Posamezna Številka 10 vinarjev. šlev. 156. V (Mul, f n, 13. Jalllfl 1915. L8I0 XLIII. ~ Velja po pošti: s Za celo leto uaprej . . K 28'— za en meBeo „ . . „ 2*20 za Nemčijo celoletno . „ 29'— za ostalo Inozemstvo . „ 35-— V LJubljani na dom: Za cslo leto naprej . . K 24'— za en meseo „ • • ,, 2"— V upravi prejeman mesečno „ 1*70 = Sobotna Izdaja: s za celo leto ....... 7'— za Nemčijo oeloletno . „ B*— a ostalo Inozemstvo. „ 12'— Inserati: Enostolpna petltvrsta (72 mm): za enkrat . ... po 18 » za dvakrat .... „ 15 n za trikrat .... „ 13 „ za večkrat primeren popust. Poročna mila, zahvale, osmrtnic? iti: enostolpna po'.itvrsla po 2 J vin. ■ Poslano: ^^^ enostolpna petltvrsta po 40 vin. Izhaja vsak dan, lzvzem&l nedelje ln praznike, ob 5. nrl pop. Redna letna priloga Vozni red. OST Uredništvo je t Kopitarjevi nllol štev. 8/1II. Rokopisi se ne vračajo; nefranklrana pisma se ne =a sprejemajo. — Uredniškega telefona štev. 74. = P olitičen list za slovenski narod ■ Upravnlštvo je i Kopitarjevi nllol št. 6. — Račun poštne hranllnloe avstrijske št. 24.797, ogrsko 26.5U, bosn.-hero. št. 7563. — Upravnlškega telelona št. 188. njo, in gorje mu, kdor ni dovolj globoko zakopan. Avto nadaljuje svoj polet. Teh krajev sovražni izstrelki navadno ne dosegajo. Vzveselimo se tega dejstva, malo sram pa nas je tudi. Človek bi se šel po prijetnem zelenem gozdiču kar malo izprehodit. Nekje je to bilo in nekdaj Nekje na višini opazuje sedaj tudi eden naših skozi dobro steklo; nekdaj bo tudi on nekaj po telefonu zapovedal; tedaj bo pričela naša baterija streljati. Danes je videti zelo molčeča. Ko ji pa pride volja in prične govoriti, je njena besedica odvažna. Toda hitro naprej! Nič klepetanja z baterijskim praporščakom! Zares, pred zakrito baterijo ne sme stati avto, dokler sta balona pripeta nad nami!--- Nekje je bilo poveljstvo . . . divizije. Ekscelenca sam nas je sprejel in nam osebno opisal boje zadnjih dni. Enolična, suhoparna reč, kakor je zapisana v belež-nici; razburljiva pa še preveč, če si jo sam doživel. Po dve bombi. Noter v postojanke, zadi, spredi, povsod. Potem napad pehote; bataljoni, ne divizije, ki se naenkrat vržejo na naše žične ograje, na široke vrzeli, ki jih je napravila granata, in na razdrta stanišča. Sedaj pa mir, popoln mir. Niti živec ne sme zadrgelati, sicer se nam ne posreči. Pešci čepe na kolenih, poročnik zagrabi za puško: zdaj velja! »Streljaj!« Pogumno skočijo kvišku. V tem hipu se oglase naše baterije, sedaj je čas, da tudi one povedo svojo. »Streljaj! Ogenj!« »Napad na odsek ta in ta odbit.« Tako sporoči neumirljivi telefon divizijonar-ju. Je resnično suhoparno, enolično — za čitatelje novin. —-- »Pa,« sem vprašal intendanta te divizije, »dobe U ti junaki vsaj dovolj jesti in piti?« »Jesti,« mi je odvrnil gospod intendant major, »jesti dovolj. Kar se pijače tiče, pa žalibog ne gre vedno tako gladko v tej sa-lamenski skalnati puščavi. Pri tem pa nam je znano, da šumljajo po skrivnih podzemeljskih svodih hladne kraške vode, samo ne vemo kod. Ob obali šele se prikažejo na dan; rajši bi jih mi prej popili. Na primer Timavo, ki pridrvi blizu Tržiča kot mogočna reka izpod zemlje, pa se takoj vrže morju v naročje. Staremu Vergilu se je to zdelo čudno — nam nič mar! Toda pomislite, jaz upam, da se mi posreči izslediti tok te reke pod površjem; tedaj bi armadi vode kar preostajalo. Nekje je globoka jama, divji golobi gnezdijo v nji. Stara ljudska pripovedka pravi, da je nekdaj v to duplino padlo neko dekle, ki so jo potem pri Sv. Ivanu — v Timavi zopet dobili.« Intendant se je razburjeno sklonil k meni, češ: »Preiskal sem to brezno do dna in našel ....«■ Intendant se ozre radostno pred se. Na mislih so mu vojaki, ki trpe žejo pod pekočim solncem na kraški puščavi, kjer ne najdeš nobene sence. Nekje moli gorski ogel na cesto, ki vodi nizdol; za stotnikom iz generalnega štaba splezamo čez ostro kršje, skozi pritlikavo bodičevje, pridemo do roba nad prepadom in zagledamo morje. Tam le je Gradež s svojimi plitvinami, kakor temnejša točka na svetlo lesketajoči se plošči; potem prostrani izliv Sočin, pa Tržič s tovarnami in ladjedelnicami. Ravnokar je razletel nad delavnicami družbe »Adria« šrapnel; belkast oblaček se jc odprl in kr-vavo-rdeč dež se je vsul iz njega; mi obstreljujemo Italijane, ki tiče tam notri. Ge-neralštabni stotnik mi pokaže špecijalni zemljevid, imenuje višine in krdela. Pogled mi uhaja čez zemljevid tje na morje; kako lepo je sedaj v tem srebrnosivem svitu! Golo gorovje mu koprni nasproti, ko počiva v bliščečem poopldanskcm solncu. Tamle je stolp devinski in zraven prekrasno zeleni grajski gaj. V mislih si naslikam mladega vojaka, ki leži na enem teh vrhov v ognju, pa se včasih ozre tje dol in si misli: To nam hočejo vzeti! Ne pustim! Nekje neka majhna železniška postaja. Z nekaj častniki in yojaki stopim na drezino, vojaki primejo za vodoravna železna droga, ki se premikata kakor vesli, kolesa zaropočejo in kakor blisk zdrčimo po zapuščeni progi proti sovražniku, proti morju, prav do krajev, kjer se vrše boji. Veseli poročnik z brazgotino na obrazu nam opisuje neko junaško ponočno vožnjo z isto drezino. Švignemo naprej, med Krasom in Adrijo. Bombardiranje traja dalje. V grajskem dvorišču v Dcvinu. Zagledam se v plemenito arhitekturo iz renesančne dobe in se je hočem veselo naužiti, kar poči nad menoj šrapnel. Ne, nič ni zadel. Toda le proč, zdaj ni časa, da bi se veselili umetnosti in uživali pokrajinski čar. Pičlo uro pozneje že sedim zares zo« pet ob svojem oknu nad morjem v nekem hotelu v Trstu, v tem izredno mirnem mestu, ki je dan za dnem bolj vsakdanje in bolj miroljubno. Tamle se vidi Tržič, nad njim oblački od šrapnelov. Morje se sveti; solnčni zahod, krasen, kakor ga še nisem doživel. Radost me obide, da je vojna postala sedaj tako lepa, a spomnim se vrlih vojakov, ki jim je to vse deveta briga, ki morajo ležati v toči granat, dokler ne mine, potem za puške zgrabiti, da odženo sovražnika, pa se zopet vleči, ker že iznova žvižgajo krogle. Ne, ne: ničesar več o rc-nesanci in solnčnih zahodih, za sedaj ne? (»Zeit«.) Izza Me proli Lahom. (Opazovanja in utisi očividca.) »Lah se ne vojskuje pozimi,« so trdili »furšpanerji« iz leta 1859. in 1866., ko smo lanskega leta ugibali, kaj bo z Italijo. Mi smo trdili, da Lah drži z vami, najmanj pa, da bo nevtralen. — Toda furšpanerji so trdili: Lahu ne gre vera; on se ne vojskuje pozimi; zebe ga rado. — Začel se bo vojskovati tje na pomlad, ko bo bolj toplo.« In zadeli so jo, ti naši stari Salamoni. Ob napovedi vojne je bilo naše kraško ljudstvo osupnjeno, da — prestrašeno. — Vsa grozna slika poljske Galicije, ki je ne bi bil mogel v groznejših barvah naslikati niti mojsterski kist umetnika Vereščagina, ta pretresljiva slika: poteptana polja, po-žgane vasi, pretrgane družinske vezi in beg od domače hiše, vse to in še sto in sto drugih gorja z vsemi groznimi posledicami je stopalo ljudstvu živo pred oči. — In zato ni čuda, da se je zbalo naše ljudstvo slovenske Galicije. — Ta bojazen je bila utemeljena, ker je kraško ljudstvo navezano na domačo grudo z vso globino svoje plemenite duše. — Ljubi jo z vsem žarom, in dasi je majhna njegova hišica, a s trudom in znojem pridobljena, vsled tega jo ljubi tem bolj goreče, ker vidi v njej svojo kri, svoje življenje. — Zapustiti Kraševcu svoj dom, to je zanj najhujše. Prej spraviš levi-njo od mladičev kot Kraševca od domače hiše. Zato nam tudi statistika jasno pravi, da ima izmed vseh slovenskih pokrajin Kras najmanj izseljencev. — Ljubo doma, kdor ga ima! Vsi smo mislili: v par dneh bo Lah na Krasu. To misel nam je vzbujala železniška uprava, ki je dala takoj železničarjem vozove na razpolago, kamor naj spravijo svoje pohištvo, pretrgala zvezo s Trstom in Gorico, poštni aparat je takoj drugi dan odpovedal svojo službo, časopisja in pisem nismo dobili dobrih 14 dni. Laha se je namreč smatralo za dobrega plesalca in skakalca, ki bo prvi dan »fruštkal« v Krminu, kosil v Gorici in večerjal v Trstu. To pa zopet ni bilo brez temelja, kajti onih naših petnajst vojakov na meji, kdo bi si mislil, da bodo zadržali celo regularno laško vojsko! K vsemu temu so nas začeli redno obiskovati laški zrakoplovi. Dva do pet, celo sedem na dan jih je plavalo nad našim kršnim Krasom ter nam pošiljalo ne ravno prijetne pozdrave v obliki bomb. — Pa tudi po morju, ki je bilo nekaj dni mirno in nedolžno kot ob ustvarjenju sveta, so priplavale »nečke«, laške torpedovke ter futrale s svojim svinčenim zrnjem kraške skale. Vso bridkost resnice smo občutili, ko smo zagledali pred seboj čete in kolone LISTEK. Marija pri Poflgori. Dan za dnem imamo sedaj priliko gledati na Kalvarijo pri Podgori. Čudovit pogled se nam tukaj nudi. Sovražnik napenja vse svoje sile, da bi to višino zavzel. Tisoče granat se je že zarilo v nje greben; marsikdaj smo že mislili, da mora Kal-varija pod strašno silo sovražnega ognja razpočiti in izginiti v prah in pepel. Ni gotovo več mesta na njenem vrhu, ki bi ne bilo razrito in raztrgano od strelov laških topov. Ni gotovo mesta, ki bi ne bilo pokrito s kosi in drobci jeklenih granat in šrapnelov, ki jih je tukaj v neizmernih množinah sovražnik nasul. In vendar naša Kalvarija še stoji in še vedno stoje na njej tudi trije križi, od katerih je ta 240 metrov nad morsko gladino se vzdigajoči grič dobil svoje ime. Enkrat je bila že Kristusova podoba s srednjega križa od sovražnega strela strgana na tla. Pa vstal je iz svojega kritja Dalmatinec ter vzlic ognju in dimu in toči šrapnelov nad tleh ležečo podobo vzel v svoje roke, nesel ^o h križu ter jo zopet pripel na prejšnje mesto, Sam Bog jc pove-ličal njegov čin! Kajti v hipu, ko se je odmaknil od kraja, kjer je Kristusova podoba furlanskih beguncev, katerim bodi v čast povedano, da niso poznali nobenega jadi-kovanja. Kakor da bi vozili perutnino in turšično perje v Trst, tako so veselo in zadovoljno kramljali med seboj. Vojno stanje jim ni niti za las zmanjšalo njihove furlanske živahnosti in gospodstvaželjnosti. Navidezno se je zdelo človeku: v vojnem stanju mro; nevarnost je pred vrati, toda uživeti se v ta resni položaj nismo mogli. Bori za Kras. Ničesar ne smem povedati, nobene reči opisati; kajti še divja mesarsko klanje in je menda pravzaprav zares boljše, če najlepših poročil z bojišča ne zapišemo in ne objavimo, kakor pa da bi Italijanom le namignili, kam naj z doglednim večjim uspehom namerijo svoje cevi. Moje geslo bodita torej besedi: Nekje in nekdaj. Nekdaj sem se peljal z avtomobilom nekje čez kraško planoto. Če tako sediš, ne vidiš ničesar nego belkasto kamenje; ob straneh deželne ceste kamenje; krogin-krog revne njivice, posejane s kamenjem; kamenje, zidovi, ograje od kamenja, dvakratne, trikratne, obdajajo vsak košček senožeti, ne morda zato, da bi ljudem nihče tistih par betvic trave ne odnesel, ampak pridne roke, ki so očistile pičle koščke plodne zemlje od skalovja in ska-lja, so jih smotreno uporabile ob mejah v bran proti vlomom in vhajanjem ljudi in živali — pa burje. Neverjetno je, da se ta drobničav, te »filigranske« ograje drže po koncu in kljubujejo viharjem, ki drugod prevračajo železniške vlake! Kraški ljudje so pač rojeni zidarji! Tupatam se ponižno prsim matere (ali mačehe) zemlje privije kako drevesce, ki so je v nežni mladosti obgrizle koze in druge živali, potem pa jo je upognila burja, ki mu ni dala rasti kvišku, naravnost proti božjemu nebu. Če se v vozu vzravnaš kvišku, zagle-daš na obzorju gost dim, vmes pa ogenj. Črni dim, to je granata, beli dim je šrapnel. Rumenkasti majhni lisi plavata nad dimom na sinjem nebu. Vem, da sta to tista nesrečna pripeta zrakoplova, sovražnikovi zver-očesi, ki prežita na višine, da bi zazrli kako sled naših vojakov, kakega moža, ki neprevidno pomoli glavo čez jarek, ali cev kakega topa, ki s skrivnega stališča bruha ogenj, ali pa trenski voz, ki zdrdra po cesti. Tedaj — klic po telefonu, kamor treba. In neprestano rohni sovražno topovje; niti najhujša burja ne pomete po Krasu tako korenito. Zadene v groblje in zavrti skale, težke do 50 kilogramov, po 200 metrov visoko v zrak. Kamenje pada na tla, skalje se zabada v vsako luk- ležala na. tleh in stopil dva koraka proti križu, se zarije ogromna granata v zemljo, kjer je pravkar stal, razpoči s strašanskim pokom ter pokrije vse na okrog z zemljo in kamenjem. Dalmatincu se prav ničesar ni zgodilo! Tovariši so mu častitali k hrabremu činu njegove pobožnosti ter občudovali varstvo Božje, ki se je nad niim pokazalo. Kalvarija stoji! Zidovje, ki bi je Lahi tako radi razrušili in dobili v svoje roke, kljubuje mogočno vsem njih naporom in vsemu njihovemu divjemu ognju. Nepremagljivost pa podajajo temu zidovju junaški sinovi bratske Dalmacije, junaški vojaki sploh, ki so tam gori zbrani od vseh delov naše monarhije. Ni ga razločka med njimi! Ena misel preveva vse: Mi se borimo tukaj za prostost, katero nam hoče vzeti Lah in steptati! Mi se borimo proti vero-lomstvu in nezvestobi, v katerih imenu gleda Lah proti nam! Mi se borimo vsi brez izjeme za državo, v kateri imamo vsi svoj dom. Z združenimi močmi — in vojaki so nepremagljivi. In oni tvorijo z našo Kalvarijo zid, ob katerem si sovražnik razbija glavo in preko katerega nc pojde nikdar do naše Gorice, ki se razprostira v vsi svoji bujni vrtni krasoti pred njegovimi pohlepnimi očmi... Križ pa, ki se dviga na gori, je za vojake znak neizčrpnih moči! Tam gori se čutijo varne. Sami pripovedujejo, s kakim zaupanjem se sredi granat in šrapnelov iz svojih jarkov ozirajo na križ, na Kristusa, ki z razpetimi rokami blagoslavlja nje in njih napore, ter stoji ob strani onim, katerim so bile zadejane pekoče rane, da jih junaško prenašajo, a tudi onim, ki v službi domovine umirajo in iščejo v Njem s svojimi zadnjimi pogledi milostnega sodnika ... V tem znamenju boš zmagal... Ko gledamo proti jugozapadu ob solnčnem zatonu, tedaj se nam na poseben način križ s Kalvarije približuje: vidimo ga v nepopisno lepi zarji zahajajočega solnca. In zdi se nam, kakor da bi od tam slišali besede: »Bodite mirni! Ne bojte se! Jaz sem z Vami...« In mir lega v naša srca in skalnato prepričanje, da sovražnik nc bode nikdar imel ne naše Gorice, ne naših slovenskih domov in ne naših svetišč, dasi jih sedaj s kruto, barbarsko roko napada in končuje. Nikdar jih ne bode imel, nikdar! Tako nam križ na Kalvariji govori.--- Da, v tem znamenju boš zmagal! To govori križ vsakemu vojaku na gori, pa tudi vsem onim, ki sc zadaj za nepremagljivim zidovjem Kalvarije nahajajo na varnem v mestu. Zato se tukaj za vojake — naše branitelje moli, da jih Bog čuva in blagoslavlja povsod, Vsi pa naj se zavedamo, ko gledamo iz Gorice neštetokrat tja dol na jugozapadno stran proti Kalvariji, kaj je naša moč. Moč naša je bratska ljubezen, ki nas dela nepregledne in mo- gočne, nad ljubeznijo pa Kristus na križu, ki trosi na to ljubezen svoj blagoslov ter jo dela nepremagljivo. Naša moč je ljube' zen in Kristus! »Novi Čas.« Nočni boj v krnskem ozemlju. Globoko pod nami šume opalnozeleni valovi Soče v skalni strugi, iz katere sc tu in tam dvigajo mogočne čeri. Domujcmo visoko gori na raztrganem skalnatem grebenu v zračnih višavah; zemljevid nam kaže najvišjo točko naše postojanke kot višino 1186. Na nasprotni strani se razteza Kolovratov hrbet, ki spremlja desni breg Soče in se potem z njo vred v ostrem kotu lomi v smeri proti jugu. Po tem grebenu, čegar najvišja točka je na zapadu 1243 m visoki Kuk, teče do izvira hudournika Ju-drio državna meja, ki se nato obrne po dolini te rečice. Jugovzhodno od nas se razteza krasna tolminska kotlina. Kakor bi bili na razgledišču. Pred nami, v ozemlju krnske grmade, je videti le majhne, borne koče, toda proti jugu pa že vidimo pono-sile stavbe, kjer hladne veže vabijo k počitku, nudeč preprijetno varstvo pred ža-rečo solnčno vročino. V južni bohotnosti se ondi razširja rastlinstvo ter zasenčuje bregove Soče in v hitrem teku bližajoče se Idrije. Ondi se že dviga kakor lepotna Stran 2« SLOVENEC, dne 13. julija 1915. 156. štev. Mm knjiga o nezvestobi nalile. IJanaj. (ivor. ur.) Zunanje ministrstvo objavlja obsežno rdečo knjigo: »Diplomatični spisi obsegajoči razmere Avstrije nasproti Italiji ocl 20. jul. 1914 uo 28. maja 1915«. Spisi obsegajo večinoma dele obvestil in odlokov zunanjega ministrstva rimskemu poslaniku in. njegovih poročil na Dunaj. Pogajali sla se avstrijska in italijanska vlada prvotno o razlagi člena VII. tro-zvezne pogodbe, ki govori o pravicah do kompenzacij in o uporabi tega člena za vojsko Avstrije proti Srbiji in proti Črnigori. Italijanska vlada je zahtevala, naj se ji, predno se zopet prične akcija proti Srbiji, dovolijo Italiji kompenzacije, in sicer iz lastne posesti, in da sc naj odstopljeno ozemlje takoj izroči. Razpravljali in pogajali so se na Dunaju, a istočasno so se vršili razgovori tudi med avstrijskim poslanikom v Rimu in med italijanskim zunanjim ministrom. Ko je že Italija 4. majnika izjavila, da je zveza razveljavljena, so še razpravljali, a pred vsem v Rimu. Ker je Avstrija svoje prvotne obljube povišala, delu italijanskih zahtev pa ni ugodila in tudi ni hotela takoj odstopiti ozemelj, je napovedala italijanska vlada 23. majnika vojsko. Zbirki so poleg že znanih glavnih potez pridjane tudi podrobnosti, iz katerih se s popolno jasnostjo razvidi slaba volja (mala fides) italijanske vla-ves čas pogajanj. Iz poročil poslanika barona pl. Macchib je razvidno med drugim, da je minister baron Sonnino tako kralja kakor večinoma tudi svoje ministrske tovariše o naših ponudbah in o položaju v deželi napačno poučil in da je generalni štab, kakor se zdi, podpiran po poročilih italijanskega vojaškega atašeja na Dunaju, močno podcenjeval težkoče vojske proti Avstriji. Minister Martini je bil glavna opora vojne stranke. Spisom iz leta 1914. in 1915. dostavljeni dodatek obsega spise iz leta 1909. m iz let 1911. in 1912., ki dokazujejo, da je avstrijski razlagi člena VII. prej pritrjevala tudi italijanska vlada in da ne drži sklicevanje na dogodke v tripolitanski vojski, pač pa bi se lahko Avstrija sklicevala na precedcnčne slučaje ob takratnem postopanju Italije. Trsi Znani nemški publicist vseučiliščni asistent dr. W. Schmidt piše v Berliner Tageblattu< članek s tem naslovom. Nekaj drobcev. »Trst je po svoji sestavi vrlo zanimivo mesto. Naravnost se dajo ločiti tri zone, ostro ločene ena cd dvuge: nemška, italijanska in slovenska. Tujec, ki pride v to veliko mesto s parnikom ali z enega obeh kolodvorov, stopi v nemško zono. Tu so najelegantnejše stavbe, trgovine in svet. Iz tega dela pride v čisto nasproten del, v italijanski Trst umazanih ulic in šele zunaj mesta na drugi strani se začenja slovenski del.« Obširno razpravljajoč o nemškem in italijanskem delu, pravi nadalje: »Tako tedaj živi v Trstu približno sto-tisoč Italijanov in še enkrat in pol toliko Slovencev. Pravzaprav ne spadajo v mesto. Predstavljajo tretjo zono Trsta, v katero prideš, če se vspneš v najbližje vasi, katere so se nanizale na strmih obronkih in golem kamenju Krasa. Tukaj zmanjka vsaka sled italijanščine in italijanščino zapaziš le na uradnih razglasih in reklamnih tablah. Tako je to v celem istrskem Pri-morju. Samo v pristaniških mestih je svet italijanski, a notranjost dežele, zaledje jc ostalo popolnoma neitalijansko. Italijansko prebivalstvo, ki stanuje na obali, pa doli notri v Dalmacijo je — pravijo — bene-čanskega izvora. V Istri in Dalmaciji je samo obrežna črta italijanska in ic to samo v večjih mestih. Na kopnem takoj začenja slovanski jezik z zvočnimi soglasniki, ki mehki Trieste pretvarjajo v trdi Trst. Nočem tukaj govoriti o Slovencih, o onem ponositem človeku, kateri s trdim delom koplje boren kruh iz neplodnega Krasa in kateri ima še manjše zahteve nego Italijani in zaradi tega vedno boljše napreduje in tukaj kakor drugje ogroža nemško stvar. V mirnem času smo s skrbjo gledali to polabno napredovanje slovanskega elementa, danes pa, ko stojijo vsi narodi Avstrije zvesto drug ob drugem v boju proti vsakemu sovražniku, se nam ta nevarnost ne vidi več tako velika, ker smo videli, da ena narodna vez more tudi narode več jezikov vezati in zediniti v veliko nepremagljivo edinstvo.« s mMm uojisca. C';I(■•;, Grartež, Tržič, Devin, Sesljan, Nabrežina, Miramar. (Konec.) Tudi Gradež je videl že boljše čase. Ravnotako kakor kakih 12 km oddaljeni Oglej jc bil v srednjem veku sedež mogočnega patriarha. Oglejskega so ščitili longobardski grofi, grade^ škega pa, ki je bil ortodoksen, cksarli v Raveni. Prepiri, končno tudi krvavi boji so bili naravna posledica. V dvanajstem stoletju so premestili gradeški patriarhat v Benetke, v trinajstem pa oglejski v Videm in odsihdob jc Gradež čedalje bolj propadal, Samo katedrala še priča o njegovem sijaju. Ali pride pri Tržiču do večjih bojev med Avstrijci in njih zakletimi zahrbtnimi sovražniki? Človek bi skoraj mislil, da; kajti to mestece ieži ob najvažnejši dovozni cesti v Trst in vozi iz Trsta edina železnica proti zapadu in severu. Na eni strani se naslanja Tržič na mogočno golo kraško gorovje, ž, druge strani pa meji na močvirnate nasipine ob izlivu Soče; morska obala je le 3 km ocl postaje. Torej bi se lahko zdelo, Tržič uspešno braniti, če ne pride Avstrijcem bolj prav, da spuste napadalce v istrske Termopile, na ozki obmorski pas ob vznožju Krasa, med Nabrežino in krasnim Miramarom. Tu bi se dal sovražnik, takorekoč med palcem in kazalcem, lažje zmečkati. Četrt ure od Tržiča proti jugu so že v starem veku slovite žveplene toplice, ki jih Plini j navaja v svoji »Historia natura-lis«, z izvrstno urejenim, popolnoma modernim kopališčem, sedaj last princa iz hiše Thurn in Taxis. Prihodnji kraj na potu proti Trstu, temu kakih 8 km bližje, je očarujoči Devin. Tu moli iz morja visoka, gola, razpokana skala, na njenem vrhu pa jc grad s stolpi in ostrogi iz 14. stoletja. Sedaj je last Hohenlohov. Notri je mnogo vsakovrstnih umetnin, zlasti slik, ki so jih pač že davno spravili pred Italijani na varno. Po ozkem grebenu pridemo s skale, na kateri stoji grad, do druge skale v morju; na njej | so razvaline rodnega gradu devinskih grofov. Posebna zanimivost tega slikovitega kraja pa je reka, ki kakšne pol ure pešhoda proti zapaclu priteka iz apne-nih kraških skal, ne kot skromen po-točic, kakor bi si mislili, marveč kot močna reka, ki je že ob izviru dovolj globoka, da nosi pomorske barke. Po poldrug kilometer dolgi poti, ko se takorekoč vidi svoj izvor, pa se že zliva nasproti ustju Soče v morje. Kje dobite še podobno reko? Kdo bi se čudil, da je bila že v najdavnejših časih znana širom sveta, da so jo obdajale bajke in jo sosedi s svetim strahom občudovali. V svetem gaju ob njenem ustju, blizu današnjega Devina, je bilo svetišče traškega Diomeda, ki je baje svoje konje krmil s človeškim mesom in ga je končno oboril mogočni Heraklej. Pozneje so v svetem hrastju častili etolsko Hero. V senci tega gaja so menda pač počivali tudi argonavti. Ko je bil Jazon, kakor je menil, ob izviru Ljubljanice dospel do vira reke »Istar«, se je napotil dalje proti Jadranski obali in jo je dosegel ob tej sveti reki. Kakor v starodavnih časih, tako ji je še dandanašnji ime Timavo. Mnogo starih pesnikov in potopiscev jo omenja in opisuje: Strabo, Plinij, Virgil, Kornelij Nepos, Martial. Kakor oni pišejo, je. takrat reka v sedmero izvirkov »v grozni veličastnosti« prihrume-vala na dan. Dandanes so le še trije, dva med njimi pa delujeta samo včasih. Od svetega lirastja nisem opazil ničesar; namesto svetišča krasi sedaj močvirno obalo cerkvica sv. Ivana z mlinom in par kočami. Zanimiv pa je Timavo še vedno, kajti dejanski izvira kakih 40 kilometrov proč, ob dolenjskem Snežniku. Ker pa mora na svojem teku prodirati skozi luknjičasto apneno gorovje, ki leži nad severno Istro liki okamencla goba, izginja v ondotni velikanski zmedi podzemeljskih jam, tvori jezera in vodopade, katerih šumenje je tupa-tam jasno slišati na površju, ter se prikaže, kakor omenjeno, šele onstran gorovja, nad Devinom, zopet na dan. Po tem kraškem svetu italijanske, čete na svoji poti proti Trstu menda ne bodo prodirale, kajti ta svet je brez vode in podoben puščavi razvalin, ki jo prekinjajo nešteti lijaki in žrela, različne oblike in različnega obsega, ki padajo včasih po sto metrov v globino. Na nekaterih krajih je Kras zares podoben morski gobi, in ker nedostaje cest in potov — izvzemši kozje stezice — je skoro izključno, da bi mogle večje cele čete, kainoli konjiča, topništvo ali municijske kolone tocl prodirati. Italijani se bodo zalo pač morali s tem zadovoljiti, da svoj roparski pohod nadaljujejo ob morski obali. Potem pridemo čez pol ure po izborili cesti iz Devina v prijazno morsko kopališče Sesljan v globokem morskem zalivu, ki ga obdajajo krasni nasadi, gozdovi in senčna sprehajališča. Na obeh straneh po en velik hotel: »Na hribu« in »Na obali«. Prvi jc bil preje vila Aleksandra princa Thurn in Taxis. Senčijo ga lipe, murbe, mimoze, pritlikave palme in oleandri. Ob poteh v parku vse bujno južnega cvetja, kameli j in vrtnic. Tu najdeš poleg žlahtnega kostanja magnolij in lavorik, agavij, opuncij in japonskih nešpelj. Po gredicah pa raste tudi bambus in pečine, ne da bi to koga preveč motilo. Samo ena izmed skrinj za kuhanje je dobila resen opomin; njena vroča vsebina se razlije po žejnem apnencu, kar nas seveda ne malo jezi. Kmalu nato nastopi na sovražnikovi strani opoldanski odmor. Popoldne ponove Italijani svoj ogenj s podvojenim besom. Naši častniki nas pouče, da. je nocojšno noč po vsej priliki pričakovati sovražnega napada. Patrole so z Mrzlega vrha za ono-stranskim grebenom opazile gibanja. Tudi iz besnečega artilerijskega ognja se da sklepati na to namero. Sovražnik upa, da nas bo z njim dovolj omehčal. Opazovalne straže v naših kritjih se popoldne ojačijo, naprave za ponočno streljanje se še enkrat natančno pregledajo, pripravi se municija, vse se uredi za dostojen sprejem »Avanti-jev«. Še visi poslavljajoče se solnce nekaj časa nad širokim Kolovratovim hrbtom in nad Matajurjem, zlati vrhove Monte Ca-nina; zdi se, kakor bi se mudilo dalje nego drugače, kakor bi se le obotavljalo od lepe slike. Zvečer smo pod vodstvom častnikov zavzeli svoje postojanke. Noč je topla, brez vetra, mirna. Zvezd ni videti, lune tudi ne. Kljub temu ni čisto temno. Skozi tenko kopreno dolinske sopare, ki se razpenja od gore do gore, se motno svetlika. Pred nami v dolini že spe ljudje in živali, tudi vrtovi in grmovje. Nekaj časa je vse čisto tiho, Polcm sc nenadoma oglasi pes daleč doli na nekem dvorišču. Začne ooinalcm, | papirus, dokaz, da mora biti podnebje po zimi tu jako milo. 8 km dalje proti vzlioclu je Nabrežina, kjer sc ločita železnici Trst—Benetke in Trst—Dunaj. To je najvažnejše križišče, in če bi je mogli Italijani dobiti, bi to bilo odločilne važnosti. Toda Nabrežine si Avstrijci ne bodo dali vzeti. Železnica se tu prične vzpenjati po Krasu kvišku in je razmeroma lahko braniti. 4 km od ondot dalje profi Trstu se vzdiguje na pečini, ki štrli v morje, čarobni grad nesrečnega mehikanskega cesarja Maksimilijana, daleč sloveči Miramar s krasnim parkom. Naprej po vozni cesti tik ob morju, za cesto višine, na njih pa vedno več vil in z vrtovi obdanih kmečkih hiš. Ti vrhovi obdajajo kakor venec veliki, živahni in prometa polni Trst, ki leži s svojim morjem hiš tik ob pristanišču. Na to velemesto ob Adriji sc obračajo najsrčnejše želje Italije, kajti Trst je že davno vrgel s prestola prejšnjo kraljico morij: Benetke, ter se že davno polastil trgovine v Jadranskem morju. Italijani je imenujejo, v polni zavesti svoje zmage, že »il marc nostro«, naše morje. Z veliko večjo pravico bi je lahko Avstrijci, kljubovaje svojim poželjivim sovražnikom, prekrstili v »mare Au-striaco«. iz pekla pri Arra.' > Bil Sem priča bombardiranju, naj» strahovitejšemu, kar sem jih od početka vojne videl.« Tako piše nek francoski častnik z bojišča v pismu, ki je »Gazette de Lausanne« priobčuje. »Na;bujnejša domišljija, najbolj živ opis ti ne more tega niti približno predočiti. Pomisli, da je naš napad pripravljalo stotero žrel, ki so bruhala ogenj, med njimi topovi najširšega premera, ter da je obstreljevanje trpelo neprenehoma štiri cele ure. Streljali smo vedno gostejše, tako da je bil ogenj zadnjih deset minut najhujši. Topovom se je pridružila cela vrsta metalcev min, ki so lučali po 25 kil težke menilitne bombe in povzročali šum in ropot, da te je oglušil. Kakor da bi ne bilo dovolj, so še proti koncu obstreljevanja počile mine, ki so bile nameščene osem do deset metrov pod sovražnikovimi strelskimi jarki ter napolnjene z mnogimi tisoči kil streljiva. Slika, ki smo jo videli, je bila nepopisna, grozna, peklu podobna. Nemške črte so na kilometre daleč izginjale v nepredirni temni plasti dima, ki se je hip za hipom zgoščala. In v tem morju dima se je raz-pokavalo na stotine izstrelkov, ki so zopet metali kvišku visoke oblake dima. In tako je bilo cele štiri ure. Štiri ure je morala padati na Nemce jeklena toča, da je njih topništvo nazadnje obmolknilo. Znano nam je bilo, da bo morala naša pehota po bombardiranju skočiti iz svojih jarkov, prele-teti prostor do nemških žičnih ovir ter to žičevje razdreti, da pride do nemških okopov, ki so se razprostirali kakih 400 m globoko. Ne moreš si predstaviti razburjenja, ki nas je ob teh okoliščinah v zadnjih minutah obstreljevanja obvladalo. Vsi smo gledali na ure. Kaj se utegne zgoditi? Kolikokrat že so se bili naši pešci vrgli na sovražnikove žične ograje, ko so pa prišli do roba, jih niso mogli razdreti, ker so v tistem trenutku začele nanje streljati strojne puške od spredaj in z bokov. Ali se kaj podobnega ponovi? Saj je bilo tudi po takem bombardiranju še marsikaj možno, kajti Nemci se znajo izborno zakopati in pravi mojstri so v umetnosti, da na odlo- kakor bi ga mučile težke sanje, nato zalaja. Glasno in ostro, Nekaj je zavohal, Napnemo ušesa in ostro opazujemo. Sedaj se lajanje izpremeni v cviljenje, v bolestno tožbo in nato v ječanje. Ubogi, zvesti va-rurh gotovo poginja pod bajonetnimi ubo-di. Sedaj zamigljajo nad Kolovratom, vzgnezdene v mehki, temni baržun neba, prve zvezde. Noč postane nenadoma nemirna. Dvigne se veter, postaja močnejši, začne peti. Reka zašumi, opozarja na nevarnost, Vidi blede obraze onih, ki se plazijo od grmovja do grmovja in jo skušajo prekoračiti. Mi čakamo. Mirno, brez ne-potrpežljivosti. Imamo čas. Kolikor kasneje dospe sovražnik, toliko slabše zanj, potem vzide luna in videli ga bomo bolje, četudi je šele prvi krajec. Motna, mlečna sopara se dviga iz podolja, kakor bi prihajala iz reke. Ugodna jc za naše nasprotnike. Slišimo kamenje, kako se taklja v dolino. Krši se pod neprevidnimi koraki sovražnikov. Poskakujoč od praga do praga se glasno odbija. V redkem grmovju, ki pokriva pobočje, prasketa in sušlja; kljub vetru se sliši. Pri nas vlada grobna tišina. Samo roka se krčeviteje oklene pripravljenega orožja. Šum postaja jačji. Sliši se ostro dihanje, pluča vsled strme hoje močno delujejo. Podpolkovnik je še enkrat obšel fronto. Govori z nami samo z zna-menii ter mimogrede prijazno potrka po | rami tega in onega, ki se je bil v zadnjem i boju posebno odlikoval. Ljudje se mu veselo nasmihajo. Kljub slabi svetlobi jc mo- trava trst; opaziš ga blizo selskih dvorcev, ki leže kakor igračice sredi zelenih livad, v senci sadnega drevja. Da, tam doli je mnogo lepše nego tu gori pri nas, kjer pogosto buči vihar in nam suši od dežja premočeno obleko. Dobro uro hoda proti severovzhodu leži v gorovju vasica Krn, reven kraj, kjer prebivajo Slovenci. Za našim hrbtom se dviga mogočni Krn, 2245 metrov visok, s svojim dolgim, kakor nož ostrim slemenom. Po razpokah in zijavkah strmega vrha se še modri sneg, ki pod žarki južnega solnca polagoma kopni. Na nasprotni strini so Italijani postavili številno artiljerijo. Cel dan brne njihovi izstrelki najrazličnejšega kalibra skozi zrak in udarjajo ob našo postajanko; skoraj vsi se brezuspešno razletavajo na mo-gočrnh skalah, ki nas obdajajajo, in pro-vzročajo večkrat kamenito točo in oblake belega apnenčevega prahu, ki se vsuje na nas. V več ljutih napadih na postojanke, ki mu zabranjuje prodiranje proti vzhodu, je sovražnik odnesel krvavo glavo. Sedaj je po:tal pač previdnejši, a ne popušča pa ne. Zbira nadaljna ojačenja, da staro igro znova začne. Veseli smo tega. Napolnjuje nas globoko sovraštvo proti nezvestemu izdajalcu. Sovraštvo in zaničevanje, četudi se sovražnik bori s priznanja vredno vztrajnostjo in se ob napadih ne plaši niti borbe s pestmi, kar z radostjo pozdravlja-no. Kajti proti našim trdim pestem in žilavim rokam ničesar ne zmore, četudi ,:?o sami pritlikavci. Tu zastavlja sovraž- nik skoraj same elitne čete. Pa tudi te nam ne imponirajo. Najmanj pa našim obmejnim četam in črnovojnikom, ki jih hladnokrvno puste čisto blizo, nato jih pa mirno postrele kakor divjačino. Tu noben strel ne zgreši. Ukc in roka sta vajena svojega posla, varno in zanesljivo pošlje puška smrtonosno kroglo v sovražnikove prsi, In ko se potem razleže krik: »Oh Dio mio!« (O moj Bog!) Ler se sovražnik zvrne vznak po pečinah, dokler kje globoko doli ne obvisi na trnjevem grmovju, igra na ustnicah marsikaterega osivelega bojnika ponosen, mrzel, krut smehljaj. Danes je zopet pravo peklo. Odkar se je dvignilo solnce izza s snegom pokritih gora na vzhodu, grmi brez prestanka iz skritih ognjenih žrel. Nebroj krogel razsipa sovražnik proti našemu odločnemu krdelu, ki brezskrbno, skrito za skalnimi zidovi, obdaja kadeče se skrinje za kuhanje in čaka na razdelitev njihovih zakladov — sveže menaže, ki jo je ponoči kolona s tovorno živino trudoma spravila gor po skalovju. S poželjivimi očmi gledamo tudi mehove, ki vise ob tovornih živalih. Napolnjeni so z vinom. S čistim briškim vinom, ki je tako pitno in ki gre potem tako v noge. A v tem oziru nam ne preti nobena nevarnost; deleži so tako majhni, za vinožejna grla uprav homaopatič.ni. Kakor bi Italijani vedeli, kje je sedaj večina naših ljudi, osredotočijo svoj ogenj na one skupine skalovja, ki nom nudijo kritje. Tu in tam tudi prileti med nas drobec okrušene čilnih krajih poskrijejo strojne puške, ki napadalca v zadnjem hipu pokose. To nam je bilo vsem v mislih, ko smo se ozirali na naše dečke, ki so z nasajenimi bodali čakali na znamenje za napad. Še pet minut. Bobnenje topov se ojača. Štiri minute! Metalci min besne; ne moreš več razločiti, ali je počil njihov izstrelek, vse se združi, zgrne v enem samem orjaškem hrumu, ki je proti njemu grmljenje z neba nežna, mojstrska godba. Še tri minute! Bodala naših fantov se zabliskajo v solnčnem svitu; tisoč jih je. Dve minuti ... le še ena. Sapa nam zastaja, obledimo . . , Sedaj pa, sedaj! Niši so udrli iz svojih jarkov, gredo na- prej, ob žičnih ograjah se nakopičijo, kakor da bi ne mogli čez ovire. Strojna puška začne ragljati. Mrtvaška bledica nas obide, kri nam zastaja. Ali se povrnejo? Tedaj pa se napadalci pomaknejo naprej, naše granate so bile žično ograjo predrle, in zavarovana drve naša krdela naprej. Njim sledi druga napadna črta: metalci ročnih granat. Oni naj delo dovrše.« Tako je bilo dne 9. maja, ko so Francozi pričeli z velikopotezno ofenzivo, ki se vrši še danes, a ni še doslej skalovja nemške vojske na nobenem mestu premaknila. Potopljena laška oklopna križanca »Amalii«. Vojska z Italijo. AVSTRIJSKO URADNO POROČILO. Italijanski napadi pri Vermeljanu. — Redpulji in Krnu zopet odbiti. — Topovski boji ob koroški iu tirolski meji. Dunaj, 12. julija. Uradno poročajo: Na primorski bojni črti so poizkusili Italijani zopet nekaj napadov, ki so bili, kakor vedno, odbiti, tako pri Vermiljanu, Redipulji in na več točkah južno od vrha Krna. Na koroškem obmejnem ozemlju trajajo boji s topovi dalje . Tudi proti našim postojankam na obmejnem gorovju severovzhodno od sedla Kreuzberg in proti posameznim tirolskim utrdbam je naperjen sovražni artiljerijski ogenj. Novi napadi sovražnika na Col di Lano so se izjalovili kakor vsi prejšnji. Namestnik načelnika generalnega štaba: pl. Hofer, fml. Italijani so jih skupili pri Plaveh. G. Benjamin Lenassi od brzojavnega oddelka piše svojim staršem dne 6. julija med drugim: Hrano imamo dobro, mesa dovolj, le kruha je nekoliko manj nego prej. Tudi vina dobimo mnogokrat. Dobili bi vsega še več, a je težava z donašanjem, saj morajo na te hribe vse znesti konji na hrbtu. Zadnje dni imamo zelo lepo vreme; je vse drugače, nego če dežuje, kajti naše podzemske jame niso dežavarne in so ob slabem vremenu polne blata. Italijani zadnje dni tudi ne streljajo več toliko, kakor prej; prehudo so jo skupili, tudi pri Plaveh, kakor ste gotovo že čitali. Ponosen sem, da sem tudi jaz tukaj, čeprav se ne borim z orožjem, toda važna je tudi naša pomoč, goče v njihovih očeh citati obljubo: danes bomo še bolje naredili. Sedaj je veter zgrabil tudi soparo, jo brezobzirno raztrgal in jo vrgel proti hrbtu Kolovrata, kjer stoje sovražne baterije. Nebo postaja jasnejše, nove zvezde zableste in migljajo dol k nam. V tej svitlobi vidimo temne črte, ki se vzpenjajo proti nam. Čisto dobro se že razločijo. Alpinci so. Sključeno se plazijo kakor mačka, ki se bliža plenu. Le še malo korakov nas loči. Že se pripravljajo k skoku, da bi zadrli v nas svoje kremplje. Tu se oglasi oster žvižg in v tistem trenutku se naša fronta zagrne v ognjeno morje. Kakor grozeče grmenje se odbija odmev od gorskih orjakov. Noben strel ne zgreši svojega cilja. Glasno zarjovejo. Avanti, Savoia, Coraggio! doni v divji zmedi na naša ušesa. Toda vedno pogosteje se oglašajo vmes klici: Madre mia! Oh Dio! Mama mia! (Mati moja! 0 Bog! Mamica moja!) Začne se kotalenje padajočih trupel. Odbijanje zveni drugače nego, kadar se taklja kršje. Naš ogenj teče dalje. Vrzel za vrzeljo trga v naskakujoče vrste. V divji esktazi dosežejo nekateri našo postojanko. Udarec s kopitom, kratek bajonetni sunek in vsega je konec. Častniki vihte svoje kratke meče ter navdušujejo svoje ljudi z besedami in kretnjami. Zaman. Žrtve so prestrašne. Planejo nazaj v zijajočo globino, zasledovani po našem ognju in veselem ura! ki utihne šele in se izpremeni v globoko žalost, ko zvemo, da je eden zadnjih strelov smrtno zadel našega ljubljenega poveljnika. »P.ester Lloyd«. - saj gredo vsa povelja skozi naše roke, oziroma naprave. General Danki o obrambi Tirolske. Iz vojnega poročevalskega stana poroča dopisnik graške »Tagespost« z dne 11. julija: Poveljnik tirolske deželne bram-be general Danki me je danet sprejel in izjavil: Na vožnjah ob tirolski fronti ste gotovo dobili vtis, da se je s požrtvovalnostjo in navdušenjem Tirolcev ter s hrabrostjo naših čet posrečilo obdati mejo s pasom, katerega sovražnik ne bo nikdar predrl. Budimpešta, 12. julija. »Pester Lloyd« poroča, da je general Danki nasproti vojnim poročevalcem poudarjal, da bo prišel trenutek, ko se bo izpolnila vroča želja naših čet, da končno preidejo k napadu. Naše čete na italijanski zemlji. Kolin, Posebni poročevalec »Kolni-scher Zeitung« poroča z italijanskega bojišča: Medtem ko se razvija na Velikem Palu pozicijski boj, v katerem za Italijo ne kaže dobro, stoje Avstrijci zahodno od tam na italijanskih tleh. Z drznim presenetljivim napadom je bil osvojen Monte Peralpe, ki nadvladuje prelaz Cregone. Zasedeno sovražno ozemlje v obsegu 10 do 12 štiri-jaških kilometrov se drži in se stalno razširja, Italijanske sanje o Pulju. Milan, »Giornale d' Italia« poroča: V Pulju so Nemci nagromadili velikanske množine živeža in streliva. Nemčija je odposlala v Pulj kakor v Dardanele častnike, mornarje, mehanike in letalce. Operacije, ki jih vodijo Nemci, niso naperjene le proti Adriji, marveč sploh proti Sredozemskemu morju in tudi proti Dardanelam, Pulj je danes velikansk podkop. Vsa vojaška poslopja so zvezana z električnimi žicami, ki lahko vsak hip zažgo razstrelivo. Štiri mesece so to nemški častniki izpeljavali. Junaštvo naših soških čet. Poročevalec dunajske »Zeit« javlja iz vojnega poročevalskega stana dne 12. julija: Strašni brezuspešni napadi v prvi polovici tekočega meseca so očiviclno upehali italijanske čete, ki so nastopale proti goriškemu predmostju in Doberdobski planoti, in to kljub njihovim obilim rezervam. Sredi drugega tedna meseca julija je nastopil — vsekakor samo začasen — relativen odmor v pehotnih naskokih. Artiljerijski ogenj seveda niti za trenotek ni utihnil. Naših čet, ki v njem stanovitno vztrajajo, ni mogoče dovolj občudovati. Le z globokim ga-notjem govore na poveljstvu soške armade o zadržanju teh vrlih mož. Nobeno sovražnikovo bojno sredstvo ni moglo zlomiti njihovega odpora, nobeno njegovo sredstvice jih ni moglo presenetiti. Nazadnje so poizkušali Italijani z najmodernejšimi tehničnimi iznajdbami. Toda ročne granate, metalci min in pod žične ovire položene eksplozivne ccvi morejo k večjemu poškodovati ovire in kritja, ki jih tudi brez tega artiljerija hudo obdeluje. Naša infanterija je znala doslej obdržati tudi popolnoma razstreljene postojanke. Brez vsakega kritja navali v protinapadu in požene napadalne množice navzdol po pobočju planote. Držimo še vse postojanke, ki se imajo po prvotnem načrtu držati. Italijani so so tu in tam pomaknili bliže k našim, a resno jih nikjer niso vrgli nazaj. Tako se boj nadaljuje. Gotova znamenja pri sovražniku vsekakor že kažejo, da njegova obilica glede prvovrstnih rezerv in municije ni neizčrpana in ne bo večno trajala. Naše čete so doslej prestale dneve, ki jim ni primera v celi dolgi zgodovini sedanje vojne. Živa duša bi ne mogla verjeti, da bi moglo človeško bitje zmagovito prestati to divjanje težkih topov, te noč in dan ponavljajoče se pehotne napade. Časih pade vsako sekundo po en topovski strel, potem zopet sledi napad in temu protinapad, nato pa vedno znova rjovejo možnarji brez konca in kraja. Proti vsemu temu vztrajajo naše soške čete. Slavnejšega dejanja ne pozna ta vojna, pa naj so še tako sijajne zmage, ki so jih naši priborili na severu. »Die Zeit«. Neresnična poročila italijanskega generalnega štaba. Dunaj, 12. julija. (Kor. urad.) Iz vojnega časnikarskega stana se poroča: Uradna poročila italijanskega generalnega štaba vedno poročajo o odbitih napadih naših čet. Ves svet ve, da se zdaj na jugozahodu nahajamo v obrambi. Poročila o napadih avstrijskih sil so torej izmišljena; razen če smatra sovražnik poizvedovanja pred boj- no črto za napade. Samoobsebi umevno so tudi napačna očitanja našim četam v ozemlju Krna, da rabijo eksplozivne krogle. Zdi se, da sovražniku ni znano, da če udarijo krogle na kamenita ali skalnato tla, izpremene svojo obliko in da se raz-bijejo. Naše brodovje nepoškodovano. Dunaj, 12. julija. (Kor. ur.) Iz vojnega časnikarskega stana se poroča: Inozemski listi so že večkrat poročali o izgubah naše vojne mornarice radi sovražnih napadov. Po informacijah z merodajne strani se mora beležiti, da c. in kr. mornarica dozdaj v vojski z Italijo ni imela nikakršnih izgub in da so tudi v inozemskih listih objavljena poročila o poškodbah podmorskih čol-nov popolnoma neresnična. Vojno naglo sodišče v Inomostu, Inomost, Vojdo naglo sodišče je radi motenja javnega miru obtoženega dninarja Matija Stemmerja iz Rankvvcila na Pred-arlskem obsodilo na smrt z ustreljenjem, vojaško poveljstvo ga je pomilostilo na 15 letno težko ječo. Napadi na ministra Martini. Milan, 12. julija. (Kor. urad.) »Avanti* objavlja nove konkretne obdolžitve proti kolonialnemu ministru Martiniju, kateremu očita protekcije in neupravičeno uporabo državnega denarja. General Porro v Parizu, Chiasso, 12. julija. »Tribuna« poroča, da jc potovanje podnačelnika italijanskega generalnega štaba generala Porro v Pariz dejstvo velike važnosti. Obisk Porra je v neposredni zvezi s sestanki angleških in francoskih ministrov v Calaisu, sestanki, ki niso samo političnega, marveč tudi vojaškega značaja, ker sta se jih udeležila tudi French in Joffre. Po obisku v francoskem glavnem stanu bo Porro obiskal tudi druge glavne stane in se najbrže v torek vrnil v Pariz. Bogata italijanska mesta slabo podpisujejo vojno posojilo. Chiasso, 12. julija. (Kor. urad.) »Po* polo d' Italia« beleži, da so edino v Milanu podpisali milijo. 3 vojnega posojila. Bogata Bologna je podpisala le 400.000, Cre-mona pa niti 50.000 lir; bogati mesti milijonarjev Ferrara in Padova sta ravnotakr malo podpisali. Vstaja v Tripolisu. Rim, 12. julija. (Kor. ur.) Trajno raz^ buljenje in povišano delovanje vstašev v Tripolisu je Italijane prisililo, da so morali iz nekaterih pokrajin popolnoma umakniti italijanske čete. Pomožni oior za begunce z m Dunaj, 12. julija. (Kor. urad.) V navzočnosti protektorice nadvojvodinje Marije Jožefe, namestnika barona pl. Fries-Skenc in grofa Toggenburg, deželnega glavarja Faidutti in poslanca Bugatto, predsednika sekcije Trident tirolskega deželnega kulturnega sveta Mersija in številnih drugih udeležencev je pod predsedstvom nekdanjega min. predsednika Becka zborovala ustanovna seja pomožnega odbora za begunce z juga. Baron pl. Beclc je otvo-ril sejo z daljšim govorom, v katerem je predvsem pozdravljal nadvojvodinjo Marijo Jožefo in kazal na zahrbtno nezvestobo Italije po 30 letni zvezi; a z mirno zavestjo lahko pričakujemo, da bo velikosti izdajalstva enakovredna kazen. Baron Beck se je spominjal nato junaštva armade in je izjavil, da spadajo med žrtve vojske v prvi vrsti tudi tisti, ki so morali zapustiti domačo grudo. Baron Beck je nato nadaljeval: Zahvaliti se moramo junaštvu naših čet, da ne vemo, kaj da je vojska, zahvaliti se pa moramo tudi trpljenju beguncev, ki je prestajajo za nas, Govornik opozarja na skrb države, ki se pač ne more izvesti v potrebni meri; poseči Carjev nagovor na ruske voiakft. mora vmes zasebna skrb. Govornik končno poziva na živahno sodelovanje v pomožnem odboru. Nato je govoril deželni glavar Faidutti, ki je obžaloval, ker se goriški nadškof ni mogel udeležiti seje, Na-glašal je, da je prebivalstvo Goriške in Gradiščanske zvesto vladarju in je zaklical navdušeno sprejeti živio Njegovemu Veličanstvu, Baron pl. Mersi je opisaval bedo beguncev. Poslanec Bugatto je opisal bistro akcijo za begunce in je naglašal, da je na čelu darovalcev Njegovo Veličanstvo cesar in nadvojvoda Karol Franc Jožef. Tudi vlada se je že udeležila podporne akcije. Ob koncu seje je baron Beck zaklical navdušeno sprejeti živio cesarju in armadi. Oskrbo priimkov s Primorskega. Nov sovražnik je vstal proti naši domovini; cfperacije na južnozahod-nem bojišču so pregnale na tisoče in tisoče prebivalcev iz tistih pokrajin v severne dežele. C. kr. ministrstvo za notranje stvari je že poskrbelo za njih ponamestitev, za podpore, preživo in obleko iz državnih virov. Zadostiti hoče tudi verstvenim, prosvetnim, zdravstvenim in socialnim potrebam teh pri-bežnikov. Ali s tem še ni vse opravljeno. Vsem drugim nezgodam se pridružuje tukaj vsaj pri enem delu teh pri-bežnikov še jezikovno in kulturno sorodstvo z novim nasprotnikom, čigar zavratnost jih zatorej tem bolj tare; utegnil bi se jim vzbuditi strah, da so si v zaledju lahko v svesti neprijaznega sprejema. Ta bojazen je neupravičena: pribežniki iz južnega obmejnega ozemlja naj bodo uverjeni, da bodo vži-vali kakor vsi drugi posebno varstvo in oskrbo državne gosposke. Prebivalstvo, med katero so nastanjeni do vrnitve v domače kraje, jih sprejema kot zveste sodržavljane s sočutnimi srci, in koder doslej še ni pomožnih komitejev, sc bodo ustanovili, da sc težavni položaj novih pribežnikov kar le m v goče olajša. —M ii 11_li_il Naročajte »Slovenca". jpoi—ii ii_ia »sorski napadi zopcl oiill Dunaj, 12. julija. Uradno razglašajo: Zadnji čas razvijajo Črnogorci ob herce-govinski meji živahnejše, a popolnoma brezuspešno delovanje. Približno dva črnogorska bataljona sta nedavno po daljšem obstreljevanju s težko artiljcrijo zopci napadla naše obmejne postojanke vzhodno od Avtovca. Bila sta odbiis. Nek naš letalec je istočasno zelo uspešno metal bombe v nek črnogorski tabor. Bolj južno od tam jn vdrl nek sovražni bataljon čez mejo. Tudi ta jc bi! s protinapadom vržen na črnogorsko ozemlje. Vzhodno od Trebinja je sovražnik po neuspehih minulega tedna zaman poskušal, da bi z ognjem težke arti-Ijerije dosegel kak uspeh. Namestnik načelnika generalnega štaba; p). Hofer, fml. Vojska i Rusi. AVSTRIJSKO URADNO POROČILO. FoJožaj neizpremeujen. Dunaj, 12. julija. (Kor. ur.) Uradno razglašajo: Ob reki Bng severozahodno od Buska so vzsJe naše čete pri Bcrcwla-nyju neko rusko opirališče. Na vsej ostali bojni črti na severovzhodu tudi včeraj nt bilo nobenih bojev. Položaj je nespremenjen. Namestnik načelnika general, štaba: pl. Hofer, fml. NEMŠKO URADNO POROČILO. Nemški uspeh ob cesti Suwalki-»KaL-varija. Berlin, 12. julija. Veliki glavni stan: Na vzhodnem bojišču so vzele naše čete z naskokom ob cesti Suwalki— Kalvarija pri Lipini sovražne predpo-stojanke v širini 4 km. Na jugovzhodnem bojišču je položaj pri nemških četah neizpremenfen. Najvišje vojno vodstvo. PRESTOLONASLEDNIK POROČA CESARJU. Dunaj, 12. julija. (Kor. ur.) Nadvojvoda Ivarol Franc Jožef je došel iz stana višjega armadnega poveljstva na Dunaj, da poroča Njegovemu Veličanstvu cesarju. RUSKO URADNO POROČILO. Graš.ki listi priobčujejo naslednje ru-iko uradno poročilo z dne 10, julija: Pri Savlih, zahodno od Njemena, ob narevski fronti se ni nič važnega izpremenilo. Ob Bobru je poizkušal sovražnik ob reki navzdol od Osovjeca pri vasi Bojostovvo napraviti most. Naša artiljerija pa je porušila most. V dolini Pisze smo se polastili sovražnega letala. Pri Przasznyszu se je vršil živahen artiljerijski boj. V smeri proti Bo-lymovu pri vasi Humin se je sovražniku posrečilo napredovati. Mi smo obdržali svoje postojanke. Pri Ljublinu se je naša ofenziva razširila na celem prostoru od pritoka Por-Lipa do nekega potoka južno od Bychawe. Sovražnik se dalje umika. Da bi nas zadržal, se je posebno trdovratno upiral pri višini 118 južno od wasi Wil-claz-Gorny. Med Bychawo do zahodnega Buga ni bilo nobene operacije, izvzemši napad nekega nemškega polka pri vasi Maslomenha, katerega smo odbili. Ob Bugu, Zlati Lipi in Dnjestru ni nobene iz-premembe. Naše patrulje na celi fronti poizvedujejo. Pri tem so tekom 24 ur ujele nekaj sto sovražnikov. Pri nekem brezuspešnem napadu na vas Kupča ob Bugu je pustil sovražnik pred našo fronto okroglo 500 mrtvih in ranjenih. 1800 KM DOLGA FRONTA, Krakov, 12. julija. »Nowa Reforma« piše: Fronta Savli—Zaleščiki je dolga 1600 km; če računamo po dva vojaka na meter, bi bilo za obrambo te črte potrebnih 3,200.000 mož. Če se potisne Ruse iz Poljske, bi bila fronta komaj 400 km dolga, tako da bi se lahko obilo čet porabilo na drugih bojiščih. BOJI OKOLI KRASNIKA. Iz vojnega poročevalskega stana se poroča: Z močnimi silami severno od Kras-nika proti našim prodirajočim četam izvedeni ruski protinapad, kakor se zdi, ni opravičil ruskih pričakovanj. Naše čete so se le nekoliko umaknile in tako zravnale bojno črto. Če bodo sedaj, ko ruski napadi ponehavajo, napravili nov prodiralni poskus, ali če se jim kljub močnim rezervam ne bo posrečilo izvesti močnih protisunkov, se bo kmalu pokazalo. Vsekako so avstrijske čete svojo namero, da drže višine pri Krasniku kot kritje dosedanjih pridobitev, mogle rešiti tako, cla nadaljni razvoj akcije kljub velikim ruskim silam ne more biti dvomljiv. BOJI PRI ZLATI LIPI. Budimpešta. »Az Est« poroča: Južno-vzhodno od Lvova je ob Zlati Lipi splošno mirno. Le boji s topovi začasno prekinejo mir. Kdor pozna ozemlje ob Zlati Lipi, umeva, zakaj so Rusi tu na vzhodnem bregu žc dlje časa gradili močno obrambno črto, da pod njeno obrambo iznova urede svoje poražene armade. Gričevje severno se, če sc primerno utrdi, težko premaga. Od Rzczanyja navzdol je ozemlje preglednejše. Tu podpira deloma pomočvirjena nižina reke obrambo. BOJI OB BESARABSKI MEJI. Črnovice, 12. jul. Ob besarabski fronti so Rusi zopet z velikimi silami poizkušali dobiti avstrijske postojanke, pa so bili zopet z najtežjimi izgubami odbiti. Rusi so se tudi tu poslužili vojne zvijače. Poslali so k avstrijskim jarkom v kmete preoblečene vojake. Ko so Rusi došli v bližino jarkov, so pričeli metati ročne bombe, nakar so za njimi naskočili oboroženi Rusi. Avstrijske čete so napad opazile in ga hrabro odbile. LETALSKE BOMBE. Črnovice, 12. julija. Ruski letalci so tudi včeraj obiskali naše fronte v Bukov.ini in Črnovice. En lctalec je metal bombe v bližino našega letališča, ki so pa zgrešile svoj cilj in niso razpočile. Naši letalci so pobrali te bombe, pritrdili nanje lističe z napisom, da te bombe niso pošteno mišljeno darilo, ki se jih ne more sprejeti in so vrgli te bombe v sovražni tabor. RUSKA BRAMBA. Ženeva, 10. julija. Lyonski listi zatrjujejo, da je zadnjo rusko ofenzivo med Vislo in Bugom sklenil vojni svet, ki se je nedavno vršil. Navzoč je bil sam car in je zahteval, da se Rusi branijo do skrajnosti. Čete ob Dniestru naj zaenkrat ostanejo na svojem mestu, da varujejo Besarabijo. Med Krasnikom in Lublinom mora priti odločilen udarec. Če izgubi ruska armada, potem se mora držati trdnjavsko črto Varšava— Brest Litowsk — Kovno. Strokovni list »Guerre Mondiale« govori o možnosti, da se bodo Rusi resno branili na fronti Visla — Bug. Dosedaj je ruska protiofenziva na tem mestu objela samo eno šestino prostora. Pri razmotri-vanju medsebojnih prednosti in neugodnosti izvaja, da je imel veliki knez že dva meseca časa, da to postojanko temeljito pripravi in iz nje ustvari novo strategično podlago, dočim zaveznikom v zavarovanje manjka reka, ki bi jih varovala. List pravi, cla se na vsak način pripravlja velika akcija, ki bi morda znala biti odločilna in ki je najbržc še edino upanje velikega kneza, da se izogne popolnemu polomu. »Nov/oe Vremja« pa piše, da ruska armada ne ostane na pol pota in da ji ni dovolj, da se nemška armada umakne za kakih 60 do 70 vrst od glavnih opirališč in železnic, ampak se sama umika in skuša sovražnika zvabiti bolj globoko v deželo. Da ruska armada noče bitke na črti Viš-nica — Pora — Hučvi. sloni na globokoum-nem strategičnem preračunjenju. VARŠAVA IN IVANGOROD BOSTA OBLEGANA. »Reichspost« ima iz Curiha dne 11. t. m.: Nevtralni »Tagesanzeiger« poroča iz vzhodne fronte: Splošen položaj na gališko-poljskem bojišču še ni odločen, toda ugoden izid za zavezniške armade je gotov. Rusi. so menda poslali 300.000 mož rezerve v ta brezupen boj. Poročila iz ruskih virov preko Pariza jasno kažejo, da pripravljajo francosko in rusko javnost na obleganje Varvaše in Ivangoroda. RUSKI NEUSPEHI. Stockhoim, 12. julija. »Reč« izvaja: Ruskih neuspehov niso zagrešile hrabre ruske čete, marveč vztrajnost in trdovrat-nost sovražnika, ki je podoben s svojo premočno artiljerijo razdirajočemu plazu. Vse dosedanje akcije so po svojem značaju delna podjetja. Odločilne bitke v tej vojski sploh še ni bilo in skoraj bi morali misliti, da je tudi ne bo, ker kar se ni posrečilo elitnim četam, ki so se vojskovale začetkoma vojske, se tudi sedanjim rezervam ne bo posrečilo. Pomisliti se pa mora, da razpolaga Nemčija še z 9, Avstrija pa s 6 do 7 milijoni za vojsko sposobnih mož. Kljub izgubam se sovražna armada ni zmanjšala, marveč podvojila, VELIKA RUSKA PROTIOFENZIVA? Geni. Francoski listi pričakujejo veliko ofenzivo na bojni črti Visla— Bug, kjer je preostalo velikemu knezu Nikolaju 8 tednov časa, cla uredi obrambo. Letošnja ruska vojska je od tega odvisna. Genf. Lijonski listi poročajo, da je zadnji ruski vojni svet v carjevi navzočnosti, ki je zahteval najskrajnejši odpor, sklenil ofenzivo med Bugom in Vislo. Med Krasnikom in Lublinom mora pasti odločen udarec. Curih. »Tagesanzeiger« piše: Splošen položaj na gališko poljskem bojišču še ni odločen, a ne more sc več dvomiti na ugodnem uspehu za zvezni osrednji državi. Rusi so baje vrgli v brezupen boj 300.000 mož novih rezerv. RUSI SO HOTELI RAZSTRELITI LVOV-SKI GRIČ »LUBIJNSKA UNIJA«. Krakov, 11. julija. Listi poročajo iz Lvova, da so Rusi pred svojim odhodom iz gališkega glavnega mesta poizkusili razstreliti grič »Lublinska Unija«, ki nadvla-duje mesto. Napravili so več min in jih zažgali, a učinek je bi! neznaten. Grič so bili napravili na prizadevanje bivšega predsednika poslaniške zbornice dr. Smol-ke, ki je nosil tudi večino stroškov; kadarkoli jc prišel Smolka v Lvov, je lastnoročno dovažal na gfič zemljo in kamenje ter tako dejansko sodeloval pri zgradbi narodnega spomenika. OPUSTOŠENJA V MESTU ZARSZYN. Krakov, 11. julija. »Gios Narodu« poroča: Glavni trg v mestu. Zarszyn je podoben le- še razvalini. Med drugim sta težko poškodovani tudi mestna hiša in cerkev. Požar jc upepelil 236 hiš. O priliki bojev je bilo ubitih 36 oseb. V eni sami kleti je granata ubila 9 oseb. RAZŠIRJENJE KOLERE V RUSKI VOJSKI, Krakov, 11. julija. »Kuryer Lwowski« poroča, da divja v ruski vojski kolera, ki tudi pozimi ni prenehala. Ker so se zanemarile zdravstvene odredbe, se je sedaj kolera v ruski vojski strašno razširila. Namesto da bi na koleri obolele vojake pustili v oskrbi Rdečega križa, jih pa armada vlači seboj od kraja do kraja, s čemer se jc kuga raznesla in razpasla na vse strani, Nemško uradno poročilo. Delni nemški uspehi. Berlin, 12. julija. (K. u.) Uradno razglašajo: Na severnem rebu vrha 60 (jugovzhodno od Yperna) je bil del angleške postojanke razstreljen in pognan v zrak, Pobližnji boj ob zahodnem robu pri Souchezu napreduje dalje. Južno od Soucheza cb cesti Arras ležeče pokopališče, za katero je bilo veliko bojev, je zopet v naši posesti. Sinoči smo je po trdem boju zopet vzeli. 2 častnika, 163 Francozov je bilo ujetih, 4 strojne puške in en metalec min je bil zaplenjen. Pri Combresu in v gozdu Ailly je sovražnik včeraj po močni artiljerijski pripravi prešel k napadu. Na višini pri Combresu se je sovražniku posrečilo, da je vdrl v na še vrste; vrgli smo ga pa zopet ven. V gozdu Ailly se je sovražni napad zrušil še pred našo postojanko v našem ognju. Severno od višine Bau de Sapt smo del gozda očistili sovražnika. Pri Amerzweilerju (severozahodno od AItkircha) smo napadli sovražni oddelek v njegovih jarkih. Sovražno postojanko srno v širini 500 m popolnoma porušili. Naše čete so se nato po načrtu vrnile v svoje črte in vzele s seboj nekaj ujetnikov, ne da bi jih sovražnik nadlegoval. Najvišje vojno vodstvo. Francosko uradno poročilo, Pariz, 9. julija zvečer. V Belgiji smo vzeli pod ogenj napad na jarke, katere so si južnozahodno od Pilkema dne 6. julija osvojili Angleži. Naša in angleška artiljerija sta napad razpršila s težkimi izgubami. Med Angresom in Souchezom je sovražnik danes zjutraj iznova napadel naše postojanke nad cesto Bethumne-Arras, pa smo ga zavrnili. Severno od kolodvora v Souchezu so nam Nemci z ljutim protinapadom hoteli iztrgati včeraj osvojene jarke, pa so vzeli od 800 m fronte samo 100 m, V odseku Quennevieres boj zračnih topov in ročnih granat. Na desnem bregu Aisne pri Noyonu boj min za nas ugoden. V Champagni smo pred utrdbo Beau Sejour z minami zelo poškodovali nemške jarke. Med Mozo in Mozelo silovito streljanje. »Temps« graja francosko armadno vodstvo. — Kje so rezerve? Ženeva. »Temps« pravi v svojem razmišljanju o vojaškem položaju, da rezerve ne pridejo nikdar pravočasno. Vojaki morajo biti gotovi, da bo armadno vodstvo pravočasno poslalo pomoč. List navaja za svarilen zgled bitko pri Spichernu, kjer so štiri divizije 3. armadnega zbora brez dela čakale nadaljnih povelj., med tem ko so njihovi tovariši brez koristi krvaveli. Sedanje armadno vodstvo mora uresničiti izrek velikega Condeja, ki je vojakom pravil: »Ne glejte nikdar nazaj, ampak slepo udarite naprej, ne bodo vas pustili samih.« »Temps« poudarja, da bodo samo s tem izrekom imele grozne krvne žrtve nekaj koristi Vojni svet v Calaisu. Scheweningen, 12. julija. Zadnji veliki vojni svet v Calaisu, kateremu je predsedoval Joffre, se je vršil vsled vesti, da namerava Nemčija koncem julija poslati na zahodno fronto milijon svežih čet, da izsili Calais in Verdun, Kitchener je izjavil, da nova angleška ojačenja ne morejo priti na zahodno fronto. Vojni svet je sklenil večja premikanja čet na Flandersko in v Ar-gone. Japonske krogle Angliji. Curih. Iz Tokija poročajo tukajšnji listi, da se japonska vlada pogaja z angleškim municijskim ministrstvom o veli- kih dobavah iz japonskih arzenalov Angliji. Švicarski uvozni trusl, Bern, Švica obvešča redno Nemčijo in Avstrijo o dogovorih z Anglijo in s Francijo o švicarskem uvoznem trustu. V Bernu sodijo, cla se bosta ob uvozu v Švico tudi Nemčija in Avstrija lahko posluževali uvoznega trusta, o katerem sodijo, da je zagotovljen. Turčija v vojski. POROČILO TURŠKEGA GLAVNEGA STANA. Carigrad, 12. julija. (K. u.) Glavni stan 10. julija: Na kavkaški bojni črti je poizkušal dne 3. julija na desnem krilu blizu meje neki sovražni kavaierijski polk napasti neki naš oddelek, ki je vzel in zasedel neko viadajočo višino. Sovražnika smo odbili nazaj in smo mu zadali težke Izgube. Na dardanelski bojni črti pri Ariburnu in pri Sedil-Bahru se ni nič zgodilo. Anatolske baterije so uspešno obstreljevale sovražni tabor pri Tabekurnu v okolici Sedil-Bahi a in neko korakajoče pehotno četo. Popoldne je izbruhnil v okolici Takeburnu požar. Od časa do časa so se čuic tudi, eksplozije. Boji v južni Hiriki končni »Information« piše: Žaloigra v Nem« ški jugozahodni Afriki je končana. Skoro eno leto odrezana od svoje domovine se je mala nemška garnizija, ki je bila vsled številnih bojev že itak decimirana, končno morala udati angleškim Afričanom. Nemška jugozahodna Afrika, ki je večja kot poldruga nemška država, je s tem osvojena in bo šele po miru zopet oproščena* Najbrže bodo sedaj južnoafriške čete poslali v Evropo. Vrhovni poveljnik na angleški strani je bil Louis Botha, nekdanji višji general transvalske armade. Časi sf izpreminjajo. London, 12. julija. (Kor, urad.) »Mor-ningpost« poroča 7, t, m. iz Washingtona: Četudi oficielni le ogi v Washingtonu o vsebini nemške note sodijo pesimistično in se nekateri listi razburjajo, ne more biti brez dvoma govora o prekinjenju diploma-tičnih zvez med Združenimi državami in Nemčijo. Gouzeles imM Melie. Washington, 12. julija. (Kor. ur.) Pristaši Carranze v Veracruzu so včeraj cficielno sporočili ameriškemu konzulu, da je general Gonzeles zasedel Mehiko. Požari in ferezpeselnosl v Ameriki. Haag, 11, julija, Iz Washingtona se po» roča, da je vsled požara v Colonu (Panama) ostalo brez strehe 15.000 ljudi. —> Nadaljna vest iz Washingtona javlja, da je po zadnjem izkazu delovnega urada naraslo število brezposelnih v zadnjih dveb mesecih na 50.000 oseb. Dnevne novice. — Vojaška napredovanja. Naslov in značaj majorja je podeljen stotniku »izven službe« Poljancu, Za stotnike so imenovani nadporočniki: Rojnik, 27. dom. p.; Večaj, 10. dom. p.; Ukmar, 3. dom. p.; Majetič, 3. dom. p,; Neschmach, 27. dom, p.; Majcen, 27, dom. p.; Orehek, 27. dom, p.; Benkovič, 23. dom. p. in Wisiak, 26, dom. p. Za nadporočnike so imenovani po* ročniki: Marčič, 8, dom, p.; Živny in Ko-kalj, oba pri 26. dom. p.; Prešern, 26, dom, p,; Benda, 4. dom, p.; Schiller, 27, dom. p.{ Agricola, 26. dom. p,; Lindtner, 26, dom« p.; Lampl, 27. dom. p,; Podlesnik, 4, dom, p.; Murecker, 27. dom. p.; Havliček, 27, dom. p. Za poročnika je bil imenovan pra-i porščak 26, dom. p. Jurko, Za nadporoč* nika sta bila imenovana poročnika 26, dom. polj. top, divizije Gad in Peček, — Vojno odlikovanje. Štabnemu zdravniku g. dr. Rudolfu T r c n k 1 e r, poveljniku vojne bolnice 9/3, podelil se je vitežki križec Franc Jožefovega reda na traku vojaškega zaslužnega križca. Štabni zdravnik dr. Trenkler bil je do leta 1914, prideljen okrajnemu dopolnilnemu povelj« stvu v Ljubljani kot polkovni zdravnik. + Ali bi bilo to odrešenje? Praška »Union« piše: »Kaj bi bil Trst, to največjo pristanišče in posredovalec vnanje trgovine monarhije, ako bi izgubil zaledje?! Mal primer za to daje Solun, ki je bil skozi stoletja emporij trgovine na jugovzhodu. Le nekoliko let jc minulo, odkar so mu pred vratmi postavili carinsko mejo — in že se je njega prebivalstvo skrčilo na polovico. Kaj bi pomenjalo danes italijansko dosoodstvo v Istri in Dalmaciji? Iztrgani bi bili iz zveze z monarhijo, ki jima nudi pogoje za razvoj. Odtrgani ne le od monarhije, ampak tudi od zaledja, gospodarsko in narodno enakega, čegar zveza je za nju povspeševalno sredstvo. Tako »osvo-bojenje« — kakor zveni ta fraza — ne bi napravilo iz tega ozemlja nič drugega, nego — bodi nam odpuščena trda beseda — evropsko Tripolitanijol No, poskrbljeno je za to, da se drevesa ne povspno do neba. Ali praznih rok vendar ne ostanejo Italijani! Dobe mednarodno komisijo de dette publique ir — angleške komisarje v carinskih uradih. A to jim ne bo v škodo — se vsaj nauče pravega gospodarstva.« -j- »Domačin« naznanja, da list za časa vojne ne bo izhajal. — Posojilnica v Rovinju posluje odslej v Pazinu in se poslužuje za izplačevanje vlog »Jadranske banke«. — Ogrska letina. Ogrski korespon-denčni urad je objavil poročilo, v katerem se svari pred velikim optimizmom glede na poročilo ogrskega poljedelskega ministrstva o letošnji žetvi. — Ne pošiljajte ranjencem in vojaškim bolnikom darov v Ljubljano! Zakaj v ljubljanskih bolnicah ostanejo z bojišča prispeli vojaki samo kakih pet dni, da se nekoliko okrepe in da se pokaže, ali niso morda nalezljivo bolni. Po preteku tega roka pa odpravijo vsakogar, če le ni prenevarno ranjen ali bolan, daleč proč v notranjost države, kjer ga sprejme ta ali ona bolnica v stalno oskrbo. Kam pride kdo, se odloči šele onstran Zidanega mosta, kjer posluje vojaški urad za porazdeljevanje ranjencev in bolnikov. Ta urad se mora ravnati po trenotnih razmerah v posamnih bolnicah, s katerimi razpolaga, in ukrepa stoprav tedaj, ko je vlak z ranjenci in bolniki iz Ljubljane prispel na porazdeljevalno postajo. Spričo te uredbe nihče v Ljubljani ne ve vnaprej, kam pride ta in oni ranjenec ali bolnik, navadno tudi poveljstva tukajšnjih bolnišnic ne. Kam je kdo prispel za stalno, o tem dobe svojci dotičnika uradno obvestilo od poveljstva bolnice v zaledju takoj po njegovem sprejemu v bolniško oskrbo, ne prejemajo pa takih obvestil tukajšnje bolnice, ker bi jih takšna obveščevalna služba preveč obremenjevala. Zato pa: Ne pošiljajte ranjencem in vojaškim bolnikom darov v Ljubljano! Kajti večinoma prispo te pošiljatve v bolnico stoprav tedaj, ko naslovljenca že davno ni več v njej. Jestvine se zaradi poletne topline izpridijo domalega vse, da jih je treba kot nerabne ali celo za zdravje opasnr j uničiti, kar se dan na dan izvršuje kupoma, druge pošiljatve, zlasti denarne, pa romajo iz urada v urad, iz kraja v kraj in povzročajo nebroj potov in pisarij, predno dospo naslovljencu v roke, ako ne morajo končno morda celo nazaj k odpošiljalcu. Zato potrpite, svojci, da dospe vaš miljenec v zaledje in v bolnico, kjer bo ostal dalje časa, pa mu pote pošljite, kar ste mu odmenili za priboljšek. Tedaj bo vašo po-šiljatev gotovo in točno prejel, v Ljubljani pa najbrž ne. — Padli junaki. Kakor nam poroča ,ojni kurat Leopold Turšič, so pri 27. domobranskem polku meseca maja in junija padli sledeči: Adamič Matej, občina Kom-polje; Batič Avgust, občina Osek-Vitovlje, Goriško; Bendl Avgust, Katschitz na Češkem; Benet Josip, občina Radeče na Gorenjskem; Berginc Franc, Kobarid; Ber-tozzi Luigi, Villa Vincentina, Goriško; Bo-sco Angelo, Chiopris, Goriško; Collorig Anton, Dolenje pri Gradiški; Filibek Adolf, Dunaj; Gros Anton, Leskovec pri Litiji; Hafner Miha, Stražišče pri Kranju; Hribar Ivan, Sv. Križ pri Kostanjevici; Humar Ciril, Osek-Vitolje na Goriškem; Jenko Iv., Mavčiče pri Kranju; Jeras Alojzij, Smlednik; Job Josip, Červinjan; Keržič Franc, Zagorje ob Savi; Knafelc Anton, Birčna vas pri Novem mestu; Komač Miha, Soča pri Tolminu; Kovačič Ivan, Sv. Lucija pri Tolminu; Kozjek Franc, Polhov Gradec; Kralj Alojzij, Polšnik pri Litiji; Kuhar Josip, Kostanjevica; Kuntarič Josip, Sv. Križ pri Kostanjevici; Luznar Miha, Cerklje pri Krškem; Murn Josip, Ajdovec na Dolenjskem; Pajnter Urban, Grahovo pri Tolminu; Pavlič Anton, Jesenice na Gorenjskem; Pergar Franc, Dol. Otlica na Goriškem; Pivk Ivan, Oslica na Gorenjskem; Prudič Franc, Cerkvica; Rupar Anton, Zmince pri Skofji Loki; Sivec Josip, Libušnje na Goriškem; Stres Miha, Kobarid; Strel Ivan, Dobrepolje; Tomšič Josip, Velike Lašče; Verlič Ivan, Ilovka pri Kranju; Vodeničar Josip, Kostanjevica; Vozel Franc, Št. Lam-bert pri Litiji; Zadel Franc, Leskovec pri Litiji; Zevnik Valentin, Mavčiče; Zupan Franc, Breznica; Zupančič Peter, Drtija pri Moravčah; Žibert Ivan, Bučka na Dolenjskem. — Goriška zdravnika dr. Roje in dr. Thoma sta se naselila za čas vojne na Bledu, kjer prejemata tudi bolnike, ker sta domača zdravnika odpoklicana k vojakom. Prvi stanuje v vili Klarman, drugi v vili Olivotti. Vest bodo zlasti primorski begunci z veseljem pozdravili. Na Bledu je ietos vse polno stanovanj prav poceni na razpolaganje, dasi tujci po malem prihajajo, ker uvide.vaio, da sovražnik čez hribe ne more. — Iz Vipave. Na Vipavskem je ponavadi. Soseda se preveč ne bojimo. Ljudje so mirni in opravljajo pogumno poljska dela. Ves sadež izredno lepo kaže. Vino ima izredno ceno in ga je sploh težko dobiti, Sovražniki so še daleč, daleč ocl Vipave. In če jim je ob bistri Soči vroče, bi jim bilo še veliko bolj ob sivem Nanosu. — Umrl je v Šmartnem pri Litiji dne 11. julija g. Ivan B r e z n i k a r, bivši večletni župan in načelnik »Hranilnice in posojilnice«, mož krščanskih načel in krepkega značaja. Naj počiva v miru! — Ivan Nep. Vidmar, župnik-dekan iz Bovca, se je nastanil v Št. Vidu pri Domžalah, pošta Lukovica, kjer upa stalno bivati do časa omogočene vrnitve v Bovec. — Krasno cerkev v Št, Andrežu so laške granate, kakor poroča goriški »Novi Čas«, precej poškodovale. Pri kapucinski cerkvi v Gorici da je ena razrušila dva okna v molivnici. — 600 slovenskih beguncev iz Podgore je v Ruprechtshofenu, okraj Melk na Nižjem Avstrijskem. — Ranjeni so bili na italijanskem bojišču: rezervni poročnik dr. Franc Sitha-clolnik, rezervni kadet Ferdo Polak, oba iz Kranja, in rezervni poročnik Valentin Eržen iz Zgornjega Bitnja pri Kranju. —• Na severnem bojišču je bil ranjen kadet Alfonz Završnik, učitelj v Ribnici. Zadet je bil v trebuh in se zdravi v Kolomeji. — Iz ruskega ujetništva se oglašajo in pišejo. Enoletni prostovoljec Frančišek Mačkovšek je pisal prijatelju v Ljubljani: »... iz opustošene Galicije se vozimo preko prostranih ruskih ravnin. Danes (20. junija) smo v Kijevu, ki je Rusom to, kar Turkom Meka. Kijev je jako lepo mesto. Godi se mi dobro. Prijateljski pozdrav vsem prijateljem in znancem. — Alojzij Šetina se je oglasil svojcem v Št. Vidu pri Ljubljani iz Petropavlovska v Sibiriji, Alojzij Markuta pa iz Taškenta v Turkestanu svojim ljudem, ki bivajo v Čadovijah pri Kranju. Nadalje so se oglasili iz vojnega ujetništva na Ruskem: Franc Pire iz Kahte v Turkestanu, Franc Kirar iz (nečitljivo) svojcem, bivajočim v Hrvatskem Brodu pri Raki na Dolenjskem, Jernej Dolar se je pojavil čez dalj časa iz Samarkanda svoji ženi in otrokom, ki bivajo v Tučni pri Kamniku ter Zaplotnik Andrej iz Skobe-leva svojcem v Kokri nad Kranjem. — Deset sinov v vojski. V Špitaliču pri Kamniku živi posestnica vdova Alojzija D r o 1 c. Ima deset sinov, ki so vsi vojaki. Osem sinov je na bojišču. O dveh sinovih, ki sta služila pri 7. lovskem bataljona, že od jeseni ni nobene vesti. — Ženska izvoljena za župana. Rotterdam, 11. julija. Iz Newyorka se poroča: V Freeportu (Illinois) je bila za župana izvoljena gospa A. R. Canfield. Prvo občinsko sejo je otvorila z molitvijo in izjavila, da bo vsako sejo tako začela. Njena imenovanja v mestno in okrajno službo so pa bila razen dveh odklonjena, kar priča, da ima mestna načelnica močno opozicijo proti sebi. Načelnica je takoj začela oster boj proti alkoholizmu ter kratkomalo odbila vse prošnje za nove gostilniške licence. Gostilničarji so prisiljeni točiti brezalkoholne pijače. To je pa voda na mlin gostilničarjev zunaj mesta, ki so meščanom preskrbeli poceni vožnjo do svojih gostiln, ki so sedaj vedno polne. U*r