-----    254    -----
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Gradca. 0 Poslednji dan unega mesca so pripeljali iz Dunaja Janeza Res-a, kteri je umoril na sv. Pavla dan gospo Jakomini-tovo, in potem tudi njeno služabnico. Res ni bil nikolj njeni sluga, ampak služil je več časa pri neki baronki, prijatlici umorjene. Ker ste se te dve gospe večkrat obiskovale, je bilo morivcu vse znano v Jakominitovi hiši. Iz baronkne službe spušen se je klatil dalj časa po Gradcu in je zvedel, da je gospa J. 10 tavž. gold. podedovala. — Povedal je doslej sodnii, da je hotel jo za podporo prositi, in jo umoriti, če bi mu jo odrekla. Zavoljo tega se je preskerbel z dolgim nožem, in s skritim pod suknjo pride 24. januarja pred poldnem k nji. Gospa ni uslišala njegove prošnje; — ker je bila sama, ji porine nož v persi večkrat, da je umerla. Kmalo potem pride njena služabnica, na ktero tudi z nožem plane in jo umori. Potem je odperl in preiskai vse zaklepe, pobral vsaktere dragocenosti  in  srebro;  med  njimi tudi  posodico
za cuker in zakonski perstan, po kterem je prišel na Dunaji pravici v roke. Gotovine ni zasledil tolovaj. Ostal je še celih osem ur v njenem stanišu, da bi mogel skrivaj iz hiše priti. Kmalo potem je zastavil večji del ropa v graški za-stavnici in se je z dnarji po Gradcu potepal. Pred nekimi tremi tedni pride na Dunaj službe iskat, kjer ga je pa osoda pravici v roke izročila. J. R. ni bil nikolj ne streže ne natakar (kelnar); čevljar je.
Od Negove blizo Radgone. F. W. — Drage »Novice" ! Dovolite mi raznih reči iz naše okolice vam povedati. Kar se tiče poljskih pridelkov, se smemo hvaliti, da pri nas vse lepo stoji, ter nam obilen hasek obeta. Ceravna žito ni toliko zerna prineslo kakor slame, je pa vendar pšenica kaj bogato obrodila. Tudi koruza, proso, ajda, fižol, lan in konoplje, graholka, buče (tikve), rona (pesa) in repa, zelje (kapus): da! skoro vsa setva nam rodovitno kaže. Sena se je veliko nakosilo; nekteri bodo otavo lahka dvakrat kosili; tedaj nam kerme za letos manjkalo ne bo, samo da nam je od lanskega leta malo živine ostalo. Svinje napada sem ter tje nagla bolezen, tako da jih veliko počepa. Okolj Lutomera je toča po goricah že mesca maja veliko škodo storila; al sčasoma so se rane na tersu zacelile, in zdaj še lanske tergatve pričakujejo. Tudi suša ondi ni samo polja, temoč tudi senožeti je zlo nazaj postavila, tako da so jari pridelki slabši kakor se je pričakovalo. Pri nas okolj Radgone dež pogostoma zemljo namaka, pa vendar nam manjka vode; zato skoro vsi manjši mlini počivajo. Vresničila se je stara povedka, ki pravi: „Ako na velik petik dežuje, gre dež celo leto večkrat, al nič ne zda." Ker pomanjkuje mlinom vode, bi nam žermle (Handmuhle) dobro vstregle, kakor si v sili tudi Haložani ž njimi pomagajo. — Lani omenjena škoda v hojovih borštih po gosencah je srečno za letos mimo šla, ker je zdaj šilje spet lepo ozeleneio. Derv za kurjavo nam tako hitro manjkalo ne bo, ker se pri nas bukovih seženj po 5 fl. in pol srebra obilno dobi; le okolj Ptuja v tej reči slabo stoji, kjer se seženj po 9 fl. sr. kupuje. Prebivavcom tega mesta bi želel planino sv. Uršule na koroški in štajerski meji, na kteri sem obilno bukev strohnjenih vidil po koncu ležati in pod zlo iti. Na to prijazno planino sv. Uršule na božjo pot 4 ure visoko iti, vsakega potnika mika, ker z nje, kakor z Rogačke in Radelnske se v veliki svet daleko vidi. V Starem tergu blizo Slovengradca dobiš za to pri častitih gosp. duhovnikih prijazno postrežbo, ki ti še strežeta dajo, da ti pravo pot na visoko goro sv. Uršule lepo pokaže. Na omenjeni planini najdeš kaj lepo živino, cele cede ovac, volov in divjih bčel; nabral boš si pa tudi dišečih rožic obilno; serce se ti bo pa nebeškega veselja smejalo, kadar ondi v slavno staro cerkev stopiš in farne zvonove na taki višini ubrano peti zaslišiš. Sveta pot se začne ondi ob Jakobovem, in terpi noter do sv. Uršule v jeseni. — Nekaj žalostnega še omenim od Ptujske okolice. Na Telovo pa poldne je strašna toča in ploha vse pridelke na polji in goricah popolnoma pokončala, ki je segnila od Polenšaka do Višnice na horvaški meji, više kot sedem ur na dolgo in eno uro na široko. Zato so po ti grozni nesreči Haložani letos obožali; in dobro bi bilo, da bi se jim z milošnjo nekoliko pomagalo. — Sadja je pri nas v obče pičlo; le sem ter tje ga je na kakem drevji obilno navešenega, da se popotniku serce smeja. Kaj je pa, drage „Novice", tega krivo, da mlado drevje skoro zaporedoma se na korenini suši in da cepljene drevesa naših časov tiste visokosti, debelosti, in starosti n« včakajo, kakor je nekdaj toliko lepega močnega drevja bilo? Naši kmetovavci pravijo, da je tega ta krivo, ker se drevje premlado in celo pri zemlji cepi. **) — Nova nevolja je zadela Št. Lenardško okolico v SI. goricah, ker je ondi po travnikih zraven pesnice ne sama nebrojnih  kobilic,   ampak  pod   travo  v  zemlji  nad milijon
*) O tem bomo drugo pot govorili.                                       Vred.
červov, ki travno korenje podjedajo, tako, da se senožeti popolnoma sušijo. Tudi okolj Ptuja, kjer vsako leto obilno luka (čebule) pridelajo, so se cele trume tega merčesa prikazale, ki po zelnikih gomazijo ter revnemu kmetu ves kapus pokončavajo. Jeli bi ne bilo dobro, da bi se v ti reči kinetovavci koristnih cesarskih in srejnskih postav zvesto poprijeli, ki svetujejo posestnikom, kako se takošnega mercesa znebiti; lep izgled so nam pridni Korošci, ki so veliko število hroščov pokončali. Zalibog, da taka zlata postava samo na papirji ostane! To velja tudi od družinskih novih postav, po kterih se ne ravna ne gospodar ne posel. — Drugač pa zasluži lepo hvalo Negovski gospod gojzdnar J. Št., rojen Ceh, kteri po deželni postavi za prihodnje gojzde tako marljivo skerbi, da si za pomnoženje lesovja više milijon mladih sadik po semenu in po mladih odrast-likih v zato pripravni ogradi izreja, ktere potem z velikim trudom po raznih praznih toriših v gojzdu vsako leto presaja. Dalje še opomnim vlepega izglednega posestva in rabe raznih mašin gosp. D. C. na Dervanji v Slov. goricah; tudi marljivega gosp. M. R., učitelja pri sv. Ani na Krem-bergu zavoljo svilarstva; in slednjič še neutrudljivega in skušenega gosp. R. D., učitelja pri sv. Anton v Slov. goricah zavoljo požlahnovanja in saditve tert in sadnih dreves. O naj bi v ti reči omenjeni gospodje veliko posnemavcov našli! — Kar se zdravja ljudi tiče, so letos bolj zdravi od lani; le samo huda griža se je pri sv. Barbari, sv. Ru-pertu in tudi okolj Radgone prikazala, za ktero jih je že nekaj, pa menda ne toliko kot lani, pomerlo.   Z Bogom!
Iz Varaždina. Njih eksc., gospod minister dnarstva, baron Bruck, je storil že mnogo za kmetijstvo, kar si je kupil Klenovniško grajšino. Da bi šolo v fari napravili, je dal gospod minister zemlje za vert in učiteljevo hišo, učitelju pa še verh tega 150 fl. k njegovi plači na leto, dokler se ondašnje posestvo doveršno v red ne dene; pozneje bo dobil namesti dnarjev lastno posestvo.
Iz Zagreba. 25. julija je bil v Zagrebu veliki zbor akcij one rjev narodnega gledišča. Sklenili so, obresti od 16 tavžent goldinarjev kot honorar za dramatične dela dajati spisateljem tacih del. Ta kapital se je narastel iz tistih 13 tavžent gold., kteri so bili po deželnem zboru že leta 1836 za narodno gledišče nabrani. — Drugo nič manj važno kakor prijetno novico Vam moram povedati. Serbski knez je podaril namreč našemu gosp. dr. Tkalacu, kot znamenje priznanja za njegovo izverstno delo: „Der-žavno pravo serbske knežije" 200 cesarskih cekinov. Tako je serbska vlada sebe počastila in slavnega moža, od kte-rega smemo upati, da bo še marsikak žark v našem narodnem življenju užgal.
Iz Mokronoga. V saboto so tukaj delili ali prav za prav darovali cesarske premije za konje. Žalostno je bilo od ene strani, da celo malo gospodarjev je pripeljalo živine, 12 v vsem skupaj za 7 premij, — od druge pa, kako kla-verne so bile pripeljane kobile. Komisija ne gleda na lepoto života ali na drobne noge, ampak le na dobro živino in da je celo truplo tako izdelano, kakor ima biti, da je močna mašina za vprego, to je, da se del z delom dobro ujema. Čeravno nobene take kobile ni bilo viditi, je komisija vendar glede na nizko stopnjo živinoreje v teh krajih, in ker je zlasti lansko leto hudo bilo zavoljo klaje, trem kobilam podelila premije po 5 cekinov, ker so zebe ta njih še precej lepe bile, — eni triletni žebici pa je dala 10 cekinov. Komisija je, kakor lani v Kranji, spet letos hotla pokazati, kako rada se znebi premij, če ima živina le količkaj dobrega na sebi, da bi spodbudila gospodarje k pridniši živinoreji.
v
Iz Bergodaca v Cicarii. Nikoliv še nisem v n Novicah" bral, da bi vam bil kak prost Cič kaj pisal; naj se prederznem jaz oglasiti se iz naših isterskih, malo znanih krajev. Vem, da tudi mojega bornega pisanja ne bote vergli pod klop;  saj je  pri nas  le  malo takih,  ki znajo brati in
pisati, ker pred malo leti pri nas ni bilo še nikjer nobene šole. V našem selu je 58 hiš z blizo 400 stanovavci, ki so večidel revni oglarji in pastirji. Največje premoženje ta-kajšnega sela so ovce, ki jih kejemo blizo 4000; goveje živine je kakih 100 repov, zraven pa še kakih 50 mezgov (jnul), s kterimi tovorijo oglje v Terst. Ovčjega sira pridelajo mnogo centov, kterega prodajajo po 30 fl. cent; tudi volne nastrižejo dokaj. Zemlja je tu slaba, zgolj kamenje in pust Kras; nikjer ne vidiš drevesa; pa ko bi se tudi ktero zasadilo, živina bi ga kmalo pokončala. Kakor sadjo-reja je tudi poljedelstvo zanemarjeno; od rokodelstva in obertnije ni duha ne sluha. Pomanjkanje vode, ki je terlo nesrečno primorsko Istro, je tudi letos nas hudo stiskalo, da ne vemo kaj bo. Naj vam še to povem, da doljni Istrani Cičem pravijo Kranjci. Drugo pot kaj več, ako vam je drago. *)                                                   M. Brajkovic.
Iz Ljubljane. Slišali smo, da je prišlo unidan iz Dunaja za 10,000 gold. mnogoverstnega novega dna rja v veliko cesarsko kašo ljubljansko, menda zato, da se bo malo po malem novi dnar po deželi pokazal. O vseh Svetih ga bo prišlo v vse dežele že dokaj, ker nek že dolgo 15 parnih mašin noč in dan novi dnar kuje. — Slavni naš gosp. profesor Terstenjak nas je te dni obiskal; serčno veseli so ga sprejemali povsod.
*) Ker imajo „Novicett rade, da se jim dopisuje od vseh jugo-slavenskih krajev, jim bojo tudi Vasi dopisi iz Cicarije dragi, o kteri res nikoli ni govorjenja.                                    Vred.