28
Spomini na dr. E. H. Costo.
Spisal Jos. Cimperman.
He haslbeen ari excellent man.    His friendship   was   a sparkling star in the dark   night   of my life.    By his death our nation has   lost  the best son,   and Ja noble minded   friend   and   my   wise teacher. Nekako boječ izpolnujem svojo obljubo, ki sem jo nedavno storil enemu naših najbolj zaslužnih mož,  obljubo, da bodem občinstvu izročil za obletnico**) dr. E. H. Costove smrti nekatere črte,   iz katerih naj  bi se izpoznal od nove strani njegov blagi značaj.   Boječ se lotim tega dela  razun   mnogih  drugih vzrokov posebno tudi še zato, ker mi je, govorečemu o tem plemenitem možu, neobhodno potrebno, da predstavim svojo skromno osobo častitemu občinstvu.
Toda, glas hvaležnosti v mojem srci mi daje po-gumnosti, da izpolnim prijetno svojo dolžnost in do tega me nagiblje tudi na trdno podlago opirajoče se prepričanje , da mi bode vsak resničen čestilec in prijatelj pokojnika vedel hvalo za moje notice.
Prihodnjim pisateljem zgodovine naših sedanjih političnih   bojev je  nalog,   ceniti  dr. Costovo politično delovanje  in   naši  bodoči  literarni historiki bodo sodili njegova literarna dela.  Jaz bodem poročal o dr. Gosti — človeku.
Po posebnih naključjih se včasi seznanjajo ljudje, in tudi jaz sem po posebni okolnosti obrnil na-se pozornost blazega svojega prijatelja dr. Coste.
Vsi ljubitelji našega slovstva poznajo knjigo ^Vodnikov spomenik", ki jo je on s pripomročjo skoraj vsih tedanjih slovenskih ali slovensko literarstvo ljubečih pisateljev izdal v spomin stoletnice Vodnikovega rojstnega godii.   To knjigo sem dobil jaz kot osemnajstletfen mla-
**) Prihodnji petek, to je 28. dne t, m., preteče leto in dan, kar je dr. Costa umrl.
deneč prvič v roko in zanimala me je tako ze!6, da se je v meni vzbudila želja, dobiti jo v last.    Ali, ker se jej je   bilo napravilo   le  toliko iztisov,   kolikor je bilo naročnikov,  in je torej v bukvarnah ni bilo na prodaj, sklenil sem,  izdatelja prositi enega odtisa.    To namero sem razodel nekemu svojih znancev, ki je bil s Gosto dober prijatelj.   On je odobril moj sklep; jaz mu izročim pismo ,  katero  mu  on ponese  in — dobil sem zaželeno knjigo   ter poleg tega  še obljubo,   da   me bode dr. C os ta pri prvi priliki tudi obiskal, ker mu je moje pismo „zel6 dopadlo". To je bilo meseca novembra leta 1865. — Jaz do tistega časa še niaem imel nikdar prilike, govoriti z njim ali videti kakega slovečega moža, čestiti bralci teh vrst si dakle lahko mislijo, s kakovim veselim   trepetom   sem   pričakoval  dneva,   ki bode dal mojim idealnim mislim o slovečih možeh gotovo ,   določeno podobo.    In prišel  je   bil res kmalu po obljubi k meni  dr. Costa,   se je prijazno pogovarjal z manoj  o mojem početji,   o mojih  okolnostih  itd. in mi poklonil lep znesek za kako knjigo, kakor je dejal, ter me zagotovil, da mi bode ostal „vedno prijatelj".    Ta njegov prvi pohod  je zapustil   v mojem  srci   najboljši   vtis in javno moram izreči,   da  je   oilo   moje   spoštovanje  do njega od istega dne skoz vseh deset let najinega znanja vedno enako ,  in  da  se še dandanes zvestč spominjam modrih njegovih besedi  in  ukov,   ki sem jih čul pri različnih priložnostih.   Opomniti moram namreč, da dr. Costovo   vedenje   proti   meni   ni imelo tistega pohlevnega ponosa,  katerega  prosti ljudje preradi čutijo, če tudi ne pokažejo; dr. Costovo obnašanje do mene je bilo prisrčno  in odkritosrčno,   prav   prijateljsko,   in tudi jaz od svoje  strani   sem vedel  to ceniti ter vrače-vati z zaupanjem in hvaležnostjo.  In do hvaležnosti mi je dajala dr. Costova plemenitost mnogo prilike.   Vedno mi je pošiljal lepe, drage knjige v dar in tudi sicer skrbel  za   moje   materijelne   potrebe.    Dalje mi je bila vedno odprta njegova izborna knjižnica,  iz katere  sem prejemal dela, kakoršnih   ni dobiti   prav pogostem tudi pri učenjakih ne.    In,   ko  se je bila   v   meni vzbudila vroča ljubezen   do angleščine ter   sem   svojo  željo razodel   dr. Costi,   mi je   ves   vesel hotel priskrbeti učiteljico.   A ker sem se  že   prej učil dalje časa pri neki znani mi g03pici, in mi toraj podlage ni manjkalo, sem Be mu zahvalil za njegovo dobroto ter ga le prosil dobre gramatike.    Poslal mi je   „Toussaint Langenscheidt-ova učna pisma", katera so me po trudoijubivem učenji pripeljala do zaželenega  cilja.    In kako se  je   on   veselil, ko sem   mu   hvaleč   stiskal   roko   za   njegovo   dobroto. Takih   in   enakih dokazov njegovega blazega srca bi jaz navel še iehko mnogo, a menim , da se iz navedenega že dovolj izpozna, toraj mi je iti dalje.
Da bi jaz blazemu svojemu prijatelju vsaj nekoliko pokazal svojo hvaležnost in svoje spoštovanje, sklenil sem, da bi mu napravil malo veselje za njegovega pri-teljstva nebrojne dokaze. Pošljem toraj svojih „pesmi" rokopis koncem leta 1868 pokojnemu Ant. Janežiču v Celovec, ki mi zavoljo svoje bolezni pozno odgovori, da bi rad sprejel moje pesmi v „Cvetje", a ker bode nehalo, kedar se donatisne roman „Cvet in sad", ne more vstreči mojim zahtevam. Potem pošljem rokopis ranjkemu J. Blazniku, ki mi kmalu odpiše, da, ker sem posvetil svoje pesmi dr. Costi, on to častno posvečenje vesel sprejme in je pripravljen, priskrbeti natis in dati tudi meni zahtevani honorar, toda on (Biaznik) se ne peča več se založbo del; če mi je tedaj po volji ta sklep, naj mu odgovorim, da se takoj prične natis. Vesel sem jaz sprejel, kar sta sklenila moža, in tako so prišle na svet moje „Pesmi".
Poslal sem dr. Costi lepo vezan odtis s prisrčnim pismom in kako sem ga z obojim razveselil, kaže njegov
odgovor,   katerega   sem  prejel z lepim   zneskom  vred. Glasi se:
„F Ljubljani 28. maja 1869.
Dragi prijatelj !
Jaz ponovim svojo hvalo,  da ste mi čast skazali in
svoje prelepe pesmi meni posvetili. Posebno  Vam pa tudi
moram hvaležen biti za izvrstne vrstice,  ki ste jih danes
meni poslali in  ki so  mi nova  tolažba v bridkih bojih
našega političnega življenja.    Ostanite mi tudi za naprej
prijatelj, in dovolite prijazno sprejeti mali dar. katerega
Vam v prilogi pošiljam.
Srčen pozdrav
Vašega prijatelja Dr. Costa."
Ako mi je bil prej že dober brez mere, smem reči, da mi je potem postal še bolj nagnen in udan* Mnogokrat me je obiskal v moji samoti in pogovarjala sva se o zadevah naše domovine, kakor prava prijatelja. On mi je odprl oči v mnogokaterem obziru ter mi pojasnil, kar je v resnici spoštovanja in posnemanja vredno. In še neke njegove lastnosti mi je tu omeniti, redke lastnosti; on je vedel, da jaz v svojem mladostnem ognji cenim tega ali onega naših pisateljev , ki je bil njegov sovražnik ali nasprotnik, vendar nikdar ni rekel niti ene razžaljive besede zoper njega, najbrž misleč si, da se tudi v meni pozneje rodi boljše prepričanje.
Ko so me moji prijatelji nadlegovali, naj izdam nekatere nemške svoje pesmi in sva se midva z dr. E. Costo pomenila o tem, mi je zopet on radodaren platil natis mojih „Rosen und Disteln" , ki mu pa po lastnih besedah niso bile tako po volji, kot prve slovenske pesni. Menil je namreč, da se meni ne pristuje , biti tako drznemu v poeziji, kakor se kaže v omenjeni zbirki. Se dandanes ne morem trditi, da on ni imel prav. Mnogokrat mi je ranjki moj prijatelj tudi najel kočijo, da sem se mogel peljati malo vkrog po okolici in okrepiti si duhd in tel6 in za moje delovanje pri dramatičnem društvu se je vedno gorko zanimal ter hvalil mojo pridnost.
In ko mi je leta 1873 majnika meseca vropala smrt v teku osmih dni dragega očeta in mojega nepozablji-vega brata, poslal je moji ubogi materi s prisrčnim pismom zopet lepo pomoč v tolaženje njene žalosti in ravno tako je bil tudi prvi med darovalci za mojega brata nagrobni spominek. Koncem leta 1874 mi je še poslal s prijateljskim listom nekatere nove knjige za novo leto in komaj mesec dni potem so naznanili listi njegovo smrt.
Moja bolest, ko sem izvedel, da je izgubil naš rod svojega zvestega sina, je bila nepopisna, in ko sem v dan njegovega pogreba čul Ljubljanskih zvonov žalostno petje, postalo mi je ok6 rosno in čutil sem v globini svojega srca, koga neso na kraj mini. — Boljši svojih misli o pokojnemu dr. Costi ne morem izraziti, nego z besedami, ki sem jih postavil na čelo svojemu spisu : „Bil je izvrsten mož. Njegovo prijatelstvo mi je bila svetla zvezda v mojega življenja temni noči. Po njegovi smrti je izgubil naš rod najboljšega svojega sina, a jaz svojega plemenitega prijatelja in modrega učenika."
In da vredno končam svoje črte, se drznem posta-viti semkaj še odlomek pisma, ki sem ga nedavno prejel od visokočislanega našega rojaka, katerega besede naj si zapomnijo pokojnika ,,gorki prijatelji". Omenjeni mož mi je pisal: „Se ga od onih , ki so ga neprenehoma psovali in mu v obraz pljuvali, nikdo ni namestil, in eno leto bilo je dosti časa, pokazati, če je kdo onih zmožen, stopiti na njegovo mesto."
29
Te besede mora vsak nepristransko sodeč domoljub nepogojno podpisati, jaz pa vzkliknem na koncu svojega spisa s srcem polnim bridko-veselih spominov: čast bodi spominu našega dr. E. H. Coste!
30