Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) »Ne vem. Morebiti zlato iskat ali srebro. In inženjer bi najbrž naj preiskal najdišče.« »Menda ne —. Uld Firehand se razume na take reči bolje ko vsak inženjer,« je dejal cornel. Ni opazil, da se je izdal in da dobro pozna Old Firehanda. »Najprvo mislita obiskati Buttlerjevega brata.« »Kaj pa je njegov brat?« »Velikansko farmo — veleposestvo — ima v državi Kansas. Tisti inženjerjev brat je menda silno bogat človek, se zdi. Živino in žito je prodal v New Orleans in brat inženjer je šel po denar.« »In sedaj se vrača iz New Orleansa?« «>Da.« Cornelu so se zableščale oči, pa brž jih je povesil in ne on ne kateri njegovih tovarišev se ni izdal, kako važna je za nje novica o denarju. Malomarno je pravil: »Da, v Kansasu so farmerji silno bogati —. In tisti inženjer je prejel gotovo veliko vsoto. Ima denar pri sebi?« »Da.« »Nepreviden človek —!« je hlinil cornel. »Koliko pa je?« »Šepetal je o devet tisoč dolarjih v bankovcih.« »Saj pravim, neprevidnež —! Takih vsot vendar nihče ne nosi po zapadu —! Cemu pa so banke —! Če ga dobijo v pest trampi, je vendar izgubljen!« »Ne! Ne našli bi ga!« i »O, trampi so prekanjeni ljudje!« »Ampak tam, kjer ga ima skritega, ga gotovo ne bodo iskali!« »Ste čuli, kam ga je shranil?« »Da. Skrival je, šepetaje je govoril, pa sem le za cse zvedel. Hrbet sem jim obračal, niso pa pomislili, da stojim pred ogledalom in da vse vidim.« »Hm —! Ogledalo je varljiva reč —! Tisto, kar je pred ogledalom na desni, je v ogledalu na levi in narobe!« »Tega nisem opazil in takih reči tudi ne razurnern, pa kar sem videl, sem videl!« »No, kam pa je skril denar?« »Kazal je star bowieknife — zakrivljen lovski nož — z votlim ročajem, V njem ima denar.« »Tako —?« je dejal cornel malomarno. »No, take reči nas seveda ne zanimajo. Nisrco trampi, ampak pošteni Ijudje. Le žal, da sem se zmotil v orjaku. Pa podoben je farmerju, ki mislimo pri njem stopiti v službo, in tudi ime mu je kakor farmerju.« »Njegov brat je morebiti. Sicer pa nima samo inženjer denarja pri sebi, tudi črnobradati je govoril o veliki vsoti. Prejel je denar za les in ga bo razdelil med tovariše, ki so rafterji.« »Tako —?« je zategnil cornel in skrival svoje veselje za dolgočasnim obrazom. »No ja, tudi drvarji zaslužijo —. Kje pa delajo pravzaprav tisti ljudje? Bi človek še pri njih poskusil in poprašal za delom —.« »Ob Black bear riverju — Reka črnega medveda —. Ne vem, kje bi bila tista reka —.« ;> »Pa jaz vem. Blizu Touloija se izliva v Arkansas. •1 Ali je Tomova družba številna?« f »Krog dvajset ljudi šteje, sami izbrani ljudje so, je pravil. In tudi tisti zabavni človek v usnjati suknji ima denar, cel kup nuggetov.« »Kam pa tisti potujc?« »Tudi na zapad. Bi le rad vedel, čemu vlači toliko zlata s seboj na zap°d —! V divjini vcndar ne potrebuje zlata!« »Zakaj pa ne? Tudi na zapadu ima človek svojc polrebe in si tudi lahko marsikaj kupi. Na primcr v fortih — trdnjavah —, v skladiščih, od pedlarjev — krošnjarjev — in drugod. Pa tisti ljudje me, kakor rečeno, nič ne zanimajo. Le tega ne razumem, po kaj potuje tisti inženjer v gore —. In še celo hčerko je vzel s seboj —, Kaj bo z njo v gorah in divjini?« »Njegova edinica je. Zelo ljubi očeta, noče se ločiti od njega. In ker namerava oče izostati za dolgo dobo, — celo koče si mislijo postaviti v gorah — se je končno odločil in vzel tudi njo s seboj.« >Koče —•? Tako je dejal?« »Da.« »Več koč?« »Da.« »Za njega in za hčerko bi zadostovala ena sama koča —. Najbrž ne bodo sami —.« In zamišljen je pridjal, bolj za sebe ko za črnca: »Bi le rad vedel, kaj nameravajo v gorah —.« »Tudi črnobradati je poizvedoval, pa Old Firehand mu je rekel, da bo že še zvedel.« »Skrivajo —! Najbrž so našli bonanzo — zlato najdišče — skrivaj jo bodo preiskali in rudo kopali, če se bo izplačalo —. Res nisi zvedel, kam so namenjeni?« »0 tem žal niso govorili. Zdi se pa, da pojdeta z Old Firehandom tudi Droll in črnobradati. Spoznali so se šele danes, na krovu našega parnika, rnislim, in se tako dobro razumejo, da so si celo kabine izbrali drugo poleg druge. Na številki ena stanuje inženjer, na številki dve Old Firehand, tretjo kabino ima Črni Tom, četrto Droll, peto pa mali Fred.« »Fred —? Kdo je Fred?« »Tisti fant, ki je prišel s teto Droll.« »Je njegov sin?« jjf ^Mislim, da ne.« »Ni$i slišal njegovega rodbinskega imena?« »Ne.^ - "¦;>*. »Čemu pa potuje z Drollom?« »Tudi ne vem.« »Kje so ;kabine?« »Na levici.« »Kje pa spi dekle z materjo?« , »Tisti dve sta nastanjeni v damski kabini.« „ »Dobro! Vseeno mi je, kje so kabine, zmotil sem se v tistih Ijudeh. Le pomilujem jih! V kabinah je zatohlo, mi na krovu pa uživamo sveži zrak, kolikor ga hočemo. Na krovu naj bi rajši spali! Si ne morejo pomagati?« je pridjal sočutno. »O pač. Tudi v njihovih kabinah je zrak kolikortoliko dober. Sneli so šipe in jih nadomestili z gazovino, — redko tkanino — ki skozi njo prihaja dovolj svežega zraka z reke.« »Tako —? Z gazovino so nadomestili šipe —? Hm—!« ' _: ;.>. Pomišljal je pa dejal: "' »Gazovina je seveda boljša ko šipa —. Zrak propušča, komarji pa ne morejo skozi.« »Za nas,« je godrnjal črnec, »seveda ni tako dobro poskrbljeno —!« »Kje pa spite?« »Tamle spodaj!« je pokazal na lino, ki je držala v podkrovje. »Le kadar je službujoči častnik izredno dobre volje, nam dovoli, da smemo poleči po krovu. Spodaj v podkrovju pa je smrdljiv zrak, ki bi se v njem človek kar zadušil, posebno ob vročih dnevih, kakor še na primer danes.« »Hm —! Seveda —! In — povejte,« je pridjal kakor mimogrede, »ali se pride iz vaše spalnice v podladje?« »Da. Po stopnicah.« .iii'^- »Je lina v podladje zaprta?« »Ne. Ni treba, da bi bila. Nerodno bi bilo, če bi jo morali na vsaki postaji odpirati in zapirati. V podladju je namreč shranjena prtljaga potnikov.« »No, — pa vse to mc nič ne zanima. Popraševal sem samo takole mimogrede. Pijtc! Dovolj je šc žganja!< (Dalje sledi.)