Pred deželiiim zborom. ii. § 55. zakona z dne 14. maja 1869. I. zahteva in veleva doslovno: nNajmanjše prejemke, izpod katerih ne sme nobena šolska občina iti na nižje, je odmeriti tako, da učitelji in podučitelji niso primorani truditi se s postranskimi opravili, ampak da lehko vso svojo moč na svoj poklic obra.ajo, in da je u.iteljem še tudi mogoče, svojo rodovino živiti primerno okolnosti dotičnega kraja." — Tako postava — in kaka istinaV Istina je, da mora ogromna večina učiteljev le s pomočjo postranskih opravil živeti. Ta paragraf je gola ironija, ker se ne izvrSuje že toliko let in so nanj že popolnoma pozabili. Navadno država strogo pazi, da se njene postavc izvršujejo do pičice, na ta § je pa popolnoma pozabila, a pozabili so nanj tudi drugi faktoiji in oblastva, ki bi morala biti učiteljstvu v zaščit. §§ znajo citirati in ukazc dajati, a da bi se zavzcla za one, kojim so na čelu, o tem ui bilo še slišati. Pričakujemo, da se skoraj v tem oziru preobrne na bolje. Tem oblastvom mora biti sveta dolžnost, skrbeti za to, da se tudi § 55 izvršuje. Id država sama, ki ima najvišjo oblast in največje pravice in koristi nad šolstvom! Kaj stori ona za uciteljstvo? Nič! Za vse drugo ima denar, le za ljudsko šoktvo ne. Milijone in milijone daje na leto za morilno orožje, a za kulturno delo, za izobrazbo svojib narodov pa nima nikdar potrebnega kredita. Vojni minister se z vso vnemo poteguje za nove milijone, a naučni minister spusti nekoliko fraz in budget za ljudskc šole je rešen. In to državo učiteljstvo ljubi in skrbi, da šole vzgojujejo dobre državljane, ki bodo vsak bip pripravljeni, žrtvovati za njo — kri in življeaje! To vzvišeno nalogo učiteljstvo tudi najvestneje izpolnuje, a pozabiti se ne sme, da še pes nerad liže roko, ki ga strada in tepc. Na Ijubezni iu zvestobi učiteljstva napram državi sloni Ijubezen in zvestoba podložnikov do države, zato se ne moremo prečuditi, da se tako važen stan kakor je učiteljski, tako dosledno in trdovratno prezira. Učiteljstvu se od merodajnih krogov še celo pot v druge boljše službe (n. pr. k pošti, železnici itd.) zapira. Pod takimi razmerami se ni čuditi, da postaja pomanjkanje učiteljstva vedno vecje po vseh deželah, ni se čuditi, da se bratijo ucitelji s socijalisti, ki zahtevajo delavcu primernega plačila. Ona, ki bi morala biti učiteljstvu najboljša mati, ga prezira in mu ne da vsakdanjega kruha! — Za naša oblastva je tu hva- ležno polje, priboriti učiteljstvu to, kar mu gre in kar mu je država dolžna. Tu, gospoda — Če imate res srce in ne le puhlice za šolstvo — tu povzdignite svoj glas — in svet in učiteljstvo vam bo hvaležno. Tu skrbite, da se §§ postar izpolnujejo. Priznanja na papirju ne napolnijo želodca. Kdo bode zahteval, da naj nezadovoljen in lačen delavec vestno opravlja svoje delo? Kdo, da naj ljubi mater, ki rau kruha ne da, če tudi ga ima v izobilju? Kako naj hvalimo tiste, ki nas puste stradati, tiste, ki imajo za nas le skope, nikdar pa božajoče in darežljive roke! Od idealov se ne živi in se ni živelo. če se je kdaj živelo, so oni časi minuli. Mi nočemo umreti s klicem: ,,Morituri te salutant". Mi hočemo živeti s klicem: ,,Bog Te živi, dobra majka, država naša". In da se bode to zgodilo, da pride učiteljstvo do tega, kar mu po božjih in človeških postavab gre — v to so poklicani vsi merodajni faktorji. Vsi zastopniki ljudstva morajo delati na to, da država prispeva k stroškom ljudskega šolstva in sicer toliko, da bo učiteljstvo vsaj tako plačano kakor državno uradništvo zadnjih treh činovnih razredov. Miru in blagostanja ne vzdržujejo kanoni, mir vzdržuje omikano in izobraženo ljudstvo, a to izhaja iz šol. Pod oljkovo senco je več miru, sreče in blagostanja, nego — v senci bajonetov.