Spomin na maturo.
Spisal H. Krik ec.
čenec male gimnazije teško pričakuje, da bi prestopil v višje razrede; a ni še dobro okusil pete šole, poprime se ga že misel: oh, ko bi bil tudi že maturo prebil! Naposled se mu je tudi to posrečilo; prišel je na univerzo, okusil je življenje prosto vseh zaprek, a namesto manjših poprime se ga še večja in tudi resna misel: kaj bodeš postal ? Zbero se vrstnjaki in le preradi se pomenijo o preteklih gimnazijalskih letih in posmehujejo se težavam, ki so se jim takrat dozdevale skoro da nepremagljive. Zdaj si še izpite na univerzi prebil, vstopil si v obljubljeno deželo in ugledaš pred seboj velike grozde, toda na tako visoko izpeljanih trtah, da je marsikateri že obupal, predno je do njih prilezel, ter si s tem pomagal, da je le manjše grozdiče trgal, ali pa celo samo jagode pobiral, ki so drugim odpadale. Trpinom, ki na visočino lezejo, in omahljivcem, ki se bolj pri tleh rede, vseh se jame poprijemati spomin toliko menj skrbnih dijaških let. Siliš se v svoji izbrani stroki postati po polnem dostojen možak, ali večeri in prijateljski krogi te ne puste iz rok; le še zmerom pol gimnazijasta, pol vseučilišnika, ne vedi si kdaj jo zabredeš in jo izpelješ tako, da, ko se prebudiš po kratkem spanji, gotov je sklep,   da danes ne pojdeš na univerzo,
ampak da se greš zdravit.   Hitro si na nogah, in . . o  pr......— v
Ljubljani si, pisat pojdeš!
Se ve da zdravje je poglavitna reč, in hvala Bogu, povsod se nahajajo zdravniki in zdravila, n. pr. kisla jeterca in dobro pivo. Ali vrag je to, da v pisarni vsak dan kličejo, in dasiravno je tam kateri celo odveč, vseh skupaj je vender le premalo, da bi se kakor na univerzi j eden za druzega oglasil,   in da bi gospod profesor tega ne opazil.
Hud boj se vname. Mladenič in dijak se borita proti filistru in proti vsakdanjosti; hrabro se branita, junaško po največ zmagujeta, ali kaj to pomaga, nasprotnika imata strašansko rezervo. Se ljubica, najboljša zaveznica, postane žena in nasprotnica, — izdan si. In človek, ki se naposled vsemu privadi,   kapitulira in na zadnje že
2%
H. Krikec: Spomin na maturo.
pameten postaja, pameten zmerom bolj, zmerom bolj, in že se začenja pritoževati, da preteklo noč so ga rogovileži prebudili; časih celo pravi, da preveč piti ni zdravo, da včeraj se je bolezen mesto samo las tudi že glave poprijela; celo mladini bi hotel že kaj svetovati, s kratka: resnoba se te je poprijela. In kaj je resnoba? — Skrb! — Skrbij je pa toliko, kakor plevela; jedno iztrebiš, pa dve vzraseta; trebiš in trebiš, prijatelje kličeš na pomoč, vse zastonj! Najlepše cvetke, katere si še v mladosti sejal, celo te se poplevelijo. Skoro bi se povprašal, čemu si na svetu; in čim dalje pogledaš, tem dalje se ti vidi konec in pokoj, da boš mogel reči: trudil sem se zadosti, zdaj smem tudi počivati! . . .
Tako in jednako sva modrovala s prijateljem, ko sva se po večletni ločitvi zopet sešla. Zgodilo se je to na Pivki pri gostoljubnem duhovniku. Ločila sva se od društva ter v kotiči srkala dobro istersko vino. Bolj in bolj sva postajala zgovorna, bolj in bolj sva se od vsakdanjosti nazaj pomikala, bolj in bolj se torej tudi skrbij znebovala in precej časa v glasnem smehu počivala, pripoveduje si, kako smo, petero nas, neko noč v Gradci s tem pognali, da smo po oglih nabite plakate od začetka do kraja po napevu znane Heinejeve „Loreley" spe-vali. Prvi plakat, ki nas je tolikanj pesniško navdihnil, začenjal se je z vznesenimi besedami: Hier werden Kleider geputzet und gereinigeti. t. d. In da bi se ti krasni glasovi ne pogubovali, stal je za kvartetom z razpetim dežnikom, kakor že takrat tudi zdaj še modri ,,Sivor", ki se ni naveličal, kadar smo prepeli j eden ogal, iti za nami do druzega in tam zopet dežnik razpeti in mirno poslušati vedno jedno in isto. — Za smehom in počitkom sva zopet trenila in zopet jela pomikati se nazaj.
A jaz se pristavim, — umolknem — in se zagledam. Ne slišim prijatelja, ki me nagovarja, dokler me s krepkim glasom ne povpraša, kam sem se zamislil, in, ne da bi se zmaknil, naprosim ga ne motiti me v pogledu prekrasne slike, ki se mi ravno predstavlja. Umel me je sočutni prijatelj ter me z dobrotnim glasom naprosil, da naj sliko tudi njemu pokažem ter mu jo razložim. Ustregel sem mu ter razlagal:
Vidiš, pred tabo je morje. Po tem morji sem iz Reke na pa-robrodu priplaval. Tri mesece pred maturo so mi na tamošnji gimnaziji, dan potem, ko sem noč prespal na policiji, poslali na dom consilium abeundi. Ni je bilo pomoči.
Tisti gospod, ki nas je poučeval v veri in ljubezni, črtil me je huje, nego je  ljubil Boga in svojega  bližnjega.    Zaman je  bil trud
H. Krikec: Spomin na maturo.
297
drugih učiteljev, da bi bil vender še smel maturo na tej gimnaziji delati; kajti takrat so še vsi drugi gospodje profesorji v zrak poskočili, ko je tak gospod vere in ljubezni na svoji strani na ploh pritisnil. Kaj mi je bilo početi? Sklep je bil gotov: v šolo ne več, ampak domov in Bog ve, kam po svetu.
Vidiš ga onega malega gospoda bolj od zadaj na podobi, kakor bi ne spadal k njej; kosmat je sicer in ne pobožno obrit; glej, to je jeden najbolj poštenih ljudij, kar sem jih do zdaj srečal v svojem življenji. Pri njem sem stanoval. Skrbel je zame kakor za svojega otroka; sprevidel je, da bi jaz mogel postati postopač, ter ni odjenjal, dokler me ni pregovoril, da se odpeljeva v Senj. Naj velja, kar hoče, doseči je hotel, da bi bil jaz tam vzprejet  in da bi maturo napravil.
Torej mestece nakopičenih hiš, katero vidiš na levi obali morski, to je Senj. Naj ti še povem, da sva se po noči iz Reke odpeljala, de sem, akoravno ne sladko, vender le zaspal, in okrepčan na površje parobrocla stopil ravno, ko je sobice vzhajalo in obnebje obetalo najlepši poletni dan. Skelelo me je nekoliko, vender ne toliko, da bi ne bil občutil prelepega novega prizora. Pluli smo po široki, vender tukaj   bolj^stisneni   morski cesti med hrvaškim primorjem in
v
otokom Cresom. Otok je kazal goli.^kras in raztrgane obale, polne pristanišč in zakotkov. Na primorski strani pa so se videli vasice in trgi med ogradami in drevjem. Ravno pred nami pa so kipele visoke gozdne gore graniške in pod njimi v kotiči, kjer se morje na desno zavrne, pokazalo se je mestece Senj.
Minulo je rahlo čutenje; kar je poprej le skelelo, to je zdaj zabolelo: kaj pa bo tam? Izstopila sva; dobrotnik je imel znance med profesorji in do njih sva šla. Z glavo so zmajevali in svet je bil vsestranski: Ajdite do biskupa ! Vidiš prvo hišo nekoliko na holmci, podobno malemu gradiču že novejšega zdelo vanj a, za njo obzidan in za ta kraj velik vrt, to je biskupov stan, stan tistega gospoda, ki stoji na balkonu in je glavna osoba vse podobe. Ne sodil bi ga, da šteje že nad 80 let, kajti prebistro je še oko in resen, a vender dobrotljiv izraz obličja kaže, da mož ima še junaško zavest; in česar ne zmore okoren že život, to doseže v duševnih bitkah in v neomahljivem trudu jekleno skaljeni duh. Mož ta, ki je na pusti steni sezidal grad in napravil vrt, postopal je jednako neomahljivo tudi ko dušni pastir; oral in trebil je na narodnem polji in spoznavši prvi pogoj razvitim in napredku, ni samo ustanovil, ampak tudi s svojimi
298
H. Krikec: Sporam na maturo.
novci vzdrževal senjsko gimnazijo, dokler je ni vlada prevzela v svoj strošek.
Biskup naju je vzprejel. Ko je dobrotnik zame govoril in prosil, trdo me je pogledoval biskup, malo, a točno popraševal, potem premišljuje nekoliko časa v tla gledal, naglo zopet glavo prizdignil, mene ostro pogledal in rekel: „Vražji si ti Kranjac, a čemo ti pomoči !"
In besede   te  so tolikanj veljale,   da so poprejšnji odkimovalei
jeli prikimovati  in  vzprejet   sem bil   provizorično.    Dobrotnik je še
drugi dan, bila je nedelja,   ostal   pri   meni   in  krepčal me z   besedo
in   nagovarjanjem.    Nekoliko   razvajen,   odveden   kar   nenadoma   iz
priljubljenega   kraja   in   ločen   od   dragih   mi    ljudij,    maturo   pa
pred   očmi  in   to   mesec poprej,   nego   sem   se je   nadjal v Reki,  —
vse to mi je šlo po glavi, torej ni čuda, ako sem bil postal nekoliko
malodušen.
V ponedeljek mi je parobrod odpeljal dobrotnika.  Gledal sem za
parabrodom, a ne več pobit; pogum se je bil že zopet obudil. Mislim, da največ za tega delj, ker mi dobrotnik ves čas ni besedice rekel, katera bi bila merila na ukor. Vedno sva si bila ko brata, katerih jeden nezasluženo trpi, drugi pa ž njim čuti, a mu kaže tudi prepričanje, da se bode vse še na dobro obrnilo. Mož me je poznal. Nisem se čutil po polnem nekrivega, ali zaupanje v mene stavljeno me je bolj vzpodbujalo, nego bi bilo opominjanje koristilo.
Vzprejet sem torej bil, a pogoji so bili drakonski: stanovati pri pedelu (tako so imenovali tam šolskega slugo); sam nikdar na ulico, razven na vrt, katerega je imel pedel v najemu; vsak list, ki ga pišem, in tudi vsakega, katerega prejmem, pokazati direktorju.
Gospodar moj in žena njegova sta bila uljudna, poštena človeka. Stanovali smo v šolskem poslopji.
Gospodar, pravi velikan, bil je doslužen graničar; bojeval se je na Laškem in pridobil si svetinjo. Ko se je vrnil na dom, stopil je v službo pri biskupu in mož je rad pravil, kako je bil vzprejet v službo: Biskup me je gledal in za tem pital: Ti «i graničar,  je li?
— Jeste, vzvišenost! — I zato si i pošten čovjek? — Jeste, vzvišenost!
—  Ajdi z Bogom, a da mi ostaneš vazda, što si sada! — In poštenjak je bil ta mož, kakor je bil dolg in širok. Še zdaj me zahode, kadar se domislim nesreče, ki je zadela moža malo časa po mojem prihodu.   Jedinega   otroka,    bistrega,   pridnega   dečka,   pograbila mu
H. Krikec: Spomin na maturo.
299
je na naglem smrt. Že priletnih roditeljev je bil ta otrok vsa radost, vsa nada.
Oh, kako je mož trpel! Mati je plakala in jaz ž njo; mož je pa le stokal, niti jedna solzica mu ni hotela olajšati bolečin; ali zastokal je pa tako globoko, da sem ga skozi dve steni v svojo sobo slišal in tako se mi je smilil, da večkrat, ko me je po noči prebudil ta glas, nisem mogel več zaspati in strah me je postalo, da bi tudi jaz moral kedaj toliko trpeti!
Ne čudi se torej, prijatelj, ako ga vidiš na sliki med množico možakov, ki se klanja biskupu, svojemu dobrotniku, omahljivega, podobnega mogočnemu, ali že prevagajočemu se hrastu. V dveh mesecih je železna postava taka postala. Zdelo se mi je, da vsak teh globokih stokov mu je odnesel kar dober kos življenja.
Sodijaki, vidiš jih na levi strani slike, bili so mnogo naprej reškim in torej se mi je bilo sila učiti, da bi ne zaostal. Večkrat sem bil na tem, da bi obupal o srečnem vspehu mature. Zgodaj sem vstajal in se učil, opoludne le med jedjo prenehal, in torej teško pričakoval konca popoludnevnih šolskih ur, da sem se šel s tovariši v morje kopat. To in sprehajanje v mraku preko morja sta bila zame odihljaja. Tacega življenja nisem bil vajen in torej ni čuda, da sem zopet maloclušen postal. Stokrat na dan sem si rekel, da vse to bo hitro minulo ter da se bodem vrnil kmalu k veselju in prostosti, ali vse zastonj: srce je bilo prazno, zdel sem se sam sebi ko grešni puščavnik.
Tak in pobitega duha sem se sprehajal drugo nedeljo popoludne po cesti, ki drži iz Senja v Granico in ki ima ob krajih nekoliko drevoreda in šetališča. Razven nekoliko častnikov ni bilo moške mladine v Senji. Ta je bila vsa na morji. Jedino sin bogatega kupca, kateri se je toliko po Dunaji klatil, da se je navadil lakirane čižme nositi, pa kratkovidnega se delati in natikati naočnike na mesnat, top nos: jedini ta je bil, ali vsaj zdel si je sam sebi zastopnik moške mladine v Senji. Nastavljala se je ta prikazen ves dan po ulicah in krajih, kjer je mislil, da ga kdo vidi in posebno kdo od ženskega spola. Na sliki ga vidiš med častnike pomešanega. Sprehajalo se je tudi nekoliko starejših gospodov, katerim se je poznalo po hoji in noši, da   so   upokojeni   častniki   graničarski,   in  hodilo  je ž
v
njimi tudi nekoliko gospij in njih hčerk. Se nekoliko duhovnikov bi omenil, največ profesorjev na gimnaziji in v seminarji in ob navadnem   času   so   prifrleli   tudi   seminaristi  ter   zavili   v   seminarski
300
H. Krikec: Spomin na maturo.
vrt. Vse to ni bilo Bog ve kaj in ravno sem se hotel ločiti od tovarišev ter iti domov h knjigam, kar začujem trdo za seboj afektiran glas toponosca in besede: „Jetzt kommt sie!" Pogledam in jo zagledam. Le tiho, le tiho, prijatelj, zdaj bodeš zvedel, o čemer me z očmi že vedno povprašuješ, kdo je, in kaj pomeni angelska podoba bolj na desnem oglu slike. Bila je blesteče bela, rumenkastih las-in rosnega pogleda, s sladkim posmehom na ustnicah, in zobki, vsega obraza najlepši kras, dali so jej ime Belozobica. Vidiš, podoba ta razsvetljuje vso sliko, zakrij njo, pa bo izginilo vse! Tanka je nitka, a vender na njej je spomin obvisel, in trdna je tako, da se bode še le z življenjem pretrgala.
Nisem šel domov, ampak sprehajal se gori pa doli in zopet in zopet jo srečaval. Zdelo se mi je, da se je izpremenilo vse sprehajališče in bolj oživelo s tem bitjem. Tudi tovariši so imeli le zanjo oči, se ve da se je o njej tudi razgovor pričel in zvedel sem, da se imenuje Georgina.
Od tega dne je minula malodušnost in nezadovoljnost. Svet in bodočnost sta se zopet razjasnila, vsak težavni trenutek je olajšala misel: na večer jo boš pa zopet videl. Rekel boš, da sem bil zaljubljen. Ne, prijatelj, poznal sem ta čut, ali ni me vlekel do tega bitja; nisem se želel seznaniti ž njim; samo gledati sem jo hotel, lehko, brhko, a vender polno, zdravo postavo, belo, ne bledo obličje, vedno sladki nasmeh in prelepe zobke, katere so angelčki sestavili, ko je deva nekdaj zaspala v spomladanskem razcvetji. Bili so zložni, dobrohotni angeli, vsak je najboljše storil in zmerom se tudi na soseda oziral; zato so pa bili zobki tudi tako lepi in lepo sestavljeni, da so ves drugi kras potegnili za seboj in krstili ga po sebi.
Vse druge osobe, kar jih še vidiš na sliki, manjšega so pomena. Vprašaš me, zakaj se je toliko ljudstva zbralo pred biskupovim gradom; zakaj  biskup stoji na vzvišenem mestu; kaj predstavlja vsa
v
slika. Cuj! ravno taisti dan, ko smo osmošolci, devet nas, vspešno prebili maturo in sicer v biskupovem gradu in v pričo njega in polkovnika ogulinskemu polku, ravno ta dan — bila je sobota — došla je tudi vest z Dunaja v Senj, da je biskup Ožegovič povzdignen v ba-ronski stan. Ko so to zvedeli Senjani, ponosni na svojega biskupa, storili so, kar jim je bilo mogoče, da so proslavljali priljubnega, v resnici zaslužnega moža. Z godbo in baklami so prišli meščanje pred grad, umetalen ogenj se je zažigal in ljudstvo ni mirovalo, da je slavljeni mož stopil na balkon ter pokazal, da ga res veseli uda-
H. Krikec: Spomin na maturo.                                SOI
nost in priznanje, katero mu je skazovalo ljudstvo. Ta vzvišeni prizor, ko vsa množica „živio!" vpije in zamakava s klobuki in robci proti proslavljencu, predočuje ti slika meni nepozabljiva, ker tik nj e sem stal ter — njo za roko držal. Kakor prvikrat, ko sem jo videl, bila je tudi danes v belo obleko opravljena.
V mraku namreč, ko se je jelo ljudstvo zbirati, prišel sem tudi jaz na morsko obalo in ona se je tudi že tam sprehajala s tovarišieo. Za godbo in baklaši je šla množica, jaz sem pa ostal pri morji in ona tudi. Zmerom krajši poti sva hodila, da sva se srečavala, toda pristopiti k njej in ogovoriti se je le nisem upal. Tovarišica bojazljiva že, da bi je starši ne zgrešavali, odvedla jo je, a jaz sem šel za njima. In ko je biskup stopil na balkon in se je ljudstvo usulo proti njemu, pristopil sem k njej in našli sta se najini roki. Domov je šla z očetom, upokojenim majorjem. Jaz sem šel za njima in potem, ko so se duri zaprle, prikazala se mi je ona še jedenkrat na oknu. Odšel sem zopet do morja ter dneva počakal pod milim nebom. Kako bi bil mogel spati ta dan, ko sem maturo prebil in ž njo bil skupaj ! Msem bil vesel, in prvikrat sem čutil nekaj pri srci, kar mi je govorilo, da jemljem slovo od mladosti in da sem preživel najlepše trenutke svojega življenja. Drugi večer sva se sešla in solznih očij se poslovila za vselej. V ponedeljek sem se odpeljal na parobrodu. Daleč iz mesta pri morji je stala in z belim robcem zamahovala, jaz pa sem s klobukom od-zdravljal in malo da ne v morje skočil ter k njej plaval. Na Reki so me pričakovali poprejšnji sošolci in profesor Markovič, moj dobrotnik. Srčen je bil pozdrav in veselili smo se skupaj, samo jaz sem bil nekoliko otožen.
e s e n.
Ljubici bi dal jo v dar, Naznanilo srčne rane; Ali moj presrčni žar, Moja toga je ne gane. Svet le jezo zate hrani, Pesen, srcu le si mila, Saj si v njem se porodila, V srci torej mi ostani!
J. K.
^JKoga dušo mi poji, <* Prsi mi nemir navdaja;
V  srci pesen se naraja, Zreti beli dan želi.
V  svet bi jo poslal veseli, Ali trdi so ljudje,
Zloba polni jim srce; Slabo pesen bi vzprejeli, Boli se smijali moji, Pesni zabavljali moji.