61
Slovensko slovstvo.
Slovenska Vila je pridna. Ni davnej, kar smo svojim bravcom veselo novico oznanili, da gosp. Cegnar bo po narocilni poti izdal zbirko svojih pesem, po kterih so pri-jatli domače poezije že gotovo tako obilo segli, da bojo za-
gledale kmali beli dan, — in že moremo spet povedati, da tudi gospod Miroslav Vil h ar bo izdal iz bogate svoje zbirke zvezek slovenskih pesem, ki jih bo — tega smo si svesti — občinstvo radostno sprejelo. Natiskujejo se že v Milicovi tiskarnici in utegnejo biti kmalo gotove. Iz mičae zbirke po zapopadku zelo različnih pesem smo si izbrali dve, ki ju bomo — danes eno, drugi pot drugo — podali častitim bravcom za pokušnjo.
Zupan.
Postava zverinam je nova podana, Zatoraj si volijo urno župana; Pa kaj jim volitve koristile so. Na verbi nam sraka razlaga tako:
Zberejo medveda; al medved je merha, Zarobljen in kosmat od pete do verha; Budil z godernjanjem prezgodaj jih je, In s tacami sodil, pravično al ne.
In koj se oglasi jih sto:
„Le-ta nam županil ne bo!"
Zbero si jelena; pa on rogovili, Prevzeten povsod med pervake se sili; Z rogato glavico je pač darovan, Al v glavi ošabni je malo možgan.
In spet se oglasi jih sto:
„Le-ta nam županil ne bo!"
Zbero si rujavca. iz šume lesjaka, Na kterem krivična je sleherna dlaka; Kupaval je sam in prodajal je sam, Da z ljudsko kervjo si napolnil je hram.
In spet se oglasi jih sto:
„Le-ta nam županil ne bo!"
Zberejo si zajca; al zajec neveden Za skerb in čast domovinsko ne vreden Ni poznal postave, se slednega bal, Ponoči je kimal, podnevi je spal.
In spet se oglasi jih sto:
„Le-ta nam županil ne bo!"
Zberejo si kosa po tem gospodarja, Al kos pa prezviti povsod se ukvarja; Zvižgaval jim vedno iz enih je strun, Skoz okence vsako potikal je kljun.
In spet se oglasi jih sto:
„Le-ta nam županil ne bo!"
Zberejo si osla; pa osel zabiti, Nobene po všeči ni znal oberniti; Z ušesi le miga in v prahu leži, Pa kjer se povalja, tam dlako pusti.
In spet se oglasi jih sto:
„Le-ta nam županil ne bo!"
Zberejo si palčka; al on je skakavcek, Natihoma leta priliznjen hinavček. Zverine je dražil, unemal prepir, Pobegnil iz lože je ljubljeni mir.
In spet se oglasi jih sto:
„Le-ta tud županil ne bo!"
Od tadaj zverina, tako zapeljana,
Po svetu širocem si išče župana;
Če pravega bo pripeljala na dom,
Prijatli! poročil al pisal vam bom!            Mir. Vilhar