simon popek
ZAKAJ IN KAKO SEJE SLOVENSKI FILM ZAČEL LETA 1997?
Outsider
Renesansa slovenskega filma se je v bistvu začeta že v zgodnjih devetdesetih, a ne v polju celovečernega filma, ki so mu v tistem času - takoj po osvoboditvi - brutalno rezali sredstva za produkcijo, temveč v "zibelki", s študentskimi filmi, s katerimi se je AGRFT uspešno predstavljala po festivalih, predvsem v Miinchnu in Tel Avivu, Boljše čase slovenskega mladega filma je konec osemdesetih s svojim Bilo je nekoč (1989), poetičnim posvetilom Sergiu Leoneju, s katerim je zmagal v Tel Avivu, napovedoval že Aleš Verbič, dokončno pa veliko številčnejša generacija, ki je eksplodirala v letih 1991 in 1992. Tedaj je s Kozo, ki je preživela v Miinchnu triumfiral Sašo Podgoršek, prav nič nista zaostajala Maja Weiss z Balkanskimi revolveraši in Miha Hočevar z Zakaj jih nisem vseh postrelil? Temelji novemu slovenskemu filmu so bili postavljeni, utrdila jih je še naslednja generacija študentov, ki je sredi devetdesetih v Miinchnu prejela prestižno nagrado za najboljšo akademijo. A ponovno se je izkazalo, da sta "vajeniška doba" in "profesionalizem" dva svetova; z domačim filmom se je zadnjih deset let dogajalo, kar se je pač dogajalo; bil je podcenjen, osovražen, podplačan, vendar mu je v drugi polovici devetdesetih uspel omenjeni preporod, predvsem po zaslugi generacije, ki je združila tako domače "akademike" {Šterk, Podgoršek, Košak ...) in "legionarje" s tujih filmskih šol (Burger) kot "na-turščike" oziroma režiserje, ki so k filmu pristopili brez formalne izo-
brazbe (med mlajšimi denimo Cvitkovič in Anzeljc, med starejšimi Ko-| zole). Številni so zaradi drugih interesnih sfer (reklamni filmi), nerazumevanja državnih ustanov ali posvečanja drugim formam (dokumentar-j ci, plesni filmi) prišli do igranih celovečernih prvencev pozno, šele kon-| cem devetdesetih, drugi so med čakanjem na uradni blagoslov preprosto obupali in se podali v gverilo, predvsem po letu 2000, ko je digitalna! revolucija izrazito pocenila produkcijske stroške (ne pa tudi postpro-dukcijskih).
Prelomno obdobje novega slovenskega filma bo nedvomno zaznamovala sezona 1996/1997 {takrat se je festival slovenskega filma odvijal še spomladi, predvajali so tudi filme iz prejšnjega koledarskega leta); ko sta se zgodila dva ekstrema, komercialni in umetniški, Košakov Outsider in Šterkov Ekspres Ekspres, prvi z 90.000 gledalci v domačih kinih, drugi z nekaj deset mednarodnimi priznanji in kino-distribucijo v Nemčiji, kar se slovenskemu filmu ni zgodilo dolga desetletja. Slovenski film se je končno znebil svoje posiljene "umetniškosti", nagovoril je gledalca; po drugi strani je bodisi s senzibilnimi deli bodisi s socialno kritično refleksijo stopil na festivalski pohod. S tem se je zgodba o novem slovenskem filmu šele dobro začela; zgodila se bosta vsaj še "Praški študent in fali-rani študent", ter prvi val "ženskega" filma..
19