Poštnina plačana v gotovini. LETO LIH. ŠTEV. 9.-10. Slovenski Pravnik Glasilo društva „Pravnika*' v Ljubljani VSEBINA: I. Dr. Josip Agneletto: Prva knjiga novega italijanskega držav- ljanskega zakonika................. 213 2. Dr. Josip Globevnik ml.: Odpovedna pni i< a in §$ 111? in 1118 odz. 228 3. Miloš Lečnik: Vršilci dolžnosti državnega tožilca...... 234 4 Dr. Rudolf Sajovic: Naše najvišje sodišče......... 239 3. Dr. Božo škerlj: Določitev spolne zrelosti dekleta v biologiji in kazenskem zakonu................ 242 6. Književna poročila.................. 24s T. Razne vesti..................... 260 Prilogi: Odločbe kasacijskega sodišča v civilnih stvareh III. št. 604 do 619 (p. 13, str. 193—208). Odločbe kasacijskega sodišča v kazenskih stvareh II. št. lil do 36S (p. 22. str. 337—352). V LJUBLJANI 1939 UREDNIK: DR. RUDOLF SAJOVIC Tiskali J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. — Odgovoren L. Miknš. Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika" v Ljubljani, Bleivveisova cesta 16/1 Izhaja mesečno. — Naročnina 60 Din na leto. Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik" v Ljubljani). Naročnina za »Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Poslužijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na „Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno ha blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Slovenski Pravnik 1.1909 do 1922 a 36 Din, posamezne številke a 3 Din. Slovenski Pravnik 1.1923. dalje a 70 Din, posamezni snopiči (dvojne številke) po 12 Din, št. 11 do 12 1.1935 po 25 Din. Odločbe kasacijskega sodišča v civilnih stvareh, II. knjiga po 70 Din, posamezne pole, kolikor so v zalogi, po 3 Din. Mnenja o Predhodnem načrtu državljanskega zakonika za Kraljevino Jugoslavijo. Cena 70 Din. Posamezne pole po 3 Din. Spomenica na drugi Kongres pravnika po 25 Din. Spomenica Kongresa pravnikov 1939 po 45 Din. Dr. M. Dolenc: Simbolična pravna dejanja in izražanja med Slovenci — po 12 Din. Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča po novem zakoniku o sodnem kazenskem postopanju — po 15 Din. Dr. Fr. Skaberne: Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki — po 12 Din. Uporedna slavenska pravnička terminologija — po 30 Din. Slovenski Pravnik Leto L1IJ. Ljubljana, oktobra 1939. Štev. 9 —10. Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika. Dr. Josip Agneletto. S kr. odlokom 12. decembra 1938 je kralj in cesar Viktor Emanuel odobril na predlog ministra-fruvar ja državnih pečatov Solmija prvo knjigo novega italijanskega državljanskega zakonika, ki je stopil v moč 1. julija 1939 namesto prve knjige sedanjega zakonika iz leta 1865. Minister Solmi je zaključil svoje poročilo na kralja z besedami: „Nov zakon, na katerega Vas prosim, da stavite svoj visoki podpis, predstavlja drugi1 temeljni kamen zakonodajnega dela, ki ga vrši fašistična vlada dosledno, skrbno in vztrajno, zato da bo mogla Italija z večjo sigurnostjo hodi/ti po poteh imperija, ki so ji začrtane od njenega slavnega poslanstva." Za razumevanje vodilnih misli, na katere se opira nova fašistična zakonodaja, ne bi bilo odveč, poznati ideologijo fašistične države, kakor jo je zamislil, kakor jo pojmuje in kakor jo hoče sam Benito Mussolini; kot predgovor k statutu narodne fašistične stranke, ki je bil odobren s kr. dekretom 28. aprila 1959 št. 515, je napisal Mussolini v osnovnih potezah politično in socialno doktrino fašizma in je dejal o fašistični državi: — Glavni temelj fašistične doktrine je zamisel o državi, o njenem bistvu, njenih nalogah in njenem končnem namenu. Za fašizem je država a b s o -1 u t, nasproti kateremu so poedinci in skupina r e 1 a t i v. Poedince in skupine je „možno zamišljati" le, kolikor spadajo v okvir države. Liberalna država ne vravnava materialnega in duhovnega razigravanja in razvoja skupin, ampak se omejuje na registracijo rezultatov; fašistična država pa ima svojo poselino zavest, svojo posebno voljo; zato se imenuje »etična" država. Fašizmu ni država nočni čuvaj, ki se briga samo za osebno varnost državljanov; ravno tako ni organizacija v zgolj materialne svrhe, ki naj bi zajamčila 1 Novi kazenski zakon in novi zakon o kazenskem postopanju sta stopila v moč 1. julija 1931. 214 Pivu knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika. neko blagostanje in neko relativno miroljubno sožitje, za kar bi bil nazadnje dovolj tudi kak upravni svet; ona ni niti tvorba srole politike, ki bi bila brez stikov z materialno in kompleksno življenjsko stvarnostjo poediricev in narodov. Država, kaikor jo fašizem pojmuje in uresničuje, je duhovna in moralna tvorba, ker konkretizira in uresničuje politično, pravno in gospodarsko organizacijo nacije. In taka organizacija je v svojem postanku in razvoju izraz duha. Država jamči za notranjo in zunanjo varnost, ali ona je tudi čuvar in prenašalec narodovega duha iz roda v rod, kakor je bil v vekovih izoblikovan po jeziku, po šegah in navadah in po svoji veri. Država ni le sedanjost, ampak je tudi preteklost in zlasti bodočnost. Dužava, katera živi preko kratkih mej individualnega življenja, predstavlja imanentno (prirojeno) zavest nacije. Liki, v katerih se države odražavajo, se spreminjajo, neobhodna potreba po državi pa ostane. Država vzgaja državljane k naravnim krepostim, jim vceplja zavest njih poslanstva, jih vzpodbuja k skupnosti; spravlja v skladnost s pravico njih koristi, ki posreduje miselne pridobitve na polju znanosti, umetnosti, prava in človeške solidarnosti: dviga človeka od elementarnega življenja divjih plemen k najvišjemu izrazu človeške moči, ki se odraža v imperiju; ona izroča vekovom imena mož, ki so padli za njeno nedotakljivost ali zato, ker so se odzvali njenim zakonom; ona stavlja bodočim rodovom, ki bodo prišli, za vzgled vojvode, ki so razširili njeno ozemlje, in genije, ki so ga razsvetlili s svojo slavo. Fašistična država je volja moči in oblasti (imperija). Rimljanska tradicija je tu istovetna z zamislijo moči. V fašistični doktrini ni imperij samo teritorialni ali vojaški ali merkantilni pojem, ampak tudi duhovni in moralni pojem. Mogoče je namreč zamišljati si imperij, to je nacijo. ki naravnost ali posredno vodi druge narode, ne da bi si bila priborila niti kvadratnega kilometra zemlje. Za lašizem je stremljenje po imperiju, to je po ekspanzivnosti nacije, izžarevanje vitalnosti; njegov kontrast, to je politika odrekanja, je znak propadanja: narodi, ki se prebujajo in vstajajo, so imperialistični, narodi, ki izumirajo, so o d p o v e d n i k i. Ko klone državna misel in ko prevladajo razkrajajoča in sredobežna stremljenja poedincev ali skuprn, tedaj se bližajo tudi državne tvorbe narodov k zatonu. Tako je zamišljena fašistična država. Tn ker bi morali biti zakoni verno zrcalo države, zlasti ko urejajo na civilnem polju sožitje državljanov in posegajo v najglobokejše skrivnosti človekovega dejanja in ne- Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika. 215 lutnja, od rojstva tja do smrti, oglejmo si določbe o osebah in rodbinskem pravu v fašistični zakonodaji. Namen teh vrst je. seznaniti jugoslovanske pravnike z novimi pravnimi določbami, ki so bile sankcionirane z novim zakonom, ne le ker gre za civilni zakonik korporativno ustrojene države, ampak tudi za zakon, ki je plod nove dobe in nove ideologije, ki stoji v diametralnem nasprotju z nekaterimi osnovnimi idejami Napoleonovega kodeksa, na katerega se je naslanjal drž. zakonik iz leta 1865. Dočim je bila zamišljena Napoleonova zakonodaja na individualističnih principih gospodarsko neomejene prostosti poedin-'•ev v skladu s pridobitvami francoske revolucije, kolikor ni recipirala rezultatov rimskega in občega prava, podreja v fašistični zakonodaji stremljenje po socialni solidarnosti interese poedincev prevladujočemu interesu skupine, to je nacionalne države. Ta osredotočit je in potencira politično, juridično in gospodarsko organizacijo cele nacije. Zato ne varuje nova zakonodaja predvsem individua. ampak vedno in povsod višje in trajne interese narodne skupnosti, ki gredo preko kratkega življenja poedinca. Tako tudi prva knjiga novega državljanskega zakona o osebah in 'rodbinskem pravu. I. Splošne določbe o uporabi zakonov. Novi zakon obsega v prvih 21 členih splošne določbe o uporabi zakonov. Njim sledi prva knjiga drž. zakonika: O osebah. Pri vsej prikrojitvi tega zakona novemu duhu in novemu pojmovanju pravic in dolžnosti, je zakonodavec splošno ohranil tehnično strukturo in tudi besedilo starega civilnega zakonika, ki se je delil v tri knjige: O osebah, o stvareh, o lastnini in njenih spremembah in o pridobitvi in prenosu lastnine in drugih pravic na stvareh. Splošne določbe in one o uporabi zakonov so ostale bistveno nespremenjene. So to določbe o ireti oaktivnosti zakonov (čl. 2), o neraztegljivosti kazenskih in izjemnih zakonov na primer in čas, ki niso v njih izrecno določeni (čl. 4), o preklicu zakonov le s poznejšimi zakoni (čl. 5). Na novo je formulirana določba o inozemcih (čl. 6), ki določa: „Inozemec uživa iste civilne pravice kot državljan pri dani reciprociteti, ako specialni zakoni drugače ne določajo. Ta določba velja tudi za inozemske jurisiične osebe." Enakopravnost tedaj ni absolutna, kakor se je domnevalo na podlagi čl. 5 starega civ. zakonika iz 1865. te* 216 Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika. Ostala je nespremenjena določba čl. 6, sedaj čl. 7: „Stan in pravna sposobnost oseb ter njih družinski odnošaji se ravnajo po zakonih države, kateri pripadajo." Drugi odstavek čl. 7 vsebuje deloma modificirano določbo starega čl. S. ki se glasi: „ Vendar se inozemec, ki napravi v kraljevini pravni čin, za katerega bi bil nesposoben po svojem državnem zakonu, smatra sposobnega, ako bi bil kot državljan po ital. zakonu za to sposoben, izvzemši družinske, zapuščinske in darilne zadeve ter razpolaganje z nepremičninami v inozemstvu." V teh zadevah je inozemec v kraljevini dolžan spoštovati zakone svoje države. Osebni odnošaji med soprogoma različnih državljanstev (čl. 8) se ravnajo po zakonih one države, ki jima je bila skupna po poroki: drugače pa po soprogovem državnem zakonu ob času poroke. Tale zakon je merodajen tudi za imovinske odnosa je med poročenci (čl. 9). Nasledstva pri premičninah ali nepremičninah se ravnajo ipo zakonih države, kateri je zapustnik pripadal (čl. 15); ravno tako tudi daritve (čl. 14). Za pogodbene obveznosti (čl. 15) so merodajni zakoni Eogodnikov, ako so jim skupni: drugače pa krajevni zakon, jer je bila pogodba sklenjena, ako niso stranke drugače določile. Oblika pravnih poslov med živimi in oblika poslednje volje se ravna po krajevnem zakonu, kjer je bil čin izvršen (čl. 16); ali po zakonu, ki je merodajen za vsebino čina, kakor tudi po zapustnikovem zakonu ali po zakonu strank, ako je obema skupen. Za objavno obliko pravnih poslov so merodajni krajevni zakoni, kjer se nahajajo stvari, na katere se posli nanašajo. Kazenski in policijski zakoni ter zakoni javne varnosti so obvezni za vsakogar, ki se nahaja na državnem ozemlju (čl. 18). Zakonodavec je hotel izključiti zveriženje zakonov in onemogočiti njih tako zvani „circulus inextricabilis" s tem. da je v čl. 20 določil, da se imajo uporabljati določbe le inozemskega zakona, kadar se italijanski zakon nanj sklicuje, ne da bi se upoštevalo njegovo sklicevanje na kak drugi zakon; niti ne tedaj, ako bi se nanj skliceval sam italijanski zakon. Nespremenjen je ostal končno (čl. 21) stari princip čl. 12, da ne morejo nikakor imeti veljave v kraljevini zakoni, določbe ali ukrepi inozemske države, ali privatne določbe ali pogodbe, ki so v nasprotju z javnim redom in z dobrimi šegami. Prva knjiga novega italijanskega državljanskega zakonika. 217 Gre tu za smisel, ki se odteguje precizni zakonodajni definiciji, ker se pojmi časovno spreminjajo. Bodi n. pr. omenjeno, da spadajo pod pojem javnega reda (ordine pub-blico) tudi novi rasistični zakoni v obrambo italijanske rase. 11. Fizične osebe. Prva knjiga novega zakona je rezultat dolgega in napornega dela. začetega s preliminarnim načrtom, izdelanim od kraljeve komisije za reformo zakonov in predloženim ministru-čuvarju pečatov septembra 1930. Ta načrt je bil razposlan v oceno vrhovnemu sodišču, državnemu svetu, prizivnim dvotrom, univerzam in odvetniškim sindikatom. Na podlagi opazk in opomb je izdal odbor pravnikov pod ministrovim predsedstvom končni osnutek, ki je bil predložen julija 1936 parlamentarni komisiji. Ta je delo pregledala ter ga popolnila: nazadnje je izšel končni načrt, ki mu je ministrstvo, preden je postal zakon, dalo sedanjo obliko. Zakon se odlikuje v primeri s prejšnjo zakonodajo po svoji jedrnatosti in točnosti v izražanju, za kar gre zasluga Dosebno ministru Solmiju, ki ni le opravil zadnje redakcije besedila, ampak cesto posegel v bistvo poedinih od parlamentarne komisije sprejetih določb. Prva knjiga civ. zakona se deli v 14 poglavij (nadpisov) in obsega 449 členov. Pričenja se s poglavjem o fizičnih osebah, ki vsebuje mnogo določb, katerih dosedanji zakon ni poznal. Zakonodavec je pri tem sledil principom moderne zakonodaje, ki so jih akceptirale tudi druge države (Nemčija, Švica, Brazilija, Mehika, Kitajska in Poljska). Pravna sposobnost osebe je podana z rojstvom (čl. 1) in pravice, ki jih zakon priznava spočetemu bitju, zavise od njegovega rojstva. Kraljeva komisija je črtala postulat. da mora biti novorojenec tudi za življenje sposoben, kakor je to zahteval stari zakon; ministrstvo je pa bilo v končnem osnutku ta postulat vzpostavilo, češ da je treba, da novo bitje pokaže, pa bilo tudi v najmanjši meri, sposobnost za življenje, ako hoče postati pravni subjekt. Temu nasproti se je parlamentarna komisija postavila na stališče, da je človek subjekt zakonov že od trenutka svojega rojstva; kar se pa dedne sposobnosti tiče, je pridržala dednemu pravu, da odloči, ali 6858; S. Z. IV. 223, X 5661 — Spr. R. 196. 17* 232 Odpovedna pravica in §§ 1117 ter 1118 odz. ta rok, ki gre itak v dobro nasprotniku, lahko poljuben, ni treba, da bi bil ravno zakoniti odpovedni rok.1" Opora za to mnenje, da ostvarjanje pravic iz omenjenih §§ odz. ni pridržano izključno tožbi in rednemu postopku, ampak da je možno isto vršiti tudi z odpovedjo po predpisih rabokupnega postopanja, je dana v samem zakonskem sedežu t vari ne in v besedilu zakona. Zadevni predpisi se namreč v odz. nahajajo pod zaglavjem o prestanku rabokupnega razmerja „z odpovedjo" (marg. rubr. § 1115), kar že samo na sebi dopušča zaključek, da je odpoved v teh primerih možna. Tudi sam § 1117 odz. govori o pravici rabokupca. odstopiti od pogodbe celo pred potekom dogovorjenega časa ..brez odpovedi". A maiori ad minus je tedaj dopusten sklep, da je odpoved prav tako dopustna. Ker pa tudi odpoved ..razdere" pogodbo in ker med § 1117 in § 1118 odz. ni razen v osebi upravičenca in drugačnih odpovednih razlogov nobene procesne razlike, velja isto tudi za § 1118 odz. Vendar iz vidika civilnega procesa ta odpoved ni popolnoma enaka oni, ki razvezuje za nedoločen čas sklenjeno rabokupno razmerje. V praksi, ki se zaradi enostavnosti in hitrosti rabokupnega postopanja v primerih §§ 1117 odn. 1118 odz. namesto tožbe rada poslužuje odpovedi, je vprav ta točka kritično mesto, ker se ti dve odpovedi zenačujeta. To rodi bistveno napako, ki jo tudi prvostopna sodišča cesto prezro, kar ima za posledico, da že izvedeno drago prvostopno postopanje pade na drugi ali tretji stopnji samo zaradi napačno sestavljene odpovedi. Načelna razlika od običajne odpovedi je tolikšna, da se tej odpovedi — sicer neupravičeno — že pridaja svojstvo tožbe tako, da naj bi to sploh ne bila več odpoved v smislu določb cpp.11 Medtem ko vsebuje odpoved v smislu § 657 cpp. le oznamenilo rabokupne stvari, oznamenilo časa, ko mora rabokupno razmerje prestati, in končno nalog za izročitev ali prevzem stvari, mora biti v odpovedi iz §§ 1117 in 1118 odz. naveden tudi odpovedni razlog. Ta odpoved mora imeti naracijo z označbo enega ali več izmed onih v zakonu naštetih dejanskih učinov, ki opravičujejo predčasno razvezo. Odpoved, ki vsebuje označbo, da se z njo predčasno razklepa za določen čas sklenjeno rabokupno razmerje, ali se šele na razpravi dožene, da gre za tako razmerje, je nesposobna za razpravljanje ter je treba takoj 1,1 Khrenzweig 1. c: Klang- 1. c., plenarna odločba stola sedmorice ?, dne 2. junija 1932, št. 2986. 11 Odločba dun. vrh. sod. od 6. aprila 1932. SZ. XIV. 48. Odpovedna pravica in §§ 1117 ter 1118 odz. 233 razpravo zaključiti, prigovorom ugoditi ter odpoved razveljaviti, ne da bi se o kasneje navajanih razlogih iz cit. §§ sploh razpravljalo. Razlog temu tiči v eventualni maksimi, izraženi v § 657 cpp., po kateri mora nasprotnik odpovedujoče stranke takoj navesti vse prigovore, ki jih ima zoper odpoved, ker je sicer z njimi prekludiran. To je pa že tehnično nemogoče, če taka odpoved nima označbe pravnega razloga. Saj stranka, ki naj vloži prigovore, ne ve, iz katerega izmed onih zakonitih razlogov §§ 1117 odn. 1118 odz. nasprotnik rabokupno razmerje predčasno odpoveduje. Na drugi strani je tudi teoretično vsaka naknadna sprememba in popolnitev že vloženih prigovorov' nedopustna (§ 657 cpp.), in bi v nasprotnem primeru bilo vrženo iz temeljev odpovedno postopanje samo. Prav tako je vsaka1 sprememba odpovedne vsebine (tedaj tudi nova navedba odpovednih razlogov) in odpovednega predloga (§ 550 cpp.) v »teku razprave nemogoča. Odpoved, dasi vsebuje poleg točk, označenih v § 657 cpp. tudi naracijo, ni po svojem značaju tožba, ampak odpoved, za katero so mer oda j ni posebni procesualni predpisi o postopanju v rabokupnih sporih (§§ 655—671 cpp.). Navajanje odpovednih razlogov šele na razpravi, ker jih odpoved ne vsebuje, pa je vsekakor sprememba vsebine, ki je dopustna le pri tožbi, ne pa pri odpovedi. Končno bi tudi stranki, ki navaja prigovore, bila zaradi načela eventualnosti onemogočena vsaka obramba proti odpovednim razlogom, navedenim šele po vloženih prigovorih na sami razpravi.12 Spor o opravičenosti vloženih prigovorov se rešuje s sodbo. Tudi ta sodba ustanavlja exjceptio rei iudicatae, ki preprečuje nov proces o isti stvari med istima strankama. Ista stvar pa je podana le tedaj, če ni samo predmet isti, ampak mora biti tudi zahtevek zasnovan na istem stvarnem in pravnem stanju. Zato je stranki, ki je v tožbi ali odpovedi navedla enega izmed zakonitih razlogov iz §§ 1117 odn. 1118 odz., a je s tem propadla, še vedno dana možnost uveljavljati drug tak zakoniti razlog v novi tožbi ali odpovedi, čeprav je isti bil podan že pred vložitvijo prve tožbe ali odpovedi. Na drugi strani pa ni izključena nova taka tožba odn. odpoved niti tedaj, če se uveljavlja ponovno isti zakoniti razlog, ki je že enkrat padel, če se ta nanaša na kasnejše časovno razdobje. Odpovedujoča stranka, ki uveljavlja kot odpovedni razlog zastainek plačila zakupnine ali 12 Odločbi stola sedmorice: z dne 8. januarja 1950. Rv 1053/29, VragoviČ I. 165: z dne 20. septembra 1938. Rv 719/38. 234 Vršilci dolžnosti državnega tožilca. potrebo, da se poslopje znova gradi, in s tema razlogoma propade, more vložiti novo odpoved iz istih razlogov, če zakupnik kasneje zopet ostane s plačilom v zamudi, odn. šele kasneje nastane dokazljiva potreba, poslopje znova graditi. Važno je, da morajo že v sami odpovedi, ki služi kot sredstvo za predčasno razvezo za določen čas sklenjenega rabokupnega razmerja, biti določno navedeni vsi odpovedni razlogi iz §§ 1117 odn. 1118 odz., ki se kot pravni temelj odpovedi nameravajo uveljavljati. Opozoritev na to okol-nost in pokaz na nekatera specifična svojstva te odpoved: sta glavni namen teh vrstic. Vršilci dolžnosti državnega tožilca. Miloš Lečnik. Dasi je kp. v veljavi že skoro deset let, še vedno ni bila izdana uredba, ki jo predvideva zakon o državnem tožilstvu (zdt.) z dne 21. marca 1929. Ta veleva v § 1. da sme minister pravde z uredbo ustanoviti pri okrajnih sodiščih posebne vršilce dolžnosti državnega tožilca (v. d. d. t.), jim odrediti področje in poveriti to dolžnost komu izmed sodnih pristavov ali sodniških pripravnikov dotičnega sodišča ali. če teh ni, komu izmed sodnega administrativnega osebja. Zaradi tega predpisa, po katerem je minister pravde le pooblaščen, ne pa dolžan, da izda to uredbo, v zvezi z določbo § 25 zdt., da v pokrajinah, kjer so bili že doslej opravitelji državnega pravdništva, isti ostanejo še nadalje, dokler ne stopi v veljavo kp., odnosno dokler ne izide v § 1 predvidena uredba, je postalo vprašljivo, ali so v Sloveniji sploh še opravitelji drž. pravdništva, oziroma v. d. d. t.* Temu nasproti je predsedništvo apelacijskega sodišča \ Ljubljani z razpisom z dne 15. junija 1958, Su 449—4/35-6. izdalo vsem sodiščem navodilo, da je tamkaj, kjer je bil ob času, ko je stopil zdt. v moč, opravitelj drž. tožilca, isti ostal še naprej; ako pa je njegovo poslovanje iz katerega koli 'razloga prenehalo, pa ni postaviti novega opravitelja, marveč posluje sodišče brez njega v smislu § 375 kp. To da izhaja * Tako je stol sedmorice v odločbi z dne 14. februarja 1959. Kre 28/59, izrekel, da opravitelji drž. tožilstva poslujejo še nadalje, dokler minister pravde ne predpiše predvidevane uredbe, in da morajo ti prisostvovati ustnim razpravam, kar da izhaja iz § -5 zdt. Vršilci dolžnosti državnega tožilca. 235 iz preudarka, da kp. za okrajna sodišča ni usvojil absolutnega obtožbenega načela (§ 575), nadalje iz določbe §§ 588/5 in 379 kp. in § 1 zdt. Zaradi tega da več ne veljajo določbe §§ 87 do 114 izvršilne uredbe z dne 19. novembra 1875, niti glede postavljanja opraviteljev, niti glede njih začasnega nadomeščanja. Nadalje da tudi iz § 25 zdt. ne izhaja, da bi se morali ali mogli postavljati opravitelji po določbah citirane izvršilne uredbe, posebno ker je v § 27 zdt. rečeno, da z dnem 1. aprila 1929, odnosno z dnem razglasitve zdt. v Službenih novinah prestanejo veljati vsi predpisi o stvareh tega zakona. Pri razmotrivanju tega načelnega vprašanja, važnega za postopanje pri okrajnih sodiščih, si je treba točno predvidevati, da pravi § 25 zdt., da opravitelji drž. pravdništva ostanejo še nadalje, dokler ne izda minister pravde uredbe po § 1 istega zakona. Določba § 1 (sme ustanoviti) je oči-vidno v nasprotju z določbo § 25, ker se v § 1 daje ministru pravde na prosto, da ustanovo v. d. d. t. uvede po svojem preudarku ali pa tudi ne, dočim določba § 25 (ostanejo, dokler ne izda...) z gotovostjo predpostavlja, da se ustanovijo v. d. d. t. Izgleda docela nerazumljivo, kako je mogel zakonodavec podaljšati obstoj te pravne ustanove do nekega termina, o katerem je negotovo, ali bo sploh nastopil, oziroma do nekega dogodka, čigar nastop je popolnoma odvisen od volje uredbodavca. Od pravilnega tolmačenja navedenih dveh določb pa je — vsaj deloma — odvisno, ali bodo v. d. d. t. uvedeni v celi države ali ne. Kaj torej velja? Uvaževati je pri tem nedvomne zenačitvene namene za-konodavca, ki gotovo ni hotel dopustiti, da bi le v nekaterih pokrajinah za trajno obstajala neka pravna institucija, v ostalih pa ne. Istotako je treba upoštevati, da je uredboda-vec izdal mnogo kasneje, kot je izšel zdt., z dne 21. marca 1929, dve uredbi, ki se bavita podrobno s področjem v. d. d. t., in to uredbo o poslovnem redu za kazenska sodišča (kpr.). zlasti pa uredbo o poslovnem redu za državna tožilstva (tpr.). obe z datumom od 21. novembra 1929. Uredbodavec sam je torej predpostavljal oživotvorenje institucije v. d. d. t. za celo državo, tolmačil torej določbo § 1 tako, da se vršilci dasi potem pravilno tolmači posamezne določbe, deloma v nasprotju s svojimi splošnimi izvajanji. — Str. 259. Pisec vidi nasprotje med § 75, odst. 7., in § 88 in trdi, da velja § 88 samo, kadar se stečaj ne uvede ali odpravi, ker je samo en upnik, ne pa tudi, ker imovina ni zadostna za pokritje stroškov stečajnega postopanja. Zakon se res ne izraža jasno, kajti po § 77 se stečaj ne uvede ali se odpravi, če niti z ozirom. na jamstvene zaveze zadružnikov ni pričakovati pokritja omenjenih stroškov, § 88 pa govori o nezadostni stečajni masi. Drugo ni točno rečeno, mišljeno je isto, kar v § 77. Če niti iz jamstvenih zavez ni pričakovati pokritja stroškov, se stečaj ne uvede ali odpravi, izvede pa se postopek po §§ 79 do 87. Nasprotja torej ni. — Iz sicer dobro obdelanega poglavja o reviziji bi omenil samo trditev (str. 284), da revizija obsega samo poslovanje po poslednji reviziji, le „superre-vizija" lahko tudi že pregledano poslovanje. To je pretesno. Posli se z revizijami ne prekinjajo, temveč teko naprej; pri prihodnji reviziji se lahko pokaže, da prej neopažena napaka sega nazaj ali da je vsaj v zvezi s prejšnjim poslovanjem, ki samo zase morda ni bilo napačno. Pojma „superrevizije" zakon ne pozna; najhrže misli pisec na izredne revizije, ki seveda lahko izrecno obsegajo več razdobij. V vsakem novem zakonu se pojavljajo številni dvomi; pri zadružnem zakonu jih je tem več, ker je bil v zadnjih trenutkih pred sprejemom na mnogih mestih tako globoko spremenjen. Zato navedene pripombe knjigi ne zmanjšujejo pomena in uporabnosti, namen jim je le, opozoriti prakso na dvome in pripomoči, da bo nova izdaja knjige, ki pride gotovo kmalu, čim boljša. Milan škerlj. Peric P. Ilija: Uredba sa zakonskom snagom o legitimacijama (poslovnim knjižicama) radnika i nameštenika i propisi za njeno iz-vršenje. Beograd, 1958. Str. 174, cena 30'— din. Knjižica obsega novo uredbo o poslovnih knjižicah z dne 24. marca 1938, ki je za vse službojemce enotno uredila vprašanje poslovnih knjižic in s tem ukinila dosedanje partikularne ali posebne določbe (pri nas določbe naredbe o gospodinjskih poslih in viničarske uredbe, poleg tega tudi § 120 zakona o zaščiti delavcev in §§ 307 do 311 ob. z.) ter pravilnik k tej uredbi z dne 14. julija 1938 in pa navodila z dne 14. oktobra 1938. Pisec je opremil navedene pravne vire z izčrpnim komentarjem in nekaterimi stranskimi viri, na koncu pa je pridejal še zgoščena lastna pojasnila novih ureditev, tako n. pr. o tem, kdo izdaja poslovne knjižice, o nje izpolnjevanju itd. Pisec se v svojem komentarju bavi vestno s številnimi vprašanji, ki jih je uredba povzročila posebno z ozirom na dosedanjo ureditev. Tako obravnava zanimivo vprašanje, kakšen vpliv ima nova uredba na kratko pred njo izdani pravilnik o izdajanju mornarskih knjižic in meni (str. 15), da ga je uredba derogirala (nasprotno mnenje v moji razpravi ..Poslovne knjižice", Organizator, 1938, 86); vsekakor pa je devogirauo, dasi ne izrecno, prav tako nedavno izdano navodilo o pri- 252 Književna poročila. navijanju poslovnih knjižic pomožnega osebja z dne 51. januarja 1958 (SI. Nov. 27/X), ki pa ni omenjeno. Dotika se tudi vprašanja (str. 27), ali ima službodavec pravico, zadržati poslovno knjižico; pravilno ugotavlja, da rabi službodavec knjižico samo ob vstopu službojemnika v službo, ko jo vpogleda in izvrši v njo potrebne vpise, dočim jo rabi službojemec nepretrgoma, n. pr. za izkaz pri ustanovah socialnega zavarovanja in tudi kot splošno legitimacijsko listino. Uredba poleg te splošne ustanovitve funkcije poslovne knjižice ne rešuje izrecno vprašanja, ali mora biti med trajanjem službenega razmerja shranjena pri službodavcu, dočim je nasprotno obrtni zakon v § 509, ki ga je ravno ta uredba ukinila, določal nasprotno, namreč da mora biti poslovna knjižica shranjena pri službodavcu. če torej grozi uredba vsakomur (t. e čl. 15), ki knjižico neupravičeno zadržuje, s kaznijo, poleg tega pa določa (4. odst. čl. 9), da mora službodavec vrniti knjižico službo-jemniku najdalj v 24 urah po razvezi službenega razmerja, s tem še ne ustanavlja, da bi se morala knjižica med trajanjem službenega razmerja nahajati pri službodavcu. Zato piščevo mnenje, da „je ostav-ljeno praksi, da ga ona reši na harmoničan način, t. j. u skladu sa pravilno shvačenim interesima radništva i poslodavca koji imaju interesa tla ih radništvo — sa poslovnem knjižicoin u ruci — ne napušta trenutno i bez odkaznog roka" po m. m. ni pravilno, ker po spremenjenem pravnem stanju in funkciji poslovne knjižice ta listina nikakor nima namena, da bi služila službodavcu kot sredstvo, da zadržuje službojemnika v službi. Tudi se ne morem strinjati s piščevim mnenjem, da so dolžni — poleg vpisov v poslovno knjižico — dati službo-jemnikom spričevalo o njihovi službi samo po § 121 zakona o zaščiti delavcev, in sicer samo, kolikor ne vršijo „poslov višje vrste" po 2. odst. § 5 tega zakona, ker so ostale določbe obrtnega zakona o spričevalu (§§ 249 in 250), ki dajejo tako delavcem, kakor tudi nameščencem pravico do spričevala, v veljavi tudi po uveljavljenju uredbe o poslovnih knjižicah, posebno, ko sta 2. in 5. odst. § 309 ob. z., ki ju je ta uredba ukinila, sama navajala na § 249 istega zak. Pravilno opozarja pisec na to (str. 65), da velja glede nameščencev po tej uredbi, ki jim daje posebno listino, namreč legitimacijo, poseben pojem nameščenca, namreč pojem nameščenca po zakonu o pokojninskem zavarovanju nameščencev. Peričev komentar tega važnega, sedaj enotnega poglavja našega delovnega prava je skrbno in temeljito delo, ki ne dokazuje samo piščevih strokovnih odlik, marveč bo tudi izvrstno služilo praksi. S. B. Dr. Blagojevic Borislav: Osncvi nauke o državljanstvu. Geca Kon. Beograd 1938. Str. 148. Pisec je znan po svojih strokovnih delih iz področja civilnega materialnega in procesnega prava. V okviru problemov mednarodnega civilnega prava ga zanimajo tudi vprašanja, vezana z državljanskim stanjem pravnih subjektov. Obdelal jih je v razpravah, priobčenih v Arhivu za pravne i društvene nauke, Mjesečniku in Pravosudju. To ga je napotilo, da je napisal sistem našega pozitivnega prava o državljanstvu pod gornjim naslovom. Upravičenost dela najbolje izpričuje dejstvo, da je ono prvo te vrste, čeprav je minilo že deset let, odkar smo dobili zakon o državljanstvu. Piščev namen je bil, kratko in jasno obdelati določbe zakona ter jih teoretično sistematsko presvet-liti v luči njegovih vodilnih idej. da bi tako bil dobljen trden oslonec za odločanje primerov, glede katerih je praksa doslej kolebala. Da bi ta načela prišla do kar najbolj prijemljivega izraza, se je spustil Književna poročila. 253 pisec pri orisu posameznih problemov našega pozitivnega prava o državljanstvu tudi v splošnejša teoretska razpravljanja ne samo pravne ter pravnoprimerjalne, temveč tudi obče sociološke odnosno pravno-sociološke narave. Prav ta prvina piščeve obdelave snovi posebno-usposablja knjigo za priporočljiv učni pripomoček. V uvodu obravnava pisec pojem državljanstva, važnost njegove ustanove, mesto vede o državljanstvu v sistematični klasifikaciji disciplin, pravno naravo državljanstva, njegovo dokazovanje ter končno-podaja izvore našega prava o državljanstvu. Pravilen je piščev nazor, da spada veda o državljanstvu po svojem predmetu, ki je temeljna ustanova, enako važna za zasebno kakor za javno pravo, v okvir ustavnopravne vede. Knjiga je nato razdeljena na štiri dele. Prvi trije slede sistematiki zakona o državljanstvu in se bavijo s pridobitvijo-državljanstva, s prenehanjem državljanstva in s prvobitnim oblikovanjem jugoslovanskega državljanstva. Četrti del razpravlja o konfliktih in kolizijah državljanstva, ter posebno obravnava pravni položaj oseb brez državljanstva ter oseb z več državljanstvi. To je logični zaključek dela, ki ilustrativno kaže pomen državljanstva za posameznikov pravni položaj. Medtem ko piscu sama snov prvega in drugega dela ni mogla zadati posebnih težav, saj ima zakon jasne in-odrejene določbe in je za njih razumevanje na razpolago še komentar dr. Pirkmajerja, kateremu gre prav poseben pomen zaradi dejstva, da sta komentator in tvorec osnutka zakona o državljanstvu ista oseba, je zahteval tretji in četrti del mnogo truda. Posebno v tretjem delu, kjer je bilo treba prikazati sistematično številne, vprašanja državljanstva tičoče se odredbe mirovnih in drugih mednarodnih pogodb, je prišla piščeva erudicija in temeljitost do popolne veljave. Nočem kakor koli manjšati nesporno vrednost prikazanega dela, vendar mislim, da je prav, če opozorim na nekaj podrobnosti. Na str. 25 in 26 uporablja pisec promiscue izraza pozakonjenje (legitimacija) in pri-rodjenje. Ne morem presoditi, ali to jezikovno ustreza srbskemu izrazoslovju. Vendar v obravnavani materiji ta raba nikakor ni srečna, ko uporablja zakon izraz „prirodjenje" za pojem naturalizacije, ki je svojstven način pridobivanja državljanstva, popolnoma različen od načina pridobivanja s pomočjo legitimacije. Na str. 26 pisec potem sam zoperstavija oba načina pridobivanja glede na njih obseg, tako-da se na isti strani enkrat uporablja izraz ..prirodjenje" za pozakonjenje, drugič za naturalizacijo. To jasnosti pojmov pri čitatelju, ki snovi še ne pozna, gotovo ne more biti v prid. Na isti strani se mi zdi tudi slabo oblikovan sledeči stavek: „... pozakonjenje mora biti uči-njeno od oba roditelja bilo samo od oca, jer inače, t. j. ako je ono učinjeno samo od majke, ono neče uticati na državljanstvo pozako-njenog lica: ono zadržava državljanstvo matere". Menim, da bi bil ta stavek lahko izostal, ker ne pove ničesar. Zakaj pravno pomembno-je samo, ali je pozakonitev nastala po naših v poštev prihajajočih partikularnih pravnih predpisih in ali je nezakonski oče naš državljan, te --ta ti dve dejstvi podani (saj je legitimacija tudi samo dejstvo, učinek, ki avtomatično nastopi na osnovi norme objektivnega prava, če so izpolnjeni za to potrebni pogoji), potem se smatra doslej nezakonsko dete našega državljana in tuje državljanke za našega državljana od dne rojstva, če je mlajše od 21. leta (§ 8). Na str. 4-3-imenuje pisec prehodno odredbo § 58 z. o drž. „nepozitiven" predpis, ker ni več izvedljiva odnosno ker je danes že brezpredmetna. S tem izrazom se ne strinjam, kajti pozitivnost in uporabljivost sta dve popolnoma različni kakovosti piavneg predpisa. Nr. str. 45 in 46 uporablja pisec izraz ..banovina", ki je teritorialni pojem mesto pravilnega iz- 254 Književna poročila. raza za oblastvo odn. oblastvenega organa, ki bi bil banska uprava odn. ban. Na str. 47, 76 in 81 proglaša pisec odredbe čl. 35, 5v4, 56, odst. 1 in 58, odst 1 uredbe ministrstva notranjih poslov za izvajanje zakona o državljanstvu z dne 28. decembra 1928 za nezakonite, češ da pomenijo po svoji vsebini prekoračenje zakonske pooblastitve, dane v § 63 z. o drž. Te trditve se mi zde z ozirom na ohlapnost pooblastila („PoobIašča se minister notranjih poslov, da z uredbo predpisuje bližje ¦odredbe za izvajanje tega zakona") precej tvegane in bi osebno ne delil piščevega naziranja glede nezakonitosti čl. 35 in 54 uredbe. Zakaj pisec navaja na str. 76 čl. 58, odst. 1 uredbe, ne razumem, mogoče gre za tiskovno napako, kajti zveze med to določbo in piščevimi izvajanji ni. Vsekakor tej odredbi ni mogoče očitati nezakonitost, saj samo razlaga prvo izjemo načelne norme § 29 zakona o državljanstvu, dočim razpravlja pisec v besedilu o drugi izjemi, ki jo ta norma še predvideva. Najbolj tehten je ugovor proti zakonitosti odst. 1, čl. 56 uredbe. Vendar je jasno, da je ta odločba samo hotela popraviti, odnosno točneje odrediti normo § 29 zakona o državljanstvu, ki je gotovo po pomoti ohranila tako široko dikcijo, kar že kaže analogija po § 10 istega zakona. Končno to tudi ni osamljen primer v odnosu zakona in njegove izvedbene uredbe. Omembe vredna je piščeva teza na str. 85, da je treba razumeti pod civilno službo tuje države v smislu § 32 z. o drž. ne samo državno službo v striktnem pomenu besede, temveč tudi vsako opravljanje javnih funkcij v okviru raznih samoupravnih <)bla.stev, organiziranih v tuji državi. Interesantna je tudi piščeva razlaga (str. 37) izraza ..brakom vezana žena", uporabljenega v avtentičnem zakonskem besedilu. On pravi, da je mišljen „punovažno dej-stvujuči brak", da ta izraz zato ne obsega ločitve zakona od mize in postelje. Pisec ta svoj nazor opira na nasprotni argument iz § 43 z. o drž. Vprašanje je, če je taka razlaga nujna, če ni predpis §43 specialen. V tem primeru njegov smisel ne bi bil prosto raztegljiv na druge primere, kjer zakon govori o „brakom vezani ženi" kot n. pr. v § 12. Izvedbena uredba ima na več krajih opravka s tem pojmom in dosledno uporablja značilni besedni obrat „udata odnosno brakom vezana žena." Nesporna piščeva zasluga je, da je te probleme obeležil, kajti niso samo teoretično zanimivi, temveč tudi praktično važni, zato sem jih tudi omenil. Brez dvoma bi bili prišli piščevi vidiki do še večje veljave, če bi jih bil mogel podpreti bodisi s pritrdilnimi ali odklonilnimi odločbami pristojnih oblastev. Končno bi bila knjiga še pridobila, če bi bil pisec na koncu podal kratek pregled domače literature, ki se bavi z vprašanji o državljanstvu in če bi morebiti še naštel kakšna važnejša tujejezična splošna dela o pravni ustanovi državljanstva. To so obenem edine opombe, ki jih je mogoče pristaviti temu lepemu in uspelemu delu. Dr. Gorazd Kušej. Dr. Torggler Kari: Stadtrecht und Stadtgericht in Klagenfurt. Beitrage zur Geschichte des Verfassungsrechtes in den oesterreichi-schen Alpenlandern. Kommissionsverlag Ferd. v. Kleinmaver; Klagen-iurt, 1937. Strani 128. Ni, da bi šele poudarjal važnost te knjige za nas Slovence. Saj je okolica Celovca zibelka prve slovenske države, pa od postanka in propasti le-te do konca srednjega veka tako bore malo vemo iz njene pravne zgodovine. Tudi naznanjena knjiga za vprav omenjeno dobo ne prinaša mnogo novega, pač pa za dobo od početka novega veka pa do konca 18. stoletja. Pisec dela ni novinec v pravni zgodovini. Po poklicu odvetnik v Inomostu, se je povzpel že po svojih preddelih do znamenitega pravnozgodovinskega raziskovalca. Seveda mu je Celovec nudil prav lepih virov v svojih arhivih, ki jih je pa še izpopolnil Književna poročila. 255 tudi po dunajskih in deloma graških. Kakor kaže podnaslov te monografije, je šlo pisatelju v glavnem za prikaz procesualnega prava. Vprav s te strani pa je stvar zelo težavna, ker treba črpati iz praktičnih primerov in iz njih najti pravilno prečiščeno sintezo. Recepcija rimskopravnega procesa pa obče pravo se borita zoper nemškopravni proces še vedno, četudi gre za čas po 1. 1533. pa do dobe Jožefa II. Značilno je, da je ostalo dolgo časa omenjene dobe pri dvojnem tipu: Mestna pravda (Stadtrecht) je eksistirala poleg mestnega sodišča (Stadtgericht). Prva, mestna pravda, starejši tip, je poslovala za meščane kot take, vendar je moral biti punctum višji od 10 fl po vrednosti. Drugo, mestno sodišče je bilo sprva kazensko sodišče, pa se je udejstvovalo sčasoma tudi kot splošno sodišče za tujce. Ker se je pa vprav po tej strani odlikovalo po okretnejšem in bistrejšem poslovanju, so se še drugi prebivalci Celovca razen meščanov zatekali k njemu, zlasti spričo dejstva, da je bilo itak enako zasedeno kot mestna pravda (mestni sodnik z nekaterimi člani mestnega sveta). Leta 1680. je mestna pravda sploh prenehala poslovati. Instance so bile poslej —: magistrat — svetniki — vlada notranje Avstrije. Torggler polaga največjo važnost na to, kako se je proces začel, vršil, končal, kako se je prisojeni zahtevek izterjal; rimskopravni vplivi na proces so bili neznatni. Tudi pravna pot po pritožbi in stečajni postopek se obravnavata. Naj omenimo, da je tudi postopek glede^ posojilnih pisem s klavzulo o „Landschadenbund" orisan. Vse to bo pravni zgodovinar, ki se hoče baviti z dokaznim postopkom naših mest (gl. spis poročevalca o Brežicah iz skoraj iste dobe v ZZR XII.), primerjal, pa mu bo dobra pomoč za pravilno presojo. Torggler omenja tudi narodnostno stran; odklanja vplive „von slavischen Rechtsgedanken" na sodni postopek v Celovcu, dasi priznava, da gre za obmejno mesto v jezikovno mešanem območju. To si razlaga tako, da so bili tudi Slovenci v Celovcu vešči nemščine. Samo enkrat, v 1. 1631. je našel zabeležbo, da se je toženec zagovarjal „windisch". Navzliv tej konsta-taciji bi vendarle sodili, da se v tisti dobi morda le ni tako malo govorilo pred mestnim sodiščem v slovenskem jeziku. Saj tedaj ni bilo še nacionalizma v modernem smislu besede, niti ni bilo nekako „manj-vredno", če se je govorilo slovenski. Saj so tudi fevdniki prisegali svojim gospodarjem v slovenskem jeziku, seveda, ker drugega jezika niso znali, in to v isti dobi in v isti okolici Celovca, tako škofu v Krku. pa še v Gradcu notranjeavstrijski vladi. Vsekakor pa si je stekel Torggler tudi za našo pravno zgodovino svojih zaslug, ko nam je odkril pravdno postopanje mesta, obdanega s slovenskimi prebivalci, za dobrih 250 let, ki ne bo v mnogem različno od mest na ostalem slovenskem ozemlju. Dr. Metod Dolenc. Hiršl Jakov: O dokazu u gradjanskim parnicama. Zagreb. Naklada dr. Vjekoslava Čopa, odvetnika u Zagrebu 1939. Str. 444. Naznanjeno delo je izmed redkih jugoslovanskih knjig, ki obravnava monografično v velikem obsegu snov iz civilnopravdnega postopanja. Pozitivno pravo o dokazovanju si je izbral pisec, sodnik po poklicu, kakor pravi sam, zato, ker izpplnjuje dokazovanje največji del pravde in to tako časovno kakor tudi vsebinsko in ker je novi civilnopravdni postopnik vprav v materijo o dokazih vnesel pravcato revolucijo. Moderna načela o dokazovanju po novem po-stopniku da so naravnost v nasprotju z načeli stare legalitete (na nekdanjem hrvatsko-slavonskem področju). To vse da kaže dovolj, da je takšno delo bilo potrebno in to s stališča prakse kakor tudi teorije. Knjiga je razdeljena na tri dele. Prvi obsega v dvanajstih poglavjih splošne določbe o dokazovanju, drugi v sedmih oprostitve odn. olaj- 256 Književna poročila. šave od dokazne dolžnosti (?), tretji, najobširnejši, v šestih posamezna dokazila, v sedmem pa institut razodetne prisege, čeprav predstavlja v čl. 33 ucpp. urejena razodetna prisega civilnopravni zahtevek in ne posebne vrste dokazila v pravdnem postopku. V dodatku se obravnavajo predpisi o zavarovanju dokazov, o sodiščih in sodnikih v dokaznem postopku in o pravnih sredstvih v tem. Snov je obravnavana obširno in nudi zato več ali manj izčrpno obdelavo, tako da je po njej jasno, kaj je in kakšen bodi cilj dokazovanja. V tem pogledu bo knjiga vsekakor izpolnila piščevo pričakovanje. Pisana je živahno in se čita gladko. Nje posebnost, zlasti prvega dela, pa je, da sp navzlic zunanji sistematiki posamezna poglavja obdelana samo zase in kot posebne razpravice razvrščene v enote višje vrste. To seveda razbija strogo sistematiko in nemoten prehod pri obravnavanju snovi iz enega poglavja v drugega, ima pa hujšo posledico, namreč precej pogosta, obširna in celo večkratna ponavljanja enih in istih razpravljanj (n. pr. § 369 cpp. na str. 22, 39, 51, 176 si.; o indicih str. 30 si., 62; o poizvedbah str. 51, 102, 1C8, o primerjanju rokopisov sir. 207, 221, itd.) To se občuti tem bolj, ker jedrnatost in zgoščenost nista piščeva vzora. Ponavljanja pa vzbujajo cesto dvome, ker se do-tična razlaganja ne navajajo vselej izčrpno in zato sem pa tam tudi ne točno. Pri tem je pisec navzlic obširnemu razpravljanju izpustil nekatere stvari, ki bi jih bilo omeniti, zlasti ko je knjiga zasnovana tako široko. Tako opozarja na str. 194 ha predpise o overavljanju po pravnopomočnih pogodbah, a poleg § 407 cpp. ne omenja še § 289 np., ki je sedež te materije. Na str. 332 se govori o spiskih stalnih izvedencev, ki se vodijo na Dunaju, se omenja, da imamo pač uredbo iz 1. 1932., kako se postavljajo izvedenci v prisilni dražbi, pripominja pa se obenem, da take uredbe za področje civilnega pravdnega postopka še nimamo. Vendar pa prinaša na str. 554 pod črto opombo 526, v kateri se navajajo §§ 81, 82, 83, in 84 sp., ki govore o spiskih stalnih sodnih izvedencev in tolmačev pri naših sodiščih. Tu pa tam se je vtihotapilo v knjigo tudi nekaj naziranj, s katerimi se bo težko kdo strinjal. Na str. 13 se trdi, da kršitve zabrane novot po prizivnem sodišču ne utemeljujejo nobenega revizijskega razloga. Na str. 36, 100, da se more izvesti dokaz z izvedenci in ogledom, tudi če ni dokaznega predmeta, da za dokaz z listino običajno ni treba dokaznega sklepa (str. 57, 2C8). Netočna je trditev, da mora navesti sodišče v sodbi, katere dokaze je zavrnilo (str. 8?), in da je v nekih primerih treba dokazni sklep utemeljiti (str. 95). To ne bo držalo, utemeljitev spada v sodbo, iz te se mora videti, zakaj ponujenih dokazov ni bilo treba izvesti. Stavek o tem, doklej gre pravica izbere pri alternativnih obligacijah, je tako nejasno stiliziran, da se ne izve, kaj je prav v konkretnem primeru. Sem bi bilo pritegniti še predpise izvršilnega prava (§ 17), ki urejajo to vprašanje. Izvajanja o zaslišavanju priprostih sospornikov kot prič in strank (str. 264) ne bodo povsem pravilna. Na str. 215, 255, 256 se govori o nepopolnem dokazu s trgovinskimi knjigami, dnevniki in sklepnimi listi mešetarjev. Z razliko popolnih in nepopolnih dokazov je cpp. pometel (§§ 391 in 368 cpp.). Ce so te knjige in zapiski vodeni tako, kakor zahteva zakon, velja tudi glede njih svobodna dokazna ocena. Navzlic vsemu temu je treba priznati, da se pisec v materiji dobro spozna in da jo podaja na ne malo mestih vprav nazorno. Njegova razgledanost po literaturi pa se omejuje, kakor se to pač opaža pri večini jugoslovanskih pravniških pisateljev, skoro brez izjeme na sistematična in eksegetična dela, a še ta ne vsa, dočim se razprave in članki po največ niti ne omenjajo. Mislim, da to ne more biti v prid razvoju domače literature. Za vsako pravno panogo, ki se izživlja tako Književna poročila. 257 rekoč v praksi, je seveda zelo važna tudi judikatura. le se poslužuje tudi pisec, a le dunajske, dočim domače ne navaja. Prav tako se po nepotrebnem sklicuje in navaja mnenja in izreke nekdanjega dunajskega pravosodnega ministrstva. Kar je bilo tega dobrega, je prešlo že davno v literaturo in judikaturo in dobilo tamkaj konkretnejši, uteme-ljenejši izraz. Omeniti pa treba, da tudi to ni posebnost samo našega pisca, ampak skoro splošnost naših piscev sploh. Kdor hoče pokazati, da piše s širšim obzorjem in bolj poglobljeno, se poslužuje takih tujih virov, ki se niti v tujini ne smatrajo več za take, na domače, ki jih je tudi nekaj, pa pozablja. Dasi knjiga ne prinaša novih razkritij, jo je treba vendarle po-' zdraviti in priporočiti. Že zato, ker obravnava na široko zelo važno in obširno snov iz civilnopravdnega postopanja iz enotnega vidika in ker nudi s tem vpogled v bistvo našega dokaznega postopka, ki je v mnogih predelih naše države res naravnost nasproten poprej veljavnemu. Zato želim, da bi se s knjigo seznanili vsi, ki imajo kakor koli posla s civilno pravdo. Dr. Rudolf Sajovic. Dr. Hclzmann Hugo: Unifiziertes Handelsgesetzbuch im Konigreich Jugoslavien. Samozaložba. Zagreb 1938. Str. 251: broš, cena din 100, Že drugi nemški prevod našega novega trgovinskega zakona, ki mu je prevajalec dodal kratek predgovor in kratko stvarno kazalo. V predgovoru razvitim mislim ne bi mogel povsem pritrditi, prevod sam pa žal prav tako malo ustreza nekoliko večjim zahtevam kakor prevod Dorothe v. Ehrenvvnlla (gl. „Pravnik" 1938, str. 2~i4). Z izvirnikom v roki sem pregledal 86 paragrafov. Samo za 3 se da reči, da je prevod brezhiben, za 34, da je smisel zadet, prevod pa premalo spreten: za 28 treba reči, da so v prevodu manjše netočnosti, v 21 paragrafih je zgrešen smisel ali pa so v njih hujše, včasih prav hude napake (§§ 105, 111, 116, 141, 151, 185, 195, 231, 261, 276, 311, 361, 386, 401. 431, 451, 461, 467, 472, 486, 4%). Terminologija je vobče bolj dosledna kot v omenjenem prejšnjem prevodu, povsem dosledna ali zadeta pa tudi ni. „Zanimanje" je „Beruf", „Stand" in ,,Beschaftigung": „u vidu privrednog zanimanja" je različno prevedeno v § 1 in § 76; „stvarni vložki" so prav „Sacheinlagen", v § 191 pa „Sachwerte": „udruženje za revizije" je prav „Revisionsvereinigung" v § 309, na drugem mestu pa „Treuhandgesellschaft": .,važi" ali ..vredi" redno „kann angesehen vverden" mesto „gilt" (fikcija, ne pa prosta domneva); „odgovornost" nekajkrat „Verantwortung" mesto „llaftung"; zamenjano je „prevre-nirno" s „privremeno" in „povremeno"; „uprava" je „Verwaltung". „Vorstand" in „Vervaltungsausschuss": vrste nadzornih ustanov niso povsod strogo ločene; „Osobene koristi" so „persbnliche Vorteile" mesto „besondere Vorteile": ,.sporedna povremena nenovčana davanja" naj bodo „kleinere prov isorische" — ali „zeitweise-Leistungen, die nicht in Geld bestehen". V tretje gre rado, kakšen bo prihodnji prevod, če ga nčakamo? M. Škerlj. Timoškin Vladimir: Nužna odbrana. Sarajevo 1959. štamparija »Bosanska pošta". Str. 66. Pisatelj te knjižice je sekretar vrhovnega sodišča v Sarajevu, torej že po svoji službi v- stalnem stiku s praktičnim pravosodstvom v najvišji instanci: zanima ga pa posebno kazensko pravo. Plodovi tega njegovega zanimanja sta — poleg manjših razprav — že dve od njega izdani zbirki sodnih odločb. V pričujočem novem, samostojno izdanem delu ga vidimo zopet kot marljivega opazovalca, kako se vrši pravo-sodstvo najvišjih instanc glede vprašanja, ki ga smemo šteti za eno izmed najvažnejših v kazenski praksi. Posebna prednost dela je logična 258 Književna poročila. razčlenitev podvprašanj, dalje upoštevanje spornih rešitev podvprašanj v jugoslovanski književnosti, slednjič kritična motritev teh rešitev in njih primerjanje z judikati naših najvišjih sodišč. Želeli bi pač izčrpnosti pri uporabi judikatov, ki bi bila pač dosegljiva, saj slovenščina jugoslovanskemu pravniku ne more biti ovira. Judikati, ki so v Odločbah našega Slov. Pr. tiskani (gl. n. pr. št. 193, 237) niso niti omenjeni. Tudi pogrešamo omembe nekoliko razprav, ki bi bile dobre opore za oceno pisateljevih trditev, n. pr. glede oblike sodbe v primerih, če zakon odreja, da „storilca ni kaznovati". Na drugi strani pa odobravamo, da se je pisatelj v svoji de lege lata pisani brošuri čisto oprostil sicer tako priljubljenega navajanja citatov iz razprav ali knjig tujcev. Naš sodnik, branilec, pooblaščenec mora znati vešče razložiti naše pravo, zraslo iz naših prilik, za naše potrebe. Tujemu pravu vsa čast, ampak ono ne sme biti podlaga za tolmačenja naših norm, razen, če se vidi iz materialij k zakonu, da je naš zakonodavec namenoma posnemal tuje pravo. Brošuro toplo priporočamo praksi, pa tudi vsem, ki se hočejo seznaniti z obravnavanimi, precej zamotanimi problemi silobrana. Dr. Metod Dolenc. Spomenica IX. glavne skupščine kongresa pravnikov Kraljevine Jugoslavije v Rogaški Slatini in Mariboru od 25. do 27. septembra 1939. Uredil Fran Orožen. Ljubljana. Izdal Stalni odbor kongresa. 1939. Str. 207. Cena 45 din. Tri tedne pred nameravanim letošnjim kongresom je izšla običajna Spomenica. V knjigi so opisane po kratkem predgovoru priprave za kongres, na kar je priobčen članek „Velik pomen Slovenske Štajerske za našo pravno zgodovino." Nato se vrste referati, ki so bili pripravljeni za letošnjo skupščino. Na temo „0 potrebi reforme davčnega in taksnega prava so napisali referate dr. Dušan J o v a n o v i č—J o 1 i č, dr. Zlatko Herkov in dr. Viljem Krejči. O ,,Reformi predpisov o odgovornosti udeležencev pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog ali na zasebno tožbo" sta podala referata dr. Ivan A n d r e s in dr. Luka K r a v i n a. O ..Razširitvi upravno-isodne zaščite" so poslali referate dr. Ivo K r b e k , dr. Anton Kržišnik in Bogdan M a j s t o-rovič. O civilnopravni temi ..Zakonita ureditev obročnih poslov" sta napisala referata dr. Vladoje R i ž n a r in dr. Juri Štempihar. Letošnja skupščina je odložena, jugoslovanski pravniki pa imajo možnost, h gornjim referatom izjaviti še pred skupščino kritične misli. Na ta način bi bilo delo v sekcijah pripravljeno, kakor še nikoli ni bilo. Annuario di diritto comparato e di Studi Legislativi, XIV, lase. 4. Vsebina: Vallindas P., L'evoluzione dottrinale intorno al problema del-1' interpretazione delle convenzioni internazionali di diritto privato e di diritto internazionale privato. — Van Houtte J., Del Marmol Ch., Svn-these de la literature juridique belge. Annees 1936—1939. — Sommari di Legislazione internazionale: Anni 1936—1937. Dr. Bajič S.: O štrajku sa zauzimanjem fabrika. Pos. odtis iz Arhiva, LV, 5—6. Dr. Dolenc Metod: Boža Markovič — pokretač institucije uslovne osude. Posebni odtis iz Arhiva. LV, 5—6. Dr. Kulaš J.: Problem pravnih lekova u krivičnom pravu. Beograd. 1939. Str. 222. Cena 20 din. Maklecov A.: Statika i dinamika u tipologiji zločinaca. Pos. odtis iz Arhiva, LV, 5—6. Dr. Matijevič Ivo — dr. Culinovič Ferdo: Komentar zakona o iz-vršenju i obezbedjenju. IV. knjiga, 4, §§ 104 do 122. štamparija Svetlost. Beograd. 1939. Str. 1567—1646. Književna poročila. 259 Dr. škerlj M.: Da li je osnovan naziv Društvo sa ograničenom od-govornošcu? Pos. odtis iz Arhiva LV. 5—6. Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv LVI, 1—2: Struve P.: Problemi prava i moči kao sociološki problemi. Škerlj M.: Poništa-vanje odlitka skupština po Zakonu o privrednim zadrugama. Troicki S.: Pravni položaj Ruske crkve u Jugoslaviji. Milovanovič M.: Naše za-konodavstvo sa sudskomedicinskog stanovišta. Djordjevič J.: Šta je federalna država. Vasiljevič T.: Uračunavanje pritvora i istražnog za-tvora u novčanu kaznu. Pantelič D.: Privatno-pravni položaj grobova i nagrobni spomenici. Markovič T.: Privredne krize u modernoj ekonomiji. Kulaš J.: Reforma krivičnog sudskog postupka u Nemačkoj. Nova-kovič M.: Tri haške presude. — Branič 7—8: Ivkovič D.: Jedno poravnanje iz doba slabe pismenosti. Antonovič M.: Moro — Djaferi. Subotič S.: Objekat dela iz § 282 Kz. Mitrovič A.: Kad če sud doneti presudu zbog izostanka tuženika s prvog ročišta? — Mjesečnik 7—8: Krbek L: Državni nadzor nad samoupravom. Muha M.: Neki netočno shvačenf propisi gradjanskog parničnoga postupka, Janjanin P.: Nekoliko ri-ječi o uredbi o likvidaciji zemljoradničkih dugova. Rukavina B.: Kaka se odnosi sudsko poravnanje prema djelomičnoj osudi. Digovič P.: Osobe i subjekti medjunarodnoga prava. Milic M.: Prestanak članstva u zadruzi po zakonu o privrednim zadrugama. Frey I.: Značaj priznanja dižava u medjunarodnom pravu. LovričE.: Dr. Juraj Ščetinec. LovričE.r Jos. Pobor. —Mjesečnik 9: Andrassv J.: Državna reforma. Uredba o Banovini Hrvatskoj. Trgovčevič J.: Pojam i naplata prekovremenoga rada. Bački B.: Neki propisi uredbe o zaščiti zemljoradnika de le lata i de lege ferenda. Pedrin R.: Može li se izvan stečaja pobijati pogodovanje vje-rovnika? Megler T.: O izmjenama i nadopunama pravila dozvoljenih društava onamo, da se ne dozvoljava društvenim članovima na glavnim skupštinama zastupati se i glasati po punomočnicima, te o primjenama opč. gradj. zak. u javnim pravima. Brkič M.: O najmu brodskoga osob-lja. — Policija 7—8: Kulaš J.: Krivična odgovornost lekara i nadrile-kara. Petrovič B.: Problem smrtne kazne. Kecojevič S.: Stranačke za-kletve po gradj. sud. postupku od 1865 god. i novom gradj. parničnom postupku. Djisalovič R.: Da li je neplačanje advokatskoj komori disciplinska krivica. Krmpotič. F.: O pravilniku za izvršenje opštinskih budžeta. Devečerski Ž.: Neki slučajevi nasledja na selu u vezi sa pro-pisima taksenih zakona. Vukovič G.: Izmena uredbe o ratnim invali-dima. Gavrilovič V.: Marksizam u praksi. — Pravosudje 7—8: Kann P.r Pravosudje u Estoniji. Kostič L.: Odnos krivične i disciplinske odgovornosti javnih službenika. Djisalovič R.: Raspuštanje Narodne skup-štine. Ljujič M.: O disciplinskom delu i disciplinskoj odgovornosti državnih službenika gradjanskog reda. Blagojevič V.: Na osnovu sudskog rešenja koje je zadržato od izvršenja može se po § 323 tac. 1 Ip. tražiti izvršenje radi obezbedjenja. Berdovič V.: Ko odlučuje o postavljanju upravitelja zajedničke stvari: večina suvlasnika ili sud? Hartman L: Nešto o maličnom postopku. Lekič N.: Da li radniku sa mesečnom platom pripada nagrada za prekovremeni rad? Vukovič M.: Jedna važna po-vlastica Državne hipotekarne banke. Pavlovič V.: Naši vojni sudovi. Grozdanovič G.: Ubistvo iz § 167/1 Kriv. zak. Čubarovski J.: Jus novo-rum u zakonskom propisu § 394/4 Kp. Vujanac V.: Advokatski red u odnosu na uredbu o sudijama. Jankovič R.: Govor na skupštini Udru-ženja. Izvještaj Upravnog odbora sestoj godišnjoj skupštini Udruženja sudija Kraljevine Jugoslavije. Zapisnik sa VI godišnje skupštine Udruženja sudija Kraljevine Jugoslavije održane 18 juna 1959 godine. 260 Razne vesti. Razne vesti. Kongres pravnikov Kraljevine Jugoslavije. V pra\ preteklih dneh. od 25. do 27. septembra bi se bila morala vršiti IX. glavna skupščina Kongresa pravnikov Kraljevine Jugoslavije. Stalni odbor, posebno ljubljanska sekcija, je deloval živahno skozi celo poletje in skoro je bilo vse pripravljeno, da sprejme slovenska dežela gostoljubno in dostojno jugoslovanske pravnike in jim preskrbi streho, kjer naj bi polagali enoletni obračun in nudili novo gradivo za prepotrebno zenačenje zakonodaje. Izšla je že Spomenica, tako zgodaj pred kongresom kakor še nikoli ne. Pa zunanji politični dogodki so vplivali v toliki meri tudi na našo državo, da se je pokazalo, da bi kongres v takih okoliščinah ne mogel uspešno izvršiti svojo nalogo. Kakor vsi drugi stanovi tako so bili tudi pravniki v dokajšnji meri odtegnjeni izvrševanju svojega poklica, s tem pa jim je bila odvzeta možnost, priti na kongres in sodelovati na njem. Ta zgolj zunanji moment je upoštevala ljubljanska sekcija stalnega odbora in je zato preklicala letošnjo glavno skupščino. Ista je preložena na poznejši čas, čim bo nastalo tolikšno pomirjenje. ¦da bo dopuščalo pravnikom udeležbo. Vabimo vse, ki so se prijavili za člane, da ostanejo kot taki še nadalje vpisani, saj upamo, da ni daleč čas, ko bo mogoče, izvesti kongres. Osebne vesti. Pri okrajnem sodišču v Trebnjem je postavljen za pristava Košir Fedor. Pristav Dolničar Matej je premeščen v Maribor. — Odvetniško pisarno sta odprla Cerne Ferdo v Slovenj Gradcu in V o dušek Božo v Črnomlju. — Umrli so: Odvetnik dr. Št ur m Karel, sreski podnačelnik Vovšek Franc, veliki župan v pok.