeva NE III (1928) 805—806. 4. a. Janko Šlebinger, Album slovenskih književnikov. 1928, XX (s sliko). 5. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani. 1929, 524—525 (z bibliografijo). 6. Zvonko Bizjak, Pomen dela prof. F. Ramovša. Jsln 14. 9. 1930. 7. Zvonko Bizjak, Ob 40 letnici rojstva. S 16. 9. 1930. 8. Joža Glonar, Poučni slovar II (1933) 255. 9. Ivan Esih, Novi rektor ljubljanskog sveučilišta. Ličnost i rad dra. Frana Ramovša. Jutarnji list, Zagreb 1. 7. 1934, str. 16. 10. Rector Magnifiais Almae Matris Alexandrinae. Akademski glas II (24. И. 1934, s sliko). 11. Leksikon Minerva. Zagreb 1936, 1168. 12. P. M. Petrovič, »Sveznanje«, Beograd 1937, 1902—1903. 13. Član nove slovenske akademije znanosti in umetnosti. J 29. 10. 1938. 14. Božidar Borko, Ob petdesetletnici. J 14. 9. 1940 (s sliko). 15. Tine Debeljak, Univ. prof. dr. Franc Ramovš — petdesetletnik. S 14.9.1940. 16. Franc Bezlaj, Franc Ramovš (Ob petdesetletnici). LZ LX (1940) 454—459. 17. N., Sodobnost (1940) 479—480. 18. Letopis AZU I (1938—42) (s celostransko sliko in bibliografijo). 19. World Biography Institut for Research in Biography, New York 1948. II L—Z, 3898-3899. 20. Mirko Rupel, Ob šestdesetletnici dr. Frana Ramovša. Slovenski poročevalec 13. 9. 1950 (s sliko) in Novi svet (1950) 880-885. 21. г., Ob šestdesetletnici prof. dr. Franca Ramovša, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljud. pravica 14. 9. 1950 (s sliko). 22. Znanstvenik in organizator. Ob šestdesetletnici prof. dr. Frana Ramovša, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tovariš VI (št. 32, 14. 9. 1950) 505, 515 (slike iz življenja in dela). 23. 60-letnica jezikoslovca prof. dr. Fr. Ramovša, predsednika Slovenske akademije znanosti. Primorski dnevnik 15. in 17. 9. 1950 (s sliko). 24. Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Fran Ramovš — šestdesetletnik. Ljudski tednik 22. 9. 1950. 25. Poslanica predsedniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr.-ju Franu Ramovšu ob šestdesetletnici 14. septembra 1950. Bibliofilska izdaja v izvirniku s svojeročnimi podpisi članov S AZU. 10 izvodov na izvirnem papirju in 200 izvodov na brezlesnem papirju. Folio, str. I—XVI. Ročni stavek na eni strani z natisnjenimi podpisi. 26. France Bezlaj, Dr. Fran Ramovš (Ob šestdesetletnici). Obzornik V (1950) 321—325. 27. Kratek življenjepis kot rednega člana II. razreda za filološke in literarne vede S AZU. Letopis SAZU III (1948-49) 70, 280. 28. Stefan Barbarič, France Ramovš. Nova Oja. III (1950) 545—547. 29. Anton Ocvirk, Franu Ramovšu za šestdesetletnico. SR III (1950) 223—224. 30. Franc Bezlaj, Fran Ramovš. (Pogled na njegovo delo.) SR (1950) 225—236. 31. Jakob Šolar, Fran Ramovš. (Življenje.) SR III (1950) 441—445. 32. Zvonko Bizjak, Delo (bibliografija spisov in ocen v kronološkem redu). SR III (1950) 446-458. * Kratice. AslPh: Archiv für slavische Philologie, Berlin. — AZN: Arhiv za zgodovino in narodopisje, Maribor. — AZU: Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. — BSL: Bulletin de la Société de linguistique de Paris. — BV: Bogoslovni vestnik, Ljubljana. — Č: Cas, Ljubljana. — CJKZ: Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Ljubljana. — CMF: Časopis pro moderni filologii a lite-raturu, Praha. — ČZN: Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor. — GMDS: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, Ljubljana. — JArch: glej AslPh. — IJ: Indogermanisches Jahrbuch, Berlin. — J: Jutro, Ljubljana. — JF: Južnosloven-ski filolog, Beograd. — Jsln: Jugoslovan, Ljubljana. — LdP: Ljudska pravica, Ljubljana. — LF: Listy filologické, Praha. — LZ: Ljubljanski zvon, Ljubljana. — M: Mladika, Celje. — MiD: Misel in delo, Ljubljana. — MBoy: Mélanges publiés en l'honneur de M. Paul Boyer, Paris 1925. — MVen: Mélanges linguistiques offerts à J.Vendryes par ses amis et ses élèves, Paris 1925. — NE: Stanojevič, Narodna enciklopedija SHS, Beograd. — NV: Nastavni vjesnik, Zagreb. — Oja.: Obzorja, Maribor. — P: Popotnik, Ljubljana. — PV: Planinski vestnik, Ljubljana. — Rad: Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb. — RES: Revue des Études slaves, Paris. — RSI: Rocznik slawistyczny, Krakow. — RZDHV: Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani. — S: Slovenec. Ljubljana. — SAZU: Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. — SBL: Slovenski biografski leksikon, Ljubljana. — SJ: Slovenski jezik, Ljubljana. — Sn: Slovan, Ljubljana. — SN: Slovenski narod, Ljubljana. — SP: Slovenski pravnik, Ljubljana. — SPr: Slovansky prehled, Praha. — SR: Slavistična revija, Ljubljana. — SU: Slovenski učitelj, Ljubljana. — ZslPh: Zeitschrift für slavische Philologie, Leipzig. — ZV: Zdravniški vestnik, Ljubljana. — ŽiS: Življenje in svet, Ljubljana. Zvonko A. Bizjak CULTURA SLOVE NA IN ITALIA (Appunti bibliografici) La conoscenza che si ha in Italia del popolo sloveno, della sua storia, della sua cultura, dei suoi valori spirituali è pur troppo ancora assai limitata, manchevole, spesso erronea. La stessa difficoltà e scarsa diffusione della lingua, il cui apprendi-mento rimane, per ovvie ragioni, fatalmente circoscritto — salvo rare eccezioni — ad anguste cerchie di studiosi, è un grave ostacolo per gli Italiani (e per gli stranieri in genere) a quei contatti di pensiero che la vicinanza geografica — e direi anche psicologica — dei due popoli potrebbe rendere particolarmente fecondi e desiderabili. È anche vero che la stessa conoscenza della cultura italiana, che ha pur avuto ed ha tuttora insigni rappresentanti fra gli Sloveni (basti ricordare i nomi di taluni fra i rnaggiori scrittori e poeti da Valentin Vodnik, iVJatija Cop, Stanko Vraz, J. Debevec a O. Župančič ed A. Gradnik) è fra gli Sloveni tuttora meno diffusa di quanto non sia presso altri popoli, geograficainente ed anche spiritualmente più lontani di essi da noi. Ma non è qui mio compito indagare le cause di questa situazione di fatto. Amico sincero di ormai vecchia data del popolo sloveno e della sua cultura, io non voglio oggi che rilevare, come, ad onta di tutto questo, nbn siano mancati e non manchino in Italia dimostrazioni concrete di buona voloutà e nobili sforzi intesi ad avvicinare, a traverso pubblicazioni d'ogni specie (da semplici scritti informativ! a lavori scientifici) il lettore italiano alla cultura e civiltà slovena e come anzi tali sforzi abbiano palesato una tendenza ad accrescersi e perfezionarsi proprio negli Ultimi lustri, al di fuori e al di sopra di ogni tendenza о tendenziosità politica. Ho per questo voluto raccogliere e raggruppare qui i principali lavori di Italiani о in italiano che sono venuti alla luce nell'ultimo trentennio (cioè, a un di presso, dopo la prima guerra mondiale) su argomenti culturali sloveni. E questa modesta bibliografia, che pur non pretende di esser compléta, m'è particolarmente caro inscrire, quale omaggio di affettuosa memore ainicizia e ammirazione al buon amico Prof. Fr. Ramovš nel tributo di stima che studiosi, letterati e filologi d'ogni paese gli offrono oggi in occasione del suo sessantesimo genetliaco. Bibliografia di scritti italiani (dell'ultimo trente 11 ni о) su a r g o m e n t i di cultura slovena Grammatiche e manuali di conversazione: Gregorič Maria. Grammatica slovena. Corso elementare teorico di lingua slovena ad uso degli Italiani. (Trieste, Tip. Consorziale, 1936.) Guyon Bruno. Grammatica teorico-pratica della lingua slovena. 2." ed. (Milano, Hoepli, 1918.) Kacin A. Esercizi per la grammatica slovena di G. Trinko. (Gorizia, Tipografia Cattolica, 1941.) Kleinmeyr F. Grammatica della lingua slovena, con numerosi esercizi, dialoghi, lettere e letture. 4.» ed. (Trieste, Stoka, 1941.) Migliorini Mario. Lo sloveno. Grammatica, avviamento pratico, antologia, dialoghi, proverbi. Manuale pratico pei commercianti, militari, studiosi. (Milano, Tre-visini, s. d.) Missoni Attilio. Compendio di lingua slovena. (Napoli, 1943.) Nemi Giuseppe. Grammatica della lingua slovena. (Gorizia, Lucchesi, 2.a edi-zione, 1942Л Nemi Giuseppe. Quattro chiacchiere in sloveno. Pronuncia. Fraseologia. Grammatica elementare. Dizionarietto. (Trieste, Zigiotti, 1945.) Nemec J. Grammatica della lingua slovena. 3." ed. (Gorizia, Lucchesi, 1947.) Pavich Giuseppe. Un po' di sloveno. Manuale pratico di nomenclatura e di fraseologia, con pronunzia figurata. (Novi Ligure, Ed. »Guide Turistiche«, 1941.) Prezzolini G. e Skarlovnik F. Manualetto italo-sloveno ad uso degli ufficiali, soldati, commercianti, funzionari e di ogni persona che voglia rapidamente imparare la lingua slovena. (Firenze, Bemporad, 1915.) Sablich G. L'interprete sloveno. Unico metodo pratico per imparare la lingua slovena. (Milano, Vallardi, 1916.) Trinko G. Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole. (Gorizia, Tipografia Cattolica, 1930.) Vouk Ivan. Parliamo sloveno. Manuale di conversazione. (Milano, »Le lingue Estere«, 1942.) Frasario italo-croato-sloveno. Pubbl. dello Stato Maggiore del R. Esercito, Ufficio Propaganda. (Roma, Ed. di »Novissima«, 1941.) Guida linguistica delle piû comuni frasi della vita pratica. Presto sloveno per Italiani (Trieste, Quidde, 1919.) Dizionari: Androvil G. Dizionario della lingua italiana-slovena. (Milano, Vallardi, 1936.) Bajec Antonio e Kalan Paolo. Dizionario italiano-sloveno. (Lubiana, Libreria Popolare, 1941.) Grad Anton. Slovensko-italijanski slovarček. Dizionarietto sloveno-italiano. (Lubiana, Libreria Popolare, 1941.) I skr avec. Vocabolario tascabile sloveno-italiano. (Gorizia, Paternolli, 1914.) Kleinmayr F. Vocabolario tascabile sloveno-italiano. Italijansko-slovenski slovar. (Ljubljana, »Umetniška Propaganda, 1941.) Tavzes Janko. Dizionario italiano-sloveno. (Lubiana, Turk, 1941.) Valjavec Giuseppe. Dizionario italiano-sloveno e sloveno-italiano. (Ljubljana, »Naša založba«, 1924.) Dizionario italiano-sloveno e sloveno-italiano. (Novi Ligure, Ed. »Guide Turi-stiche«, 1941.) Dizionario italiano-sloveno. (Milano, Bietti, 1942; formato liliput.) Dizionario sloveno-italiano. Id. id. Traduzioni letterarie: Aškerc Anton. Un foglio di cronaca dal chiostro di San Giorgio. Leggenda slovena. Versione di Umberto Urbani. (Nel »Meridiano di Roma«, 12 Settembre 1943.) Aškerc Anton. La pietra divisoria. La ballata di Marko Kraljevič. Trad, dl Umberto Urbani. Nel vol. »Orfeo. II tesoro della lirica universale interpretata in versi italiani«. A cura di Vincenzo Errante e Emilio Mariano (Firenze, Šansoni, 1949.) Bevk Francè. I fuochi di San Giovanni. Versione e prefazione di Umberto Urbani. (Milano, »Le Lingue Estere«, 1937.) Cankar Ivan. La bella Vida. Trad, con una notizia di Giovanni Lorenzoni. (Udine, Libreria Editrice Torinese, 1926.) Cankar Ivan. II racconto di Simen Sirotnik. Trad, e intr. di Wolfgango Giusti. (Roma, Istituto per l'Europa Orientale, 1926.) Cankar Ivan. Racconti: Peter Klepec. La fine. Trad, dallo sloveno di W. Giusti. (Nella »Rivista di Letterature Slave«, I, 1926, Roma.) Cankar Ivan. II servo Bartolo e il suo diritto. Trad, di I. Regent e G. Susek. (Trieste, »Parnaso«, 1927.) Cankar Ivan. II re di Betainova. Dramma. Trad, e studio critico di Bartolomeo Calvi (Torino, Società Editrice Internazionale, 1929.) Cankar Ivan. La mia vita. Trad., studio critico e note di Bartolomeo Calvi. (Mantova, »Mussolinia«, 1930.) Cankar Ivan. La casa di Maria Ausiliatrice. Trad, e intr. di Wolfgango Giusti. (Lanciano, R. Carabba, 1931.) Cankar Ivan. La IV stazione. Cristo incontra la Madre sua addolorata. Trad, di Enrico Damiani. (Nel giornale: »II Settimanale per la Donna«, Roma, Anno I, No. 18. 10 Dicembre 1945.) Cankar Ivan. Scienza straniera. Trad, di Enrico Damiani. (Nel vol.: »Novellieri slavi« a cura di Ettore Lo Gatto ed Enrico Damiani. Roma, De Carlo, 1946.) Cankar Ivan. Via Crucis. Trad, di Enrico Damiani. (Ibidem.) Cankar Ivan. La mamma. Pagine d'amor filiale scelte e raccolte dall'originale sloveno da Enrico Damiani e Janko Jež. (Roma, Del Romano, 1946.) Erjavec Fran. Non è tutto oro quello che luccica. Trad, di Enrico Damiani. (Nel vol.: »Novellieri slavi« a cura di Ettore Lo Gatto ed Enrico Damiani. Roma, De Carlo, 1946.) Finzgar Fran S. 11 nostro pane quotidiano. Trad, di Enrico Damiani. (Ibidem.) Gradnik Alojz. II falco e la quercia. Il soldato morto in terra straniera. Il verme (liriche). Interpretazione poetica di Enrico Damiani. (Nel »Meridiano di Roma«, 19—26 Settembre 1943.) Gradnik Alojz. Il soldato morto in terra straniera. Trad, di Enrico Damiani. (Nel vol.: »Scrittori stranieri. Antologia con notizie introduttive sulle varie letterature«, di Pietro La Cute. Milano, Trevisini, 1947; e nel vol.: »Orfeo. Il tesoro della lirica universale interpretata in versi italiani«. A cura'di Vincenzo Errante e E. Mariano. Firenze, Šansoni, 1949.) Gradnik Alojz. Il contadino parla a Dio. Trad, di Luigi Salvini. (Ibidem.) Gradnik Alojz. Scale d'oro. Trad, di Umberto Urbani. (Nel vol.: »Orfeo. Il tesoro della lirica universale interpretata in versi italiani.« A cura di Vincenzo Errante e Emilio Mariano. Firenze, Šansoni, 1949.) Gregorčič Simon. Egli non viene. Versate il sanguè mio... L'amico e l'ombra. Rimproveri. Spiriti alcoolici. Ma l'uomo non crear!... Non a voi! Ombre. Sulla costiera. (Nel vol.: »Poeti jugoslavi del Risorgimento«, a cura di I. Kušar, P. III: Sloveni. Trieste, Casa Ed. »Tomaseo«, s.d.) Gregorčič Simon. Il testamento del hajduk. Intemretazione poetica di Enrico Damiani. (Nella riv.: »Bulgaria. Rivista di Cultura«, Roma, V, 1943.) Jenko Simon. Inno sloveno (Musica di Davorin Jenko). Trad, di Fortunata Cioccolanti. (Nella »Riv. di Letterature Slave«, IV, 1929, Roma.) Jurčič Josip. Il figlio del vicino. Romanzo. Intr. e trad, di Enrico Damiani e Janko Jež. (Nel vol.: »Romanticismo«. Roma, De Carlo, 1944.) Jurčič Josip. L'arrosto di vitello. Trad, di Enrico Damiani. (Nel vol.: »Novellieri slavi« a cura di Ettore Lo Gatto ed Enrico Damiani. Roma, De Carlo, 1946.) Kette Dragotin. Tu parti... Altri tempi. Passö per la foresta. Le sue finestre sono chiuse. Io ti ringrazio! Allor che il sole tramonta ... Forse in eterno! (Nel vol.: > Poeti jugoslavi del Risorgimento« a cura di I. Kušar, P. III: Sloveni. Trieste, Casa Ed. »Tommaseo«, s. d.) Kette Dragotin. Camminava per la selva. Pensieri d'un vegliardo. Trad, di Luigi Salvini. (Nel vol.: »Orfeo. II tesoro della lirica universale interpretata in versi italiani.« A cura di Vincenzo Errante e Emilio Mariano. Firenze, Šansoni, 1949.) Levstik Fran. Martin Krpan. Trad, di Giovanni Maver. (Nel vol.: »Novellieri slavi« a cura di Ettore Lo Gatto ed Enrico Damiani. Roma, De Carlo, 1946.) Murn Aleksandrov Josip. Zampognari. Trad, di Luigi Salvini. (Nel vol.: »Scrit-tori stranieri. Antologia con notizie introduttive sulle varie letterature« di Pietro La Cute. Milano, Trevisini, 1947.) Murn Aleksandrov Josip. Zampognari. Un corvo nero. Trad, di Luigi Salvini. (Nel vol.: »Orfeo. II tesoro della lirica universale interpretata in versi italiani.« A cura di Vincenzo Errante e Emilio Mariano. Firenze, Šansoni, 1949.) Pregelj Ivan. II vaiuolo. Trad, di Enrico Damiani. (Nel vol.: »Novellieri slavi« a cura di Ettore Lo Gatto ed Enrico Damiani. Roma, De Carlo, 1946.) Prešeren France. Sotto il verone. Dove? Tu m'hai detto... Al poeta. I consigli della figlia. La medicina dell'amore. (Nel vol.: »Poeti jugoslavi del Risorgimento«, a cura di I. Kušar, P. III: Sloveni. Trieste, Casa Ed. »Tomaseo«, s.d.) Prešeren Francè. L'addio alla giovinezza. Trad, di Enrico Damiani. (Nel vol.: »Scrittori stranieri. Antologia con notizie introduttive sulle varie letterature« di Pietro La Cute. Milano, Trevisini, 1947.) Prešeren Francè. Aile corde della mia lira. La fede perduta. Trad, di Luigi Salvini. (Nel vol.: »Orfeo. Il tesoro della lirica universale in versi italiani.« A cura di Vincenzo Errante e Emilio Mariano. Firenze, Šansoni, 1949.) Pagliaruzzi (Krilan) Josip. La morte dello zar Samuele. Interpretazione poetica di Enrico Damiani. (Nella riv.: »Bulgaria. Rivista di Cultura.« Roma, V, 1943.) Tavčar Ivan. Streghe e demoni (Cronaca di Visoko). Trad, e intr. di Umberto Urbani. (Trieste, Treves, 1929.) Tavčar Ivan. Mio figlio (Fra i monti). Trad, di N. N. (Nel vol.: »Novellieri slavi« a cura di Ettore Lo Gatto ed Enrico Damiani. Roma, De Carlo, 1946.) Župančič Ottone. Duma. Saggio di poesia e letteratura jugoslava-slovena. Ver-sione di Italo Maffei e Fany Sinkovec-Mayer. (Modena, Tip. »Immacolata Con-cezione«, 1924.) Župančič O. La barchetta. Marica. Dolce e quieta. Malinconia. II vecchio Kiš. Di sera. Trad, di Luigi Salvini. (Nel vol.: »Orfeo. II tesoro della lirica universale in versi italiani. A cura di Vincenzo Errante e Emilio Mariano. Firenze, Šansoni, 1949.) Antologie: Kušar 1. Poeti jugoslavi del Rinascimento. Vol. 11°: Croati, Sloveni. (Trieste, Casa Ed. »N. Tommaseo«, s. d.) (Contiene traduzioni dai poeti sloveni: Prešeren, Gregorčič, Kette.) Salvini Luigi. Le candide vile. Roma, Edizioni della Cometa, 1941. (Contiene, tra altro, traduzioni dai poeti sloveni: Zupančič, Murn-Aleksandrov, Gradnik, Golia, A. Vodnik, Fr. Vodnik.) Urbani Umberto. Piccolo mondo sloveno. Mali slovenski svet. (Lubiana, Stam-peria Popolare Lubiana, 1941.) (Versioni, con testo a fronte sloveno, da Tavčar, Prešeren, Gregorčič, Aškerc, Zupančič, Gradnik, Sardenko, Jarc, Golar, Täufer.) Liriche Slovene moderne. Scelte e tradotte da Luigi Salvini. (Ljubljana, Akademska založba — Napoti, Istituto Superiore Orientale, 1938.) (Contiene traduzioni da Kette, Murn-Aleksandrov, Cankar Iv., Župančič O., Sardenko, Gradnik, Mole, Golia, Debeljak A., Majcen, Albrecht, Lovrenčič, Glaser, Gruden, Seliškar, Jarc, Vodnik A., Pogačnik Jos., Vodnik Fr., Taufer V., Kosovel Sr., Vodušek В., Klopčič M., Fatur.) яо 461 Narratori slavi. A cura di Ettore Lo Gatto ed Enrico Damiani. (Roma, De Carlo, 1946.) (Contiene racconti dei seguenti narratori sloveni: Cankar, Erjavec, Finžgar, Jurčič, Pregelj, Tavčar; tradotti da Enrico Damiani; Levstik, tradotto da Giovanni laver.) Scritti di carattere storico, geografico, filologico, lelterario e culturale vario su argomenti sloveni: Bonners Umberto. L'attività sociale del partito popolare sloveno. (Nella riv.: »Europa Orientale«, IV, 1924.) Calvi Bartolomeo. Il crisantemo bianco, ossia: Ivan Cankar e la critica. (Man-tova, Tip. Mussoliniana, 1930—31.) Calvi Bartolomeo. Riflessi della cultura italiana fra gli Sloveni. (Nella riv.: »Convivium«, 1931.) Calvi Bartolomeo. Il canto V dell'Inferno nelle versioni slovene. (Torino, Società Editrice Internazionale [1932].) Cronia Arturo. Ottone Župančič. (Roma, Ist. per l'Europa Orientale, 1928.) Damiani Enrico. Anton Breznik, Stavčna negacija v slovenščini (»La negazione nella proposizione slovena»), Lubiana, 1943 (Recensione). (Nella »Rivista di Lettera-ture Moderne«. Firenze, I, No. 1 [1946].) Erjavec Fr. Rapporti di cultura tra Italia e Slovenia. (Nella riv.: »La Cultura nel mondo«. Roma, I, 1945.) Giusti Wolfgango. Un poeta sloveno contemporaneo : Ottone Zupančič. »I nostri quaderni«, I, Lanciano, 1° Novembre 1924. Glonar J. II libro italiano nella Biblioteca Universitaria di Lubiana. In »Acca-demie e Biblioteche d'Italia«, XV, 1940. Grafenauer Ivan. La nuova letteratura slovena. (Nella riv.: »L'Europa Orientale«, IV, 1924.) Jež Janko. Il più antico monumento letterario sloveno: i monumenti di Frisinga (Ibidem). Mal Giuseppe. Contributi alla mitologia slovena. (In »Studi e materiali di storia delle religioni«. Bologna, Zanichelli, 1943, vol. XVIII.) Maver Giovanni. Gli Sloveni e la cultura italiana. (Nella »Nuova Antologia«, Maggio 1941.) Migliorini Elio. La provincia di Lubiana. (Roma, Cremonese, 1943.) Monaci Piero. Panorama delle lingue meno note. Una lingua chiave: lo sloveno. (Nella riv.: »Le Lingue Estere«, IX, 1942. No.2.) Musoni Fr. La nazione slovena e l'attuale momento politico. (Milano, Soc. Ed. »Dante Alighieri«, 1916.) Musoni Fr. Gli Sloveni (jugoslavi occidentali). (Novara, De Agostini, 1919.) Podrecca Carlo. Slavia italiana. (Cividale, Fulvio G. ed., 1884.) Podrecca Carlo. Slavia italiana. Polemica. (Id. id., 1885.) Pivec-Stelè Melitta. Le biblioteche di Lubiana. (In »Accadeinie e Biblioteche d'Italia«, XV, 1940.) Puntar J. Dante e Prešeren. (Nel vol.: »Dante. Racčolta di studi a cura di A. Res«. Gorizia Paternolli, 1921.) Raymond! Ettore. L'universita di Lubiana. (Negli »Annali delle Università d'Italia«, III, 1942.) Steccati Renata. Canti popolari sloveni in Friuli. (Nella »Rivista di Letterature Slave«, VII, 1932.) Tonioto Antonio R., Giusti Ugo, Morandini Giuseppe. La provincia di Lubiana. Bologna, Zanichelli, 1942. (Pubblicazione del Consigiio Nazionale delle Ricerche. Comitate per la Geografia.) Urbani Umberto. Ivan Cankar. (Nella »Riv. di Letterature Slave«, IV, 1929.) Slovenia (Scritti di Elio Migliorini, Giuseppe Praga, Pier Gabriele Gojdanicli e Alojzij Res. Neil'»Enciclopedia Italiana«, vol. XXXI). L'Istituto per la protezione dei manoscritti in Slovenia. (Nel »Bollettiuo di Le-gislazione Scolastica Comparata« a cura del Ministero della P. I. Roma, IV, 1, 1946.) Opere di earattere generale su argomenti slavi e slavisliei con riferimenlo anche a temi sloveni A) Opere bibliografiche: Cronia Arturo. Per la storia della slavistica in Italia. Note bio-bibliografiche. (Zara, Schönfeld, 1933.) Damiani Enrico. Avviamento agli studi slavistici in Italia. (Milano, Monda-dori, 1940.) Damiani Enrico. Gli studi di lingue e letterature slave in Italia. (Nell' »Archi-vum Neophilologicum« di Cracovia, I, 1929—30.) Damiani Enrico. Piccola guida bibliografica agli studi di lingue e letterature slave in Italia. (Roma, Libreria del Littorio, 1932.) Damiani Enrico. Lingue e letterature slave. In: »Biblioteca dei maestri italiani. Guida bibliografica«. (Milano, Federazione Italiana Biblioteche Popolari e Gruppo d'azione per le Scuole del Popolo. 4.» ed., 1936.) Damiani Enrico. Slavistica e popoli slavi in generale. (In: »Bibliografie del ventennio. Letterature straniere«, Roma, I. R. C. E., 1941.) Lo Gatto Ettore. II contributo italiano agli studi nel campo della filologia slava negli ultimi cento anni. (In: »Un secolo di progresso scientifico italiano: 1839—1939. Roma, Società Italiana per il Progresso delle Scienze, 1939.) B) Scritti di carattere storico, filologico, letterario, culturale: Anzilolti A. Italiani e Jugoslavi nel Risorgimento. Roma, 1933. Calvi Bartolomeo. Giosuè Carducci presso gli Slavi meridionali. (Torino, Lattes, 1931.) Chersi Livio. La formazione dello Stato iugoslavo. (Trieste, Tip. Giuliana, 1935.) Cronia Arturo. La fortuna del Petrarca fra gli Slavi meridionali. (Arezzo, 1933.) Damiani Enrico. Su l'organizzazione e i compiti degli studi slavistici in Italia, (in: »Atti della Società italiana per il Progresso delle Scienze«, 1938; e nella »Ri-vista: »L'Europa Orientale«, XVIII, 1938.) Damiani Enrico. Elementi di slavistica. Le lingue slave. (Nella riv.: »Le Lingue estere«, anno XII, No. 4. Firenze, 1947.) Damiani Enrico. La scrittura degli Slavi. (Ibidem, No. 7.) Damiani Enrico. Capisaldi grammaticali e lessicali delle lingue dei popoli slavi. (Ibidem, anno XIII, No. 7. Firenze, 1948.) Deanovic Mirko. Sui rapporti culturali fra gli Italiani e gli Slavi meridionali a traverso i secoli. (Nella riv.: »L'Europa Orientale«, XX, 1940.) Delavec. Dante nelle traduzioni slave. (In: »Dante. Raccolta di studi a cura di A. Res.« Gorizia, Paternolli, 1921.) ' Giusti Woifgango. II panslavismo. (Milano, I. S. P. I., 1941.) Giusti Woifgango. Mazzini e gli Slavi. (Milano, I. S. P. I., 1941.) Maver Giovanni. Le letterature slave. (Nel vol.: »L'Europa nel secolo XIX«. Pubblicazione direta dal Prof. D. Donati e dal Prof. F. Carli. Vol. 11°. Padova, C. E. D. A. M., 1927.) Mover Giovanni. La slavistica italiana nel decennio passato e i suoi compiti futuri. (Nella »Rivista di Letterature slave«, VI, 1931.) Maver Giovanni. Italia e paesi di lingue slave. Jugoslavia. (In: »Un cinquan-tennio di studi sulla letteratura italiana: 1886—1936. Saggi raccolti a cura della Società Filologica Romana e dedicati a Vittorio Rossi«, vol. II0. Firenze, Šansoni, 1937.) Mazzini Giuseppe. Lettere slave. Con pref. di F. Canfora. (Bari, Laterza, 1939.) Momigliano F. I popoli slavi nell'apostolato di Giuseppe Mazzini. (Nella -Nuova Antologia«, Giugno 1915.) Musoni Francesco. La Jugoslavia. Profilo etnico, linguistico, economico. (Firenze, Le Monnier, 1923.) Prampolini Giacomo. Storia universale della letteratura. Vol. III0. (Torino, U. T. E. T, 1938.) Randi Oscar. La Jugoslavia. (Roma, Ist. per l'Europa Orientale, 1925.) Randi Oscar. I popoli balcanici. (Roma, Cremonese, 1929.) Sforza Carlo. La Jugoslavia. Storia e ricordi. (Milano, Rizzoli, 1948.) Solari Bozzi G. La Jugoslavia sotto la dittatura. (Roma, Ist. per l'Europa Orientale, 1933.) Tamaro Attilio. La lotta delle razze nell'Europa danubiana (Cecoslovacchia, Austria, Ungheria, Jugoslavia, Romania, Polonia). (Bologna, Zanichelli, 1923.) Trinke G. Storia politica, letteraria ed artistica della Jugoslavia. (Udine, Isti-tuto delle Edizioni Accademiche, 1940.) Visconti Prasca Sebastiane. La Jugoslavia e gli Jugoslavi. (Milano, Treves, 1939.) Volta Sandro. Ritratto delle cose di Serbia e della Croazia e Slovenia. (Nella riv.: »Civiltà Fascista«, 1934.) Enrico Damiani KAZAZ, KOSEZ O besedi je pred leti napisal Fr. Ramovš lepo monografijo: Praslovensko kasçgb »Edling« (Razprave II, 303 sl.). Po vsestranskem in korenitem pretresu obstoječih oblik nastavi kot osnovo psi. *kosggb ter jo izvaja iz langobardskega rodovnega imena Gausingo, ohranjenega v krajevnih imenih. V Kratki zgodovini slovenskega jezika (1936) se na kratko dotakne tega predmeta (str. 10, 82); tudi tukaj misli na germanski izvor besede, opozarjajoč na Vasmerjev članek v Sbornik'b Miletič'i> 164 (1933): Edlinge — Kazaze. Za germansko podlago naši besedi ima Vasmer rodovin-sko ime *Kasing, ohranjeno v staronordijskem in staroangleškem jeziku. Menim, da je vodil Ramovša pravilni čut, ko je iskal domovino te besede v larigobardskem okolju, saj imamo od tod tudi obilico drugih pravnih izrazov, vzetih iz langobardskega ali srlat. jezika; vendar imam vprašanje o izvoru kazaza etc. še za nerešeno. V naslednjem podam razlago, ki je tesno povezana s pravnim položajem kazazov v srednjeveški fevdalni družbi. Beseda kazaz etc. se dandanes ne rabi več kot apelativ, marveč je ohranjena v raznih inačicah kot priimek. Nadalje imamo nekaj krajev Kaseze in slično, katerih nemško ime je Edling, t. j. ze den edlingen, n. pr. 1453 Edling bey sannd Margareten, slov. Koseze pri Ljubljani (MMVK 1891, 71). Omeniti je treba, da se pokaže v krajevnih imenih samo Edling, ne pa Edlinger. Besedi se tudi po pomenu ne krijeta. Stvn. in srvn. edelinc pomeni plemenitnika. Edling(e) je torej bivališče ali občina plemičev. Pri tej prilki se moramo spomniti, da je edelinc v nemškem pravnem jeziku ekvivalent za langobardski arimann. Ko je prodiralo nemško pravo v Furlanijo in langobardsko ozemlje, je mogel nastati znani zapis: arimanni qui appellant ur ede-linge. Patriarhove pisarne so sprva uvajale za svoja posestva po Kranjskem lango-bardske nazive: gastaldio, massaritia, arimanni. Zadnji dve sta se umaknili nemškim nazivom, arimann torej edelingu. Verjetno je tudi kazaze star langobardski naziv, ki so ga ohranili Slovenci, Nemci pa prevedli z Edeling(e). Beseda edlinger, ki je sicer v rabi samo v uradnem nemškem jeziku po slovenskih deželah, kaže pripono -er, to je germansko -warja ali -ûrja\ prvo pomeni stanovalca kakega kraja (Rômâri => Rimljan), drugo pa posel (snidâri — krojač). V edlinger je v osnovi pač prva pripona in beseda pomeni človeka, ki stanuje pri edlingih. Ni pa treba, da je sam plemič. Zgodovinski viri nam to tudi jasno dokazujejo. Kazaz — Edlinger opravlja na tem in onem gradu stražo, je sodni sluga, postavlja vislice, vodi hudodelce na morišče — sama opravila, ki so za plemiča nemogoča. Beseda je do 16. stoletja že ostarela. V žužemberškem urbarju, ki ga navaja Hauptmann (Kar. Hrvatska, Zbornik kralja Tom. 298—9), da se oče še piše Kazaz, sin je pa rajši Edlinger. V nekaterih primerih je Kazaz postal priimek, a Edlinger označuje pravni položaj. Geografsko razširjenost besede kazaz je očrtal Ramovš; naj omenim še za kajkavski svet potok Kosežina pri Oškovcu (Zborn. za nar. život 28, 2, 191). A tudi na ozemlju, kjer je beseda doma, imamo posamezne postojanke edlingerjev, kjer ustrezna slovenska beseda ni poznana, n. pr. Teharje (teharski plemiči!), Gamberg, Križe pri Kranju. Verjetno so to mlajše ustanove nemških gosposk. Domovino apelativa, ki leži v osnovi priimka in krajevnih imen, iščem — kakor Ramovš — pri Langobardih, toda ne v njihovem germanskem besedišču, temveč v latinski pravni terminologiji tega naroda, ki je — kakor znano — postala vplivna daleč naokrog v sosednih deželah, zlasti tudi pri Hrvatih in Slovencih. Ni mi znano, kdo je prvi opozoril na možnost zveze slov. Kazaze i. sl. z romanskim casa in njegovimi izvedenkami. Ta migljaj je vsekakor ostal neizkoriščen. Rom. casa »hiša« je sprejet v slovenščino kot kajža, torej v pejorativnem pomenu. Sicer je pri germanistih in slavistih splošno sprejeta razlaga, ki jo je o razmerju besed *chyša: khaische: kajša podal Lessiak (German.-roman. Mon. II, 1910) in jo je še natančneje formuliral W. Steinhauser (Anz. der phil.-hist. Klasse der Akad. der Wiss. Wien 12. III. 1924). O tem vprašanju piše tudi Ramovš (Kratka zgodovina 37) in prispeva k vprašanju še kor. slov. ka^šlar. Ta beseda in kor. slov. kajša sta povratni izposojenki iz nemščine. Toda slov. kajža (z z!), ki je razširjena na zahodu, ne more izvirati iz nemščine, ampak je novejša izposojenka iz furlansko-beneškega narečja; o prehodu medvokalnega roman, z > slov. i prim. Šturm CJKZ VII, 27 (it. pisello, slov. pažek). Slov. kajža je bilo sprejeto v bav. kot g(g)aische, -n (Steinhauser). Ista beseda je mogoče v osnovi nemških oblik za Šiško: Geys, Keys, Kheis, Gheis (leta 1453), Keissach (leta 1370) (Ramovš, Slavia VI, 32). Kajža je pač sprejeta v naš jezik kot pravni naziv za posestva s hišo, ki so jo dobili uslužbenci; zato torej Kajžice — Edling na Koroškem, v Furlaniji pa Ciasâs (Pirona); prim. Ramovševo mišljenje v Razpravah II, 308. — Nadaljnje tako ime s Koroškega Kàzde — Edling bi primerjal s furl, krajevnim imenom Ciasàlis (Pirona) k deležniku casatus. Vendar je za Kàzde sporočena tudi normalna oblika Kasisah (Ramovš 1. c.). Mnogo prej kakor casa je prešla v slovenščino neka njena izvedenka, to je srednjelat. casagium »domnicatum, domus principalis« (Ducange s. v.), po listini leta 969 (Muratori Ant. It. I, col. 829). Samo en zapis te besede, in to iz kraja »in Flexo« je poznan. Meyer-Lübke je ne beleži, kar pomeni, da se ni udomačila. Casagium je dalo slov. kasaz (kazaz) ali pa kasaza (kazaza) kakor palazzo : paldč in paldta (Sturm, CJKZ VI, 61). Podlago za oblike s -s- je dala beneško-ilatijanska oblika, za oblike z -z- pa stara furlanščina. Končni -z < rom. gi je beneško-furlanski (Sturm ib. 69). Oblike kdzaze (s premaknjenim naglasom) najdemo na Štajerskem. Kar se tiče nadaljnjih oblik kaseg in kaseze, jih je mogoče imeti za slov. in hrvaško preoblikovanje teh besed po obrazilu -eg-ь. Toliko je, mislim, gotovo, da je apelativ kazaz(a) romanskega izvora in je torej beseda prišla med nas iz furlanskih, posebno še patriarhovih pisarn; pomeni pa grad kot središče uprave. Grajska straža (Burghut) je poverjena posadki, ki jo sestavljajo plemiči, langobardsko imenovani arimanni, nemško pa edlinge. Njim so prideljeni kot stražarji še liberlini (oglejski viri), v nemških pa edlinger; drugod najdemo tudi naziv knechte, t. j. oprode, clientes (Lichnowski, Reg. II, št. 594). Plemiči imajo, tako n. pr. v Tolminu ali Slovenjem Gradcu na gradu samem »feudum habitantiae«, libertini pa posestva v okolici s pripadajočimi »kajžami«. Kako so plemenite stražarje imenovali Slovenci, ni znano; niže stoječi so kasczniki, kar je priimek v Logarski dolini (Ramovš, Kratka zgodovina 10); krajša oblika kazaz etc. je pač nastala iz okrajšave N. de Cassesio (IMD XII, 125), N. zem Kasses. Jakob Kelemina STEKANJE Pojav stekanja v podjunskem narečju omenjajo vsi naši dialektologi, ki so pisali o koroških narečjih. Gutsmannova slovnica iz 1.1777, ki hoče spraviti slovensko govorico na Koroškem v nekak okvir tedaj obstoječih slovnic knjižnega jezika, Stekanja ne omenja. Pač pa označuje Urban Jarnik1 v svoji študiji o koroških narečjih kot posebnost podjunskega narečja štekanje takole: »Zaiine ta], ta, to tako isto i svi od toga (taj, ta, to) sastavljeni priloži n. pr. ta, teka, tod itd. primaju pred t još š. Govori se dakle štu, šteka, štod itd.« Janez Seheinigg- pa začenja svojo dialektološko razpravo »Obraz rožanskega razrečja na Koroškem« s tole karakterizacijo : »Koroška slovenščina se cepi v tri razrečja: junsko, rožansko, ziljsko. Prvo razrečje, ki se je najčistejše ohranilo v planinah koroško-kranjsko-štajerske meje, govori se po dekanijah Pliberk, Doberlavas, Velikovec in v nekaterih župnijah drav-berške dekanije. Po izgovarjanju zaimka ta, to in prirečij tu, teka (tukaj), ki se glase šta, što, štu, šteka, zovejo se prebivalci imenovanih pokrajin pri ostalih koroških Slovencih »štekarji«, kterih je okol 54.000.« Dr. Jos. Tominšek* pripominja v svoji jezikovni razpravi »Narečje v Bočni in njega sklanjatev«, da je slišal štekanje v celem obsegu Solčavskih planin (v ožjem pomenu), n. pr. že onstran Ljubnega: št ate = ta-le, št ale gor = t j ale gor; okrog Bočne pa da poznajo to posebnost le teo-retiški kot znak »žocparskega« govora. Prof. Fr. Ramovš4 omenja štekanje na področju podjunskega in mežiškega dialekta, hkrati pa pristavlja, da severni govor Podjune (t. j. Grebinj, Krčanje, Kneža, Djekše) stekanja ne pozna. Končno specificira in omejuje najnovejši raziskovalec koroških narečij A. Isačenko5 štekanje takole: »L'un des traits distinctifs des parlers carinthiens orientaux se trouvant être la forme spéciale du pronom démonstratif šati, šta, što, les habitants de ces contrées portent le nom de »štekarji«. L'isoglosse du štekanje passe bien plus au nord de la Drave et en conséquence, ne concorde guère avec les limites du Podjunje proprement dit.« Po zgoraj navedenih opredelitvah in po mojih osebnih ugotovitvah poteka meja štekanja nekako takole: južno od Drave vzhodno od Smarjete v spodnjem Rožu ob potoku Borovnici, nato ob severnem pobočju Obirja v smeri Žitarevesi pod Peco, kjer preko Koprivne in Olšave sega v Savinjsko dolino do Luč, nadalje od Črne ob Črnskem potoku preko Javorij in Razbora v dolino Mislinje ter ob zapadiiih obronkih Pohorja do Trbonj na Kimprški vrh, nato ob državni meji čez Libeliče, Žvabek do Lipice, kjer se sporadično javlja tudi severno od Drave; med Velikovcem in Glino, zlasti v bližini Drave, pa je ta pojav zopet trdneje sklenjen. Štekanje se torej razteza na vse območje mežiškega in podjunskega narečja ter se javlja tudi še nekoliko v obmejnih pasovih obirskega in savinjskega dialekta. Štekanje je dobilo svoje ime od krajevnega prislova šteka, t. j. teka namesto knjižnega tukaj. Razen tega pa se podkrepljujejo s š tudi ostali kazalni zaimki in prislovi, izvedeni iz korena to, torej: ta, ta, to — šta, šta, štoa; tèti, tèta, Ша (tale) — štati, štala, štata ali z disimilacijo prvega t šati, šata, šato; tdk, tâka, tâko — štdk, štdka, štdka; tdkšen, tdkšna, tdkšno - štdkšan, štdkšna, štdkšna; toliko > 1 Vrazovo Kolo I. 1842. Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj od Urbana Jarnika. Kres I. 1881. 8 Jahresbericht kranjske gimnazije 1902/3. 4 Historična gramatika slovenskega jezika, VIL str.23, 24 in 26. s Revue des Études slaves XV. 1935, str. 53 in 54. téjka — Stéjka; takô — stak; tàm — ètàm; tu — štu; todi — štodi; tola (tja) — štola; nàtre (notri) — šndtre; tàntre (tam notri) — štdntre; tàntr (tam noter) — ëtàntr.o Od kod ta š pred imenovanimi zaimki in prislovi? Štrekelj7 ga razlaga iz besede vidiš, kar je potem v proklizi dalo viš > vi > š, in se opira na le-ta, le-to iz glej ta, glej to in slične tvorbe z na koncu pritaknjenim le, n. pr. tale, onile etc. Sklicuje se pri tem tudi na latinski eecum iz ecce hum. (hune). Ramovšs pa ob stekanju pripominja, da dobe pronomina in adverbia, izvedena iz korena to-, spredaj še adverb še- še-, š-reducirano, ako hočejo dati prvotnemu pomenu še kako posebno oznako ali določbo. Zaradi pomanjkanja vmesnih in prehodnih oblik v starejši dobi je danes težko določiti pravi izvor tega š. Leški rokopis, ki je najstarejša priča žive govorice iz Mežiške doline, ima že obliko štu za to. Da je prav pri kazalnih zaimkih in prislovih, izvedenih iz istega korena, potrebna točna označba in vrhu tega še podkrepitev s kako drugo besedo, je razumljivo. Zato se mi zdi Štrekljeva razlaga dokaj posrečena in otipljiva. Poleg njegovega eecum iz ecce hum (liunc)) bi opozoril na celo kopico analognih oblik v francoščini in drugih romanskih jezikih. Francoski ici se razlaga kot ecce + hic, torej viš tu < štu; celui je nastal iz ecce + illui, ce, starofr. ço, iz ecce + hoc, cet, cette, starofr. cest, ceste, iz ecce + iste, ecce + ista, ital. questu iz eccu 4- i slu, quelle iz eccu + illu itd. A tudi pomensko v stavčni zvezi je Štrekljeva razlaga smiselna. Ce v Mežiški dolini vprašajo koga ->Kje je to?<. pa vprašani odgovori brezbrižno i tam', tako da mora vprašujoči vprašanje ponoviti, bo pokazal z roko in s poudarkom odvrnil: >Maj, štam.U S tem hoče pač reči: >No, vidiš tam, viš tam!« Morda je bil ta izrecni poudarek kazalnega zaimka potreben tudi zaradi obmejnega tujerodnega prebivalstva, ki mu je bilo treba spočetka marsikaj dopovedati s kretnjami in s posebno podkrepitvijo z drugo, že znano besedo. Ali niso morebiti podobne zunanje okoliščine vplivale tudi na tvorbo in nastanek romanskih oblik kazalnih zaimkov in prislovov? Janko Kotnik 6 Navedeni primeri so vzeti iz mežiškega narečja. 7 Archiv für slawische Philologie XXVIII. str. 502. e Historična gramatika slovenskega jezika VII. str. 23, 24. KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Stefan Hrabec: NAZWY GEOGRAFICZNE HUCULSCYNY. Prace Onoma-styczne Nr. 2. Polska Akademia Umiejçtnoéci. Kraköw 1950. Die polnische Sprachwissenschaft weist einen beachtenswerten Anteil an der slavischen geographischen Nomenklatur auf und sie beschränkt sich dabei keineswegs auf die engere Heimat. Neulich hat die Polnische Akademie in Krakau sogar eine eigene namenkundliche Serie, die Prace Onomaslyczne, ins Leben gerufen. Als deren I. Band erschienen die aus dem Nachlaß herausgegebenen Studia nad nazwami wôd slowianskich von Jan Rozwadowski (1948). Rozwadowski ist ein ebenso vorzüglicher Linguist wie Namenkenner. Auf breiter Basis sucht er mit der ihm eigenen Weite und Gründlichkeit die Vorgeschichte Osteuropas aufzuhellen und die slavische Urheimat zu bestimmen.1 Ihm gegenüber stellt sich der Verfasser des II. Bandes, Jan Hrabecki, ein wesentlich bescheideneres Ziel. Er beabsichtigt in erster Linie ein möglichst vollständiges Inventar des geographischen Namenschatzes des Huculen-landes (Huculilyna) vorzulegen. H. behandelt einleitend die Vorarbeiten zur Huculenfrage und kommt zum Schluß, daß auch heute noch eine strenge ethnographische und sprachliche Abgrenzung auf nicht unwesentliche Schwierigkeiten stößt (S. 1—10). Den Namen Hucul will er auf ein rumän. hotul (zu hot »Räuber, Dieb, Gauner«) zurückzuführen. Dem Namen Hucul haftet mindestens heute im Huculenland nach Verf. ein pejorativer Beigeschmack an und er soll von den Huculen selbst nicht gebraucht, ja vermieden werden'-1 (S. 10—17). Anschließend (17—26) gibt Verf. Auskunft über das von ihm zusammengetragene Material. Er hat den Slownik geograficzny (15 Bde.) sowie die einschlägigen Karten des Polnischen Militärgeographischen Institutes benutzt, vor allem aber die Gegend bereist und den huculischen Nainenschatz an Ort und Stelle, aus dem Munde des Volkes, aufgenommen. Die so entstandene Sammlung hat er durch Heranziehung der maßgebenden Quellen und vor allem durch die Auswertung zweier bedeutender noch ungedruckter Güterverzeichnisse wesentlich erweitert und historisch unterbaut.3 Da sich im Bereich des kulturellen Lebens und namentlich der Verwaltung starker polnischer Einfluß geltend macht, muß aus den kanzleimäßig überlieferten Namensformen oft deren ursprüngliche Gestalt erst herausgeschält werden. Nicht selten kommen Normalisierungen oder Übersetzungen von Namen vor, die dergestalt im Volksmund nie existiert haben. Volksetymologische Umgestaltung von Namen ist häufig und darum die Heranziehung historischen Quellenmaterials 1 Vgl. meine Besprechung in Beitrüge zur Namenforschung I (1950) 85—98. J Ich kenne immerhin Huculen im Ausland, die sich selbst als solche bezeichnen, wobei dem Namen keineswegs irgendwie etwas Negatives anhaftet. 3 Es handelt sich um die Metryka Jôzefinska (ein im Anschluß an einen Erlaß Josefs II. vom Jahre 1785 entstandenes, sehr ausführliches Grundbuch, das für die Steuererhebung von ganz Galizien angelegt ist) und die unter dem Titel Tabula Prowincjonalna bekannten, im Staatsarchiv in Lemberg befindlichen Grundbücher des östlichen Huculengebietes. Die Berücksichtigung dieser Archivalia gereicht dem Verf. zu besonderem Verdienst. unumgänglich. Zufolge der geographischen Nähe des Huculenlandes zu Rumänien und wegen der rumänischen Wanderhirten spiegelt sich auch im Bereich der Namen-gebung öfter rumänischer Einfluß. Dankbar ist man auch für die gelegentlich angegebene Lokalisierung von geographischen Objekten, die eine sehr mühsame Arbeit bedeutet. Nach der Einleitung bietet Verf. zuerst einen Überblick über den geographischen Wortschatz der Huculen (27—55), wobei er sich mehr auf die historisch-Iexikologische Seite beschränkt. Die linguistische Behandlung des Materials liegt ihm ferner; auch werden nirgends Parallelen angeführt, sodaß man gerade bei selteneren Namen oft im Ungewißen bleibt, ob sie sonst im Ukrainischen, z. B. in Galizien auch vorkommen oder einzig dem Huculengebiet eigen sind. Anschließend folgt die Gruppierung des Namenschatzes: 1. Huculische Gewässernamen (55—121), 2. Hue. Bergnamen (121—184), 3. Hue. Siedlungsnamen (185—224). Wasserreichtum und Geländebeschaffenheit machen es verständlich, daß Gewässer- (bes. Bachnamen) und Bergnamen recht häufig sind. Hier hätte m. E. eine Kartenbeilage die Übersicht über das gebotene Material wesentlich erleichtert, vor allem, weil dasselbe nicht in einer der beiden üblichen Weisen gruppiert ist. Ich hätte einer Anordnung der Namen nach Flußläufen, d. h. also nach siedlungsgeschichtlichem Prinzip* oder einfach einer alphabetischen Aufreihung, mit anschließender Betrachtung des Materials vom formalen und semantischen Gesichtspunkt, entschieden den Vorzug gegeben. Bei dem engen Zusammenhang von Flur- und Gewässernamen scheint mir die vom Verf. geübte Trennung jedenfalls nicht gerechtfertigt. Die Wechselbeziehungen zwischen diesen beiden Typen werden so nicht recht Achtbar und etymologisch zusammengehörendes wird unnötig auseinandergerissen. Auch ist der Einbau des huculischen Namenmaterials in den gesamt-slavischen Namenschatz nur unter Zuhilfenahme des Umweges über den Index möglich. Während in der toponomastischen Forschung im Etymologisieren noch öfter zu weit gegangen wird, ist H. eher zu zurückhaltend. Namen wie Ladiaszku, Stefczuk (S. 120), Klementa (183) können doch unbedenklich mit entsprechenden Personennamen in Verbindung gebracht werden. Ebenso ist Pantyr (183), rein sprachlich gesehen, durchsichtig. Opatny (121) ist doch einfach Ableitung von opat »Abt«, bzw. von einem gleichlautenden Personennamen, vgl. deutsch Abt, das auch als PN auftreten kann. Auch weitere, vom Verf. als »dunkel« bezeichnete Namen ließen sich — bei Heranziehung von Parallelen — eindeutig erklären. Hier wäre es von großem Nutzen gewesen, wenn Verf. auch die Personennamen aus den Quellen gesammelt hätte. Die Deutung mancher geogr. Namen wäre so ermöglicht, die Erklärung anderer gesichert worden. Auf diese Weise hätte sich wohl gezeigt, daß es außer den vermittels den üblichen Suffixen von PN abgeleiteten Siedlungsnamen (vgl. S. 217 ff.) auch noch manche interessante Einzelgänger gibt, unter ihnen z. B. PN, die unmittelbar ohne suffixale Erweiterung, d. h. auch als Flurnamen verwendet werden, eine Bildungsweise, die — wenigstens bei Berücksichtigung eines großen Materials — auch auf slavischem Boden zahlreiche Beispiele aufweist, im Ungarischen hingegen »de règle« ist. Die aus dem Material sich ergebenden Folgerungen sind S. 224—230 zusammengefaßt. Außer der historischen Forschung bezeugt auch die Namenkunde, daß das Huculenland relativ spät besiedelt worden ist. Ethnica und Patronymica fehlen nach Verf. gänzlich. Es dürfte hier auch darauf hingewiesen werden, daß manche typisch * Vgl. etwa Sin i lauer: Vodopis starčho Slovenska (Bratislava 1932), den H. überhaupt nicht erwähnt. altslavische Flußnamen, wie sie z. B. für das Gebiet östlich der Karpaten nachgewiesen sind,5 ebenfalls fehlen. Selten sind auch hypokoristische Bildungen (H. kennt nur Bitovcyk). Sehr verbreitet ist die Verwendung bloßer Appellativa als Eigennamen, zur Bezeichnung von Gewässern, Bergen (wobei die Grenze zwischen appellativischer Bezeichnung und Nomen proprium oft fließend ist). Berge und Weiden bieten häufig Namen, denen ein PN zugrunde liegt (Besitzer, Pächter). Zum Ende tritt H. nochmals näher auf den polnischen und rumänischen Einfluß in der huculischen geogr. Nomenklatur ein (230—234). Der starke rumänische Einfluß wird nicht nur durch zahlreiche rumänische Namen bezeugt, sondern besonders auch durch den Umstand, daß mehrfach slavische Etyma typisch rumänische Suffixe wie -el, -isor u. a. angenommen haben. Wahrscheinlich war ein Teil der Huculen früher zweisprachig. Verf. interessiert sich zwar in seiner reichhaltigen und gewissenhaften Studie vor allem für die lexikologische Seite des Problems (das linguistische Element tritt stark und das komparative gänzlich in den Hintergrund). Dennoch bedeutet seine sorgfältig nach den Quellen gearbeitete Darbietung des huculischen Namenschatzes einen beachtenswerten Beitrag zur slavischen Namenkunde. Die volle Auswertung des Materials zu Vergleichszwecken wird durch einen ausführlichen Index (235—261 ) ermöglicht. Zur Bibliographie wäre an Neuerscheinungen jetzt noch nachzutragen die vorzügliche Monographie von J. Stanislav: Slovensky juli v stredoveku (2 Bde. und Kartenband), Turč. Sv. Martin (s. a., Vorwort 1943 datiert); ferner A. Jdnošik und E. Jöna: Slovnik spisovného jazyka slovenského (ibid. 1946 ff.). Man vermißt I. Pankevič: Ukrainški hovory Pidkarpatškoi Rusy i sumeznych oblastej I. (Prag 1938). i Frauenfeld / Schweiz Ernst Dickenmann 5 Vgl. M. Vasmer bei Volz: Der ostdeutsche Volksboden (Breslau 1926), 136f. Povzetek Dickenmann poroča о 2. zvezku poljske onomastične zbirke, o knjigi Štefana Hrabca, ki obravnava huculska geografska imena. Ime Hucul izvaja Hrabec od rumunske besede hotul (od hot »ropar, tat, potepuhe), a pravi, da ima to ime pejorativen pomen, o čemer pa ocenjevalec malo dvomi, po lastnem stiku s Huculi. Poročevalec obžaluje, da delu manjka zemljevid, a šteje delu v veliko zaslugo, da je uporabljen material iz jožefinskih posestnih bukev. Delo ni bilo lahko, ker je bilo treba imena izluščiti iz poljskega (upravno pisarniškega) kalupa ali pa iz rumunske oblike (bližina meje). Imena so razvrščena v tri skupine: vode, gore, naselja. Ocenjevalcu bi bila razvrstitev po naselitvenem principu (po teku glavnih rek) ali pa čisto abecedna bolj všeč, ker bi tako dobila istovrstna imena več povezave. Zelo koristno bi bilo, ako bi bil avtor pobral iz virov tudi osebna imena, ker bi bil dobil ključ ali potrdilo za marsikako razlago. Iz imen je razvidno, da je bila huculska pokrajina naseljena razmeroma pozno, da etničnih m patronimičnih imen ni, da manjkajo tudi stara slovanska rečna imena, kakršna so dokazana vzhodno od Karpatov, tudi hipo-koristik ni. Zelo pogostna pa so imena za gore in ledine po osebah (posestnikih in najemnikih). Delo je obdelano predvsem po leksikalni strani, manj po jezikoslovni in skoraj nič po primerjalni. Kljub temu je vestno zbrano gradivo pomemben prispevek k poznavanju huculskega imenoslovja. NOMINA A G E NT IS V KNJIŽNI SLOVENŠČINI (Opombe ob Slovenskem pravopisu 1950) Imena delujočih oseb na -alec, -alka, -ilec, -ilka in -avec, -avka, -ivec, -ivka pomenijo za knjižno slovenščino tako pravopisni kakor tudi pravorečni problem. Bili so časi, ko ni bilo dvoma, kako naj se taka imena izgovarjajo, zakaj izreka pri njih je postala problem šele v modernem knjižnem jeziku od druge polovice prejšnjega stoletja dalje. Do Levstika se namreč končnica -lec pri imenih za delujoče osebe ni pisala tako pogosto kakor danes. Sprva je bila upravičena samo pri tistih imenih, ki so bila izpeljana iz samostalnikov na -lo (tkalec, vrelec iz tkalo, vrelo), in pri samostalnikih, ki so nastali iz opisnih deležnikov nekaterih dovršnih glagolov (pogorelec, umrlec, prišlec). Pisali so seveda -lec tudi povsod tam, kjer je bil -l- del glagolske ali imenske osnove (strelec, selec; belec, celec, debelec; kolec, stolec). Povsod drugod se je rabila končnica -vec-, njen -v- je bil sprva končnik glagolskih pridevnikov (bahav, jecav, svetovav). Ker so to obrazilo občutili kot zelo tvorno, se je že zgodaj razširilo k vsem nominom agentis, ki so bila izpeljana neposredno iz osnov nedovršnih glagolov. Takšno je bilo stanje še v 16. stoletju. Kakor hitro pa je l prešel v џ, so se v pisavi takoj pojavile analogije. Ker se je na pr. palca enako izgovarjalo kakor bravca (pauca — brauca), se je v pisavi lahko palca uravnalo po bravca ali pa narobe bravca po palca (pavca — bralca), izreka sama pa s tem ni bila prizadeta. O tem gl. Ramovš, HG II, §§ 26—29. Do Levstikovih časov se je pisava ustalila tako, da so pri nominih agentis pretežno pisali -vec. Levstik je bil, kakor že pred njim L. Svetec, mnenja, da so ta imena izpeljana iz opisnih deležnikov in da se morajo zato pisati z -lec. Podobno pisavo je videl tudi v srbohrvaščini in jo je imel za prvotno, ker v nji ni prepoznal analogije. Levstikove nove oblike so po letu 1866 zmagale, čeprav ne vse. Leta 1880 se je tem oblikam uprl Škrabec in zaradi Škrabca ter Miklošiča se je Pleteršnik v svojem slovarju povrnil k starim oblikam, pa čeprav so bile tedaj v knjižnem jeziku dejansko že bolj ali manj zastarele. Pleteršnikovo pisavo je v Slovenskem pravopisu 1899 prevzel tudi Leveč in s tem povzročil pravopisni vihar, ki je v prvi vrsti veljal pravemu avtorju Levčeve pisave — Škrabcu. Škrabec je sicer dokazal etimološko pravilnost starih oblik, pisava pa je šla svojo pot. Pleteršnik in Leveč pišeta dosledno Škrabčeve oblike, Janežič-Sketova šolska slovnica pa ima na pr. v 8. in 9. izdaji sicer še vedno brivec, pevec, pivec, plevec, hkrati pa že igralec, morilec, pisalec, plesalec, poslušalec, svetovalec. Breznik se je v Slovenskem pravopisu 1920 odločil za kompromis. Rad bi bil ustregel Škrabcu kakor tudi splošni rabi: ugotovil je, da se prvotna končnica hrani še v mnogih primerih, in jih je precej tudi naštel, dostavil pa je, da se v drugih primerih razen prvotnih končnic -avec, -avka, -ivec, -ivka piše tudi -alec, -alka, -ilec, -ilka, torej šiv avec in šivalec, poslušavec in poslušalec, molivec in molilec. Tako uči tudi še v obeh zadnjih izdajah svoje slovnice (1924, 1934). Vendar Breznik razvoja ni mogel zaustaviti, zmagala je končnica -lec, -Ika. Zato Slovenski pravopis 1935 ne pozna več dvojnih oblik pri isti besedi; končnico -vec pripušča samo v tistih primerih, v katerih je pridevnik na -v, iz katerih so izpeljani, še živ (bâhav: bâhavec, drémav: drémavec, délav: delavec, hirav: hiravec). V dostavku in popravkih leta 1937 in tudi v mali izdaji SP istega leta so ta določila dopolnjena še s tem, da se piše -vec tudi tedaj, če je v zlogu pred to končnico l ali Ij, n. pr. volivec, ponavljavec. Da je bil vpliv Škrabčevih oblik tudi tedaj še vedno dosti močan, se vidi iz tega, da se jih je nekaj vtihotapilo v SP 1935 in še celo 1937. Zanimivo je, da so bile v popravkih leta 1937 oblike kazavec, klepavec, plesavec popravljene v kazalec, kle-palec, plesalec, nedotaknjene pa so ostale likavec, sesavka, šlipavec, vezavec, vezo- vavec, ki jih SP 1950 piše vse z -/-, in še brisavka, potikavec, térjavec, véjavec in vôhavec, ki jih v tej obliki pozna tudi še SP 1950. Razen naštetih so v SP 1950 še nekateri primeri, pri katerih po veljavnih pravopisnih pravilih ne bi pričakovali -v- v obrazilu. Besed kakor menjavec, mešavec, mikavec, rotivec, tajivec ni mogoče spravljati v zvezo z živimi glagolskimi pridevniki na -v. Pridevnik menjav, če bi ga jezik imel, bi pomenil nekaj, kar se menja ali se dâ menjati, in bi bila od tod nemogoča samostalniška tvorba, ki bi pomenila delujočo osebo; zato imata SP 1935 in 1937 samo obliko menjalec. Ce bi besedo mikavec vezali s pridevnikom mikav (= popadljiv, mikav pes), bi pomenila popadljivo žival, ne pa tistega, ki opravlja mikanje; tudi poudarek kaže na to, da je beseda v tej obliki za knjižni jezik zastarela (Pleteršnik ima še ta naglas: mîkavec) in je glede na splošno razvojno črto pri takih imenih že nemogoča, čeprav je v narečjih s tem poudarkom še živa. Ponekod se z obraziloma -vec in -leс pomen diferencira: tako pomeni ostrivec, krativec poudarno znamenje, ost rilec, kratilec pa osebo; drobivec = drobec, drobivka = neka vrsta jabolk, drobilec = kdor drobi; obiravka je solata, obiralka je oseba, ki obira; podobno pomeni openjavka rastlino, ki se open ja, ope-njalka pa osebo; plézavec je ime za neko žival, plézavka je rastlina, plezdlec, plezalka pa pomeni osebo. Vendar si jezik v takih primerih pomaga tudi na drugačen način, piše namreč stvarno in osebno ime enako, razlika je samo v izreki: sesalka (SP 1935 ima še sesavka) je priprava, oseba je sesauka, enako slušalka in slušauka, ščipalka in ščipauka, vezalka in vezauka, svetilka in svetiuka. V nekih primerih pa je izreka v obeh "pomenih ista: plezalka pomeni osebo in plezalni čevelj, varovalka osebo in pripravo. Zamenjava obrazila -vec z obrazilom -leс je imela seveda za posledico, da je l-tudi v izreki začel v odvisnih sklonih izpodrivati dotedanji u. Nove, sprva samo knjižne besede imajo skoraj dosledno -l- v pisavi in izreki in se je -l- od tod začel širiti tudi k nekaterim domačim besedam. Vendar je bila to samo ena od posledic. Druga, daljnosežnejša je zadela naglas. Nova pisava je zbujala predstavo, da se nomina agentis delajo iz opisnih deležnikov; s tem je pospešila proces, ki je že dotlej znatno napredoval. Sprva so imeli poudarek na obrazilu samo tisti samostalniki, ki so izpeljani iz glagolov s poudarjeno vrstno pripono (jemàti: jemâvec, prositi: pro-sîvec). Glagoli z rastočim poudarkom na osnovi obdrže sprva ta poudarek tudi v nominih agentis (gledati: glédavec, sékati: sékavec). Mnogi glagoli, zlasti iterativa V/l, so sekundarno premaknili poudarek na osnovo, nekateri kot rastočega, drugi tudi kot padajočega. Samostalniki iz takih glagolov so ali obdržali prvotno akcentsko mesto (prilidjati: prihajävec, zmägati: zmagiivec, milnjšali: manjšilvec) ali pa so se uravnali po glagolih s starim rastočim poudarkom na osnovi, obdržali pa so in-tonacijo sekundarno poudarjene osnove, če je bila ta padajoča (dirjati: dirjavec, pokušati: pokiišavec, napâjali: napâjavec, jähati: jCihavec, plezati: plézavec). Zaradi take akcentske dvojnosti so lahko nastale analogične oblike tudi pri primarno korensko poudarjenih glagolih (klicati: klicâvec, meriti: merivec, pldvati: plavdvec). To je stanje, kakor ga je registriral Pleteršnik. Glagoli s starim akutom na osnovi in glagoli s poudarkom na obrazilu v nedoločniku in korenskim poudarkom v sedanjiku (misliti: mislim, pâziti: pâzim, ločiti: I6čim, dremati: dremam) se glede akcentskega mesta v več oblikah ujemajo (v sedanjiku, 2. sg. velelnika, nom. sg. m. opisnega deležnika, v deležniku sedanjega časa in v trpnem deležniku). Prišteti je treba k temu še to, da je v narečjih, ki poznajo kratki infinitiv, prešel poudarek z obrazila na koren (mlatit > mldtit, gibat > gibat). Vzrokov za medsebojno vplivanje je bilo torej dovolj. Te analogije se kažejo včasih v infinitivu, imperativu in opisnem deležniku (pdzili in paziti, pdzi, -ite, pdzil, -tla; skdkati in skakati, skdkajte in skakajte, skâkala in skakdla), ponekod pa so vidne zlasti v opisnem deležniku (tldčiti, tldčil, -lia; čdkati, fäkal, -a in -dla; vprdšati, vprašal, -dla). To prepletanje kaže, da do- bivajo premoč oblike s poudarkom na obrazilu, in, ker je to najvidnejše ravno v opisnem deležniku, je razumljivo, da imajo samostalniki na -alec, -alka, -ilec, -ilka v knjižni slovenščini danes dosledno vsi poudarek na obrazilu. Številni primeri, ki jih Pleteršnik navaja in ki so pred 50 leti morali biti še živi (n. pr. kidavec, nabira-vec, obiravec, otitavec, pitavec, srkavec, dirjavec, mdhavec, pdhavec, kôpavec, strd-davec itd.), so do danes iz knjižnega jezika popolnoma izginili. Nekatere od njih SP 1950 še navaja: térjavec, véjavec, vôhavec, mikavec (gl. spredaj). Proces sam na sebi je brez dvoma starejši kakor pravopisna reforma bravec — bralec, dobil pa je ravno s to reformo odločilni pospešek. Nekako na pol pota je tako akcentsko izenačevanje ostalo pri nominih agentis, ki so izpeljana iz pridevnikov na -v. Večina izpeljank iz korensko poudarjenih glagolov je obdržala svoje staro akcentsko mesto (boléhavec, hiravec, jécavec, kdjavec, lâjavec, lišpavec, mežikavec, kimavec, kréhavec, obétavec, odldšavec, opondšavec, smrkavec, šdntavec, Upavec itd.). Vendar tudi pri samostalnikih te vrste polagoma napreduje proces, ki je izenačil poudarek pri samostalnikih na -alec, -ilec. Pleteršnik je zapisal še glôdavec, razdiravec, zaplétavec, žvižgavec (povsod je zaznamovano samo akcentsko mesto), v SP 1950 pa so že oblike gloddvec, razdiravec, zapletdvec, žvižgdvec. SP 1950 se ujema s Pleteršnikom v primerih podjédavec, ujédavec, sné-davec ter objédavec in objedâvec, pozna pa samo obliko zajedâvec (Pl. zajêdavec). Ravno ti zgledi kažejo, da se premakne akcent samo pri tistih samostalnikih, ki so se odmaknili pridevniku na -v in prišli neposredno pod vpliv glagolov samih. S P 1950 navaja v slovarskem delu precejšnje število samostalnikov na -vec, ki so izpeljani iz pridevnikov na -v, vendar je med njimi tudi nekaj takih, ki so semkaj zašli od drugod in ki se morajo pisati z -lec. Tako n. pr. majdvec ni tisti, ki je majàv (= ki se maje), ampak ki maje; kar se dâ mazati, je mdzavo, kdor pa maže, je mazdlec, po starem mdzavec; gugav je stol, ki se guglje, kdor ga guglje, je gugdlec, nekdaj giigavec. Isto velja za razmerje zibav in zibavec, zapletàv (= ki se zapleta) in zapletdvec (Pl. zaplétavec), vonjàv in vonjâvec; pisati je treba torej zibalec, zapletalec, vonjalec. K pridevniku vrtàv (Pl. »kdor se rad vrti«) spada samostalnik vrtdvka (igrača); zato ni prav, da SP predpisuje obliko vftavec, vrtavka (oseba), ker sta to besedi, ki sta izpeljani neposredno iz osnove glagola vrtati in se morata zato po sedanjih pravilih pisati kot vrtdlec, vrtdlka. Ce pa, recimo, le kje živi pridevnik vftav (Pl. ga ne pozna), pomeni tistega, ki rad vrta, torej bi bil vftavec človek, ki rad vrta ali ki zmeraj vrta, ne pa človek, ki sploh vrta. Taka razlaga besed vftavec in vrtdlec postavlja že sama po sebi vprašanje, ali so poleg samostalnikov na -avec, -ivec iz iste osnove mogoči tudi samostalniki na -alec, -ilec. SP 1950 ima na nekaj mestih take dvojnice, ne da bi posebej razložil, kaj pomeni ena in kaj druga oblika. Tu gre za oblike hiravec, hiravka poleg hirdlec, hirdlka in odldšavec, odldšavka in odlašdlec, odlašdlka. Prvi primer bi se dal razložiti tako, da pomeni hiravec človeka, ki hira, hirdlec pa stanovalca v hiralnici. Za drugi zgled bi mogli reči, da je odldšavec tisti, ki rad ali ki zmeraj odlaša, odlašdlec pa tisti, ki sicer odlaša, ni pa splošno znan po svoji odlašavosti. Ni izključeno seveda, da je SP registriral obliko odldšavec samo z ozirom na Prešerna, ki jo rabi (al gorje odlâSovcam, Šmarna gora), poleg nje pa postavil danes običajno obliko. V enem primeru pa SP loči med obojima oblikama: pri glagolu stiskati navaja stiskalec in stiskdvec, vendar postavlja drugo obliko v očitno zvezo s pridevnikom stiskdv. Stiskdvec pomeni torej stisnjenca, skopuha (= stiskavega človeka), stiskdlec pa je tisti, ki stiska (v neprenesenem pomenu). S tem SP dejansko priznava, da pri glagolih, ki so iz njih izpeljani še danes živi pridevniki na -v, niso absolutno mogoči samo samostalniki na -vec, ampak poleg njih tudi samostalniki na -lec. Kdaj se rabi eno, kdaj drugo obrazilo, o tem odloča pomen./"Dopustni so samostalniki na -vec samo takrat, kadar imajo isti osnovni pomen kakor pridevnik na -v, iz katerega so izpeljani, n. pr. blebetavec = blebetav človek, kujavec = kujav človek, smrkavec = smrkav človek. Zato pomeni tudi meckâvec mečkavega človeka, kdor pa n. pr. blago, papir, grozdje mečka, je meckdlec. Enako je piskavec tisti, ki je piskav (== ki ima piskav glas), kdor pa piska na piščalko, je piskâlec. Tistemu, ki se drugim liže. pravimo, da je 1'izav, zato je v pomenu priliznjenec pravilna oblika lizavec; kdor pa n. pr. skledo liže, je lizâlec. Zato bi v vseh teh primerih SP moral poleg oblik na -vec postaviti tudi oblike na -lec ter hkrati opredeliti njihov pomen. SP 1950 je v § 44, 2 ponovil pravilo iz prejšnjega pravopisa, da se nomina agentis na -vec delajo iz še živih pridevnikov na -v. Prejšnji pravopis je takih samostalnikov navajal razmeroma malo, v sedanjem pa jih je veliko število, zdi se mi, da celo preveliko. Preden so avtorji pravopisa začeli od primera do primera določati pisavo takih samostalnikov, bi bili morali odločiti, kateri od pridevnikov na -v je v knjižni slovenščini res še živ: ali tisti, ki ga povprečen izobraženec nejezikoslovec iz žive, splošne rabe pozna, ali pa tisti, ki je v narečjih ali tu in tam v individualnem govoru še znan, za knjižni jezik pa je bolj ali manj mrtev. Kakor kaže precej zgledov, so se odločili za drugo možnost (prim, draživ, dušiv, hotiv, glodav, ponujav, razdirav, tajiv, tarnav, upirav), čeprav je pravilna prva. Naloga pravopisa je namreč, da pisavo, kjer gre to brez sile, poenostavi, opre na podlago, ki je izobražencu nejezikoslovcu znana in razumljiva. Če tega ne napravi, ustvari v pisalcu občutek negotovosti in s tem zmedo v pisanju. Predstavljajmo si, kako bo tak človek gledal na to, da se na pr. piše razdiravec, toda podiralec, grajalec (dasi SP navaja tudi pridevnik grajdv), pa razgrajavec. Ali kako si bo razlagal pisavo mikavec (=■ tisti, ki mika lan) v zvezi s pridevnikom mikav (=■ popadljiv). Nejasna mu bo prav tako zveza med pridevnikom upirav (= uporen) in samostalnikom upiravec (Pl. »kdor se za čim upirat = kdor se za kaj poteguje). Kljub vsemu je pravopisna plat problema pri nominih agentis na -alec, -alka in -ilec, -iika razmeroma preprosta v primeri s pravorečno. Po splošnem pravilu bi se skupini -le- in -Ik- morali izgovarjati kot -lie-, -uk-. Iniamo pa prav veliko primerov, da se govori -le-, -Ik-, v mnogih pa izgovor omahuje med -uc-, -uk- in -le-, -lk-, tako da za vsak primer praktično res uporabnega pravila sploh ni mogoče postaviti. Slovenske slovnice se tega pravorečnega vprašanja niso dotikale in so med izjemami pri izgovoru trdega i ta imena delujočih oseb prešle z molkom. Breznik', § 43, 3 navaja med izjemami samo take samostalnike, pri katerih spada -l- k osnovi, ne pa k obrazilu (bulec, gulec, samohvalec, kruleč, moleč, pileč, selec, strelec, tulec, tulec, prišlec). Breznikov SP 1920 se na pravorečje ne ozira. SP 1935 določa (s. v. bralec), da pri novih in zvečine le knjižno rabljenih tvorbah izgovarjamo -/-, pri starih, domačih pa -џ- (brâifca, prebivâ^ua -.metdlca); v slovarju je pri vsakem takem samostalniku navedena tudi izreka. Isto pravilo je ponovljeno v SP 1937, § 21, 1. Novi pravopis pa kratko ugotavlja, da se izgovarjata -le- in -Ik- kot -yc-, -џк- v ljudskih, kot -le-, -Ik- pa v knjižnih besedah, pri mnogih besedah pa da je obojni izgovor, kakor je komu beseda domača ali umetna (§ 44, 1). To pravilo je v teoriji prav lepo, v praksi pa se pokažejo velike težave, ker se natančna meja med ljudskimi in knjižnimi besedami ne dâ zmeraj potegniti in ker pravilo sloni-na preveč subjektivni podlagi. Ker so avtorji SP izreko določali od primera do primera in niso imeli pred očmi celotnega materiala, je ta subjektivni moment še prav posebno poudarjen. Navedel bom primere, kako je izgovor različno podan celo pri zloženkah iz iste glagolske osnove (zaradi preglednosti so zaznamovani primeri tipa brauca, brauka z A. tipa letalca, letalka z B): morilec A: detomorilec, oletomorilec B; pokonleva-lec A: dokonlevalec B; kupovalec, na-, pod-, po-, prekupovalec A: dokupovalec B; nalivalec A: dolivalec B; iz-, odloievalec A: do-, razlolevalec B; iz-, na-, popoln je- valeč A: dopolnjevalec В; plačevalec, iz-, po-, davkoplačevalec A: doplačevalec В; iz-, na-, pre-, pri-, zapovedovalec A: dopovedovalec B; od-, pre- poraznašalec A, raznašalec, -ucal-lca: doprinašalec B; naseljevalec A: do-, poseljevalec B; na-, poskokov alec A: doskakovalec B; iz-, pred-, prevajalec A: dovajalec B; izvrševalec A: dovrševalec B; dajalec, iz-, po-, pro-, pre-, raz-, razpro-, zavdajalec, računo-, stano-, zakupodajalec A: hrano-, najemodajalec B; jemalec, na-, od-, pre-, zajemalec, službo-, stano-, zajmo-, zakupojemalec A: pozajemalec, hrano-, najemojemalec B; na-, o-, po-, raz-, zbiralec A, prebiralec, -1са1џса: iz-, odbiralec В; ob-, predelovalec A: izdelovalec В; na-, po-, s-, prekladalec A: iz-, od-, zakladalec B; preizkuševalec A: izkuše-valec В; pod-, po-, pri-, se-, zažigale с A: izžigalec В; lomilec, vlomilec, -џса1-1са: ledolomilec В; premetalec A: metalec В; iz-, po-, pre-, zapisovalec A: na-, o-, raz-, vpisovalec B; pre-, za-, zvijalec A: na-, od-, ovijalec B; nadlegovale с A: oblegova-lec B; razčiščevalec A: očiščevalec В; razkazovalec A: odkazovalec В; primerjalec, -џса1-1са: odmer jalec В; prevažalec A: odvažalec B; vralevalec, po-, prevračevalec A: odvračevalec B; raz-, uglaševalec A: oglaševalec B; izžemalec A: ožemalec B; napadalec A: padalec B; iz-, po-, pre-, pri-, raz-, žagan jalec A: podgan jalec B; razlila je v alec, -џсај-ка: pohlajevalec B; prikrajševalec, -џса1-1са: pokrajševalec B; iz-, na-, pod-, pred-, raz-, za-, zlagalec A: polagalec B; vlagalec, -џса1-1са; oiepševalec A: polepševalec B; prilizovalec A: polizovalec B; zatajevalec A: potajevalec B; pre-, stresovalec A: potresov alec B; uživalec, -џса1-1са: použivalec B; tekmovalec, -\ical-lca: predtekmovalec B; o-, pod-, po-, prekopovalec A: razkopovalec B; iz-, premišljevale с A: razmišljevalec B; pomnoževalec A: razmnoževalec B; porazdeljevalec A, razdeljevalec, -цса!-1са: razpredeljevalec B; bojevalec A: sobojevalec B; prosilec, -џса1-1са: soprosilec B; ustvarjalec A: soustvarjalec B; zavarovalec A: varovalec B. Manj občutne so razlike v primerih, kakor svetovalec, odsvetovalec A: posvetovalec, -џсај-1са; preskrbovalec A: oskrbovalec, -џса1-1са; izsiljevalec A: posiljevalec, -Ifcal-lca; naznanjevalec A: oznanjevalec, -\ica!-lca; prepričevalec A: pričevalec, -џса1-1са; skrivalec, zakrivalec A: prikrivalec, -џса1-1са; od-, poraz-, pre-, pri-, priza-, v-, znašalec A: raznašalec, -џсајЛса; posojevalec, izposojevalec A: razposojevalec, -ucal-lca; rezov alec, ob-, pod-, po-, v rezov alec A: razrezov alec, -ucal-lca; zaukazo-valec A: ukazovalec, -цcal-Ica; izpraševalec, povpraševalec A: vpraševalec, -цса!-1са. Očitno je, da so te razlike zašle v SP bolj ali manj mimogrede ali nehote, ker avtorji niso najpoprej zbrali celotnega gradiva s tega področja in ga obdelali. Razlike je treba odpraviti na ta način, da se za vse te primere predpiše enak izgovor z -u-, ker tudi sicer pri nominih agentis na -alec, -alka in -ilec, -ilka prevladuje -u-nad -1-. S tem bi bilo to poglavje znatno poenostavljeno. Nadalje bi bilo treba pri takih samostalnikih pokazati več liberalnosti, da se izognemo enostranosti, v katero nas subjektivni moment lahko prav hitro zapelje. Ni dobro, da se striktno predpisuje -le-, -Ik- za primere, kjer izgovor vsaj nekoliko omahuje, bolje bi bilo, da se zanje dopuščajo obojne oblike. Naštejmo samo nekaj takih primerov: drsalec, grajalec, jadralec, jahalec, kopalec, krotilec, načrtovalec, nakazovalec, osvajalec, plavalec, letalec, snažitec, točilec itd. Mislim, da bi vsi samostalniki na -ovalec, -evalec prenesli obojni izgovor, in takih je precejšnje število. Ce bi na ta način prerešetali vsa nomina agentis, ki pravopis sedaj zanje predpisuje v izgovoru -/-, bi se njih število zelo zelo zmanjšalo in pravorečni problem bi pri njih postal občutno manj zamotan. S tem bi se odstotek primerov z -u- močno dvignil, kar bi bilo v skladu s tendenco, ki se kaže v narečjih in ki ji konec koncev tudi SP 1950 ni nenaklonjen. To nam pokaže primerjava s SP 1935. Za samostalnike: kljubovalec, ločilec, napadalec, obdelovalec, ponarejevalec, slušalec, spoznavalec, tekmovalec določa SP 1950 -uc-, -uk-, SP 1935 po -le-, -lk-. Nekaj jih je tudi takih, za katere sedanji Pravopis dopušča obojni izgovor, SP 1935 pa samo -1-: iskalec, plesalec, posredovalec, prelec in cedilec. Prav redki so zgledi, da SP 1950 dopušča obojni izgovor, SP 1935 pa samo -џ-(gasilec, kadilec, maščevalec). V nekaj primerih pa se je novi pravopis odločil za -l-V nasprotju s SP 1935, in sicer hranilec, plezalec (1935: hraniuca, plezauca) ter borilec, poveličevalec, tožilec in vršilec (1935 povsod na prvem mestu -lea in šele na drugem -џса). Posredno bi prišla tu v poštev še samostalnika malikovalstvo in prebivalstvo (kot izpeljanki iz imen za delujoče osebe); zanju je sedaj predpisan -/-, poprej pa -џ-. Vprašanje zase, vendar manj zamotano, je izgovor pri pridevnikih na -Iski, -Ini ter pri samostalnikih na -Inik ter -Inica. Fr. Tomšič OBVESTILO Za slavnostno številko je uredništvo prejelo še naslednje prispevke: 1. Marja Boršnik: Fragment o Kersnikovem mladostnem delu. 2. Stanko Bunc: Pogled v slovensko onomastiko. 3. Ivan Orafenauer: »Turki pred Dunajem«. 4. Ivan Grafenauer: Kako se je natisnila prva slovenska knjiga? 5. Alfonz Gspan: Griin-Prešernova Benečanska trojka. 6. Franc K. Lukman: Ob Slovenskem biografskem leksikonu. 7. Mirko Rupel: Reformacija in naša literarna zgodovina. 8. Mirko Rupel: Novo Trubarjevo pismo. 9. Anton Slodnjak: Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe. III. Problem Gazel. 10. Janko Slebinger: Zupančič kandidat za tajništvo »Slovenske Matice«. t Ker je bila za letnik določena količina papirja do zadnjega porabljena, nismo mogli objaviti teh prispevkov že v tej številki; objavljeni bodo v novem letniku. Z napovedjo na tem mestu jih vključujemo v jubilejni zbornik, avtorje pa prosimo, da nam ta izhod iz neprijetne zadrege oproste. Uredništvo Z* ^ Milan Grošelj (Ljubljana): Abundantni refleksivni zaimek in medij. — Le pronom réfléchi abondant et la voix moyenne .... Franc Grivec (Ljubljana): Frisingensia V....... Anton Bajec (Ljubljana): O pridevniških obrazilih -in in -ov d'adjectif -in et -ov en Slovene......... Jakob Solar (Ljubljana): Spir antični nosnik v slovenščini. — La nasale spi- rante en slovène (2 tableaux).................429 — Les suffixes 414 419 421 ZAPISKI IN GRADIVO - NOTES ET DOCUMENTS Jakob Solar (Ljubljana): Fran Ramovš. I. Življenje. — Biographie ... 441 Zvonko A. Bizjak (Ljubljana) : Fran Ramovš. II. Delo. — Bibliographie . . . 446 Enrico Damiani (Roma-Napoli): Cultura slovena in Italia. Appunti bibliografici 458 Jakob Kelemina (Ljubljana): Kazaz, kosez. — Explication étymologique . . ■ 464 Janko Kotnik (Ljubljana): Štekanje. — Une particularité dialectale .... 466 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE — COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE Ernst Dickenmann (Bern): Stefan Hrabec, Nazwy geograficzne Huculščyny. Krakôw 1950 ..............................................468 Franc Tomšič (Ljubljana): Nomina agentis v knjižni slovenščini. Opombe ob Slovenskem pravopisu 1950. — Nomina agentis en slovène littéraire. En marge du Slovenski pravopis 1950 ...............471 Sporočilo..........................476 SLAVISTIČNA REVIJA Izdajajo Slavistično društvo v Ljubljani, Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature pri Slovenski akademiji REVUE DE SLAVISTIQUE Publie par la Société de Slavistique de Ljubljana, l'Institut de la langue slovène et l'Institut des littératures de Г Academic slovène Urejajo — Rédacteurs: ANTON OCVIRK, FRAN RAMOVŠ, JOSIP VIDMAR Pri urejanju tega zvezka je Frana Ramovša nadomeščal Jakob Solar Pour la rédaction de ces Mélanges M. Fr. Ramovš a été suppléé par M. Solar Rokopisi naj se pošiljajo na naslov — Prière d'adresser les manuscrits à: ANTON OCVIRK, LJUBLJANA, Murnikova 24 Naročila in reklamacije sprejema — Les abonnements sont reçus par: DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, LJUBLJANA Tiska — Imprimé par: TRIGLAVSKA TISKARNA, LJUBLJANA Celoletna naročnina 300 din — Abonnement par an 300 Dinars