dr. Rastko Močnik STRUKTURALIZEM Strukturalizem je epistemološka naravnanost v študiju simbolnih tvorb in procesov, torej na področju, ki ga v tradicionalni razdelitvi zasedajo humani- stične vede in družbene znanosti; v svoji zgodovini je prešel številne faze in zasedel različna področja vednosti, na katerih je v kritičnem dialogu z njihovo specifično tradicijo tudi sam doživljal specifične transformacije. Zato je skrajno delikaten sleherni poskus, da bi različnim zgodovinskim fazam in področnim variantam strukturalizma določili skupni imenovalec, četudi je za strukturali- stične tekste prav značilno, da se eksplicitno ukvarjajo z epistemološko proble- matiko. Ker je strukturalizem sprva nastopal kot kritična teorija,1 ki se je za- vedala svoje prelomnosti, se nadaljeval v obsežnih prestrukturacijah tradicio- nalnih področij in s produkcijo novih splošnih teorij, v drugi polovici šestdesetih let pa z dramatičnim samokritčnim obratom prešel v razne variante »post- strukturalizma«, ga je ves čas spremljala filozofska refleksija, ki se je s časom zaostrovala, poglabljala in končno pripeljala do globalnih konfrontacij z evrop- sko metafiziko z izrecno ambicijo post-metafizičnega mišljenja (Althusser; Der- rida, Deleuze; Foucault; Lacan). Minimalni kriteriji, s katerimi lahko opredelimo strukturalistično usmeri- tev, so tile: 1. da izhaja iz saussurovske strukturalne lingvistike; da temu ustrez- no priznava lingvistiki privilegirano mesto med družbenimi vedami; 2. da po- stavlja v ospredje svojega interesa koncept označevalnega sistema, katerega struktura ji velja za pravi spoznavni objekt; 3. da se ukvarja s filozofskimi predpostavkami svojega početja. Iz teh minimalnih določitev lahko rekonstruiramo glavne smeri, vzdolž ka- terih se je strukturalizem razvijal. Iz lingvistike je strukturalni pristop zelo hitro prešel na področje drugih simbolnih praks, najprej na področje sekundarnih sistemov pomenjanja v poe- tiki in literarni teoriji. Roman Jakobson, ki je v fonologiji prvi v popolnosti realiziral saussurovski epistemološki projekt,2 je strukturalno metodo precizno 1 Izraz povzemamo po: Nenad Mišfievič, Marksizam i post-strukturalistlčka kretanja, CDUDM, biblioteka »Prometej«, Rijeka 1915, str. 7. Idem gl. tudi sumarno zgodovino francoskega strukturalizma. • Roman Jakobson, »Observations sur le classement phonologique des consonnes«, Proc. of the Third Intern. Congress of Phonetic Sciences, Gand, 1938; ta tekst velja za prvo popolno realizacijo fonološkega programa; fonološki program (Trubeckoj) pa je prva dosledna saus- surovska konkretna teorija. dr. Rastko Močnik : Strukturalizem 165 prenesel v teoretsko poetiko in v analizo konkretnih literarnih tekstov.3 V di- rektno strukturalistično linijo lahko štejemo tudi strukturalistično estetiko, ki se je razvijala ob praški lingvistični šoli (Jan Mukarovski). Razmerja ruskega formalizma do Saussura so še zmerom predmet razprav, vsekakor pa je imel formalizem velik pomen za povojni strukturalizem v literarnih vedah. Od sre- dine petdesetih let so se v Franciji s strukturalnim prijemom začeli lotevati ne- umetnostnih sekundarnih in »parazitskih« sistemov pomenjanja,4 kar je kmalu pripeljalo do strukturalistične semiologije v ortodoksnem saussurovskem po- menu »znanosti o življenju znakov v naročju družbenega življenja«.® Francoska semiotika (ta naziv, ki izhaja od Peircea, je danes splošno veljavno ime za zna- nost o označevalnih sistemih) je v šestdesetih in sedemdesetih letih razširila svoje zanimanje tudi na ne jezikovne simbolne prakse; po usmeritvi je bila pretežno strukturalistična, deloma tudi pod vplivom saussurjanstva Hjelmslev- Ijeve glosematike (A. J. Greimas in v splošnem »pariška šola«); četudi je pozneje sprejela nove prvine iz lacanovske psihoanalize, Althusserjevega historičnega materializma in Chomskyjeve generativne gramatike (med semiotiki npr. Julija Kristeva, med lingvisti pa zlasti Jean-Claude Milner), je še danes eden glavnih nosilcev strukturalistične dediščine. Strukturalistična problematika simbolnih sistemov je revolucionarnega po- mena za študij simbolne posredovanosti družbenih odnosov in ideološke konsti- tucije družbenih občestev. V neposredni navezavi na lingvistični strukturali- zem je to linijo raziskovanja najprej povzela strukturalna antropologija Clauda Lévi-Straussa, pozneje pa — bolj v kontekstu povojnega francoskega struktura- lizma in pod vplivom Lacanove preinterpretacije Freuda — Althusserjev struk- turalistični marksizem.6 Althusser in njegovi učenci (Balibar, Pêcheux, Macherey, Lecourt) so imeli veliko vlogo tudi v samokritičnem izteku strukturalizma, h kateremu so pri- spevali zlasti rekonceptualizacijo »strukture« v »strukturo z dominanto« (struk- turalistična struktura je statična in homogena; materialistična struktura je kon- tradiktorna in heterogena: tako npr. ekonomska determinanta družbene struk- ture določa medsebojna razmerja in pozicije vseh družbenih instanc s seboj vred — s tem da določa dominantno instanco v vsakokratni družbeni strukturi ; domi- nanta in determinanta koincidirata šele v kapitalizmu); v tem kontekstu je pozneje pomembna konceptualizacija ideološke posredovanosti razrednega boja v konceptih ideoloških aparatov države in diskurzivnega ideološkega meha- nizma, ki z ideološko interpelacijo subjektivira individué po »meri« razrednih ideologij7 (ti koncepti reaktivirajo klasično marksistično problematiko v novem epistemološkem kontekstu; hkrati kritično presegajo statičnost pozne struktura- listične ortodoksije greimasovskega tipa in pa odsotnost problematike subjekta tako v marksizmu kakor v strukturalizmu). Strukturalistične koncepcije so revolucionarne tudi za historiografska pro- učevanja, ker prinašajo idejo zgodovinske diskontinuitete. Teorijo zgodovine kot diskontinuirane serije sistemov vednosti je v strukturalistični perspektivi raz- • Roman Jakobson, Llngvistika l poetika, Nolit, Beograd 1966. 4 Roland Barthes, Mythologies, Seuil, Pariš 1957 (članki iz let 1954—1956). • Ferdinand de Saussure, Cours de linguistique générale, publié par Ch. Bally et A. Seche- haye, Payot, Lausanne et Paris 1916 (številni ponatisi; kritično izdajo priredil Tullio de Mauro, Paris 1973). Opšta lingvistika, Nolit, Beograd 1969. ' Louis Althusser, Pour Marx, Maspero, Paris 1965. Za Marksa, Nolit, Beograd 1971. L. Althus- ser, E. Balibar, R. Establet, p. Macherey, J. Rancière, Lire le Capital I—II, Maspero, Paris 1965. Kako citati Kapital, Centar za kulturnu djelatnost SSO, Zagreb 1975. ' Louis Althusser, Positions, Ed. sociales, Paris 1976. Althusser, Balibar, Macherey, Pêcheux, Ideologija in estetski učinek, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980. 166 Vestnik IMS 1984/1—2 vijal Michel Foucault;8 pomembnejše pa so njegove konkretne analize zgodovine tistih družbenih institucij, ki so najbolj »naturalizirane« (norost, klinika, zapor, seksualnost) in pri katerih se ideološka sistemska naddoločenost prav zato v analizi najizraziteje pokaže.9 V navezavi na francosko materialistično epistemo- logijo je skupina mlajših raziskovalcev, zbranih okoli revije Cahiers pour l'Ana- lyse,10 v strukturalni perspektivi razvijala materialistično zgodovinsko epistemo- logijo: njihovi spisi so imeli pomembno vlogo pri prehodu v »post-strukturali- zem« althusserjevskega marksizma in zlasti Lacanove psihoanalize. Koncept označevalnega sistema je odprl akutno teoretsko vrzel s tem, da ni tematiziral vprašanja govornega subjekta. V navezavi na Jakobsonovo defini- cijo Saussurovih dveh osi jezika — sintagmatske (metonimične) in paradigmat- ske (metaforične) — je Jacques Lacan11 preinterpretiral Freudovo teorijo: željo je konceptualiziral kot metonimično veriženje označevalca, vpis subjekta v dis- kurz pa kot metaforično substitucijo enega označevalca z drugim označevalcem. Lacanova prestrukturacija strukturalizma je najbolj kompleksna, saj v njej kon- vergirajo glavni tokovi evropske filozofske in znanstvene misli, in je temeljno opredlila poststrukturalistično epoho v francoski, deloma pa tudi v evropski misli.12 — Tako široka disperzija strukturalizma po polju družbenih znanosti in humanističnih ved postavlja dilemo: ali je zgledovanje pri strukturalni lingvi- stiki ideološka gesta, in je treba njegove pozitivne rezultate pripisati regionalnim epistemičnim konjunkturam (namesto strukturalizma bi potem imeli »struktura- lizme« — pa še pri teh ne bi bilo interesantno tisto, kar vsakega posebej dela za »strukturalizem«); ali pa so prenosi strukturalnih postopkov ven iz polja nji- hove produkcije legitimni, a je potem treba pojasniti heterogenost njihovih pod- ročnih učinkov: prva heterogenost je v tem, da je strukturalizem proizvedel po- membne znanstvene in zlasti filozofske rezultate že v času, ko je v sami lingvi- stiki že »zastarel« (v tem primeru bi sicer rešili enotnost strukturalizma, a solu- cija bi bila navidezna, ker bi problem le prestavili v heterogenost učinkov: pri pojasnjevanju učinkov bi se potem lahko vsilila razlaga v smislu prve postavke v naši dilemi — in spet bi strukturalizem zgubili, samo da po daljšem ovinku in tembolj dokončno). Legitimnost prenosa strukturalizma in lingvistike na druga področja se po- kaže, če upoštevamo epistemološko konjunkturo ob njegovem nastanku; njegovo »posthumno« produktivnost na nelingvističnih področjih lahko pojasnimo s tem, da si na teh področjih strukturalizem postavlja vprašanja, ki si jih v ling- vistiki ne more postaviti, ker jih izključuje sama konstitucija lingvističnega ho- rizonta; heterogenost njegovih učinkov naposled lahko pojasnimo s tem, da si strukturalizem na nobenem področju ne postavlja vseh vprašanj, kolikor ostaja v horizontu posebnih znanosti — a kolikor te posebne horizonte v epistemološki 8 Michel Foucault, Les mots et les choses, Gallimard, Paris 1966. Riječi l stvari, Nolit, Beograd, 1971. L'Archéologie du savoir, Gallimard, Paris 1968. » Michel Foucault, Histoire de la folie à l'âge clasique, Pion, Paris 1961. Istorija ludila u doba klasicizma, Nolit, Beograd 1980. Naissance de la clinique; une archéologie du regard mé- dical, PUF, Paris 1962. Surveiller et punir, Gallimard, Paris 1975. Nadzorovanje in kaznovanje, Delavska enotnost, Ljubljana 1984. La volonté de savoir (Histoire de la sexualité 1), Gallimard, Paris 1976. " Cahiers pour l'Analyse 1—10 (1966—1969), Travaux du Cercle d'épistémologie de l'Ecole nor- male supérieure publiés par la société du Graphe, aux éditions du Seuil; redakcija: A . Ba- diou, A . Grosrichard, J.-A. Miller, J.-Cl. Milner, F. Regnault. 11 Jacques Lacan, Écrits, Seuil, 1966. Spisi (izbor), Séminaire I, II, III, XI , X X , Seuil, Paris 1975, 1978, 1981, 1973, 1975. Seminar XI: Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Cankarjeva za- ložba, Ljubljana 1980. 11 Lapidarno in rigorozno definicijo Lacanovega razmerja do strukturalizma gl. v : J.-A. Miller, »Jacques Lacan«, Ornicar?, 1981; slov. prev. : Problemi 214—215 (1981—1982). dr. Rastko Močnik : Strukturalizem 167 avtorefleksiji ali v filozofski kritični refleksiji presega, pa po svoji imanentni logiki ravno dekonstruira metafizično zahtevo po totaliteti in totalizabilnosti (opozicije »znotraj/zunaj«, »polje izvorne produkcije konceptov / sekundarna zu- nanja uporaba« s tem postanejo nepertinentne). Hkrati z zahtevo po totaliteti strukturalizem subvertirá metafiziko izvora, v kateri vidi temeljno razsežnost zahodnega logocentrizma. Heterogenost strukturalizma potemtakem nujno iz- haja iz njegove temeljne filozofske zastavitve, ki se kaže tudi v njegovem para- doksnem razmerju do posebnih znanosti: na eni strani se »strukturalistična de- javnost« (Barthes) nujno dogaja na področjih posebnih znanosti — na drugi strani je njen nujen učinek, da dekonstruira ta področja kot posebna področja. Saussure je izdeloval svojo teorijo v času polemik o objektu družbenih zna- nosti: proti Tardovi redukciji socialne dimenzije na inter-individualne psiho- loške odnose je tedaj že prevladala Durkheimova koncepcija družbenega dejstva (fait social), ki je sicer rešila specifičnost sociologije, vendar za dvojno ceno objektivacije družbenega v »kolektivnih reprezentacijah« in ideološke postulacije »kolektivne zavesti«. Saussure je obravnaval jezik v skladu z Durkheimovo tezo o objektivni eksistenci družbenih dejstev, ki so neodvisna od individuov,13 a je v navezavi na dela ameriškega lingvista W. D. Whitneya14 jezik koncipiral kot institucijo, ki daje individualnemu govorcu možnost svobodne izbire. Tako je z distinkcijo jezik/govor (langue/parole) — v kateri je jezik objektivni družbeni sistem, govor pa je individualna »svobodna« aktualizacija sistema — pozitivno razrešil opozicijo med Tardom in Durkheimom; to pa se mu ne bi posrečilo, če ne bi vpeljal bistvenega premika v optiki: v družbenem dejstvu (jeziku) ni videl več nič substancialnega, »vsebinskega« (kakršne so Durkheimove kolektivne re- prezentacije) — pač pa ga je koncipiral čisto formalno kot mrežo razlik. Pri tem so mu bile v oporo nekatere indikacije kazanjske lingvistične šole (Bau- douin de Courtenay)15 in dihotomija med sinhronijo in zgodovino (diahronijo), ki jo je vpeljala lausannska šola politične ekonomije (L. Walras). Privilegiranost sinhrone analize ustreza »ontološkemu« primatu sinhronije nad diahronijo — sinhroni sistem je matrica možnih diahronih variant in hkrati s svojimi imanentnimi kontradikcijami strukturni razlog za diahrone spremembe (paralelnost z Marxovo metodo jasno izhaja iz Balibarjeve interpetacije histo- ričnega materializma).16 Če je jezik sinhron sistem, iz tega izhajata dve posledici za koncepcijo je- zikovnega znaka: 1. razmerje med znakom in tistim, kar znak pomeni, ni na- turalno motivirano, pač pa je arbitrarno; arbitrarnost znaka glede na tisto, kar znak pomeni, pa je isto kot sistemska motiviranost znaka (to formulo je proizve- del šele Benveniste17): strukturna razmerja (opozicije) med znaki so absolutno nujna; iz tega izhaja druga konsekvenca: 2. jezikovni znak definirajo njegova strukturna razmerja do vseh drugih znakov v sistemu (v Saussurovi termino- logiji ta razmerja določajo znakovo vrednost); to pa pomeni, da znak kot struk- 13 W . Doroszewski, »Quelques remarques sur les rapports de la sociologie et de la linguistique: E. Durkheim et F. de Saussure«, Journal de psychologie, numéro spécial, janvier—avril 1933 ; ponatis v : Essais sur le langage, Minuit, Paris 1969. " Podrobnosti o Whitneyevih vplivih gl. v : R. Godel, Les sources manuscrites du Cours de linguistique générale de F. de Saussure, Droz, Genève 1957 (1969!) ; dragocene informacije o genezi Saussurovih idej in o razmerju med njegovim učenjem in tekstom posthumno iz- danega Kurza. 15 Opis razmerij med predstrukturalno lingvistiko in Saussurom, tez in zgodovine strukturalne lingvistike gl. v : Milka Ivič, Prav ci u lingvistici, DZS, Ljubljana 1963 (treče, dopunjeno izda- nje 1975; 1978'). 11 E. Balibar, »Sur les concepts fondamentaux du matérialisme historique«, v : L. Althusser et alii, Lire le Capital. " Emile Benveniste, »Nature du signe linguistique«, Acta Lingüistica I, Kopenhagen 1939; po- natis v : Problèmes de linguistique générale, Gallimard, Paris 1966. 168 Vestnik IMS 1984/1—2 turna ali sistemska enota ni nič substancialnega, nič »pozitivnega«, pač pa je zgolj diferencialen. Jezik je torej sistem razlik. »Notranje« pa se znak členi na označevalec in označenec (signifiant, signifié) ; označevalec je »akustična podoba« v govorjenem jeziku, grafizem v pisavi itn., označenec pa je »koncept« ali »men- talna podoba«, ki se povezuje z določenim označevalcem. Oba člena v znaku participirata na diferencialni naravi jezikovnega sistema, vendar pa je v Sau- surovem tekstu izrazita implicitna tendenca, da bi diferencialnost vezal prven- stveno na označevalec. Iz te ambivalentnosti, ki se v Saussurovem tekstu kaže predvsem kot psihologistično-mentalistični residuum v določitvi statusa ozna- čenca, izhajata dve pomembni sodobni interpretaciji, ki zlasti aktivirata splošni filozofski domet strukturalizma. Saussure je postuliral, da sta seriji označevalcev in označencev paralelno artikulirani; nujna konsekvenca te sicer očitno metafizične zastavitve je, da je »označenec vselej že označevalec«. S to formulo je Jacques Derrida razvil filo- zofski potencial Saussurove konceptualizacije v kritiko metafizike smisla, pre- zence in živega sedanjika (présent vivant) metafizičnega subjekta.18 Druga interpretacija, ki jo je razvil Jacques Lacan, gre v nasprotno smer in se opira na implicitno Saussurovo tendenco, da diferencialnost povezuje pred- vsem z označevalcem: ta interpretacija valorizira nesimetričnost med označe- valcem in označencem in jo zaostri do te mere, da jo konceptualizira kot primat označevalca nad označencem. Po Lacanovi koncepciji je označenec zgolj imagi- narna zapolnitev ireduktibilnega manka (manque) v diferencialni označevalni verigi. Označenec je iluzorični učinek »smisla, pomena«, do katerega pride zaradi metaforične substitucije enega označevalca z drugim označevalcem. Ta metafo- rična nadomestitev je nujen produkt vpisa subjekta v označevalno verigo: sub- jekt nima svojega lastnega označevalca, ki bi mu pristno, »avtentično« pripadal, zato se lahko realizira le kot funkcija zastopstva enega označevalca za drugi označevalec. Učinek subjektovega vpisa v označevalno verigo je potemtakem razcep subjekta, katerega korelat je zguba objekta (želje: objekt bi bil tisto, kar bi zapolnilo razcep v subjektu, a ker je objekt ireduktibilno heterogen glede na označevalec, ostaja subjektu nedosegljiv). Označenec ima tako status v trenutku imaginarne zaslepitve, ko se za hip zapolni ireduktibilni manko v diferencialni označevalni verigi. — S to preinterpretacijo Lacan vpelje problematiko subjekta in objekta, ki je v obzorju strukturalizma ni mogoče misliti — ki pa je »po« strukturalizmu prav tako ni več mogoče misliti v terminih klasične metafizične subjekt-objekt relacije. — V širši intelektualni javnosti je strukturalizem zbudil živahne polemike. Nasprotniki so mu očitali zlasti antihumanizem in ahistoričnost. Zanimivo je, da so isti ali podobni ugovori prihajali s sicer nasprotujočih si pozicij — od sar- trovskega eksistencializma prek ortodoksnega marksizma do marksizma frank- furtske inspiracije. Medtem ko so ti kritiki strukturalizmu očitali, da zagovarja determinizem in da likvidira človekovo svobodo, pa je s stališča, ki se je navdi- hovalo pri heideggrovski misli, prišel natančno nasproten ugovor: da je struktu- ralizem misel volje do moči, ki s svojo popolno sistematizacijo pridiga obvladlji- vost sveta in samovoljo meafizičnega subjekta. Obe ti potezi kritike struktura- lizma: njena notranja kontradiktornost in to, da lahko združuje sicer popolnoma nespravljive miselne orientacije, — dajeta misliti, da gre za pravo »antistruktu- ralistično mitologijo«. 18 Jacques Derrida, L'écriture et la différence, Seuil, Paris 1967. La voix et le phénomène, PUF, Paris 1967. De la grammatologie, Minuit, Paris 1967. dr. Rastko Močnik : Strukturalizem 1 6 9 Značilnost teh kritik je, da postavljajo vprašanja, na katera strukturalizem ne more odgovoriti: zgodovinsko se je namreč vzpostavil ravno kot odgovor na lažnost teh vprašanj, kot preseganje samega horizonta teh dihotomij. V pole- miki z eksistencializmom in z marksizmi o »svobodi« in »humanizmu« lahko vidimo pozen odmev stare opozicije med Tardom in Durkheimom, pri čemer kritiki potiskajo strukturalizem na durkheimovsko pozicijo, ki jo je struktura- lizem že s Saussurom ravno presegel. V polemiki o nezgodovinskosti, ki v ve- liki meri izhaja iz nerazumevanja strukturalističnega primata sinhronije, pa lahko vidimo še bolj zapoznel predmarksovski refleks: ne smemo namreč spre- gledati, da je primat sinhronije in strukturalni prijem Foucaultu omogočil re- volucijo v zgodovinopisju, medtem ko je Althusser reaktiviral epistemološko subverzivnost Marxovega projekta s tem, da je na strukturalnih osnovah ute- meljil znanost historičnega materializma. Zgodovinski pomen strukturalizma lahko nemara najbolj nazorno prika- žemo, če s strukturalno metodo rekonstruiramo relativno notranjo koherenco njegovih kritikov. Ce z »X« zaznamujemo vsakokratno pozicijo kritikov, lahko predlagamo tole matrico sleherne dosedanje kritike strukturalizma: »V nasprotju z X, ki stoji na zgodovinskem stališču, strukturalizem trdi, da ni zgodovine; v nasprotju z X, ki zagovarja dialektičnost zgodovine, je struk- turalizem determinističen; v nasprotju z X, ki trdi, da se dialektika zgodovine udejanja skoz delovanje ljudi, je strukturalizem antihumanističen; v nasprotju z X, ki trdi, da ljudje delajo zgodovino svobodno, strukturalizem meni, da je akcija arbitrarna.« Ali shematično: ahistoričnost zgodovinskost determinizem dialektičnost antihumanizem humanizem arbitrarnost svoboda amalgam mitičnega »strukturalizma« linija kritike 170 Vestnik IMS 1984/1—2 Ta podoba strukturalizma (amalgam na levi strani sheme) je seveda no- tranje kontradiktorna: a prav kot taka konstituira strukturalizem v izvržek današnjih družboslovnih in filozofskih ideologizacij — v izvržek, katerega funk- cija je, da tem ideologijam zagotavlja njihovo lastno iluzorično konsistenco. Ta argument »per negationem« nemara najbolje dokazuje zgodovinsko produktiv- nost strukturalističnih teorij.