788 ZDRAV VESTN 2005; 74
dijskih programov je opredeljeno z leti (tri do štiri leta) in
kreditnimi točkami (180 do 240 KT). V letniku študija si je
mogoče pridobiti 60 KT, pri čemer 1 KT pomeni 25 do 30 ur
študentovega dela oziroma 1500 do 1800 ur na leto (4).
Druga stopnja ima en tip študijskih programov. Ohranjeno je
tradicionalno poimenovanje: magistrski študijski programi.
Splošni pogoj za vpis vanje je uspešno končan program prve
stopnje. Trajanje magistrskih študijskih programov je prav
tako kot na prvi stopnji opredeljeno z leti in kreditnimi toč-
kami. Obsegajo od 60 do 120 kreditnih točk in trajajo eno do
dve leti. Dejansko trajanje posameznega magistrskega študij-
skega programa mora biti načrtovano v povezavi s trajanjem
prvostopenjskega programa. Na istem strokovnem področju
namreč skupno trajanje ne sme presegati pet let (3+2, 4+1).
Ker bodo odločitve v različnih strokah verjetno različne in
zato, da bi bil enoletni magistrski študijski program dosto-
pen tudi kandidatom, ki so si s končano prvo stopnjo prido-
bili 180 kreditnih točk, je zanje predviden dodatni letnik
oziroma možnost za pridobitev 120 (skupaj pa 300) kredit-
nih točk (4).
Tretja stopnja ima prav tako en tip študijskih programov: dok-
torat znanosti. Splošni pogoj za vpis je končan študij druge
stopnje, izjemoma tudi študijski program prve stopnje, če so
izkazani uspehi pri raziskovalnem ali strokovnem delu, ki jih
je mogoče ovrednotiti s 60 KT; vsi kandidati morajo poleg
tega opraviti preizkus znanja, kakršen bo določen s študijskim
programom in v skladu s statutom. Trajanje je triletno, študij-
skih obveznosti je za 180 kreditnih točk. Po sestavinah se raz-
likuje od študijskih programov prve in druge stopnje; v njem
se le okvirno določijo področja študija in kreditno ovredno-
tene obveznosti, te pa pomenijo podlago za sestavo individu-
alnega študijskega in raziskovalnega programa posamezne-
ga študenta. Organiziran in z okvirnim programom načrto-
van doktorski študij bo omogočal tudi statistično spremljanje
in sporočanje podatkov ustreznim evropskim institucijam (4).
Študij medicine
Študijski programi, ki izobražujejo za t. i. regulirane poklice
(zdravnik, zobozdravnik, farmacevt, medicinska sestra, babi-
ca, veterinar, arhitekt, pravnik), imajo lahko izjemen položaj.
V celoti morajo biti usklajeni z direktivami EU, zato se tudi po
trajanju in študijskih obremenitvah lahko razlikujejo od sicerš-
njih pravil.
Tako direktiva 93/16/EGS urejuje izobraževanje za poklic
zdravnika, direktiva 77/452/EGS izobraževanje medicinskih
sester, odgovornih za splošno zdravstveno nego, direktiva 80/
154/EGS za poklic babice, 85/432/EGS za poklic farmacevta,
direktiva 78/686/EGS za poklic zobozdravnika.
Dostop do študija medicine je v vseh državah članicah EU
omejen, razen v Avstriji in Belgiji. Študij medicine v večini
držav članic traja najmanj 6 let. V nekaterih državah je ta čas
krajši: Anglija (5 let), Švedska (5 let in pol), v nekaterih pa je ta
minimalni čas daljši: Finska (6 let in pol) in Belgija (7 let) (5).
Način študija se tudi razlikuje od univerze do univerze. Števil-
ne medicinske fakultete v EU so zadržale klasični študijski pro-
gram. Druge medicinske fakultete so študijski program po-
polnoma preoblikovale in izvajajo novi, moderen in zelo za-
htevno učenje na osnovi problemov (PBL, problem based
learninig), nekatere fakultete pa so le modificirale že obstoje-
če klasične modele programov. V letniku študija (ne glede na
obliko študijskega programa) pridobi študent 60 ECTS, v 6
letih torej 360 ECTS. To mu omogoča po bolonjskem procesu
neposreden vpis na tretjo stopnjo, tj. k doktoratu znanosti v
trajanju 3 let in pridobitev dodatnih 180 ECTS.
V nekaterih državah članicah EU zdravnikom dajo licenco za
samostojno opravljanje zdravniškega poklica takoj po koncu
študija medicine: tako je v Grčiji, Italiji, Španiji, na Švedskem,
Nizozemskem in v Belgiji.
V drugih državah imajo zdravniki, ki so diplomirali na medi-
cinski fakulteti, praktično podiplomsko usposabljanje. Nato
dobijo »odobritev«, ki je prvi pogoj za samostojno opravljanje
medicinskega poklica. Obdobje praktičnega usposabljanja tra-
ja različno: v Angliji in na Irskem 12 mesecev, v Nemčiji in na
Portugalskem 18 mesecev, na Švedskem 21 mesecev, v Slove-
niji 24 mesecev.
V Sloveniji in še nekaterih državah (Francija, Finska, Avstrija)
licenco za samostojno opravljanje medicinskega poklica pri-
dobijo zdravniki šele po koncu posebnega usposabljanja v splo-
šni medicini ali specializaciji. To pomeni, da smejo zdravniki
samostojno opravljati medicinski poklic šele po koncu uspo-
sabljanja za zdravnika splošne medicine ali specialista.
Trajanje specializacije je različno, pač glede na specialnost. V
večini držav članic specializacija traja od 4 do 6 let.
V Veliki Britaniji in na Irskem podiplomsko usposabljanje pred
»odobritvijo« organizira univerza, samo »odobritev« pa potrdi
zdravniški svet. V obeh državah specializacijo nadzirajo in or-
ganizirajo strokovna oziroma znanstvena društva. V Nemčiji
in na Portugalskem podiplomsko usposabljanje za pridobi-
tev licence organizira in nadzira država, o dodatnem uspo-
sabljanju v splošni medicini in o specializaciji pa odloča zdrav-
niško združenje. Tudi na Nizozemskem o usposabljanju v splo-
šni medicini in specializaciji odloča zdravniško združenje. V
Franciji, Italiji in na Finskem so za medicinsko usposabljanje
odgovorne univerze. Na Danskem, Švedskem, v Španiji in Bel-
giji celotno medicinsko usposabljanje nadzira država. V Av-
striji podiplomsko medicinsko usposabljanje nadzira zdrav-
niško združenje, ki je tudi pristojno za izdajo posameznih di-
plom. Vsebino usposabljanja pa določajo državne oblasti.
Zaključki
Polemike o interpretaciji »bolonjske ideje« na področju študi-
ja medicine doslej v našem prostoru ni bilo in ni pričakovati,
da se bo pričela, saj študij medicine ostaja v celotnem evrop-
skem prostoru pod dežnikom izobraževanja za reguliran po-
klic zdravnika, zato se trajanje študija in študijska obremeni-
tev razlikuje od siceršnjih pravil v bolonjskem procesu.
V evropskem prostoru so vse glasnejši zagovorniki skrajševa-
nja trajanja študija medicine in skrajševanja poznejšega uspo-
sabljanja zdravnikov oziroma specializacije.
To pa so zares teme, ki zaslužijo polemiko. Mogoče že danes?
Viri
1. The European higher education area. Joint declaration of the European Mi-
nisters of Education Convened in Bologna on the 19th of June 1999.
2. Zgaga P. Bolonjski proces. Ljubljana: Center za študij edukacijskih strategij;
2004. p. 11–27.
3. http://www.mvzt.gov.si/
4. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu,
EVA: 2004 – 3311-0002.
5. Kratek pregled zdravstvenih sistemov v državah članicah Evropske unije.
ISIS 1999, št. 4. 
ŠTUDENTSKI POGLED NA ŠTUDIJ
MEDICINE NA MEDICINSKI
FAKULTETI UNIVERZE V LJUBLJANI
Matija Žerdin, Domen Plut, Aljaž Hojski,
Mateja Kaja-Ježovnik, Mitja Lainščak
Izvleček – V prispevku prikazujemo pogled študentov medi-
cine na probleme, s katerimi se srečujejo med poukom medi-
cine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predstav-
789
ljene probleme smo opredelili med pogovori s študenti, zdrav-
niki sekundariji in učitelji. Med letoma 1999 in 2003 smo opra-
vili različne ankete med študenti, ki so bile osnova za podeli-
tev študentske nagrade za najboljše predavanje ali vodenje
vaj in dodatnega študentskega mnenja o delu pedagoških de-
lavcev. Predstavljeni so tudi predlogi za nadaljnje delo v pro-
cesu izboljšanja pouka na Medicinski fakulteti.
Uvod
Vloga študentov v izvajanju in spreminjanju študentskih in
študijskih zadev se je v zgodovini Medicinski fakulteti (MF)
Univerze v Ljubljani (UL) spreminjala skladno s sprememba-
mi na družbenem, pravnem in političnem prizorišču v državi.
Obenem je pomembno vlogo imela tudi (ne)dejavnost posa-
mičnih generacij študentov.
Ureditev MF na začetku ni dovoljevala aktivne vloge študen-
tov, kar pa se je začelo spreminjati v šestdesetih letih prejšnje-
ga stoletja s samoiniciativnim ustanavljanjem študentskih or-
ganizacij. UL in država sta študente vsaj formalno začeli spre-
jemati kot partnerje, vendar je bil dejanski vpliv študentov še
vedno omejen. Nasprotni skrajnosti smo bili priča v osemde-
setih in devetdesetih letih, ko je deloval tripartitni fakultetni
svet. Sestavljali so ga predstavniki oblasti, zaposlenih in štu-
dentov in vsaka stranka je imela pravico veta, kar je omogoča-
lo študentom popolnoma enakopravno poseganje v odločit-
ve na UL. Pred osamosvojitvijo je fakultetni svet v prejšnji se-
stavi razpadel in v novi državi so študentje ohranili le pred-
stavnike v nekaterih komisijah, sami pa so oblikovali Komisi-
jo za študijske zadeve pri Klubu študentov MF. Položaj štu-
dentov je bil do sprejetja Statuta UL in Pravilnika MF formal-
no neurejen. S tem statutom je bil ustanovljen Študentski svet
UL in posameznih članic, ki je en od formalnih organov vsake
ustanove. Hkrati je bila natančno opredeljena vloga in način
delegiranja študentov v komisije UL in članic, kjer so pred-
stavniki študenov v veliki večini pridobili polnopravno član-
stvo (1). Z novim zakonom o visokem šolstvu se je spremeni-
la tudi sestava Senata UL in članic. Študentski delegati v seda-
njem sistemu predstavljajo sedmino senatorjev.
Opis trenutnega stanja
Predklinika
V tem obdobju študentje kot največji problem navajajo to, da
jim ni jasno, kako jim bo snov predkliničnih predavanj kori-
stila pri nadaljnjem delu. Med poukom pridobljeno znanje je
veliko manjše od pričakovanj, kar pojasni nizko motivacijo
študentov za pouk. Dodaten problem se pojavi, ker imajo ne-
kateri predavatelji pri svojih predavanjih težave s podajanjem
snovi (zelo različni vzroki – nekateri na strani predavateljev,
nekateri pa na strani študentov), kar povzroči dodaten osip.
Študentje kmalu ugotovijo, da se da snov s predavanj povzeti
po zapiskih prejšnjih let ter po knjigah. Tedaj motivacija za
predavanja dokončno pade.
Ko so bili inštituti opozorjeni na te probleme, so se nekateri
že odzvali – npr. pri Biokemiji so na svojih predavanjih priče-
li vabiti klinike, ki so študentom ilustrirali, kako se snov iz da-
nega sklopa povezuje s klinično prakso.
Klinika
Vsesplošno mnenje pri študentih je, da je prvi stik s kliniko in
prakso še vedno prepozen. Izjema so vaje in predavanja iz
Prve pomoči v prvem letniku, ki so ravno zaradi tega zelo pri-
ljubljene. Ravno tako ugotavljajo, da na vajah osvojijo prema-
lo praktičnih znanj. Vaje so preveč odvisne od posameznega
mentorja in njegove motivacije za delo s študenti. Kurikular-
na komisija je sicer pripravila seznam teoretičnih in praktič-
nih znanj, ki naj bi jih študent pri vsakem predmetu obvladal,
vendar je izvajanje preverjanja predvsem praktičnega znanja
preveč nedosledno. Kot problem je bila izpostavljena tudi ne-
zadostna izurjenost v postopkih reanimacije, s katerimi se štu-
dentje srečajo v 1. letniku, nato pa kvečjemu še v 6. letniku.
Poudarjeno je bilo tudi pomanjkanje povratnih informacij na
izpitih – poudarili so, da bi na izpitu večkrat želeli utemelji-
tev, kaj so naredili dobro in česa ne, da bi se lahko v prihod-
nje popravili.
Študentje sicer večinoma povedo, da se jim motivacija po pr-
vem stiku s kliniko (po navadi pri Internistični propedevtiki
ali najkasneje v 4. letniku) bistveno popravi. Nekatere kate-
dre (npr. za ortopedijo) pa so se na študentska opozorila gle-
de vaj tudi konstruktivno odzvale.
Učitelji
V pogovorih z učitelji smo identificirali več problemov. Obisk
na predavanjih je zelo slab, na kar so pri nekaterih kliničnih
predmetih odgovorili z bolj slikovitimi predavanji pa tudi z
obvezno prisotnostjo na vsaj delu predavanj. Študenti študi-
rajo po »liniji najmanjšega odpora«. Nekateri študentje tudi
na vse pretege izkoriščajo študentski status. Zadnja leta se po-
javlja tudi izsiljevanje pri ocenjevanju. Če študent ni zadovo-
ljen z oceno, jo zavrača toliko časa, da mu jo učitelj izboljša.
Vzrok je višanje povprečne ocene za ohranitev štipendije in
vpis na podiplomski študij/specializacijo. Učitelji so večkrat
poudarili tudi pomanjkanje povratnih informacij o svojem po-
uku. Nekateri so razmišljali tudi o primernosti mature kot spre-
jemnega merila za študente na medicini – v tujini ima veliko
medicinskih fakultet poleg rezultata mature tudi sprejemni
pogovor. V Sloveniji sta MF glede tega zaenkrat vezani na svoji
matični Univerzi.
Razno
Izmenjave s tujino preko programov Socrates in Erasmus so
bolj izjema kot pravilo. Verjetno je glavni razlog to, da morajo
študentje še vedno večino formalnosti urejati sami, ter nega-
tivne izkušnje prvih študentov s priznavanjem v tujini oprav-
ljenega pouka, ko so se vrnili nazaj v Slovenijo. Tuji študentje
pa v Ljubljano ne prihajajo zaradi težav z jezikom ter neza-
dostne primerljivosti fakultete s tujimi fakultetami (vir težav
pri priznavanju kreditov).
Po drugi strani se je v zadnjih letih precej izboljšal dostop do
računalniške tehnologije na MF, zadnje leto pa se študenti tu-
di na izpite lahko prijavljajo preko e-Študenta.
Kljub povedanemu večina študentov ni zainteresirana za to,
da bi se aktivno ukvarjala s spremembami pri pouku. Kot raz-
loge navajajo strah pred povračilnimi ukrepi na izpitih, po-
manjkanje časa in dvom glede stvarnih možnosti za spremem-
be na fakulteti. Študentje se med seboj še pogovarjajo o pro-
blemih, s katerimi so se srečali pri pouku, vendar praviloma
ne iščejo stika v zvezi s temi težavami pri učiteljih. Ko pri kon-
kretnem problematičnem predmetu opravijo izpit, postane-
jo aktualni novi predmeti in njihovi problemi, stari problemi
pa praviloma preidejo v študentsko »folkloro«.
Število študentov, ki se ukvarjajo z obšolskimi dejavnostmi
na fakulteti, je ocenjeno morda na 20–30% vseh, s poukom
samim se jih morda ukvarja 1–2%. V zadnjih letih je vendarle
spontano nastalo nekaj projektov, ki so poskušali vplivati na
spremembe pouka. Skoraj vsaka generacija od leta 1999 na-
prej je izdelala svojo anketo, s katero je ugotavljala te in druge
šibke točke pouka ter kaj bi bilo mogoče narediti glede njih.
Izdelana je bila anketa za posredovanje povratnih mnenj pe-
dagoškim delavcem. Študentje so pričeli sodelovati s Kuriku-
larno komisijo (dokler je ta še obstajala).
Študentski svet ima med drugim možnost predlagati kandi-
date za Lavričevo nagrado (nagrada za najbolje izvedene vaje
ali predavanje), ki pa jo lahko prejmejo le pedagoški delavci,
ki so stalni člani posamične katedre. Študentski svet je sicer
dolžan podati študentsko mnenje o pedagoškem delu kandi-
142. SKUPŠČINA SZD
790 ZDRAV VESTN 2005; 74
datov za habilitacije, vendar to mnenje v postopku ni obvezu-
joče za potek napredovanja. Študentski svet je v času svojega
obstoja večkrat podal negativno mnenje o nekaterih kandi-
datih, vendar so bili kljub temu vsi kandidati izvoljeni v pred-
lagani naziv. Po podatkih iz zapisnikov Habilitacijske komisi-
je na UL je tako bilo v obdobju med 1.1.2000 in 29.6.2005 na
MF izvoljenih 19 rednih profesorjev, 3 znanstveni svetniki, 58
izrednih profesorjev, 6 višjih znanstvenih sodelavcev, 120 do-
centov in 5 znanstvenih sodelavcev (osebna komunikacija s
prof. Grubičem, predstavnikom MF v Habilitacijski komisiji
UL).
Problem študentov je predvsem v tem, da dokler ena genera-
cija ugotovi, kje so problemi in možnosti za spreminjanje po-
uka, večinoma mine že dovolj let, da počasi zaključi šolanje,
generacije za njo pa nato »izumljajo toplo vodo«.
Morebitni vzroki za trenutno stanje
Preveč teorije, premalo prakse?
To je prva od tem, ki se ponavljajo tako pri študentih kot pri
sekundarijih. Ta problem ni omejen izključno na MF, ampak
se o podobnih problemih pritožujejo tudi na večini ostalih
fakultet. Če pogledamo, kako so v medicinskem kurikulumu
razporejene ure za predavanja, vaje in seminarje v predkli-
ničnih ter kliničnih predmetih in pri javnem zdravstvu, je mo-
goče razbrati, da je vaj malo manj kakor predavanj in semi-
narjev skupaj (Sl. 1). Dojemanje študija na Medicinski fakulte-
ti v Ljubljani je drugačno predvsem zaradi razmerja med teo-
rijo in prakso v kliničnem delu študija (Sl. 2).
tako postrežejo s predavanji ali pa kjer zaradi nezainteresira-
nosti mentorjev ali študentov vaje tečejo »v leru«.
Vprašanje je, zakaj je že v osnovi pouk zastavljen tako, da je
predavanj tako veliko. So morda bolje plačana kakor ostale
oblike pouka? (Ob tej predpostavki postane jasno, zakaj so
predlagane spremembe k bolj praktičnemu pouku neuspe-
šne – dokler praktični pouk ne bo več vreden kakor teoretič-
ni, se učiteljem ne bo splačalo poučevati.) En od učiteljskih
argumentov za več predavanj je tudi strah pred tem, da bi
raven znanja pri študentih padla, če bi se število predavanj
zmanjšalo (se pravi, da naj bi študentje nesorazmerno veliko
znanja osvojili prav na predavanjih, ne pa v času, ko študirajo
sami). Drug argument je, da praktične oblike pouka temeljijo
na znanju, ki ga študentje osvojijo med teoretičnim delom
pouka – brez teoretičnega dela pouka bo praktični del pouka
ničvreden. Nekatere vsebine pa so v osnovi takšne, pri kate-
rih si druge oblike pouka kot pa predavanja enostavno ne gre
zamisliti.
Klinika – nezainteresirani mentorji, vsebina vaj je preveč
odvisna od mentorja
Večina kliničnih učiteljev je prezasedena s kliničnim delom.
Glede na to, da bi pri sedanjem pomanjkanju števila zdravni-
kov na ta način trpelo klinično delo v bolnišnicah, bi se dalo
te težave reševati z aktivnim vključevanjem študentov v kli-
nično delo. Ti bi že od začetka študija na ta način imeli zadol-
žitve in se zavedali odgovornosti.
Ko smo leta 2003 analizirali, koliko pedagoških delavcev se
dejansko ukvarja s poučevanjem študentov medicine, smo na-
šteli okoli 750 oseb. Od tega je okrog 180 oseb imelo naziv
asistenta na MF, 120 naziv učitelja na MF, 100 je bilo mentor-
jev pri predmetu Družinska medicina, ostalih 350 pa je bilo
t. i. »nazivnih« pedagoških delavcev. Zadnjih 450 oseb pred-
stavlja večino naših kliničnih učiteljev, brez katerih bi praktič-
ni pouk na MF ne bil mogoč (Sl. 3).
Sl. 1. Obseg predavanj, vaj in seminarjev na Medicinski fakul-
teti v Ljubljani.
Sl. 2. Verjetno študentsko dojemanje študija na Medicinski
fakulteti v Ljubljani.
Študentje večji del predklinike dojemajo kot teorijo (tako va-
je kot predavanja), ravno tako klinična predavanja, večino kli-
ničnih vaj pa kot prakso – razen tistega dela vaj, kjer jim ravno
Sl. 3. Število pedagoških delavcev na Medicinski fakulteti v Ljub-
ljani.
Drug del problema leži v tem, da ni jasnega dogovora o tem,
kaj naj bi študentje od vaj odnesli – čeprav bi se to moralo
spremeniti, odkar so vse katedre in inštituti na pobudo kuri-
kularne komisije izdelali sezname teoretičnih in praktičnih
znanj, ki naj bi jih študentje obvladali po zaključku predmeta.
Še vedno ostaja nerešen problem doslednega in relevantne-
ga preverjanja študentovega znanja. Če se ne bo preverjalo
praktično in teoretično znanje, bodo vsi, še tako dobro se-
stavljeni seznami znanj ostali zgolj na papirju.
Pomanjkanje povratnih informacij
Na MF je močno prisotno pomanjkanje komuniciranja med
študenti in učitelji, in to v obeh smereh. Ker se tudi ta pro-
blem tiče Univerze v celoti, je bila pred leti izdelana t. i. »uni-
791
verzitetna« anketa, s pomočjo katere študentje vsakega od uči-
teljev ocenijo v 8 kategorijah s številčnimi ocenami. Te anke-
te se nato centralno analizirajo, rezultati se pošljejo na deka-
nat, od koder jih predstavijo učiteljem. Rezultate ankete naj
bi uporabili pri imenovanjih v nazive. Ankete so s strani štu-
dentov kritizirali, ker se rezultati avtomatično ne pošiljajo na
Študentski svet ter ker je zgolj s številčno oceno v osmih kate-
gorijah velikokrat nemogoče natančno povedati, kaj je pro-
blematično pri posameznem predavatelju (to so potrdili tudi
učitelji sami). Če učitelj dobi npr. oceno 2,1 od 5 pri predava-
njih, to verjetno pomeni, da dela pri predavanjih napako, am-
pak kakšno? Govori prehitro? Prepočasi? Pretiho? Prepodrob-
no? Je snov preveč zapleteno podana?
V začetku šolskega leta 2002/2003 smo študentje medicine za
potrebe Študentskega sveta zasnovali novo obliko ankete o
kakovosti pedagoškega dela. Zastavljena je bila z naslednjimi
cilji:
– ocene, ki jih podajo študenti, morajo biti opisne;
– eno kopijo podatkov bi učitelji morali dobiti vsako leto ne-
posredno v roke (vsak samo zase), drugo kopijo za vse uči-
telje pa prejme Študentski svet, ki lahko tako oblikuje mne-
nja;
– vsakoletno obveščanje o rezultatih ankete bi učiteljem omo-
gočali odzivanje na morebitne probleme pri pouku;
– Študentski svet iz teh podatkov lahko oblikuje mnenja, ki
jih podaja ob izvolitvah v nazive;
– obenem rezultati ankete omogočajo zahvalo tistim peda-
goškim delavcem, ki se zelo potrudijo pri svojem delu s štu-
denti – v ta namen je na MF LJ namenjena Lavričeva nagra-
da, ki pa jo lahko prejmejo le habilitirani učitelji.
Tudi ta anketa ni brez pomanjkljivosti. Njen glavni problem
je ta, da na MF ni dovolj aktivnih študentov, ki bi se bili pri-
pravljeni ukvarjati z zajemom, analizo in razpošiljanjem po-
datkov. V prvem letu izvajanja je anketa porabila okoli 2 me-
seca efektivnih ur, kar je bistveno več kot pri univerzitetni
anketi. So pa bili njeni rezultati precej bolj specifični, kar so
učitelji tudi potrdili. Podrobna analiza ankete je predstavlje-
na na spletnih straneh Študentskega sveta MF (2–4).
Dokončna rešitev problema povratnih informacij bi lahko bi-
la v ustanovitvi posebne skupine študentov, učiteljev, zdrav-
nikov in zunanjih strokovnjakov z znanjem iz pedagogike
(Sl. 4). Ta bi morala zbirati povratne informacije na več rav-
neh (ne zgolj na ravni učitelj – študent) in tam, kjer bi se poja-
vile težave pri pouku, pomagati. Ravno tako bi morala stvar-
no vplivati na habilitacije pedagoških delavcev glede na do-
sežene pedagoške uspehe predlaganih učiteljev. Strokovna
pomoč bi prišla prav tako učiteljem, ki bi lahko analizirali, kje
so težave pri njihovem pouku. Ti bi se nato morali naučiti,
kako te težave odpraviti, pa tudi pomagati študentom s teža-
vami pri učenju.
Dosedanji rezultati
V zadnjih letih je na MF vendarle prišlo do nekaterih premi-
kov. Na nekaterih predkliničnih inštitutih in katedrah so uve-
dli več povezave s kliniko. Pri kliničnih vajah so zagotovili
večji poudarek na osvajanju praktičnih veščin pri delu z bol-
niki. Kurikularna komisija je odigrala pomembno vlogo pri
izdelavi seznama znanj in veščin za posamezne predmete. Ob
tem so potekali tudi intenzivni pogovori med kliniki in pred-
kliniki, na katerih so poskušali uskladiti teme v višjih in nižjih
letnikih ter med posameznimi predmeti. Kurikularna komisi-
ja je pred nedavnim zaradi prevelikega odpora nekaterih in-
štitutov in kateder do sprememb prenehala delovati, vendar
naj bi se ob menjavi vodstva MF ponovno vzpostavila. Štu-
dentske organizacije so pripravile in izvedle več projektov
(delavnice iz Urgentne medicine za študente, študentska an-
keta), vendar se je vanje dejavno vključevalo premajhno šte-
vilo študentov.
Zaključki
Na trenutno stanje na MF verjetno vpliva z več vzrokov:
1. pomanjkanje sredstev;
2. pomanjkanje števila zdravnikov;
3. strah pred spremembo na strani nekaterih učiteljev, pred
izpostavljanjem na strani študentov ter učiteljev, ki so »ni-
žje na hierarhiji«;
4. »premajhna država« – med udeleženci pouka obstajajo ob-
časno zelo huda trenja, ki onemogočajo izboljšave pouka
iz povsem iracionalnih razlogov;
5. odnos študentov do študija.
Predstavniki študentov in mladih zdravnikov si bodo še na-
prej prizadevali, da bi v prihodnje prišlo do izboljšanja nači-
na študija na MF UL. Opisani problemi se ne nanašajo samo
na MF. Smiselno bi bilo sklicati sestanek, na katerem bi svoje
poglede na pouk predstavili predstavniki vsaj naslednjih or-
ganizacij ali ustanov:
– predstavniki obeh MF;
– študentje, sekundariji, specializanti (Društvo študentov MF,
Sekcija mladih zdravnikov, Komisija mladih zdravnikov);
– predstavniki UL ter Univerze v Mariboru;
– predstavniki Ministrstva za zdravje;
– predstavniki Ministrstva za visoko šolstvo;
– predstavniki Zdravniške zbornice Slovenije.
Literatura
1. Lainščak M. Obštudijske dejavnosti študentov. In: Medicinska fakulteta v Ljub-
ljani: ob 80-letnici ustanovitve. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1999: 81–2.
2. Žerdin M. Analiza ankete o pedagoškem delu učiteljev: metode in rezultati za
leto 2001/2002. 
www.ssmf.org/anketa/analiza0102.doc, zadnji ogled 21. 10. 2005.
3. Žerdin M. Poročilo o pozitivno in negativno ocenjenih lastnostih pedago-
ških delavcev MF v letu 2001/2002. www.ssmf.org/anketa/lastnosti0102.doc,
zadnji ogled 21. 10. 2005.
4. Žerdin M. Predlogi za izboljšavo ankete.
www.ssmf.org/anketa/predlogi0102.doc, zadnji ogled 21.10.2005.
Sl. 4. Poenostavljena shema, kako bi lahko bila zastavljena
evalvacija pouka. Op.: sistem »portfolio« se v tujini uporablja
tako, da npr. študenti pregledajo svoje dosežke v danem štu-
dijskem letu, identificirajo svoje »močne« in »šibke« strani,
svoje cilje za prihodnje študijsko leto in svoje interese ter si
tako ustvarijo neke vrste pregled nad tem, kako daleč so prišli
znotraj študija in na katerih področjih se želijo močneje
angažirati.
142. SKUPŠČINA SZD