aktualno 23 What does Ryoyu Kobayashi's flight at 291 m on an improvised ski-flying hill mean? Abstract On 24 March 2024, Japanese ski jumper Ryoyu Kobayashi flew 291 m on a completely improvised ski-flying hill in Hlidarfjall, northern Iceland. With this flight, he has come very close to the new magical limit of ski flying – 300 m. Yet the problem with the Japanese jumper's record-breaking flight is that it cannot be recognised by the FIS, the main umbrella organisation for the sport, because it was not made in the context of an of- ficial FIS competition. What sense does it make, then, that the rich sports sponsor Red Bull should want to illegitimately and illegally overtake the competent sports organisation, which does not recognise such one-off attempts at new world records or longest flights? Perhaps the main purpose was to promote the event in the media and indirectly the main sponsor of the event, Red Bull. From the point of view of the sponsor's marketing logic, the project was certainly a success. However, from the point of view of the further development of the longest ski flying, which should take place under the auspices of the FIS, it was certainly not beneficial. However, the excellent Japanese jumper's 291-metre flight has substantially confirmed the hypothesis that with today's equipment and technique it is already possible to fly safely over 300 m. That this has not happened yet is a problem of too small ski-flying hills, which do not allow this kind of flight length. This is where the rather restrained action of the FIS, which cannot find the right levers to increase ski-flying hills, is having a negative impact. What is needed from the FIS is, first of all, a renewed concept for the development of ski-flying hills, with clear principles and rules for this development, and, secondly, a fully concrete plan for increasing ski-flying hills. Keywords: ski flying, Ryoyu Kobayashi, 291 m, development of ski-flying hills Izvleček Japonski skakalec Rjoju Kobajaši je 24. marca 2024 v Hlidarfjallu na severu Islandije na povsem improvizirani letalnici pristal pri 291 m. S tem poletom se je povsem približal novi magični meji poletov na smučeh – 300 m. Problem rekordnega poleta japon- skega skakalca je tudi v tem, da ga osrednja krovna športna or- ganizacija Mednarodna smučarska zveza FIS ne more priznati, ker polet ni bil izveden v okviru njenih uradnih tekmovanj. Ka- kšen smisel pa ima potem, da želi bogati športni sponzor Red Bull nelegitimno in nelegalno prehiteti pristojno športno orga- nizacijo, ki tovrstnih enkratnih poskusov doseganja novih sve- tovnih rekordov oziroma najdaljših poletov ne priznava? Morda je bil glavni namen – odmevna medijska promocija dogodka in posredno glavnega sponzorja dogodka Red Bulla. Z vidika mar- ketinške logike sponzorja je bil projekt prav gotovo uspešen. Z vidika nadaljnjega razvoja najdaljših poletov na smučeh, ki bi moral potekati pod okriljem FIS, pa prav gotovo ni bil koristen. Po drugi strani je odličen japonski skakalec s poletom 291 m v vi- soki meri potrdil hipotezo, da se z današnjo opremo in tehniko že da varno poleteti prek 300 m. Da se to še ni zgodilo, je problem v premajhnih letalnicah, ki tovrstne dolžine poletov ne dopuščajo. Prav tukaj se negativno kaže precej zadržano delovanje Medna- rodne smučarske zveze, ki ne najde pravih vzvodov za povečanje letalnic. Z njene strani bo najprej potreben prenovljen koncept razvoja letalnic z jasnimi načeli in pravili tega razvoja ter pozneje tudi povsem konkreten načrt povečanja letalnic. Ključne besede: poleti na smučeh, Rjoju Kobajaši, 291 m, razvoj letalnic Bojan Jošt Kaj pomeni 291 m dolg polet Rjojuja Kobajašija na improvizirani letalnici? 24 „Uvod Polet japonskega skakalca Rjojuja Koba- jašija, dolg 291 m, je postal prava spletna medijska senzacija. V očeh številnih ljubite- ljev poletov na smučeh je bil dosežen tudi nov svetovni rekord! Priprave na ta polet so potekale dokaj prikrito pred strokovno javnostjo in očitno tudi brez soglasja osre- dnje panožne športne organizacije – Med- narodne smučarske zveze (v nadaljevanju: FIS). Ta naj bi legitimno skrbela za razvoj najdaljših poletov na smučeh. Te poti pa očitno ne spoštujejo vsi akterji športa, med katerimi se je pojavil tudi Red Bull, ki slovi kot sponzor športnikov in športa nasploh. Problem tega sponzorja športa je prav go- tovo v tem, da se je za ta posamični dogo- dek odločil povsem mimo pristojne krov- ne športne organizacije. Prav gotovo se je nove največje daljave poletov na smučeh razveselil japonski skakalni zvezdnik, ki je medijsko reklamiral 291 m dolg polet kot nov svetovni rekord (Slika 1). V medijih, ki se spoznajo na področje pri- znavanja svetovnih rekordov v skokih, je bila takoj navedena dopolnitev, da gre zgolj za neuradni svetovni rekord. Najvišja krovna športna organizacija FIS ne priznava svetovnih rekordov. Za takšno priznavanje nima sprejetih ustreznih meril in kriterijev. Dejstvo je, da se že od vsega začetka razvo- ja smučarskih skokov zapisujejo najdaljši poleti. Te bi lahko, glede na dotik skakalca s podlago, ločili v dve podkategoriji najdalj- ših poletov na smučeh. V prvi skupini so poleti, ki so jih skakalci izvedli brez dotika podlage, v drugi skupini pa so najdaljši po- leti z dotikom oziroma padcem. Na podlagi te vsebinsko dokaj jasne kriterijske delitve bi lahko vodili dve ločeni evidenci najdalj- ših poletov. Tako pa se poleti z dotikom ves čas povsem zanemarjajo in niso deležni nobene medijske slave in pozornosti. Prav gotovo bi morala najvišja krovna panožna organizacija oblikovati natančno zgodo- vinsko lestvico najdaljših poletov v obeh kategorijah. S tem bi izkazala spoštova- nje letalcem kot tudi rekordnemu poletu, kajti doseči najdaljši polet, tudi tistega z dotikom, je velik dosežek tako za le- talca kot športno organizacijo. Koliko je ta dosežek pri doskoku z dotikom resnično vreden, pa bo vedno predmet razprave in verjetno nikoli dokončana zgodba. Rekordi v smučarskih skokih ne morejo biti pri- merljivi z rekordnimi dosežki v atletiki, plavanju in tistih športih, pri katerih so ti doseženi v do- kaj enakih in med- sebojno primerljivih pogojih. Problem rekordnega poleta japonskega skakalca pa je tudi v tem, da ga osrednja krovna športna organizacija FIS ne more priznati, ker polet ni bil izveden v okviru njenih uradnih tekmovanj. Kakšen smisel pa potem ima, da želi bogati sponzor ne- legitimno in nelegalno prehiteti pristojno športno organizacijo, ki tovrstnih enkra- tnih poskusov doseganja novih svetovnih rekordov oziroma najdaljših poletov ne priznava. Na spletnem sestanku 17. junija 2024 je predstavnik Red Bulla in projektni vodja Bernhard Rupitsch izbranim članom FIS in članom znanstvene komisije FIS (WG Science and Ski jumping) v neformalnem pogovoru predstavil nekatere značilnosti izvedbe projekta. Ideja za ta eksperiment je stara že 16 let. Prava zamisel se je poja- vila v Avstriji pred 14 leti. Takrat je posku- šal s prvim načrtom gradnje 300-metrske letalnice. V takratnem eksperimentu naj bi sodelovala dva odlična avstrijska skakalca Thomas Morgenstern in Gregor Schlie- renzauer. Projektu je takrat nasprotovala avstrijska smučarska zveza. Zaradi tega nasprotovanja se je po dveh letih projekt končal. Po nekaj letih je projekt ponovno oživel. V njem naj bi sodeloval japonski skakalni zvezdnik Rjoju Kobajaši. Lokacija je bila izbrana na Islandiji (start zaletišča na 1100 m nadmorske višine, nizka temperatu- re, 1 km dolgi naravni teren brez gradbenih posegov v teren). Vzdolžni profil terena improvizirane letal- nice HS 300 m naj bi bil povzet po profilu planiške letalnice HS 240 m, ki je najbolj pri- ljubljena pri japonskem skakalcu. Tudi nad- morska višina obeh letalnic je precej po- dobna. Profil planiške letalnice je bil najprej izmerjen neposredno na terenu, nato pa je Slika 1. Reklamiranje svetovnega rekorda 291 m Opomba. Povzeto po https://www.redbull.com/int-en/ryoyu-kobayashi- -ski-jumper-makes-history Slika 2. Zaletišče improvizirane letalnice je bilo precej daljše od zaletišča planiške letalnice Opomba. Povzeto po https://www.redbull.com/int-en/ryoyu-kobayashi-ski-jumper-makes-history aktualno 25 bila narejena primerjava s podatki o profilu na internetni strani FIS. Planiške letalnice ni bilo mogoče kopirati na zaletišču. Poskusna letalnica je imela bolj blago zaletišče (30 kotnih stopinj) kot planiška letalnica z na- klonom zaletišča 35 kotnih stopinj. Zaletna smučina je bila zaradi blage strmine zato znatno daljša od planiške (zaletna smučina je bila izdelana s pomočjo posebnih desk). Da bi dosegli zaletno hitrost med 105 km/h in 110 km/h, so izbrali in naredili 175 m dol- go zaletno smučino (Slika 2). Zaletna smučina se je drugi dan eksperi- menta precej poslabšala in je ni bilo več mogoče podaljšati. Prehodni lok zaleti- šča je bil podoben planiškemu, dolžina odskočne mize je znašala 8 m, naklon odskočne mize je bil 11 kotnih stopinj in višina odskočne mize 2 m. Izmerjena hi- trost (izmerjena z lasersko napravo) med eksperimentom se je spreminjala med 105 km/h in 108 km/h. Naklon doskočišča je bil v zgornjem delu med 40 in 41 kotnimi stopinjami. Želeli so si sicer tak naklon, kot je pri planiški letalnicei, 35 kotnih stopinj. Naklon doskočišča v drugem delu je ostal med 33 in 34 kotnimi stopinjami vse do razdalje 380 m. Potem je sledil spodnji pre- hodni lok z naklonom 28 kotnih stopinj pri točki 400 m. Iztek je potekal pri naklonu 10 kotnih stopinj, pri zadnjih 100 m je bil iztek vodoraven. Priprava letalnice je v začetni fazi vključevala štiri teptalnike (Pistenbully machine). V sklepnem delu je pri pripravi profila letalnice sodelovalo od 60 do 70 ljudi. Prvi dan, 23. aprila 2024, so bili opra- vljeni štirje poleti in dan pozneje trije. Za kontrolo vetra so imeli na voljo tri merilnike hitrosti vetra. Da bi se izognili vplivu vetra, so poskusom začeli ob šesti uri zjutraj. Širi- na doskočišča je dosegla 60 m (predpisa- na širina je 40 m). Maksimalna višina leta ni presegla petih metrov. Profil letalnice se je zdel dokaj primeren. Poleti so bili iz- vedeni s standardno opremo japonskega skakalca. Ob letalnici ni bila zgrajena pred- pisana varnostna ograda (postavljena je bila zgolj mreža). Nadaljevanje projekta je s strani Red Bulla možno. Treba pa bo najti optimalno lokacijo in prave športnike. Prav slednje sporočilo predstavnika Red Bulla je bistveno. Treba bo najti pravo lokacijo za polete čez 300 m in razvijati pogoje za razvoj najdaljših poletov v okviru delovanja FIS. Samo ta pot je legitimna in legalna. Vse drugo je zgolj velika in nevarna improviza- cija. Profil improvizirane letalnice je precej odstopal tako od planiške letalnice kot tudi letalnice v Vikersundu. To sta danes največji letalnici na svetu, na katerih je bilo doslej Slika 3. Homologacijsko potrdilo za letalnico v Vikersundu Opomba. Povzeto po trenutno veljavni homologaciji FIS (https://www.fis-ski.com/DB/ski-jumping/ homologations.html) Slika 4. Značilnosti planiške letalnice Opomba. Povzeto po trenutno veljavni homologaciji FIS (https://www.fis-ski.com/DB/ski-jumping/ homologations.html) 26 doseženih tudi največ rekordnih poletov. Obe imata možnosti postopnega razvoja rekordnih poletov na smučeh. Današnja tehnika poletov in z njo poveza- na oprema že dovoljujeta polete prek 300 m (Jošt, Čoh in Vodičar, 2013). To je skoraj potrdil tudi pričujoči eksperiment. Zmanj- kalo je le 10 m. Trenutni rekord v poletih na smučeh, ta znaša 253,5 m, je leta 2017 dosegel Avstrijec Stefan Kraft na letalnici v Vikersundu. Rekordni polet je bil dosežen na letalnici HS 225 m oziroma današnji HS 240 m. Polet Stefana Krafta je potekal pri majhni zaletni hitrosti 99,6 km/h, ugodnih vetrovnih razmerah in razmeroma nizki krivulji leta, ki je za letalnico v Vikersundu tipična. Letalnica leži na nizki nadmorski vi- šini in ima zato dokaj ugodne aerodinamič- ne pogoje za polete na smučeh. Doskok v točki rekordne dolžine 253,5 m je bil izve- den brez telemarka z namenom, da skaka- lec vzdrži velik pritisk ob stiku s podlago in ravnotežni položaj. Ublažitev velikega priti- ska na podlago in ohranjanje ravnotežnega položaja je Stefan Kraft izvedel v značilnem nizkem položaju globokega počepa. Vr- hunski avstrijski skakalec je moral pokazati izjemno gibalno spretnost, da mu je uspelo skok opraviti brez dotika telesa s podlago. Njegov polet je meril kar 28,5 m čez točko velikosti skakalnice pri 225 m (HS – hill size). To je bila neverjetna prekoračitev točke ve- likosti letalnice, zato je Mednarodna smu- čarska zveza letalnico HS 225 m 12. marca 2018 zgolj na papirju pretvorila na velikost HS 240 m (Slika 3). Rekordni polet Stefana Krafta je bil ne glede na zgolj papirno povečanje točke velikosti skakalnice na velikost HS 240 m izveden kar 13,5m prek te točke. Letalnica v Vikersundu ima pri novi točki velikosti letalnice HS 240 m naklon zgolj 28 kotnih stopinj. Ta pa se je do točke 253,5m še zna- čilno pomanjšal. Skakalec je bil tako kot vsi drugi, ki so poleteli v bližino rekordne dalja- ve, močno izpostavljen nevarnosti padca in poškodb. Letalnica v Vikersundu ima – za- radi nizke nadmorske višine letalnice – zelo dobre aerodinamične pogoje za letenje na smučeh. Dolgi poleti se tako lahko doseže- jo pri razmeroma majhni zaletni hitrosti in tudi nizki krivulji leta. Precej drugačna aerodinamična situacija je na planiški letalnici, ki je sicer po velikosti podobna letalnici v Vikersundu (Slika 4). Planiška letalnica leži na precej višji nad- morski višini. Zaradi ugodne lege letalnice se lahko zlasti v dopoldanskem času pri ugodnem vzgonskem vetru dosežejo tudi rekordne daljave. Na finalu svetovnega po- kala v Planici 2018 je Avstrijec Gregor Schli- erenzauer poletel na točko do tedaj najdalj- šega poleta 253,5 m. Polet je bil izveden v kvalifikacijski seriji 22. marca 2018 s šestega zaletnega mesta pri zaletni hitrosti 102,9 km/h. Vetrovne razmere za njegov polet so bile odlične (vzgonski veter +1,87 m/s). Pri točki 125 m je letel približno 8,3 m visoko nad hrbtiščem letalnice. Kot letenja glede na horizontalo je znašal v tej točki poleta 36 kotnih stopinj. Pri doskoku je imel Gre- gor Schlierenzauer visok vpadni kot dosko- ka 17 kotnih stopinj. Avstrijskega skakalca je polet presenetil – že pri 220 m je tako začel zavirati polet in se pripravljati na doskok. Doskok avstrijskega šampiona se je zaradi visokega pritiska končal v globokem poče- pu in z dotikom rok s snežno podlago. Želja po novem rekordnem poletu seveda ostaja in predstavlja magnet, ki privlači ve- liko množico ljubiteljev smučarskih poletov. Novi rekordni poleti pa so glede na seda- njo velikost obeh letalnic preprosto pre- nevarni za smučarje skakalce. V nevarnosti so predvsem najboljši skakalci. Odličen ja- ponski skakalec Rjoju Kobajaši je v Planici 24. marca 2019 poletel 252 m in le s težavo doskočil brez dotika s podlago. Praktični primeri najdaljših poletov tako kažejo na nujnost povečanja največjih le- talnic na svetu. Za polete prek trenutnega najdaljšega poleta bi se morala v skladu s trenutnimi pravili FIS zgraditi letalnica veli- kosti najmanj HS 250 m. Tako bi bila točka sedanjega svetovnega rekorda locirana na koncu doskočišča letalnice, ne pa v spo- dnjem prehodnem loku izteka letalnice. Pri razvoju profila povečane letalnice bi bilo pametno upoštevati možnost nadaljnjega razvoja letalnice vse do velikosti poletov čez novo magično mejo 300 m. Namen Slika 5. Model vzdolžnega profila letalnice HS 250 m aktualno 27 pričujoče študije je prikazati možnosti za postopni razvoj vzdolžnega profila letalni- ce do velikosti HS 300 m. „Metode Za izhodišče postopnega razvoja je bil iz- bran vzdolžni profil planiške letalnice (pro- fil letalnice HS 215 m iz leta 2009 in profil letalnice HS 225 m iz leta 2015). Današnji profil planiške letalnice HS 240 m je dokaj podoben letalnici HS 240 m v Vikersundu. Osnovni podatki o vzdolžnem profilu plani- ške letalnice so povzeti iz homologacijske- ga dokumenta FIS. Načrtovanje povečanih profilov letalnic je potekalo v programu za računalniško podprto konstruiranje Au- toCAD. Načrtovanje modelov vzdolžnih profilov letalnic je bilo izvedeno v 2D-for- matu. Izbrani sta bili dve velikosti postopno povečane letalnice HS 250 m in HS 300 m. Pri prikazovanju geometrijskih razsežnosti vzdolžnih profilov povečanih letalnic je bil izhodiščni referenčni prostor postavljen na rob odskočne mize manjše letalnice. „Rezultati in razlaga Povečanje letalnice na velikost HS 250 m Sedanja planiška letalnica HS 240 m bi se morala za novo rekordno dolžino poleta prek 253,5 m povečati na velikost najmanj HS 250 m (Slika 5). Pri tem bi morala točka velikosti skakalnice HS 250 m pomeniti za- četek faze doskoka, in ne njen konec, kot je to v sedanjih pravilih mednarodne smučar- ske zveze FIS (FIS, 2023). Na tej letalnici bi se dalo varno poleteti do 260 m. Razvoj ta- kšnega vzdolžnega profila letalnice bi mo- ral upoštevati več vidikov oziroma načel: • načelo varnega poleta prek 253,5 m, • načelo varne letalnice za vse skakalce, tudi tiste najslabše v hipotetično najtežjih razmerah, ter • načelo atraktivnosti poletov za gledalce ob letalnici in pred televizijskimi zasloni. Bistvene spremembe glede na sedanje le- talnice HS 240 m bi se zgodile na doskoči- šču nove letalnice HS 250 m. Izvedba večje letalnice HS 250 m z možnostjo maksimal- nega poleta 260 m bi od FIS zahtevala spre- membo dovoljenih izbranih ključnih geo- metrijskih razsežnosti letalnice. Pri tem se mora glede na sedanje letalnice HS 240 m bistveno povečati razdalja Zu na 153,5 m. To pomeni, da bi morala FIS dovoliti po- večanje te razdalje za 18,5 m. Nekateri strokovnjaki razmišljajo, da bi bilo dovolj že povečanje za 5 m. Tako minimalno po- večanje bi morda zgolj ublažilo polete do 250 m, nikakor pa ne bi omogočilo varnega letenja čez 253,5 m. To povečanje sedanje največje letalnice bi bila zgolj cenena, lahko tudi trenutno koristna kompromisna rešitev za kratek čas. Pristojni na FIS morajo spo- štovati lastna pravila o določanju bistvenih parametrov vzdolžnega profila letalnic. In najmanj, kar je, tudi spoštovati določilo o velikosti doskočišča (HS). Konec doskoči- šča mora omogočiti varen doskok (zaže- leno v telemark) za vse skakalce, slabše in odlične. Za normalno povečavo letalnice na velikost HS 250 m bo tako treba poseči po dokaj obsežnih gradbenih posegih na doskočišču obstoječih letalnic in predvsem v njihovem spodnjem prehodnem loku. To pa verjetno za obe največji letalnici na sve- tu, v Planici in Vikersundu, predstavlja velik gradbeni in finančni problem. Seveda se sedanja planiška letalnica HS 240 m lahko poveča tudi zgoraj s pomikom odskočne mize (Slika 6). To bi terjalo novo zaletišče in obsežen gradbeni poseg na odskočni mizi in prvem delu doskočišča nove letalnice HS 250 m. Povečana letalnica HS 250 m bi morala biti zgrajena po geometrijskih značilnostih, ki ustrezajo sodobni tehniki leta najboljših skakalcev sveta in hkrati zagotavljajo čim bolj varne polete najslabšim letalcem. Na vzdolžnem profilu doskočišča povečane letalnice HS 250 m bi se lahko odpravil vzdolžni lok med točko P in točko L. To bi zagotovilo bolj enakomerno občutljivost glede dolžine poletov na celotni dolžini pristajalnega dela doskočišča. Sedanji vzdolžni lok med točkama P in L dviguje višino leta, ki se v točki 150 m od roba odskočne mize lahko poveča tudi do 3,0 m. Brez tega vzdolžnega loka bi bila vi- šina leta v osrednjem delu poleta lahko bolj enakomerna in predvsem nižja. Pristojni na FIS bi lahko počasi spremenili način ovre- dnotenja nekaterih ključnih parametrov doskočišča skakalnic in letalnic. Razmerje H/N se še vedno izračunava na točko K. Ta pa je na letalnici postavljena na točko 200 m, torej 53,5 m pred sedanjim svetovnim rekordom. Takšno vrednotenje je morda lahko primerno za 15-metrske skakalnice, težko pa je primerno in smiselno za letal- Slika 6. Za varno preseženje rekordnega poleta 253,5 m bi se morala planiška letalnica povečati vsaj na velikost HS 250 m 28 nico. Razmerje H/N je ključno za določitev točke velikosti skakalnice ob koncu dosko- čišča, ne pa na njegovem srednjem delu. Točka K je bila verodostojna v času, ko točka velikosti skakalnice ni odstopala od nje (K = L). Danes pa so med njima velike razlike. V zadnjih 30 letih se pri načrtovanju ključnih geometrijskih elementov vzdol- žnega profila letalnic ni spremenilo praktič- no nič. Še vedno se načrtovalci profilov ska- kalnic in letalnic bolj opirajo na zapletene in težko razumljive matematične teoretične enačbe (Gasser, 2008) kot pa na empirične strokovne ugotovitve raziskav na področju proučevanja kinematičnih značilnosti leta smučarjev skakalcev (Jošt, Vodičar, Štuhec in Vertič, 2009; Jošt, Ulaga in Vodičar, 2013). Če bi bilo doskočišče med točkama P in L ravno brez loka, bi bil naklonski kot med točkama za vse skakalce enak in nespreme- njen. Ravna linija doskočišča bi bolj pravič- no odrazila kakovostno razliko letalcev in izenačila zahtevnost doskoka za vse letalce. Avstrijski skakalec Gregor Schlierenzauer bi lahko pri poletu 253,5 m na povečani letal- nici HS 250 m pri maksimalni višini leta pri- bližno 5,5 m brez težav doskočil v telemark pri dolžini poleta 255 m (Slika 7). Povečanje letalnice na velikost HS 300 m Povečava letalnice na velikost HS 250 m bi omogočila zgolj varen polet prek trenutne- ga najdaljšega poleta 253,5 m. Za polete prek 300 m pa je potreben povsem nov konceptualni pristop. Načrtovanje letalnice HS 300 m je smiselno, ker današnja tehnika smučarskih skokov že dopušča varne pole- te do dolžine 300 m (Jošt in Vodičar, 2019). To je na improvizirani letalnici z 291 m dol- gim poletom dokazal tudi japonski skaka- lec Rjoju Kobajaši. Za izdelavo vzdolžnega profila letalnice HS 300 m je bil uporabljen vzdolžni profil planiške letalnic HS 215 m iz leta 2009. Vzdolžni profil te letalnice je bil dokaj prijazen za slabše in povprečne letalce ter hkrati dopušča razmeroma eno- stavno povečanje letalnice na velikost HS 300 m. Na tako povečani letalnici bi lahko švicarski skakalec Simon Ammann pri 233 m dolgem poletu leta 2009 že poletel prek 300 m (Jošt, 2010). Višina njegovega takra- tnega poleta pri 195 m je znašala 10 m. Letalnica HS 300 m (Slika 8) bi bila precej večja od današnje planiške letalnice. Profil zaletišča in odskočne mize se ne bi spreminjal. V prvem delu doskočišča ne bi bilo večjih sprememb. Med točko P (za- četek doskoka) in točko L (konec doskoka) Slika 7. Simulacija 253,5 m dolgega poleta Gregorja Schlierenzauerja na povečani letalnici HS 250 m Slika 8. Vzdolžni profil letalnice HS 300 m Slika 9. Simulacija poleta Gregorja Schlierenzauerja (dolžina 253,5 m) na povečani letalnici HS 300 m aktualno 29 bi bilo ravno doskočišče brez vzdolžnega prehodnega loka. Naklon doskočišča med obema točkama bi bil po celotnem dosko- čišču enak (34 kotnih stopinj). Simulacija poleta Gregorja Schlierenzauerja (Slika 9) je pokazala, da bi lahko pri 253,5 m dolgem poletu na povečani letalnici HS 300 m po- letel prek 300 m in pri tem opravil doskok v telemark. Gregor Schlierenzauer bi lahko na pove- čani planiški letalnici HS 300 m poletel pri- bližno 304 m. V zaključnem delu poleta bi lahko dosegel pristajalni kot leta tik pred doskokom 38 kotnih stopinj. Letalnica bi dopuščala najdaljše polete do 310 m pri naklonu doskočišča letalnice 30 kotnih sto- pinj. Po doskoku (Slika 10) bi letalnica imela večji prehodni lok (R2 = 150 m). Vertikalna razdalja med robom odskočne mize in najnižjo točko ob koncu spodnjega prehodnega loka (ZU) bi znašala 185 m. Ta razdalja bi bila za kar 50 metrov večja od razdalje (ZU = 135 m) na današnjih najve- čjih letalnicah HS 240 m v Planici in Viker- sundu. Postopne povečave letalnice do veliko- sti HS 300 m bodo vse obsežnejše in tudi vse dražje. Terjale bodo vse več naravnega prostora. Zato bi bilo verjetno smiselno že pri naslednji povečavi določiti lokacijo le- talnice, ki bo omogočila optimalno pove- čavo vse do velikosti HS 300 m. V Planici je razvoj letalnice mogoč na trenutni lokaciji po dveh različicah položaja vzdolžne osi letalnice. Različica z isto postavitvijo vzdolžne osi planiške letalnice HS 300 m (Slika 11) bi zah- tevala velike gradbene posege na zaletišču, odskočni mizi in prvi polovici doskočišča. Največja težava te različice bi bila ustrezna vetrovna zaščita prve polovice doskočišča. Različica z novo postavitvijo vzdolžne osi planiške letalnice HS 300 m (Slika 12) bi zahtevala rahlo rotacijo vzdolžne osi v de- sno smer. Prednost te različice je prav gotovo boljša umeščenost vzdolžnega profila v naravni teren. Letalnica HS 300 m bi bila naravno bolje zaščitena pred neugodnim vplivom vetra (tudi umetna zaščita pred vetrom bi bila cenejša). Višina leta bi bila bolj niz- ko nad naravnim terenom ob doskočišču letalnice. Nad doskočiščem letalnice bi se prav gotovo izboljšala termika, kar bi olaj- šalo dolge polete. Ob doskočišču letalnice bi lahko uredili naravne tribune za gledalce. Vzdrževanje letalnice bi bilo manj zahtev- Slika 10. Večji spodnji prehodni lok letalnice HS 300 m po doskoku Slika 11. Letalnica HS 300 m na sedanji vzdolžni osi planiške letalnice HS 240 m Slika 12. Različica z novo postavitvijo vzdolžne osi letalnice HS 300 m 30 no in cenejše. Ne glede na končno rešitev povečanja planiške letalnice je prav, da se v Planici ohrani bogata kulturna tradicija in zagotovi njen nadaljnji razvoj. Samo s tem se bo ohranjala njena zgodovina (Planica, 1999) in zagotovila svetla prihodnost. „Zaključek Polet Rjojuja Kobajašija na improvizirani letalnici, dolg 291 m, je potrdil hipote- zo, da so lahko poleti prek nove magične meje 300 m povsem dosegljivi s trenutno opremo smučarjev skakalcev. Za polete prek 300 m bi bilo modro izbrati postopen razvoj trenutnih letalnic, med katerimi sta morda še najprimernejši trenutno največji letalnici HS 240 m v Planici in Vikersundu. Prvi korak postopnega razvoja letalnic prav gotovo predstavlja povečanje letalnice za varno preseganje trenutnega najdaljšega poleta 253,5 m. To bi bilo mogoče doseči na letalnici velikosti HS 250 m. Ta najmanj- ša povečava letalnice bi že povzročila ve- lik poseg v spodnji del doskočišča in iztek obeh trenutno največjih letalnic v Planici in Vikersundu. Letalnica HS 250 m bi zah- tevala povečanje vertikalne razdalje med robom odskočne mize in najnižjo točko izteka za vsaj 18,5 m. Na takšni letalnici bi odlični japonski skakalec Rjoju Kobajaši brez težav povečal rekordno dolžino pole- tov prek 253,5 m. Daljši poleti prek 260 m pa bi terjali povsem nov koncept razvoja letalnice vse tja do velikosti letalnice HS 300 m. Možen je enkratni in postopni ra- zvoj letalnice do velikosti HS 300 m. Letalnica HS 300 m bo precej večja od da- našnje največje letalnice HS 240 m. Na zale- tišču, odskočni mizi in prvem ločnem delu doskočišča ne bi bilo večjih sprememb. V osrednjem delu doskočišča med točkama P in L bi se lahko odpravil vzdolžni lok, ki po nepotrebnem dviguje krivuljo leta in povzroča neenake pogoje z vidika dose- ganja dolžine poletov. Vzdolžni lok bi se lahko nadomestil z ravnim doskočiščem, pri katerem bi bil naklon ves čas enak pri 34 kotnih stopinjah. Ta naklon povsem ustreza najslabšim in tudi najboljšim letalcem. Bi- stvena sprememba pri vzdolžnem profilu doskočišča in spodnjega prehodnega loka v izteku bi nastala pri velikosti vertikalne razdalje (ZU) med robom odskočne mize in najnižjo točko izteka. Ta bi se s sedanjih 135 m povečala na 185 m. Razlika bi bila kar 50 m. Letalnica HS 300 m bi bila tudi precej širša na doskočišču in izteku. Celotna dol- žine povečane letalnice bi se povečala za približno 100 m in bi znašala okoli 600 m. Modeli vzdolžnega profila letalnice HS 300 m so bili že narejeni in preverjeni s pomo- čjo simulacije konkretno izvedenih odličnih poletov izbranih vrhunskih skakalcev. Poleti na takšni letalnici bodo tehnično povsem podobni današnjim poletom. Če bodo vzdolžni profili letalnice HS 300 m zašči- teni pred vetrom, bodo na teh letalnicah poleg odličnih letalcev lahko nastopili tudi povprečni smučarji skakalci oziroma letalci. Na vrsti oziroma potezi je pristojna Med- narodna smučarska zveza FIS, da se jasno opredeli do postopnosti razvoja letalnic in pri tem tudi spoštuje lastna pravila o načr- tovanju vzdolžnih profilov letalnic. Njeno pasivno delovanje na tem področju ni do- bro za razvoj poletov na smučeh in posle- dično smučarskih skokov v celoti. To je bilo tudi ključno sporočilo, ki ga je vodstvu FIS v smučarskih skokih namenil predstavnik ekipe Red Bulla, ki je izvedla eksperiment, pri katerem je Rjoju Kobajaši poletel 291 m. Poleti na smučeh in še zlasti rekordni so dokaj atraktivni za gledalce ob letalnicah in pred televizijskimi zasloni. Prav to dejstvo so očitno prepoznali tudi nekateri bogati sponzorji športa, ki pa z enkratno izvede- nimi eksperimenti prav gotovo niso pokli- cani za legitimni razvoj najdaljših poletov na smučeh. „Literatura 1. FIS (2023). The International Ski Competition rules (ICR). Book III Ski jumping. Approved by the FIS Council, October 2023. 2. Gasser, H. H. (2008). Grundlagen der Ausle- gung des Langsprofils einer Skisprungschanze. Bern: Internationaler Ski-verband. 3. Jošt, B., Vodičar, J., Štuhec, S. in Vertič, R. (2009). Kinematična analza krivulje leta smu- čarjev skakalcev na finalu svetovnega pokala Planica 2009. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 4. Jošt, B. (2010). Geometrijske značilnosti po- stopnega razvoja profila letalnice do velikosti HS300m. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 5. Jošt, B., Ulaga, M. in Vodičar, J. (2013). Kinema- tična analiza krivulje leta smučarjev skakalcev – na finalu svetovnega pokala v Planici 2013. Ljubljana: Fakulteta za šport. 6. Jošt, B., Čoh, M. in Vodičar, J. (2013). Design of a ski flying hill with the profile HS300m. Ham- burg: Verlag Dr. Kovač. 7. Jošt, B. in Vodičar, J. (2019). Development od the Ski Jump Hill Profile from the Viewpoint of Skijumping Technique. Hamburg: Verlag Dr. Kovač. 8. Planica 1934–1999 (1999). Ljubljana: Društvo Proplanica. prof. dr. Bojan Jošt, Uiverza v Ljubljani, Fakulteta za šport, bojan.jost@fsp.uni-lj.si