367 Dr. KAROL GLASER:
NEMŠKA „MODERNA".
IZ NOVEJŠE NEMŠKE KNJIŽEVNOSTI.
(^Ijpfr erman Sudermann, r. 1. 1857. v Jisfel^ Matzikenu na Vzhodnem Pruskem, llf^lP Je naenkrat zaslovel po svoji igri „Čast". Nihče se ni zmenil poprej zanj, dasi je bil že mnogo let delaven na pri-povedniškem polju. Ko si je z omenjeno igro pridobil ime, so še le zasloveli njegovi pri-povedniški spisi. Skoraj vsako njegovih del je zbudilo odpor in priznanje, on sam pa je hodil mirno svojo pot, ne gledaje ne na desno ne na levo. Držal se je načela: „Ustvarjaj umetnik, in ne govori." Spisal je dva odlična romana, preden je zaslovel kot dramatik: „Frau Sorge" in „Katz en s teg"; prvi roman je izšel že triintridesetkrat, drugi pa petindvajsetkrat; njegov tretji roman „Es war" je doživel devetnajst natisov.
Zarad tega se moramo najpoprej seznaniti s Sudermannom kot pripovednikom. V romanu „Frau Sorge" ni nič bleste-čega, nič senzacionalnega: preprosti predmet prevevata idealizem in resnoba. Vsebina nam predočuje navadno človeško usodo, a na pretresljiv način. Premožni stariši so prišli na kant in so se morali z lepega posestva preseliti v revno kočico na barju; oče je začel sovražiti svet in trpinčiti svojce, in slabotna mati je hirala. Junak povesti, slaboten deček, je prestal mnogo preziranja od brata in udarcev od trdega očeta. Ko je v trpljenju dorastel, mu zašije zvezdica v tužno življenje. Hči novega posestnika na bivšem posestvu njegovih starišev ga osreči s svojo ljubeznijo. Izumil je bil neki stroj in si s tem mnogo opomogel. Njegov oče se hoče maščevati nad novim posestnikom; da bi zabranil maščevanje in očetu prihranil sramoto, pa za časa maščevalnega djanja upe-peli dom in očetu povzroči smrt. Dve leti je zaprt. Iz ječe oproščenega, ga hči novega posestnika vzame v srečen zakon.
(DALJE.)
Dejanja ni dosti v tej povesti; plastično je hotel pisatelj razjasniti večno resnico, da človeka skrb tare od mladosti do smrti: samo neumorna delavnost brez upa na hvaležnost ga drži pokoncu.
Bolj zamotan je roman: „Der Katzen-steg." Dejanje se vrši 1814.1. za časa francoskih vojen. Pariški mir je sklenjen, in nemški vojaki so se vrnili v domovino. Med temi tudi vzhodnopruski poročnik Baumgart, ki se ni mogel veseliti vrnitve v domovino, kajti kruta usoda ga je pod tujim imenom pognala na bojišče, da bi opral težko krivdo. On je sin in dedič razupitega barona Schran-dena, ki je 1807. leta na izdajalski način pri-vedel Francoze od grada Schranden črez mačjo brv Prusom v ozadje. Ko sin izve o tem izdajalstvu, izgine mir iz njegovega srca. Kakor njegov umrli oče, tako je tudi sin samoval na gradu, obsut z zaničevanjem tamošnjih ljudi. Samo eno bitje mu je vdano, tista dekla, ki je Francoze povedla črez omenjeno brv in s katero je oče imel prepovedano razmerje. Tudi sin se vda strasti. Blizu omenjene brvi zadene maščevalna krogla, namenjena grajščaku, njegovo ljubimko, da se z brvi zvrne v reko, on pa se takoj drugi dan zopet oglasi k vojakom in je baje pal v bitki pri Ligny.
V tem romanu, ki ima krasne posamezne prizore, je prišel Sudermann glede etike do skrajnosti, tu se odkrivajo najvišji prepadi izprijenosti. Neverjetno je, da bi ljudje na tak način preganjali sina izdajalca, sina, ki je vendar storil vse, da bi izbrisal madež očetov. Jako neugodno vpliva na čitatelja to omahovanje med dolžnostjo in strastjo. Čitatelja se polastita nesoglasje in nevolja, ki ju ne moreta izbrisati niti umetnost pripo-vedanja, niti smer pisateljeva, ki hoče dokazati, da zlobnež zapada kazni.
368
Podobno tvarino obdeluje tretji roman, „E s wa r", izdan 1894.1., v katerem hoče junak povesti tudi po vrnitvi v domovino začeti novo življenje; pa tukaj ni krivda na očetu, nego na osebi sami, ki se vrača. Ne bomo navajali vsebine in dejanja, nego le omenjamo, da tudi tukaj nastopajo kot glavne osebe vzhodnopruski „junkerji", brutalne in nasilne osebnosti, ki hočejo s ciničnim humorjem olepšati svoja sirova dejanja. Predmet je zopet prešestvovanje; najneugodnejši vtisk dela junakinja, ki je prevarila dva moža in ki sama pravi o sebi, da je „sestavljena iz laži in zvijače in da ima na obrazu krasoto, v srcu pa pekel". Nekdo sodi, da je Sudermann preveč zlobe nakopičil na tem čelu, in da je s tem škodil povesti in sebi; škoduje pa si pisatelj tudi na ta način, da izkuša vse te pregrehe pokriti z nekako usodo. To „aristokratsko" moralno modroslovje pa nam vzbuja brezbrižnost za etična načela.
Sudermann je izdal tudi zbirko novel. V dveh novelah „Die Geschwister" opisuje Sudermann isto tvarino na dva načina: gorko bratovsko in sestrsko ljubezen, katero uniči tretja oseba. V prvi nastopita dva brata: starejšega vara žena mlajšega; v drugi pa sta dve sestri: mlajša ljubi moža starejše. Ob postelji svoje na smrt bolne sestre vsklikne pregrešno: „Oh, da bi le umrla!" Ko bi pa lahko dosegla svoj smoter, se sama usmrti.
Čudna je novela „Geschichte der stili en Mu h le". Na premožnem mlinu gospodarita dva brata Felshammer; starejši brat Martin, malobeseden, okoren človek, in devet let mlajši Janez, veseljak prave kore-nike. Obljubila sta si, da se nikdar ne ločita. Mlajši mora iti med ulane v Berolin, starejši pa svoje srce podari lepi in živi Jerici, hčeri bližnjega mlinarja. Vojak pride domov in razdre lepo rodbinsko razmerje. Zdaj hoče zbežati v Ameriko in se na tihem posloviti od svakinje. Martinov hlapec privede gospodarja na dotično mesto; Martin hoče že s sekiro zamahniti. Tedaj ga izdajalski brat spomni tistega brata, katerega je Martin v hudi jezi
udaril, da je ohromel. To se je zgodilo na mostu črez globok potok. Martin je sebe in brata pognal v globočino. Bratove žene so se ljudje kot čarovnice izogibali. Povest je živahna, pa pisatelj je sam oslabil dobri vtisk s svojim izrekom, da se je na tak način prešestna žena pokorila za zločin, ki se imenuje „mladost"; če hoče pisatelj njeno postopanje zagovarjati z njeno mladostjo, potem se lahko vse opraviči, in na svetu mora izginiti čut pravičnosti.
V   noveli „Der Wunsch" analizira mlada zaročenka svojemu zaročencu vse dogodke svojega življenja; našel pa je to izpoved napisano v dnevniku po njeni smrti. Taka izpoved je nenaravna, neverjetna in neznosna, kakor tudi vsebina novele „Die Geschwister". In kakor da bi se pisatelj ne mogel ločiti od te stvari, jo zopet obdeluje v povesti „Das S ter bel i ed". Ta povest žali pa poleg tega še verski čut, tako da se sploh ne more smatrati za umotvor.
Tudi zbirka novel „Im Zwielicht" nima posebne vrednosti, ker obsega dvanajst navadnih črtic, kakršne se pišejo za podlistke. Vsaka teh črtic opisuje razmerje moža do žene. Možje nastopajo kot blazi-ranci velikega sveta.
V  pripovednih spisih je pisatelj nastopil kot samosvoja osebnost; giblje se na domači zemlji, katero pozna izvrstno, kakor tudi slabosti polabskih plemičev na kmetih, teh posebnežev, oseb visoke rasti, ponosnih in brezobzirnih. V začetku se vsaka njegova povest razprede na široko ; ker pa pisatelj ni toliko potrpežljiv, da bi v istih razmerah nadaljeval, mu osnova proti koncu nekako pomedli.
V   povesti „Jolanthes Hochzeit" pripoveduje stari baron Hanckel romantične zgodbe robatega plemenitaša na kmetih ob Labi: kako se je zaročil in poročil z lepo Jolantho iz Krakova, ki je bila 20 let mlajša od njega in kako jo je prepustil mlademu Lotharju Piitzu.
Če pregledamo vse te povesti, razvidimo, da je Sudermann nastopil z določenimi načeli kot pisatelj, da ima bogato domišljijo,
drastičen zlog, da ume dobro porabiti tehnična sredstva, da je opisal posebno razmere svoje ožje domovine, kakor je na primer Spielhagen opisal svoje pomorjan-ske „Junkerje". Bolj se mu posrečijo moški kakor ženski značaji, kateri so preveč umetni in nenaravni. Pisatelj ima živ čut za prirodo, katero zna vedno prilagoditi povesti. Slaba stran njegova je stereotipnost, ker hoče isti predmet opisati večkrat, samo da izpremeni osebe, ter neodločnost v etičnem naziranju, ker hoče vse pregrehe ljudi opravičiti z vplivom takozvanega „milosrčja".
Oglejmo si sedaj Sudermanna kot dramatika!
Sudermannovo igro „Die Ehre" so prvikrat predstavljali 1889.1. v Lessingovem gledališču v Berolinu. Odtlej je Sudermann spisal mnogo iger, ki so se tolikokrat predstavljale pa tudi natisnile, da skoro ne najdemo za to primere pri živečem pisatelju. „DieHeimat" je natisnjena 18krat, „DieEhre" in „SodomsEnde" 16krat, „GliickimWinkel" 9krat in „Schmetterlingsschlacht" 5krat.
Ker se je igra „Die Ehre" že predstavljala v Ljubljani, in je torej znana njena vsebina, se tukaj ž njo ne bomo bavili pobliže.
Kakor v igri „Die E h re", tako Sudermann tudi v „S o d o m's E n d e" predstavlja dvoje nasprotij, ki stanujeta v isti hiši: Nasproti si stojita salon gospe Ade Barczi-nowske in revno domovanje Janikowa; zalega hudobe je tukaj salon, a samo še ostud-nejši nego drugod. Zato pa je upor proti tej igri bil še hujši nego proti „Časti". Tukaj se pogubi junak, ker prezira nravstvene ukaze dolžnosti; z neizprosno res-nobo je slikan „milieu", v katerem se giblje tak junak. Nekateri so vpraševali, se li res nahajajo taki ljudje v Berolinu; drugi so rekli, da se da sklepati iz pojavov izredne nravstvene izprijenosti, da so tudi take osebe v glavnem mestu Nemčije. Sudermann se utegne opravičevati s tem, da pokaže na Schillerjevo igro „Kabale und Liebe". Igra ni uspela, ker se je tukaj naturalizem pokazal v pregnusni obliki. S to igro je pisatelj zagazil; izprevidel je  to  sam in se je
„DOM IN SVET" 1903.TŠT. 6.
369
vrnil k  prostim svojim  nazorom,  kar  dokazuje igra „Die Heimat".
V tej igri nam predstavlja pisatelj nasprot-stvo, ki nastane iz tega, da se kdo po mnogih letih vrne v domače razmere popolnoma drugačen. V malem mestecu v pokoju živeč častnik je zavrgel hčer, ki se je v tujini razvila v slavno gledališčno igralko. Prišla je gostovat v glavno mesto tiste dežele. S svojim spremstvom se je ustanovila v hotelu „Deutsches Haus" in je od ondod poslala nekaj šopkov na očetov dom. Njena teta staršem naznani njeno stanovanje, in pastor Heffterdingk, ki jo je bil snubil pred dvanajstimi leti, izkuša očeta sprijazniti s hčerko.
-
Herman  Sudermann.
Oče odločno zahteva, da mora za časa svojega gostovanja hči stanovati pri njem in ne v hotelu. Ona privoli s tem pogojem, da je nihče ne sme prašati po njeni preteklosti. Prepir nastane med njo in med vladnim svetnikom Kellerjem. Oče zahteva, da se morata poročiti radi poprejšnjih razmer, ali se pa hoče na stare dni — dvc-bojevati. Njegova hči izjavi, da Keller ni bil njen edini ljubimec. To starca razbesni tako, da ga zadene kap in mu konča življenje.
Vsa dejstva, ki se tu navajajo, so tako prisiljena, da si človek težko misli, da je kaj takega možno ali verjetno. Dasi so taki častniki dostikrat čudaki, pa vendar ni ver-
24
370
jetno, da bi oče črez dvanajst let svoji pro-sluli hčerki stavil take malenkostne pogoje za spravo. Že v začetku je smatral to za veliko ponižanje svojega dostojanstva, da bi se njegova hči izobrazila za gledališčno igralko. Tudi ni verjetno, da bi njen bivši ljubimec uprav na očetov dom hodil škandal delat.
V revščino srednjega stanu nas uvaja igra „Die Schm etterlingsschlacht". Po smrti davkarskega nadzornika Hergent-heima zaide njegova vdova radi pičle pokojnine s tremi lepimi hčerkami v veliko revščino. Najmlajša hči, spretna slikarica, zasluži s svojimi metuljskimi uzorci za neko tovarno marsikak tolar. Sin tovarnarja Winkelmana se zagleda v najstarejšo hčerko, katero je bil zapustil neki bankroter. Dasi je torej najstarejša Elza že zaročena, se vendar snide s svojim prvim zaročencem in povabi še najmlajšo sestro Reziko na sestanek! Slučajno pride k temu sestanku, ki se vrši na domu Hergentheimovih, zaročenec Winkel-man. Nekoliko vinjena zašepeče najmlajša sestra na uho Winkelmanu, naj pusti najstarejšo in naj poroči njo! Ne navajamo vse vsebine, saj je to dovolj. Na Dunaju so predstavljali to igro; dosegla je zunanji uspeh, ker sta v njej nastopila izborna igravca Mittervvurzer in gospa Hartmannova.
Svojo priljubljeno tvarino — vrnitev — je Sudermann porabil tudi v igri „ G1 ii c k i m Winkel". V vzhodno-pruskem mestecu živi kot ravnatelj trirazredne latinske šole Wiedemann, ki je pokopal vse svoje nade, da bi prišel še kam višje. Prva žena mu je zapustila dobrosrčno, pa oslepelo hčerko in dva živahna sina. Oženil se je Wiedemann s plemenito in lepo guvernanto, s katero se je seznanil v rodbini, kjer je poučeval kot dijak. Sin tiste rodbine se je bil zagledal v lepo guvernanto in ko je izvedel, da je zdaj soproga njegovega bivšega učitelja, jo je hotel z vso plemenitaško sirovostjo oskruniti.1) Ne ukrasti, s silo hoče vzeti rektorju
!) On sam pravi: „In mir ist  eine Sorte von Blut, eine niedertrachtige, die nicht zu bandigen ist."
srečo. Hud boj nastane med ženo in za-peljivcem; z besedami mu prizna, da ga je ljubila, a reče, da upa zdaj zastonj. Na videz se vda in zahteva do drugega jutra premisleka. Ona hoče skočiti v vodo, pa on jo sreča na smrtni poti in ona mu prizna vse. On ji reče: Idi spat, dete, idi mirno spat; jutri bo naša hiša čista!
Vsak človek bi pričakoval, da nastane med možema oster spor. Tukaj ni pravega konca. Pokazati bi se moralo, kako bo rektorjeva hiša očiščena. Rektor ne napravi dobrega vtisa, ker je preveč mevžast; mirno je pripuščal, da se je plemenitaš celo v njegovi prisotnosti nedostojno vedel proti njegovi soprogi.
Dve gledališčni igri, vsaka v enem dejanju, sta združeni pod naslovom „Mori-turi". V eni igri se predstavlja usoda vsega naroda, v drugi pa ene posamezne osebe. Torej vidimo tudi tukaj stereotip-nost. Prva igra ima naslov: „Teja" in nam predočuje zgodovinsko snov iz stare germanske zgodovine. Goti so vladali v vsej Italiji, Teodorik Veliki je snoval celo vse-germansko državo. Po njegovi smrti 1. 526. je zmagal cesar Justinijan, dokler med Goti ni nastopil za kralja Badvila, ki je bolj znan pod imenom Totila. Leta 543. je podjarmil Neapol, 546. pa celo Rim; 1. 551. je bila premagana gotska mornarica, 552. pa gotski pešci; tudi Totila je padel. V Paviji so Goti za kralja izvolili Teja. Med neštevilnimi nevarnostmi je prodrl do Neapola. Narses jim je zaprl dovoz od morja sem. Tri dni so se Goti bojevali, ne da bi bili kaj použili: tu imajo voliti samo med smrtjo po gladu ali po meču. Snov je pisatelj posnel po zgodovinskem poročilu. Napisal je čisto tragedijo — glada. Nevarno je tak predmet porabiti za žaloigro; pisatelj si je pomagal tako: Dejstvo, da se mora umreti, je izpremenil v voljo, da se hoče umreti. Sudermann je zgodovinsko dejstvo izpremenil v psihološko dramo. Da bi tvarina ne bila preveč enolična, je vpletel tudi ljubezenski prizor. Pred gotovo smrtjo se Teja zaroči in tako najde vsaj eno dušo, ki
371
je popolnoma navezana nanj. Ona vsaj sluti, kako nesrečen mora biti mož, ki se je vedno bojeval za izgubljeno stvar, in njega ta zavest ujunačuje.
Kar se je v tej drami vršilo z vsem narodom, to opisuje pisatelj v igri „Fritz-chen" na eni osebi. Fritzchen je zadnji potomec plemenitaške rodbine Drosse, živahen in veseljaški častnik, edinec svojih roditeljev, premagovavec ženskih src. Raz-žalil je bil neko gospico in se mora bojevati v dvoboju, ker more samo na tak način rešiti svojo čast, kakor to zahtevajo subjektivni nazori tistega družbinskega sloja, v katerem živi Fritzchen. Objektivno niso opravičeni ti nazori, pa tistim ljudem, ki so vzgojeni v napačnih naziranjih, so postali nekaka subjektivna potreba.
Še ena enodejanka je pridružena pod skupnim imenom: „Morituri", namreč „Das Ewig-Mannliche", ki pa posvoji vsebini ne spada v to družbo; bržkone je samo klin za silo.
Zadnje Sudermannovo delo, katero je šlo v novejšem času s precejšnjim uspehom po nemških odrih, je njegov „Johannes". Svetopisemsko zgodbo Janeza Krstnika Su-dermann tolmači po svoje. Priznati se mora pač Sudermannu, da se je potrudil nam naslikati idealno podobo, a primešal mu je mnogo   subjektivnega.   Janez   nastopa   kot
entuziastičen deklamator. Heroda slika Su-dermann kot omahljivca, ki ni sam tako zloben, a ženske ga izpridijo. Nekaj posebnega je naredil Sudermann iz Herodijade. Ta je še polotrok in se zaljubi v — Janeza. Ker Janeza prav nič ne gane njeno prilizo-vanje, ga začne sovražiti: Prav tipično je pa znal Sudermann v igri združiti stare rimske pogane in judovske farizeje. Igra se konča na cvetno nedeljo. Jezus v vsi igri ne nastopi nikoli, a sklep igre je ta, da čuje prestrašeni Herod s ceste klice: „Hosana sinu Davidovemu!"
Slovstveni zgodovinar Meyer je Suder-manna videl na Italijanskem v Bellagiu in piše o njem: „Hier, wo Eile eine klima-tische Unmoglichkeit, sahen wir einen gros-sen Mann im weissen Flanellanzug, einen Schlapphut auf dem langlich eckigen Kopf mit dem stillvollen dunklen Bart hastig durch die Orangenalleen stiirzen." In tako je baje Sudermann nagel v svojem delovanju: vse juhe so pretople, meso ni skuhano in to ne prihaja od pomanjkljivega izdelovanja snovij nego od pomanjkljive odločnosti v pripravljanju. Besedo „flackern" rabi Sudermann najrajši; tako tudi mnogo njegovih gledališčnih iger nima primernega zvršetka, ker mu pri njegovem temparamentu nedo-staja časa, da bi svojo tvarino od početka do konca izdelal z enako ljubeznijo. (Konec.)
24*
491 Dr. KAROL GLASER:
NEMŠKA „MODERNA".
IZ NOVEJŠE NEMŠKE KNJIŽEVNOSTI.
<sK^erhart Hauptmann se je po-
<^3Kwi'roc^ ^ne 15' n°vemDra '•i862-
?|8|&5> v Salzbrunnu v Šleziji. Dolgo je sh^^><~ taval med raznimi poklici; pečal se je s kmetijstvom, potem se je napotil na Portugalsko, Špansko in Italijansko in je bil 1. 1884. kipar v Rimu. L. 1885. je izdal svoje prvo delo, Prometlidenlos, v katerem posnema Bvronovega prvenca „Childe Ha-rold". V tem delu poje na koncu:
Ein Dichter sein mit Strahlenglanz und Krone, Bei dessen Tonen lauscht die ganze Welt, Sein Sessel schwergeballte Wolken throne, Am Firmamente leuchtend aufgestellt, In seiner Brust die Sprache jeder Zone, Von dessen Leier Blitz und Donner fallt.
Leta 1889. je priobčil Hauptmann prvo dramo, „Vor Sonnenaufgang", katero je posvetil nemškima pisateljema Arno Holz-u in J. Schlaf-u, ki ju s skupnim nordiškim imenom imenuje Bjarne P. Holmsen. Vsebina drami je naslednja: Alfred Goth, prijatelj socialistiškega gibanja in pristaš Lombro-sove teorije o dedičnosti, pride v šlezijsko vas, ki je obogatela, ker so tam našli premog. Prebivalci vasi so vdani uživanju in pijančevanju. V tako obogatelo kmetiško rodbino se je oženil Lottov prijatelj, zemlje-merec Hoffmann. A njegova žena je pijanka, in Hoffmann prešestuje s svojo taščo, pro-palo žensko, katere mlajša hči, nepokvarjeno dete, se je pa zagledala v Lotha, nadejaje se, da se na tak način reši gnusnega ozračja. Toda Loth pobegne, ko spozna zrak, v katerem bi moral živeti. —- Občinstvo se je zgražalo nad to vsebino, Hauptmann pa v tretji izdaji trdi, da je imel pri spisovanju drame najčistejše namene. Značaji so vobče dobro risani, toda odurni.
Leta 1890. je zagledala beli dan Haupt-mannova igra „Das Friedensfest". — Zdravnik
(KONEC.)
Scholz, njegova soproga, dva sina in hči, žive v veliki neslogi; vsak član te rodbine opazuje na drugem napake in tako se sovražijo vsi. Oče in mati sta slabo odgojila svoje otroke; oče je bil prestrog, krivičen in samopašen, mati predobra in preslaba; starejši sin, Robert, je brezsrčen cinik, mlajši, Viljem, je milejši, a tudi on udari očeta, ko sliši, da ta nasproti hlapcu obrekuje svojo ženo. Potem zapustita oče in sin dom, a črez šest let se vrneta oba isti dan — o božičnih praznikih — oče oslabel od bolezni, sin z mlado, krasno nevesto, katero mu zavida brat. Ob svitu božičnega drevesa nastane prepir. Očeta zadene kap . . . V tretjem in četrtem dejanju se nam v vsi krasoti in plemenitosti predstavlja Ida, brata Viljema nevesta, ki premaga vse težave. — Vsi značaji so naravni.
L. 1891. je izdal Hauptmann novo gledališko igro : „Einsame Menschen" z naslednjo vsebino: Mladi učenjak, Janez Vockerat, je sredi svoje rodbine osamljen, ker ga ne razumejo niti starši, niti njegova preprosta, dasi dobrosrčna žena. On naj po pesnikovem mnenju predstavlja »vzvišeno nezadovoljnost". Vendar pa ta Janez ne dela vtisa ženijalne osebnosti, nego živčnega bolnika, ki bi tudi v boljših razmerah ne ustvaril nič znatnega.
Znano je, da so tkalci v Šleziji prestali mnogo reve in glada. Nemški pisatelj Paul Marx je v časniku „Magazin der Litteratur des In- und Auslandes" 1892, napisal sestavek „Der schlesische Weberaufstand in Dichtung und Wahrheit" o ustaji tkalcev 1. 1844. Ta spis je porabil Hauptmann za svojo gledališko igro: „Die Weber, Schau-spiel aus den vierziger Jahren" 1892. Igra predstavlja v početku tkalce, ki prinesejo k tovarnarju Dreissigerju v Peterswaldav svoje
492
izdelke na prodaj; vsem je brati revščina z obrazov in iz vse vnanjosti. Mal deček se zgrudi na tla in kriči: „Lačen sem!" — V drugem dejanju vidimo revno rodbino Bau-mert. Dasi se trudijo vsi udje rodbine do pozne noči, vendar ni soli niti moke doma. Iz Berolina pride krepak mladenič, Moritz Jaeger, bivši vojak, lepo oblečen, s tolarji v žepu. Tkalci ga občudujejo. Hujskajoče besede tega mladega moža in žganje vznemirja reveže. — Tretje dejanje nas vede v krčmo. Nastopita cunjar Hornig in kovač Wittig, ki govori o „Robspirju" in o revoluciji. Tema se pridružijo še drugi reveži. Za žalostnimi slikami sledi slika bogastva v palači tovarnarja, kamor sta v goste prišla pastor in pastorica Kittelhaus. Pastor se z domačim učiteljem in pastorskim kandidatom razgovarja o socialnem navdušenju mlajših pastorjev. Mladi učitelj plaho zagovarja reveže in izgubi zato službo. Neki debel uradnik bogatega tovarnarja najbolj izkorišča revne tkalce, ki hrupoma pridrve v krasne sobane. — V petem dejanju nastopi enoroki trpin-tkalec Hilse in izkuša pomiriti razburjene tovariše, zlasti ker se je njegov mladi sin pridružil upornikom. —
Vse je slikano jako plastično. A drama to ni, marveč to so bolj epične slike, ki sledijo druga drugi. Na podoben način opisuje Dostojevskij življenje jetnikov in zločincev v Sibiriji. Do one ddbe v Nemcih nihče ni tako drastično opisal razmer posameznih stanov; zato so Hauptmanna pozneje dostikrat imenovali samo pisatelja „Tkalcev".
Poleg „DieWeber" je spisal Hauptmann 1. 1892. še igro „Kollege Crampton". Naslednje 1. 1893. pa je priobčil zopet dvoje del: „Der Biberpelz" in „Hannele's Himmel-fahrt". „Kollege Crampton" je alkoholu vdan profesor na akademiji umetnosti v nekem mestu v Šleziji. Niti kot človek niti kot umetnik se ne odlikuje. Tudi druge osebe, ki nastopajo, nimajo nobene značilne poteze. Človek ne ve, kaj je hotel Hauptmann povedati s to igro. — Znamenito pa je delo „Der Biberpelz", kajti ž njim so dobili Nemci novo vrsto komedije, ki je še niso
imeli. Nekaj podobnega je Kleistov „Zer-brochener Krug" iz 1. 1808. Tatvine se vrše v komediji sami, ne pred njenim dejanjem. V igri nastopi perica Wolff, bivajoča v bero-linski okolici, ki je ukradla bobrov kožuh, ki pa potem pri preiskavi s svojo zvitostjo in lokavostjo vse pridobi zase.
Veliko senzacijo je povzročil Hauptmann s svojim romantičnim umotvorom „Hanneles Himmelfahrt". — Trdosrčni očim zelo kruto ravna s 14 letno deklico, tako da ta v obupu skoči v vaški ribnik. Revico rešijo, a ona zapade hudi mrzlici in umrje v sirotišnici. To je kratka vsebina; spominja nas znane slovenske pesmice: „Sirota Jerica." Ves  umotvor je  razdeljen  v   dva dela. V
Gerhart Hauptmann.
prvem nastopita učitelj Gottwald in delavec Seidel, ki sta rešila deklico ; potem pa voditelj bolnišnice, zdravnik in dijakonisinja. Deklici se v domišljiji prikaže najpoprej očim, potem umrla mati, trije angeli; zrnu-ziko, s petjem in deklamacijami božjih poslancev se končuje prva podoba,, v kateri ste se mešali domišljija in istinitost. Z drugim delom pa pesnik ni imel sreče, ker je marsikaj ponovil, kar se je zgodilo v prvem. Za te umotvore je Hauptmann dobil nagrado iz Grillparzerjeve ustanove, ker so sploh priznavali, da je „Hannele's Himmelfahrt" v tej stroki pesništva najboljše delo v novejšem nemškem slovstvu.
493
Istotako je Hauptmann izvrstno uspel z drugim delom romantične struje, „D i e v e r-sunkene Glocke, ein deutsches Mar-chendrama", igra, ki se je predstavljala prvikrat meseca decembra 1896 v gledališču „Deutsches Theater" v Berolinu in naglo udomačila po vsem Nemškem. Tu pripoveduje pesnik naslednje: Mojstra Henrika naganja neprestano notranji nagib, da bi ustvaril nekaj izrednega. Nad sto njegovih zvonov se že razlega po dolinah: iz stolpa gorske cerkvice bi se naj razlegal glas njegovega najboljšega zvona. Ko zvon z velikim trudom privlečejo kvišku, povzroči hudoben gozdni duh, da se vrv utrga in zvon zdrči črez prepad v jezero. Za zvonom se za-drvi sam mojster na livado, kjer biva vila Rautendelein. Mojster je bolan na duhu in na telesu: njega ne tolaži niti ljubezen vdane mu žene, niti spoštovanje sosedov. Ko se mu pa približa Rautendelein, se Henriku obrne na bolje. Spravijo ga domov, Rautendelein ga spremlja, preoblečena v deklo. Ves pomlajen dospe do vrhunca svoje življenjske moči; vse naravne moči so mu na razpolago, zdaj gradi vzor svoje domišljije, solnčni tempelj, iz katerega se razlega igranje zvonov. To vse se vrši v gorskih višavah. Dolinski svet pa se mu ustavlja: božja sodba, ki jo je poprej naznanjal vaški duhovnik, se mu javlja:
Und wie die Glocke kaum beriihrt, begann Ein Donnerlauten brausend himmelan Und rastlos briillend, einer Lowin gleich, Nach ihrem Meister schrie durch Bergbereich.
Henrik preklinja v jezi Rautendelein kot copernico, kot svojo zavodnico. Po zakonih pravljične vere mora vila v studenec in postane plen povodnjega moža, Henrik pa jo pogreša, hoče zopet kvišku v solnčno bližino, kjer gori njegov tempelj, ali peruti mu omagajo in Rautendelein ga umori z zadnjim objemom, med tem ko se jutranja zarja razliva po nebeškem oboku.
Kakor v „Einsame Menschen" je pesnik tudi tu izbral za junaka osebnost, ki se ne razvija po lastni energiji, nego po vplivu drugih elementov. Gozdni duh je popolnoma
nov pojav na odru, zlog v tej igri pa je preveč bombastičen.
Dne 5. novembra 1. 1898. so v Berolinu z velikim vspehom igrali Hauptmannovo novo igro „Fuhrmann Henschel". Pesnik je tu iz romantike zopet stopil na realistična tla. S to igro je spravil na oder četrti stan, delavski stan. Telesno močnemu, duševno omejenemu delavcu pobere smrt zvesto družico in ga zavede v nepremišljen zakon z zvito brezsrčno deklo, dasi je svoji umirajoči ženi obljubil, da tega zakona nikdar ne sklene. Ko se Henschel prepriča, da mu je ta nezvesta, in morda tudi sokriva nepričakovane smrti njegovega otroka, se sam usmrti.
Nesimpatična oseba je Henschelov prijatelj, gostilničar Siebenhaar, ki se meša v vse reči in povzroča samo zlo in se potem izmuza kakor jegulja. Hauptmannov oče je bil tudi gostilničar in nekateri mislijo, da je pesnik v njem hotel ovekovečiti svojega roditelja.
Gledališko igro „ S p i e 1 zu Scherz und Schimpf,Schluck und Jau", predstavljano 1900 v Berolinu, je občinstvo odklonilo. Istotako pa se je godilo drami „Michael Kramer" istega leta.
Hauptmanna odlikuje dar opazovanja in slikanja na drobno; velikih značajev ne zna risati, dobro se mu pa posrečijo takozvane milieu-podobe, podobe, na katerih se vidi, kako na človeka vplivajo razmere, v katerih živi. Hauptmann ne išče efektov nego goji sočutje do svojih junakov, motijo ga demokratične fraze, vendar je hodil odločno svojo pot. Njegova prva dela kažejo, da je tudi nanj vplival najnovejši nemški „Sturm und Drang": „Weber", „Biberpelz" in „Fuhr-mann Henschel" so njegovi najznačilnejši proizvodi.
Vprašati bi utegnil kdo, v kakem od-nošaju je moderna nemška drama do Sha-kespeareja. To moramo povdarjati, da je LessingShakespeareja porabil v svojem boju proti francoski drami, da so ga na nemško prevajali najodličnejši pesniki, in da se morda ni v nobenem jeziku toliko  pisalo o brit-
494
skem dramatiku, kakor v nemškem; na Nemškem je tudi društvo „ Deutsche Shakespeare - Oesellschaft", ki šteje med svoje člane cesarja Viljema II. in še štirinajst drugih oseb iz kraljevskih in knežjih rodovin. Kljub vsemu temu je vpliv Shakespearejev na novejšo nemško dramo jako neznaten ; k večjemu nas Hauptmannov „Schluck und Jau" spominja Shakespearjeve igre „Krotitev zle žene".
Značilna poteza moderne nemške drame je ta, da slika in poudarja „milieu", to je odvisnost osebe od razmer, v katerih živi; moderna nemška drama je kolikor toliko tožiteljica, opravičuje pa obtoženca z razmerami, v katerih je živel, dočim so pri Shakespearu vse osebe same odgovorne za svoja dejanja in predstavljajo v nekem obziru Nietzschejeve „nadljudi", ki se s svojo močjo in odločnostjo opravičujejo svojo nadvlado nad drugimi. Shakespeare predstavlja rad genijalne ljudi in preiskuje nevarnosti, v katerih se nahajajo, v moderni nemški drami pa vidimo večinoma slabot-neže in omahljivce, in če nastopajo tudi odličnejše osebnosti, jih pisatelji izkušajo zenačiti z vsakdanjimi ljudmi in v tem je moderna drama prava slika sedanjih razmer. Ženialen človek zmaga tam „milieu", pri modernih pa zmaga „milieu" junaka; pri Shakespearu vlada „volja do življenja", pri modernih pa „zanikanje ali odmikanje od življenja" ; pri Shakespearu govori bolj domišljija, pri modernih pa preračunjenost. Moderna drama se bo morala pomladiti pri Shakespearu, če bo hotela priti do trajne veljave.
Najnovejšo slovstveno zgodovino je Nemcem napisal Adoli Bartels v Lipsiji 1902 v dveh zvezkih; v drugem obdeluje 19. stoletje. Ostro ga napadajo židje, n. pr. v tedniku „Die Z eit" in „Literarisches Echo". On pravi proti koncu svoje knjige:
„Nein, du deutsches Volk, lasse dich nicht durch die grossen Worte der „Mo-dernen" beirren, bleibe deinem germani-schen Volkstum treu, reinige es, vertiefe es, halte   es  heilig!  Wir wollen  sein, wie wir
sind, oder wir wollen nicht sein, wollen uns unser Deutschtum nicht durch „Euro-paertum" verflachen lassen, nicht durch das Judentum, den realen Feind, verfalschen und verderben lassen. Ob wir besser sind, als die iibrigen Nationen, dariiber zerbrechen wir uns nicht den Kopf, auch ist es uns ziemlich gleichgiiltig, ob wir an der Spitze der Civilisation marschiren, aber leben wol-len wir, uns voli ausleben, und dem besten Geiste unserer Vater treu sein."
Markantne četudi ne najvplivnejše osebnosti nemške „moderne" so dalje te-le: Brata Henrik in Julij Hart, porojena 1855 in 1859, ki sta se po dovršenih študijah takoj naselila v Berolinu in se popri-jela pisateljevanja. Prvi je v zbirki „Welt-pfingsten" objavil dovršene pesmi in naslikal v epski pesmi „Das Lied der Menschheit" razvitek človeštva, drugi pa je podal v zbirkah „Sansara", „Homo sum" in „Triumpf des Lebens" sijajne slike. — Kari Bleib-treu, rojen 1859 v Berolinu, se je po daljših potovanjih posvetil tudi samo pisateljevanju; njegov spis „Dies irae" popisuje boj pri Sedanu; po svojih romanih, lirskih pesmih, po zgodovinskih dramah in po socialni igri: „Volk und Vaterland" si je stekel zasluženo priznanje. — Ferdinand Avenarius, roj. 1855, se je učil naravoslovja, je mnogo potoval in se naselil v Draždanih ter tam ustanovil list „Kunstwart", ki je postal važen činitelj v nemškem duševnem življenju; njegove zbirke „Wandern und Werden" 1891, „Die Kinder von Wohldarf", „Stimmen und Bilder" bodo vedno ugodno vspevale. — Detlev pl. Liliencron rojen 1. 1844. v Kielu, je služil pri vojakih, se je udeležil vojsk 1. 1866. in 1870. kot stotnik, je stopil v pokoj ter se posvetil pisateljevanju. Po svoji zbirki „Adjutantenritte" je postal prvi nemški lirik; manj so ugajali njegovi dra-matiški umotvori. Njemu soroden je Gustav Falke, roj. 1853. v Lubecku, poprej knjigotržec, zdaj učitelj glasbe. — Julij Bierbaum, roj. 1865. v Grunbergu v Šle-ziji, je v „Studentenbeichten" posnemal Li-liencrona in v humorističnem romanu „Die
495
Freiersfahrten und Freiersmeinungen des vveiberfeindlichen Herrn Pankrazius Graun-zer" pokazal svoje zmožnosti. — Kari Busse, roj. 1872. 1. v Lindenstadtu, je v prvi zbirki svojih pesmi 1. 1892. s čarobno-lepim jezikom vzbudil splošno zanimanje in v poznejših delih izpolnil nade, ki jih je stavilo nanj občinstvo. Izdal je tudi živo pisano zgodovino nemškega pesništva v 19. stoletju. — Otto Ernst, roj. 1862 v Ottensee, poprej ljudski učitelj, zdaj pisatelj v Hamburgu, je zaslovel posebej po gledališčni igri: „Flachsmann als Erzieher", ki se je predstavljala tudi v Ljubljani. — Maks Kretzer, roj. 1854 v Poznanju, je bil preprost tovarniški delavec in se je po napornem samoizobraževanju povzpel do priznanega delavca v pisateljski stroki. On je pisatelj socialnih romanov, v katerih s čudovito resnobo opisuje delavske kroge. Taki romani so: „Die Betrogenen" (1882), „Die Verkommenen" (1883), »Bergpredigt", „Der Millionenbauer." V svojem glavnem delu, „Meister Timpe" leta (1888), opisuje Kretzer vničevalni boj velikega kapitala proti malemu obrtniku; v spisu „Das Gesicht Christi" pa tolaži reveže s podobo Izveli-čarjevo. — Jurij pl. Ompteda roj. 1863, častnik v pokoju, živi v Draždanih in popisuje najrajši vojaško življenje, n. pr. v „Unser Regiment". — W o lfgan ga Kirch-bacha, roj. 1857 v Londonu, ki živi kot pisatelj v Berolinu, sem lani opisal v „Edi-nosti" kot moža, ki je pravičen Slovanom, ker je globok mislec. — Avstrijski Nemci so na odličen način zastopani v novejšem nemškem slovstvu. Njihov načelnik je Her-mann Bahr roj. 1863. v Lincu in biva zdaj na Dunaju, kjer je priznan voditelj struje „Jung-Wien". Za dramami: „Die neuen Men-schen" in „Die grosse Siinde" se je lotil spisavanja veseloiger ,.Das Tschaperl" in „ Aus der Vorstadt", v kateri nadaljuje dunajsko narodno igro. Bahr piše tudi literarne ocene v duhovitem zlogu in bistro opazuje literarno gibanje. — Dunajski Žid in zdravnik Arthur Schnitzler, roj. 1. 1862, zajema tvarino iz dunajskega življenja in si je z gle-
dališčnimi igrami in novelami pridobil stalno priznanje. — Med ženskami ne smemo prezreti Marije baronice Ebner-Eschen-bach, ki je poleg najodličnejše nemške pesnice Anete pl. Droste-Hiilsdorf (1797 do 1848) znamenita prikazen v nemški literaturi. Stara je sicer že 73 let, a pisateljuje še zdaj tako vspešno, da jo je Maver sprejel v svojo knjigo: „Moderne deutsche Dichter", Wien 1903. Porodila se je 1830 1. na gradu Zdi-šlovice na Moravskem. Svojo mater, grofico Dubsko, je izgubila koj ob rojstvu. Tretja soproga grofa, njenega očeta, jo je skrbno odgojila in jo seznanila z najodlič-nejšimi nemškimi pesniki, ker je uvaževala njene pesniške zmožnosti. Poleti je živela Marija na kmetih, pozimi na Dunaju v ple-menitaških krogih. 1848. 1. se je omožila s stotnikom baronom Ebner-Eschenbachom, ki je postal pozneje feldmaršal-lajtnant. Bar-tels („Geschichte der deutschen Litteratur" II., 776) in Maver („Grundriss der deutschen Litteraturgeschichte", 208), mislita, da ji je dunajsko dvorno gledališče odprlo nov svet. Jaz sodim, da se take „sentence" selijo iz knjige v knjigo, ne da bi bile opravičene; tudi odvisnost pisatelja od pisatelja je dostikrat samo namišljena. V 45. letu svoje starosti je nastopila s svojimi „Dorf- und Schloss-geschichten" in je ž njimi zbudila občo pozornost. Kakor kaže že ime, so osebe vzete iz različnih stanov, kajti v resnici plemenita aristokratinja goji ljubezen do vsega člove-čanstva. Ne da bi ravno imela namen, po-vdarjati didaktično stran, vendar razvija svoje povesti tako, da v njih značaji postajajo boljši. V povesti: „Der Kreisphvsikus" postane židovski zdravnik vsled vpliva poljskega plemenitaša, ko je zapustil svoje stanovske tovariše, dobrotnik Človeštva. Tudi mnogo nizkih eksistenc je v povestih Eschen-bach-ove. „Das Gemeindekind", ki jo štejejo med najboljše povesti nemškega slovstva, opisuje sina roparskega očeta. „Lotti, die Uhrmacherin", je pa požrtvovalno žensko bitje, ki proda celo zbirko svojih ur, da pomaga svojemu bivšemu zaročencu, ki živi v srečnem zakonu z drugo ženo. Ebner-
496
Eschenbach se bavi v svojih povestih z raznimi socialnimi problemi. Svet, iz katerega zajemlje svojo tvarino, pa je Avstrija in to nemška in slovanska, in njeni ljudje so visoko plemstvo in častito občinstvo do kmet-skih fantov in do služabnikov. Žensk sumljivega značaja v njenih povestih ni. Spisala je Eschenbach tudi gledališčne igre: „Maria Stuart in Schottland", „Mannertreue" in„OhneLiebe" in dramatiškopesem „Doktor Ritter." Tudi njeni aforizmi so duhoviti.
Avstrijski aristokratinji priznava severni Nemec, da je najbolj harmonično razvita in uglajena pisateljica v vsem nemškem slovstvu.
Se nekaterih drugih žensk omenimo! — Rikarda Huch, roj. 1.1864. vBrunšviku, se je nekaj časa učila modroslovja na Curiškem vseučilišču, bila potem istotam nastavljena na mestni knjižnici, se omožila v Florencijo in na zadnje preselila v Monakovo. Začela je pisateljevanje na dramatiškem polju z igro „Evoe" iz italijanske renesanse, ki ni tolikanj drama, kot slika časa v dramatiški obliki. Koj s prvim romanom: „Erinnerungen von Ludoli Urslen dem Jiingern" (1. 1893.) je stopila v prvo vrsto nemških pripovednic. Ludolf Urslen, zadnji onemogli potomec severnonemške patricijske rodbine, je pred vrenjem sveta zbežal v tihoten samostan in tam napisal na usodnih činih bogato zgodovino svoje rodbine. Okoli dvojice Ezard in Oalejda se sučejo dogodki romana. To mojstrsko delo čitatelja spominja na odličnega pripovednika Gottfrieda Kellerja. Za tem romanom je Huch izdala več novel, izmed katerih omenimo: „Der Mondreigen von Schlaraffis", „Teuieleien", „Haduvig im Kreutzgang". V njih nastopajo prikupne in ljubke osebe. — Drugi roman pisateljičin, „Aus der Triumpfgasse" nas spominja gledališke igre ruskega pripovednika Gorkega „Iz globočin življenja". Roman ima tudi naslov „Lebensskizzen" in nam predstavlja več slik, ki so posnete iz življenja revnega dela italijanskega pomorskega mesta. Delo je polno neizčrpne modrosti. Tretji roman „Vita somnium breve" ima v sebi preveč premišljevanja in je premalo enoten.
Izdala je Huch tudi dve zbirki pesmi leta 1891. in 1894., s katerimi je prekosila v pesništvu skoraj vse sovrstnice. Tudi na znanstvenem polju je delala uspešno, kajti s svojimi spisi: „Bliitezeit der Romantik" in „Ausbreitung und Verfall der Romantik" si je pridobila veljavo v slovstveni zgodovini.
Avstrijski profesor Maver, ki je letos izdal „Grundziige der deutschen Litteratur-geschichte", piše o nji, da je „Rikarda Huch pesniška osebnost čudovite zmožnosti, dovršene tehnike, ki se vglablja v duha in v mišljenje sedajnosti in ideal združuje z realnostjo". Tudi Hans Bothge jo je v „Litte-rarisches Echo", Berlin 1903, št. 11, ocenil jako ugodno.
Marija Evgenija delle Gracie roj. 1864 v Weisskirchenu na Ogrskem, se je po smrti svojega očeta, ki je bil rudarski ravnatelj, preselila na Dunaj in postala učiteljica. Radi slabotnosti je morala pustiti naporni poklic in se je posvetila pisateljevanju, s katerim se je v kratkem času proslavila tako, da že zdaj o nji pišejo monografije. V vseh strokah pesništva je izdala dovršene umotvore. Njene pesmi (1882) v dovršeni obliki izražajo globoke misli. Potovala je po Italiji in svoje vtise izborno narisala v „Italienische Vignetten". Z navdušenjem so najmlajši nemški pisatelji vsprejeli njen epos „Robespierre" (1894), ki v njem v blestečih slikah predočuje francosko revolucijo. Pojavi v najnovejšem razvoju socialnega gibanja dajejo pisateljici snovi za dramatiške umotvore. „Schlagende Wetter" slika nasprotje med posestniki rudnikov in rudo-kopi; „Schwane am Land" žensko osamo-svojenje, igra „Der Schatten" pripoveduje, kako človeka reši umetnost njegovih strasti. Vse te igre so duhovite in naravno razpredene.
Gabriela Reuter roj. 1859 v Ale-ksandriji kot hči trgovca, se je z očetom preselila v Dessau in po njegovi smrti v Berolin. Zaslovela je po realistiškem romanu „Aus guter Familie", kateremu so sledile lepe novele. — Celo kmetico imajo nemške pisateljice v   svoji   sredi,  ta  je  Ambrosius
497
Johanna, roj. 1. 1854 v Lengwethenu na vzhodnem Pruskem. Izobraževala se je v »Gartenlaube". Po dnevu je delala na polju, ali mlatila ali pospravljala v hlevu, na večer celč ponoči je dajala izraz svojim bolestim in veselim čutilom. Zložila je do 500 pesmi in zna vse na pamet. Izbrane pesmi je izdala 1. 1894. in si takoj pridobila priznanje. Maver v svoji knjigi „Moderne deutsche Dichter" navaja med drugimi njenimi tudi pesmico: „Mein Gltick", katero tukaj podajamo brez zadnje kitice:
Ein warmes Strohdach, kleine Fensterlein, Umsponnen lieb von lustig griinem Wein; Ein Wiesenplan, mit Blutnen iibersaet Ein schmaler Pfad zum Ahrenfelde geht. Das kleine Feld vom Tannenwald umsaumt, Darin es sich so wonneselig traumt.
Der Voglein bunte Schar das Herz erfreut, Der stille Friedhof ein paar Schritte weit, Ein Blick in's blaue schone Himmelszelt — Wie klein und armlich ist doch meine Welt. Und doch, wenn Abendglocken rufen fromm, Ich miid' und hungrig heim vom Felde komm, Und meiner Hiitte grauer1) Rauch entsteigt, Im Westen flammend sich die Sonne neigt, Mein Kind frohlockend mir entgegen springt, Vom Herde traut ein helles Feuer winkt, Wenn alles atmet siisse Abendruh, Und meine Hand die Tiire riegelt zu, Wenn Stern zu Stern am Himmel sich gesellt Wie gross und herrlich ist doch meine Welt!
!) Namesto leiser Rauch sem napisal grauer Rauch.
Po najnovejšem gibanju je pokopan naturalizem in Nemci se v slovstvu približujejo mlajši romantiki. Iz vojaškega stanu je vzniklo nekaj odličnih pisateljev; najodlič-nejši bi pač bil Ernst pl. Wildenbruch, ki ga pa nismo omenili, ker spada kolikor toliko v poprejšnjo dobo, dasi je rojen 1. 1845. On je prav za prav pruski dramaturg. Poprej nemški pisatelji gmotno niso dobro izhajali, pa zdaj si najplodovitejši vže kupujejo posestva.
Kdor se hoče podrobnejše seznaniti z gibanjem v novejšem nemškem slovstvu, temu priporočamo v začetku spisa omenjeno Schonbachovo knjigo „0ber Lesen und Bildung".
Našim srednjim šolam bi namesto Kum-mer- Stevskalove nemške literarne zgodovine bolj ugajala v tem spisu tudi enkrat vže omenjena knjiga Maver', „Grundziige der deutschen Litteraturgeschichte, Wien, 1903". Profesorji nemškega jezika in slovstva preveč prezirajo najnovejšo dobo in mladino nadlegujejo z Bodmerjem in Gott-schedom ter s šlezijskimi pesniškimi šolami. Vsekako bi bilo umestno, da bi se pri svojih predavanjih bolj ozirali tudi na novejše slovstvo. Po Maverjevem uzorcu naj bi kdo slovenski mladini spisal slovensko slovstveno zgodovino s slikami najimenitnejših pisateljev, v obsegu kakih 250 - 300 strani s posebnim ozirom na najnovejšo dobo!
.DOM IN SVET" 1903. ST. 8.
32