IX. tečaj.	V Gorici, 1889.	4. zvezek.
Advent.
Zopet se bliža advent, čas pokore in tihega, svetega vejila. Advent nas z raznimi pobožnimi navadami katoliške cerkve sPominja 4000 let, v keterili so ljudje željno pričakovali obljub-Ijenega Odrešenika sveta. V adventnih nedeljah se opravlja daritev svete maše v vijolični barvi. Ta temna barva nas spodnja, da nam je pervi greh zaperl vrata nebeška in da nam je mogel odpreti le obljubljeni odrešenik. Po cerkvenih postavah molčijo orgije pri peti maši pervo, drugo in četerto ad-Ventno nedeljo -, tudi to nas spominja, da je bil pred Kristusovim r°jstvom čas žalosti. V vseh štirih adventnih nedeljah se po Celem svetu ne sliši glorije pri sv. maši, razun ako pade praz-’dk brezmadežnega spočetja Marije Device ali cerkvenega pa-*r°ha na drugo, tretjo ali četerto nedeljo, in kjer se obhajajo 2oi'nice tudi v teh nedeljah z dovoljenjem rimskega sedeža. Glo-% pomeni veselje ; kako bi se mogla peti pesen veselja pred Kristusovim prihodom ? Serčnega zdihovanja po Zveličarji nas opominjajo tudi zornice, keterili maša se začne z besedami Izaija taroka: „Rosite ga nebesa od zgoraj in oblaki dežite pralnega; odpre naj se zemlja in naj rodi Zveličarja." (45, 8.)— Zveličar je prišel na svet, nas je odrešil in potem je šel v
— 98 —
nebesa, kjer sedi na desnici Boga Očeta, od ondot bo prišel so~ dit žive in mertve. Tega drugega Kristusovega prihoda nas spominja sv. cerkev v evangeliji pervo adventno nedeljo in obra-ča naše misli na drugi svet, v večnost. Ako premišljuje grešnik večnost, na kaj bi mislil, če ne na pokoro ? Ravno zato imamo v adventu post vsako sredo in petek, kvaterno soboto, pred božičem in v našem cesarstvu tudi pred praznikom čistega spočetja Marije Device. Ne posti se pa samo v jedi, očisti tudi svoje serce in prenovi se v duhu, da te ne zadenejo Jezusove besede •-„Resnično vam povem, ako ne bo obilniša vaša pravica, kaker pismarjev in farizejev (ki so se tudi postili vsak tjeden), ne poj-dete v nebeško kraljestvo.1* Mat. 5, 20.
Advent je tudi čas tihega in svetega veselja. Ako pričakujemo Gospodovo rojstvo kaker judje v starem testamentu, ali nas to ne bo razveselilo ? Marija, Mati božja, nam rodi tako-rekoč vsako leto Jezusa, ni to za nas veliko veselje ? Tega veselja nas spominja sveta cerkev v adventnem času z zornica-mi Kako veselo hiti staro in mlado k zornicam ! Ginjen j® človek, ko stopi o zori v razsvetljeno cerkev in ko sliši lepe jad-ventne in vesele Marijine pesni. In ko moliš veseli del rožnega venca, te ne gane in z veseljem ne napolni skrivnost : Keterega si Devica od sv. Duha spočela ? Advent je tedaj za pobožnega kristijana vesel pa tudi ob enem tih čas. Nahajamo mej SD' venci kraje, kjer ves advent ne boš slišal ne žvižganja ne petja-Ta lepa in posnemanja vredna navada se pa zmirom bolj opušča-Udje tretjega reda, skerbite, da jo bo deržala vsaj vaša družina-
Razun zornic imamo v adventu še druge pobožnosti. Ta omenimo le dve, ketere so obdarili papeži z odpustki, namreč-devetdnevnico v čast čistega spočetja Marije Device in pa de' vetdnevnico v čast Kristusovega rojstva. Gdor skesan in pobožno opravlja pobožnost na čast čistega spočetja Matere božje devet dni pred praznikom njenega, čistega spočetja, ali kederkoli mej letom, prejme za vsak dan devetdnevnice 800 dni odpustka popolni odpustek mej devetdnevnico ali pa keterikoli dan izmej osem dni po dokončani devetdnevnici. Za popolni odpustek se tirja spoved, obhajilo in molitev po obhajilu za sv. cerkev in papeža *). Za to in sledečo devetdnevnico si molitve lahko sa01
*) Pius IX. 5. Jan. 1849.
Zbereš, samo da so poterjene od škofa*). To devetdnevnieo lahko opravljaš ali sam ali pa z drugimi skupno v cerkvi.
Ravno teh odpustkov se moreš vdeležiti, ako opravljaš de-“vetdnevnico na čast Kristusovega rojstva devet dni pred božičem ali pa kederkoli mej letom. Ta devetdnevnica se opravlja Ttaker na čast čistega spočetja Matere božje.
H koncu naštejemo še razne odpustke, keterili se morejo "vdeležiti v adventu eni ali drugi.
Udom tretjega reda so podeljeni v adventu ti le popolni odpustki : na praznik čistega spočetja Marije Device in na bo-2ič obakrat z vesoljno odvezo ; keder imajo mesečni shod in en-krat v mesecu, keder je komu drago.
Udje roženkranske bratovščine se morejo vdeležiti popolnega odpustka te dneve: 1. decembra, ker je mesečna nedelja; na Praznik čistega spočetja Marije Device, na božič in na zadnjo Nedeljo tega meseca. (Beringer, Ablàsse pag. 696. Marien-Psalt. 1888). Udje živega rožnega venca imajo popolni odpustek 15. decembra, to je letos tretjo adventno nedeljo, in na božič (Marien-Psalter 1888. Beringer. pag. 709).
Udje škapulirske bratovščine imajo popolni odpustek 8. in decembra; terja se spoved, obhajilo in molitev po navadnem Pomenu v cerkvi te bratovščine in ako je ni v njih krajih, v domači farni cerkvi. (Beringer pag. 725.)
Udje bratovščine presvetega Serca Jezusovega : popolni odpustek pervi petek ali pervo nedeljo v mesecu, in enkrat kete-**oli dan v mesecu ; pogodbe so : spoved, obhajilo in molitev i10 Papeževem namenu. (Beringer pag. 669.).
Udom bratovščine vednega češčenja presv. Rešnjega Telesa J_e Podeljen popolni odpustek : 3. 8. in 27. decembra, ako obišče-1° svojo farno cerkev in molijo po namenu sv. očeta; tisti dan, imajo udje mesečno skupščino, če so pri sv. maši in nauku ; ■' derži ud mesečno uro ; pervi četertek in pervi petek v me-8ec« in še enkrat keterikoli dan v mesecu. (Beringer pag. 644.)
— A. —
*) S. I. C. 26. Nov. 1876.
100 —
Življenje svetega Lovrenca Brindiškega.
IV. poglavje.
V stanovi per ve kapucinske samostane po avstrijskih deželah in Češkem; gre s cesarska vojsko na Turka in premaga; spreoberne več krivovercev na Bavarskem.
1. Jako žalostni časi za katoliško cerkev so bili v 16. stoletji po avstrijskih deželah. Hitro kaker blisek se je širila Lutrova krivavera. Temu se tudi ni čuditi, saj je vgajala vsem strastim človeške po grehu pervih starišev spridene natore. Pa Bog nig* dar ne zapusti svoje neveste, katoliške cerkve. ^ najhujši stiski jej pošlje može, ki stavijo takim krivim veram močan jez. V 15. stoletji si je bila izbrala božja previdnost Janeza Kapistrana za svoje orodje, v 16. stoletji Pa Lovrenca Brindiškega. Oba sta bila sinova sv. očeta Frančiška. Koliko samostanov je po raznih avstrijskih deželah vstanovil Janez Kapistran, je znano bravcem našega časopisi V tem poglavji pa hočem ob kratkem opisati, koliko dobrega je storil za naše dežele sv. Lovrenec Brindiški.
Vže obstoječi redovi niso zadostovali za boj proti razširja* jočenni se luteranstvu ; nastopila sta dva nova redova, jezuit' in kapucini. Kapucinski red so jeli spoznavati škofje 'n poslanci katoliških knezev na Tridentinskem cerkvenem zbora Nasledek je bil, da je avstrijski nadvojvoda Ferdinand sezida kapucinom leta 1593 v Inomostu pervi samostan. Predstojnik mu je bil provincijalj beneške pokrajine p. Janez iz Benedek kot generaljni komisarij. Njegov naslednik je bil sv. Lovrenea keterega so leta 1594 v Benetkah izvolili za provincijalja. Drugi samostan je vstanovil v Solnogradu nadškof solnogra^k Voljf Ditrih leta 1596. Bavarski vojvoda Maksimilijan je pa le ta 1600 v Monakovo na Bavarskem poklical
Ker je za tega časa slovel Lovrenec nadvojvoda avstrijski poznejši rimsko nemški papeža Klementa VIII., naj mu pošlje častitljivega moža nekoliko tovariši, da vstanovi v Gradcu in po družili krajih govih dežel samostane. Tej prošnji je papež rad vstregel ;
perve kapucine. Brindiški, prosil je cesar Ferdinand 1 '
— 101 —
je na papeževo povelje generaljni kapitelj poslal Lovrenca na Avstrijsko. Nadvojvoda Ferdinand je preprijazno sprejel svetega moža v Gradcu, odkazal mu prostor, kjer naj sezida samostan, in preskerbel vse potrebno. S tem je leta 1600 postavil Lovrenec Brindiški temelj kapucinski štajersko-ilirski provinciji, ketero so vladali do leta 1619. generaljni komisarji, tega leta Pa je dobila svojega provincijalja. Lovrenec jo je vladal kot generaljni komisarij od leta 1600—1608. Od svojega pričetka do današnje dobe je imela 98 provincijaljev. Novi redovniki so si stavili hitro samostane po raznih mestih na Štajerskem, Kolškem, Kranjskem i. t. d., tako v Celji 1. 1615., pri sv. Križi na Ipavskem 1643., v Kerškem 1. 1640., v Oelovci 1649., Novem Mestu 1. 1672., Loki 1707. leta in po družili mestih na Kranjskem. Do časa cesarja Jožefa II. je štela ta pokrajina 23 sa-^stanov. Ob tem času in pa za časa francoskih vojska je bilo zatertih več samostanov. Dandanašnji jih ima provincia še 13, ’n sicer 7 na Štajerskem, 6 pa po drugih slovenskih deželah.
2. Tudi cesar Rudoljf II. je slišal o gorečnosti kapucinskega lftda. ki je bil vže jako razširjen po Laškem in Francoskem. Zato je terdno sklenil, da hoče te redovnike tudi na Češko po-kjicati. da bodo delali proti krivovercem. — Pred kratkim je stopilo več laških knezev in vojvoda žojeski (Joyeuse) v ta red; ti možje so se zdaj bolj odlikovali sè svojimi čednostmi, kaker poprej sè svojim imenom. Tudi papež je red odlikoval. P. Anzeljm iz Monopolija je skozi devet let pridigoval s pravo aPostoljsko zgovornostjo na naj slavniši pridižnici sveta, pred l’aPežem in kardinali v Vatikanu. Potem je postal sam kardi-nali ; in sv. zbor je bil vesel, da je imel v svoji sredi moža, ki bil na čast temu častitljivemu zboru.
Cesar Rudoljf II. je po svojem poslanci pri apostoljski sto-Cl zvedel o zaslugah kapucinskega reda; zato je prosil sv. oče-a’ na,j pošlje nekaj redovnikov na Češko, da postane tudi ta ezela deležna dobrot, ketere druge deržave vže zdavnaj vživajo. legovo upanje ga ni goljufalo.
Capež Klement VIII. je bil zelo vesel te prošnje in jo ra-z°rtene generalju reda. Generalj je spoznal ko naj sposobnišega ^b'a Lovrenca za ta misijon. Ta predlog je bil všeč tudi pa-; saj je dobro poznal Lovrenčeve zmožnosti in čednosti, ^fecej je vejej Spisati pismo, s keterim je imenoval p. Lovrenca aPostoljskega komisarija za Češko.
— 102 —
Cesar je bil zelo vesel, ko je zvedel, da se mu je spolnila želja, ne tako pa apostoljski komisar sam. Zelo se je prestrašil, ko je slišal, kako službo in delo so mu naložili. Ni se vstra-šil terpljenja in nevarnosti dolge in težavne poti. Tudi se ni bal preganjanja od strani krivovercev, ketero je sprevidel; saj bi se bil imel za neizrečeno srečnega, ke bi bil mogel za Jezusa svojo kri preliti. Kar mu je delalo strah in žalost, to so bile časti in odlikovanja, ki so bile neizogibno združene s to novo častno službo.
Ker mu pa ni bilo dano na zbiranje, padel je sv. očetu k nogam in ga prosil blagoslova za delo, ketero so mu naložili. Namestnik Kristusov mu z veseljem podeli svoj apostoljski blagoslov, saj mu je bilo samemu mnogo na tem, da se pričeto delo povoljno zverši. Potem si je zvolil nekoliko tovarišev izmej svojih sobratov. S temi zapusti Rim ; drugi so se mu še na poti pridružili.
P. Lovrenec je za to delo vzel sè seboj trinajst sotrudui-kov, in sicer enajst mašnikov in dva brata. Vsi so bili izverstni redovniki, mej keterimi je vladala popolna edinost in odkrito-serčna ljubezen. Mašnike je navdajala taka gorečnost, kaker Lovrenca ; tudi so se odlikovali po učenosti, nadarjenosti in apostoljski gorečnosti. Bratje pa so skušali posnemati častitljivega brata Feliksa iz Kantalicije, ki je bil vmerl pred nekaj leti v slovesu svetosti, in ki je bil pozneje mej svetnike prištet. Ponižni, pobožni in delavni so bili, kaker ta svetnik.
Ko je bila vsa družba zbrana, so se odpravili prek Tiroljske na Dunaj. Povsod so jim stavili zapreke in nevarnosti ; zakaj pekel je hotel zabraniti to podvzetje za katoliško vero. Pa vsa zasramovanja in žaljenja krivovercev so prenašali z nepremagljivo ponižnostjo. Dà, Lovrencu so bila taka zasramovanja še všeč, če so se tikala le njegove osebe ; saj se je veselil z aposteljnom, če je bil vreden za Jezusovo ime preganjanje in zaničevanje terpeti. Bridka žalost pa je presunila njegovo serce in je spianitelo v sveti jezi, če so ti napadi in zasramovanja zadevali sveto vero. Taka zaničevanja je pogostokrat kaznoval ] po čudežnem načinu, kaker bomo pozneje videli.	i
Po jako težavnem popotovanji je Lovrenec sè svojimi to- * variši srečno dospel meseca avgusta na Dunaj. Cesarjev brah c nadvojvoda Matija, ki je navadno bival na Dunaji, je bil ravno <' na Ogerskem, da odbije napad Turkov. Lovrenec je bil prisl' <
— 103 —
Ijen na Dunaji dotlej ostati, da se verne. Povsod so sprejeli kerdelce misijonarjev prav spoštljivo. Jezuiti in konventuali so si šteli v čast. ke bi jih imeli pod streho. Tudi drugi imenitni možje so jim ponujali svoje hiše v prebivališča. Pa Lovrencu je bila najbolj všeč neka stara hiša v predmestji sv. Ulriha, češ, tukaj bo mogel se svojimi tovariši ne moten živeti v molitvi, premišljevanji in zatajevanji. V tem napol razpalem poslopji so prebivali dva meseca ; v tem času se je namreč nadvojvoda Matija vernil na Dunaj.
Nadvojvoda je preprijazno sprejel redovnike in jih odlikoval, kaker je le vedel in znal -, tudi jih je preskerbel sè vsem potrebnim. In le s to pogojo je privolil Lovrencu dalje popotovati, če pusti na Dunaji šest svojih tovarišev in vsta-novi tukaj samostan. Lovrenec rad vstreže vojvodovi želji, in odrine z drugimi brati proti Pragi. Nadškof tega mesta je vže zdavnaj zahteval, da se v mestu naselijo kapucini. Tudi je cesarju vedno hvalil zasluge tega reda in bil glavni vzrok, da ■lik je poslal papež na Češko.
Ker je po okolici razsajala kužna bolezen, je bil šel cesar sč vsem svojim dvorom na neki grad. Lovrenec se je tam predstavil cesarju, ki ga je prav prijazno sprejel. Rudoljf mu je Ponudil vse potrebno, da vstanovi samostan ; tudi mu je prepustil, naj si kraj sam izbere, ne izvzemši tudi cesarskih vertov in gajev.
Ta cesarjeva naklonjenost je Lovrenca zelo genila ; ves Vesel se je vernil v Prago. Tukaj je šel precej na delo. Mej tem pa je na škofovo posredovanje sè svojimi tovariši stanoval v neki hiši, ketero je bil nadškof sezidal ono stran mosta, ki ^ei'ži čez Voltavo. Binkoštni pondeljek je položil nadškof temeljni kamen in blagoslovil križ, keterega imajo kapucini navado Postaviti pred samostanskim vhodom. Vse to se je zgodilo nad Vse slovesno, kar je katoličane navdajalo z veseljem, pa tudi Vzbndilo nejevoljo in jezo krivovercev. Od tega trenotka so na-beU vse žile, da bi preganjali sramotili in zaničevali apostoljske ^ože. ketere so spoznali za nevarne nasprotnike. Ker cesarja d bilo v mestu, so bili tem prederznejši in se poslužili tudi 'sHe. Nekega dne je napala cela tropa krivovercev mirno gre-•loče redovnike na mostu s koljmi. Skoraj gotovo bi jih bila tu-*1' Pobila, ke bi jim ne bili ob pravem času prihiteli na pomoč choroženi prijatelji. Ko rešitelji p. Lovrenca vzdignejo in polni
— 104 —
sočutja vprašajo, če je ranjen, odgovori jim smeje, da se mu ni nič hudega zgodilo ; sicer pa je njegovo največe veselje, če more kaj terpeti iz ljubezni do Boga.
Cesar, vernivši se nazaj v stolno mesto, je precej pregledal sam prostor, kjer so ravno pričeli zidati samostan. Velel je, naj mu predstavijo še druge redovnike, keterih še ne pozna-Vsem je zagotavljal svojo naklonjenost in prijaznost.
Na enkrat se polasti cesarja huda otožnost, ketere mu nis° mogli nič več pregnati. Sam sè seboj nezadovoljen, ogibal se je ljudi in zaperl se v temno izbo. Tudi najbolj zaupljivih dvor nikov ni hotel več pri sebi imeti. Od dne do dne je bilo sla-beje ; ni imel miru ne po dnevi, ne po noči. Vsi so mu bili sumljivi. Le pl. Dietrichstein je vžival še popolno cesarjevo zaupanje. Od začetka je bil ta dvornik ponosen na to ; ali kmalu je spoznal, da ne bo mogel dolgo vzderžati ; zakaj vedno je moral biti pri cesarji. Če ga je pustil le en trenotek, vpil in klical je cesar po svoji edini pomoči, po svojem dvojniku Dietrichsteinu. Slednjič sklene poklicati patra Lovrenca, cesarja pa pregovoriti, da se priporoči molitvi tega P°' božnega božjega služabnika. Hitro pošljejo po Lovrenca na Dunaj, kamer ga je bil poklical nadvojvoda, da sam vravna nekatere zadeve glede novega samostana. Tudi nadvojvoda Ferdinand je prosil komisarja, naj pošlje nekaj redovnikov v Grader da tudi tukaj vstanovi samostan, kaker je bilo vže omenjeno-Ta trenotek ni mogel vstreči tej želji, marveč je hitel v Prag0' kjer so ga željno pričakovali.
Precej naznanijo cesarju, da je prišel p. Lovrenec, pa Ru' doljf ga ni hotel videti in pred se pustiti. Marveč je na gl*8 kričal in terdil, kapucini so prišli v njegovo deržavo le za t0; da so mu vzeli mir in napravili žalost.
Jako je žalilo tako cesarjevo govorjenje Dietrichsteina,
je bil iz serca vdan katoliški veri, cesarju in kapucinom.
Bolj
po volji pa je bilo to neketerim drugim dvornikom, ki so 01 priseženi sovražniki nauka in življenja, ki so ga učili LovreB®8 in njegovi tovariši. Poslužili so se vseh pripomočkov, da bi||il šuntali cesarja proti kapucinom. Nobeno obrekovanje, nob®®8 sumnjičenje jim ni bilo preostudno, da se ga ne bi bili poslu2 v svoj namen. Hoteli so na vsak način doseči, da cesar prež®118 kapucine.
Lovrenec je vedel vse to, vender ni zgubil serčnosti ; uiu1
— 105 —
Ve® je opominjal svoje brate : „Ljubi bratje, pripravljeni moramo kiti na hud boj. Pekel se je zarotil proti nam. Pa zaupajmo na onega, ki ima serca kraljev v svoji roki in jih vlada po svoji volji. On se bo bojeval za nas !“
Nevarnost je bila res velika. Krivoverci, proti ketenh flotam se je Lovrenec nevtrudljivo bojeval, zbrali so si za podočnika znanega zvezdoslovca Tiho-Braheja. Ko je namreč zgubil zaupanje Danskega kralja, umel si je ta mož pridobiti cesarjevo zaupanje. Znal pa je ta danski zvezdogled smešiti vse, če tudi sam kaj tacega ni mogel prenašati. Ta njegova lastit« ki mu je na Danskem in Holandskem, kamer je šel. ko je kil zapal v kraljevo nemilost, nakopala veliko sovražnikov, pridobila mu je v Pragi posebno mej krivoverci mnogo priveržen-Cev- Menili so, da so v njem našli izverstnega zaveznika proti kapucinom. Služil jim je za orodje, da bi cesarja vedno bolj na suntali proti vbogim redovnikom. Posluževal se je svojega navadnega orožja, ki ga je umel dobro rabiti, zasmehovanja in dovtipa. Pa pervi poskusi se mu pri cesarji niso posrečili Ko Je zvezdogled spoznal, da z dovtipi na redovnike nič ne opravi, 2kral si je drugi pripomoček, ki je bil cesarjevemu stanju bolj D'iuieren ; skušal je sè strahom nanj vplivati.
Rudoljf je bil zelo vdan astrologiji, to je vraži, da se mo-rejo iz zvezd prihodnje reči prerokovati. To je zvezdogled °kernil v svoj prid. Da si pridobi popolno cesarjevo zaupanje, Prerokoval mu je po stanji zvezd razne prihodnje reči, zadevale cesarja in cesarstvo. Prekanjeno je terdil, da stanje zvezd Oznanja cesarstvu veliko nevarnost, ki pa se more odverniti le s teni, da se odpravijo ptuji redovniki iz dežele. Z vednim taki® prerokovanjem je cesarja res pregovoril, da je sklenil pregnati redovnike, ketere je bil sam poklical in je še pred kratkim klikanj hrepenil po njih.
Krivoverci so bili popolnoma srečni, ko so videli ta vspeli; Zato so obsipali zvezdogleda s hvalo in prilizovanjem. Pesar je v*aki dan opomnil nadškofa in kancljarja, da bi mu bilo zelo VK ke bi kapucini zapustili deželo. Pa oba sta odlašala, da ne ki napravila cesarju težke vesti, in da ne bi zgubil v Rimu d°brega imena.
Proti temu odlašanju ni mogel nihče oporekati, ker je ce-Sar izrekel le željo, ne pa vkaza. Vender pa so krivoverci dosegli to*iko, da je nadškof dobil cesarjevo povelje, naj prepove kapu-
— 106 —
činom pridigovati. Rudoljf bi bil pač lahko sprevidel, da je bila gorečnost edina pregreha teh redovnikov. Pa zaslepljen in na-šuntan po svojem zvezdogledu je zapovedal nadškofu pod kaznijo pregnanstva vzeti kapucinom vse pravice. Častitljivi nadškof, ki je dobro znal, kako blagonosno delujejo v spovednici ii> na pridižnici, ni odlašal niti enega trenotka. Šel je sam v pregnanstvo, p. Lovrencu pa je vkazal, naj še na dalja kaker do zdaj dela za zveličanje duš, in varuje izročeno mu čredo strupa krivoverstva.
Ravno v tem času se je sešel deržavni zbor. Vse je kazalo prav vgodno za krivoverce. Nadškof je bil v pregnanstvu, cesar zapeljan, baron Dietrichstein je bil zgubil skoraj vso veljavo. Vse to je obetalo popolno zmago krivovercem. Poslužili so se raznih spletek, zvijač in obrekovanja, da bi dobili od cesarja pismo, ki bi velelo kapucine pregnati. Tako pismo so bili vže sestavili in	v zboru prebrali, manjkalo je le	še	cesarjevega
podpisa. Pa o	tem ni hotel cesar ničeser slišati.
Zvezdogled se je kar penil od jeze; te zapreke so ga še bolj razdražile in jel se je novih zvijač posluževati, da prežene redovnike. In res, kriverci niso mogli tega dela zročiti spretnejšim rokam Jel je najostudnejša obrekovanja trositi o kapucinih in sè svojo zgovornostjo je umel laž in obrekovanje za gd0 resnico razglašati. Jel je namreč vraževernemu cesarju pripovedovati, duhovi, s keterimi je v zvezi, so mu razodeli, da na-merjavajo ptuji	redovniki cesarja vmoriti. Cesar	je	tem	bedarijam res verjel ;	in to je njegovo bolno domišljijo	še	bolj	razbu-
rilo. Ker pa je bil vedno neodločljiv in omahljiv, tudi to pe' klensko obrekovanje ni doseglo svojega namena. Naj se kapucini preženo iz deželo, to je ostalo še vedno le njegova želja, k* se lahko dolgo še ne spolni.
Katoličani, ki so po vseh deželah naj zvestejši podložni, s0 ob tej priliki dajali zopet nove dokaze ljubezni in vdanosti <1° svojega kneza. Vsi poterti so bili zavoljo cesarjeve bolezni; zdelo se je, da za njegovo otožnost ni več zdravila, in ker s° tudi njegove telesne moči od dne do dne bolj pojemale, bali s° se tudi za njegovo življenje.
Neketeri mašniki, ki so sicer zelo spoštovali redovnike 111 jih tudi želeli na vsaki način v deželi, so bili pervi, ki so j*111 svetovali, naj zapuste za nekaj časa deželo, češ, cesarjevo zdra'r' je zahteva to. P. Lovrencu je bilo to precej všeč, zato se Py'
— 107 —
svetuje se svojimi tovariši. Sklenili so, da prihodnji pondeljek zapuste mesto in deželo. Vender pa se mu je zdelo primerno, da se pred odhodom poslovi od zvestih vernih in jim za slovo P°ve kaj tolažljivega in spodbudljivega. Zato je šel v nedeljo na pridižnico kaker po navadi ter je govoril z navadno navdušenostjo, zgovornostjo in hladnokervnostjo. Opomnil je svoje Poslušavce vseh resnic in naukov, ketere jim je dozdaj razlagal, *n jih opominjal, naj tudi žive po njih. Ko je mej poslušavci videl skoraj vse dvornike in mej njimi tudi več svojih nasprotnikov, — zbrali so se bili vsi imenitni iz mesta, — je to priliko h°tel porabiti, da spregovori nekaj besed v obiambo svojih bra-tov- „Vem,“ je rekel, „da je cesarju žal, ker nas je poklical, da bi v njegovi deržavi zidali samostane ; zakaj vsaki dan go-Voi’i keteremu iz mej vas, naj bi zapustili dežele, ketere so mu Podložne. Dobrotljivost, s ketero nas obsipljete, od kar smo k vam prišli, in pa ljubezen, ki jo imate do nas, ste vas zaderže-yali, da do te ure niste spolnili cesarjeve volje, ali bolje rečeno ^elje. Bridko dé vašemu sercu spolniti željo, ki je nasprotna ljubezni, ki jo imate do nas. Pač vam je znano, da nismo sami ^eleli tukaj se naseliti. Prišli smo sem na pepeževo povelje, ^ei‘ jo sam cesar prosil, naj nas pošlje sem. On sam nam je °h našem prihodu skazoval najlepše dokaze svoje naklonjenosti, spoznati pa moramo, in verjeli ter poterdili nam boste tudi vi, da nismo storili ničeser, kar bi nas bilo moglo pripraviti ob nje-£°vo naklonjenost. Le drugi' so ga premotili s hudobnim obrekovanjem. Pa naj si bo. kaker hoče, znano vam je, da mu ni Več všeč naša navzočnost. Ni odločno zapovedal, naj zapustimo deželo, — kar bi bili v onem tienotku storili; pa dovolj nam ■)e vedeti, da mu nismo več všeč ; jutri odrinemo nazaj proti Ri-j*1 u- Prišli smo s križem in palico v roči ; to je pa tudi vse, ai‘ bomo zopet vzeli sè seboj. Zahvalimo se vam za vse dolute, ketere smo iz vaših rok prejeli. Vedno hočemo Boga Prositi, da vam jih se svojim blagoslovom poverne stotero. Ke bi Pain ne bilo dovoljeno, da pred odhodom še govorimo s cesarjem, Prosim vas, blagovolite mu sporočiti, da bomo brez prenehanja . °£a prosili, naj razlije v obilni meri svoj blagoslov nad njega 11 njegove dežele.“ — Po teh besedah je glasan jok poslušav-^ev vstavil govornika, da ni mogel več govoriti. Sè svojim kri-eni blagoslovi poslušavce, in gre s pridižnice, da pripravi vse h°lrebno za odhod.
— 108 —
Vsi poslušavci so žalostno in zamišljeno zapustili cerkev. Ker se je bližala ura obeda na cesarskem dvoru, so šli d v orniki iz cerkve naravnost v grad. Nekdaj je Bog rešil Mardoheja in njegovo ljudstvo, ker kralj Asver ni mogel spati, zdaj pa se je poslužil žalosti dvornikov, da apostoljski komisarij in njegovi tovariši niso odešli. Ko cesar zapazi, da so vsi dvorniki nekako žalostni in tihi, hoče zvedeti vzrok. Eden dvornikov reče, da so bili pri pridigi p. Lovrenca. Vsi so bili do solz ginjeni. Sè zgovorno besedo jim je razlagal resnice sv. vere, poslovil sè od poslušavcev, ker hoče jutri s tovariši verniti se nazaj v Rim, da ne bi sè svojo in tovarišev navzočnostjo žalil vladarja, za čiger blager in srečo so pripravljeni žertvovati tudi svoje življenje.
Cesar, ko to sliši, vmolkne za trenotek. Vse je molče pri* čakovalo, kaj bo. Nazadnje pravi cesar: »Papežev komisarij, kapucin Lovrenec je pravi apostelj, je svet mož. Ne sme iti nazaj. Mogočnejši vladar, kaker sem sam, mi veli, da ga ne smem pustiti !“
Ta nepričakovan odgovor cesarjev je v navzočih zbudil različna čutila ; katoličani so bili veseli, krivoverci pa poparjeni' V enem trenotku so splavale vse njih nade po vodi. Zlasti je zvezdogled Tiho-Brahe škripal sè zobmi. Imel je vže za dognano stvar, da bodo morali kapucini iz dežele. Tudi se je pri somišljenikih hvalil, kako lahko je to dosegel. Tako ošabno se je oziral na ponižnega p. Lovrenca, kaker nekedaj Golijat na P»' stirčka Davida. Pa se je strašno spekal.
Kmalu potem je vmerl vsled hude, neozdravljive bolezni, K* mu je delala strašne bolečine. Vsi so spoznali v tem kaznujočo roko božjo. Tudi cesar je bil tega mnenja, če tudi ni očitno povedal. Pa naj si bo, kaker hoče ! Rudoljf je poklical Lovrenca in tovariše k sebi in jih prav ljubeznjivo sprejel. Na svoje stroške je sezidal v Pragi samostan. Tudi nadškofa je hitro poklical iz pregnanstva nazaj. Ob enem je velel sezidati drug1 samostan na Dunaji in tretjega v Gradci. Iz teh treh samost»' nov, ketere je vstanovil sv. Lovrenec so postale tri provincije; avstrijska, češka in štajerska, o keteri sem v začetku ko bolj znani več omenil.
3. Mej tem je Mahomed III. zasedel tron suljtanov v CaP' gradu. Da si prestol vterdi, velel je svojih eden in dvajset br»' tov zadaviti in deset žen svojega očeta vreči v morje, ker se je
— 109 —
še bal naslednikov. Ko je s temi hudobijami svoj prestol zavaroval pred domačimi sovražniki, obernil je svoje sovraštvo proti kerščanstvu po zgledu svojih prednikov. Hotel je kerščansko vero zatreti, kar je namerjavalo vže pred njim več suljtanov. Zbral je veliko armado, s ketero je hotel podjarmiti Ogersko Tudi cesar Rudoljf se je pripravljal za boj. Ker pa je pretila nevarnost vsemu rimsko-nemškemu cesarstvu, sklenil je prositi tudi volilne kneze, naj mu pribite sè svojo vojsko na pomoč.
Za ta važni posel je Rudoljf zbral p. Lovrenca, ker je bil prepričan, da je najsposobnejši mož. To pa tem bolj ker mu je bila mar le korist sv. vere. Če kedo, bo gotovo on pregovoril volilne kneze, da skupno zgrabijo za oi’ožje proti zakletemu skupnemu sovražniku kerščanstva. In res je dosegel najboljši vspeh. Volilni knezi so jeli hitro zbirati zahtevano armado. Ob tej priliki je bavarski vojvoda Maksimilijan spoznal našega svet-nika, ga jel visoko čislati in sklenil ž njim prijateljstvo, ki je Postajalo od dne do dne terdnejše.
Cesarjev brat nadvojvoda Matija je bil imenovan ze ver-hovnega poveljnika armadi. Dobro je vedel, da mu bo Bog dal zmago nad nejevernikom, če bo imel velikega služabnika božjega Pri sebi; zato je storil vse, da bi ga pregovoril, naj se vdeleži Vojske. Tudi drugi generali so združili svoje prošnje z nadvojvodovo. Papežev poslanec je te želje naznanil papežu in sv. oče Je zapovedal p. Lovrencu, naj spremi cesarsko armado na Ogersko. Tudi ga je pooblastil, naj za enak namen odloči še tova-riše, ketere spozna za naj bolj sposobne. Lovrenec je slušal Papeža, kaker bi mu Jezus sam zapovedal, in je šel s tremi to-Variši na Ogersko k cesarski armadi. Njegov prihod je kerščan-sko vojsko navdal z novo serčnostjo. Armada je brojila 18.000 ni°ž; turška pa nad 80.000. Zato je jelo poveljnikom kaker volkom serce vpadati. Vže so sklenili, da je bolje vmekniti se s°vražniku, kaker pa pričeti boj, v keterem bodo gotovo premagani. Sv. redovnik pa, ves goreč za vero in domovino, je tako navdušeno govoril vojakom in jim s toliko gotovostjo obljubil zmago, da so enoglasno sklenili pričeti boj, če tudi je sovražni-^a štirikrat več. Da bi bil pa Bog ž njimi in blagoslovil njih 0r°žje, je zavkazal Lovrenec, naj se vojaki sè skupno molitvijo, Postom in s prejemom sv. zakramentov pripravijo za boj, in tako vredni postanejo božje pomoči. Vedel je, da mir, ki iz-v*ra iz čiste vesti, daje veči pogum, kaker hrepenenje po časti
— 110 —
in slavi. Zato je rekel neki star, pobožen vojak, da ni nigdar v bitvi bolj spolnil svoje dolžnosti, kaker takrat, keder si je bil svesti, da ima čisto vest
P. Lovrenec, ki je dal vsem lep zgled za dobro pripravo na boj, hotel je biti tudi v boji vsem zgled serčnosti. Protin, ki ga je vže več časa močil, delal mu je tolike bolečine, da ni mogel peš hoditi. Nadvojvoda mu je dal toraj konja v porabo ; tako je jezdil naš kapucin na čelu armade, deržeč v roki edino svoje orožje, — sv. križ, s keterim je blagoslavljal vojake.
Turki so bili še toliko bolj razkačeni, ker so zgubili Bel-grad. Z 80000 mož so se pomikali proti cesarski armadi, ki je štela komaj 18.000 brambovcev. Da bi bila vojska varna turškega napada od zadaj, velel je vojvoda postaviti šotore ob vznožji pogorja. Pa se je zmotil. Po noči so Turki hitro naprej derli in z dnevnim svitom zasedli vse verhunce. Tako je bila cesarska vojska od dveh strani okrožena od sovražnika. Nadvojvoda je sklical vojni svet, da di se posvetovali, kaj je storiti. Tudi Lovrenca so povabili k posvetovanju. Večina ge-neraljev se je odločila, naj sovražnika nikar ne Dapadejo. Tudi najpogumnejši so se bali svetovati kaj odločnega. Pobožni kapucin pa jim je na novo oživil serčnost ; zagotovil jim je popolno zmago in zahteval, da puste njega armadi na čelo. Njegovo zaupanje, ki je izviralo iz žive vere, razširilo se je tudi mej brambovce. Cesarska armada napade turka ; od začetka so turki odbili vsaki napad; bojevali so se ž njim lastno ljutostjo; pa kmalu se prične obračati zmaga na stran cesarske armade, ki je zapodila sovražnika v beg po vsi bojni čerti. Nad 30.000 Turkov je obležalo na bojišči, ki je ostalo z bogatim plenom v v rokah kerščanske vojske. Ravno tako so cesarski obderžali Belgrad, keterega so se hoteli Turki polastiti.
V tej bitvi dné 11 oktobra 1601 in pa dné 14. istega meseca so videli kroglje padati na Lovrenca, kaker bi šla toča; pa ga nobena ni poškodovala ali ranila. Turki, so menili, da je čarovnik, ki je prišel, da jih vniči. Mej bojem ga je njegov konj zanesel mej trumo turških vojakov. Eden Turkov zavihti sabljo, da bi mu odsekal glavo; pa božja roka je čula nad njim; poznala se mu je le neznatna rana. Ko poveljnika Rosburg Altain zapazita nevarnost, v keteri je Lovrenec, hitita mu sè svojimi na pomoč in velita, naj gre nazaj, zakaj tu ni na svo-
— Ili —
jem mestu. „Motita se,u reče na to, „ravno tukaj sem na pravem mestu ! Le naprej, le naprej ! Zmaga je naša !“
Te besede so bile, kaker strela iz jasnega za Turka; s hitrim begom so se hoteli rešiti ; pa večino so posekali brambovci, ki so podili bežeče Turke. To zmago je Bog podelil kerščanski vojski prav po čudeži. Vojvoda Mercoeur je pripoznal, da je Lovrenec sam toliko pripomogel k zmagi, kaker vsi drugi skupaj ; in da se imajo za to zmago zahvaliti razun Bogu in Mariji le p. Lovrencu.
(Ta dogodek iz njegovega življenja je bil znan tudi tistim, ki so imeli za 1. dan junija 1783. opraviti Vatikansko baziliko. Tisti dan je bil namreč odločen, da se razglasi za zveličanega. Nad glavnimi vrati je visela slika, ki je predstavljala ta dogodek. Naslikal jo ie brat Feliks iz Sambuke. Imela je ta-le napis :
Beatus . Laurentius . a . Brundusio Angustis . Gentis . Austriacae . Rebus Hostes . Christiani . Nominis Erecta . Cruce . Deterret.
Po naše : ko je bila Avstrija v veliki stiski, premaga zveličani Lovrenec Brindiški s križem v roči sovražnike ker-ščanstva.)
4. Nekaj časa potem je popotoval naš svetnik po Bavarskem in prehitela ga je noč. Prisiljen je bil prenočiti v neki gostilni. Priprosta in vbožna obleka, kaker tudi precej velik križ, z vloženimi ostanki svetnikov, ki ga je nosil na persih, je luteranske goste pripravilo, da so se jeli norčevati. In tako prederzni so bili, da so najhujša bogokletstva izrekovali proti znamenju našega odrešenja. Dolgo časa se sveti Lovrenec ni zmenil za zaničevanje in posmehovanje ; le prav ljubeznjivo jih J® posvaril. Ali lepa beseda ni našla lepega mesta. Zasramovanje vbogega redovnika je bilo vedno hujše. Celo neketerim luteranskim gostom ni bilo to všeč; zato reče negdo naj zlob-Ufijšemu :	„Pusti pobožnega moža pri miru. Saj je tisti, ki je
Pomagal cesarski vojski k tako slavni zmagi, in kaker se pripoveduje, ravno s križem, ki ga nosi na persih. Čudeži, ki jih 'loia s tem križem so tako očividni, da jih tudi naši ne taje.“ — Pu tudi to opominjevanje ni pomagalo. Prederznež je bruhal Vedno hujša bogokletstva. Zdaj pa naš svetnik mirno in častit-
— 112 —
ljivo vstane, vzame križ v roke in prosi v goreči molitvi zveličarja, naj se sam potegne za svojo čast, ker lepa beseda ne pomaga. In glej ! komaj je svetnik rekel te besede, zgrudil se je bogokletnež na tla in mej strašnim zvijanjem je izdihnil svojo dušo. Grozen strah je prevzel vso pričujoče ; na kolena so padli pred svetnika in ga prosili odpuščenja. Tudi so se vsi odpovedali krivoverstvu in vernili skesani v naročje matere katoliške cerkve.
Ako bi današnje dni Bog vse bogokletnike tako očevidno kaznoval, pač bi se ne razlegalo tako govorjenje po kerčmah, cestah, tergih in po drugih zbirališčih ! Marsiketera roka, ki sè svojimi spisi smeši nedolžnost, pobožnost in siamoti sv. cerkev, bi oterpnila. Pa Bog si je splel tudi drugi bič, s keterim tepe dandanašnji brezbožneže. Ta bič je njih družinsko življenje. Če imajo tudi vsega posvetnega imetja na izobilo, prave sreče in zadovoljnosti nimajo. Nesrečni so ! Zakaj ? Zavergli so vero, edino tolažnico iz nebes, ki je dar božji, za keterega je treba prositi. Prava kazen pa jib čaka še na onem svetu !
Naglo se je raznesel glas o hitri smerti tega brezbožnika po vsi deželi. Tisti križ je bil našemu kapucinu dal sam volilni knez Maksimilijan. Ko pa je slišal o tem čudnem dogodku, hotel je sè zlatimi čerkami v križi zapustiti spomin za vse čase, kar je njemu in veri na čast, pa tudi našemu svetniku. Od tega časa so imele njegove pridige še boljši vspeh. Z apostoljsko serčnostjo je oznanjeval povsod resnice sv. vere in graja’ pregrehe, ne zmeneč se za osebe, naj bodo tega ali onega stanu. Za' to so tudi mogočniki radi poslušali njegove pridige. Tudi ti, če so pošteni, ljubijo resnico. Všeč so jim možje, ki jim jo povejo p° zgledu sv. Janeza Kerstnika ; zaničujejo pa tiste, ki se jim P hlinijo. S tako apostoljsko serčnostjo je veliko katoličanov pripeljal zopet na pravo pot, krivoverce pa v naročje prave matere cerkve.
Na njegovo veliko veselje je videl, da se red hitro širi p° deželah. Še enkrat je obiskal vse samostane, ketere je bil vsta-novil. Povsod je vredil, kar se mu je zdelo potrebno. Posebno jim je priporočal, naj se derže serafinskega vboštva, kaker ga jim zapoveduje vodilo. Potem pa je šel še k cesarju naznanit da bo šel h generaljnemu kapiteljnu v Rim. Ob enem je tudi poročal cesarju o stanji samostanov ; zagotovil ga je, da bodo redovniki vedno skerbni za blager deržave in zvesti podložni, i" prosil, naj bode vedno naklonjen redu.
— 113 —
Od vseh strani so ga skušali zaderžati ; pa je bilo zastonj. Ponižni božji služabnik je odrinil proti Rimu, ne posluževaje se zložnosti, ketere so mu ponujali povsod. Sam pa je gledal, da je popotoval po krajih, kjer ga ni nihče poznal. Vender je zdrav, če tudi od dolge poti truden in zdelan, srečno prišel v Rim.
P. Bernardin Portogruarski,
vesoljni poglavar frančiškanskega reda.
(Konec.)
P. Bernardinu se je zdravje le počasi povračevalo, a po-vračevalo se je venderle. Mejtem je pa tudi potekel čas težavnega službovanja tadanjemu redovnemu generalju. Misel na izvolitev novega vesoljnega poglavarja, keterega imajo, kaker zapoveduje frančiškansko vodilo, voliti vsi provincijalji po celem svetu in k tej volitvi priti v Rim, ta misel je delala velike sker-bi serafinskemu redu zavoljo nevarnih razmer, v keterih je bilo takrat glavno mesto kerščanstva. Vsaki dan se je bilo bati sovražnikov. Rima sicer Pijemoutezi še niso bili vzeli, ali veči del cerkvene deržave je bil Viktor Emanuelj že pograbil in je bilo vsaki hip pričakovati, da pridervi tudi v Rim. Ker ni bilo varno v takih razmerah redovne volivce sklicavati v Rim, sklene generaljno starešinstvo, da prepuste izvolitev sv očetu papežu, kot verhovnemu vodniku sv. cerkve in vseh njenih naprav.
Po nasvetu geneialjevih starešin ali svetovavcev izvolijo papež Pij IX. na praznik sv. Jožefa, 19. marcija 1869 za generala celega reda sv. Frančiška P. Bernardina iz Portogruara ali a Portu R o m a t i n o, kaker se tudi podpisuje.
Nihče se ni manj nàdjal, da bo imenovan, kaker ravno imenovani, ki je, izgovarjaje se sè slabim zdravjem, šel prosit sv. očeta, naj mu ne nalože težkega bremena, pa vse zastonj ; nič ni opravil. Dne 26. aprilja je moral nastopiti svojo novo službo. Zelo se je razveselila te izvolitve beneška provincia, ketera, čeravno so ji vzeli že mnogo samostanov, vender še ni bila vgas-nila. Iz samostana sv. Mihaela so najprej pozdravili svojega no-Aega generalja udje iz njegove provincije ; on pa jim po tele-
— 114 —
grafu takole odgovori : „Komaj nastopivši svojo službo pošljem serafinski blagoslov tisti provinciji, keteri se imam za Bogom za vse zah valiti. “
In tako je moral dotedanji glavar „reformatov“ prevzeti najviše vodstvo po vsem svetu razširjenega serafinskega reda, in sicer, kaker so naravnost določili papež Pij IX., ne za šest, kaker je navada, temuč za dvanajst let. Ko je pa poteklo teh dvanajst let, so mu sedanji papež Leon XIII. z nova zročili ravno to službo še za naprej. Še tisto leto je vodil v osmini praznika prečistega spočetja M. B. duhovne vaje v samostanu Aračeli v Rimu, kjer je pervikrat po dolgi bolezni spet pridigal, in sicer s tako gorečnostjo, da so se vsi čudili njegovi zgovornosti.
Kot verhovni redovni poglavar si povsod prizadeva, da bi na novo oživil spoštovanje do serafinskega reda in spet zdramil zavednost o enoti raznih redovnih vej in provincij, da bi znovič zbudil ljubezen do vednosti in duha molitve, pospešil pa zvesto spolnjevanje serafinskega vodila.
Pervi pripomoček, ki se ga je poprijel P. Bernardin, da doseže te blage namene, je bilo obiskovanje posameznih provincij. Ko je prišel prosit papeža Pija IX., naj koga drugega izvolijo za generalja, ker je on preslaboten, da bi mogel obiskovati provincije, kar je dolžnost generaljeva, mu odgovore sv. oče, da bo v tej službi mnogo več prepopotoval, kaker kedorkoli njegovih prednikov. To prerokovanje se je tudi spolnilo.
Precej leta 1870, dne 3. julija, pride novoizvoljeni generalj prosit sv. očeta blagoslova za obiskovanje, ketero želi začeti zunaj Italije. Kmalu nato zapusti večno mesto. Ker perve dni julija še nihče ni za to vedel, da se bo že tako kmalu začela vojska mej Francosko in Prusko, se napoti kar naravnost proti severni Nemčiji. Osem dni ostane v Asizu in tam spiše v celici, kjer je, po ustnem izročilu, shranjeno serce sv. očeta Frančiška, pervo okrožnico ali pastirski list na vse njemu podložne provincije celega sveta. Zvečer 16. julija prispe v Monakovo in tam zve, da je vojska že napovedana. Tu počaka, da vidi, kako se bodo stvari obernile. Po preteklih osmih dneh sklene, da gre dalje in tako pride srečno v Cahe (Ahen). Ker zavoljo homatij vojske vožnja po železnici ni šla po navadnem redu, mora tudi to svoje potovanje mnogokrati vstaviti. Tu v Cahih ostane spet štirinajst dni, poskusi si okrepčati zdraje v toplicah, vender ne z najboljim vspehom. K sreči pa je mej tem časom lahko opa-
— 115 —
zoval, kako stoje stvari, in če mu bo mogoče svoje podložne v tem viharnem času obiskati. Ko vse to zrelo prevdari, začne 15. avgusta v Diseljdorfu cerkveno obiskanje vestfaljske redovne provincije, ketere še ni nikoli noben generalj sam obiskal, odkar obstoji. Tudi na Bavarsko še ni bilo naslednika sv. Frančiška od leta 1639. Še bolj pa so se čudili redovniki v Vestfaliji in po Italijanskem temu, da se je P. Bernardin upal pri tako slabem zdravji odpraviti na tako dolgo pot. „Prašaš me“, tako je odpisal iz Vestfalije enemu svojih nekedanjih učencev, „kako sem morebiti popolnoma ozdravel. — Kako mi je bilo mogoče, to potovanje zveršiti, še sam ne vem ; zdi se mi pravi čudež, da morem toliko časa ostati v vozu na železnici — večkrat dvanajst do štiruajst ur ne da bi kake posebne težave čutil. Bolezni na čutnicah še nisem zgubil, in večkrat, posebno mej sveto mašo, me napade nekaka težava, da menim, da sem že blizu smerti. Pri vsem tem pa mi pomaga Gospod, da morem izverševati svoje dolžnosti, in tako vlečem dalje, Bog bodi zahvaljen P
Zveršivši v provinciji vestfaljski kanonično vizitacijo ali cerkveno obiskovanje, je imel na misli, da bi obiskal neketere samostane v Beljgiji in Holandiji, odtod pa da bi šel na Francosko. Radi vojnih nemirov pa je moral ta namen opustiti. Nazaj grede v Rim se je mudil nekoliko dni v Benetkah in je pregledal tudi svoj samostan „v puščavi11, ki ga še ni bila pograbila vlada. Ko pride v Rim je zvedel žalostne novice. Mesto je bilo mej tem časom, kaker tudi vsa papeževa dežela, papežu sè silo zveto in je imelo že posvetnega poglavarja. V samostanu Aračeli se je ta čas, ko P. Bernardina ni bilo doma, oglasila smert in pobrala P. Rafaela iz Pontékija, ki je bil pred njim generalj in keteremu je bil odkritoserčno vdan in ga zelo spoštoval in ljubil. Vsi ti prigodki so ga še bolj spodbujali, povsod, v Rimu in zunaj Rima, zvesto spolnjevati besedo apostelj-uovo do Galačanov :	»Bratje, dokler imamo čas, de-
lajmo dobro.11 (6. pogl) Kaker je malo pred svojim odhodom v severno Nemčijo se svojim prizadevanjem in s tem, da se je zročil papežu Piju IX. spominski spis (28. junija 1870), mnogo pripomogel, da je bil sveti varih in rednik Jezusov imenovan za nebeškega variha cele svete cerkve, ravno tako je tudi, vernivši se v Rim, sodeloval z generalji družili redov, da potolažijo vidnega poglavarja svete cerkve zavoljo velike krivice, ki so mu jo prizadeli nehvaležni in vporni sinovi, ker so ga
— 116 —
namreč Pijemontezi oropali cerkvene deržave. Generalji vseh redov in redovnih zadrug sklenejo, da bodo pri zaslišanji, ki je vsako leto pred božičnimi prazniki, svetemu očetu izročili adre-so ali pismo vdanosti, v keterem mu hočejo izraziti svojo in svojih popolno vdanost in ljubezen in izreči odkritoserčno pomilovanje nad tem, kar se mu je v najnovejem času zgodilo. Pri posvetovanji o tej zadevi v samostanu oo. barnabitov so enoglasno sklenili, da naj to pismo zloži in vpričo papeža bere ge-neralj frančiškanskega reda. K svetemu očetu papežu so bili pri zaslišanji 21. decembra in P. Bernardin je izverstno zveršil svojo nalogo. Omenivši bližnjih božičnih praznikov primerja sebe in svoje tovariše pastirjem, ki hočejo skazati svoje spoštovanje malemu Jezuščeku, ki je v svojem namestniku na svetu popolnoma obožal. Ganjen se jim zahvali sv. oče za njih ljubezen in vdanost ter podeli njim in njihovim podložnim apostoljski blagoslov.
Tudi dušnega pastirstva se je P. Bernardin spet lotil v Rimu. V praznik presvetega imena Jezusovega (14. januvarija) 1871 je imel sam v cerkvi Aračeli govor o tem presvetem imenu, čiger češčenje so sinovi sv. Frančiška prejšnja stoletja tako silno in živo priporočevali, posebno patron našega patra, sv. Bernardin iz Sijene. V Rimu so se temu zelo čudili, ker morebiti že stoletja ni bilo generalja na pridižnici v Aračeli.
Spoštovanje in otroška ljubezen, s ketero so P. Bernardina sprejemali pri njegovem pervem obiskovanji samostanov na severnem Nemškem, pripravnost, s ketero so poslušali njegovo očetovsko besedo in spolnjevali njegove dobre svete, vse to ga prepriča, da more tako obiskovanje pri njegovih redovnih bratih zopet popraviti ali odverniti marsikako škodo, ki je zadela v ne-vgodnih časih redovno življenje po toliko samostanih. Sklene tedaj, da bo, koliker mu bodo službena opravila pripustila, sčasoma obhodil razne provincije serafinskega reda, obiskal svoje brate po samostanih in jih spodbujal, kako naj visoko čislajo in zvesto spolnjujejo sveto vodilo in pobožne navade, ki so že v starih časih bile vpeljane v redu.
Leta 1871 ni mogel Italije zapustiti zaradi vojnih nemirov ; zato je skušal mej tamošnjimi brati, ketere je pijemonteška sila zelo zatirala, ohraniti redovni duh in jih oserčiti. Iz tega namena otide po leti imenovanega leta v Napolj, kjer je v prostorni sakristiji nekega razpuščenega samostana mnogo bratov, ki jih je vlada segnala iz samostanov, zbral in jih prav po oče-
— 117 —
tovsko tolažil in opominjal. Od tod krene v Asiz, povsod iskaje razkropljenih bratov in s tolažbo jih oserčevaje.
Prihodnjega leta, 1872, zapusti Rim že meseca maja, prehodi Toskansko ter se mimo grede oglasi v domačem krajih, v Benedkah. Iz Benedek pride v Gorico, ravno binkuštni kvaterni tjeden, spremljan od nekoliko tovarišev. Tu je bil takrat pro-vincijaljev sedež naše domače hervaško kranjske provincije sv. Križa; ali p. provincijalja ni bilo več doma, ker je ravno začel vizitacijo posameznih samostanov po provinciji. Ker se je že pred prihodom zvedelo, da pride, zato so ga po obredu pričakovali in slovesno v cerkev spremljali, kjer je tudi blagoslovil vso zbrano družino To je bil pač res „dan, ki ga je Gospod naredil”, kaker ga je z besedami sv. pisma pri obedu v latinščini pozdravil tedanji predstojnik Kostanjeviškega samostana. Opaziti je bil na njem še zmirom sled prestane bolezni. Pri sv. masi si je namreč večkrat močil lice s kisom, ki ga je seboj prinesel k oltarju, da si okrepča živce. Lepo pobožno je bral sv. mašo ; posebno razločno je povdarjal besede v sekvenciji BPridi sv. Duh“: Fove, quod est frigidum; rege, quod est devium i. t. d., ki se bere pri maši binkuštni tjeden, kaker je to opazoval klerik, ki mu je služil pri sv. maši. Obleka in vse njegovo vedenje je kazalo veliko ponižnost. Posebno do nižjih bratov je bil zelo priljuden. V pondeljek po pervi binkuštni nedelji, dne 27. maja zapusti Gorico, ter se odpelje dalje proti Ljubljani. „Ljubljanskemu frančiškanskemu samostanu”, tako je pisala „Danica“ v 22. listu 1872, „je te dni došla čast, kakoršne še nihče tukaj ne pomni. Od preteklega ponedeljka do torka je bival v njegovih ozidjih predstojnik vesoljnega frančiškanskega reda, prečastitljivi o. Bernardin a Portu Ro man ti no, ki stanuje kakor redovniški general v Rimu v samostanu „Ara Ooeli“ na Kapitoliju. Bil je nekaj dni v Gorici in zdaj gre obiskovat samostane svojega reda na Štajersko, Tirolsko, v Belgijo, potem v Dalmacijo in naslednjič v Algier na Afrikansko. O ravno tej priliki je bil v Ljubljani pro-vincijal iz okrajine sv. Križa, prečastiti o. Miroslav Hoe-n i g m a n n iz Gorice, ki se je podal potlej na obiskovanje svojih samostanov v Novo mesto in dalje. Iz Gradca je bil redovnemu generalu naproti prišel ondotni frančiškanski komisar, ki ga je z njegovim lastnim tajnikom in drugim redovnikom vred tje spremljevalk
— 118 —
Iz Ljubljane torej je šel dalje na Štajersko in tam je začel vizitacijo samostanov severno-tiroljske provincije sv. Leopoljda, h keteri se jih prišteva tudi nekaj po slovenskem Štajerskem. Ko jo doversi, skliče kapitelj v Švac na 24. julija 1872 in sam predseda pri teh volitvah.
Iz Tirolov se odpelje v Beljgijo in na Francosko, od tam pa na Angleško, Škotsko in Irsko. Na Francoskem je bil še kesneje večkrat, kjer je obiskoval razne redovne provincije, ki so takrat še cvetele in s tolažbo pripravljal brate na težke skušnje, ki so jih zadele leta 1880. Prav posebno veselje so mu delale v oni deželi premnoge in izverstno vrejene redovne občine in podružnice tretjerednikov, ki žive mej svetom, ketere je tudi na več krajih z lepimi nagovori v njihovem francoskem jeziku razveselil. Vse tri provincije v Daljmaciji je obiskal 1. 1876 in takrat se je nazaj grede oglasil na Tersati! pri Reki in zopet v Gorici, kjer je ostal 17. in 18. januvarija 1877. Obiskal je tu pobožnega grofa Henrika Šamborda in grof njega. V Bosno in Galicijo je šel 1882, v Španijo in Portugalj 1883. Ogerske redovne provincije in češko-moravsko je pregledal 1884. Če tudi je moral pri tem potovanji večkrat sè žalostjo opaziti, daje mnogo najlepših in najbolj cvetečih samostanskih naprav jel červ spodjedati, mu je bilo venderle spet v veliko tolažbo, da prihaja celo od teh samostanov še prav mnogo dobrega za blager človeštva in da jim ni preveč daleč upanje na rešitev in zboljšanje svojega obstanka.
Zvesto spolnjevati redovne predpise in goreče delati v dušnem pastirstvu, to je najlepše za redovnika ; zatem pa pač ni lepšega, kaker če skerbno goji vednost. Veselje do uka in izpolnjevanje redovnih dolžnosti sta tesno zvezana mej seboj. Eden drugega podpirata in si kvišku pomagata ; ako zgine eno, tudi drugo ne bo dolgo obstalo, združena pa storita, da se redovno življenje krasno razcveta. Tudi P. Bernardin je bil že od negdaj tega prepričan, zato je tudi, kaker smo že slišali, v svoji domači okrajini sè vso gorečnostjo skerbel, da bi se redovna mladina v znanostih, ki so potrebne njenemu poklicu, temeljito poučevala, in sicer v modroslovju in bogoslovju po učnem načinu frančiškanov prejšnjih stoletji. Priporočal je neprenehoma učenje naj-večega učitelja serafinskega reda, sv. Bonaventure, ki se meri sè svojim prijatelom in verstnikom, sv. Tomažem Akvinskim. Ker je bil zdaj poglavar celega reda, mu je bilo tem lažje zveršiti
— 119 —
«voj namen in ob enem spomin na serafinskega učitelja, v redu in zunaj reda, na novo oživiti. Oboje je upal doseči s podvzetjem, ketero po svoji velikosti in velikem zaupanji v Boga po vsi pravici zbuja naše začudenje. Ker se nahaja v dosedanjili vkupnili izdajali del sv. Bonaventure ne malo pogreškov, nenatančnosti in pomanjkljivosti, ali pa so mu prišteti ptuji spisi, sklene P. Bernardin preskerbeti novo, natančno in zanesljivo izdajo vseh pisanih del tega serafinskega cerkvenega učenika.
Ali to je zahtevalo mnogo dela in pobralo mnogo delavnih moči, ker je bilo treba poiskati rokopisov po raznih knjižnicah •cele Evrope in jih primerjati mej seboj in sè že tiskanimi knjigami. Sposoben mož za to delo mu je bil P. Fidélj iz Fané, reformat iz beneške okrajine, njegov nekedanji učenec, temeljit poznatelj skolastične teologije in filozofije, ki se ni vstrašil ne truda ne dela. Od leta 1870 je več let potoval in z drugimi redovnimi brati iskal starih rokopisov po največih knjižnicah Italije, Španske, Francoske, Nemške, Avstrije, Angleške, Škotske in Irske. Pri tej priložnosti so naleteli tudi še na mnoge druge, red zadevajoče spise, ter si jih zapisali ali prepisali.
Mej tem pa, ko so le-ti sinovi sv. Frančiška iskali po širokem svetu raztresenih pismenih zakladov, je skerbel najviši vodnik frančiškanskega reda, da jim v zdravem kraji pripravi mirno zavetje, kjer bi to pismeno blago obdelovali in prirejali za obče dobro vsega človeštva S podporo velikodušnih dobrotnikov jim sezida v Kvarakih (Ad Claras Aquas) pri Florenci nalašč za ta namen redovno hišo, ki se ji pravi Kolegij svetega Bonaventure. Oskerbi jo s knjižnico, ki je potrebna za taka dela. Kesneje vstanovi še tiskarno, da bi mogli doma tiskati in izdajati izdelke svojega truda. Mesto že 1881 v najlepši moški dobi vmerlega P. Fidelja prevzeme vodstvo vsega zavoda v bogo-slovskih in slovstvenih krogih slavno znani P. Ignacij Jajler iz provincije sv. Križa v Vestfaliji1) ketero jel. 1875 pruska vlada zaterla. Vkupnili del sv. Bonaventure so do zdaj izešli štirje zvezki v veliki četverki po 1000 strani in še čez ter stanejo okoli 1J O frankov vsi štirje. Kako velikansko in vtru-divno da je to delo, nam kaže četerti zvezek. Nahaja se v njem nad 42 tisoč različno čitanih mest (variantes lectiones). Razun
■) Toologičua Ù»k uit<_■ tu Monakovsko akademijo ga je imenovala 24. Okt 1888 za častnega doktorja teologije.
— 120 —
tega se izdajajo z nova tudi druga dela frančiškanskih pisateljev, ki niso bila ali še nikoli tiskana ali pa le v malo eksemplarih. Nadaljujejo se „Letopisi manjših bratov" slavnega P. L. \Vad-dinga '), ter je izešel zdaj 25. zvezek ; stane 25 frankov. Se mnogo drugega gradiva se pripravlja za tisek ali je že tiskanega.
Drugo podvzetje P. Bernardina, ki gre na to. da vzderži sinove sv Frančiška v lepi zvezi mej seboj in sè sveto rimsko cerkvijo, je list, ki izhaja v latinskem jeziku v mesečnih zvezkih pod imenom: „A c t a Ordinis Minorum" (Sporočila, zadevajoča red manjših bratov). Ta časnik je namenjen le pervenni redu in prinaša vse to, kar je ž njim bližje ali dalje v kakešni zvezi, kaker : papeževi listi, določila sv. rimskega sedeža, ki zadevajo koliker toliko tudi red, potem važne stvari za posamezne brate in njih dušni prid, opomini in tolažbe za redovnike, ki jih je vlada pregnala iz samostanov, sporočila, kako se godi redu po raznih deželah sveta, redovne volitve v pojedinih provincijah, vstanovitev novih samostanov različno delovanje celega reda in važniše duševne izdelke posameznih udov in slednjič kratek živo-topis slovečih pokojnih bratov, na ,,platnicah" pa oglasnik novih, od redovnikov spisanih ali red zadevajočih knjig. Velika pazljivost se obrača redovnim misijonom, ki so P. Bernardinu prav posebno pri serci. Objavljajo se razna sporočila, ki prihajajo generalnemu ministru iz misijonov, da bi se ž njimi ogreli in pridobili še drugi bratje za oznanjevanje sv. evangelija mej nevernimi narodi. — Začel je ta list ishajati 1. 1882, ko se je po katoliškem svetu slovesno obhajala TOOletnica rojstva sv. Frančiška. Tiska se zdaj v domači tiskarni v Kvarakih. Pač smemo reči, da se sinovom sv. Frančiška skoraj ni mogel dati priprav-niši spomin na tisto veselo slovesnost
Še eno napravo moramo omeniti, preden sklenemo ta spis. To je novi, obširni samostan, ki so ga začeli zidati leta 1884 na Kosovem polji, zdaj ulica „Via Merulana", v Rimu in se imenuje Kolegij sv. Antona Padovanskega. Njegovo podobo je prinesel 1. zvezek „Cvetja“ letošnjega IX. tečaja. Žalostne razmere, v keterih se nahaja frančiškanski red v Rimu samem, kaker tudi po marsiketerili provincijah v Italiji in zunaj nje, so dale povod ti velikanski stavbi. Vlada italijanska je namreč pregnala redovnike iz samostanov, le redovnemu generalju
■) Rojen 18. okt. 1588. vmrl 18. nov. 1547. Valvasor ga večkrat ritira
— 121 —
je bila pustila „iz milosti-1 (!) cerkev in en del samostana Araceli za stanovanje ; pa nazadnje se je poderlo še to, da se napravi prostor za spominik kralju Viktor-Emanuelju. Preč. p. generalj je bil primoran, da sebi in svojim svetovavcem in pomočnikom v službi preskerbi novo, pripravno stanovanje. Verh tega ga je vodila še druga misel. Težko mu je delo, ko je videl, da po mnogih provincijah pouk mladine zelo terpi, in sicer zato, ker radi pomanjkanja redovnikov vse moči, dela zmožne, pobere duhovno pastirstvo in druga, že zdavnaj prevzeta opravila, na škodo domačega pouka. Nekedaj, v prejšnjih časih, so po samostanih lahko prevzemali te obilne dolžnosti, ko so imeli še dosti redovnikov. Da bi se tedaj redovna mladina mogla bolje poučevati, posebno v potrebnih modroslovnih in bogoslovnih vednostih, in enakomerna samostanska izreja in znanstvena odgoja doseči, vstanovi P. Bernardin nekako visoko šolo za frančiškanske redovnike raznih narodnosti. Vsakedo lahko sprevidi, kolike koristi je tak zavod za pospeh vednosti, za vzderžavanje in napredek bratovskih razmer mej posameznimi provincijami. Samostan in cerkev sta zdaj do malega dodelana. Postavila pa ju je ljubezen velikodušnih dobrotnikov in posebno tudi tretjerednikov celega katoliškega sveta. Vender je žalibog vse skupaj še silno zadolženo ter pričakuje rešitve le od blagih dobrotnikov. Redovni poglavar se je sè svojim starešinstvom tjakaj preselil 17. avgusta 1887. Cerkev je bila posvečena 4. decembra 1887, drugo adventno nedeljo. Ima 11 altarjev ; velikega je posvetil kar-dinalj Paroki, stranske pa devet škofov iz reda sv. Frančiška, enega nadškof Jakobini, tajnik propagande. Bog daj, da bi ga kmalu napolnili nadepolni redovni mladeniči sè svojimi učitelji, da bi tu napredovali v vednosti in kreposti ter da bi mnogo dobrega iž njega prihajalo Njemu najvišjemu na čast in v blager človeštva — in ne daj ga v roke svojih sovražnikov !
To je kratek in nepopoln životopisni poskus in slab popis blagoslovljene delavnosti od Boga bogato obdarjenega človeka, ki Sc je vedno trudil, prejete dari kar najbolje mogoče porabiti. Ko smo se odločili zanj, še nismo vedeli, da ga bomo opisovali za slovo. Kaker je že znano našim bravcem, se je poslovil od svojih podložnih in sklical v Rim vesoljni kapitelj ali volitve na dan pred sv. Frančiškom, 3. oktobra tega leta. Izvoljen mu je naslednik preč. P. Alojzij iz Parme, dosedaj provincijalj ob-servantov provincije Bolónjske, rojen 1836, dober govornik, ki
— 122 —
bo z novim starešinstvom in z novimi močmi nadaljeval začeto delo v dahu in po namenu svojega predhodnika. P. Bernardin pa se začasno vmakne v svoj samostan v Kvarake, da si odpočije od trudapolnega dela. Bog pa mu dodeli, preden zatisne oči za ta svet, videti obljubljeno deželo boljše prihodnosti za sv. cerkev in red serafinski.
Sveti rožni venec.
(Dalje.)
Sveti Dominik je oznanjal sveti rožni venec narodom, da je branilo in orožje zoper krivoverstva Aljbižanov: katoličani so bili v veri poterjeni, krivovercev pa je bilo več ko 100.000 pravi cerkvi pridobljenih — Ob času svetega papeža Pija V. se je bojevala kerščanska vojska pri ehinadskih otokih s Turki; in prav tisti dan, ko so bratovščine sv. rožnega venca po vsem svetu opravljale to sijajno molitev, je bil premagan in vničen zapriseženi sovražnik kerščanstva. V večni spomin je papež Gregorij XIII. postavil praznik sv. rožnega venca. — V času cesarja Ka-rolja VI. je bila turška vojska na Ogerskem iznova premagana, otok Korkira pa oslobojen obleganja po Turkih. To pa se je zgodilo, ko so v Rimu udje sv. rožnega venca v trumah molili, in „pomoč kristijanov“ prosili. Zato je papež Klemen XI. praznik sv. rožnega venca raztegnil na vso sv. cerkev. Drugi papeži so podelili tej molitvi skoro neštevnih odpustkov.
Nili češčenje matere božje Marije po tej poti dandenes po-trebnejše ko kedaj ? Vojske, kuge na ljudeh in živini, potresi, požari, povodnji, nerodovitnost, draginja, osiročenje, lakota, vsako hudo se širi. Ves svet je podoben ognjometni gori, v keteri vre in se kuha, ketera hoče vsaki čas bruhniti, in okolico opu-stošiti. A še hujše je to, da se širi izprijenje in nenravnost in pohujševanje, ki žre in ostruplja kaker velik rak mladino in nedolžnost. Delajo nevtrudljivo, pa bi porušili cerkev in sveto vero, trudijo se očitno in skrivaj, sè zvijačo in silo, se vsemi pomočki, in naj bodo še tako zaverženi, brez sramožljivosti, brez časti, brez pravice. Zapovedi cerkvene prestopajo z očitnim zasramovanjem. Duhovnikom in služabnikom sv. ceikve se podti-
— 123 —
ka malopridnost, jemlje spoštovanje, gerdi čast. Najlepše in najpotrebniše čednosti so jim nenaravne iznajdbe. Slavijo pregreho, da je nedolžno razveseljevanje. Tajé celo razodete resnice sv. vere. Da morejo vspešniše kopati in razdirati, se poslužujejo priproščine in nevednosti nevednega ljudstva. Tako se poklada premišljeno in prevdarjeno podlaga, na keteri naj bi stalo poslopje brezboštva in hudobe. Z eno besedo : v nevarnosti je ves časni in večni blager, bati se nam je za čas in večnost.
V takih nevarnostih torej je dobil sv. Dominik od Marije zapoved, naj ljudstvu pridiga sv. rožni venec zoper krivoverstva, hudobije, pregrehe, in vse hudo. Rožni venec je oznanjen že v vsi cerkvi. Ni li videti, kako Marija tudi v današnjih časih milo in dobrotno zahteva, da se ga resno in goreče in ne-prenehavno poslužujmo '? Nevarnosti so dandanašnji, kaker so bile tedaj ; pomoček je denes, kaker takrat ; Marija je denes tako mogočna, kaker nekedaj ; Marija je dandanašnji prav tako dobrotljiva in pomagati pripravljena, kaker tisti čas. Tako govori sv. Bonaventura : „Kerjesteboj najmogočniši gospod, postala si sama mogočna gospa, ker po njem in pri njem vse premore š.“ Sv. Bernard piše:	„0 d k a r cerkev stoji, nikoli še ni bilo sli-
šati, da je bil zapuščen, k e d o r j e klical Marijino pomoč in priprošnjo".
Ne govorite : Pogosto smo molili, pogosto smo prosili, noč in dan smo Marijo nadlegovali s prošnjami, dolgo smo zdihovali po pomoči, in vender nismo bili vslišani. Ne govorite tako, ker gotovo ste bili vslišani, in nobena češčenamarija se ni izgubila. Če tudi doslej nismo dosegli, kar smo želeli, molimo le dalje, pa terdno zaupajmo, in prejeli bomo. Ke bi pa zaželjenega nigdar ne dosegli, bomo z molitvijo dosegli še kaj večega in boljšega in potrebnišega, na kar morda še ne mislimo ne. Marija nas ne bo nigdar praznih odganjala ; sv. Bernard tako govori Mariji : „M o 1 č i naj se o tvojem usmiljenju, o preblažena devica, če je keteri, ki se spominja, da te je prosil v potrebah, pa je bil zapušče n“. Celo, ke bi bil kedo največi grešnik ; ke bi si ne upal stopiti pred Boga, ker je zaslužil, da ga kaznuje njegova pravica; ke bi si ne upal bližati se svojemu izveličarju, keterega je križal s svojimi grehi : k materi usmiljenja sme iti izgubljeni otrok, in naj tudi gre brez
— 124 —
strahu in pomiselka, ker : — „ N i tako ostudnega grešnika na zemlji, keteremu sveta devica nebi bila pripravljena podati roke, če jo prosi njene pomoč i“, piše pobožni Blozij.
Oživljajmo si torej zaupanje, povzdigujmo si serce, nadlegujmo materino serce Marijino, poprimimo se na invo navdušeni rožnega venca : hribi in doline, dežela in mesta, hiše in javni kraji, polja in svetišča naj odglašajo sveti slavospev Marijin, kaker je bila lepa navada pri naših očetih, in nobena družina ne delaj v tem žalostne izjeme, da nihče ne izgubi obilnih sadov te pobožnosti. Zacvetelo bo časno dobrostanje, vera se vterdila, nravnost se povzdignila, nedolžnost in čednost bo oživela, in šiba božja se odstranila. Zatorej naj stoji nepremagljivo sveti sklep : Četudi duše resnici zaperte Marije ne ispoznajo ; četudi serca zmerzla v grehih Marije ne ljubijo ; četudi jeziki brezbožnih molče o hvali Marijini ; četudi slepi skrunijo čast Marijino, in se sramujejo sv. rožnega venca : mi hočemo srečne se ceniti, da smo Marijini otroci ; in zato naj ta hvala Marijina nigdar ne vmolkne v naših ustih, ljubezen do nje v naših sercih nigdar ne omerzne, naše zaupanje v njeno pomoč nigdar ne omahuje, dokler teče kapljica kervi v našili žilah. Potem bo Marija bdela nad našimi hribi ; milostivo bo gledala v naše doline ; varovala mesta in dežele. Marija nam bo vse, karkoli more biti taka kraljica svojim častivcem, taka mati svojim otrokom : v življenju, v smerti, v večnosti.	(Dalje prih.)
Dve žertvi ljubezni.
Naslednjo občudovanja vredno prigodbo pripoveduje nemški list katoliškili misijonov. Iž nje se vidi, kaj premore prava ker-ščanska ljubezen, za kakšne žertve je ona pripravljena.
Bilo je 30. januarja tekočega leta o 5 uri zjutro, ko se je tam daleč v izhodnji Aziji, pri Filipinskih otokih na skalovju razbil španski parobrod „Remus\ Mej nesrečnimi popotniki sta bila tudi dva redovnika, jezuit o. Pavelj Raymond in frančiškan br. Julij Dorado. Pri tej priliki sta pokazala svoj kerščanski pogum in ljubezen do bližnjega.
Mejtem ko so bili vsi od zmešnjave omamljeni, ostal je o.
— 125 —
Pavelj čisto pri sebi. Nič ni na se gledal, samo za to je sker-bel, kako bi druge rešil Klicali so ga večkrat, da naj stopi v kak čoln. Hvaležno se temu odpove rekoč, da noče prej ladje zapustiti, dokler se vsi ne rešijo. Kleče na poveršju zginil je v valovih ta čas, ko se je brod v dno pogreznil.
Br. Julij je bil že z drugimi popotniki v nekem rešilnem čolnu, ko začuje da nekedo na pomoč kliče. ,.Rešite nesrečneža1* — zavpije verovestnik Vtopljenec se je kerčevito nekega zaboja oklepal, ki so ga valovi semtertje metali. Že je bil v naj-veči nevarnosti. „Ne moremo — odgovorijo drugi v čolnu — ker bi se potopila ladjica11. „Naj bo — zavpije br. Julij Dora-do — naj pa stopi on na moje mesto 11 — Komaj to izreče, skoči v morje. Onega drugega nesrečneža so rešili, ali ko so se tudi za br. Julijem, pravim marternikom ljubezni — ozirali, je bilo že prepozno — valovi so ga požerli, njegova plemenita duša je šla pa k Vsegamogočnemu po zasluženo večno plačilo, k njemu ki pravi :	„ Ljubite se mej seboj, kaker sem vas jaz ljubil.11
P. — n — n.
Prilika o čednostih.
Res. lepo in Bogu prijetno je življenje tistega kristjana, na keterem se čednosti svetijo. Mnogo hvaležnih sere najde radodarna roka ; lep zgled zapušča zmeren, moder, ponižen človek. Ali vender morajo imeti vse te čednosti svojo mero in svojega voditelja, ki jim kaže pravo pot, ketero če prestopijo, znajo še škodljive postati. Da bi to bolj očividno dokazal, izumil sije neki pobožen pisatelj res mično in poučljivo priliko, ki je tukaj primerno posneta.
Čednosti so dolgo časa častno in mirno skupaj živele, kaker redovnice v samostanu. Predstojnica jim je bila pobožnost. Radodarnost je bila za vratarico ; zmernosti je bila kuhinja izročena. M o d r o s t je oskerbovala polje in vert ; varčnost zračunjevala dohodke. K r o t k o s t i so bile izročene mlajše sestre v skerb ; ponižnost je bila pa vsili služabnica. Vsaka čednost je opravljala svojo službo, vse je pa nadzorovala pobožnost kot predstojnica ; skerbno je pazila nad vsem, opominjevala in zapovedovala je.
Predstojnica vmerje. Druge čednosti sklenejo na to samo-
— 126 —
stan zapustiti ter se mej svet podati ; mislijo namreč, da bodo mogle tam več dobrega storiti, in kar skupaj pot nastopijo.
Ko pridejo do bližnje vasi, sreča jih vboga ženica z otrokom v naročaju, ter jih za miloščinjo prosi. Radodarnost, ki je mošnjico nosila, hoče revo kar bogato obdarovati. Varčnost jo pa zavoljo tega ošteje, rekoč da prosjakom zadostuje majhina miloščina. Modrost pa reče : „kar brez pomiselka dati, ali malo ali dosti — tega se ne more svetovati ; treba je pred siromaka vrednost in potrebo pregledati." Tako vboga ženica po nasvetu modrosti ni dobila ničeser.
Čednosti pridejo potem do druge vasi. Tukaj zagledajo očeta, ki svojega sinka tepe. Hitro pristopi krotkost ter ga prosi, da naj svojo jezo premaga in odjenja. Ostrost pa moža pohvali rekoč, da pri mladini ni nobeden vdarec zastonj, razen tistega, ki mimo pade. Modrost pa misli : „preveč je vender le preveč, vsaka reč mora imeti svojo mero." Mož je potem tolkel tako močno in toliko časa, koliker se mu je prav zdelo.
Na daljnem popotovanju pridejo v neko sotesko. Mimo njih dirja jahač na konju, po keterem z bičem udriha. Ko pa na desno in levo maha, zadene pravičnost in ponižnost. Naglo zavpije pravičnost, da je treba jezdeca odstaviti in kaznovati. Ponižnost pa reče : saj ni imel slabega namena, zato mu je treba odpustiti. Modrost jim pa v besedo seže rekoč : „ali se bomo še steple tukaj ? Me čednosti bodimo zadovoljne, da smemo še prosto po cesti hoditi.“
Takih slučajev so imele čednosti tim več, čim dalje so popotovale in vedno so se prepirale, kako da se mora stvar presoditi in ravnati. Nekega dne pa da modrost ta le svet : «najbolje bo, če se ločimo in vsaka po svoji poti gremo ter se tako zaderžimo, kaker se vsaki najbolje zdi.“
Ta svet je čednostim dopai. Dogovorijo se pa, da se čez leto in dan zopet na določenem kraju snidejo in si svoje dogod-ljaje dopovejo ter zopet kak moder sklep storijo, da osrečijo človeštvo. Na to se razidejo.	(Konec prih.)

— 127 —
Zahvala za vslišano molitev.
Iz Novega mesta, 9. sept. 1889.
V	veci čast božjo, v čast najsvetejšega serca Jezusovega,
žalostne Matere Božje, sv. Jožefa, sv Frančiška Seraf., sv. Antona Pad., sv. Nikolaja in sv. Benedikta. Bilo je še lansko leto, ko me začne v gerlu boleti, in včasi tako zlo, da sem komaj mogla kaj zavžiti, in to tudi zarad želodca ne, ki ni mogel prebavljati jedil, pri tem sem bila že tako oslabela, da sem komaj še lazila, in še tri tjedne nisem mogla popolno opravljati svojih dolžnosti. Posluževala sem se zdravil, pa mi niso nič pomagale. V tej sili se zatečem k presv. sercu Jezusovemu, žalostni Materi Božji in imenovanim svetnikom z 9dnevnico, ketero sem večkrat ponovila in dopadlo se je Bogu. da mi je dal. za kar sem ga prosila. Obljubila sem bila to tudi v Cvetju razglasiti, ker pa te obljube nisem spolnila, me bolezen spet napade letos in njej se pridruži še prav hud suh kašelj, in ta me je mučil več mesecev tako, da sem sama mislila in drugi, da imam sušico. Zdaj se zatečem spet z zaupanjem h Bogu in imenovanim svetnikom, in zboljšalo se mi je, in zato pravim hvaležno: Ljubljeno bodi povsod presveto serce Jezusovo. Češčeni bodite žalostna Mati Božja sv. Jožef in drugi svetniki.— Enkrat sem bila zgubila tudi neko reč, ketero sem že 5 dni iskala, ali je nisem mogla najti, in 6. dan sem je spet začela iskati. Na misel mi pride, začni 9dnev-nico v čast sv. Antonu Pad. in obljubi v Cvetji razglasiti. To storim in najdla sem, kar sem iškala. Priporočim se vsim častitim bralcem Cvetja v pobožno molitev.	M. J. P.
V	čast sv. Antonu Padov. Bila sem že več časa bolna, ali
kar na enkrat me napade huda neznana bolezen. Zdravnik mi reče da bo treba operacije, česer sem se pa jest zelo bala. Svetuje mi pa neka oseba, naj se sv. Antonu priporočim. In res dobim zaupanje; zato začnem sama in naprosim še več drugih opravljati Odnevnico v čast sv. Antona Pad. in obljubim v Cvetji razglasiti, če me Bog reši na prošnjo sv. Antona. In Bog nas je vslišal; rešena sem bila hude bolezni in s tem ispolnjujeni svojo obljubo.	J. K.
Iz Vojnika 9. sept. 1889.
S hvaležnim sercem naznanjam, da sem v eni hudi bolezni, na priprošnjo Marije 7 žalosti, sv. Jožefa in sv. Antona zdravje
— 128 —
zadobila. Tudi v eni drugi nadlogi sem zadobila očividno pomoč. Oboje sem obljubila v Cvetju naznaniti, kar zdaj s hvaležnim sercem dopolnim.	N. A.
Iz Polhovega Gradca, 10. okt. 1889.
Bila sem zapletena v neko pravdo s hudim in znanim prav-darjem. Vse je mislilo, da bodem zgubila, a priporočila sem se sv. Frančišku in sv. Antonu in srečno se je za me ubogo vdovo pravda iztekla.	T. P. tretjerednica.
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo rajni tretjeredniki in tret-jerednice skupščine g o r i š k e : Marija (Terezija) Flander iz Cirknega, Terezija (Angela) Šuligoj iz Gorenjega polja ; fo j an-s k e : Miha (Frančišek) Zuljan iz Gradnega, Urša (Marija) Kristami iz Gradnega, Blaž (Anton) Simčič iz Fojane; mirenske : Terezija (Pelagija) Marušič iz Mirnega ; ljubljanske: Uršula Valant iz Radovljice ; mariborske: Marija Glazar od Sv. Petra, Marija Lorbek od Maribora, Uršula Šali od Maribora ; iz Dol pri Litiji: Jožefa (Eliz.) Župan, Janez (Pavelj) Avbelj, Margarita (Marija) Avbelj.
Dalje priporoča J. K. sebe, ženo in otroke za pomoč in milost božjo v velikih dušnih in telesnih zadregah ; J. B. svojega brata, da bi začel pobožno živeti, nekega tretjerednika in neko tretjerednico, da bi ji Bog polajšal hudo bolezen ; neka tretjerednica čeiniške skupščine priporoča sebe in svoje domače, zlasti svojega očeta ; dve osebi za zdravje ; neki tretjerednik za ozdravljenje nog ; neka tretjerednica za ljubi mir ; dve osebi za voljno poterpljenje ; neka tretjerednica priporoča svojega očeta in brata.