Jos. Kostanjevec: Mladostni spomini
MED BUBJO je naletaval iiov sueg. Zgodaj se je bilo zvecerilo, tema je polegla po čumnati, a iz velike jieci se je širila mehka dobrodejna toplota. Ded Sta-riha je sedel ob peči z otroki svojega sina, nekam zamišljen in nenavadno molceč. Toda, ko se je bilo dodobra stemnilo, je čudovito oživel in spregcvoril: ¦> Otroci, ko pride mrak v izbo, me nic ne moti in dela tudi niinam, dokler mati ne prinese luči, Tak cas vam ratl kaj povem, da se iz mojega pripovedo-vanja kaj koristnega naučite!«
Otroci so se bliže prunaknili k dedu, da bi bolje slišali, in so se Se tesneje stisnili k peči. Oed je začel pripovedovati:
»Blizu trga v prijazni gorski vasici je tekla moja zibelka. Bili ste nekoč že z menoj tam gori vsi; videli ste borno kočo, ki je prva razprostirala nad menoj svoj krov; videli ste za njo trato, ki je videla prvo moje veselje in prve moje skrbi. Še zdaj mi je v spominu sleherni grm ondi, sleherno zatišje, kjer so se vsako Ieto pokazale prvi vijolice dolgo prej nego po drugih krajih; še zdaj ridim t dračjii ob vodi kosovo gnezdo, ki ga je znosil sleherno leto že v marcu, ko so drugod hruli še zimski vetrovi čez poljane in je še ledena skorja oklcpala vsako jutro potoke in mlakc po rjavih travnikih.
Nekega leta je pa uenadoma narasel hudournik, ko so se h\\\ kosu mladiči komaj iziezli iz jajčec, in L odnesel jih je z gnezdom Tred t široko rcko. Stal sem I na bregu in videl stara dva, kako sta se plašno pre-I letavala, kako iskala in iztikala za mladiči. Vse sta I preobrnila, a riikjer ni bilo nobciiega sledu za njimi. I Stari jc po brezuspešnem iskanju zletcl na višck ob-I potočne vrbe in se oziral navzdol po potoku. Za njira I je prišla tudi ona. Drug poleg dmgega sta strmela na L veji v nemem obupu. Od nikoder se ni prikazalo, kar I sta iskala. Čez dolgo sta tiho odietela, njiju senca se I je zazibala v jutranjem solncu in zginila. Drugo leto " ju ni bilo več nazaj, v dračju se ni zgenilo nieesar več. Koliko setn videl poznejc ljudi, ki so si bili ustva-t     rili  s  težkim  delom  in  trudom  lastno  domačijo.  ki   so
bili dolgo srečni na cloinači grutli. a prišla je nesreča — ne sauia. druga za drugo — iu izpraznile so se faise ter snivale zapuščene in žalostne. In vselcj, kadar je zginil tak rod, sem se spomnil kosovejja gnezda v dračju ob vodi in njegove usocte...
Moj očc je bil dninar. Imel je siccr malo njivico in kos vinograda, a tn ga ni mojrlo živiti. Bilo nas je v drnžini preveč, namrec petero, poleg o^-eto in raatere še jaz in dvoje sester. Obdeloval je pa oče svojo njivo in vinograd kar miraogrede, zgodaj zjutraj. predcn je odhajal clrupara na dclo. Dclal pa je ves teden dan aa dnevom in zasiužil toliko, da nismo bili nikdar lacni, pa tudi ob nedeljah ne bosi in raztrgani. Oce, niož (rdega razoronejrn obraza, širokih obokauih prsi in močnih žuljavih rok, mož raskavega glasu, je imel srce mehko kakor otrok. Kolikokrat je to mehko srcr pokazal nehote in nevede, doatikrat cclo med tem, ko ^as je kregal, nepokorne in lahkomiselne otročaje.
V malein prostoru pri kuhinji je bilo pri nas po steuah vse polno tičjili kletk iii v njih najraznovrst-^ejse ptice. Kako jim je oče stregel!
Vse je sam opravil pri njih, krmil jih. jiin čistil in snažil kletke. Zato se je razlegalo po nasi hiši petje ud Tanega jtitra do poznega večera. Ko so v liiso posijali še zlati solačni žarki, ni bila vaŽa domačtja več skromna koča, ampak razkoŠna palača. kjer so goreli blesteči lestenci in svirali najboljsi godci. Sda-soma je oče tudi mene naučil, da sem znal streči ptičem in delal sem to z vclikim veseljem. »Kdor nima ptic rad, ni dober človek,« je oce vcčkrat rekel. -Le glej jih, kuko so hvaležne za tisto majhno postrežbo, ki jitti jo naklanjaš. Dasi so tako majhne in nežne, vendar ti v žalosti razveselijo srce.* Nedelja je liila pri nas najsrečnejšj rlaa. Ko so drugi posedali po krČmah in popivali, zapravljali svoje zdmvje in imetje, smo bili mi z očetom doma in smo si dali opraviti pri kletkah iti pticah, da smo izvršili vse to. česar nismo mogli izvrsiti med tednom. Edtnost in Ijubczeu sta vladali v aaši koči. Razen ptic so bil** tudi dobre knjige v nasi hiši vedno nakopičene na naši beJi javorovi mirA. Tudj tzposojali smo si jih, kjerkoli   smo  rnopli.   Redke  so bilc  št*  v  tistih   časih
knjige — največ je bilo Moliorjevih — a znali smo mikavne dobiti tudi, ako I>i bilc pocl zemljo. V tej reči je pa bila na svojem praveni mestu naša dobra mati, ki nam je Čitala vsak večer in ob nedeljuh in praznikili na glas% dokler nismo začeli boditi v solo in sc nisino naučili čitati. Potem smo se mcnjavali. Ia skoro tepli sino sc, kdo bo smel čitati prvi. Res. Iepo jc bilo tistikrat naše življenje. Teklo jc inirno iii gladko kakor reka v dolini. bi!o je čisto in nekaljeno kakor gorski studcnec, globoko iu polno kakor morje. Tako neznatna kooa, tako molo posestvice, da bi ga bil skoro preskočil šestleten otrok. a videlo se je v njein vse tako veliko in lepo, kakor je velik in lep vesoljni svet.«