' F R A N I? A M O V Š DIALEKTOLOŠKA £» M C M KAKTA & XXX & SLOVENSKEGA £} I & JEZIKA r; o n> ‘ ti U i ( FZC ZALOŽILA REKTORAT UNIVERZE KRALJA ALEKSANDRA I J. BLASNIKA NASL. UNIVERZITETNA TISKARNA LJUBLJANA ^ 000 ^ Zapiski slovenskih krajevnih in osebnih imen v latinski pisanih starih listinah, način substituiranja slovenskih glasov v izposojenih imenih in besedah v stari bavarščini, podajanje starobavarskih in romanskih glasov v prvotni slovenščini ter primerjanje med posamez¬ nimi slovenskimi dialekti in primerjanje med slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki, predvsem pa s praslovanščino nam omogočajo predstavo o stanju jezika, ki so ga govorili oni Slovani, ki so koncem 6. in v začetku 7. stoletja po Kr. prodirali v vzhodne Alpe in na Kras. Izsledek tega in takega razmotrivanja nam pravi, da so v tem jeziku vladale nasploh in v glavnem še praslovanske jezi¬ kovne razmere; da se omejimo, navedemo le nekaj značilnih njegovih potez: skupina tipa ide. tort, tert je bila podana v formi ta rt, t a r t, nosna vokala sta bila še prava nosnika, po kvaliteti pa zelo odprta glasova, razlika med temnim in jasnim srednjejezičnim vo¬ kalom je bila še ohranjena (t : i»), o je bil izredno širok, ravnotako e, ki je še imel palatalno naravo (e = ’a); vsaj v severnem delu (onstran Karavank) se še ni izvršila asimilacija tl, dl > 1, povsod je bil sprva t’, d’ < ti, di še kot eksplozivni glas ohranjen; sprva so bile staroakutirane dolžine še obdržane in šele nekaj kasneje se je izvršilo slovenščini in srbohrvaščini lastno skrajšanje. Po reliktih v slovenskih dialektih, v starejših slovenskih tekstih, posebno pa še v brižinskih spomenikih, smemo soditi, da je tudi bogastvo in razno¬ likost praslovanskega oblikovnega sestava bila v tej začetni slovenski dobi še povsem neizpremenjena. Jezik alpskih Slovanov v tem času je bil torej praslovanski dialekt, ki se je le v maločem razlikoval od onih praslovanskih dialektov, ki so jih takrat govorili Slovani po ruskih nižinah in po vzhodni Nemčiji. Glavna razlika, ki pa je po jezikovnih virih ne moremo izkazati, je bila pač v subtilnih artiku- lacijskih niansah in tendencah; novi milieu, novi način življenja, ki je izpremenil način socialnega občevanja, sploh nove razmere in izpremenjeni prometni način je sčasoma te prvotne malenkostne di¬ ference povečal in sprožil hitrejše razvojno življenje. S tem se je pričela začetna južnoslovanska in tudi že špecijelna slovenska dia- lektizacija. Rezultat je bil ali obči, ali pa le delni t. j. z izobraževa¬ njem takih pojavov, ki so zajeli vse slovensko jezikovno ozemlje in dali slovenščini pečat samostojnosti v krogu slovanskih jezikov, so se pojavljale tudi že take izpremembe, ki so postale lastnost samo nekaterih slovenskih narečij. Enotnega praslovenskega jezika nikdar ni bilo; omenjeni alpski praslovanski dialekt je že sam imel v sebi raznolikosti dialektičnega značaja in njegova razvojna pot je od vsega početka usmerjena na različne plati. Saj imamo dovolj pojavov, ki so obče slovenski, a so vendar mlajši od nekaterih, ki so lastni le posameznim dialektom. Za prvotno slovensko razvojno epoho pa so značilni predvsem oni pojavi, ki so povečali razliko do drugih slo¬ vanskih jezikov in ustvarjali slovensko jezikovno individualnost, naj si so zdaj pa zdaj obseženi tudi v razvoju kakega drugega slovanskega jezika. Če se zopet omejimo na že imenovane poteze, moremo našteti izpremembo ta rt, tiirt v trat, trat, raznazalizacijo nosnih vokalov v odprta glasova a, a, zlitje * in i» v trdi a, i in y v trdi i, nasploh izguba sposobnosti, da bi sprednjejezični vokali palatalno aficirali soglasnike pred seboj, prehod e > ii, asimilacija 11, d 1 v 1, razvoj f, d’ > t’, j > c, j itd. Kakor je bilo že rečeno, je tudi v tej začetni razvojni epohi bila vsaj deloma že razlika med posameznimi govori; predvsem moremo reči, skoroda dokazati, da je slovenski sever še govoril tl, dl, na jugu pa je bil že 1. Seveda so bile razlike še v marsičem drugem, a zopet tako subtilne, da jih naša retrospektivna metoda more ugotoviti šele potem, ko je različna razvojna smer rodila povsem različne končne rezultate. Dostikrat se je tudi dogodilo, da je nadaljnji razvoj prvotno raznoličnost odpravil: rezultati so sicer danes isti, ali razvojna pot je vendarle različna. Tako se n. pr. na prvi mah začudimo, da ima podjunsko narečje za j , in n v podaljšanih zlogih isti refleks kot kranjska in goriška narečja in ne onega, ki je lasten sosednjim ko¬ roškim in štajerskim dialektom, s katerimi je drugače podjunsko tako ozko povezano in čeprav ga loči od kranjskih tako mogočna naravna zapreka kakor so Karavanke: dan v Podjuni, na Kranjskem in na Goriškem ter v slovenski Benečiji proti d e n v Reziji, na Koroškem in na Štajerskem. Moremo pa izpričati, da oblika dan ni povsod nastala na isti način: kranjsko-goriško dan se je razvilo iz sta¬ rejšega dan, d on (kakor shrv. dan), podjunsko pa iz skupnega severno-vzhodno slovenskega d £ n < d § n, dan. Zanimiv primer nam nudi tudi govor v vzhodnem delu Slovenskih goric, prleški dialekt: tu nas preseneti, da je na pr. izoglosa 6 > ou ali dolgega e> ei,ki pokriva ozemlje srednje Štajerske in pa Prekmurja, po prle¬ škem o, § raztrgana: ou — o — ou ei — e — ei To dejstvo nam pravi, da se je moral prleški govor vriniti v to lego (gl. str. 56.); na drugi strani je pa toliko vezi med govori v zapad- \ i 5 nem in vzhodnem delu Slovenskih goric in pa Prekmurja, da vežem vse te govore v eno dialektično skupino: jasno je torej, da so se morala vršiti močna izenačevanja med njimi, najsi so že prihajala od zapada ali vzhoda ali pa izhajala iz sredine, iz Prlekije in čeprav niso mogla zabrisati in poenoličiti takih razlik, kakršne so izkazane še v da¬ našnjem nasprotstvu o u, e i : o, e. Za zgodnje dialektične pojave je treba smatrati sledeče: 1. t in n sta dala v takozvani fonetično krepki poziciji v severno-vzhodnem pasu, ki se nadaljuje še dalje proti vzhodu v shrv. kajkavščini, srednjejezični vokal z ii-jevsko barvo, v južno-zapadnih predelih pa srednje jezični vokal z a-jevsko barvo (enako v sosednji shrv. čakav- ščini in preko nje v štokavščini); kje je bilo ognjišče tega in onega pojava, je nemogoče reči; zame je več kot jasno, da tu sploh ni ope¬ rirati samo z enim (oziroma z dvema) ognjiščem, marveč z večjim številom; rezultat in obsežnost pojava tu nista toliko plod prometa, marveč narave in razvojne možnosti podedovanega glasu; — 2. dolgi e se je v severo-zapadnem delu (Koroško, Gorenjsko in Primorsko) zgodaj (morda že v 10. stol.) pričel zoževati, drugod pa je ostal še nadalje odprt glas; ta proces je seveda samo odsev globljega, ves jezikovni sestav prodirajočega pojava: tam gre za hitrejši izgovor, za novo kvantitetno razmerje med dolžino in kračino, za jasnejšo, recimo palatalno artikulacijo, tu je tekel govor počasi, raztegnjeno, intenzivnost artikulacije je bila šibka, indiferentna; tudi pri drugih vokalih, posebno pri onih, ki so v kvalitativnem pogledu elastični, se javlja ta pojav na sličen način kakor pri e, ki naj nam radi končno doseženega velikega nasprotja, podanega s formulo i e : e i, služi kot tip; — 3.) raznazalizacija e in p je v severnih in zapadnih krajih (Koroško, Beneško, Brda) nastopila mnogo pozneje kot v ostalih pre¬ delih; to se jasno izraža v tem, da so današnji refleksi iza n ju tam še široki ali šele v mlajšem času zoženi glasovi, tu pa so že podlegli obči slovenski tendenci, ki je v dolgih zlogih stremela za napeto, ozko artikulacijo; — (4. podaljšanje nezadnjih akutiranih zlogov se je izvršilo v južno-zapadnih krajih mnogo prej kot v severnih, da, na vzhodu (Slovenske gorice in Prekmurje) ga sploh nimamo (isto stanje kot v shrv.); tudi ta pojav, oziroma ta časovna razlika, se nam kaže v dialektih po različnih kvalitetah prvotno enakšnih vokalov na pr. e : i e ali e i proti e ali e in proti e ali e; — 5, gotovo so zelo zgodnje tudi že marsikatere morfološke dial. poteze kakor -i v dat. sing. pri f' o-jevskih deblih (na vzhodu); nadomestitev določne oblike dobre < dobroje z nedoločnim dobro; padla, bodla namesto pala, bola; štetje štiriredi, petred; izguba prefiksa vy-; zamena predloga bez s prež; različno analogično obravnavanje kakor se nam kaže na pr. v oblikah duri : douri : da uri : dveri za dvbri itd.; —/(^predvsem pa je treba poudariti zgodnjo različno barvenost celotne artikulacije, različnost v ritmu in tempu govora. Naravne, politične, cerkvene meje so alpske Slovane razbile v veliko število majhnih edinic. V teh edinicah se je jezikovni razvoj po svoje vršil: tu ali pri tem pojavu se je uveljavila tendenca ohra¬ nitve podedovanega stanja, tam ali pri onem pojavu se je pojavila izprememba: v obeh primerih pa je medsebojno občevanje, promet, določil meje temu ali onemu pojavu, predvsem pa je branil, da bi se 8 inovacijski valovi, vzgibani v dostopnih in gosteje naseljenih kra¬ jinah, razširili tudi na izolirane, odljudene, gorate pokrajine, kjer je govor sicer tudi doživljal svojo samostojno razvojno smer, pa vendar ohranil več starih potez, po katerih se nam še zdaj zdi, da je bolj konservativen. Ti inovacijski valovi, ki so izhajali iz ozkega kroga, iz družine, župe, fare ter so po svojem obsegu kaj različni, nam kažejo, kako so se jezikovne posebnosti ohranjale, kako in kje so nastajale dialektične poteze, kako so se širile, križale in pregri¬ njale: rezultat vsega tega gibanja, ki traja več kot tisoč let, je da¬ našnja razčlenjenost slovenskega jezika. Narava tega gibanja je bila že taka, da se nam ne zdi čudno, da združuje ime slovenskega jezika toliko dialektov, pa četudi je ozem¬ lje Slovencev tako malo obsežno in čeprav nas po številu ni mnogo. Dialektizacija se je začela zgodaj in v svojih gibih je bila prožna in urna. Samo najstarejši slovenski jezikovni spomenik, brižinski, izpod konca 10. stol. (v mislih imam tekst, ki se nam je ohranil), se zdi, da še ne kaže nobenih izrazitih dialektičnih potez; zgodovina postanka tega spomenika je temna; jasno pa je, da njegov jezik ni enoten, da od¬ sevata iz njega vsaj dva časovno različna razvojna štadija: starejši, prepisan iz predloge, prvotne ali drugotne in pa mlajši, odsev pre- pisovavčevega govora na pr. d 1 : 1, jegotjega, moje: me itd. Bilo bi napačno, ako bi sodili, da se izražajo v brižinskem spo¬ meniku že koroške dialektične poteze, ker nismo upravičeni vezati briž. d 1 z ziljskim d 1, briž. vuenfih s koroškim venči, briž. m e z ziljskim, rezijanskim, beneškim mo, ma < moja itd. (tako je sodil V. Oblak, Areh. fiir slav. Phil. 18, 238; tudi zastopstvo nosnih vokalov v briž. spomeniku ne kaže prav nič na koroška narečja, kakor je menil R. Nahtigal, ČZN. 12, 120—1; ČJKZ. I. 53, marveč priča le o tem, da je staro praslovensko stanje v tem času še neizpremenjeno bilo, gl. Fr. Ramovš, ČJKZ. VII. 160 in Slavia VI. 780). Te in take po¬ jave moramo vezati s praslovenščino v starejši predlogi; če so se v koroških dialektih do danes ohranili, je to sicer za nje značilno, je pa brez vrednosti za ugotavljanje dialektičnih potez v jeziku briž. spo¬ menika, kajti dl se je ob tistem času govorilo še daleč preko mej koroških, m e je bilo splošno slovensko, v u e n T i h predstavlja go¬ vorjeno v p č i h , ki je obča slovenska oblika za psi. vefbšiiicht gl. Fr. Ramovš, Hist. gram. 106, 263, 296. Sicer govore zgodovinski momenti dovolj jasno za to, da je govor, ki nam ga brižinski spomenik sporoča, živel na Koroškem, ali jezik sam nam tega prav z ničimer ne razodeva. Naslednji jezikovni spomeniki, za 400—500 let mlajši, pa nam pokažejo že vso sedanjo bujno dialektično sliko: tu imamo gorenjsko narečje (prisege kranjskega mesta), tam dolenjsko (stiški rokopis), ondi beneško (beneško-slovenski rokopis iz zadnjega desetletja 15. sto¬ letja), goriško (v rokopisu iz srede 16. stol.) itd. Tako moramo reči, da se je dialektizacija izvršila hitro in da je današnja dialektična slika stara vsaj že 600 let; seveda je marsikak pojav, ki je značilen za to ali ono narečje, mlajši ali pa je bil takrat šele v kali podan, ali bistveno to slike ne izpremeni, le poteze so malo ostrejše, barve bolj pisane. Ravno zato, ker je dialektična slika slovenskega jezika tako pestra, je umljivo, da so pojmi o slovenskih dialektih v slavistični 10 11 znanosti tako megleni in da so znanstveniki pri delitvi slov. dialektov upoštevali zdaj ta, zdaj oni pojav, ne da bi ž njim mogli opravičiti način delitve, ali pa so se morali omejiti na golo naštevanje nekaterih izoglos in na površno, približno lokalizacijo. Tako je J. Kopitar, Gram. str. 457 razdelil slovenščino v dve narečji po pojavu la > w a ali 1 a („und zwar gehort das Windische in Karnten zum Oberkrainischen, das in Untersteyer zum Unterkrainischen Unter-Dialekt“); Miklošič Vgl. slav. Gram. I 2 310 je ločil pas z e, ei < e od zapadnega z je, i < e v dolgih zlogih, v čemer se je močno zmotil, ker po razvoju predstavljajo dialekti z e, je, i enoto proti drugi enoti z ei gl. Fr. Ramovš ČJKZ VI 11—13. V. Oblak Arch. fiir slav. Phil, 16, 163 je zavrgel Miklošičevo delitev in podal svojo na podlagi zastopstva i> in i> v dolgih zlogih: e na severu in vzhodu, a na jugu in zapadu, pozneje pa je sam uvidel, da je razvoj slovenščine še vse premalo preiskan in da zato še ni čas prišel, ko bi se smelo in moglo govoriti o klasifi¬ kaciji slovenskih dialektov gl. Ljub. Zvon 1895, 312 in Arch. fiir slav. Phil. 18, 257. Ne glede na to, da en sam pojav nikakor ne more biti za podlago pri delitvi narečij, moramo vendar reči, da je Miklošičev kriterij (puščamo pri tem vnemar, da je e pritegnil k ei) pomemb¬ nejši kot Oblakov, ker ne predstavlja samo enega pojava, marveč se za njim skriva mnogo več, ves način govora (gl. str. 6.). Kako veliko nasprotstvo je med Miklošičevo in Oblakovo delitvijo, to ti predstav¬ ljata skici 1. in 2., ki podajata pravzaprav tole sliko: 2 3 12 Dolga t,, b > a, e, južna meja za e in severna meja za a; ••• vzhodna meja za e in zapadna meja za e: \\\\\ ozemlje z e > a. Ali vzemimo za primer savinjski dialekt; ta kaže še več potez, ki so značilne za gorenjščino, sprejel pa je vase mnogo valov, ki so prišli iz centralnega štajerskega narečja (od vzhoda sem) in pa takih, ki so jih od severa sem razširjala koroška ognjišča; v vsem tem je prava značilnost savinjskega dialekta, v tem njegova pravica do samostoj¬ nega mesta v krogu sosednjih slovenskih narečij. Vsega tega nam omenjene delitve ne povedo: po Miklošiču bi spadal savinjski dialekt v vzhodni pas, ker ima e < e, po Oblaku v severo-vzhodni, ker ima e za dolgi * in r„ po Kopitarju pa k dolenjščini, ker ima la iz la; ne to, ne ono nam ne pove ničesar, kar bi bilo značilno za savinjski dialekt, pa tudi ničesar, kar bi razmerje savinjskega dialekta do so¬ sednjih narečij nazorno orisalo. Seveda pa ne smemo pozabiti, da omenjenim jezikoslovcem ni šlo v prvi vrsti za klasifikacijo sloven¬ skih dialektov, marveč je treba njihove zadevne izjave smatrati le za popis posameznih izoglos. Dogodilo pa se je, da se je tem izjavam pripisovala polna važnost. Tako je K. Glaser, Zgod. slov. slovstva I. 60—64 razdelil slovensko jezikovno ozemlje na dva dela: v južnozapadnega (Goriško, Istra, Notranjsko, pa tudi Dolenjsko, Bela Krajina in en del Štajerskega s Prekmurjem celo) in pa v severno - vzhodnega (en del Štajerskega, Koroško, Gorenjsko, severno Goriško in Beneško); v obeh skupinah je razlikoval osem narečij: ogrsko, kajkavsko ali hrvatsko-slovensko, štajerska, koroška, gorenjsko, dolenjsko, kraško-primorska in bene- čanska narečja. Pri delitvi je navajal pojave: e ali a za *, n; ei ali ie za e (torej nekakšen kompromis med Miklošičem in Oblakom), dalje še padla : p a 1 a, g : y, šč : š; ali na osnovi teh pojavov ne moreš priti do omenjene delitve v osem narečij, saj izoglose gredo vse vprek in ti ne začrtajo imenovanih osem ploskev. Glaser je zajel od drugod, ko je podal razdelitev v osem narečij, ni pa znal tega z dialektičnim gradivom podpreti; sledil je slepo, morda celo pod¬ zavestno akustičnemu vtisu dialektov in tako dokaj točno začrtal osnovne tipe dialektov (shrv. kajkavščine seveda ne upoštevamo več, čeprav je po svoji osnovi in po svojem začetnem razvoju bila člen alpske slovanščine gl. Fr. Ramovš, Nar. encikl. SHS IV., 194), glej str. 57. Samo radi popolnosti pregleda omenim tudi delitev, ki jo je dal Baudouin de Courtenay, Note glottolog. 26; tudi on razlikuje dve veliki dialektični skupini: južno-vzhodno, ki ima k, g, h pred voka¬ loma e, i in ohranjeno predtonično dolžino (česar pa v slovenščini nikjer nimamo; tu seveda ni misliti na mlajši dialektični tip blato C blato) in pa severno-zapadno, ki ima č, j, š, < k, g, h, pred e, i in pa poudarek na nekdanji predtonični dolžini (kar zopet ni res, kajti tip zvezda < zvezda je lasten prav vsem slovenskim dia¬ lektom). — Tudi M. Murko, Ottuv slovn. nauč. XIII. 392, ki dobro poudari, da Oblakov kriterij e ali a za n ni primeren, ker so vendar koroški dialekti bližji zapadnim kot pa vzhodnim, govori o dveh dialektičnih skupinah; pri tem našteva nekatere pojave (ohranitev oksitoneze ali nova baritoneza; odpad končnice v primeru vin < vino: moderna vokalna redukcija; prehajanje v—w —ii proti v > f; ar : r; la > ua; sekundarna palatalizacija velarnih konzonantov; čre : če : čer e), glede katerih velja reči isto kot za Glaser jeva navajanja; lokalizacija tega ali onega pojava je le približno podana z izrazi „na jugozapadu 44 , „na vzhodu 44 itd. Njegovo zaključno mne¬ nje, da so severno-vzhodni slovenski dialekti bližji češčini in srbo¬ hrvaščini kot pa južnozapadni, ni v navedenih pojavih utrjeno (razen v pojavu e za n), pa če bi tudi bilo pravilno, zapušča že meje slo¬ venske dialektologije in sega v poglavje sorodstvenega razmerja slovenščine do drugih slovanskih jezikov (vendar gl. o tem Fr. Ra¬ movš, ČJKZ II., 100). — Pri vseh teh poskusih vidimo, da je vsak raziskovalec stremel za tem, da določi dve dialektični skupini, ki sta se potem dalje razcepili v posamezna narečja; vsem je bil torej pred očmi Schleicherjev način pojmovanja jezikovne diferenciacije, čeprav tega nihče ne omeni in kljub temu, da je J. Schmidt že 1.18??. pravilno pojmovanje dovolj jasno in krepko obrazložil in ga je lin¬ gvistični svet odtlej tudi uvaževal. Če ne bi imeli nobenih drugih študij ali izjav o razčlenjenosti slovenskega jezika, bi morali reči, da problem slovenske dialektiza- cije sploh še ni bil načet. Imamo pa vendarle študijo o slovenskih dialektih, starejšo od vseh doslej omenjenih izjav, po svoji zamisli pravilno in tudi po izsledku in pregledu temeljito; poznejši čas pa je na njo pozabil. To je razprava Izmaila Sreznjevskega v Žurnalu ministerstva narodnago prosveščenija leta 1841. za mesec september, na str. 133—164: O nap-fcuiavi caaBHHCKinrB. Srezujevski je pravilno poj¬ moval nalogo: kolikor je pač mogel, toliko je skušal popisati slo¬ venska narečja, določiti njihovo obsežnost in podati tudi gibalne raz¬ vojne sile. Tako bujna dialektizacija kakršna je slovenska mu je seveda delala težavo, pregled je bil le meglen, a kljub temu je lepo in točno označil sile, ki so to raznoličnost ustvarile, ko pravi (str. 136 16 do 137 ): Ec.tb roMirhiiiii. cie paaiioiiopnaic HaptniA hc -ii.sji odiatnflib B.iia- uivvrr. MjiiccaeMinHHbi. Moaien 6i.rn. .(I.HiiTtoita.ia n OHa; ho cine ciui.iilie. Kalili mrli isajKCTca, 61.1.10 it.ii miic iiefloCTaTKa HapofloiiaceaeHiji h iipoMi.iiiuc- hoctii, HCiiocTaTKa co.iiUKCiiiji >icJK4y [la.iiii.niii 'iacTii.HH napoja: iio^i. siani oTpiii(aTe.ir>in>iMT> ii-ii anion. h.ti.ikt. .icrico nori. pa.iBimaTi.ca iit. cboch >ic.iojin n rapMouiii ut. o.iiiomt. mIictIi tokt., bi flpjrosrt HHa*ie; npoi ji jKptiUH.10, jaaitoiia.io MtCTHUfl OT.iHMia — h cine hc ycirli.io, in. cji^CTBie paciipocTpa- iieiiia iipoMi.iiii.ieiiocTH n Topron.ni, CTepcTT. nxi, a TO.ibKo Koe-r^li orliiiia.io. S temi besedami je dobro izrazil, kako silno se je udejstvoval duh partikularizma in kako je nasprotno delujoča sila prometa mogla zajeti le malo obsežna ozemlja. Razlikoval pa je Sreznjevski sprva 18 dialektov, in sicer: 1. do¬ lenjskega v dolini Krke k Savi in na Štajerskem v savinjski dolini; 2. gorenjskega v savski dolini od Radovljice do Ljubljane; 3. notranj¬ skega na jugu od Ljubljane proti Istri in od cerkniškega jezera na zapad po vsem južnem Goriškem; 4. belokra j inskega; 5. eerkniško- ribniškega; 6. vipavskega; 7. idrijskega; 8. tolminskega; 9. bohinj¬ skega; 10. bovškega; 11. slovinskega v beneških Slovencih; 12. rezi¬ janskega; 13. ziljskega; 14. rožanskega; 15. zabelskega v Podjuni; 16. štajersko-koroškega na levem bregu Drave od Velikovca na vzhod skoro do Maribora; 17. dravo - murskega v Slovenskih goricah in 18. ogrsko-štajerskega v Prekmurju in na jug do Save (kajkavski shrv. govor). Priložena skica 3. ponazoruje podano razdelitev. Srez¬ njevski se je sam zavedal, da so njegovi podatki skromni in da je potrebno še mnogo raziskovanja, preden bo slika slovenske dialekti- zacije vsaj v ogrodju pravilna in tudi izpopolnjena. Iz njegove študije kaj lahko razvidiš, da so mu nekateri dialekti, ki jih sicer omenja, 1 ? Slovenska narečja po Izmailu Sreznjevskem (1. 1841.). 18 bili pravzaprav popolnoma neznani, kajti malo podrobnejšo karakte¬ ristiko je dal samo za gorenjski, dolenjski, rezijanski dialekt, za ko¬ roško in prekmursko narečje. Geografska razširjenost tega ali onega govora je le približna, tuintam tudi napačna, ker se je premalo oziral na sorodstvena razmerja (savinjski dialekt je pritegnjen k dolenj- ščini, od te pa je cerkniško - ribniški govor odtrgan; notranjski in kraški govor sta predočena kot enoten dialekt; najslabše pa je po¬ znal štajerske govore). Karakteristične poteze posameznih dialektov niso toliko pravi odsev značilnosti, marveč navedba znanega pojava, najsi je že za ta dialekt značilen ali ne. Tupatam je skušal Sreznjev- ski podati tudi medsebojno razmerje posameznih dialektov; povsod pa izzveni tak poskus več ali manj v nazoru, da gre za mešane dia¬ lekte. To začetno poznanje je seveda moglo povzročiti, da je Srez- njevski nekaterim lokalnim dialektom odkazal samostojno mesto, ne da bi vedel za glavni dialekt ali za dialektično skupino, h kateri tak govor spada. Da mu je bilo gradivo žive slovenske govorice bolj znano, bi njegova klasifikacija pravo sliko različnosti mnogo bolje podala. Menda se je Sreznjevskemu število slovenskih dialektov zdelo preveliko. Pozneje je namreč v Žurnalu ministerstva narodnago pro- sveščenija za leto 1845., v oktoberski številki, otd. II. 150 omenil za slovenščino samo osem dialektov: gorenjskega, dolenjskega, bene¬ škega, rezijanskega, ziljskega, podjunskega, štajerskega in ogrsko- slovenskega. Najbrž je ostale prej omenjene dialekte smatral za podnarečja teh osmih. Sam pa se o tej novi klasifikaciji ni prav nič izrazil. Na osnovi Sreznjevskega je podal klasifikacijo slovenskih dia¬ lektov Florinski v svojih Lekcijah po slavj. jaz. (1894) str. 505—524. Deloma je njegov poskus boljši, saj je mogel uporabiti že nekatere nove dialektološke študije, deloma pa je pregled še bolj medel, kar je pač pripisati njegovi nameri, da spravi obe števili, ki ju je našel pri Srezujevskem, t. j. 8 in 18 v tako razmerje, ki bi podajalo na eni strani glavne, na drugi pa lokalne govore ali podnarečja. Tako na¬ šteje Florinski 8 glavnih dialektov: 1. dolenjskega (tudi savinjski dialekt še ni odločen od dolenjščine) z dvema govoroma: ribniško- eerkniškim in belokrajinskim; 2. gorenjskega (ta se razprostira tudi po severnem Goriškem) s šestimi govori: idrijskim, tolminskim, cerk¬ ljanskim, preddvorskim, bovškim in bohinjskim; 3. notranjskega z dvema govoroma: vipavskim in kraškim; 4. koroškega s tremi govori: ziljskim, rožanskim in podjunskim; 5. rezijanskega; 6. beneškega; 7. štajerskega in 8. ogrsko-slovenskega. Število vseh govorov se na ta način močno približa številu prve klasifikacije Sreznjevskega, ker znaša 1?. Žeta navedba jasno izkazuje vpliv Sreznjevskega; tudi popis narečij je posnet po njem; ostala dopolnila in uvrstitev novih govorov pa je povsem mehanično pritaknjena po novejših dialektoloških štu¬ dijah (cerkljanski in bohinjski govor po Baudouinu de Courtenayu; preddvorski po Valjavcu; kraški po Štreklju; koroški po Vrazu in Scheiniggu). Končno naj omenim še edino doslej izšlo dialektološko karto slo¬ venskega jezika. Najdeš jo v knjigi L. Tesniere, Atlas linguistique pour servir a 1’etude du duel en slovene, 1925, št. 1. Karta nam pred¬ stavlja pet dialektičnih skupin: 1. kranjsko; 2. primorsko; 3. koroško; 20 4. štajersko; 5. beneško in pa dialekt v Prekmurju. Avtor te karte ni interpretiral; zdi se mi pa (gl. 1. c. str. 33), da jo je narisal na osnovi poljudno napisanega članka o slovenskem jeziku in njegovih dialek¬ tih v knjigi Fr. Erjavca, Slovenci. Glavna napaka te karte, ki je zato tudi popolnoma pogrešena in nerabna, je v tem, da je Tesniere po¬ krajinska imena, ki se uporabljajo in se tudi smejo uporabiti za označbo dialektov, v popolnem geografskem obsegu prenesel na dia¬ lekte, tako tudi ime „centralna narečja“, ki ga smemo rabiti samo v nekih primerih za podčrtavanje razmerja do drugih, perifernih govorov. Radi tega je ta dialektološka karta postala nekaj povsem drugega, namreč karta, ki nam kaže posamezne politično-administra- tivne enote na ozemlju Slovencev do svetovne vojne: dežele Kranjsko, Goriško, Koroško in Štajersko v bivši avstrijski monarhiji, Prekmurje na Ogrskem in Benečijo z Rezijo v Italiji. Skratka moremo zato reči, da problem klasifikacije dialektov slovenskega jezika doslej še ni bil načet in da tudi pri dozdanjem znanju zgodovine slov. jezika in pri luknjičavem poznavanju živih govorov ni mogel biti. Komur pa so ti viri kolikor toliko znani, ta more pričeti tudi z reševanjem tega problema in to hočemo v sledečem v glavnih obrisih očrtati. Zavedati se seveda moramo, da dialektov z ostro začrtanimi me¬ jami sploh ni in da je izraz „dialekt“ pravzaprav samo pomožen izraz. Ostro začrtane meje so lastne le jezikovnim, dialektičnim pojavom, posebnostim. Skoro nikdar se ne dogodi, da bi dva različna jezikovna pojava imela prav isto geografsko obsežnost; večkrat se obmejne črte 21 lega pojava močno približujejo obmejnim linijam onega in če bi lakih primerov bilo na islem ozemlju več, ledaj bi še mogli in smeli govoriti o dialektu. Večinoma pa vidimo, da se obmejne črte jezikov¬ nih pojavov zdaj križajo, pa se zopet na neki progi spremljajo, tu- patam celo sovpadajo, pa se zopet med seboj oddaljujejo itd. Če je ta slika tako raznolična in mnogovrstna, kam naj postavimo mejo dialekta? Da, dostikrat postane stvar še bolj komplicirana. Pojavi, ki imajo isti vznik, dosegajo različen obseg; area za palatalizacijo ve- larnih konzonantov k, g, h na Koroškem in Gorenjskem ni za vsak glas ista: linija za č < k se ne krije z ono za j < g in ta ne z ono za š < h; linija za to palatalizacijo vobče se proti vzhodu lomljeno iz¬ gublja tako na spodnjem Gorenjskem kot na vzhodnem Koroškem: prometno gibanje je tu negativno učinkovalo in sproti (po analogiji, ki je bila pozitivna sila gibanja) udušilo palatalizaeijske rezultate, ki so le v tej ali oni besedi bili sprejeti; te besede potem niso nič drugega kot dialektične izposojenke (prim. druiga, ž j e po spod¬ njem Gorenjskem, noje poleg običajnejšega n o g e po vzhodnem Ko¬ roškem itd.). Ali drug primer: refleks a za t in i. v dolgih zlogih je v mnogih besedah prekoračil svojo normalno vzhodno mejo in ga najdemo tudi še v savinjskem dialektu, na Bizeljskem pa se bije boj za nadvlado e-ja; nič čudnega, ako čuješ iz ust iste osebe d o n, t. j. dan, lože < 1 a ž e, mrtvočka < mrtvačka poleg senco < ci>hi>iic „Schlafe“, zdehne,melin itd. Kljub vsemu temu pa smemo in moremo govoriti o dialektih. Dvoje nas opravičuje: 1. vsak dia¬ lektični pojav je na neki točki nastal in se od tam širil zdaj bolj, zdaj manj; ako nam je znan njegov obseg, moremo vsaj približno 22 slutiti, kje je njegovo središče, kje razvojno ognjišče; če gre za po¬ jav, ki ni rodil samo enega novega glasovnega rezultata, marveč je globlje preobrazil govor in je predrugačil ali niansiral na pr. vse dolge vokale ali vse kratke vokale, določil nova kvantitetna razmerja, dal govoru posebno melodijo in podobno, tedaj moremo z mirno vestjo reči, tu eksistira ta in ta dialekt, pa najsi je rezultat pri tem glasu nastal direktno radi omenjenega temeljnega vzroka ali pa je v razvoju prišlo do novih izprememb, do nove razvojne usmeritve; 2. ne da se tajiti, da eksistira ne le za lingvista, marveč za vsakega človeka, člana neke jezikovne skupine, nekaj, kar mu pravi, da je govor tega člana iz tega dela, onega člana pa iz onega dela skupnega jezikovnega ozemlja (seveda velja to le za primer, da mu je ozemlje vsaj nekoliko iz lastnega bivanja tu in tam znano): kako lahko ločiš Gorenjca od Dolenjca, kako hitro spoznaš po govoru Korošca, Šta¬ jerca ali Kraševca! Če pa se vprašaš, na kaj se oziraš pri teh ugoto¬ vitvah, ki so pravilne, tedaj ne boš znal navesti za odgovor kakih določenih dialektičnih pojavov, marveč boš rekel „da ga ves govor izdaja“, t. j. kriterij je splošni akustični vtis govora. Ta vtis pa določa različna barva vokalov, različne artikulacijske nianse, različen ritem in tempo govora, intonacija, melodija, način artikuliranja itd. — to je oni regulator, ki je dialektične pojave vokalizma, akcentuacije, intonacije, kvantite spočel; seveda se pridružijo še občutnejše dife¬ rence morfološkega sestava in besednega zaklada. V tem smislu rabim izraz „dialekt“ in na tej bazi sem določil „meje“ posameznih dialektov. Vsak dialekt sem definiral na ta način, da sem določil njegove posebnosti; dostikrat gre obmejna linija kake 23 posebnosti preko začrtane meje dialekta, večkrat pa je tudi ne do¬ seže, ali pa jo tu doseže, tam ne, drugod zopet prekorači, kar je po vsem, kar smo rekli, samo po sebi umljivo in naravno. Nič za to; vsaka vas ima svoj govor in se že po tej ali oni posebnosti loči od sosednje; ali za klasifikacijo dialektov nam tako podrobnega znanja ni treba, kajti črte posameznih pojavov se vendar na neki način gru¬ pirajo, zdaj bolj plastično, zdaj bolj medlo, to je za klasifikacijo tudi dovolj. Tu ne mislim podati lingvističnih argumentov, ki so mi narisali dialektološko karto; postopal sem na način, ki sem ga podal za rezi¬ janski dialekt v razpravi „Karakteristika slovenskega narečja v Re- ziji“ v ČJKZ VII., 107. Podrobno karakteristiko vseh slovenskih dia¬ lektov bom objavil drugje. Pripomnim le še, da sem pri sestavi karte uvaževal nad 1000 lingvističnih pojavov in njihov obseg. Sproti sem seveda tudi upošteval skupnosti med posameznimi dialekti, določal njihovo sorodstveno razmerje, sledil po razvojnih jezikovnih gibih premikanju ljudstva, zasledoval kolonizacijo slovenske zemlje, sploh fakta historične geografije in geomorfologije; razširjenost (ali skup¬ nost) lingvističnih potez, ki je plod prometa, nam ob strani zgodovine slovenskih pokrajin in strukture tal naše zemlje postane razumljiva in jasna. Na opisani način sem prišel do tega, da razlikujem v slovenščini sledeče dialektične skupine, dialekte in govore (ta izraz rabim za „podnarečje“): I. Koroška dialektična skupina s šestimi dialekti: 1. ziljski dialekt; 2. rožanski dialekt (s štirimi govori); 24 ai'i Kfj&. , 3. remšeniški dialekt; 4. podjunski dialekt; 5. mežiški dialekt; 6. remšniški dialekt. II. Rezijanski dialekt (s tremi govori). III. Beneški dialekti: 1. terski dialekt; 2. nadiški in 3. briški dialekt. IV. Kraški dialekt. V. Istrski dialekti: 1. šavrinski in 2. brkinski dialekt. VI. Notranjski dialekt (s tremi govori). VII. Obsoški dialekt (s tremi govori). VIII. Rovtarska dialektična skupina s petimi dialekti in tremi go¬ vori: 1. tolminski dialekt (z govorom v okolici Avč); 2. cerkljanski dialekt; 3. črnovrški dialekt; 4. poljanski dialekt (z govorom škofjeloškim); 5. horjuljski dialekt (z logaškim govorom). IX. Selški dialekt. X. Gorenjski dialekt (s štirimi govori). XI. Dolenjski dialekt (s štirimi govori). XII. Medijski dialekt. 25 XIII. Belokrajinski dialekti: 1. šokarski dialekt; 2. osrednji belokrajinski dialekt s poljskim govorom; 3. južni belokrajinski ali privrški dialekt; 4. kostelski dialekt. XIV. Južno-vzhodni štajerski ali sotelski (bizeljski) dialekt. XV. Savinjski dialekt. XVI. Osrednji štajerski dialekt. XVII. Pohorski dialekt. XVIII. Kozjaški dialekt. XIX. Severno-vzhodna štajerska dialektična skupina s tremi dia¬ lekti : 1. goričanski dialekt; 2. prleški dialekt s tremi govori; 3. prekmurski dialekt s tremi govori. Osnovnih tipov, ki jih je čas zdiferenciral v večje število dialek¬ tov ali pa je pregrinjanje valov iz tega in sosednjega centra rodilo nove dialekte, pa štejem sedem, in sicer: 1. panonski na severovzhodu slovenske zemlje; 2. štajerski v coni Pohorje — Bohor; 3. koroški; 4. gorenjski; 5. dolenjski; 6. rovtarski; ?. primorski (na Krasu in ob zapadni meji slovenskega jezikovnega ozemlja). Najprej hočem podati točnejši popis meja posameznih dialektov (pri tem se poslužujem karte slovenske zemlje v izdaji Matice Slo¬ venske v Ljubljani). Koroška dialektična skupina obsega govore v kanalski in ziljski dolini in na obeh straneh Drave od Beljaka do zahodnega pobočja 26 Pohorja; na severu ji je za mejo slovensko-nemška jezikovna meja, na jugu greben Karavank. Ziljski dialekt se govori v zapadnem delu in sega na vzhodu do črte Beljak — Baško jezero—Kepa v Karavankah. Na vzhod odtod se razprostira rožanski dialekt po dravski dolini do linije Košuta (v Karavankah) — Obir — Kamenska gora — ob Dravi do Črnega grada, potem na levem bregu Drave do gričev nad Veli- kovcem. Remšeniški dialekt zavzema dolino reke Bele v okolici Že¬ lezne Kaple (nekako v trikotu Obir—Okrešelj — Peca), t. j. Obirsko, Lobnik, Remšenik in Koprivna. Podjunski dialekt meji na zapadu na v t v 1 . • 0 rožanskega v pasu južno od Drave na Obir, na jugu na remšeniškega, na severu sega do Drave, na vzhodu do gora na levem bregu Meže (Peca — Gornja — Lom—Strojna). Mežiški dialekt govore v dolini reke Meže in ob Dravi do Vuzenice ter v okolici Slovenjgradca. Remšniški dialekt se razprostira onstran Drave na bivši koroško-štajerski de¬ želni meji, pod Kapunarjem in Remšnikom do vzhodne črte Vurmat— Veliki Boč—Gradišče. Rezijanski dialekt v dolini pečice Rezije ima za vzhodnega so¬ seda obsoški dialekt, od katerega ga loči gorska skupina Kanin — Velika Baba — Skutnik — Musič—Jalovec, na jugu pa ga gorovje Muzcev deli od terskega narečja. Terski dialekt govore v selih na južnem obronku Muzcev od Gu- mina pa do izvira reke Nadiže, namreč v krajih: Plastišča, Brezje, Tipana, Viskorša, Karnahta, Vizont, Zavrh, Brdo, Muzec, Ter, Pod¬ brdo, Breg, Flipana, Sedile, Černe ja; govor v Čaneboli in Mažaroli ima že več podobnosti z nadiškim dialektom, ki se govori v dolini Nadiže (južno od črte Mija—Matajur) in v dolinah rečic Kozica in Arbeč do razvodja med Arbečom in Idrijo kot vzhodno mejo; staro- gorski govor na desnem bregu Idrije pa kaže že mnogo skupnosti z briškim dialektom. Ta sega do Soče na vzhodu (na severu do Ročinja), na jugu mu je za mejo romansko-slovenska jezikovna meja. Na zapadu je briškemu dialektu sosed kraški dialekt; proti vzhodu se razprostira do nekdanje goriško-kranjske deželne meje, na severu do južnega vzpona Trnovske planote, na jugu pa nekako do linije Trst—Goli vrh—Veliki hrib — Vremščica. Mnogo ima skup¬ nosti z notranjskim dialektom, ki mu je na vzhodu za soseda; v svojem zapadnem pasu (Kontovel—Devin — Opatje selo—Vrtojba—Šempas) ima še več potez, ki so značilne predvsem za briški dialekt, v južno- vzhodnem predelu pa se močno približuje južnemu notranjskemu govoru (Trst—Dutovlje — Štanjel). Meje notranjskega dialekta so sledeče: na zapadu vzhodna meja kraškega dialekta, na vzhodu črta Streliški vrh—Hrušica — Št. Lo¬ vrenc — Koliševka—Javorniki — Snežnik; na severu linija, ki nas vodi od Streliškega vrha na Col in Sinji vrh nad Ajdovščino, na jugu pa vzpon visoke planote ob nekdanji istrski meji od Škocjana do Jelšan. Notranjski dialekt kaže dokaj lokalnih razlik, vendar pa notranja vrednost teh diferenc ni tolikšna, da bi smeli govoriti o več dialektih. Sprva so semkaj prihajali dolenjski inovacijski valovi in ozko raz¬ merje do kraškega dialekta se je izobrazilo šele v poznejši dobi, je pa izredno močno, tako da je v akustičnem pogledu razlika med no¬ tranjščino in dolenjščino zelo ostra. V notranjščini razlikujem tri go¬ vore: vipavskega, postojnskega in pivškega. Meja med obema slovenskima dialektoma v Istri gre po črti 2 ? 28 Škocjan—Lopar—Hrib — Lačna—Zazid. Posamezne slovenske jezikov¬ ne pojave pa najdemo še v sosednjih shrv. govorih, tako predvsem ob južnozapadnem robu Čičarije in v čakavščini v okolici Buzeta. V zgornji dolini reke Soče govore obsoški dialekt; za mejo so mu na vzhodu, severu in zapadu bivše politične meje (goriško-kranjska, goriško-koroška in avstrijsko-italijanska); proti jugu pa sega nekako do črte Mija—Matajur — Kolovrat — Mrzli vrh—Migavec — Škrbina. Bor- janski govor meji torej na nadiški dialekt, kobariški na tolminskega, bovški pa na rezijanskega in obenem ima zvezo z ziljskim. Odtod razumljivo, da so semkaj prihajali še inovacijski valovi iz Benečije, Rezije in s Koroškega, čeprav niso zajeli vsega ozemlja obsoškega dialekta, marveč le to ali ono obrobno ploskev. Zato imamo v obso- škem dialektu tri govore razlikovati: 1. borjanskega v krajih Brginj, Sedlo, Borjana, Kred z okolico; 2. kobariškega v Starem Selu, Sužidu, Svinem, Idrskem, Kamnem, Ljubušnji, Kobaridu, Drežnici in Ravneh; 3. bovškega v severnem pasu, onstran južne njegove meje na črti Srpenica—Trnovo. Rovtarsko dialektično skupino zahtevata predvsem tale dva lin¬ gvistična fakta: isti ali enakšni ritmično-melodični element vseh v poštev prihajajočih dialektov in pa način, kako so dva ali trije so¬ sednji dialekti po istih jezikovnih potezah med seboj ozko povezani. Ohranjevanje, sprejemanje in pojemanje teh medsebojnih vezi gre v smeri od zapada proti vzhodu; seveda je med skrajnim zapadnim in skrajnim vzhodnim članom te dialektične skupine že velika raz¬ lika; ali te medčlanske vezi zahtevajo družitev vseh v eno, višjo enoto. — Meje tolminskega dialekta zarisavajo sledeče linije: na 29 severozapadu Kolovrat—Mrzli vrh—Škrbina; na severu in vzhoda gorski greben Julijskih Alp (Škrbina — Vogel — Rodica — Visoki vrh— Črna prst—Kohla—Možic—Petrovo brdo—Porezen—Kojca); na jugu pa Ko jca — Črvov vrh — Ovčje brdo in v črti preko Idrijce na Velike Skopice, tako da spada severnovzhodni vzpon Banjške planote (oko¬ lica Idrije pri Bači in Sv. Lucije) še k tolminskemu dialektu. V ozkem pasu vzdolž južne meje (v okolici Ročinja, Avč in v Lokovcu) se go¬ vori avški govor, ki je po svojem bistvu sicer še tolminski, sprejel pa je že marsikako potezo briškega dialekta. Tu imamo tudi še — čeprav manj pomembne — vezi z nadiškim in deloma tudi s krnskim govo¬ rom, v Lokovcu pa že s cerkljanskim (predvsem o > u, e > i). — Vzhodno od tolminščine govore v dolini Cerknice in njenih pritokov in v dolini Idrijce na progi Šebrelje—Spodnja Idrija cerkljanski dia¬ lekt, ki sega proti vzhodu do bivše goriško-kranjske deželne meje, na jug pa do črte Ledine—Spodnja Idrija—Potok — Vojsko — potok Trebuša. — Južnovzhodni sosed cerkljanščine je črnovrški dialekt v krajih in pokrajinah Črni vrh pri Idriji, Lome, Javornik, Križna gora, Zadlog, Idrijski log in Koševnik. Malo se loči od njega govor v Godoviču, Hotedršici in pa še v župniji Rovte; v tem pasu najdemo valovanje, ki prehaja v poljanščino na eni, v horjuljščino na drugi strani; nekaj potez ima naš dialekt že skupnih z vipavščino. — Po¬ ljanski dialekt ima svoje središče v pasu Poljane—Trate—Javorje; razprostira se po vsem posestvu nekdanjih brižinskih škofov, kolikor ga je bilo v dolini Poljanščice. Njegove meje določajo na severu hri¬ bovje med Poljanščico in Soro (Ljubnik—Četena ravan—Koprivnik— Blegaš—Črni vrh), na zapadu nekdanja kranjsko-goriška deželna 30 meja od Črnega vrha proti jugu (Škofije—Podjelovo brdo — A 1050 vzh. Otaleža — Praprotno brdo) in pa razvodje med Idrijco in Poljan- ščico do A 851 vzh. Idrije in na Mravljiški vrh pod Zavratcem; južno- vzhodna meja gre po črti Zavratec—Hlevni vrh — Podlipa — Vrzdenee, vzhodna v severni smeri odtod na Pasjo ravan in Sv. Ožbald; v dolini Poljanščice sega (v smeri proti Škofji Loki) naš dialekt nekako do Zminea. — škofjeloški govor je omejen na okolico Škofje Loke; ob Po- ljanščici se razprostira do Zminea, ob Sori na zapad do Praprotnega, na vzhod pa do Medvod; proti Kranju pa do Stražišča, kjer se govori že gorenjščina. V ritmično - melodičnem oziru je škofjeloški govor brez vsega član rovtarske dialektične skupine, čeprav je sprejel že marsikako gorenjsko potezo. — Horjuljski dialekt se govori ob se¬ verno - zapadnem robu ljubljanskega barja, na ozemlju, ki naj ga označim z glavnimi kraji: Vrhnika — Ligojna — Drenov grič—Lesno brdo—Horjul j — Polhov gradeč; dalje še ob Šujici in Božni, a le do črte Toško čelo—Dobrova — Brezovica na vzhodu. Na logaški visoki planoti se pregrinjajo izoglose, ki prihajajo ali od Črnega vrha sem, ali z Notranjskega ali pa iz vrhniško-horjuljskega ozemlja. Selški dialekt bi mogli smatrati za poseben govor gorenjščine, s katero ima vse polno skupnosti. Vendar mu prisodim samostojno me¬ sto, ker se še v marsičem strinja z rovtarsko dialektično skupino in ker rovtarske značilnosti posebno v njegovem južnem in zapadnem predelu prevladujejo. Govori se selški dialekt v dolinah Sorice in Sore, na vzhodu do Praprotnega; odtod gre njegova meja v severno- vzhodni smeri na Male Ravne, Lavtrski vrh, Špičasti hrib, se obrne proti zapadu na Mali vrh, Zidano skalo, Kotlič, Visoki vrh, potem proti jugu čez Javorov vrh po Ratitovcu na Črni vrh in Možic, dalje v južni smeri po jugoslovansko-italijanski državni meji do Huma in v vzhodni smeri do Črnega vrha, Blegaša, Koprivnika, Mladega vrha in čez razvodje med Poljanščico in Soro se vrnemo k izhodni točki na Praprotnem. Gorenjski dialekt zavzema dokaj obsežno ozemlje; na severu mu je meja greben Karavank od Pungrata na zapadu do Okrešlja na vzhodu, odtod pa nekdanja kranjsko-štajerska deželna meja do Mot¬ nika; na vzhodu linija od Motnika čez Trojane na Reber k Sv. Gre¬ gorju in na Slivno ter Vernek ob savskem kolenu pri Litiji; na jugu gre meja po črti od Verneka čez Savo na Kresniški vrh, Štango, Debeli hrib, Molnik k Rudniku pod Ljubljano in čez barje na Dobrovo; na zapadu meji na horjuljski dialekt, na škofjeloški govor in na severno mejo Selškega in tolminskega ter na vzhodno mejo obsoškega dialekta (Ratitovec — Julijske Alpe). Seveda govorica ni v vseh krajih tega ozemlja enotna in posebno v obrobnih pasovih se kažejo približevanja k sosednjim dialektom. Ali glavna razvojna smer glasoslovja je vsem gorenjskim govorom skupna, čeprav so diference med lokalnimi, raz¬ lično razvojno stopnjo izkazujočimi rezultati. V južno-vzhodnem pasu opažamo dokaj močno sprejemanje dolenjskih, deloma tudi že šta¬ jerskih inovacij; število teh negorenjskih potez postane sčasoma tako veliko, da moramo za skrajni južni vzhod sprejeti že samostojno narečje, namreč medijski dialekt. Po teh lokalnih posebnostih raz¬ likujem v gorenjščini vsaj štiri govore: tipični gorenjski govor je doma v severno-zapadnein delu in se kot ozek pas vije ob južnem pobočju Karavank proti vzhodu (tu je pač bilo prvotno stanovniško 31 32 jedro, ki se je sčasoma razlilo zdaj proti jugu, zdaj proti skrajnemu severozapadu); osrednji gorenjski govor je v glavnem omejen na ozemlje v trikotniku Ljubljana—Kamnik—Kranj, vzhodnega govore v dolini reke Radomlje, južnovzhodnega pa pod Ljubljano. Ljubljana je nekoč spadala povsem v območje gorenjskega osrednjega govora; brzo in zelo mešano valovanje stanovništva pa je seveda v marsičem izpremenilo prvotno ljubljansko govorico, ki pa je kljub temu še danes po bistvenih elementih (palatalni glasovni karakter, nadkračine namesto prvotnih dolžin, zmerna artikulacijska intenzivnost, melo¬ dična uravnovešenost in pod.) pristen gorenjski govor; da je doživel tudi izpremembe, ki so izhajale iz knjižnega jezika, je samo po sebi umljivo. Dolenjski dialekt sega na zapadu do notranjščine (Snežnik— Javornik—Rakek—Unec), na severu do gozdov pri Logatcu, zajame južni rob ljubljanskega barja do črte Bistra—Plešivica—Kamna go¬ rica—Črna vas—Rudnik, gre potem ob gori označeni gorenjski meji na Kresniški vrh in po hribovju na desnem savskem bregu čez Kum; na vzhodu zavzame savsko dolino od Zidanega mosta do Brežic; južna meja so Gorjanci do Črmošnjic, potem severna meja nemškega kočev¬ skega otoka in pas od Debelega vrha čez Prezid na Snežnik. Ta obseg dolenjskega dialekta narekuje istovrsten razvoj vokalizma, isti na¬ čin poudarjanja, enakšna akcentska kvaliteta, ritem in melodija. Se¬ veda so lokalne posebnosti tudi tu; najbolj občutna je razlika med govorom v zapadnem in vzhodnem dolenjskem kotu. Meja med tema dvema govoroma gre nekako po črti Mehovo—Novo mesto—Golobi- njek—Lisec—Medvedjek—Zaplaz; tako je vzhodni govor doma v glavnem ob spodnji Krki in njenih pritokih, ob Senušanki, Račni in Radovlji ter v dolini reke Mirne in Temenice. Bistvo te razlike je v tem, da je vzhodni govor zelo počasen, zategel, ritem nima nikakršnih zaznatnih menjav, artikulacija je neintenzivna, vokali odprti oziroma prehajajo v odprte diftonge. Ali smer razvoja je ista kot na zapadu, le da imamo tu mlajši razvojni štadij, spočet radi gori omenjenih splošnih momentov. Dolenjščino delim v štiri govore: 1. zapadni go¬ vor je omejen na ozek pas ob zapadni meji (Plešivica—Preserje — Bo¬ rovnica—Cerknica—Lož); 2. osrednji dolenjski govor je v pokrajini na vzhodu od prejšnjega pa do prej omenjene črte Mehovo — Zaplaz; 3. vzhodnemu smo že gori obseg določili; 4. posavski govor v pasu savske doline. Medijski dialekt smo že na kratko omenili; govori se v dolini reke Medije in pa v savski dolini od Litije do Zidanega mostu. Prvotno se je govor v teh krajih razvijal v pravcu dolenjskega dialektičnega razvoja; kolikor je v njem gorenjskih potez, so vse iz mlajše dobe in se nadaljujejo še v savinjskem dialektu; pa saj tu je povsem pri- rodno križišče gorenjskih in dolenjskih inovacijskih valov. Danes pa je ta dialekt prava mešanica: v industrijske kraje (Litija, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik) hiti delavstvo od vseh krajev in te različne dia¬ lektične primesi sproti preobražajo dolenjsko osnovo. Belokrajinski dialekti so doma v Beli krajini, t. j. v loku na le¬ vem bregu Kolpe od Starega trga pa do Metlike in pa v semiški žup¬ niji pod Gorjanci. Kakor bomo še videli, je belokrajinsko govorico smatrati za mešan dialekt slovensko-srbohrvatski. Ker je tudi kostel¬ ski dialekt ob Kolpi od Broda do Zdihovega (ob južnozapadni meji 33 • 34 kočevskega otoka) imel enakšno usodo, ga prištevam k belokrajin- skim. Po tem, v kakšni meri se javlja srbolirvatska primes, razliku¬ jem štiri belokrajinske dialekte: 1. šokarskega v severnem delu, v župniji Semič; tu je slovenska osnova še trdna ter predstavlja nada¬ ljevanje dolenjščine, predvsem govora ribniškega; Šokce moramo smatrati za staroselce; več šokarskih posebnosti se razprostira še v smeri Črnomelj—Dobljiče; 2. osrednji belokrajinski dialekt ima svoj center predvsem v coni Črnomelj—Dragatuš — Stari trg in k njemu smemo prišteti še govor na vzhodu odtod, v pasu Griblje—Podzemelj — Metlika; 3. južni belokrajinski dialekt govore ob Kolpi na črti Vi¬ nica — Preloka — Adlešiči; 4. za kostelski govor smo že zgoraj povedali. Vsa ostala slovenska narečja, t. j. narečja vzhodno od vzhodne meje koroške dialektične skupine, gorenjskega, medijskega in do¬ lenjskega dialekta, moremo strniti v eno veliko skupino štajerskih dialektov. Seveda se pri taki skupini ne smemo ozkosrčno ravnati po enem, dveh jezikovnih pojavih; narobe, če bi te upoštevali, bi raz¬ lika postala še bolj očita, čeprav je zares tudi velika. Vendar nas tu prav nič ne moti dejstvo, da je na primer v tej štajerski dialektični skupini dolgi e zastopan na tri različne načine in da je tudi njegova razvojna pot vsakikrat drugačna. Ali takih nasprotij, kakršno je pri e, t. j. e : ei : e, imamo celo še več; na južnem vzhodu najdemo za t,, ■> v dolgih zlogih a, drugod pa e ali diftonge, ki so iz § nastali; v dolgih zlogih imamo za u tu u, tam ou, drugod zopet ii; prim. še š : š č, -u : -f ali celo posameznosti kot duri : dveri; d o n s : nas: g n e s ; zajec : zec : zavec itd. Inovacijski valovi, ki so na Šta¬ jerskem nastali, so zavzeli kaj različen obseg: dalje pa so semkaj pri- šli zdaj bolj daleč, zdaj zopet ne, valovi iz sosednjih zapadnih dialek¬ tov: s Koroškega, Gorenjskega, Dolenjskega na eni, od vzhodne srbo- hrvatske strani pa na drugi strani. To prepletanje je rodilo med po¬ sameznimi štajerskimi govori tako razmerje, ki ozko veže posamezne člene med seboj; to pa je mnogo važnejše kot ta ali oni pojav sam na sebi in tudi če gre za tako važnega kot je na pr. razlika med e : ei za e gl. str. 6. Ker pa upoštevam tudi samostojno izobražene pojave in dalje zvezo s sosednjimi dialekti in ker nam štajerščina daje še manj obsežne dialektične skupine (saj sta ji za podlago dva osnovna tipa), ne uporabljam generalnega naslova „štajerski dialekti 41 v smi¬ slu ene dialektične skupine, marveč samo za neke relacije (prim. izraz „centralni dialekti 44 ). Južno-vzhodni štajerski (sotelski, bizeljski) dialekt sega na za- padu do vzhodnega pobočja Gorjancev in odtod mu gre meja po črti Velika dolina—Malence—Brežice—Sv. Lenart — Zdole—Orlica; potem se zavije proti vzhodu čez Presko in Svete gore na Kunšperg ob Sotli, ki je njegova vzhodna meja. K temu dialektu prištevam še govor v pasu med Bistrico in Sotlo severno od Svetih gora nekako do črte Pilštanj—Sedlarjevo; čeprav se v posameznih črtah že močno loči od južnega ali bizeljskega govora, je vendarle bližji temu kot pa osred¬ njemu štajerskemu dialektu. Mnogo pojavov tega dialekta najdemo še na oni strani Sotle tja do Horvatskega potoka in Sopotnice. Središče savinjskega dialekta ima tele meje: na jugozapadu go¬ rovje Mrzlica—Čemšeniška planina—Menina planina—Črnivec — Oj¬ strica—Okrešelj; na severu jugoslovansko-avstrijska državna meja do Olševe, odtod pa linija na Raduho—Boskovec- Lokovico—Goro 35 36 Oljko—Št. Andraž—Ložnico, na vzhodu pa Ložnica—Ponikva—Griže— Mrzlica. Lokalne izpremembe so važne predvsem zato, ker imamo v vzhodnem pasu približevanje osrednjemu štajerskemu dialektu, v zgornji savinjski dolini (Ljubno—Luče—Solčava) in v okolici Šošta¬ nja pa vezi s koroškimi dialekti. Osrednji štajerski dialekt, ki je najvernejši reprezentant štajer¬ skega osnovnega tipa, meji na zapadu na savinjski dialekt, na severu na gorske hrbte pri Vitanju (razvodje med Mislinjo in Pako), na Konjiško goro, Boč in Maceljsko pogorje, na vzhodu gre meja po raz¬ vodju med Sotlo in Savinjo, na jugu sega do Bohorja in Mrzlice. Tudi tu je za severni pas poudariti močno bližanje k pohorskemu dialektu, za vzhodni del pa prehajanje v valove južnovzhodnega štaj. dialekta. Pohorski dialekt obsega kraje na južnem obronku Pohorja do črte Št. Ilj—Vitanje—Konjiška gora na jugu in do Ptujske gore v južnovzhodni smeri. V dravski dolini se govori v vaseh od Maribora do Brezna. Kozjaški dialekt bi mogli smatrati za govor pohorskega, posebno onega, ki je doma v severnovzhodnih pohorskih krajih. Sega pa na zapadu do črte Vurmat—Veliki Boč—Gradišče, na severu do slovensko-nemške jezikovne meje na progi Luče—Špilje, na vzhodu pa do gričev, ki se dvigajo na zapadni strani železniške proge Špilje— Maribor. Dialekti severno-vzhodne štajerske dialektične skupine v Sloven¬ skih goricah, Halozah in v Prekmurju imajo mnogo skupnosti; neka¬ tere segajo celo še v severno kajkavščino, da, za mnoge je verjetno, da je njihov epicenter v kajkavščini. Druge so zopet posebnost le naše skupine, ali pa vežejo ožje le posamezne njene člene. Goričanski dialekt je doma v zapadnem delu Slovenskih goric; vzhodna meja gre po črti Marija Snežna—Sv. Ana na Krempergi—Sv. Trojica—Vurberg ob Dravi. Na vzhod odtod se govori prleški dialekt med Muro in Dravo do kajkavščine na vzhodu; v njem smemo razlikovati pesniški in ščavniški govor, še večje pa so posebnosti vzhodnega roba (od črte Ormož—Ljutomer na vzhod), predvsem še v okolici Središča, dalje govor v Halozah. Prekmurski dialekt zavzema slovensko jezikovno ozemlje onstran Mure; razlikujem v njem tri govore: 1. severnega v krajih ob Rabi in gornji Lendavi; prebivalci teh krajev se zovejo Bomecfe (ob Rabi) in Bakard’e (ob Lendavi); 2. osrednjega v pasu Cankova—Murska Sobota in na vzhod odtod; prebivalci zapadnega dela so Rovenci, vzhodnega pa Goričanci; 3. južnega ob Muri pod Mursko Soboto; to so Dolinci. / Na skici 4. so označena središča posameznih dialektičnih ozemelj ter smer in jakost medsebojnih izoglosnih vezi. Takoj moremo za¬ paziti, da teče nekako po sredi slovenskega jezikovnega ozemlja v smeri od severa proti jugu pas, preko katerega so obojestranski dia¬ lektični sosedje le rahlo med seboj povezani (gl. še str. 63). S tem, da smo rekli, da je v slovenščini sedem osnovnih dialek¬ tičnih tipov in da smo pri opisu geografske ploskve posameznih na¬ rečij — čeprav le mimogrede in z najdebelejšo potezo — omenili, kakšno razmerje vlada med posameznimi sosedi (gl. še priloženo karto), smo že tudi pripravili pot za razmotrivanja, ki naj pokažejo, kako je promet širil lingvistične inovacije in ustvarjal dialektične skupnosti. Temu hočemo v naslednjih vrstah posvetiti našo pažnjo. Najprej je treba podčrtati važnost strukture tal slovenske zemlje; 3 ? naravne ovire, ki so bile zapreka prodiranju prebivalstva in valovom dialektičnih novosti, so bile ob prihodu Slovencev v novo domovino še vse drugačne; nvaževati je treba, da so se takrat razširjali po pokra¬ jinah, ki so danes plodonosno polje, še gosti, neprehodni gozdovi, da so bila močvirja obsežnejša in pod. Približno sliko naravnih ovir za dobo 7.—8. stoletja ti kaže skica 5.; z druge strani potrjuje to pro¬ metno oviro dejstvo, da so najstarejše fare, ki so obenem odsev go¬ stejše naselitve, izkazane v vmesnih predelih. Skico je izdelal skoro v celoti po zgodovinskih virih kolega prof. Milko Kos, ki bo itak v posameznih razpravah podrobneje obravnaval kolonizacijo slovenske zemlje (prim. že njegovo študijo „K postanku slovenske zapadne meje“ v Razpravah V.—VI., 336—375). Nekako pod konec 12. stoletja so izkazane sledeče fare: 1. na Koroškem: Labod, Ljibeliče, Šmihel pri Pliberku, Dobrla ves, Škocjan, Št. Rupert pri Velikovcu, Tinje, Krnos, Kotmara ves, Vetrinj, Kapla v Rožu, Otok, Krnski grad, Gospa Sveta, Rožek, Marija Devica na Zilji, Št. Janž na Zilji, Šteben, Žabniee; 2. na slovenskem jugozapadu: Št. Peter in Št. Lenart v Benečiji; Bovc, Volče, Cerkno; Kanal, Ročinj; Biljana, Solkan, Miren, Vipava; šti- van, Komen, Tomaj, Dolina, Hrušica; Vremci Trnovo, Košana, Slavina, Hrenovice; 3. na ozemlju centralnih dialektov; na Gorenjskem: Sred¬ nja vas, Radovljica (Rodinje), Kranj, Šmartno pri Kranju, Stara Loka, Cerklje, Kamnik, Mengeš, Št. Vid nad Ljubljano, Ljubljana (Št. Peter); na Dolenjskem: Šmarje (Lanišče), Št. Vid pri Stični, Treb¬ nje, Mirna peč, Šmihel pri Novem mestu, Metlika, Črnomelj, Poljane pri Starem trgu ob Kolpi, Bela cerkev, Št. Jernej (Sicherstein), Kostanje¬ vica, Sv. Križ, Krško (Leskovec), Št. Rupert, Mokronog, Svibno; Stari 39 40 Omrežje rimskih cest: dognane ceste; . domnevane ali le delno izpričane ceste. 42 trg (pri Ložu) in Cerknica; 4. na Štajerskem: Gornji grad, Braslovče, Škale, Žalec, Nova cerkev, Laško, Videm, Pilštanj, Sv. Križ pri Roga¬ ški Slatini, Ponikva, Konjice, Velika Nedelja, Ptuj, Slivnica, Hoče, Kamnica (pri Mariboru), Jarenina, Šmartin pri Slovenjgradcu, Vuze¬ nica. Če imamo pred seboj to sliko o naseljenosti in nenaseljenosti slo¬ venske zemlje, če uvažujemo dejstvo, da so rimske ceste (gl. skico 6.) bile za prodiranje prebivalstva enakšne važnosti kakor za današnji promet železnice in če upoštevamo postanek in obseg fevdalnih go¬ spostev, ki so v marsikakem oziru vezali gibanje prebivalstva (pre¬ poved izseljevanja, ženitve itd.), tedaj moremo videti, kako so ti fak¬ torji izobraževali manjše socialne enote in kako je bil po internem prometu v njih določen obseg temu in onemu lingvističnemu pojavu; skratka, kako je gibanje ljudstva izraženo v grupaciji dialektov. Za koroško dialektično skupino ni treba nobene posebne pri¬ pombe; naravna ovira mogočnega karavanškega gorovja na jugu in etnografska meja na severu in zapadu ne zahtevata utemeljevanja. Slovani so prodrli na Koroško pač po rimski cesti, ki je vodila iz Ce¬ le je čez Vojnik in Vitanje v dolino Mislinje in Drave. Dravska dolina na Koroškem je že po svoji naravi združila doseljence v eno pro¬ metno enoto; isto se je tudi v političnem oziru dogodilo (gl. karto „Territoriale Entwicklung Karntens“ v Erlauterungen zum hist. Atlas der osterr. Alpenliinder I. Abt. 4. T. 2. H., str 308); posebe je pa treba poudariti, da je bila ziljska dolina po rimski cesti zvezana s Taglia- mentom in da je ozemlje Slovenjgradca bilo šele v 15. stoletju odlo¬ čeno od Koroškega, kamor je dotlej spadalo; tako so razumljive ko¬ roške izoglose v rezijanščini in ob Mislinji. Za rezijanski dialekt sem v ČJKZ VII. IOr pokazal, da je njegov začetni razvoj odvisen od koroških inovacijskih središč in da je šele v poznejšem času nastala ožja zveza med rezijanščino in beneščino. V tem razvojnem prelomu se odražajo socialne in politične razmere te pokrajine: furlanska vojvodina (v 10.—11. stol. je bila s koroško kot politična enota združena) je bila v ozkih stikih z nemškim cesar¬ stvom; gibanje se je vršilo od severa proti jugu; ko pa je patrijarhova posest v začetku 15. stoletja prišla pod oblast beneške republike, ki je že del j časa prej posegala v Furlanijo, se je promet proti severu zmanjšal ali celo prenehal, obenem pa se je pričela furlanska ekspan¬ zija proti severu; gibanje se je odslej vršilo v obratni smeri, od juga proti severu. Dolino reke Bele so poselili Romani in kontakt s sloven¬ skim življem na Koroškem je bil poslej za vedno porušen. Dialektična razčlenjenost slovenskega jugozapada je zelo bujna. Tu je človek res dostikrat v dvomih, kdaj naj rabi izraz „dialektična skupina“, „dialekt“ in „govor“. Odtod tudi to, da sem v pregledu na str. 24. segel po manj preciznem izrazu „beneški dialekti“ in da spa¬ jam kljub dokajšnjim diferencam na pr. v obsoški dialekt tri govore; reči moram, da se ne bi upiral govoriti tudi o treh dialektih ob gornji Soči, težje pa se je odločiti za „beneško dialektično skupino 44 . Če sem se odločil za to, kar nam karta kaže, sem to storil zato, ker sem pred¬ vsem uvaževal, kako in koliko važne izoglose vežejo po dva, tri dia¬ lekte skupaj in kako nov val zamenja starega in zajema še po enega ali dva iz sosednjih dialektov. To menjavanje se vrši v glavnem v treh smereh: 1. od Krmina proti severu k zgornji Soči, pa ne po do¬ lini reke Soče, marveč ob Nadiži navzgor; 2. od Gumina v južno- 43 44 vzhodni smeri na Snežnik in 3. od zgornje Soče paralelno z drugo smerjo proti Vrhniki. S temi tremi smermi je označen potek najvaž¬ nejših izoglos. Slika pa postane še bolj komplicirana, kajti ob vseh robovih vidimo približevanje k sosednjim dialektom, ki pa so radi medsebojne geografske oddaljenosti drug od drugega že močno raz¬ lični; tako najdemo ob zgornji Soči vezi s koroščino, na Beneškem z rezijanščino, na Notranjskem z dolenjščino, v rovtarskem predelu pa z gorenjščino. Na prvi pogled se nam še zazdi, da je naša grupacija južnozapadnih dialektov v velikem nasprotju s historičnimi in geo¬ grafskimi fakti slovenskega jugozapada. Zapadna meja prvotnega Kranjskega (gl. Ljudmil Hauptmann, Erlauterungen 1. c. 316—31?, 351 in karto na str. 484—5) in pa geografska struktura bi stavila mejo na črto Snežnik — Javornik — Idrija—Blegaš—Črna prst—Triglav. Vi¬ dimo pa, da je rovtarska dialektična skupina prodrla daleč proti se¬ verovzhodu preko te meje (do Save pri Medvodah in do ljubljanskega barja); na drugi strani pa vemo (gl. str. 2?.), da so dolenjske dialek¬ tične inovacije šle preko Snežnika—Javornika v dolino Pivke in Reke tja do Vipave. Če pa si natančneje ogledamo prometne smeri v tej pokrajini, potem moremo razumeti tudi ta nasprotja in naša lingvi¬ stična grupacija postane jasnejša. Slovani so prodirali na zapad po rimskih cestah Emona—Aquileia, Aquileia — Cividale in tudi ob Nadiži navzgor; preko Predela so mogle prihajati slovenske čete s Koroškega v dolino gornje Soče. Dobro utrjeni langobardski limes je ustavil Slovane ob robu furlanske nižine (gl. M. Kos 1. c.). Prve stalne naselbine so radi varnosti nastale bolj v zatišjih, v stran od rimskih cest; posebno ob cesti Emona — Aquileia, 45 po kateri so tolikokrat drveli Avari in pozneje Madžari, ni bilo na¬ selbin. Verjetno pa je, da so stranske rimske ceste in steze, predvsem pa naravna prometna pota podpirala ne le prodiranje, marveč tudi naselitev. Če vse to uvažujem, se mi zdi, da je eno naselitveno jedro bilo na kraški planoti okoli Komna (v okolici Trsta in tudi Gorice se je romansko stanovništvo še dolgo časa ohranilo); poznejša ekspan¬ zija tega jedra je vodila deloma proti jugu prav v Istro, deloma proti severu proti Trnovski planoti. Drugo jedro je bilo na beneških hri¬ bih; raztegnilo se je do Gumina in do Soče vzdolž langobardske meje. Tretje jedro je bilo ob gornji Soči gl. doli; četrto v dolini Pivke (od¬ tod se je pozneje razširilo na Vipavsko) in Reke; peto jedro je našlo zavetje in stalnost po hribih nad Vrhniko in Logatcem. Pokrajina okoli Tolmina in ob reki Idrijci je bila posebna admi¬ nistrativna enota oglejskega patrijarhata; po svojih upravnih in pa trgovskih zadevah je bila zato v stalni prometni zvezi z zapadnimi centri Videm, Čedad, Oglej, kamor je vodila cesta čez Srednje in po dolini reke Idrije. Šele pozno, od 14. stoletja dalje, se odpre pot ob Soči na jug, na Gorico. Dalje je treba poudariti, da je trgovsko po¬ sredovanje, še bolj pa planinarstvo zvezalo Tolminsko z bohinjskim kotom in pa s selško dolino. Ta posebna prometna lega Tolminskega je v skladu z lingvističnimi fakti: samostojno razvojno življenje tol- minščine je moglo sprejeti tudi nekaj obsoških in beneških inovacij¬ skih valov, pa tudi gorenjskih, ki so od severnovzhodne strani prišli. V poznejšem času, od 15. stoletja dalje, so se prometne razmere ne¬ kaj izpremenile (tolminska gastaldija postane last goriških grofov in po smrti zadnjega člana te grofovske rodovine jo pritegne k sebi Avstrija): severnozapadni del je zajet čedalje bolj po obsoških in tudi kraških valovih, južnovzhodni pa bolje čuva svojo prvobitnost in se ožje druži s svojimi starimi sosedi na vzhodu. Ali kljub tem iz- premembam je vendarle umljivo, da je tolminski dialekt, čeprav je tako ozko povezan z obsoškim, še vedno — po važnih značilnih po¬ javih in po vsem akustičnem vtisu — član, najzapadnejši član sku¬ pine dialektov, ki so doma po hribih in planotah na progi Tolmin— Polhovgradee. Za pojmovanje razširjenosti rovtarske dialektične skupine čez linijo Triglav—Blegaš—Jelični vrh proti vzhodu je treba uvaževati dejstvo, da so naravna pota usmerila ekspanzijo gori omenjenega petega naselitvenega jedra v dolino Poljanščice. Proti koncu 10. sto¬ letja je vsa pokrajina ob Poljanščici postala last brižinskih škofov. Meje škofjeloškega gospostva so bile: na zapadu gorski vrhovi od Možica čez Porezen, Blegaš, Praprotno brdo do Jeličnega vrha; na jugu črta od Jeličnega vrha na Zavratec, Hlevni vrh; na vzhodu Hlevni vrh—Lučna—Pasja ravan—Osojnik in Sava do Medvod; na severu je šla meja med Stražiščem in Bitnjami pa dalje po razvodju med Savo in Soro, tako da je tudi vsa selška dolina spadala pod Škofjo Loko. V tem času so bili stanovalci na ti zemlji samo Slovenci; eno jedro je bilo v poljanski, drugo v selški dolini; ostali del posesti je bil še močno gozdnat in neposeljen, škofjeloška gosposka je pričela s sistematičnim kultiviranjem zemlje, pričelo se je krčenje gozdov. To delo so opravljali podložni Slovenci; ker pa je njihovo število bilo očividno premajhno, so bili pritegnjeni še tujejezični kolonisti z bri¬ žinskih posesti na Koroškem in Bavarskem. V najbližji okolici Škofje 47 Loke ter v današnji ravnini proti Kranju, takrat še gozdnati, so bili naseljeni bavarski rovtarji; krajevna imena so v tem pasu zvečine nemška, prim. Bitnje < Bitinje iz nem. V i t i n g e n (stanovni- štvo je imenovano po cerkvenem patronu Sv. Vidu, ki je danes še patron v Spodnjih Bitnjah); Dorfarje (prim. svn. dorfaere); Vir maše (adjektiv s sufiksom -io, dostaviti je torej „selo“ prim. Hodoše ali Radohova vas; izvedeno iz nem. osebnega imena Erinrich: ernreše > virmaše : predlog se je po zvezah v-ernreše, -em posplošil; nezadnji kratki akutirani zlog se je praviloma podaljšal, prehod er > i r je regularen (prim. c i r k u), diferencijacija n > m v soseščini r-a je pogostna, disimilacijska one- mitev drugega r-a tudi; nemški i v zlogu - rich je moral biti odprt in je bil substituiran s slov. e (prim. na Pohorju Areli < H e i n - r i c h in podobno substitucijo v k e h a , r e v a), ki je v mlajšem času prešel v -a-); Puštal (< burcstal); Binkelj ( ei proti kraškemu ie, refleksi nosnih vokalov in pod. Vse to jasno priča, da je v notranjščino sprva prodirala dolenjska inovacijska smer in da se je ožji kontakt s kraškim dialektom izobrazil šele v poznejši dobi. 49 50 Ta razvojna preorientacija je najbrž v zvezi z različno usmerjenim občevanjem. Prvotno naselitveno jedro na Notranjskem je dobivalo nove dotoke z Dolenjskega, odkoder so vodile rimske ceste iz Loža čez Stare ogljenice na Zagorje in Košano in iz Blok čez Cerknico in Planino na Šmihel in Postojno in preko Razdrtega na Vipavo. Vse to ozemlje je bilo takrat še zelo gozdnato in slovenska naselitev najbrž ni bila gosta; varna pot se je notranjskim Slovencem zdela le ona, ki je šla na vzhod, na Dolenjsko. Ekspanzija v okolico Postojne, Divače in Vipave se je izvršila najbrž šele v poznejših časih. Kakšne so bile svojčas razmere v tem delu, o tem nam dolgo ni nič sporočeno; v 13. stoletju se omenita gospostvi Vipava in Postojna, ki spadata z loškim gospostvom k oglejskemu patrijarhatu. S tem je gotovo že bila dana gravitacijska sila proti zapadu. Čeprav je bilo Notranjsko v 14. sto¬ letju prideljeno Kranjski vojvodini, je vendarle to proti zapadu (na Trst in Gorico) usmerjeno gibanje obveljalo; poslej prihajajo v no¬ tranjščino le še kraški inovacijski valovi. O razmerju Selškega dialekta do sosednjih narečij gl. str. 10. Sprva je bila selška dolina samo v svojem vzhodnem delu (nekako do črte Češnjica — Železniki) poseljena, dočim je bil zapadni del (Pod- lonk—Ostri vrh) še do 13. stol. pravi pragozd. L. 1283. je brižinski škof Emiho na prisojni strani (levi sorški breg) naselil nemške koloni¬ ste iz Innichena na Tirolskem; tako so nastale naselbine Sorica, Dane, Trojar, Zabrdo, Torka, Ravne, Prtovč, Podlonk in Zalilog. V sredi 14. stol. so dobili posestva v Železnikih in Jesenovcu furlanski fuži- narji. Pokrajina na desnem bregu Sore (Podporezen, Davča, Martinj vrh) pa je celo še do srede 16. stol. ostala pusta; šele po 1.1560. se je pričela krčitev: v Podporeznu so krčili Nemci iz Podbrda pod Črno prstjo, v Davči podložniki tolminskega gospostva, v Martinj vrhu pa Poljanci. Ta kolonizacija je bila zaključena nekako sredi 17. stoletja. Potek teh po času, po jeziku in po smeri različnih kolonizacij je se¬ veda tudi v dialektu dobro izkazan. Jedro Selškega dialekta je v vzhodnem delu doline, tu so staroselci v vaseh Dolenja vas, Selca, Češnjica, Rudno in v zaselkih na obeh straneh odtod. V Praprotnem nas govorica že spominja na škofjeloški govor. Na Martinj vrhu in v sosednjem pasu Davče srečavamo poljanske poteze (na pr. akeentua- cija majda, oblak 5 g > 7 ), v Davči pa je cerkljanščina tako močno vplivala, da bi mogli ta pas skoro že dodeliti arei cerkljanskega dia¬ lekta; v Podporeznu najdemo pojav s, š > s; z, ž > z; č > c, kar je osobina sicer tolminskega govora v nekdaj nemških vaseh Nemški rut, Stržišče in Podbrdo pod Črno prstjo (ti nemški kolonisti so v 1. 1218. do 1251. prišli semkaj iz Pustertala na Tirolskem). Govorica poslove¬ njenih Soričanov se razlikuje od pristne slovenske predvsem po tem, da pozna le padajočo intonacijo poudarjenih zlogov, da je v ritmičnem pogledu natrgana in ima hreščeč glas. V Železnikih govore uvularni r (najbrž izvira iz nemške govorice; fužinarji so dobivali delavce iz Krope, Tržiča in iz Borovelj; ob slovensko-nemški meji na Koroškem in Štajerskem je uvularni r v slovenski govorici zelo pogosten). Naj še dodam, da se v Jamniku in Nemilah govori že na gorenjski način u a za 1 a. Oglejmo si zdaj s te strani centralne slovenske dialekte, gorenj- ščino in dolenjščino. Najstarejša zgodovina Kranjske je v politično- administrativnem oziru zelo temna. O ozemlju prvotne Kranjske, stare 52 savinjske marke gl. pri L j. Hauptmannu 1. c.; zapadna meja je šla po črti Triglav — Blegaš — Jelični vrh—Snežnik, severna po Karavankah in po Vitanjskem hrbtu ter Konjiški gori na vzhod do Sotle, ki je bila vzhodna meja, južna pa je šla približno ob Krki in ob kočevskem gozdu h Kolpi. Še prej pa je vsa današnja Dolenjska spadala k južni Štajerski in bila ž njo združena v enoto kot stara savinjska marka (Altsaunien). A za nas vsi ti večalimanj ne dovolj jasno izpričani po¬ datki ne pridejo v poštev. Vendar moremo reči, da so morda vendarle tudi te prvotne politične razmere na neki način izražene v današnji dialektični grupaciji. Recimo, da je bila severnovzhodna meja Kranj¬ ske tam, kamor jo stavi Lj. Hauptmann (na razvodju Drave in Save, v sredi slovenske Štajerske) in da je Dolenjska bila del stare savinj¬ ske marke; ali se to ne bi lepo ujemalo z dejstvom, da se gorenjske izoglose nadaljujejo v savinjski dolini in da je mnogo sličnih ali čisto enakšnih pojavov v vzhodni dolenjščini in v centralni štajerščini? Ali zgodovinska argumentacija je šibka, saj pri dozdanjih virih drugačna tudi biti ne more; odločilnejši bi potem bili že geografski momenti: tu pa konkurira barijera Ojstrica — Črnivec—Menina planina — Čemše- niška planina—Mrzlica kaj uspešno z zaporo Plešivec — Konjiška gora — Boč — Maceljsko pogorje. Dalje moremo izkazati, da je sličnost med dolenjščino in štajerščino le navidezna in da ne more biti re¬ zultat medsebojnega kontakta, kajti v savski dolini se govori posavski dolenjski govor, ki je v marsičem bližji centralnemu dolenjskemu kot vzhodnemu, t. j. vzhodni dolenjski govor je zato, ker leži med obema, mlajša razvojna stopnja kot obrobni govori in omenjena zveza s šta¬ jerščino sama po sebi odpade. Enakšen razvoj v dolenjščini in cen- tralni štajerščini (tu mislim predvsem na diftongizacije) ni produkt istega inovacijskega centra in ne kaže na nekdanjo prometno enoto; zato pa se ti pojavi razširjajo tudi preko vitanjskih hribov v pohorski predel in celo še preko Drave na Kozjak; na drugi strani pa nam po¬ stopno prehajanje monoftongov v diftonge na meji med centralnim in vzhodnim dolenjskim govorom izpričuje samostojnost zadevnega dolenjskega epicentra in njegovo nezavisnost od štajerskega. Jasno pa je, da teko po sredi osrednjega slovenskega ozemlja izoglose v dveh paralelnih smereh, ki se nadaljujeta tudi še na Štajerskem; severna smer vodi z Gorenjskega v savinjsko dolino, južna z Dolenjskega na južnovzhodno in osrednje Štajersko. Preko globeli med tema dvema valovoma vodi le malo izoglos in še te so stare, vsaj v kali že pra- slovenske. Za razumevanje tega nasprotja zadostuje pogled na geografično lego teh dialektov. Pragozdovi pri Logatcu (v trikotniku Pokojišče— Logatec — Planina) in pa neprehodno ljubljansko barje so onemogo¬ čali, da bi gorenjsko naselitveno jedro po svoji ekspanziji na jug moglo priti v kontakt z dolenjskim (upoštevaj še fakt, da je na edini kolikor toliko prehodni progi ljubljanskega barja Podpeč—Notranje gorice—Plešivica — Vnanje gorice prodrl dolenjski dialekt v ozkem, klinastem pasu proti severu). Šele v savski dolini od Litije do Zidanega mostu je bilo približanje omogočeno; ali dovolj visoki in obsežni griči na obeh straneh Save za naselitev niso bili preveč mikavni in tako je savska dolina še danes prav redko naseljena (tu moramo seveda abstrahirati mladi dotok stanovništva v industrijske kraje.) Vendar so tu trčili Dolenjci in Gorenjci drug na drugega; zato izkazuje vzhodni 53 in južnovzhodni gorenjski govor tudi že dolenjske poteze in zato imamo v medijski dolini dialekt, ki je sprejel dolenjske, gorenjske in tudi že štajerske pojave. Savska dolina od Zidanega mostu pa do Bre¬ žic je s svojim prometom omogočila tudi prehod z Dolenjskega na Štajersko. Samo na kratko hočemo načrtati nasprotje, ki ga imamo med obema centralnima slovenskima dialektoma, pri čemer se omejimo na splošne pojave. Gorenjsko 1. Monoftongi za e- in o-jevske vokale v dolgih zlogih 2. v zvezi s pojavom pod l.s e < e 3. v zvezi s pojavom pod 1.: sovpad cirkumflektiranih in novoakutiranih e- in o-jev- skih vokalov 4. palatalni glasovni karakter 5. male kvantitetne razlike 6. hiter izgovor ?. enovršni poudarki 8. zoževanje predtoničnega o v u, e v e ali prehod v a Dolenjsko diftongi (ali iz diftongov po asimilaciji v mlajši dobi na¬ stali monoftongi) ei < e v dolgih zlogih razlikovanje med cirkum- flektiranimi in novoakutira- nimi e- in o-jevskimi vokali indiferentni glasovni karak¬ ter velike kvantitetne razlike počasen, zatezajoč izgovor dvovršni (krivi) poudarki akanje v predtoničnem zlo¬ gu, e ostane odprt glas 9. palatalna narava srednjeje- zičnega vokala in pogostna onemitev 10. la > ua 11. sekundarna tl, dl in ana- Iogični d č, j, š pred e, i 15. I > ar indiferentna (temna) narava srednjejezičnega vokala in redka onemitev la > la tl, dl > 1 1’ > 1; n > -i n(a), -(t)n-, običajno n > j, i zveneči konzonanti preidejo pred pavzo v nezveneče k, g, h ostanejo pred e, i ne- izpremenjeni f > 'ar 16. dolga oblika infinitiva kratka oblika infinitiva 17. tipične posameznosti, kakor: šč ostane; kei; d a uri; šč>š;kede; d u - donos; murnu — mum; ri; donos; memo; ni- n e i s e m in ne imam itd. sem in nimam itd. Na sploh moremo reči, da je gorenjščina dovolj tesno zvezana s koroščino in pa z južnozapadnimi slovenskimi dialekti ter je ž njimi vred v nekem nasprotju do dolenjščine in štajerščine; če bi imelo kak pomen, to nasprotje na kratko, nekako s formulo izraziti, potem bi za to prihajala v poštev izoglosa e > e (ie) : ei. Kako so pri štajerskih dialektih (gl. str. 34.) in njihovi grupaciji odločevali tu obravnavani faktorji, posebno pa še zemljepisna struk- tura s svojimi naravnimi poti, ki so se jim že zgodaj pridružile umetne prometne zveze, o tem nas takoj pouči pogled na fizikalno karto (upo¬ števaj lego Kozjaka in Pohorja, dalje hribe vitanjskega gorovja, Savinjske Alpe in pa gore na črti Bohor-Preska); harmonično je s tem v zvezi omrežje rimskih cest (predvsem cesta Poetovio—Celeia — Atrans in Celeia — Vitanje). Historične razmere nam prav tako mar¬ sikaj obrazlože: ozemlje Slovenjgradca, Vuzenice in Marenberga spada še h koroškim dialektom, saj je bilo šele v 15. stoletju od Ko¬ roškega odcepljeno; ozemlje prvotne celjske grofije se nekako ujema z areo savinjskega dialekta; v enakšnem razmerju sta si današnja area pohorsko-kozjaškega dialekta in pa obseg nekdanje grofije za dravskim gozdom, gl. karto „Die Entwieklung der Steiermark 955— 1500", priloga k sestavku prof. dr. Hansa Pircheggerja, A brili der steir. Landesgeschichte v Heimatskunde von Steiermark, zv. 5. (1925). Za najvzhodnejši del slovenske Štajerske smo že v uvodu (gl. str. 5) omenili, da so se tu očividno dogodile dokajšnje izpremembe. Sicer nimamo točnih in zadostnih zgodovinskih podatkov za razmere, ki so v stari dobi določevale usodo teh pokrajin, vendar smemo na osnovi dveh važnih lingvističnih momentov vsaj slutiti, kdaj in kako se je prebivalstvo tu gibalo. Ta dva momenta sta sledeča: 1. srbohrvatski kajkavski dialekt je v svoji začetni razvojni epohi v izdatni meri par- ticipiral na inovacijah, ki so značilne za slovenski jezik, tako da ga moramo smatrati za osnovno slovenski govor (prim. razvoj f—cT > f—j > c—j, č — j inščjždžCsti, s k i, zdi, zgi;o>o;-oio v instr. sing. fem. v - o, -o; r > - r j -, vpliv kvantitete na kvaliteto vokalov; obravnavanje e v dolgih zlogih, t. in n v dolgih zlogih; konč- niča - o v v gen. pl. mase.; futur z bom; ohranitev snpina; tvorba pečejo itd.); 2. prleški in južni prekmurski govor kažeta ozke stike s severnozapadnim kajkavskim govorom in obenem razliko do sosed¬ njih slovenskih dialektov, tako da so nekatere izoglose v ozemlju vzhodnega dela Slovenskih goric pretrgane; tu pa je treba ločiti po¬ jave, ki so nastali v starejši dobi od mlajših, ki so zopet izenačujoče vplivali na posamezne člene severnovzhodne štajerske dialektične skupine. Če motrim vsa ta dejstva, tedaj se mi zdi, da resnica ne bo daleč od tegale premišljevanja: slovansko prebivalstvo nekdanje Kocljeve kneževine je pred madžarskimi navali pobegnilo iz panonske pokrajine in si poiskalo zavetja za Dravo in v gozdovih nekako na današnji nemško-štajerski in prekmurski ter zapadno-ogrski meji. Ozemlje pod Dravo in na vzhod od Sotle je v začetku 10. stoletja pri¬ šlo v politično sfero starohrvatskega kraljestva in je zato odslej pro¬ metno gravitiralo na jug; zato se je tudi odmaknilo slovenskemu jezi¬ kovnemu razvoju in se primaknilo srbohrvatskemu: tako je nastal kajkavski dialekt. Ko je po madžarskih navalih zavladala mirna doba, se je polagoma pričelo ljudstvo naseljevati tudi v vpadnem terenu Prekmurja in Slovenskih goric: en del je prišel od zapada, kjer je živel v kontaktu s slovenskim jezikom in ž njim že razvil ali razvijal e proti e i, o proti o u (njegovo bivališče je bilo nad Muro na črti med Spil jami in Radgono kot nadaljevanje kozjaškega pasu; od Kozjaka sem je zasedel zapadni del Slovenskih goric, od nadmurske strani pa Prekmurje); drugi del stanovništva pa se je pomaknil od juga izza Drave, iz Haloz in Zagorja, proti severu in zasedel vzhodni del Slo¬ venskih goric; ta drugi del je bil že dokaj shrv.-kajkavsko niansiran. 5 ? Novi kontakti so pričeli razlike med obema govoroma izenačevati ali posploševati v tem ali onem pravcu, vendar niso mogli zabrisati sledi nekdanjega razkola. — Pa tudi še v mlajšem času je treba računati s kajkavskim vplivom, deloma pa z inovacijami, ki so zajele tako slo¬ venski kakor kajkavski teren, bodisi da je bil njihov epicenter tu ali tam. Posebno v dobi turških navalov se je prebivalstvo premikalo od jugovzhoda proti severozapadu, iz ozemlja severne kajkavščine v oblast prekmurskega in prleškega dialekta (več uskoških naselbin ob Dravi in Muri je zgodovinsko izpričanih). V to dobo je staviti take pojave kakor u za samoglasniški 1, končnica - o m v instr. sing. fem. v prekmurščini, razvoj ht > št, forme d o b r o g a , adverbialne oblike tipa ležečki in pod. Na drugačen način se je javil srbohrvatski vpliv v Beli krajini. Belokrajinski dialekti so mešanica srbohrvaščine in slovenščine; ta je posebno v najnovejšem času po cerkvi, šoli in po prosvetnih usta¬ novah dobila premoč. Mešanica teh dialektov je rezultat simbioze Srbohrvatov in Slovencev v tej pokrajini. Bela krajina je najbrž do konca 12. stoletja spadala k starohrvatskemu kraljestvu in prav nič ni neverjetno, da je že takrat hrvaščina vplivala ali pa je celo bila govorica Belokrajincev. V nadaljpih treh stoletjih smemo računati s slovenskim vplivom, ki ga pa vendar ne smatram za izredno močnega, saj je bila Bela krajina od dolenjskih Slovencev takorekoč odrezana: na severu so branili dostop prostorni gozdovi Gorjancev, na zapadu pa kočevski gozdovi, od 14. stoletja dalje pa še nemški element, ki se je seveda šele polagoma ojačil in razširil ter s tem razdrl vsako zvezo z ribniškim govorom. Ali vsi ti momenti, najsi so se odigravali kakor 59 si že bodi, itak niso odločilni za postanek in obliko današnjih belo- krajinskih dialektov. To formiranje se je pričelo šele v začetku 16. stoletja. Turški vpadi so prisilili prebivalstvo Bele krajine, da je zbe¬ žalo na Dolenjsko; mnogo jih je bilo tudi pobitih in ujetih. Ko so nastopili mirnejši in varnejši časi, je bilo v Beli krajini pač prav malo stanovništva; zato pa je ta pokrajina postala zavetje za Srbohrvate, ki so se Turkom sem umaknili iz južnih krajev: iz Like, Krbave in Bosne. Današnji belokrajinski dialekti so produkt jezikovnega so¬ žitja staroselcev (pod Gorjanci predvsem), srbohrvatskih pribežnikov in slovenskih naseljencev iz novejše dobe. Prebivalce v pasu central¬ nega in južnega ldkr. dialekta imenujejo šokci „Hrvate“; sami pa pravijo, da govore „hrvatski“ (ob Kolpi) oziroma „debelo hrvatski“ (v srednjem pasu). — Enakšne razmere imamo tudi na ozemlju ko¬ stelskega dialekta. Ta pokrajina je bila po turških vpadih v 1. 1522., 1528., 1530. popolnoma opustošena in brez prebivalcev. L. 1531. so se semkaj zatekli begunci iz Dalmacije (od reke Cetine sem), a po treh letih so se preselili v Žumberak. Gotovo so se manjše ubežniške čete tudi pozneje v kostelski predel naselile, po miru v Karlovcu (1699) pa so se najbrž pričele vračati nekatere rodbine, ki so nekoč zbežale na Dolenjsko; seveda je njihova govorica v dolenjskem razvojnem okolišu sprejela razne novosti in se v marsičem izpremenila. Tudi onstran Kolpe, v gorskem Kotaru, razmere niso bile nič drugačne; zato pa je toliko skupnosti med kostelskim dialektom in govorico v Delnicah in Lokvah. Pri študiju prometnih odnošajev na Slovenskem sem upošteval predvsem tale dela: Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, knj. 1—5. — Lj. Hauptmann, Poli- 60 tische Umwalzungen unter den Slovenen vom Ende des VI. Jh. bis zur Mitte des IX. (Mitt. d. lnst. f. osterr. Geschichtsforschung 36 (1915), 229—287. — Lj. Haupt¬ mann, Mejna grofija spodnjepanonska, Razprave I. 311—357. — D. Lončar, Socijalna zgodovina Slovencev v slov. prevodu knjige L. Niederle, Slovanski svet 1911, str. 177 do 244. — Simon Rutar, Slovenska zemlja: 1. Poknežena grofija Goriška in Gradi¬ ščanska; II. Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra; lil. Beneška Slovenija. — S. Rutar, Zgodovina Tolminskega 1882. — M. Kos, Oglejski patrijarhi in slov. po¬ krajine do srede 13. stol., ČZN. XIII. I—45. — M. Kos, Tolminska gastaldija leta 1377., Carniola VIII., 1—15, 147 — 162. — M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, Razprave V. — VI., 336 — 375. — P. Blaznik, Kolonizacija selške doline 1928. — A. Ko¬ blar, Loško gospostvo frizinških škofov, IMD I. — Lj. Lauptmann, Erlauterungen zum hist. Atlas der osterr. Alpenlander L Abt., 4. T., 2. H. (izdanje dunajske aka¬ demije znanosti v I. 1929.). — N. Zupanič, Bjelokrajna in Bjelokranjci v St. Sta- nojevičevi Narodni enciklopediji SHS L 225.-228. — Dr. Josip Mal, VcKOMKe ccode ii c.ioReiirKe nofcpajiiHe (llacivna n uopcK.io i iaiionniiiiriita. kh>. 18; izdanje srpske kralj, akademije v I. 1924.). Povedal sem prav na kratko to, kar se mi je zdelo potrebno za razumevanje priložene dialektološke karte slovenskega jezika; podal sem naziranje o jezikovni diferenciaciji, o eksistenci dialektičnih po¬ javov, o pojmu „dialekt“ in „meja dialekta" 1 , vse na osnovi ugotovitve obsega najrazličnejših lingvističnih faktov. Izsledek vsega tega je pri¬ čujoča grupacija slovenskih dialektov (o kratki, zgoščeni karakteri¬ stiki posameznih dialektov se moreš približno poučiti v mojem članku „Slovenački jezik 11 v St. Stanojevičevi Narodni enciklopediji SHS, IV., str. 196 sl). Ta izsledek sem nato konfrontiral z onimi, o katerih vemo, da jih povzročajo socialne prilike, ki zavise zdaj od geografskih, zdaj od političnih razmer, in smo našli, da je eno z drugim običajno v najlepšem skladu. Pri tem je bilo seveda večkrat treba marsikaj samo trditi ali slutiti; vendar smemo reči, da grupacija slovenskih dialektov posredno prikazuje, kako se je vršilo prodiranje in nase¬ ljevanje Slovencev in v kakšnih odnošajili so bile posamezne sloven¬ ske pokrajine med seboj. Slovenski dialekti postanejo tako nekak kažipot v ono davnino, o kateri nam zgodovinski viri malo ali prav nič ne povedo. To soglasje čisto lingvističnih faktov s socialnimi mo¬ menti je obenem najtrdnejša priča o smiselnosti in pravilnosti podane klasifikacije, pa naj si se zdi še tako čudno, da sicer tako važne izo- glose kot so one za e, t> ali o pri tem večinoma sploh ne pridejo v poštev ali pa imajo le interdialektični značaj. Jasno je, da odločuje areo kakega dialekta vsa njegova struktura in ne le ta ali ona jezi¬ kovna poteza; te pa so važnejše za določevanje medsebojnega sorod¬ stva, saj so odsev vzajemnega občevanja zadevnih teritorijev. Če no¬ čemo paziti na to ali ono zvezo, ki je bogvekdaj nastala, in če tako pustimo vnemar tudi kako pomembnejšo skupnost, se nam zazdi (po¬ sameznosti tu nimamo v mislih, prav tako ne manj obsežnih terenov, ki so spadali zdaj k temu, zdaj k onemu razvojnemu središču), da je že prvotna slovenščina po svojem temeljnem lingvističnem faktu, po načinu vse artikulacije in po govorni melodiji, bila različna in da moremo zaznamovati v nji vsaj dva načina, ki ju predstavlja izoglosa e > § : ei. S tem pa nikakor ne mislim reči, da sta že v prvotni slovenščini bila dva dialekta, ki sta mejila drug na drugega ob da¬ našnji izoglosi za dolgi e. Z druge plati pa moramo vendarle ugo¬ toviti, da je prvotno občutnejše dialektično diferenciranje vezano nekako na pas ob ti izoglosi. Stalno pa so v ta pas prihajali še novi 61 62 valovi. Več kot verjetno je, da se je e širil izpod Karavank proti Savi, dočim je na Notranjskem glede e ohranjeno staro stanje, a skoro v vseh drugih ozirih se je kraški dialekt sklonil preko te izoglose. S tem, da sem rekel, da predstavlja navedena izoglosa dva prvotna dialektična načina, ni rečeno več kakor to, da nam je ta izoglosa za pomožno formulo dvojnega načina v razvoju nekaterih važnih jezikovnih pojavov. Bilo bi nasprotno vsemu, kar nas uči zgodovina jezikovnega razvoja, ako bi sodili, da se je alpska slo- vanščina najprej razcepila v dva dialekta (gl. str. 15.), ta dva pa pozneje v večje število dialektov. Vse izpremembe so bile spočete po času; različne prilike tega in onega značaja pa so jim usmerjale potek. Če pa sodimo po teh prilikah, tedaj moremo in smemo skle¬ pati samo takole: geografske (prim. skici 5. in ?.), prometne, politične itd. razmere so že od vsega p o č e t k a med seboj tako delovale in učinkovale, da je nastalo na slovenskem jezikovnem ozemlju sedem živahnih občevalnih enot, za prvotno jezikovno enotnost sedem razvojnih smernic. Stalno, do danes živo delovanje teh usmer¬ jevalnih prilik, ki jim je čas dodajal še nove, pa je v več kot tisoč¬ letni dobi izobrazilo današnje veliko število dialektov. Teh sedem prvotnih enot pa je starejše kot pojav e > č : ei; ta primer nam kaže samo, kako so bile tu tri, tam štiri enote v obravnavanju ne¬ kega pojava enakšno usmerjene, ne priča pa niti o istočasnosti iz¬ premembe v obeh skupinah, niti o istočasnosti v posameznih delih iste skupine. Zato smemo, kakor rečeno, to izogloso imeti le za po¬ možno formulo. Namestu nje bi mogli prav tako imenovati črto, po kateri je šla rimska cesta Poetovio—Celeia — Emona—Aquileia ali pa 63 64 črto, ki loči višinski alpski svet od nižinskega. To ima še celo največ smisla: v višinskem svetu so bile naselbine bolj osamljene in komu¬ nikacija je bila že po naravi manj živahna, gotovo pa manj obsežna; zato ima slovenski severozapad dostikrat konservativnejšo jezikovno formo in mnogo arhaičnih potez, obenem pa je razbit na veliko število malo obsežnih dialektov in govorov. Nasprotno pa imamo na jugo¬ vzhodu radi lažje komunikacije obsežnejše dialektične ploskve in nekoč je bila ta slika še vse bolj enostavna; treba je samo pomisliti, da imamo v tem delu kar na štirih krajih računati z mešanimi dialekti (Bela krajina, Bizeljsko, Medijsko, Prlekija), ki tudi zavise od živahnega prometa. Primerjaj še skice 1., 4., 6. in 7. Bolj kot kdo drug vem, da je tu podana klasifikacija slovenskih dialektov le začetna skica, nekak koncept. Od vasi do vasi bo še treba zasledovati posamezne izoglose, ugotavljati aree lingvističnih pojavov in iskati razvojna središča. Za poedinea je to delo prenaporno in na¬ ravnost nemogoče; v našem primeru še celo, kajti slovenistika je še dokaj neobdelana ledina, ki potrebuje mnogo delavcev. Kljub temu objavljam ta načrt; naj si bo tudi nepopoln, nekaj dobrega je na njem: zarisuje vsaj v glavnih obrisih različnost slovenske dialek- tizacije in razbistruje nejasne pojme, ki jih ima današnja slavistična znanost o slovenskem jeziku in njegovih dialektih. FR. RAMOVŠ. 65 RESUME 1 j a langue slovene de 1’ epoque la plus reculee est caracterisee par la predominance des tendances d’ evolution slaves primordiales, mais il faut noter que des innovations propres a tous les dialectes slovenes, ou bien a quelques uns parmi eux seulement, apparaissent en meme temps. II est vrai que les phenomenes les plus importants de cette epoque sont ceux-la qui, a 1’ egard des autres langues slaves, allaient former la difference et de cette maniere 1’ individualite du slovene. L’ evolution divergeait des 1’ origine et il faut compter avec des diffe- rences dialectales bien que rarement on puisse les fixer en puisant aux sources; la difference prineipale portait sur des nuances subtiles de toute 1’ articulation, de toute la prononciation. A cause des si- tuations changees et grace a des Communications modifiees — tout ce qui depend d’ une patrie nouvelle — ces differences allaient s’ in- tensifiant et les variations devenaient plus accusees dans des centres d’ evolution nouvellement formes. Il se passait que des differences, toutes faites de ja, se raccordaient, meme en apparence: comp. d a n (Podjuna) qui n’ est pas identique avec le dan de la Carniole mais qui est lie par le plus ancien d e n a la forme de la Carinthie et de la Styrie. Ailleurs, des phenomenes sur un territoire separe temoignent que, a une epoque posterieure, quelque dialecte interpose glissa sur cette couche: comp. e, o (Prlekija) avec les ei, ou (Styrie et Prek¬ murje). Parmi des phenomenes dialectaux les plus anciens il faut sans doute fixer les suivants: 1°) i>, i. des syllabes longues donnent dans 66 la zone du nord (Rezija, Carinthie, Styrie) une voyelle de e mais dans 1’ autre partie une voyelle de a mediolinguales; 2") au Nord - ouest (Carinthie, la haute Carniole, le Carse, le territoire de Gorice (1’ e s’est ferme, ailleurs il est reste ouvert (aujourd’hui e, ie, i : ei), ce qui de meme ne vaut que pour les syllabes longues; 3°) dans la Ca¬ rinthie, dans le venitien et dans le parler de Brda, les e et p se de- nasaliserent bien tard tandis que, ailleurs, ils etaient devenus oraux depuis longtemps (la difference d’aujourd’hui £, a : e, ie); 4°) dans la partie du sud les syllabes a 1’ accentuation aigiie avant la derniere deviennent longues assez tdt, au nord le phenomene est tardif, tandis que le nord - est a eonserve les breves jusqu’ aujourd’hui; 5°) de differentes innovations morphologiques et conservations ou modifi- cations dans le vocabulaire; 6") variations du caractere phonetique, de la melodie, du rhythme et du temps du parler. La dialectisation de la langue slovene avait commence tot et pro- gressait vite. Ce n’est que dans les monuments de Freysing'ue de la fin du X 6me siecle qu’ on ne trouve point de traits dialeetaux caraete- ristiques; les monuments des XV® me et XVI 4me siecles ont deja a peu preš 1’ aspect dialectal de la langue actuelle. La classification des dialectes slovenes se fondait jusqu’ a present — on pourrait dire entierement — sur la conception de la differen- tiation de la langue due a Schleicher. Comme moment de separation Ko¬ pitar accepta 1’ evolution 1 a > w a : 1 a ; Miklošič 1’ evolution de la voyelle longue e > j e : e j ; Oblak 1’ evolution des voyelles longues -s. h > e : a: Baudouin de Courtenay distinguait en tre les dialectes avant ou n’ ayant pas la palatalisation secondaire des velaires avant e, i (il jugeait mal quant au cas negatif qui concerne 1’ accent et la longueur antetonique primordiale); Glaser a simplement enumere quelques isoglosses qui meme ne sont pas toutes d’ importance et bien s’en faut qu’elles nous esquissent les huit dialectes qu’il distingue; Murko s’ est lui-meme limite a la constatation de quelques phenomenes en n’ en delimitant qu’ aproximativement le territoire. C’ est Izinail Sreznevskij, qui ait jusqu’ a present le mieux etudie les dialectes slo¬ venes (1841); il a decrit — tant que cela lui etait possible — au moins quelques dialectes principaux, en a determine 1’ etendue et en a en ineine temps montre les forces d’evolution; il distingue 18 dialectes. Mais le parler slovene ne lui ayant pas ete suffisamment connu, tant s’ en faut que d’ apres sa classification, juste quant a la conception, on puisse se faire une idee conforme et d’ autant inoins epuisee de la dialectisation slovene. Plus tard (1845) Sreznevskij reduisit a liuit le nombre des dialectes slovenes mais il ne nous donna pas la raison de eette reduction. Sur la classification de Sreznevskij est basee celle de Florinskij. Tendant a rapprocher la premiere classification de Sreznevskij de la deuxieme (18 : 8), Florinskij distingue 8 dialectes et 9 sousdialectes slovenes, a V essentiele, Florinskij tient etroitement le sentier de Sreznevskij en se servant en outre des monographies dialectologiques publiees plus recemment, c’ est a cause de quoi il y a chez. lui bien des fournitures mecanisees. Quant a la carte dialecto- logique de la langue slovene de Tesniere, il faut constater: les deno- minations provinciales des unites administratives d’ autrefois y sont employees dans toute 1’ etendue pour la denomination des dialectes, de maniere que cette carte nous montre bien les unites politiques pre- 6? 68 citees qui existaient sur le territoire slovene avant la guerre mondiale, mais elles ne delimitent nullement les dialeetes slovenes. L’ auteur releve le fait bien connu qu’ il n’ y a point de dialeetes nettement arretes et que merae les contours des faits linguistiques dus a la merae cause ne co’incident pas toujours, ou bien que les isoglosses se perdent en s’ effritant et en debordant ce qu’ il demontre au moven de la palatalisation secondaire des velaires avant e, i et par le vicariat t. et i> dans les syllabes longues. Pour 1’ auteur il y a deux moments qui justifient et determinent le mot de „dialect“, a savoir: le centre d’ evolution d’ un fait qui influence profondement la structure de la langue (p. e. la tendance a la fermeture des voyelles longues, la re- duction des voyelles moderne) et 1’ impression acoustique generale dependant du coloris different de 1’ articulation entiere, de P intona- tion, de la quantite, du rhythme etc. Fonde sur ces faits, il etudie les dialeetes slovenes et en determine 1’ etendue. La carte presente le resultat d’ une deseription detaillee des parlers particuliers. Pour sa deseription 1’ auteur a considere plus de 1.000 faits ling'uistiques, il en a constate 1’ etendue et il a precise la parente entre les dialeetes en particulier. L’ auteur entend publier plus tard la caracteristique des dialeetes slovenes; en attendant il signale au leeteur son article insere dans 1’ Encyclopedie Nationale de Stanojevič (Narodna enciklopedija SHS IV.). Dans le slovene, 1’ auteur distingue 36 dialeetes qui contien- nent encore 29 sousdialeetes (Dialektabart), parmi ceux-ei il y en a 10 qui sont assez caracteristiques ainsi qu’on peut compter 57 terri- toires dialectaux (v. p. 23 — 25). Il n’ y avait a 1’ origine que 7 types dialectaux. Suit la description detaillee (pp. 25—37) du site geographique et de 1’ etendue des dialectes et parlers cites. En meme temps et en plusieurs endroits 1’ auteur constate des croisements d’ isoglosses provenant de differents centres d’ evolution et determine, si necessaire, aussi les rapports entre les dialectes voisins ou motive le liement de plusieurs dialectes a un groupe ou, suivant les eas, la division du dialecte en parlers particuliers. Le resultat de 1’ etude de phenomenes linguistiques est presente dans la carte dialectologique et 1’ auteur compare ce resultat avec des faits geographiques historiques et geomorphologiques. II y tient compte des obstacles naturels qui plus ou moins retardaient la colo- nisation et il prend en consideration aussi les raisons qui favorisaient 1’ avancement sur le terrain et la communication, y est a signaler sur- tout le reseau des routes romaines (v. les croquis 5 et 6). En revoyant 1’ auteur touche des problemes de colonisation, des centres de colo- nisation et de leur expansion. II ajoute dans le meme ordre les notes concernant 1’ etendue des dialectes. II s’ occupe en particulier du sud- ouest slovene si divise sous rapport dialectal et il etudie surtout les origines et 1’ etendue du groupe dialectal de Rovte et aussi bien que la rupture d" evolution dans les dialectes de la Rezija et de la Carniole interieure. Les faeteurs determinants principaux sont ceux-ci: chan- gements politiques, etendue des domaines feodaux, Communications naturelles et artificielles, obstacles naturels (montagnes, forets, ma- rais), colonisation de 1’ element linguistique allemand, symbiose avec cet element et la slovenisation s’ en ensuivant. Ce sont les dialectes de Rovte qui nous en donnent 1’ image le plus expressif. Quant aux 69 70 deux dialectes principaux du centre slovene (a savoir la haute et la basse Carnioles) 1’ auteur nous montre en esquissant le grand abime existant entre les deux parlers (pp. 54): un faiseeau d’ isoglosses passe de la Haute Carniole dans la haute vallee de la Savinja, un autre part parallelement de la Basse Carniole et aboutit dans la Styrie du sud-est et centrale. Mais il ne faut pas pretendre que ce fait depende de 1’ eten- due — du reste conjeeturee — de 1’ ancienne Carniole resp. de 1’ an- cienne Marche de la Savinja qui embrassait toute la Basse Carniole de 1’ est. Ce n’ est pas la parente entre les parlers de la Basse Carniole et ceux-la de la Styrie centrale qui importe — les deux territoires etaient naturellement unis (communication de la Save) — mais bien si le contraste entre les parlers de la haute et de la basse Carnioles, le contraste qui se prolonge jusqu’ a 1’ est (le dialecte de la Savinja contre celui de la Styrie centrale), bien que la il ne soit plus si pro- nonce grace a plusieurs phenomenes recents qui y firent disparaitre la crevasse. Ce contraste resulte de la structure du terrain; entre les deux laisceaux d’ isoglosses la nature mettait et partiellement met encore, obstacles a la communication: les grandes forets de Logatec, le marais de Ljubljana et les montagnes de la Save. C’ est pareillement la nature qui a rapproche le dialecte de la Savinja de ceux de la Haute Carniole et de la Carinthie; ce qui vaut de meme pour 1’ etendue des autres dialectes styriens. Pour le dialecte de la Prlekija qui inter- rompit p. e. P isoglosse e > ei, o > oq avec son e, o P auteur se doute qu’ il ait glisse sur cette couche plus tard. Apres P envahissement des Magyars les habitants de Slovenske gorice et de Prekmurje quitterent leurs pays et se retirerent vers le Sud (Zagorje en Croatie) ou dans la contree boisee de la Styrie (maintenant allemande) de 1" Est le long de la frontiere hongroise de 1’ ouest (au dessus de la Mure qui ici dirige son cours de 1’ ouest vers 1’ est). Le temps de paix retourne, la colo- nisation recommencait. Partant de Kozjak les Slovenske gorice furent colonisees dans leur partie de 1’ ouest (le territoire du dialecte „gori- čanski“), le nord et le centre de Prekmurje furent penples par les co- lons qui arrivaient du cote de la Mure, Prlekija et Haloze re^urent les immigres du sud. Tandisque le courant de 1’ est, grace au contact avec les dialectes slovenes, forma ei < e, celui du sud avait deja pris des nuances serbocroates-kajkaviennes et son parler possedait e < e (la fermeture en e se fit probablement plus tard). Par la communication entretenue la difference d’ origine entre ces dialectes fut bien effacee et par des phenomenes nouveaux ces dialectes s’ entrelierent de telle maniere qu’ il faut distinguer un seul groupe dialectal de la Styrie du nord - est. A la fin 1’ auteur s’ arrete aux dialectes slovenes-serbo- croates mixtes de la Bela krajina. Par leur structure, ces dialectes apparaissent comme le resultat de la svmbiose entre un petit nombre des anciens habitants, s’ ayant conserves pendant les envahissements turcs sous les montagnes de Gorjanci (territoire du dialecte šokarien), des refugies serbocroates de la Lika, Krbava et de la Bosnie et des eolons slovenes (de 1’ epoque apres le XVII 6rae sieele). La situation etait la meme sur le territoire du dialecte actuel de Kostel et de 1’autre cote de la Kolpa, dans le Gorski Kotar. Cette confrontation des resultats linguistiques avec des faits de- termines par les raisons sociales fait apparaitre 1’ harmonie des uns avec les autres, ce qui temoigne le mieux que la classification des dia- 71 72 lectes slovenes par 1’ auteur est juste et judicieuse. II s’ ensuit de ce groupement que des les origines (encore a I’ epoque avant la formation des ? types originaires) du moins deux nuances dialectales existaient dans le slovene. Elles etaient delimitees a peu preš par P isoglosse e > e : ei suivant la ligne qui s’ identifie a peu preš avec la route romaine Poetovio — Aquileia resp. par la ligne qui separe les hautes Alpes des terrains bas (comp. les croquis 1, 4— 7 ). Des obstacles na- turels etant plus nombreutf et la communication etant plus difficile sur le territoire slovene du nord - ouest, les dialectes y sont nombreux mais leur etendue n’ est pas grande, tandisqu’ au sud - est on trouve peu de dialectes mais ils sont plus etendus (en classifiant il faut considerer d’ une part les dialectes dus a la mixtion posterieure en Bela Kra¬ jina, Prlekija, Bizeljsko et dans la vallee de la Medija — et de P autre le fait que le dialecte de la haute Carniole alla s’ etendant de sa position premiere sur les pentes des Karavankes vers le sud). f i (s ^ ‘ & s <2-lfV/ £ K"] £ C? V #» ".'.c - £ x •i v'- ■' '■'. o r" (Ht / fv-. s4. (9 £T>c istrska \ skupina S obsoška J skupina S rezijansko tersko kraško šavrinsko borjansko tolminsko črnovrško škofjeloško selško dolenjsko šokarsko rožansko podjunsko ++++++++ ++++++++ ++++++++ »++++■»++ remšniško nadiško brkinsko bovško -++4"f+4-4- ■+++-++HM- ■+4-f++-+4- cerkljansko poljansko vrhniško-horjuljsko gorenjsko vzhodno dolenjsko poljsko osrednje belokrajinsko kostelsko privrško sotelsko osrednje-štajersko savinjsko pohorsko kozjaško goričansko prleško haloško vzhodno -prleško središčansko prekmursko briško kobariško logaško medijsko posavsko Merilo 1 750000 Vse pravice pridržane , TISK J. BLASNIKA NASL. UNIVERZITETNA TISKARNA IN LITOGRAFIJA D. D. V LJUBLJANI PREDSTAVNIK JANEZ VEHAR V KOMISIJI KJIGARNE UČITELJSKE TISKARNE