»TA HIŠA JE MOJA...«
Antologija koroškega slovstva, ki jo je v Kondorju pripravil in uredil dr. Matjaž Kmecl, nosi naslov, kakor ga navaja tale zapisek. Besede so iz pesmice, ki je napisana na zidu Gabrove hiše v Blatu pri koroškem Pliberku, posnel pa jih je pred Kmeclom Pavle Zidar v svoji Karantaniji, 1965. Od tam natiskuje verze Kmecl v svoji antologiji, navaja pa jih ponovno v članku Koroški delež v slovenski literaturi, objavljenem v Koroškem koledarju 1977.
V kmečki hiši na Drulovki pod Kranjem sem našel zapis te pesmi natisnjen na vokvir-jenem papirju. Drulovška redakcija se glasi nekoliko drugače;
2S
Ta hiša meni sodi, pa vendar moja ni.
Za menoj drugi pride, jo tudi zapusti.
Al bodo kar tretjega mrliča iz nje nesli?
Prijatelj, odgovori: čigava hiša je?
Francelj Hvasti, p. d. Mohač, se je priženil na Drulovko iz sosednje vasi Breg. Od doma je prinesel na papir z roko zapisane gornje verze, ki so po hišni tradiciji prišli v hišo z Dolenjskega ali Štajerskega. Ker se mu je zdela misel stihov globoka, je dal pesmico znancu grafiku v Kranju, da jo je natisnil zanj dn znance. Tretje dvostišje naj bi bil, po Hvastijevem spominu, stavec spesnil drugače, kakor je verze vseboval dani rokopis. (Verjetno je drugo vrstico brati; z nje nesli.) Sosedje smo, po svojih izobraženskih ušesih, za svojo porabo to dvostišje, ki je najverjetneje res pokvarjeno, nadomestili s polikandma stihoma. S tem »popravkom« in iz dveh variant bi se sedaj glasili verzi takole:
Ta hiša meni sodi, pa vendar moja ni.
Za mano drugi pride, jo tudi zapusti.
In slednjega po vrsti ] odnesli bodo iz nje.
Prijatelj, odgovori: ' Čigava hiša je?l       6
Avtor navedeniih (ali podobnih) stihov (trenutno) ni znan. Po pogovoru z narodopisci prof. dr. V. Novakom, dr. Milkom Matičetovim in dr. Ndkom Kuretom gre najverjetneje za stihe, kakor jih imajo hišne table, hišni žegni v kmečkih hišah, najpogosteje v veži, so pa mogoče zapisani tudi na hišnih zidovih zunaj. Ne hišni žegni ne zapisi rekel, verzov, pregovorov ipd. na pročeljih hiš niso bili razširjeni v Prekmurju, na Dolenjskem in Štajerskem, ampak so značilna posebnost alpskega sveta Koroške in Gorenjske. Tam bi bilo treba iskati izviren, prvoten zapis tudi verzov, o katerih govorimo v tem zapisu.
Pesnika omenjenih stihov je mogoče iskati med koroškimi bukovniki, razširjevalce pa med božjepotniki, sejmarji in prodajalci hišnih tabel, ki so jih naročali pri tiskarjih »romarskega blaga« na Koroškem in Tirolskem. To more biti seveda samo ugibanje, kateremu naj iščejo trdnega odgovora etnologi in umetn. zgodovinarji.
Slaviste nas zajema misel in čustvo, ki ju navedeni stihi izražajo. Prvobitno so izpovedovali človekovo spoznanje o nestalnosti človekovega zemskega bivališča, o minljivosti in kratkosti njegovega življenja. To sta misel in čustvo, ki ju opevajo ljudska pesem o pomladi, ki bo še prišla, ko mene več na svet ne bo. Prešeren v slovesu od prijatelja, ki mu ni težka zemlje odeja, ko so ga vzele vase njene moči, ali Zupančič v Prebujenju, kako da hiše sedanjosti so le šotori in mi potujoča samo karavana. Koroško sporočilo pa je obsodba tragične brezpravnosti, a ob tem »nad strastmi, umazanijami, nacionalističnim politikantstvom enkratno učinkovito izražen humanizem« (po Kmeclu v Kor. koledarju 1977, 70).
Viktor   Smolel
Ljubljana j