ZGODOVINA INDUSTRIJE, GOZDARSTVA IN OBRTI V TRŽIČU i < Zgodovina industrije in obrti v Tržiču Spisal IVAN MOHORIČ 19 6 5 Izdal Mestni muzej v Tržiču Založilo Turistično društvo Tržič G G 2864/3 Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču Tretja knjiga I. Zgodovina tržiškega čevljarstva II. Zgodovina gozdnega gospodarstva in izkoriščanja tržiških gozdov III. Razvoj predelovalne industrije lesa IV. Razvoj in delo komunalnih podjetij V. Zgodovina poti čez Ljubelj VI. Borba Tržiča za železniško zvezo VII. Zgodovina gospodarskega zadružništva v tržiški občini VIII. Razvoj socialnega zavarovanja in zdravstvenega skrbstva IX. Zgodovina tržiškega strokovnega šolstva X. Narodnostni boji in poskusi ponemčevanja XI. Znamenitosti Tržiških zbirk > . ■ p KAZALO UVODNA BESEDA AVTORJA Prvo poglavje ZGODOVINA TRŽISKEGA ČEVLJARSTVA stran Uvod............................................................. 3 I. CEHOVSKA TRADICIJA TRŽIŠKIH ČEVLJARJEV......................... 6 Vpisna knjiga tržiškega čevljarskega ceha iz 1. 1751.......... 7 Mojstri tržiškega ceha leta 1826 ............................. 9 Nravna in strokovna vzgoja vajencev..............................11 Nedeljska šola 1820—1882 — prvo' slovensko spričevalo.........12 Idila rokodelskega čevljarstva...................................14 Tržiško čevljarstvo od 1840—1880 — tržiški čevljarji na obrtni in industrijski razstavi v Ljubljani 1844 leta...............15 II. RAZVOJ TOVARNIŠKE IZDELAVE OBUTVE POD AVSTRIJO . 17 Od založništva do industrijske razpošiljalnice...................18 Brata Demberger pričneta organizirati tržiško čevljarstvo na bazi založništva..................................................19 Tovarna Ohr & Demberger začne obratovati v zgradbi »pri Fer- barju« leta 1872 ........................................... 20 Nastanek združenih tovarn Mally & Demberger......................21 Udeležba tržiške tovarne na razstavi obutve v Bernu v Švici leta 1876 in v Trstu leta 1887 ................................ 23 III. HIŠNA IZDELAVA OBUTVE...........................................26 Anketa o delu na domu leta 1898 .............................. 26 Čevljarstvo v Ljubnem — založniki domače obrti...................29 Tržič dobiva leta 1889 še drugo tovarno čevljev...............32 Prodor slovenskega podjetnika v nemškutarski Tržič — življenjska pot Petra Kozine.............................................34 Prva samostojna firma Petra Kozine ..............................35 IV. ZAČETNO OPORIŠČE PETRA KOZINE V TRŽIČU..........................37 Napadi Nemcev na finančno zaledje Petra Kozine...................40 Ustanovitev firme Peter Kozina & Co............................. 41 Vojna leta in vojaške dobave ....................................42 Osamosvojitev Kozine.............................................43 Kozina odkupi Goekenovo tovarno in vstopi kot družabnik v Mally- jeva podjetja................................................43 Kozina izstopi iz firme Mally & Demberger 1. 1929 ............ 45 Položaj tržiškega čevljarstva 1919—1930 ........................ 48 Povojni uvoz čevljev in carinska tarifa.........................49 V. PRVA POJAVA BATINIH IZDELKOV V JUGOSLAVIJI .... 50 Oživljenje hišne industrije v Tržiču............................52 Usodni Kozinov poskus vojaških dobav............................ 53 Nepričakovane ovire otežujejo polet podjetja.................... 54 Prezadolžitev podjetja in problem sanacije......................56 Organizacija Pekove tovarne in razvoj prodajnega omrežja ... 57 Nova carinska tarifa in visoka konjunktura......................58 Statistika uvoza čevljev 1926—1931 ............................. 59 Borba Bate za koncesijo v Jugoslaviji...........................60 Poskus pritegnitve Bate v Tržič.................................61 Ustanovitev sanacijske družbe »Peko d. z o. z.«.................62 Kozinova nenadna smrt — pasivna dediščina.......................64 Sirjenje omrežja Pekovih prodajaln.................................65 VI. BATA USTVARJA BOROVO............................................. 66 Batine popravi j alnice čevljev................................... 68 Prelom in kriza................................................... 63 Bata in trgovinska bilanca.........................................70 Boj čevljarjev proti Bati.......................................71 Vpliv Bate na tržiško čevljarstvo..................................73 Peko uspešno prebrodi krizo........................................74 Kmetska posojilnica združi vse deleže Peka......................76 VII. NA POTI SANACIJE.................................................. 78 Položaj tovarne med okupacijo......................................82 Žrtve narodnoosvobodilne borbe in vojne............................84 Po osvoboditvi.....................................................86 Prehodna doba 1946/47 — režim distribucije.........................88 Statistika proizvodnje v letih 1945—1947 ...........>........... 88 Združitev s tovarno »Trio«.........................................90 Nova firma »Triglav« prej Peko.................................... 91 VIII. DELOVNI KOLEKTIV PREVZAME UPRAVO PODJETJA .... 94 Prodajno omrežje obsega 86 poslovalnic.............................94 Likvidacija distribucije — obnova svobodne prodaje.............. 96 Potrošniški sveti pri podružnih prodajalnah........................98 Statistika proizvodnje 1948—1951 — selitev obrata Trio v matično tovarno .......................................................100 Poostrena konkurenca — borba za kvaliteto.......................102 Znižanje najemnine za amerikanske ÖVSG stroje.....................104 Pripojitev nacionalizirane tovarne cvekov v Retnjah...............105 Nacionalizacija čevljarskih obratov v Tržiču......................106 Odnos Peka do Borova in drugih tovarn.............................108 Rekrutacija delovnega kadra.......................................109 IX. SODOBNA PROBLEMATIKA PODJETJA 1954—1964 ........................ 110 Struktura proizvodnje.............................................112 Strokovni dvig kadrov.........................................114 Vzgoja novih kadrov...........................................116 Preskrba s surovinami.........................................119 Investicije — nove delavnice..................................122 Stagnacija — potreba preusmeritve.............................123 Poskus planske razdelitve proizvodnje v kooperaciji...........124 Smernice perspektivnega plana.................................125 Proizvodnja in prodaja — prodor izvoza na Zahod...............127 Sistem montažne izdelave — lastna gumarna.....................129 Življenjski standard delavstva................................132 X. SUMARNI PREGLED DESETLETJA 1953—1963 ........................ 133 Petnajst let samoupravljanja in problemi delovnega kadra .... 135 Podjetje Peter Kozina v luči trgovsko-sodne registracije......136 Registracija tvrdke »-Peko d. z o. z.«........................136 Viri .........................................................139 Drugo poglavje ZGODOVINA GOZDNEGA GOSPODARSTVA IN IZKORIŠČANJE TRŽISKIH GOZDOV Uvod..........................................................141 I. KRONIKA TRŽISKEGA GOZDARSTVA V LUCI NAJSTAREJŠIH LISTIN........................................................144 Služnosti izkoriščanja gozdov — Pašne pravice — Oglarenje . . . 146 Gozdni red za Kranjsko iz leta 1771...........................148 Velika gozdna anketa leta 1800 .............................. 150 Prednostne pravice oskrbovancev iz gozdov.....................151 Delo, ugotovitve in nasveti strokovnih izvedencev.............153 Ukrepi za zaščito gozdnih kultur..............................155 Pod francosko upravo..........................................158 Dobava oglja za Radeckijev plavž..............................159 II. GOZDNI ZAKON IZ LETA 1852 DOLOČA SMERNICE ZA UREDITEV GOZDNEGA GOSPODARSTVA.........................................162 Kranjska industrijska družba odkupi tržiško gozdno posest .... 164 Preskrba in poraba oglja za tržiške fužine....................161 Ureditev gozdnih služnosti ...................................165 Odkup gozdnih pravic..........................................167 Pričetki urejanje gozdnega gospodarstva KID...................169 Dovoz oglja v Tržič...........................................170 Prvi gozdno-gospodarski načrt KID.............................172 Zaokrožitev veleposestva......................................174 III. ZATON FUŽINARSKIH OBRATOV — TEHNIČNA PREUREDITEV Železarne — preusmeritev izkoriščanja gozdov — BERLINSKI FINANČNIK BARON BORN ODKUPI TRŽlSKE GOZDE 176 Gospodarska osnova 1905—1925 178 Obeležje glavnih revirjev — revir Košuta......................179 Privatna gozdna posest...........................................180 Revir Ljubelj....................................................181 Prva agrarna reforma.............................................182 Problematika planinskega pašništva...............................184 IV. INDUSTRIALIZACIJA PREDELAVE INDUSTRIJSKEGA LESA . 185 Razvoj žagarske obrti............................................185 Hofbauerjeva fumirska žaga.......................................185 Lesna industrija Puterhof........................................186 Industrijska žaga v Bistrici.....................................187 Vpliv gospodarske krize na tržiško gozdno gospodarstvo...........188 Koncentracija izvoza lesa........................................191 Pristop Borna k izvozni zadrugi Marad............................191 V. NACIONALIZACIJA VELEPOSESTEV ...................................194 Kominformna blokada in prekomerne sečnje lesa....................196 Gradnja žičnic za spravljanje lesa...............................198 Preobrat v gospodarjanju z gozdovi...............................200 Investicije in stroški eksploatacije — Pogozdovalna dela .... 201 Povojni razvoj cen lesnih sortimentov............................203 VI. GOZDNATOST OBČINE V ODNOSU DO DRUGIH KULTUR . . 204 Razdrobljenost gozdne posesti....................................205 Odnos gozdov SLP do privatnih gozdov.............................207 Lesne zaloge.....................................................207 Plan sečnje in oddaje lesa.......................................208 Agrarna skupnost in nove odredbe o gozdni paši...................209 Likvidacija Veneciank............................................210 Upravljanje javnih zemljišč mestne občine Tržič..................211 Problematika podružabljenja gozdne posesti.......................212 Podružabljenje na področju Tržiške občine........................214 Priloga I in II....................................>...........218 Pregled dominikalnih in kmečkih gozdov leta 1800 ............... 219 Viri ............................................................220 Tretje poglavje RAZVOJ PREDELOVALNE INDUSTRIJE LESA ZGODOVINA TOVARNE LEPENKE NA SLAPU Kranjska industrijska družba prodaja ugasle fužine v Tržiču . . . 221 Steinlinov načrt tovarne lepenke na Balosu......................223 Industrijska družina Molinov .................................225 Pogonska sila za Slap in Čadovlje...............................227 Proizvodnja in izvoz lepenke do leta 1941 ...................... 228 Položaj delavstva.............................................230 Okupacija in povojna leta — nacionalizacija tovarne...........232 Pod delegatsko upravo.........................................234 Povojna proizvodnja 1947—1954 236 Delavsko samoupravljanje in sodobna problematika..............236 Tehnična zaostalost ovira povečanje proizvodnje...................238 , Pričetek elektrifikacije.........................................240 Program rekonstrukcijskih del................................... 242 Prva faza rekonstrukcije uspešno zaključena.......................244 Celotna rekonstrukcija končana leta 1965 ........................ 246 Viri . ...........................................................247 ZGODOVINA TOVARNE FINEGA POHIŠTVA V TRŽIČU Razvoj tovarne od ustanovitve leta 1918 do> leta 1941 .......... 248 Vojne žrtve in povojna doba.......................................249 Organizacija dela in samoupravljanje..............................250 Sklep D. S. o priključitvi k lesnoindustrijskemu podjetju Tržič . . 251 Viri............................................................. 252 KONCENTRACIJA PREDELOVALNIH OBRATOV NA BISTRICI Osamosvojitev Bistriške žage leta 1954 — Nastanek ZLIT .... 253 Pripojitev invalidskega podjetja lesne galanterije »ILGI« .... 254 Problematika podjetja v letu 1957 ............................... 256 Gospodarski uspeh leta 1958 ..................................... 258 Obratne razmere v letu 1959 258 Preurejanje notranjega ustroja obratov............................259 Socialni standard delavstva..................................... 260 Tržne razmere in izvoz........................................... 261 Nagrajevanje po- učinku ..........................................262 Samoupravljanje po združitvi......................................264 Stagnacija in poostrena konkurenca................................266 Iztrošenost strojnih naprav in preusmeritev izvoza................267 Združitev predelovalnih obratov v novi zgradbi....................268 Viri .............................................................269 Četrto poglavje RAZVOJ IN DELO KOMUNALNIH PODJETIJ V TRŽIČU Elektrifikacija trga .............................................271 Elektrarna Matevža Lončarja na »Kreti«............................272 Ponudbe konkurenčnih podjetij................................... 274 Bornova elektrarna na Pristavi....................................274 Odnos elektrarne do občine........................................276 Obseg omrežja in skupine odjemalcev...............................277 Stanje električnih naprav leta 1956 ............................. 278 Elektrifikacija podeželskega področja občine......................279 Razvoj klavniške industrije in preskrbe z mesom...................281 Ustanovitev mesarskega podjetja v Tržiču..........................282 Zakol živine in preskrbovalno področje............................284 Obnova in dograditev karantenskih hlevov pri klavnici.............284 Tržiška tržnica in tehtnica.......................................286 Mestno pletilj stvo...............................................286 Industrija gradbenega materiala...................................287 Družbene obrtne delavnice .....................................287 Obrati zasebnih obrtnikov v Tržiču leta 1964 .................. 288 ZGODOVINA TRŽlSKEGA VODOVODA Prve vodovodne naprave iz leta 1873 .......................... 290 Gradnja novega vodovoda leta 1904 ............................. 292 Razširitev vodovodnih naprav pod Jugoslavijo ..................293 Vodovodna dela po osvoboditvi..................................295 Zajetje Lomšice ...............................................296 Vodovod Žegnani studenec — Naklo...............................297 KANALIZACIJA Komunalna dejavnost pri vzdrževanju komunikacij................299 Viri ..............................................'...........301 Peto poglavje ZGODOVINA POTI ČEZ LJUBELJ Tržič in pot čez Ljubelj.......................................303 Najstarejši podatki o Ljubelju.................................303 Razširitev tovorniške poti 1569 do 1575 ....................... 304 Valvasorjev načrt ljubeljskega predora...........................306 Cesarski patent iz leta 1727 — Ljubelj postane del glavne komercialne ceste Dunaj—Trst.........................................306 Zgodovina Ljubeljskih piramid....................................307 Ljubeljski predor tretjič na dnevnem redu........................310 Železnica omrtvi Ljubeljski promet.............................. 314 Jadranska cesta — Dograditev predora 1944/45 — Jetniško taborišče pod Ljubeljem v dobi nacizma.................................314 Viri ............................................................319 Šesto poglavje ZGODOVINA BORBE TRŽIČA ZA ŽELEZNIŠKO ZVEZO Prve možnosti vključitve Tržiča v železniško omrežje.............321 Problematika druge zveze s Trstom................................324 Strukturalne spremembe tržiške tonaže in prometa — Načrt tovorne proge Kranj—Tržič.........................................325 Tržiška proga v sklopu transalpinskih zvez.....................327 Ustanovitev konzorcija leta 1893 328 Akcije Kranjskega deželnega zbora................................329 Deželni zakon za pospeševanje železnic...........................332 Prelom — Odklonitev loške in osvojitev bohinjske proge — Vprašanje priključka Tržiča na bohinjsko progo.........................334 Odnos ljubeljske proge do ostalih variant........................338 Vrnitev na prvotni načrt priključka na gorenjsko' progo..........340 Podelitev koncesije in gradnja proge.............................342 Pasivnost in zadolževanje podjetja...............................346 Viri ............................................................350 Sedmo poglavje ZGODOVINA GOSPODARSKEGA ZADRUŽNIŠTVA V TRŽIŠKI OBČINI A. Kreditne zadruge............................................351 Hranilnica in posojilnica r. z. z n. z.......................352 Tržiška posojilnica..........................................354 B. Konsumno zadružništvo.......................................355 C. Produktivne zadruge ........................................358 Zadružna organizacija čevljarjev.............................359 D. Ostale gospodarske zadruge..................................360 Usoda kreditnih zadrug med gospodarsko krizo — Run vlagateljev — Zamrznjenost vlog, zaščita in sanacijski plan posojilnic 362 Razdobje okupacije...........................................363 Likvidacija in prehod na bančni sistem.......................364 Pričetek poslovanja Narodne in Komunalne banke v Tržiču . . 366 Viri.........................................................367 Osmo poglavje RAZVOJ SOCIALNEGA ZAVAROVANJA IN ZDRAVSTVENEGA SKRBSTVA Prva splošna delavska podporna blagajna leta 1874 ....... 369 Bratovska skladnica Šentanskega rudnika leta 1880 ............. 370 Okrajna in obratne bolniške blagajne 1887 ..................... 371 Dve socialni ustanovi iz predvojne dobe — Otroško zavetišče in Rokodelski dom . 372 Ostale podporne organizacije ...................................374 Likvidacija obratnih in okrajnih blagajn leta 1919..............374 Socialno zavarovanje pod Jugoslavijo............................376 Poslovanje tržiške ekspoziture ZSZ in Zdravstveni dom z opremo iz reparacij................................................377 Pod okupacijo ..................................................378 Poenotenje in reorganizacija socialnega zavarovanja po osvoboditvi 379 Socialna problematika v luči statistike.........................379 Sedanji obseg zdravstvenega varstva in socialnega skrbstva . . . 380 Viri ...........................................................382 Deveto poglavje ZGODOVINA TRŽIŠKEGA STROKOVNEGA ŠOLSTVA Od Osnovne šole do Delavske univerze............................383 Glavna šola v Tržiču od 1. 1777 — nedeljska šola za vajence od 1820 383 Obrtnonadaljevalna šola od 1882 ............................... 383 Strokovno šolstvo pod Jugoslavijo ..............................386 Ustanovitev meščanske šole leta 1921 386 Strokovno šolstvo po osvoboditvi................................388 Šola za učence v gospodarstvu...................................388 Šola ob 70-letnici obstoja .....................................391 Delavska univerza in problem izobraževanja odraslih...........391 Smernice delovanja Delavske univerze..........................392 Delovni uspehi D. U. 1961—1963 .............................. 392 Viri .........................................................395 Deseto poglavje NARODNOSTNI BOJI IN POSKUSI PONEMČEVANJA Slogaštvo Tržiča v dobi ljudskih taborov in čitalnic..........397 Ponemčevanje osnovne šole — Delo Südmarke in Schulvereina . . 400 Germanizatorna stremljenja nemške industrije v Tržiču.........402 Slovensko bralno društvo in Slovensko izobraževalno društvo . . . 403 Turnerji in Sokoli............................................404 Ustanovitev nemške šole.......................................404 Šovinizem na občini...........................................406 Ein deutscher Industrieort....................................407 Viri .........................................................409 Enajsto poglavje TRŽlSKE ZNAMENITOSTI Tržiški muzej ................................................416 Lekarniški muzej v Tržiču ....................................411 Viri .........................................................420 Zaključek trilogije V UVODNA BESEDA AVTORJA S tretjo knjigo se zaključuje trilogija Zgodovine tržiške industrije in obrti. Po prvih dveh knjigah je ostalo obilo gradiva in več neobdelanih industrijskih vej, ki jih je kazalo zaradi popolnosti obdelati v tretji knjigi. Prvi del tretje knjige obravnava razvoj izdelave obutve v Tržiču od dob rokodelskega čevljarstva do sodobne avtomatizirane industrijske proizvodnje. Drugi del prikazuje razvoj izkoriščanja gozdov in gozdnega gospodarjenja skozi stoletja do podružbljanja ter vseh vej predelovalne industrije lesa in lesnih izdelkov na področju tržiške občine. Posebno poglavje razčlenjuje gospodarsko dejavnost komune na področju preskrbovalne industrije, elektrifikacije in vodovodnih gradenj ter komunikacij z aktualno problematiko urbanizma. Zajeta je zgodovina poti čez Ljubelj od dob tovorništva do graditve vozne ceste s predorom in skalnatim usekom na vrhu sedla ter od Valvasorjevega ljubeljskega predora do končne uresničitve dograditve predora in otvoritve jadranske ceste, ki omogoča stalen -celoleten promet skozi Ljubelj. Nadaljnje poglavje je posvečeno 40-letnim prizadevanjem Tržiča za železniško zvezo in priključitev na gorenjsko progo. Sledijo poglavja, ki zadevajo skupne interese vseh tržiških industrij in obrti, med njimi zgodovina socialnega zavarovanja v Tržiču, ki sega nazaj do leta 1874, ko je bila ustanovljena prva prostovoljna »Bolniška in podporna blagajna«, ter prikaz vseh kasnejših pridobitev do današnjega zdravstvenega varstva in socialnega skrbstva. V posebnem poglavju je obdelana zgodovina kreditnega zadružništva od skromnih začetkov v prvih letih tekočega stoletja do izgraditve današnjega bančnega sistema. V njem so zbrani tudi podatki o delovanju delavskih potrošniških zadrug ter stavbenega in kmetijskega zadružništva v tržiški občini. Pregled razvoja strokovnega šolstva in obrtno-nadaljevalne šole, meščanske šole do šol za učence v gospodarstvu in delavske univerze daje naslednje poglavje. l 1 Napori za gospodarsko osamosvojitev so bili nerazdružno povezani s političnimi divergencami in borbo proti poskusom germanizacije in prizadevanj Tržičanov za kulturni napredek Slovencev in za dosego socialnih pridobitev delovnih ljudi. Kroniki teh bojev in uspehov je posvečeno posebno poglavje. Slednjič so popisane malo znane tržiške znamenitosti, ki so zbrane v tržiškem muzeju in Lavičkovem lekarniškem muzeju. Po obsežnosti zbranega gradiva ter zanimivosti vsebine tvori tako tretja knjiga bogat prilog za našo splošno gospodarsko in kulturno zgodovino. Namen trilogije je, da popularizira poznavanje gospodarske problematike proizvodnega dela od najstarejših dob ohranjene dokumentacije preko vseh prelomnic neposredno do današnjih dni ter da seznanja predvsem mlado generacijo s socialnimi razmerami v preteklosti in ji poglablja znanje in razumevanje dogajanj do sedanjosti. Podatki so zbrani do konca leta 1963 in deloma še dopolnjeni za tekoče leto 1964. Zato upamo, da bo knjiga našla med delovnimi kadri in tržiško mladino številne bralce. Prijetna dolžnost me veže, da se ob izdaji knjige posebno zahvalim predsedniku Skupščine občine tovarišu Milanu Ogrisu, pomočniku direktorja tovarne »Peko« Janku Rozmanu, upravniku Gozdno gospodarske enote Francu Žnidarju, strokovnemu učitelju Andreju Tišlerju, ravnatelju turističnega urada dr. Kozmi Ahačiču in številnim neimenovanim, ki so mi pomagali pri zbiranju podatkov in slikovnega materiala. Avtor Ljubljana, v decembru 1964. 2' Zgodovina tržiškega čevljarstva Uvod V razvoju tržiškega čevljarstva se očrtavata dva mejnika, ob katerih se čevljarska proizvodnja preusmerja v nove oblike podjetništva in nove načine dela. Prvi pada v drugo polovico preteklega stoletja, ko začnejo popuščati toge spone cehovstva in daje obrtna svoboda čevljarski proizvodnji novega poleta. Cehi so ovirali s prepovedmi in omejitvami širitev obrti v domnevi, da ščitijo s tem interese svojega obstoja pred tujimi vplivi in konkurenco. Toda že v cehovski dobi so bila ozek domači trg in naročila po meri nezadostna za polno zaposlitev. Podjetnejši mojstri so zato iskali odjemalce in naročila že daleč naokoli. Razvilo se je tako imenovano komercialno čevljarstvo, ki je prodajalo svoje izdelke v Ljubljano in Celovec ter obiskovalo s svojimi kolekturami letne in tedenske sejme. Tržiško blago je bilo solidno in poceni. To mu je odpiralo pot na široka tržišča. Obrtna svoboda pa daje razmaha širjenju in množitvi čevljarskih obratov v trgu in okolici. Na robu sedemdesetih let se je iz založništva in dela na domu razvil v Tržiču prvi tovarniški obrat obutvene industrije. V njej se je izdelava vedno bolj mehanizirala in prehajala v serijsko proizvodnjo. Tržiška tovarna je delala v glavnem težaško obutev za dalnje delovske revirje na Poljskem, Madžarskem in v Galiciji. Geslo je bilo: trpežno in poceni. Tržiški čevljar je v svoji skromnosti z bornim zaslužkom omogočal uspešno konkurenco in prodiranje tržiške obutve po vsej Podonavski monarhiji. Prvi tovarni sledi v dobi podjetniškega liberalizma poldrugo desetletje kasneje že druga tovarna čevljev. Mehanizacija zamenjuje v vse večjem obsegu ročno delo. Založništvo razvija hišno industrijo in domačo izdelavo obutve v velikem obsegu. Industrija pritegne žensko delovno silo, ki je bila za polovico cenejša. V tovarnah pa uvajajo doseljeni nemški mojstri strog nemški režim. Industrija ni likvidirala čevljarskega rokodelstva. Naprednejši mojstri so s časom vse bolj opremljali svoje delavnice s stroji in vsi so bili dovoljno zaposleni. Delali so po večini za grosiste v mestih, ki so jih ponekod zalagali s surovinami in forniturami. Tržni dnevi in tedenski sejmi so bile neke vrste blagovne borze za podeželje. i* 3 Poleg delavske obutve pa je tržiška industrija že od vsega začetka kultivirala tudi izdelavo vseh vrst modnih in mestnih, ženskih, moških in otročjih tipov čevljev ter športne obutve iz naj razno vrstne j ših domačih in uvoženih surovin. Novo razdobje v razvoju čevljarstva se začenja s tveganim vdorom Slovenca Petra Kozine v domeno nemškutarske industrije. Kozina je začel z izposojenim kapitalom in najetimi amerikanskimi stroji, pri katerih je zaposlil tržiške čevljarje. Kozinova prednost je bila v dobrem poznavanju trga, ki si jo je pridobil kot dolgoletni trgovski potnik. Moral je izdržati silovite napade nemške industrije, da se je končno lahko uveljavil. Vojna mu je pomagala, da se je osamosvojil in pričel graditi moderno tovarno. Organizacijo nemških industrijcev je propad podonavske monarhije v jedru potresel. Izgubili so predvojna tržišča in pretila jim je celo likvidacija. Peko je lahko ugodno odkupil tovarno rajhovskega industrijca, medtem ko je starejša tovarna ob slabem gospodarstvu životarila še celo desetletje, preden je prišlo- do ustavitve in likvidacije. Peko je medtem gradil tovarno v dobi povojne inflacije, ko so bili gradbeni stroški najvišji in se je moral prekomerno zadolžiti pri bankah. Izguba pri državnih dobavah je zato postala zanj usodna. Tako- je slednjič postal uradnik v lastnem podjetju. Banke so domnevale, da bodo znale bolje upravljati in sanirati podjetje. Nesoglasja in navzkrižje interesov upravljavcev pa so zadolžitev podjetja še povečala. Gospodarska kriza je medtem omogočila vdor Bati, ki je uvajal poleg usnjene obutve tudi čevlje iz tekstila in gume. Solidni tržiški čevljarji se niso dali zbegati. Sprejeli so boj z revolucionarnimi metodami Bate v organizaciji proizvodnje in prodaje obutve. S svojo žilavostjo so izdržali Batovo ofenzivo in prebrodili depresijo splošne gospodarske krize. Med krizo so prevzeli vodstvo tovarne domači strokovnjaki, ki so postopoma likvidirali številne nepogrešljive tuje mojstre. Tovarna se je vedno bolj preusmerjala na avtarkične surovine in domače nabavne vire. Peko je pri tem ostal zvest tržiški tradiciji izdelave kvalitetne obutve, ki je še vedno našla dovolj odjemalcev. Razvil je lastno mrežo industrijskih prodajaln in bil na najboljšem potu sanacije, ko je vojna prekinila uspešno delo. Okupator je zaplenil tovarno, vendar je vodstvu uspelo, da ni bila uvrščena v stroj izdelave vojaške obutve. Kolektiv je dal v narodnoosvobodilni vojni požrtvovalno svoj velik prilog. Po osvoboditvi in nacionalizaciji je opravila tovarna v prehodnih letih do konsolidacije razmer pomembno vlogo, izpolnila plan in prešla leta 1950 v upravo organov delavske samouprave. Pod delavsko samoupravo sta se združili obe tržiški industriji »Trio-« in »Ljubelj« z matičnim podjetjem v koncentriran obrat. V poldrugem desetletju samoupravljanja je pokazal kolektiv, da je kos težki problematiki nestalnih povojnih razmer in velikih nalog, ki jih je terjala skupnost. Število tovarn čevljarske industrije se je ob industria- lizaciji nerazvitih pokrajin nove države potrojilo in stopnjevalo konkurenco na trgu do skrajnosti. Delovni kolektiv »Peko« je s preudarnim gospodarjenjem v poldrugem desetletju upravljanja zgradil nov trakt tovarniških obratov, nato še gumarno, podvojil proizvodnjo in razširil svoje prodajno omrežje na vse gospodarsko važnejše centre države, obenem pa se je od leta do leta uspešneje prebijal v izvoz. Potek razvoja od dob rokodelske izdelave obutve do sodobne avtomatizacije dela podajamo od najstarejše dokumentacije razčlenjen na deset poglavij vse do današnje problematike proizvodnje v čevljarski industriji. I. Cehovska tradicija tržiških čevljarjev Po ukinitvi cehovstva leta 1859 se je v drugi polovici preteklega stoletja v Tržiču močno povečalo število čevljarskih obratov in razširila izdelava obutve. Osvobojeni od cehovskih omejitev so številni mojstri lahko odprli samostojne delavnice in najeli večje število pomočnikov in vajencev. Vzporedno s tem pa se je širila tudi hišna industrija izdelave domačih čevljev in copat ter založniško dele na domu. Proti koncu stoletja skoraj ni bilo hiše, kjer se ne bi ukvarjali z izdelavo obutve v tej ali oni obliki. Iz mesta se je razširila izdelava čevljev po bližnji in daljni okolici, do Kovora, Križev pa prav do Dupelj, Žiganje vasi in Naklega. Tržiški izdelki so bili zaradi trpežne izdelave, dobrega blaga in nizkih cen že od davna znani daleč na okoli po Koroškem in Štajerskem, na Primorskem, pa tudi na Hrvaškem. Na Kranjskem so se pojavljali v Ljubljani ob tedenskih tržnih dneh, pa tudi v vseh večjih krajih posebno ob velikih kramarskih sejmih. Tržiški čevljarji so vozili svoje blago čez Ljubelj na prodaj v Celovec in druge večje kraje na Koroškem. Naslonjeni na slovito tržiško usnjarstvo, so imeli vedno dovolj kvalitetne surovine na izbiro. V tem okolju je kmalu potem, ko je gorenjska železnica leta 1870 odprla tržiški delavnosti pot v širni svet, nastala tudi prva tovarna čevljev. Tržiško čevljarstvo je imelo stoletja staro tradicijo še iz cehovskih dob. Podrobnejša kronika nam je ohranjena za zadnji dve stoletji. Najpomembnejši dokument za zgodovino tržiškega čevljarstva je vpisna knjiga čevljarskega ceha iz leta 1751. Vsebuje imena čevljarskih mojstrov, ki so v zadnjem stoletju cehovstva delali v Tržiču, imena v uk sprejetih vajencev in učnih gospodarjev ter podatke, kdaj so bili »frajani«, kar pomeni, da jim je takrat cehovski zbor priznal in potrdil svojstvo izučenega pomočnika. Zadnji vpisi v knjigo datirajo iz leta 1852. Čevljarski ceh je obstajal že davno pred letom 1751, vendar v Tržiču podatki o njegovi ustanovitvi in cehovska pravila niso ohranjena. Ohranjen je pač cehovski grb v tržiškem muzeju. Do prve svetovne vojne je imel ceh svojo cehovsko zastavo, ki so jo nosili cehovski mojstri v sprevodu pri procesijah ob velikih cerkvenih slavnostih. Člani ceha so se shajali v gostilniških prostorih »Pri Plesničarju«, pozneje pa »Na Skali«. Tu je bilo tudi prenočišče za potujoče čevljarske pomočnike, tako imenovani »Herberg«, kjer so prejemali »vandrovci« hrano na račun cehovske blagajne in imeli prosto prenočišče. Zapiski v ohranjeni cehovski knjigi nam posredujejo' sliko razmer v tržiškem čevljarstvu v zadnjem stoletju tržiškega ceha od 1751 do 1852. Insignije čevljarskega ceha — hrani tržiški muzej Sedem let kasneje je nov obrtni zakon formalno ukinil cehovstvo in razglasil obrtno svobodo, toda cehi so poslovali naprej po svoji tradiciji vse do obrtne novele leta 1883. Vpisna knjiga tržiškega čevljarskega ceha V času, ko so odprli v Tržiču cehovsko vpisno knjigo, je bila obrtna politika v naprednih deželah že močno proticehovsko usmerjena. Vladavina cesarice Marije Terezije je odločno podpirala industrializacijo avstrijskih pokrajin, vabila tuje podjetnike v deželo, jim dajala privilegije' In monopole, denarna posojila za ustanovitev tovarn, olajšave pri javnih bremenih, zaščito trgovskih žigov in pravico do izključnega izkoriščanja z'patentov. Klasična doba cehovstva je bila sredi 18. stoletja v Nemčiji in na Zahodu že v zatonu. Zakonodaja je rušila toge spone cehovskega sistema, ki je omejeval število vajencev in oviral odpiranje novih delavnic ter svobodno tekmo v proizvodnji. Cehovska oblast je bila v tej dobi že močno okrnjena. Oblasti so sproščale številne obrti obveznega članstva pri cehih, predvsem pa vse tovarniške obrate. Najtežji udarec za cehovsko organizacijo je bila dvorna odločba, da smejo obrtniki, ki so sicer spadali pod ceh, pričeti delati, ne da bi dobili mojstrsko pravico, že na podlagi zaščitnega dekreta oblasti po dvomi uredbi z dne 12. aprila 1725. Spočetka so to bile sicer izjeme, vendar je uredba že sama po sebi dovolj značilna za takratno usmerjenost obrtne politike. Toda tržiški ceh je bil daleč od borbe na Zahodu in v Nemčiji, kjer je bila stavka čevljarskih pomočnikov v Augsburgu leta 1726 sprožila plaz proticehovskega razpoloženja in represalnih ukrepov. V Tržiču je bilo medtem cehovstvo' takrat še glavna opora fevdalnih in cerkvenih oblasti med mestnim prebivalstvom. Tu je ceh vzdrževal še strogo disciplino nad svojim članstvom, če je bilo treba tudi z denarnimi globami in moralnimi sankcijami. Tudi so imeli tu sinovi mojstrov še vedno privilegije, ki so bili drugod že davno odpravljeni. Vpisna knjiga se pričenja s tem, da objavlja na uvodnem mestu sklep čevljarskega ceha z dne 11. junija 1751, da mora vsak, ki je sprejet v čevljarsko obrt, plačati 4 goldinarje v mojstrsko blagajno. Mojstrski sinovi so imeli prednost, da so plačali samo polovico vpisnine. Po preteku učne dobe je učni gospodar predstavil vajenca cehovskemu zboru. Za oprostitev je moral plačati 1 tolar v gotovini in izročiti cehu funt voska, ki so ga uporabljali za izdelavo svečave za cerkvene svečanosti. Kot prvi vajenec je bil vpisan v knjigo zakonski sin Jerneja Dacarja, ki ga je prvega avgusta 1751 sprejel na 2 leti kot učni gospodar v uk mojster Blaž Mally. Pripis potrjuje, da so bile zanj plačane cehovske pristojbine in dve četrtinki vina. Vpisi v prvih letih vsebujejo samo registracijo sprejema vajencev in ime učnega gospodarja ter pripombo glede plačanja takse. V nekaterih primerih so plačali takso za vajenca starši, v drugih pa učni gospodarji. Bili pa so tudi neredki primeri, da so člani ceha, ki so bili priče pri sprejemu, prevzeli poroštvo za dodatno plaćanje taks. Vpisi vajencev niso čisto kronološko urejeni. Od 60. strani dalje sledijo imena oproščenih vajencev. Sprejemna taksa ni bila vedno enaka. Poprečno je znašala 4 goldinarje, v posameznih primerih pa tudi 5 goldinarjev in četrtinko vina. Na nekaterih mestih je zabeleženo, da se je učni gospodar zavezal, da bo plačal takso na kvatmo nedeljo. V poznejši dobi je bilo besedilo zelo sproščeno in poenostavljeno. Ne vpisuje se več, da je sprejeti vajenec zakonski sin, temveč se enostavno ugotavlja, da je bil določenega dne oproščen. Mnogokrat je izpuščeno celo ime mojstra, pri katerem se je učil. Učna doba je bila zelo različna. Navadno je trajala tri ali štiri leta, v izjemnih primerih celo pet let. Mnogokrat pa je bila skrajšana na poldrugo leto ali na dve leti. Pri nekaterih vajencih je poleg podatkov o sprejetju v uk obenem zapisano, da je bil oproščen, vse to brez podrobnejše utemeljitve. V letih Vpisna knjiga vajencev čevljarskega ceha iz leta 1752—1852 — hrani tržiški muzej po francoski zasedbi je pod registracijo podpisan tudi komisar ceha oziroma višji in nižji predstojnik ceha, v nekaterih primerih tudi priče. Kot predstojniki ceha so vpisani leta 1780 cehovski mojstri Jurij Dobrin in Franc Mauc. Do leta 1780 ni bilo pod vpisom sprejema ali potrditve oprostitve nobenih podpisov. V dobi od 1818 do 1822 sta vpisana cehovski komisar Janez Pehare in predstojnik Tomaž Mauc. V letih 1824 do 1826 je vpisan kot »cehovski oče« Urban Globočnik. Leta 1826 je imel ceh štirinajst čevljarskih mojstrov. Ti mojstri so bili: Matevž Kuntar Franc Mauc Anton Gross Lenart Dobrin Valetin Dobrin Gregor Dobrin Matija Pleničar Jurij Dobrin Jcžef Dobrin Anton Winter Anton Čarman Anton Stojan Janez Godno v Franc Dobrin V dobi od 1830 do 1836 se pojavlja kot višji predstojnik ceha Mihael Miklavčič in kot nižji predstojnik pa Florijan Dobrin. Kasneje sta vpisana kot višja predstojnika Urban Globočnik in Jože Magušar ter kot nižji predstojnik Franc Dobrin. Dolgo vrsto let vse do 1853 sta poslovala kot cehovski predstojnik Jože Magušar in kot podnačelnik pa Martin Šarabon. Pisava v knjigi je zelo različna in neenakomerna. Ponekod je prav težko čitljiva. Na zadnji strani knjige so bile vpisane kazni, s katerimi je kaznoval ceh svoje člane za razne prekrške. Tako je bil Jurij Dobrin kaznovan, ker ni prišel k maši. Zapisnik ugotavlja, da je kazen plačal. Znesek ni naveden. Mojster Jurij Tomše je bil kaznovan z globo 15 krajcarjev nemške veljave, ker je imel v svoji delavnici en dan nekega »malopridneža«. Mojstru Koširju je naložil ceh globo> 15 krajcarjev, ker ni bil pri maši. Mojster Miha Galenberg je kljub prepovedi ceha prodajal 25. oktobra 1757 čevlje na trgu. Ceh ga je zato kaznoval z globo 40 krajcarjev deželne veljave. Podatki torej potrjujejo, da je ceh skrbno bdel nad uveljavljanjem svoje avtoritete in izvrševanjem sprejetih cehovskih sklepov ter je prekrške kaznoval z denarnimi globami. Na 170. strani je vpisan sklep zbora čevljarskih pomočnikov z dne 2. junija 1752, po katerem je moral vsak pomočnik plačati tedensko dva pfeniga članarine, če pa je bil celo leto zaposlen, je moral vsako četrtletje plačati štiri groše. Zanimiv je naslednji izjemni zapisnik pri vajencu Boštjanu Kavčiču, ki se glasi: »Danes 9. septembra 1822 je bilo v prisotnosti vseh čevljarskih mojstrov in pripadnikov sklenjeno', kakor sledi: Sebastijan Kavčič je vstopil pri Francu Dobrinu leta 1819 kot vajenec ter je bil sprejet v prisotnosti vseh pripadnikov obrti, da se bo učil obrti in v prihodnjih letih tudi čitanja. Ker pa bi mu rad iz posebne naklonjenosti podaril eno leto učne dobe, prosim častno obrt, da imenuje Sebastijana Kavčiča za pomočnika. > Ker je Sebastijan Kavčič dal dovolj dokaza, da se je naučil vsega potrebnega znanja obrti, čitanja in verouka, ga spozna ceh za pravega rokodelskega pomočnika. V dokaz tega služijo podpisi. Tržič, 10. septembra 1822.« Pod tem besedilom so lastnoročno podpisani: Franc Dobrin, učni mojster in obenem cehovski mojster, predstojnik Urban Benko in drugi cehovski mojster, Ignac Holzapfl. Vodilo bi predaleč, ako bi hoteli navajati vse vpise vajencev in oprostitve pomočnikov, ki jih vsebuje zajetna knjiga na 170 straneh. Zato se omejujemo le na nekatere pripombe. V seznamu priimkov najpogosteje srečujemo pripadnike rodu Dobri-nov. Prvič vpisan 28. februarja 1780 Jurij Dobrin, ki je izučil čevljarstva pet sinov Valentina, Gregorja, Johana, Jožefa in Franca. Kasneje je vpisan Johan z dvema sinovoma Lenartom in Jožefom, nato 26. januarja 1802 Gregor Dobrin s sinovoma Florijanom in Jakobom. Njegovi sinovi so bili registrirani 1. avgusta oziroma 25. maja 1850. Od znanih čevljarskih mojstrov Klopčaverjev je vpisana petorica Anton, Silvester, Matevž, Tomaž in Urban. Od Magušarjev sta zabeležena le dva in sicer Ignac leta 1849 in Jože leta 1852. Družina Maucev se pojavlja s člani Francem, Miho, Petrom in Tomažem. Zadnji je bil leta 1829 »oče na Herbergu«, kar pomeni, da je bil upravitelj prenočišča cehovskih pomočnikov. Od mojstrov Mallyjev je vpisan že omenjeni Blaž leta 1751 ter Johan in Marija Mally leta 1847. Pogosto srečujemo nemške priimke. Dobršen del mojstrov z nemškimi priimki se je udomačil in poslovenil ter srečujemo imena njihovih potomcev še danes. Med nemškimi priimki omenjamo le nekatera imena: Lederer, Reigel, Einwalter, Lederman, Redlihar, Schoss, Teuerschuh, Schlegel, Tischler, Hafner, Steker, Salberger, Peterman, Galenberg, Mesner, Gross, Winter, Endliher in Waldpeöerger. Druga imena so priimki slovenskih mojstrov, katerih potomce sledimo še danes v raznih poklicih. Od jugoslovanskih priimkov je omeniti Vuka in Stojana leta 1835 in Popova. Ohranjena cehovska knjiga zajema stoletje 1751—1852, torej zadnje stoletje, preden je v očeh cehovskih mojstrov »revolucionarni« obrtni zakon iz leta 1859 razglasil po zrušenju fevdalizma obrtno svobodo. To zadnje stoletje cehovstva je polno globokih gospodarskih in političnih reform, počenši od vladavine Marije Terezije in prosvetljenstva, Jožefinskih svoboščin, napoleonskih vojn in francoske uprave v ilirskih pokrajinah, ko je Tržič doživel leta 1811 katastrofalni požar, ki je naselje na desnem bregu Bistrice popolnoma uničil. Knjiga zajema cehovske razmere tudi v razdobju vrnitve hasbur-škega režima, zloma fevdalizma, ukinitve tlačanstva in revolucionarnih pokretov leta 1848 do doživetja prve železnice v Sloveniji, ki je povezala Ljubljano preko Maribora z Gradcem in dalje z Dunajem. Zajema torej izredno razgibano stoletje do zgodovinske prelomnice 1848, ki je tudi za obrtniško politiko pomenila pričetek nove dobe, dobe prehoda od rokodelskim manufaktur na mehanizirano proizvodnjo industrijskega sistema. Zadnjo je doživel Tržič že nepolnih trideset let kasneje. Nravna in strokovna vzgoja vajencev Strokovna vzgoja je bila prepuščena učnemu gospodarju, ki se je mnogokrat izrecno zavezal, da bo izobrazil vajenca v vsem, kar spada k znanju izvrševanja čevljarske obrti, pa tudi glede splošne omike ter čitanja in pisanja, kolikor se tega vajenec ni naučil že v osnovni šoli. Nadaljnji pouk naj bi dala vajencu nedeljska ponavljalna oziroma kasneje nadaljevalna šola za cehovske pripadnike. O nedeljski in ponavljalni šoli hrani strokovni učitelj in mojster Andrej Tišler zbirko šolskih spričeval od leta 1820—1882. "■ . •'■■■■. : f‘ . ■ ■ _ ; .. ■ : •• • - f Pf*p 'h'"»'»//; r**' y'*' ' '>'"/*■" ■*?? S-fr.*»,- ' /y A» -£,ty,----------*-J *--------------- S ' w-< --*’■•_.• x,-v/ - •• • *1' «. ij»! i i V j Spričevalo cehovskega vajenca Franca Megušarja o obiskovanju ponavljalnega pouka iz leta 1842 O ustroju nedeljske in ponavljalne šole vemo sicer le toliko, kar nam svedočijo ohranjena spričevala. Najstarejše spričevalo Franca Čarmana z dne 18. septembra 1820 potrjuje, da je imenovani čevljarski vajenec položil izpit iz verouka, dokazal nravno življenje in da se ga zato cehu priporoča. Spričevalo čevljarskega vajenca Ignaca Pokojiča iz leta 1825 potrjuje, da je pridno obiskoval ponavljalni pouk ob nedeljah in praznikih na tržiški župnijski šoli. Spričevalo je podpisal župnik Tomaž Jeseničar ter nosi pečat tržiškega župnega urada z dne 8. junija 1825. Spričevalo vajenca Jožefa Megliča iz leta 1846 navaja, da je obiskoval ponavljalno šolo od 7. novembra 1842 do 15. februarja 1846, redno zahajal k pouku verouka, si pridobil znanje s prav dobrim uspehom in se v nravnem oziru lepo zadržal. Zato naj bo' oproščen pouka. Spričevalo Petra Jerale iz Postojne, ki se je učil pri mojstru Janezu Grohaveru, navaja, da je pridno obiskoval ponavljalno šolo in se nravno obnašal. Spričevalo je podpisal Ignac Zupan, ki potrjuje, da se je Jerala učil verouka, čitanja, računanja, pisanja, sestave pravopisa ter da je celoten napredek tako ocenjen, da se ga lahko oprosti. Spričevalo je datirano z dne 8. septembra 1868. Spričevalo Andreja Golmajerja iz Leš, 16 let starega vajenca, potrjuje, da je pridno obiskoval nedeljsko šolo in dobro opravil izkušnjo iz verouka ter da se mu izdaja spričevalo za oprostitev za čevljarskega pomočnika. Spričevalo je datirano z dne 7. aprila 1872 in ga je podpisal znani alpinist Jakob Aljaž, ki je bil takrat katehet in upravitelj šole v Tržiču. Sopodpisana sta učitelj V. Lindner in župnik Frank. Tudi na spričevalu vajenca Jožefa Vuka z dne 9. decembra 1877 je podpisan kasnejši dovški župnik Jakob Aljaž. Dotlej so bila spričevala nemška. Prvo slovensko spričevalo, ki je ohranjeno, datira od 1. septembra 1879. Izdano je bilo Jožefu Zupanu o obisku nedeljske rokodelske šole. Slovensko spričevalo z dne 29. septembra 1881 potrjuje, da je »Franc Golja, vajenec pri mojstru Gregorju Štefetu, prav redno obiskoval ponavljalno šolo, se prav lepo obnašal in je v kerščanskem nauku dobro poučen.« Iz vsega bi se dalo sklepati, da je ceh polagal glavno važnost na verouk in na to, da je vajenec uspešno opravil izpit iz verouka. Tako spričevalo je moral vajenec obvezno predložiti za oprostitev cehovskemu zboru. Zato spričevala govorijo le izjemoma tudi o uspehu pri pouku drugih predmetov. Fantje so vstopali kot vajenci v uk že z 12. ali 13. letom. Pri razglasitvi za pomočnika je bil poleg predsedstva ceha navzoč tudi najstarejši pomočnik. Vajenec je dobil nekaj dobrih naukov, da ostane pošten in priden. Večina mladih pomočnikov se je po oprostitvi odpravila na potovanje v sosednje dežele, da bi pri tujih mojstrih izpopolnili svoje znanje ter se z novimi pridobitvami vrnili v domači kraj. V Tržič so prihajali potujoči pomočniki iz tujih krajev, ki so prinesli s seboj mnogo novih načinov dela, med njimi novost pribijanja podplatov z lesenimi klinci. Število vajencev čevljarske stroke se je v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja v Tržiču pomnožilo. Zato so na pobudo čevljarske zadruge ustanovili obrtno nadaljevalno šolo, na kateri je bilo od 100 vpisanih vajencev 65 čevljarske stroke. Tržičani so imenovali šolo »Gewerbeschule«, prebivalstvo pa »Jun-gersko šolo«. Poučevali SO’ v prostorih stare šole, kasneje pa v novi osnovni šoli. Risarski pouk so poučevali ob nedeljah dopoldne, splošne predmete pa ob ponedeljkih in torkih od 16. do 19. ure. Šolsko leto je trajalo od oktobra do konca aprila. Prerisovali so nemške risarske predloge, ki jih je priskrbel urad za pospeševanje obrti na Dunaju. Initiator prizadevanj za napredek čevljarske obrti je bil Robert Knöfl, rojen 1834 v Willsdruffu pri Dresdenu. Ta je leta 1872 izdal strokovno knjigo »Lehrbuch der Fussbekleidungskunst« (Učbenik umetnosti izdelave obutve). Knöfl je začel leta 1875 izdajati na Dunaju strokovno revijo »Neue Wiener-Schuhmacher Zeitung« ter odprl leto nato na Dunaju zasebno čevljarsko šolo. Vpliv njegovega dela se je kmalu čutil tudi v Tržiču, kjer so njegovi učenci priredili prikrojevalne tečaje za tržiške mojstre. Prvi je bil strokovni učitelj Hulka, ki je že leta 1890 v Tržiču priredil tak tečaj. Čevljarsko delo na domu ni zahtevalo mnogo prostora niti obsežne orodne opreme. Čevljarji so imeli večinoma svoje delovno mesto kar v stanovanjskih prostorih. Če je bila soba količkaj prostorna, je služila za družinsko sobo in obenem za delavnico. V vogalnem kotu sobe je bil ob oknih navadno za ped visok oder, na katerem je stala delovna miza z orodjem. Ob mizi so bili trinožni čevljarski stoli, police za kopita in posoda z vodo za namakanje čevljev in podplatnega usnja. Na policah za kopita so viseli prikrojeni vzorci in papirnate mere z imeni naročnikov. Ker so delali večkrat tudi pozno v noč in so morali svetiti s petrolejskimi svetilkami, so rešili problem ojačen j a razsvetljave na ta način, da so na vsako stran štirioglatega stojala, ki je bilo na sredi delovne mize, obesili po eno stekleno kroglo, ki je bila napolnjena z vodo. Krogle so uravnavali tako, da je svetloba sijala ravno na čevelj, na katerem je čevljar delal. Trdijo, da je bila svetloba tem jasnejša, čim starejša je bila voda v krogli. Pred mojstrovim sedežem je navadno visela debelejša krogla. Cveljarska, delavnica v cehovski dobi — z originalno opremo — razstavljena v tržiškem muzeju Na delovni mizi so bili ravni in prikri vi j eni specialni noži in rezila za čevljarje, lepila, klej, barvila, lošč, vosek, okroglo kladivo ter pribor, ki ga je čevljar potreboval pri izdelavi čevljev, cveki, podkovice, žbice, raznovrstni čevljarski žeblji, zraven luknjače, strgulee, pile, klešče ter dreta in konopnina. Poleg mize je bila prirezna deska za krojenje usnja in podplatov. V poletnem času so delali od zore do mraka pri dnevni svetlobi, v zimskem času pa so morali delati več pri luči kot pri dnevni svetlobi. Navadno so nehali delati pri luči na predvečer sv. Gregorja dne 12. marca, v jeseni pa so pričeli zopet 29. septembra na dan sv. Mihaela. Po stari tradiciji sta bila ta dva dneva združena z izdatnejšo večerjo. Spomin na idilo čevljarskega rokodelstva je ohranjen v tržiškem muzeju z izvirno opremo čevljarske delavnice in vzorci izdelkov. Mojster je krojil na posebni deski ali na mizici, na kateri so tudi obedovali. Ob delovni mizi je bilo mnogo starih čevljev, ki so čakali na popravila, oblikovalci škornjev, tišča ali klema za šivanje in ploščat kamen za tolčenje podplatov. V 70 letih preteklega stoletja v Tržiču še ni bilo nobenega šivalnega stroja ne za šivanje gornjih delov čevljev, niti za oblačila. Šivalni stroj za čevljarje, ki ga je izumil Elias Howe v Ameriki, je prišel izpopolnjen v Tržič šele s pričetkom tovarniške izdelave obutve. V čevljarski sobi v tržiškem muzeju je ohranjen tip starega šivalnega stroja iz Palovč in tudi star škorenj k narodni noši poleg starih ročno izdelanih kopit, ki jih je podaril za muzej čevljarski mojster Anton Hrovat iz Gorice pri Radovljici. Prvotno so čevljarji izdelovali lažje čevlje obrnjeno skozi in okvirno šivane, težke, hribovske čevlje pa na kveder šivane. Kopita so si morali čevljarji do konca preteklega stoletja sami izdelovati. Seveda so bila taka kopita mnogokrat pomanjkljiva in niso upoštevala oblikovanja nog. Za žensko modo so uporabljali ravna ali simetrična kopita. Zato so morale ženske vsak dan čevlje preobuvati z desne na levo nogo in obratno. Nekaj takih kopit hrani tržiški muzej v svoji zbirki. Za kmečko prebivalstvo so izdelovali največ čevlje iz črnih mazanih svinjin ter iz kravin, praznična obutev pa je bila navadno iz teletin za kmečko kakor tudi za mestno prebivalstvo, zlasti za moške. Lahko obutev za ženske so izdelovali iz črnih in barvanih kozin in tudi iz ovčin. Boksa, juhtovine in semiša tedaj še niso poznali. Čevlji na »biks« so bili iz rjavih teletin, vendar je bilo lice obrnjeno na znotraj, gladka mesna stran pa na zunaj. Počrnili so jih z »biksom« in vajenci so morali ob sobotah pozno v noč loščiti izdelane čevlje. Tržiško čevljarstvo od 1840—1880 V cehovski dobi je smelo delati v Tržiču le toliko čevljarjev, kolikor so mogli svojih izdelkov prodati doma. Sčasoma pa se je razvila kupčija s čevljarskimi izdelki izven domačega kraja. V javnosti so se tržiški čevljarski izdelki pojavili na obrtno-industrijski razstavi, ki je bila prirejena leta 1844 v Ljubljani. Zaradi nizkih cen so bili prava senzacija na razstavi. Bleiweisove »Novice« pišejo v številki z dne 9. oktobra 1844 o njih dobesedno: »Komaj smo' jenjali tržiške mojstre hvaliti, moramo zopet dva rokodelca iz Tržiča v misli vzeti, katerih blago je zavoljo majhne cene krog in krog znano. Ta dva čevljarja sta namreč J. Megušar in M. Klopčaver, katera veliko tavžent čevljev na leto prodasta. Sam Klop-čaver na leto čez 30 tavžent ženskih in otroških čevljev izdela, katerih cena je od 8 do 26 krajcarjev. Naš presvetli cesar so se sami čez majhno ceno zavzeli, ko so v razstavi imenovane čevlje ogledovali.« Avstrijski cesar Franc ogleduje industrij skoobrtno razstavo v Ljubljani leta 1844 v dvoranah Starega Strelišča (stavba današnja Ljudska kuhinja), na kateri so bili razstavljeni tudi čevljarski izdelki tržiških mojstrov Jožefa Megušarja so po takratnih obrtnih predpisih imenovali že komercialnega čevljarja, kar je pomenilo, da je prodajal svoje izdelke tudi izven kraja svojega stalnega bivališča. Razstavil je 15 parov čevljev različnih vrst in izdelave, ter je z ozirom na svojo veliko delavnost prejel tudi diplomo s priznanjem. Komisija je ugotovila, da izdela letno okrog 25.000 parov čevljev, ki jih razpošilja v vse sosednje pokrajine, kjer imajo zaradi izredno nizke cene povsod mnogo odjemalcev. Enako diplomo s priznanjem je prejel čevljarski mojster Matija Klop-čaver, ki je razstavil 16 parov solidno izdelanih čevljev z nizkimi cenami. Najdražji med njimi so bili srednje fini ženski čevlji iz usnja, ki so stali par 27 krajcarjev, otročje čevlje pa je prodajal po 14'krajcarjev. S takimi nizkimi cenami in solidno izdelavo so si tržiški čevljarji utrli pot tudi v naj oddaljenejše kraje takratne avstro-ogrske monarhije. Po podatkih trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani je bilo leta 1860 v tržiškem davčnem okraju 53 čevljarskih obratov. Zbornična statistika za leto 1870 pa navaja, da naredijo tržiški čevljarji letno pol milijona parov velikih in majhnih čevljev, ki jih prodajajo po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, Hrvaškem, Ogrskem, po Avstriji in po Galiciji. Poročilo pripominja, da se je do takrat delalo na rokodelski način, da pa se je zaradi velikega odjema začelo izdelovati obutev na tovarniški način. Pripomba dokazuje, da se je že ob sestavi tega poročila, ki je bilo dotiskano leta 1872, pripravljala tovarniška izdelava čevljev, za katero se navadno smatra, da se je začela šele leta 1874. Vse kaže, da je imela otvoritev gorenjske železnice na razmah tržiškega čevljarstva močan vpliv. Leta 1875 je bilo v tržiškem okraju 53 čevljarskih obratov, v katerih je delalo 430 delavcev in 50 žensk. Od tega je bilo 34 v Tržiču, 7 v Križah, po trije v Sebenjah in na Pristavi, dva v Bistrici ter po en obrat na Brezjah, v Retnjah, Zgornjih Dupljah in Zadragi. Skupaj so predelali 40 ton podplatov ter porabili 48.000 metrov polsti, 50.000 metrov platna za podloge in izdelali 896.000 parov. Čevljarski obrati so bili obdavčeni s pridobnino po dva goldinarja in deset krajcarjev. V naslednjih letih je zajelo vse gospodarstvo huda kriza, ki se je vlekla do osemdesetih let. Tudi obrtništvo jo je močno občutilo, tem bolj, ker so medtem organizirali proizvodnjo čevljev in copat v Tržiču na založniški način po industrijskem sistemu. Kljub temu se stanje obratov ni bistveno spremenilo. Leta 1880 so delale na Brezjah štiri čevljarske delavnice, v Križah pet, v Sebenjah in na Bistrici po dve, v Tržiču 33, v Dupljah in na Pristavi pa po en obrat. Predelali so 450 stotov usnja in podplatov, 50.000 m polsti (filcev) in porabili 52.000 m platna in blaga za podloge in hišne čevlje. Proizvodnja je dosegla že en milijon gosposkih in ženskih čevljev. Namesto nekdanjega ceha je bila po letu 1883 ustanovljena čevljarska zadruga kot strokovni sindikat in poklicno obvezno obrtniško združenje. Kasneje se je preoblikovala v združenje čevljarskih mojstrov, ki je bilo ukinjeno kratko pred drugo svetovno vojno, ko so se vsi rokodelski obrati združili v skupno združenje obrtnikov v Tržiču s sedežem na Koroški cesti št. 1. II. Razvoj tovarniške izdelave obutve pod Avstrijo Razvoj fabriške izdelave obutve je tesno povezan z dobavami čevljev za vojaštvo. Pogoste vojne in velike vojaške dobave so močno pospešile širjenje izdelave obutve. Naj starejše središče industrijske izdelave čevljev je bilo v Trebiču na Moravskem, kjer je firma Karl Budišowsky & Sinovi pričela že leta 1847 z vojaškimi dobavami. Ko je prevzemala množične dobave vojaških čevljev in škornjev iz rjavega usnja, je vključila v izdelavo tudi delavce na domu. Firma Budišowsky je imela leta 1863 že triletno pogodbo za dobavo vse vojaške obutve. Za te dobave je zaposlovala štiristo čevljarjev. Vse do leta 1870 je vojaški erar zahteval, da mora biti vsa vojaška obutev na roko izdelana. Sele leta 1870 je erar prvič pristal na dobavo strojno izdelanih čevljev. Medtem je podjetje že leta 1866 med vojno začelo izdelovati strojno obutev za civilne potrebe in je leta 1879 vpeljalo Mac-Kay stroje za prišivanje podplatov. Poleg domačih surovin pričenja čevljarska industrija že v drugi polovici preteklega stoletja uporabljati tudi kolonialne surove kože. Uvoz indijskih kozin se pričenja v skromnem obsegu že med leti 1850—1860 in Fridrich Suess je prvi izdelal iz njih gornje usnje za čevlje, ki so ga firme Gerhardus, Hanek in Hoffman pozneje še izpopolnile. Krimska vojna je pospešila ustanovitev velikih usnjarn in leta 1858 je bil montiran v Avstriji prvi parni stroj v usnjarski tovarni. Leta 1866 je vpeljala firma Budisowsky že prve strojilne sode in cepilne stroje. V istem letu so pričeli izvažati iz Avstrije črno-loščeno teletino v Ameriko, firma Goldschmidt pa juhto za galanterijo. Med francosko-nemško vojno leta 1870 se je izvoz vseh vrst usnja in usnjarskih izdelkov močno povečal. Dvojna vojna v Italiji in na Češkem v letu 1866 je povzročila močno inflacijo papirnega denarja, ki je dajala gospodarstvu varljivi sijaj in privid blagostanja in podjetnosti. Jubilejna razstava leta 1873 na Dunaju naj bi prikazala napredek in sposobnosti industrije vse podonavske monarhije. Na dunajski razstavi so se širši podjetniški krogi seznanili z napredkom strojne industrije v Nemčiji in na Zahodu, kar je imelo tudi na razvoj čevljarske industrije velik vpliv. Z letom 1879 se začenja izdelava kromovega usnja v Gradcu. Z letom 1882 pa se začenja izvoz galanterije iz Moravske na Kitajsko' in v Južno Ameriko. Moravske usnjarne dobivajo velika naročila za vojaške dobave iz vzhodnih držav, posebno Rusije, Bolgarije in Romunije. Vse to je pospešilo širjenje usnjarskih in čevljarskih obratov. Nastajajo močne firme E. Blasch in sinovi v Brnu, H. Bergmann & Co. v Novem Bydžowu, ki so zaposlovale z vojaškimi dobavami v okoliških vaseh po 300 do 400 čevljarjev. Od leta 1874 naprej pa je vojaški erar naročal vojaške obutve samo strokovno vodenim veleindustrijam, ki so se združile pod vojaškim nadzorstvom v poseben konzorcij. Guma kot surovina za čevljarsko industrijo je prodrla v Avstrijo šele proti koncu preteklega stoletja. Na evropski kontinent je gumo vpeljal von Reithof er. Leta 1889 so na Dunaju ustanovili Austrijsko-ame-riško družbo, ki je osnovala tovarno gume. Leta 1894 so začeli izdelovati tudi gumijeve čevlje. Najprej so izdelali po 300 parov dnevno, leta 1898 pa se je proizvodnja dvignila že na 4000 parov dnevno. > Od založništva do industrijske razpošiljalnice Medtem ko so v severnih pokrajinah države vojaške dobave in izvoz pospešile razvoj strojne izdelave tipizirane obutve, se je pričetek tovarniškega dela v Tržiču razvijal na čisto svojevrsten način, neodvisen od državnih dobav, po zgolj trgovski iniciativi in naslonjen na domačo usnjarsko industrijo^ in hišno> obrt. V Tržiču so ob zatonu cehovstva posamezne firme, kakor Dobrini in Klofutarji dajali čevlje v izdelavo iz prirezanega blaga tudi izven svojih obratov na dom čevljarjem in pomočnikom, ki niso imeli obrtnega lista in so prevzemali tako delo le od časa do časa, kadar legalne delavnice niso zmagovale naročil. Razen tega so po hišah izdelovali kot domačo obrt copate in otroške čevlje. Koliko ljudi je bilo zaposlenih s tem delom, statistika ne pove. Noben popis ni mogel zajeti točnih podatkov o delu, ki so ga opravljali ljudje po hišah kot postranski posel, pri katerem so pomagali vsi odrasli člani družine, pa tudi otroci brez razlike spola in starosti. Te izdelke so prodajali po sejmih in ob tržnih dneh na stojnicah ter stalnim trgovcem in kramarjem v bližnjih mestih. Podjetnejši mojstri pa so začeli pošiljati izdelke na Hrvaško in Ogrsko v poštnih zavitkih. Izdelovali so pretežno normalne čevlje z ravnimi kopiti, hišno obutev in copate. Nekateri so s copatami in otroškimi čevlji tudi krošnjarili po Koroškem in Štajerskem. Ko je bila leta 1870 odprta gorenjska proga, je promet s čevljarskimi izdelki močno narastek Prvi, ki je oddajal delo na dom, je bil po navedbah mojstra M. Slaparja neki Zupanc iz Celovca, ki je kupil čevljarijo pri Peharcu. On je prirezoval gornje dele in dajal delavcem prirezano usnje z vsem priborom v izdelavo na dom. Za dvanajst parov je zaslužil čevljar na domu 1 goldinar 45 krajcarjev. Kot nadaljnje mojstre navaja Slapar Nandeta Salber-gerja po domače Šternerja, dalje Dobrina, ki je pošiljal na Ogrsko, Gra-diščarja v Križah ter Polanca, Stegnarja in Žepiča v Sebenjah. Le-ti so izdelovali mehke čevlje na tako imenovani »kederc«. Čevljarji so delali na domu od 5. ure zjutraj do 11. ure zvečer, da so naredili 100 parov malih čevljev. Pri tem so zaslužili komaj 40 krajcarjev. Prodajna cena je bila 8 do 12 krajcarjev. Delo na domu so prevzemali zaradi tega, ker so se na domu počutili samostojne in so lahko prekinili delo po svoji volji in razpoloženju, kadar se jim je zljubilo. Razen tega jim ni bilo treba skrbeti za naročila, niti se brigati za prodajo. Kar so izdelali, so oddali in prejeli plačilo. Brata Demberger pričneta organizirati tržiško čevljarstvo na bazi založništva V tej dobi je bil lastnik golniškega gradu upokojeni major Pfeffel, ki je imel tudi v Bistrici na Mandregah svojo hišo, pozneje imenenovano >-Villa Feistritz«. K njemu so prihajali na letovišče številni gostje iz Rajha, med njimi tudi zet Fric, ki je bil poročen z majorjevo hčerko Ellen, in njegov brat Kristijan Demberger. Mlada Dembergerja sta bila sinova frankfurtskega bankirja. Oba sta se začela zanimati za tržiške gospodarske razmere in kmalu spoznala pomen čevljarske proizvodnje tržiških obrtnikov. Uvidela sta, da so Tržičani dobri in solidni delavci in da jim manjka samo trgovska organizacija, ki bi njihovo delo vključila v plodonosen posel. Prišla sta do zaključka, da je treba tržiške čevljarje, hišno izdelavo obutve ter copatarsko industrijo komercialno organizirati, povezati z založništvom, ki bi dobavljalo čevljarjem usnje in potrebščine ter dajalo prirezano in »štepano« blago na domove v izdelavo in prevzemalo gotove izdelke. Ker sama nista bila od stroke, da bi mogla voditi in nadzorovati izdelavo, sta pripeljala v Tržič mojstre, ki so imeli strokovne šole ter znali ročno risati in prikrojevati usnje in forniture za čevlje. Za tako obliko podjetja ni bilo treba mnogo kapitala, niti strojne opreme, niti velikih obratovališč. Zadostovalo je nekoliko podjetnega V zgradbi »pri Ferbarju«, Ijjer dela danes tovarna srpov, je začela delovati prva tržiška tovarna obutve Ohr & Demberger leta 1874 duha, primerna razgledanost, poslovna prožnost, trgovska spretnost, akvizitorna sposobnost in solidna organizacija nakupa in prodaje. Vsa organizacija je bila zasnovana na solidno izdelavo tržiških čevljarjev in nizke zaslužke. Čevljarji so delali na domu v svojem skromnem domaćinstvu ter so bili zadovoljni, da imajo naročilo in delo. Zaljubljeni so bili v svojo idilo in najraje delali po stari tradiciji. Niso postavljali večjih zahtev. Za boren zaslužek so delali brez odmora do poznih večernih ur. Pri razdelitvi in oddaji dela na dom podjetju ni bilo treba skrbeti za večje delavnice, kakor bi potreboval koncentriran tovarniški obrat. Vse te ugotovitve so bile za Frica Dembergerja dovolj tehtne, da se je s svojim bratom Kristijanom odločil zasnovati v Tržiču na tej bazi tovarniško podjetje. Podjetje je omejil na prirezovanje blaga po- naročilih in na organizacijo razpošiljalnice, kjer so pakirali izdelane čevlje ter jih v poštnih zavitkih ali v celih zabojih odpremljali svojim odjemalcem. Režija takega obrata je bila izredno majhna in je tudi pri naj nižjih cenah še vedno omogočala primeren zaslužek. Delati so začeli v zgradbi nekdanje Peharčeve tovarne na levem bregu Bistrice na številki 10, po domače «-Pri Ferbarju«, kjer je danes tovarna srpov. Prvotno je podjetje začelo poslovati pod firmo »Ohr & Demberger«, ki ni bila protokolirana. Začetek poslovanja pada po vsej verjetnosti v razdobje 1872—1874. Arhiv podjetja ni ohranjen. Za pridobivanje poslovnih zvez in vpeljavo: tvrdke je bila splošna poslovna in trgovska stagnacija, ki je nastala po letu 1873, zelo kritična. Na podeželju se je depresija vlekla tja do osemdesetih let. Tako> tudi Dembergerjevo podjetje v začetku ni imelo pričakovanega uspeha. O začetnih težavah in poslovanju družabnika Ohra ni podrobnejših podatkov. Vemo le, da je družabnik Kristijan Demberger v oktobru 1874 komaj 27 let star umrl. Fric je menil, da je neuspeha kriv družabnik Ohr, češ da ni bil dovolj prizadeven. Zato ga je odslovil in iskal novega družabnika. Takrat se je v Tržiču uveljavil mladi Karel B. Mally, ki je bil ravnokar prevzel očetovo usnjamo. Mally je bil zelo podjeten in je prvi vpeljal v Tržiču šivalni stroj za čevljarje. Dotlej so vse šivali le na roko. Stroj je olajšal in pospešil izdelavo čevljev. Zato so se ga tržiški čevljarji nagloma oprijeli. Mally je sam štepal na stroj ter je za šivanje računal po 15 krajcarjev od para. Demberger se je dobro zavedal, kolikega pomena bi bila povezava z Mallyjevo usnjamo in se je zato odločil pridobiti Mallyja kot razgledanega strokovnjaka, specializiranega za vse vrste usnja in kolonialne surovine, za vstop v podjetje. Mallyja ni bilo težko pridobiti. Mally je s svoje strani zopet videl pri Demberger j e vem podjetju možnost racionalnega izkoriščanja odpadnega usnja, manjvrednega in škartnega blaga iz svoje usnjarne, za katerega sam ni imel ustrezne možnosti uporabe. Mally je že sam imel znaten izvoz ustrojenih ovčin in kozin v Galicijo in na Madžarsko, kjer je imel svoje stalne odjemalce. Nastanek združenih tovarn Mally & Demberger Povezava Mallyja in Dembergerja je bila obojestransko koristna in uspešna. Demberger je pridobil komercialno verziranega strokovnjaka za nakup surovih kož, dobrega poznavalca tehnike strojenja in izvoznika, ki je imel solidne trgovske zveze po vsej državi. Osebno je bil Mally izredno delaven in neumoren pri poslu. Ves dan se je gibal po obratu ter tudi sam šival in prikrojeval. Z vstopom Mallyja je Demberger j e vo podjetje pridobilo ne samo energičnega in iniciativnega družabnika, marveč tudi rutiniranega organizatorja. Zanj so postali obratni prostori pri Ferbarju kmalu pretesni. Tam ni mogel uspešno razširiti proizvodnje. Zato je kupil na glavnem trgu številka 46 dve parceli, na katerih je začel graditi nova obratovališča. Nato je preselil delavnice v povečane prostore in 31. januarja 1884 protokoliral firmo združenih tovarn čevljev v nemškem jeziku »Vereinigte Schuhfabriken Mally & Demberger« Neu-marktl. Mally je kmalu postal duša in gonilna sila podjetja, kar je bilo Dembergerju zelo po> godu. Na parcelah, ki jih je Mally kupil od Jabornika in Počivalnika na glavnem trgu, je zgradil dva trakta, v katerih je v pritličju in v prvem nadstropju namestil čevljarski obrat. V povečanih obratovališčih je zaposlil številne mojstre in pomočnike, ki niso imeli lastnih delavnic. Delali so največ lahke hišne čevlje in obutev na tako imenovani »obrnjeni način«. Zunanjim čevljarjem, ki so delali na domu, je dajala tovarna večinoma prirezano in štepano blago v izdelavo, nekaterim pa samo usnje, da so si potem vse ostalo sami priskrbeli. Zunanjim so plačevali od tucta Kolektiv tovarne Mally & Demberger iz leta 1890. V prvi vrsti tretji od leve je direktor Siebenaichler, četrti je mojster Babijaršek, peti je solastnik tovarne C. B. Mally, šesta je ravnateljeva žena M. Siebenaichler, ki je izplačevala zunanje delavce, sedmi je Kristijan Salberger, ki je izdajal blago in prevzemal izdelane čevlje od zunanjih delavcev. Ostali so domači čevljarji in šivalke. Dva vajenca držita napis firme Združenih tovarne čevljev tj. od 12 parov za izdelavo po 1,30 goldinarjev, za stramin pa po 2,50 goldinarjev in za pisano blago po 3 goldinarje. Ob koncu preteklega stoletja je bila delitev dela že popolnoma izpeljana in obrat opremljen s stroji za prešivanje, pritrjevanje podplatov in za pribijanje. Zaposlenih je bilo okrog 12 prirezovalcev in 16—18 cvikar-jev. Preden so prišli v tovarno stroji, je delalo za tovarno okrog 300 čevljarjev na svojih domovih v Tržiču ter v vaseh Sebenje, Vetemo, Kovor, Križe, Senično, Žiganja vas in Zvirče. Udeležba na razstavi obutve v Bernu in v Trstu Mallyjeva tovarna se je že leta 1876 udeležila razstave industrije obutve v Bernu v Švici ter prejela za svoje izdelke častno diplomo. Kas-nje se je ob 500-letnici pripojitve Trsta leta 1882 udeležila velike industrij sko-kmeti j ske razstave v Trstu, kjer je bila tudi odlikovana. Podjetje je registriralo besedno in slikovno zaščitno znamko, s katero je žigosalo svoje izdelke. Okrog leta 1890 je bil v izdelavi hišnih čevljev C. B. Mally najmočnejši. V svoji usnjami je izločil slabše ovčje in kozje kože ter jih porabil v svoji čevljarni pri izdelavi otroške in deške obutve. Največ so delali »teksane« čevlje, kar pomeni čevlje zbite s posebnimi vrstami »teks žebljev« iz brnske tovarne Moravije od številke 18 do 26. Spočetka je delalo v obratih 120 do 130 ljudi. Delali so z ravnimi kopiti, ki so bila za levo in desno nogo enaka. Navadne čevlje so prodajali največ židovskim trgovcem v Galicijo, posebno v Krakov. Na kvaliteto se pri teh ni preveč gledalo, glavno da je bilo blago poceni. Iz cenika tovarne iz leta 1896 vidimo, da je imela na Dunaju podružnico v Werderthorgasse 4. Blago so prodajali proti plačilu v gotovini s popustom 3'% do 30 dni, sicer pa s plačilnim rokom 4 mesecev brez odbitkov. Za stroške odpreme v poštnih zavitkih so priračunavali 10 krajcarjev. Tovarniški cenik iz leta 1896 Cenik navaja okrog 300 artiklov, od katerih je bilo 89 za odrasle moške. Prevladuje ženski čevelj v vseh mogočih izdelavah in kvalitetah. Zanimiva je takratna označba posameznih vrst čevljarskih izdelkov. Izdelovali so čevlje iz govejega usnja, teletine, kozin, ovčin, iz usnja divjih koz in tudi morskega psa. Zelo razširjena je bila izdelava visokih škornjev in polškornjev, pa tudi sandal, čevljev s sponkami in z zapenjanjem na gumbe. Cenik navaja nadalje med izdelki telovadne čevlje, regatne čevlje, posebne čevlje za natakarje, mikado čevlje, za potovanje, promenadne lasting čevlje, lahke čevlje iz jadro vine ter razne vrste usnjenih copat in hišnih čevljev. Iz- delovali tudi »koleše« iz šagrina z vezalkami, škornje iz rjave juhtovine in kordonetne čevlje. V Mallyjevi tovarni so izdelali do 100 tuctov, tj. 1200 parov obutve dnevno. Produkcijski program je bil zelo širok. V tovarni so delali mojstri Di jašek na ženskem oddelku, Hlawaty in Babi jašek na moškem oddelku ter komercialist Rompolt in knjigovodja Bruckner. Kot mojstra sta delala dolgo vrsto let v tovarni še živeči Andrej Kralj in Martin Slapar. Zadnji je medtem že umrl. Tovarna je imela štiri oddelke; prisekovalnico, prirezovalnico, strojni oddelek in šteparijo ali šivalnico. Imela je stroje za zbijanje, prešivanje, rezkanje, likanje ter okrog 150 šivalnih strojev. V tovarni je delalo nad 150 ljudi, od tega polovica žensk. Kralj je delal vzorce. Bil je absolvent strokovnega tečaja čevljarskega učitelja Lastovke na dunajskem zavodu za pospeševanje obrti, ki je trajal šest tednov. Vanj se je v Tržiču vpisalo 40 obiskovalcev, absolviralo pa jih je le 18. Za vojaštvo je delal Mally samo enkrat. Največ so delali navadne moške čevlje iz kravin in teletin, pa tudi fine ženske in otroške copate iz velblodje dlake. V tovarni so delali od 6. do 12. ure dopoldne in po enournem opoldanskem odmoru dalje od 13. do 18. ure. Mojstri so zaslužili po 2 kroni na dan. Tovarna je imela stalno veliko zalogo izdelkov, tako da je lahko zadovoljila vsa naročila. Največ blaga je šlo v Galicijo in na Ogrsko. Bivša mojstrica v šivalnici Dembergerjeve tovarne Fani Jagodic, ki živi sedaj v lastni hiši za Virjem št. 16, pripoveduje o svoji zaposlitvi in o delu v tovarni med drugim: »V tovarno sem stopila s 13. letom po končani osnovni šoli. Za tržiška dekleta takrat ni bilo mnogo možnosti druge poklicne izbire. Na šivanje so bila dekleta že z doma navajena. Seveda je delo na težkih čevljarskih šivalnih strojih s tremi ali štirimi iglami zahtevalo veliko spretnosti in zbranosti. V tovarno sem prišla v oktobru leta 1899 ter sem nepretrgoma delala do ustavitve obrata dne 20. avgusta 1931. Hranim delovno knjižico, ki mi jo je izdal urad trške občine v Tržiču 23. septembra 1899. Delala sem v šivalnici, ki je bila na levi strani dvoriščnega trakta sedanje mestne hiše. Počasi sem napredovala ter postala končno vodja šivalnice, v kateri je delalo čez 100 deklet. Mally sam je vsakodnevno nadzoroval obrate. V prikrojevalnici je delalo okrog 40 moških, v sekalnici 20, v natezovalnici pa 10 delavcev. Mojstri v oddelkih so bili tujci. Spominjam se še obratovodje Babijaršeka, ki je bil po rodu iz Češke, in mojstra Trebala, ki je izdajal zunanjim delavcem blago in usnje. V pisarni je bilo 6 nemških uradnikov. Edini domačin je bil Mally jev bratranec Karel Globočnik, ki je tudi z delavstvom govoril slovensko. Delavke so bile plačane od kosa. Šivali smo večinoma na Pfaffovih strojih. Kot vodja šivalnice sem učila mladenke strojnega šivanja. Zaslužili smo po štiri do pet goldinarjev tedensko. Mojstrica Fani Jagodic je delala v tovarni 30 let do likvidacije podjetja (i. 1931). Živi kot upokojenka za Virjem 16 Po ukinitvi obratovanja v Dembergerjevi tovarni sem delala pri čevljarskem podjetju Franc Markelj in končno v tovarni Peko. Na šolskem spričevalu, ki ga hranim, je podpisan šolski nadupravitelj Kragelj. Po vojni sem se morala leta in leta boriti za priznanje kvalifikacije. V tovarni Peko se spominjam nadutega Nemca Morana, ki se je zelo nekulturno vedel in so se nad njegovim obnašanjem vsi zgražali. Objestno je zmerjal delavke z najgršimi psovkami, vendar se ni nihče uprl in upal proti njemu odprto nastopiti. Moran sam pa je bil v stroki zelo slabo podkovan.« Obseg proizvodnje Mally sam je imel po 6 do 8 parov lastnih konj in štiri tovorne vozove tako imenovane »pari zarje«. Dva sta delala za usnjamo, dva pa v čevljarni. Prevažali so izdelano blago na železniško postajo v Kranj, ker vse do leta 1908 ni bilo tržiške železnice. Na povratku so dovažali surove kože in strojilne potrebščine za usnjarno. Ravnatelj tovarne je bil žid Sieben-aichler. Ko je bilo leta 1884 vpeljano obvezno bolniško in kasneje nezgodno zavarovanje, podjetje zunanjih delavcev ni izkazovalo kot svojih tovarniških delavcev in jih tudi ni zavarovalo. S tem je prihranilo sebi bolniško zavarovalne prispevke in je bilo tudi manj obdavčeno. Prihranek na režiji je bil znaten. V Mallyjevi tovarni je vladal strog nemški režim. Doseljeni uradniki, rajhovski in sudetski Nemci so občevali z delavstvom samo nemško. Rav- natelj, lastnik in mojstri so priganjali delavce, naj pošiljajo otroke v nemško šolo, ki je bila ustanovljena leta 1909. Leta 1906 je Mally tovarno povečal, uredil pogon na dieslov motor 40 KM in ustanovil lastno mizarsko delavnico za embalažo. Dnevno so odpremljali od 40 do 120 paketov po pošti. Leta 1898 je Mally potoval v Ameriko na svetovno razstavo. Tu se je zanimal za napredek pri mehanizaciji izdelave obutve ter je priložnostno kupil strojno opremo neke tovarne čevljev. Te stroje je pripeljal v Tržič in jih namestil v svoji čevljarni. Pri strojih je povečal zaslužek na 1 goldinar. Delo je bilo naporno in le malokateri je izdržal. Po pripovedovanju starih mojstrov so se delavci v Mallyjevi tovarni bali strojev. Za napredek strojnega čevljarstva je bil takrat posebno važno strokovno glasilo »Fachzeitschrift für fachtechnisches Interesse des Schuhmachergewerbes«, ki so ga tudi tržiški mojstri pridno čitali. Šolski upravitelj Miklič navaja v svojem rokopisu o tržiški industriji, da je delalo pri Mallyju v tovarni 150 do 170 delavcev, izven tovarne pa 200 do 250 na domovih. Skupno so izdelali poprečno 300.000 parov čevljev. Mojstrica Fani Jagodic potrjuje v glavnem te navedbe, pripominja pa, da je bilo mnogokrat število zaposlenega delavstva celo večje. III. Hišna izdelava obutve Anketa o delu na domu Negativne posledice naglega prehoda iz cehovskega sistema v režim obrtne svobode so zajele v 80 letih široke vrste poklicnega obrtništva. Obrtna svoboda se je izmaličila v najrazličnejše vrste nelojalne tekme poklicnemu obrtništvu in šušmarstvo se je razbohotilo v nepričakovanem obsegu. Poleg tega je pritisnila obrtnike tudi vedno- močnejša konkurenca mehanizirane industrijske proizvodnje. Vse več ljudi je kupovalo serijsko izdelane čevlje, medtem ko je število naročil po meri vedno bolj padalo. Pritožbe nad težkim položajem obrtništva so se množile in postajale vse glasnejše. Obrtniške organizacije ter trgovske in obrtniške zbornice so pošiljale vladi spomenice in prosile za nujne ukrepe v zaščito rokodelskega dela. Slednjič je bil dunajski parlament primoran, da posveti v 80 letih socialnim problemom svoje razprave. Po živahnih debatah so sklenili priporočiti vladi vrsto ukrepov za omiljenje posledic splošne gospodarske depresije, med njimi revizijo obrtnega zakona, uvedbo obveznega zavarovanja proti bolezni in pospešitev razvoja kreditnega zadružništva. V zvezi s proučevanjem pritožb obrtnikov so dobili obrtni nadzorniki leta 1898 nalog, da proučijo problematiko dela na domu in v domači obrti, ki so ga govorniki označevali kot socialni dumping in nedopustno izkoriščanje delovne sile mladoletnikov. Obrtni inšpektorji so stali pred težko nalogo, kako bi zajeli ta problem in zbrali podatke o obsegu hišne industrije in dela na domu. Kamor so prišli in kjer so se pojavili, povsod so bili sprejeti z nezaupanjem. Ker ni bil znan namen ankete, so se ljudje bali, da bodo prišli morda, če povedo golo resnico, še ob tisti borni zaslužek, ki so ga dotlej prejemali za svoje delo. Tako se tudi poznavalci razmer niso upali dati obrtnim nadzornikom podrobnejših podatkov meneč, da gre bodisi za povečanje obdavčitve ali vključitev delavcev na domu v obveznost socialnega zavarovanja. Kljub vsemu se je zahvaliti gorečnosti in vztrajnosti obrtnih inšpektorjev, da so končno vendarle zbrali dragoceno gradivo, ki nam je danes najvernejši dokument o takratnih razmerah pri domačem delu. Kljub težkočam je zbral inšpektor dr. Valentin Pogačnik v okviru ankete tudi o čevljarstvu na Gorenjskem zelo ilustrativne podatke. V svojem poročilu navaja značilnosti, pogoje in obseg domačega dela. Zaradi pomembnosti objavljamo bistvene točke njegovih ugotovitev. Inšpektor Pogačnik pravi med drugim: »V severnem in severovzhodnem delu kranjskega okraja je razvita domača obrt čevljarstva deloma kot pravo samostojno domače delo, deloma pa v službah tovarniških obratov. Kot čisto domača obrt je razvita v vaseh Naklo, Polica, Brezje, Podtabor, Bistrica, Pangeršica, Mile in Visoče. Tu izdelujejo copate, tj. domače čevlje iz testilij najrazličnejših barv, pa tudi čevlje z gornjim delom iz sukna. V Naklem je bila ta obrt udomačena že pričetkom 19. stoletja. Od tod se je širila v druge kraje. Okrog leta 1890 je imelo od te proizvodnje izdaten postranski zaslužek 50 družin s skupno 120 delovnimi močmi. Po večini so to mali podeželski kmečki posestniki in kajžarji, ki so se ukvarjali z izdelavo takih čevljev. Nekateri so delali po vseh pravilih obrtoma na podlagi obrtnega lista in obratovali skozi celo leto. Večina pa se je ukvarjala z izdelavo le v zimskih mesecih, ko ni bilo poljskega dela. V vsaki družini so delali po dva do trije ljudje, žene in otroci. Kot domače delo ni bilo reglementirano po obrtnopravnih predpisih, marveč je prišlo na vrsto, kadar so bili drugi domači posli opravljeni, največ ob zimskih dolgih večerih, ko ni bilo drugega dela. Pri delu so pomagali vsi odrasli člani družine, žene in otroci. Obrtoma so delali od 6. ure zjutraj do 6. ure zvečer. Če je bilo več naročil in določeni fiksni dobavni roki, so delali tudi pozno v noč do desete ali enajste ure zvečer. Skupne dobave so cenili na 40.000 parov v vrednosti 12.000 goldinarjev. Del izdelkov so pokupili ljudje kar na njihovem domu ali pa so jih prodajali na sejmih in ob tržnih dneh. Deloma so jih prevzeli ljubljanski trgovci, z enim delom se je krošnjarilo. Druga oblika izdelave čevljev v domači obrti se je razvila v mestu Tržiču, ki je postal središče kranjskega čevljarstva, ki tam obstoja že gotnnuEčfSaave ,1896 Pcrdmgten Sđ?uf>fabrifen Hleumarftff, Ära in. ^ittialc in 1. iPeröertborguffe 4, mra Naslovna stran tiskanega cenika združenih tovarn čevljev iz Tržiča iz leta 1896 več stoletij. Nič manj kot dvajset mojstrov opravlja to obrt v Tržiču, v vsem sodnem okraju pa jih je še 40 čevljarjev. Dve tovarni čevljev delata na veliko. Medtem ko so mali mojstri izdelovali sami vse, kar je spadalo v področje njihove obrti, izdelujejo v obeh tovarnah izključno damske in otroške čevlje v raznovrstnejših oblikah in opremi. Za obe tovarni dela tudi veliko število družin v Tržiču in v okolici, ki prevzemajo delo na dom in izdelujejo obuvala doma. Leta 1899 je ena izmed tovarn zaposlovala 281, druga pa 62 delavcev na domu. Taki delavci so dobivali v tovarni prikrojeno' usnje, sukno in drugi material na podlagi kontrolne knjige in so ob koncu tedna prinašali izdelane čevlje v tovarno. V vsaki teh družin so se ukvarjali trije ali štirje ljudje s tem delom, ženske in otroci. Otroci so rezali lepenko in jo lepili, ženske so samo pomagale šivati in stepati, hodile so po blago, naročila in potrebščine ter odvajale izgotovljene izdelke in prinesle zaslužek domov. Poleti in pozimi so delali na svojih stanovanjih od 5. ure zjutraj do 8. ure zvečer. Ni bilo niti govora o kakih delovnih odmorih ali izključitvi otrok pod 12 leti od dela ter o bolniškem zavarovanju in posebni evidenci.« Tako se je glasilo poročilo inšpektorja Pogačnika. Ocenil je, da so ljudje zaslužili letno s tem delom najmanj 80.000 goldinarjev. čevljarstvo v Ljubnem V trikotniku med Tržičem, Podnartom in Radovljico se je tudi v Ljubnem čevljarstvo močno razvilo. Po podatkih Jožeta Ambrožiča, znanega izdelovalca gredeš in dobrega poznavalca razmer, je prvi začel prodajati čevljarske izdelke iz Ljubnega na sejmih čevljarski mojster Vidic, ki je izdeloval le navadne čevlje. Mnogi čevljarji iz Ljubnega so v preteklem stoletju še hodili na podeželje »v Štero«, kjer so na kmetih izdelali za vso družino potrebno obutev. Taki mojstri so' šli od posestva do posestva. V Ljubnem je pričel zbirati in prodajati čevljarske izdelke Jože Pogačnik, ki se je izučil čevljarstva na Koroškem. V lastni delavnici je imel po dva do tri pomočnike. Razen tega pa so delali zanj še trije do štirje zunanji pomočniki na svojih domovih. Nakupoval in prodajal je sam po večini na sejmih. Pogačnik je imel izrazit smisel za moderno obliko. Izdeloval je le obutev dobre kvalitete, v glavnem iz teletine. Usnje je jemal pri Paplerju ter pri Zupanu v Kranju in pri Seunigu v Ljubljani. Veliko usnja so dobivali gorenjski čevljarji s Koroškega. Število mojstrov je z leti v Ljubnem narastlo na 15, ki so imeli skupaj čez 40 vajencev in pomočnikov. V Kovoru so delali za Tržič in sicer za Klofutarja in Mallyja. Zanimivo je, da je bil razvoj na Gorenjskem v marsičem dokaj drugačen od splošnega položaja obrtniške proizvodnje. Tu se je posebno razvilo delo na domu v 90 letih, ko je imelo čevljarstvo dobro konjunkturo. K razvoju dela na domu je mnogo pripomoglo tudi to, da ni bilo treba posebnih priprav za obratovališča. Delati se je lahko pričelo na enostavni klopi in je za začetek zadostovalo le nekaj orodja. Največ so delali otroške čevlje iz teletine in šagrina. Kotenino za podlogo v čevlje so kupovali gorenjski čevljarji v prodajalni O. Stransky, ki je imel zalogo za tržiške predilnice. V Naklem so izdelovali copate iz blaga in tekstilnih odpadkov. Prevzemali so tudi izdelavo copat iz prinesenega blaga. Copate so na podeželju imenovali »kolesne«. To ime navaja tudi tovarna Mally & Demberger leta 1894 v svojem ceniku. Uporaba kolesen je bila zelo razširjena. Ob robu so jih obšili s kravino, podobno kakor so izdelane opanke. Tudi peta je bila iz usnja. Slo je za to, da so bile lično izdelane, poceni in trpežne. V Ljubljani so jih prodajali ob tržnih dneh v barakah ob Mahrovi hiši na Vodnikovem trgu, na podeželju pa ob kramarskih sejmih, ki so bili do druge svetovne vojne zelo pogosti in v vseh krajih dobro obiskani. Kmet je na začetku tekočega stoletja še najraje kupoval na sejmu, kjer je lahko barantal. Ni bil prav zadovoljen, če ni dosegel popusta. Po vojni so čevljarji v Ljubnem ustanovili leta 1923 čevljarsko zadrugo. V njej je bilo včlanjenih vseh 15 mojstrov. Zadruga je v dveh letih dosegla 80.000 din dobička. Ko so se po letu 1925 razmere stabilizirale in je zopet zmagal individualizem posameznih mojstrov, je morala zadruga, čeprav je bila aktivna, zaradi pomanjkanja zanimanja za skupno delo likvidirati. Ko še ni bilo tržiške železnice, so Tržičani vozili svoje blago, tako imenovano kolekturo, v kovčkih ali zabojih na postajo v Podnart, kjer so jih jemali s seboj v vagone ali pa jih oddali na odpremo kot prtljago. Domače delo ni bilo vezano na predpise o delovnem času. Zato je industrija v drugih pokrajinah, ki je delala izključno s tovarniškim delavstvom, žigosala razmere v hišni obrti kot socialni dumping, češ da prekomerno izkorišča delovno moč otrok. Vsesplošno se je zahtevalo, naj se to delo omeji. Vlada pa ni želela posegati tako daleč s svojimi ukrepi, ker je pravilno smatrala domače delo kot važen pripomoček za zboljšanje gospodarskega stanja goratih krajev, kjer donos poljedelstva ni zadostoval za preživljanje ljudstva. Znakov, da bi izučeni mojstri, ki so imeli obrtne liste in delali obrtoma v lastnih delavnicah, preganjali tiste, ki so bili izučeni, pa so delali brez obrtne pravice, ali pa take, ki so se neizučeni oprijeli čevljarskega dela na domu ali pa hodili po kmetih »v štero« v tej dobi v trži-škem okraju, ni bilo zabeleženih. Mally & Demberger in pozneje Goeken so vključili v delo svojih tovarn številne družine tudi izven Tržiča, posebno iz Križev in Sebenj. Otroci so se naučili od staršev že v mladih letih šivanja in so pozneje kot dorastli prevzemali delo na domu. Dohodek družine se je s tem pomnožil. Medtem ko se je industrijska proizvodnja čevljev postopoma tipizirala in specializirala ter so pri mestnih čevljih vpeljali porabo boks-usnja, pa tudi svinjin, je Mally ostal pri svojem načinu in obsegu proizvodnje. Odjemalci so se navadili na strojno izdelane čevlje in naročila čevljev po meri so bila vedno redkejša. Izdelava galanterije iz usnja se je širila, vendar se Mally na to področje ni spuščal. Pomnožen kolektiv tovarne Mally & Demberger iz dobe okrog 1900. Na levi strani mize sedi blagajničarka Marija Allred, na desni Marija Janc (kasneje poročena z Ervinom Muzgerjem). Zraven nje s črno kapo je mojster Trebal, ki je izdajal po smrti Salbergarja blago zunanjim delavcem v izdelavo. V prvi vrsti na desni (z X na beli bluzi) je Fani Jagodic Leta 1889 dobiva Tržič že drugo tovarno čevljev Ob koncu 80 let je nastala v Tržiču že druga tovarna čevljev. Ustanovil jo je bivši Mallyjev knjigovodja Julij Goeken. Goeken je bil po rodu Westfalec, rojen v Zwibecku in je najprej delal kot uradnik pri Mallyju. Kot knjigovodja je imel priložnost spoznati Mallyjeve poslovne zveze, trgovske pogoje in običaje. Skrbno je zbiral vse podatke ter čakal na ugodno priložnost, ko se je konjunktura izboljšala, da bi se osamosvojil. Samostojno je začel delati v Slugovi hiši, ki stoji poleg poštne zgradbe, dne 20. marca 1889. Ko je začel obratovati, se je seznanil z upokojenim majorjem Maksom Urbanekom iz Bolcana in ga pridobil, da se je vključil v njegovo podjetje z večjo kapitalno vlogo. Skupaj sta ustanovila komanditno družbo pod firmo »Goeken & Co«, ki je bila 11. avgusta 1889 protokolirana. Družabnik Urbanek je še isto leto nenadoma umrl, vendar je po njegovi smrti vdova Izabela Urbanek ostala še dve leti udeležena kot komanditistka s premoženjsko vlogo 25.000 goldinarjev. Po izstopu Urbanekove je Goeken spremenil obliko podjetja v javno trgovsko družbo. Medtem je dobil zvezo s trgovcem s čevlji na Dunaju Karlom Müller-jem, ki je vstopil kot javni družabnik v njegovo podjetje pod firmo »Müller & Goeken«, tovarna čevljev v Tržiču s podružnico na Dunaju. Nova firma je bila seveda nemško protokolirana 14. maja 1891. Poslovne prostore je imela od leta 1893 do 1920 na Ljubljanski cesti št. 13 poleg poštnega poslopja. Kot družabnika sta bila vpisana Karl Müller, trgovec na Dunaju in Julij Goeken, trgovec v Tržiču št. 152. Kot družbena firma je podjetje delovalo 20 let. Goeken je z veliko prizadevnostjo organiziral kupčijske zveze ter pridobil na Balkanu posebno v Srbiji mnogo odjemalcev. y O Goekenovi tovarni pripoveduje še živeči mojster Janez Jerman, ki je v njej delal pred prvo svetovno vojno, da so »pri Slugu« izdelovali teksarje, zbite in šivane čevlje, otroške čevlje, ter obšite ženske čevlje, pretežno pa copate z usnatim podplatom. Največ blaga so izvozili na Poljsko in Madžarsko. Od zunanjih delavcev so prevzemali izdelke na tucat ter so le ti pri forsiranem delu dosegli tudi po 3 goldinarje na dan. Poprečni dnevni zaslužek je bil 1,5 goldinarja. Šivalnico je vodila pri Goekenu tržičanka Texterjeva. Spodaj je bila čistilnica in odprema. V sredini so delali čevljarji, zgoraj pa je bila šivalnica. Od Slovencev, ki so delali v tovarni, omenja Jerman mojstra Pavelčka, Toneta Mikiča, Janeza Mikiča, Jožeta Bohuna in Pravsta. Se-kalni mojster je bil Resman. Odpremo je vodil Štekler. Izdelke so žigosali z zaščitno registrirano tovarniško znamko. V tovarni je delalo po letu 1900 okrog 80 čevljarjev, zunaj pa še enkrat večje število po vaseh, v Sebenjah, Kovorju in v Križah. Po pripovedovanju Mihaele Maršol, ki živi sedaj kot upokojenka pri Kurniku v Tržiču in ki je s svojo sestro delala v tovarni, je delalo Kolektiv tovarne Müller & Goeken, slikan pred poslopjem tovarne »pri Slugu-« zraven pošte. V prvi vrsti sedi v sredini mojster Trebal (z belimi hlačami), zraven njega Texter- jeva, kasnejša družabnica. Tovarno je vodil Jurij Goeken sam, ki ni na sliki v šivalnici 11 šteparc, 6 popare in 5 deklet pri ročnem šivanju. Od bivših delavk Goekenove tovarne jih še danes mnogo živi v pokoju v Tržiču. Meršolova je pri ročnem šivanju zaslužila po 14 kron na teden, kar je bil z ozirom na slabše plačano žensko delo visok zaslužek. Po Mikličevih podatkih je bilo v Goekenovi tovarni zaposlenih poprečno 60 delavcev. Na domovih je delalo za tovarno 100 do 120 delovnih moči. Izdelali so 120 do 150 tisoč parov čevljev in copat, ki so jih razpošiljali po vsej Avstriji. Goekenova tovarna je bila zaradi carinske vojne med Avstrijo in Srbijo leta 1906 močno prizadeta ter je izvoz v Srbijo zelo nazadoval. S 1. oktobrom 1911 je družabnik Karel Müller izstopil. Vzrok njegovega izstopa ni znan. Julij Goeken je odslej ostal edini lastnik podjetja, vendar firme ni menjal. Opustil je podružnico na Dunaju, katero je prej vodil družabnik Müller. Julij Goeken je bil zagrizen Nemec in glavni pobornik Südmarke in Schulvereina. Za mojstra je imel Čeha Trebalja, ki je dobil vzdevek »Tržiškega partikla«. Goekenovega brata Hermana, ki se je bil leta 1896 doselil v Tržič iz Amerike, tovarniško' delo ni privlačevalo. Omejil se je na založništvo' in se ukvarjal le s trgovino s čevlji. Odkupoval je izdelke od čevljarjev na domu in od hišne obrti. Firmo je protokoliral šele proti koncu prve svetovne vojne dne 10. aprila 1918 kot trgovino s čevlji. Prodor slovenskega podjetnika v nemškutarski Tržič Življenjska pot Petra Kozine Sredi razvnetih nacionalnih bojev, ko so se nemški industrijci z doseljenim uradništvom srdito borili proti Slovencem, se je zgodilo, da si je ustvaril v centru Tržiča Slovenec Peter Kozina svoje oporišče, iz katerega je v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno v težki borbi z nadmočno konkurenco zgradil impozantno stavbo moderne industrije čevljev. Kozinovo življenje in delo je truda polna borba slovenskega proletarca, ki se je z neumorno energijo razvil v uglednega slovenskega industrij ca. Ustanovitelj slovenske tovarne čevljev Peko v Tržiču je Peter Kozina. Peter se je rodil 19. junija 1876 kot sin bajtarja v Dolenji vasi pri Ribnici. Starši so bili siromašni in so imeli kopico otrok. Ko je Peter končal ljudsko šolo, so ga poslali k trgovcu Bakovniku v Šmartno pri Litiji, da se izuči trgovske obrti. Bakovnik je bil nemško orientiran in je svoje ime pisal Wakonigg. Odkupoval je izdelke domače industrije ter trgoval z zobotrebci in bičevniki, ki so jih v tej dobi v velikih množinah izvažali. Mladi Peter se je že kot vajenec dobro izkazal ter postal kot pomočnik spreten prodajalec prikupljive zunanjosti, vljuden v občevanju s strankami, ki jih je znal od mladega kupčijsko povezati in pridobiti. Bakovnik je vse te vrline mladega pomočnika dobro poznal in cenil. Zato je Petru zaupal, da vodi samostojno njegovo podružnico pri Sv. Križu. Tu je Peter praktično pridobil še vse, kar mu je manjkalo za samostojno obratovanje. Vroče si je namreč želel, da bi se mogel čimprej osamosvojiti. Iz Litije je najprej vstopil v službo k firmi A. Krisper v Ljubljani kot trgovski potnik. Peter je že v Bakovnikovi trgovini, prodajal in kupoval razne izdelke hišne obrti. Tako je imel priložnost spoznavati razmere in ljudi v tej stroki. Krisper j evo podjetje je bilo seveda nesorazmerno večjega obsega. Tu so nakupovali in prodajali na veliko najrazličnejše izdelke. Peter je delal na več oddelkih. Slednjič mu je bila dodeljena prodaja obutve. Peter je tu obogatil in razširil svoje praktično- znanje v trgovanju z obutvijo. Spoznal je vse vrste usnja in se podrobneje seznanil z izdelavo obutve. Kot Krisperjev potnik se je seznanil z vsemi podrobnostmi izdelave in trgovanja s čevlji ter s Krisperjevimi dobavitelji. Krisper je bil takrat glavni založnik za podeželske čevljarje, katerim je dobavljal usnje, vse forniture in kopita ter od njih prevzemal izdelano blago. Pri tem je Krisperju šlo v glavnem za to, da dobi solidno izdelano blago po čim nižji ceni. 'Krisper je prodajal izdelke čevljarjev iz Tržiča, Kovora, Križev in Ljubnega na Gorenjskem, katere je zalagal z vsemi potrebščinami. Večina izdelkov je bila zelo preprosta in so jih imenovali »kolekturno robo«. Šlo je za čevlje, zbite z železnimi žebljički, ki so jih potrebovali delavci. Naročila za izdelavo čevljev je oddajal Krisper posameznim čevljarskim družinam najraje tako, da je ena družina izdelovala samo ene vrste čevljev, druga pa zopet čisto drugo vrsto, tretja pa samo copate. Kasneje je veletrgovina Krisper dajala čevljarjem že prirezano blago za čevlje, tako da so domači čevljarji dobili plačano samo' akordno delo. Pri tem poslu se je Peter do dobrega seznanil z ljudmi, njihovimi navadami in delom ter spoznal tudi vse prednosti, pa tudi pomanjkljivosti in razvojne možnosti takega sistema delitve dela. Peter je kot trgovski potnik prevzel prodajo obutve in uspel, da plasira izdelke gorenjskih čevljarjev pod Krisperjevo tvrdko' po vseh deželah podonavske monarhije, v kasnejših letih tudi po Nemčiji. Omrežje odjemalcev je kmalu razširil prav do Baltiške obale. Peter je potoval in organiziral prodajo kot se pravi »z odprtimi očmi«. Kot potnik je proučeval tehniko trgovine s čevlji, si pridobil v inozemstvu mnogo poznanstev in se osebno dobro vpeljal, kar mu je kasneje pri njegovem industrijskem delu koristno služilo. V želji, da se osamosvoji, sta s trgovskim tovarišem in sotrudnikom Hitzlom leta 1900 sklenila, da pričneta skupaj delati na svoje. Oba sta bila dobra prodajalca, poznala tehniko trgovanja in psihologijo odjemalcev. Na Petrovo, iniciativo sta pričela s prodajo izdelkov domače industrije, predvsem z zobotrebci kot izrazitim izvoznim predmetom ribniške doline. Kmalu sta sklenila ugodne kupčije tako, da je trgovec Bakovnik celo posodil svojemu bivšemu pomočniku obratni kapital. Prva samostojna firma Petra Kozine Spomladi leta 1903 je Peter Kozina s svojim družabnikom Štefanom Hitzlom protokoliral 28. marca pri trgovskem sodišču javnoi trgovsko družbo s firmo »Hitzl & Kozina« A-I-93. Kot predmet poslovanja sta registrirala izvoz predmetov kranjske hišne industrije. Zvest sodelavec Kozine v Krisperjevi službi Hinko Kavčič je izstopil obenem iz Kri-sperjeve firme in postal poslovodja nove tvrdke, ki je dobila začasne poslovne prostore v pritličnem lokalu Zoisove hiše na Bregu št. 20. Kavčič je vodil pisarno, Hitzl in Kozina pa sta potovala, prodajala in nakupovala blago. Med drugim so prodajali krtače iz ribniške doline, zobotrebce iz Lašč in čevlje iz Tržiča in okolice, škofjeloške glavnike in domžalske slamnike vse po vrsti. Prostrana avstro-ogrska monarhija je bila s 45 milijoni prebivalcev širok in dober trg za najrazličnejše vrste blaga. Proizvodi kranjske domače obrti so bili zaradi solidne izdelave povsod konkurenčni. Prvi uspehi so Kozino opogumili, da je začel razmišljati, kako bi obseg prodaje še povečal in razširil. Med blagom, s katerim je trgoval, so čedalje bolj prevladovali čevlji, ki so se izkazali kot najboljši artikel. Kozina je nakupoval v trikotu Kranj-Tržič-Ljubno, kjer so številni čevljarji izdelovali solidno blago. Pri Ustanovitelj druge tovarne čevljev Julij Goeken prodajanju je Kozina slišal in zvedel od odjemalcev kakšni modeli, iz kakšnega usnja in v kakšni izdelavi se največ zahtevajo in najlažje prodajo. Zato je pričel usmerjati proizvodnjo v tisto smer, ki so jo naznačili odjemalci. Obenem je pričel sam nakupovati usnje in ostali material ter ga oddajati čevljarjem v delo. Svojim mojstrom je priskrbel rjsbe in natančno izdelane načrte za vsako obliko naročil. Na ta način je Kozina dosegel nadaljnjo pocenitev proizvodnje, ker je nakupoval usnje in material v večjih partijah direktno pri tovarnah po engros cenah, medtem ko so prej pri detajlnih trgovcih pri nakupu na malo morali plačevati vse potrebščine dražje. Nekateri čevljarji so dobivali od Kozine toliko naročil, da so bili samo z delom za Kozino popolnoma zaposleni. Ker so dobivali od Kozine ves material in delali samo za njega, se je zveza tako utrdila, da so postali že neke vrste Kozinovi sodelavci, čeprav so bili na zunaj samostojni obrtniki in delali na lastnem domu. Prodaja je sicer uspevala, vendar poslovni uspehi niso bili vedno zadovoljivi. Oba družabnika sta bila v prvi vrsti prodajalca, ne pa še dovolj gospodarja. Za svoje razmere sta nastopala preimenitno. Lastnih sredstev nista imela in za izposojen denar sta morala plačevati znatne obresti. Med finančniki je bil tudi Bakovnik. Ob občasnih krizah so nastopile še druge težave in namesto pričakovanega dobička je bil končni uspeh občutna izguba. To je povzročilo poslovne spore med obema družabnikoma. Naposled sta se odločila za tiho likvidacijo podjetja. Bakovnik, ki je bil posodil največ denarja in ki je zaupal Kozini, je počakal s svojo terjatvijo. Kozina mu je kasneje ves dolg poplačal in ga tudi v njegovi starosti izdatno podpiral. Družabnika Hitzla je Kozina leta 1907 izplačal. Kozina je ostal edini lastnik firme štiri leta, nato pa je 19. junija 1911 dal družabno firmo izbrisati zaradi opustitve kupčije. Sedaj je imel Kozina proste roke in je lahko neovirano razvijal svojo delavnost. Hinko Kavčič je bil njegova desna roka. Za vodstvo poslovanja se je izkazal izredno sposoben. Terensko delo pa je bilo zamudno, ker so bile delavnice, ki so delale za Kozino, raztresene po vaseh v tržiški okolici. Kozina jih je moral pogosto obiskovati, da bi jim oddal naročila, se z njimi posvetoval ter upeljeval nove vzorce in prevzemal blago. Do leta 1908 ni bilo lokalne železnice od Kranja do Tržiča. Tako se je moral po vaseh voziti z izvoščkom. Kozina je sprevidel, da je tak način poslovanja prepočasen, neekonomičen, zamuden in utrudljiv. Zato je razmišljal, kako bi združil kvalificirane delavce v skupni delavnici, kjer bi lahko delali s stroji v večjem obsegu. IV. Začetno oporišče Petra Kozine v Tržiču Kozina je neumorno iskal v Tržiču oporišče, kjer bi mogel pričeti delati na podoben način, kakor sta bili obe nemški tovarni organizirali delo. Prva priložnost se mu je nudila leta 1907 v delavnici mojstra Janeza Papova, ki je bil načelnik tržiške poslovalnice I. delavskega konsumnega društva. Papov je imel pri konsumu finančne neprilike, za katere je moral nositi odgovornost. Ker zaradi tega Papov ni mogel delati na svoje ime, je Kozina začel v Papovi delavnici pod firmo »Zupan & Co.« z desetimi delavci. Po trditvi nekaterih je bila ta delavnica v zgradbi »Pertoni« ob Ljubeljski cesti, ki so jo med okupacijo porušili. Po drugih virih pa je bilo to v »Vanderhovci« na Ljubelski cesti št. 17. Tu so prirezovali usnje, šivali gornje dele, ostalo pa so dajali v izdelavo obrtnikom na dom. V delavnici so imeli en sekalni stroj in pet do šest šivalnih strojev »šteparic«. Že prvi poskusi so pokazali, da je skupno delo mnogo bolj ekonomično in uspešno. Zato si je Kozina prizadeval, da bi se ustanovila tovarna z modernimi stroji, kakor se je to obneslo v inozemstvu. Zbiral je podatke in delal načrte, kako bi si zagotovil potrebna materialna sredstva. Ko je leta 1908 stekla lokalna železnica do Tržiča, se je zdelo Petru Kozini, da je prišel najprimernejši čas za uresničitev njegovih načrtov. Od barona Borna je kupil zapuščen travnik in prodišče ob Bistrici nasproti železniške postaje. Parcelo je kupil dokaj poceni. Del kupljenega zemljišča je služil dotlej le za travnik, pretežni del pa je bilo neurejeno prodišče. Za zidanje bi bilo treba šele teren izravnati in zgraditi ob Bistrici zaščitni oporni zid. Industrij ec Peter Kozina, ustanovitelj in tvorec slovenske industrije obutve v Tržiču »-Peko-« Prometna lega parcele pa je bila za dovoz potrebščin in odvažanja izdelkov iz bodoče tovarne zelo' ugodna. V okolici pod predilnico je bilo tudi še dovolj nezasedenega prostora za morebitno kasnejšo razširitev podjetja. Kozina je na svojih poslovnih potovanjih v tujini ogledal mnogo tovarn čevljev, med njimi znano tovarno čevljev Bally v Švici. Imel je že zbranih mnogo podatkov o ureditvi čevljarskih tovarn. Kozina je večkrat dejal: »Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje.« Načrte za tovarno mu je izdelal Heinz Groch, specialist za graditev čevljarskih tovarn iz Nemčije. Ko si je v Ljubljani zagotovil ustrezni kredit, je začel leta 1910 graditi novo tovarno. Gradnjo obeh stranskih traktov je poveril Stavbeni družbi d. d. iz Ljubljane. Gradnjo glavnega srednjega trakta pa je prevzela tvrdka Soeralla & Pon telio, ki je bila specializirana za železobetonske stavbe. Medtem se je Kozina vpeljal pri Avstrijski družbi združenih čevljarskih strojev (österreichische Vereinigte Schuhmaschinen Gesellschaft — ÖVSG), ki je imela zastopstvo svetovno znanega ameriškega koncerna za izdelavo čevljarskih strojev in opreme za čevljarsko industrijo United Shoe Machinery Corporation. Ker je ÖVSG posojala stroje le proti plačevanju najemnine, ni bilo treba za strojno opremo tovarne mnogo kapitala. Za uresničitev načrtov je zadostoval nekoliko milijonski kredit. Stroji ÖVSG so bili na višku takratne strojne tehnike in dunajska družba je sama skrbela za zamenjavo, popravila in dobavo nadomestnih strojnih delov in orodja. Tako so bile dane vse tri osnovne komponente za uspešno ureditev tovarniške izdelave obutve. Vest, da gradi v Tržiču Slovenec Peter Kozina konkurenčno tovarno čevljev, je silno vznemirila oba nemška lastnika tržiških tovarn čevljev Mallyja in Goekena. Oba sta smatrala Tržič za nedotakljivo nemško industrijsko posest in sta označevala zamisel, da bi se tu vrinila konkurenca slovenskega podjetja, v svoji oholi domišljavosti in bahavi nadutosti za nezaslišano izzivalno predrznost. Alarmirala sta vse nemško časopisje, ki je najprej ogorčeno napadlo barona Borna, kako je mogel storiti tak usoden korak, da je prodal ob železniški postaji Slovencu zemljišče za novo tovarno. Toda na tej stvari se ni dalo ničesar več spremeniti. Kupčija je bila sklenjena, cena plačana in prepis v zemljiških knjigah izvršen. Kljub temu nista popustila in naklepala dalje, kako bi Kozinove načrte za vsako ceno onemogočila in zidanje tovarne preprečila. O Kozini sta vedela, da je pričel v mali skromni delavnici ob Ljubeljski cesti, da Poslopje »Vanderhovce« ob Ljubljanski cesti, kjer je Peter KOZINA vzel prvo delavnico v zakup torej nima lastnih sredstev, da bi gradil tovarno. Iz tega sta zaključila, da ga mora nekdo finančno podpirati. Najprej sta dosegla pri okrajnem glavarstvu, da je bila gradnja iz neznanih razlogov za nekaj časa ustavljena. Prepovedi gradnje pa nista mogla doseči. Gradbeni načrt je predvideval srednji trakt tovarne v enonadstropni izvedbi, vendar so bili temelji zgrajeni tako, da bi tovarno čez nekaj let lahko dvignili še za tri nadstropja. Zato je imel srednji trakt okrog sedem let le provizorno streho. Za najem strojev je (Kozina sklenil zakupne pogodbe z ÖVSG in tako je pričela montaža najmodernejše strojne opreme Rozinove tovarne. Leta 1911 je bilo poslopje v tej obliki dokončno dograjeno in so pričeli v novih delavnicah obratovati. Prva faza pri mehanizaciji v Rozinovem čevljarskem podjetju je bilo sekanje podplatov. Kozina je na prijateljski način pridobil tržiške in podeželske čevljarje, na katere je računal in ki so pristali na delo na novih strojih. Pridobival jih je polagoma in jih postopoma navezal na svojo tovarno. On jim ni odvzel dela, marveč je dosegel, da so sčasoma prešli popolnoma v tovarno. Ta prehod se je razvijal brez posebnega odpora, ker so mladi čevljarji cenili pridobitve urejenega delavnika, ugodnosti socialnega zavarovanja in prednosti dela v svetlih zračnih delavnicah z modernim orodjem. Le tako je Rozinovo podjetje lahko izdržalo silovite napade lastnikov in nemških uradnikov obeh tržiških tovarn proti slovenskemu podjetju. Napadi Nemcev na finančno zaledje Petra Kozine Tržiški Nemci niso mogli preboleti vdora slovenske industrije v Tržič. Slo jim je za prestiž, pa tudi za resno konkurenco, katere posledice so se dobro zavedali. Kovali so načrte, kako bi mogli mlado podjetje v kali zatreti in ga onemogočiti ter se tako znebiti neljube konkurence. Poizvedovali so na vse strani, kje je mogel Kozina dobiti denar za gradnjo in opremo tovarne. Ugotovili so, da je Papov seznanil Kozino- z veljaki pri Zadružni zvezi in pri Gospodarski zvezi v Ljubljani. Ta informacija jim je bila dobrodošla in izredno dragocena. Dobro so vedeli, da je zadružnim ustanovam in organizacijam po zakonu prepovedano, da bi posojale denar industrijskim podjetjem in da bi se sploh spuščale v špekulativne posle. Za špekulacijo se je takrat smatrala vsaka industrijska dejavno-st. Na podlagi tega so skovali protest na poljedelsko ministrstvo na Dunaju in zahtevali, da se uvede preiskava in zahteva vrnitev zadružnega denarja. S tem so hoteli izpodkopati Kozini finančno zvezo in upali so, da bodo tako pokopali Rozinove zamisli in preprečili delovanje konkurenčne tovarne. Ministrstvo je na pritožbe nemških industrij cev iz Tržiča uvedlo preiskavo in prepovedalo Zadružni zvezi udeležbo pri financiranju Rozinove tovarne. Zadružna zveza je na podlagi ministerialne odločbe morala zahtevati, da vrne Kozina posojeni denar. Kozina je bil v skrajni zadregi. Pretila mu je nevarnost, da propadejo vsi njegovi načrti in delo za izgraditev modeme velike čevljarske industrije. V skrajnem obupu se je zatekel k dr. Evgenu Lampetu, ki je odločal v deželnem odboru v gospodarskih zadevah. Obrazložil mu je svoje načrte in poudaril, da je njegova želja in namen, da bi povzdignil hišno industrijo na Gorenjskem in pritegnil delavce iz mračnih delavnic ter jim nudil v svetlih higienskih prostorih tovarne boljši zaslužek in jih seznanil z moderno tehniko strojne izdelave čevljev. Dr. E. Lampe je pazljivo poslušal Rozinovo izpoved. Videl je njegov obup in razdvojenost ter razumel, da ne gre samo za osebo Petra Kozine, marveč da gre za veliko nacionalno slovensko stvar, za boj proti nemški dominaciji in izkoriščanju slovenskega delavstva. V Kozini je Lampe videl podjetnika, ki skuša pomagati malemu slovenskemu človeku in delavcu, kar hočejo sedaj nemški monopolisti onemogočiti. Tvegal je, da je Petru Kozini posodil na lastno pest in odgovornost denar iz blagajne deželnega odbora. Kozina je s tem denarjem vrnil posojilo Zadružni zvezi in naklep Nemcev je padel v vodo. Kozini sedaj po tej strani niso mogli več blizu. Tako je minila najhujša nevarnost. Ovira pa je bila le začasno odstranjena, ker je bilo treba vrniti denar, ki ga je posodil Kozini dr. E. Lampe, v deželno blagajno. Lampetova pomoč je bila le prehodna, da se pridobi na času in je Kozina lahko mirneje iskal premožnejše družabnike, da bi se finančno udeležili podjetja. Pri tem mu je pomagal dr. E. Lampe. Ustanovitev firme Peter Kozina & Co. Na njegov nasvet so dali dr. J. E. Krek, profesor E. Jarc, odvetnik dr. V. Pegan in gradbeni podjetnik J. Lončarič Petru Kozini potreben začetni kapital na uporabo. Kozina je ustanovil družbo, v kateri je imel pet procentov lastnega kapitala, 95 °/o pa so posodili imenovani družabniki. V zvezi s tem je dne 25. marca 1913 nato spremenil firmo podjetja v Peter Kozina & Co in jo kot tako protokoliral. Finančno operacijo so izpeljali na ta način, da je Zadružna zveza dala denar Gospodarski zvezi, ta pa ga je naprej posojala Kozini. V pogodbi kapitalni znesek iz previdnosti ni bil naveden in tudi iz registracije glavnica ni razvidna. Kot predmet so vpisali v trgovskem registru ročno in tovarniško izdelovanje čevljev, trgovina na debelo in izvoz vseh industrijskih izdelkov s sedežem v Bistrici pri Tržiču. Kot lastnik je bil vpisan Peter Kozina. Prva leta samostojnega dela so bila trda. Tovarna je izdelovala poprečno 300 parov čevljev dnevno. (Kozina se je neumorno trudil, da vpelje svoj izdelek na trgu ter je uspel, da je do prve svetovne vojne razpošiljal svoje izdelke po vsej monarhiji, kjer je imel še iz dobe, ko je bil pri Krisperju trgovski potnik, osebna poznanstva in trgovske zveze. Na trgu je bila tedaj že huda konkurenca dobro vpeljanih avstrijskih, pa tudi tujih tovarn čevljev. Najmočnejši konkurenti so bili Salamander iz Cornwestheima, švicarski Bally, Chrudimski Popper in še vrsta drugih. Kozina je začel izdelovati mestne promenadne čevlje dovršene zunanje oblike iz kvalitetnega blaga. Že pred vojno je vpeljal znamko Goodyear čevljev pod kratico »Peko«, ki jih je reklamiral na okusnih barvnih lepakih v okviru zlatega lovorovega venca. Vojna leta in vojaške dobave Sredi intenzivnega dela. se je 26. julija 1914 pričela 'svetovna vojna. V vojnih letih je nastalo čedalje večje pomanjkanje materiala in usnja za civilno potrošnjo. Kozini ni preostajalo drugega kakor, da se preusmeri na izdelavo vojaških čevljev. Poslovanje z usnjem in čevljarskimi potrebščinami je bilo kmalu po začetku vojne centralizirano v »Vojno gospodarski centrali za surovine« na Dunaju. Kozina je moral zato pogosto potovati na Dunaj, da bi tam dosegel potrebne kontingente usnja za svojo tovarno. Ob eni takih intervencij v centrali se je seznanil na osrednji upravi za izdelavo vojaške obutve s Tomažem Bat’om iz Zlina, ki je bil takrat vpliven funkcionar pri tem uradu. Tako je Petru Kozini uspelo, da je dobil vojaške dobave in z njimi lahko zaposlil svoje delavce. Obenem z vojaškimi naročili je Kozina dobil na uporabo tudi stroje za izdelavo vojaških čevljev. Vojaške dobave so bile lahek posel in delo enostavno. Potrebe vojaštva med vojno pa so bile izredno velike. Kozina je moral zato povečati zmogljivost tovarne do najvišje stopinje. Cene so bile zadovoljive in so omogočale dober zaslužek. Kozina pri tem ni imel nobenih skrbi za prodajo in odvzem blaga, ker je minimalne količine izdelkov za civilno potrošnjo sproti z lahkoto vnovčil. Poleg tovarne je bila na ovinku proti Bistrici parcela, na kateri je pričel graditi furlanski stavbenik Farabosco. Ko je izbruhnila vojna z Italijo leta 1915, je moral Farabosco zidanje ustaviti, njega pa so kot sovražnega državljana izgnali. Kozina je ob tej priložnosti ugodno kupil njegovo zemljišče, podrl temelje Faraboscove stavbe, zaokrožil svojo posest z lično ograjo, zgradil oporni zid ob Bistrici in z italijanskimi ujetniki zravnal svet ter ga preuredil v lep vrt, ki danes obdaja tovarno. Materialno stanje Kozinovega podjetja se je med vojno izboljšalo. Od lesnega trgovca Matevža Lončarja je odkupil na Pristavi ležarinski prostor, na katerem je kmalu po vojni po načrtu arhitekta Briihla iz Švice zgradil v alpskem slogu lično stanovanjsko poslopje za svoje nameščence. Proti koncu vojne so se pojavila med družabniki in Kozino prva nesoglasja. V odboru, ki je obravnaval zadeve družbenih odnosov in udeležbe Gospodarske zveze pri tvrdki Peter Kozina & Co., so bili gradbeni podjetnik J. Lončarič, profesor Evgen Jarc, toda odločujoči osebi sta bila dr. Evgen Lampe in dr. Ivan E. Krek. Osamosvojitev Kozine Družabniki so si namreč začeli prisvajati pravico razpolaganja v podjetju. Kozina se je temu uprl in si lastil sam odločilno besedo v poslovnih zadevah. Čutil je, da ga družabniki ovirajo, da bi podjetje povečal in poslovno organizacijo razširil. Toda medtem ko je klical dr. Kreka kot svojega zaupnika na pomoč, je prejel leta 1917 od Gospodarske zveze pismo, v katerem mu naznanjajo, da se mora, dokler so oni večinski družabniki, ravnati po njihovih sklepih in navodilih. Pripomnili pa so, da če bi Kozina njihove deleže odkupil, kar mu je dano na prosto, potem lahko razpolaga in ukrepa sam v svojem podjetju. Zadružna in Gospodarska zveza nista računali na to, da bi se utegnil Kozina te ponudbe poslužiti. Toda Kozina se je naglo odločil in izplačal z denarjem, ki si ga je med vojno pridobil, gladko vse deleže v gotovem denarju. Tako je zadnjega decembra 1917 položil Kozina v svojo blagajno potrdilo, da je edini lastnik podjetja. Ob koncu vojne je bila tovarna brez dolga in je lastnik razpolagal z dovolj gotovine, da je lahko v polnem obsegu izkoristil konjunkturo povojnih let, ko je splošno primanjkovalo solidne in dobre obutve ter so cene neprestano rastle. Kozina je imel imenitne odjemalce in je vse izdelke oddajal grosistom. Z nadrobno prodajo se ni ukvarjal in tudi na podružnice ni bilo treba misliti, ker so vse izdelke sproti razgrabili in mnogi naročeno blago kar vnaprej plačali. Kozina je delal z lastnim kapitalom in je izborno napredoval. Sedaj je imel dovolj sredstev, da izpelje svoj prvotni načrt povečanja tovarne. Vendar je v prvih povojnih letih to še zaenkrat odložil, ker se mu je iznenada nudila priložnost, da zagospodari v nemških tovarnah in jih združi s svojim podjetjem. Kozina odkupi Goekenovo tovarno in vstopi kot družabnik v Malllyjeva podjetja Razkroj podonavske monarhije je povzročil obema nemškima tovarnama čevljev v Tržiču popolno razsulo njihove izvozne organizacije. Čez noč sta bili odrezani od svojih glavnih odjemalcev na Ogrskem, v Galiciji in na Poljskem, izgubili sta zveze s podružnicami in tovarniškimi skladišči, ki jih je imel Mally v Budimpešti, na Dunaju, v Krakovu in v Pragi. Bili so popolnoma dezorientirani. V prvem strahu si niso niti upali misliti na to, da; bi lahko svoje obrate preusmerili in prodajo reorganizirali v okviru novo nastajajoče jugoslovanske države. Bali so se najhujšega. Goeken je po vojni 31. decembra 1918 podelil najprej prokuro svojemu sinu Viljemu, nato pa 28. januarja 1919 še svojemu bratu Hermanu. Medtem je deželna vlada za Slovenijo v smislu naredbe osrednje vlade z dne 20. decembra 1918 št. 232 sekvestrirala Goekenovo podjetje kot last pripadnika sovražne države. Glavni trg v Tržiču okrog leta 1910. Na desni strani je poslopje tovarne Mally & Dem-berger. Napis firme se vidi med prvim in drugim nadstropjem Goeken je kot Westfalec slutil, da bo lastnina nemških državljanov v inozemstvu likvidirana. Odločbo o sekvestiriranju podjetja je prejel od deželne vlade 30. aprila 1919 pod št. 1437. To je pospešilo njegovo odločitev, da proda svoj obrat prvemu ponudniku. Po kratkem razmišljanju je prodal vso tovarniško opremo s stroji in orodjem Petru Kozini za 175.000 din. Peter Kozina je zadržal vse delavstvo in obrate združil s svojim podjetjem. Goekenov brat Herman je imel mirnejše živce in več vztrajnosti. Njegove eksportne poslovalnice vlada ni sekvestirirala. Obdržal je svojo protokolirano trgovino s čevlji še naprej in se trudil, da bi dobil jugoslovansko državljanstvo. Njegovo prošnjo je podpiralo celo mestno županstvo, vendar državljanstva ni dobil. Obratoval je naprej in 9. decembra 1922 je svoje podjetje iz posamične tvrdke spremenil v javno trgovsko družbo s tem, da je registriral kot družabnico Tržičanko Josipino Texter, ki je bila sicer že od vsega početka poslovodkinja pri firmi. Herman Goeken je ostal v Tržiču, kjer je 30. januarja 1937 umrl. Texterjeva mu je bila vso dobo polno kritje in je po vojni dejansko' tudi vodila sama vse posle. Goekenova tovarna je pomenila za Kozino dobro in poceni akvizicijo in je z njo pridobil stotino solidnih čevljarskih delavcev, ki so bili že vajeni strojnega dela. Razen tega je Goekenova tovarna imela v Srbiji in na Hrvaškem že iz predvojne dobe svoje odjemalce. Likvidacija in prevzem Goekenovega podjetja sta potekala gladko. Bistveno drugačen je bil položaj pri C. B. Mallyju, ki je imel dve protokolirani firmi in sicer tovarno usnja C. B. Mally in Združene tovarne čevljev Mally & Demberger, kjer je bil v firmi še vedno imenovan Demberger, čeprav je bil že pred vojno davno izplačan. Najprej je Mally 17. decembra 1918 registriral slovensko besedilo firme ter svoj izstop iz podjetja in vpisal firmo pod istim imenom kot javno trgovsko družbo, katere družabnika sta bila njegova sinova Alfonz in Emil. Stari Karl Mally je čutil, da gre doba njegovega nemškutarskega absolutizma h kraju in je zato prepustil sinovoma, da vodita obrate naprej. Sam je ostal v ozadju, ker je bil zadet od kapi. Brata Mallyja sta si razdelila poslovanje tako, da je Alfonz vodil usnjamo, Emil pa čevljarno. Alfonz je živel preko svojih razmer in dohodkov ter se ni posvečal organizaciji posla. Ukvarjal se je z raznimi športi, ustanovil avtobusno podjetje, ki je zabredlo v dolgove, investiral mnogo denarja v gradnjo električne centrale za usnjamo, kar je pri zmanjšanem obsegu obratovanja šlo vse na rovaš donosa podjetja. Emil se v spremenjenih razmerah v vodstvu čevljarne ni mogel prav znajti. Proizvodnja je zato nazadovala. Mnogi mojstri iz tovarne so se osamosvojili, nekateri pa so prešli v novo Kozinovo tovarno. V prvem strahu so Mallyjevi stavili Kozini ponudbo, da mu prepustijo 55% udeležbo na podjetju Mally & Demberger za 825.000 kron. Ta ponudba je bila toliko zanimiva in privlačna, da je Kozina sklenil odložiti načrt povečanja lastne tovarniške zgradbe v Bistrici na nedoločen čas. Mallyjeva pa sta razgovore o vstopu Kozine v podjetje spretno zavlačevala, da bi pridobila na času. Po dolgih konferencah so slednjič sestavili punktacije sporazuma. V punktacijah je bilo govora o tovarni in o obratih, ni pa bilo nikjer govora o odkupu nepremičnin. Kozina je pri pogajanjih prezrl, da je bila tvrdka Mally & Demberger javna trgovska družba, pri kateri glasujejo družabniki osebno ter ima vsak samo en glas. Punktacije so imele pomen in obliko družbene pogodbe. Ko so bile sklenjene, sta Mallyja sprevidela, da bi pod Jugoslavijo lahko obdržala svoja podjetja še naprej v zasebnem lastništvu. Zato sta se premislila in nista hotela pogodbe izpolniti. Kesala sta se, da sta sploh stavila Kozini ponudbo in sta začela sabotirati vsako sodelovanje s Kozino. Kozina izstopi iz firme Mally & Demberger, 1. 1929 Peter Kozina je vstopil v industrijsko podjetje C. B. Mally kot javni družabnik 25. maja 1921 ter je ostal v njem do likvidacije tvrdke leta 1929. Vstop Petra Kozine kot tretjega družabnika v firmo Združenih tovarn čevljev Mally & Demberger pa je bil registriran pri trgovskem sodišču šele 25. maja 1925. Kozina se je nekaj časa udeleževal sestankov in posvetov družbe, toda pri glasovanju je ostal vedno v manjšini in Mallyja njegovih predlogov nista upoštevala. Prvotna stavba tovarne Peko, kjer je bil srednji trakt še pritličen Končno je uvidel, da je v danih razmerah vsako sodelovanje brezuspešno in je zato udeležbo na posvetih opustil. Razen tega je bil Kozina opozorjen, da izsiljuje Alfonz od knjigovodje denar, da vodijo lažno knjigovodstvo in da je bila podana ovadba na finančno oblast. Tako je bil tudi sam primoran vložiti proti firmi tožbo na izpolnitev pogodbe. Pravdo je dobil in mu je bil prisojen milijon din odškodnine. Končno je 15. marca 1929 Peter Kozina izstopil iz firme in z njim tudi Alfonz Mally. Alfonz se je kasneje poročil na Madžarsko, kjer je imel tudi usnjarno, ki pa je propadla. Tovarno čevljev je vodil nato kot edini lastnik Emil Mally, ki je septembra 1929 podelil prokuro ravnatelju Ervinu Muzgerju. Pozneje je vstopil kot družabnik v firmo njegov svak Erik Cisman. Govori se, da je Peter Kozina pred vojno snubil Mallyjevo hčerko Ido, toda njen oče Karel tej zvezi ni bil naklonjen. Snubca je baje nekoč na kratko odpravil: »Čevljarju ne dam svoje hčerke.« Peter Kozina je z usodnim vstopom v Mallyjeva podjetja izgubil dragocena leta prve povojne dobe ter se končno znašel z Mallyjevimi sredi najmočnejše inflacije. Šele takrat se je odločil nadaljevati gradnjo tovarne, ko je bil gradbeni material najdražji in gradbeni stroški najvišji. Pri gradnji se je delalo leta 1923 mnogo v nadurnem času. Nadure so plačevali od 5,62 do 9,37 dinarja. V zadnjem tednu decembra so se ume mezde povišale do 26,25 dinarja. V tovarni so bile tudi vpeljane produkcijske premije v pavšalnem znesku in premija od parovne proizvodnje. Te so dobivali tudi mojstri. Števila tujih mojstrov je do konca leta 1923 naraslo na 15 oseb. Ob novem letu je tovarna obdarovala tudi razno osebje izven tovarne. Poprečna storitev tovarne je bila proti koncu inflacijske dobe naslednja: Tovarna dograjena v današnjem obsegu po prvi svetovni vojni Mesec Število delovnih dni maj 1923 . . ... 24 julij .... ... 26 avgust . . . ... 26 september . . ... 23 oktober . . . ... 27 november . . ... 23 december . . ... 21 Skupna proizvodnja parov Proizvodnja na delovni dan 13,840 577 13,014 500 8.121 312 2/s 7.751 337 6.763 251 5.100 122 3.974 189 Leta 1924 je proizvodnja v decembru padla celo na 2777 parov. Sele leta 1925 se je zopet dvignila v januarju na 4033 parov in je nato dosegla v decembru 4769 parov. Najnižja dnevna proizvodnja je bila v mesecu novembru 1924, ko je proizvodnja na delovni dan padla na 109 parov. Za neizrabljene dopuste so leta 1925 izplačali 22.845 dinarjev. Remu-neracije nameščencem v centrali so znašale 26.625 dinarjev, v tovarni pa 90.425 din. Tvrdka Peter Kozina & Co. je imela vodopravno dovoljenje od okrajnega glavarstva v Kranju z dne 21. januarja 1923 za graditev električne centrale na parceli 163 katastralne občine Bistrica. Parcela je bila prej last Jožefe Mokorel. Podjetje je držalo to pravico do leta 1939, ko mu je bila razveljavljena. Mallyjeva čevljarna je bila zaradi številnih procesov in visokih davčnih glob hudo obremenjena ter je na pričetku splošne gospodarske krize prenehala obratovati. Po bilanci z leta 1928 je znašala vrednost Pekove tovarne 8 mili j. dinarjev. Stvarna vrednost pa je presegala 20 milij. din. Terjatev proti erarju, o kateri je še tekel sodni spor, je izkazana v računih s trinajst milijonov dinarjev. Položaj tržiškega čevljarstva 1918—1930 Z nastankom države Srbov, Hrvatov in Slovencev se je položaj trži-ških čevljarjev bistveno spremenil. V novi državi je več kot polovica prebivalstva nosila čevlje, le v Srbiji in Bosni so še nosili opanke. Med vojno pa so se ljudje tudi v teh krajih pretežno navadili na čevlje in je nošnja opank močno padala. V Jugoslaviji so usnjeno obutev izdelovali pretežno obrtniški obrati. Tržiška tovarna čevljev je bila najpomembnejši modemi tovarniški obrat v državi. To je pomenilo potrošnjo čez 7 milij. parov čevljev na leto. Medtem ko smo opisovali položaj nemških tovarn čevljev po razsulu monarhije, so privatni čevljarski obrati v Tržiču z nastankom nove države dobili močan polet. Vojno gospodarska centrala za usnje in obutev pri vojnem ministrstvu na Dunaju je že v jeseni 1918 prenehala delovati. Čevljarji so lahko zopet svobodno nabavljali usnje in vse potrebščine. Naročil za nove čevlje ni manjkalo. Znatno povpraševanje je bilo po trpežni obutvi za težake, gradbene delavce, rudarje in kmete. Številni trgovci iz Hrvaške in Srbije so začeli prihajati v Tržič z novimi naročili. Pri tem so pokupili vse izdelano blago brez velikega izbiranja in plačali za naročila naprej. Tako je zanimanje za čevljarsko delo zopet poživelo. Nastalo je več novih čevljarskih obratov. Pa tudi predvojne delavnice so nakupile mnogo strojne opreme in dobrim delom mehanizirale proizvodnjo. Med večjimi obrtniškimi podjetji imenujemo Jožeta Klofutarja, Petra Gregorca, Pavla Bohinca, Ludvika Grasmajerja, ki je nekaj časa delal skupaj s Štefanom Srečnikom. Iz delavnice Karla Dobrina na Fortuni za Virjem so pošiljali izdelke zopet v Gradec in na Dunaj. J. Raz-boršek je ustanovil manjšo tovarno čevljev, ki je dobila ime firme »Jara«, poznejši Trio. Povečana potreba domačega trga je nadomestila izvoz, ker se je nošnja čevljev po vojni hitro širila tudi v jugovzhodnem delu države. Tovarna pa je imela za mestne čevlje dovolj naročil. Povojni uvoz čevljev in carinska tarifa Uvoz tujih čevljev so ovirale razne uvozne zapreke, kontingenti, uvozne prepovedi, medtem ko uvozne carine same po sebi pri visoki ceni čevljev niso bile odločilne. Jugoslavija je leta 1919 vpeljala carinsko mejo proti inozemstvu in ob tej priložnosti razširila veljavno carinsko tarifo kraljevine Srbije iz leta 1904 na vse področje nove države. Predvojna Srbija je imela samo opankarje in rokodelske čevljarske obrate, ki so delali po naročilu in po meri. Tovarniške industrije obutve ni imela. Temu primerna je bila tudi carinska zaščita. Po postavki 379 so bile jermenaste opanke zaščitene s carino 200 din v zlatu za 100 kg, lesene cokle pa 150 din v zlatu. Carina na mestna obuvala je bila določena po težini posameznega para v naslednji višini: Maksimalna Minimalna din v zlatu za 100 kg a) v teži para nad 1,25 kg.................... 400 270 b) v teži para od 0,75 do 1,25 kg............. 550 350 c) v teži para od 0,40 do 0,75 kg............. 650 400 č) v teži para pod 0,40 kg.................... 850 400 Statistika zunanje trgovine je bila sestavljena šele od leta 1922 na- in izkazuje, da je znašal uvoz čevljev med inflacijo do konca kakor sledi: 1922 1923 Skupina Količina Vrednost Količina Vrednost čevljev kg din kg din a) 34.886 5,778.652 10.159 1,527.056 b) 80.708 12,733.830 74.305 12,931.826 c) 85.005 17,494.720 88.191 17,650.939 č) 48.051 10,163.452 41.877 10,879.523 1924 1925 a) 9.146 1,648.410 3.422 684.470 b) 51.528 10,941.238 42.570 9,434.457 c) 95.144 23,321.587 69.404 17,320.157 č) 42.787 11,581.306 37.601 12,491.268 Kakor se vidi, je tonaža uvoženih čevljev padla od 248 ton v letu 1922 postopoma na 214, 198, in končno leta 1925 na 152 ton, medtem ko je vrednost ostala dokaj stabilna in sicer 46, 42, 37 in 39 milij. din. Pri zgoraj navedeni uvozni carini torej uvoz čevljev kljub raznim administrativnim omejitvam in težkočam ni bil preveč oviran. Uvozili so pretežno mestne in modne ženske čevlje. Za čevljarsko industrijo pa carinska zaščita sploh ni bila izdatna, posebno če se pomisli, da so v desetih letih po vojni čevljarji morali uvažati pretežen del pribora in čevljarskih potrebščin iz inozemstva in pri tem plačevati zanje uvozno carino. Industrialec (Kozina je v dolgih spomenicah dokazoval trgovski zbornici, da mora uvažati za svojo proizvodnjo čez sto najrazlič- nejših potrebščin, raznih f orni tur, utenzilij in strojnih delov ter da kon-sumira carina, ki jo mora plačevati za te potrebščine, znaten del carinske zaščite, ki je bila določena za čevljarske izdelke. Skliceval se je pri tem na podatke uvozne statistike in se neprestano potegoval za to, da bi se uvozna carinska zaščita povečala. Petra Kozino so večkrat opozorili, da bi bila posledica povišanja uvozne carine na čevlje najbrž le ta, da bodo inozemske firme ustanovile v Jugoslaviji svoje podružne tovarne in, da bo potem nastala na notranjem trgu ostrejša konkurenca, kakor pa je pri zmerni uvozni carini na čevlje. To se je tudi zgodilo. Prva pojava Batinih izdelkov v Jugoslaviji Izdelki veleindustrije čevljev Bata iz Zlina na Češkoslovaškem so se pojavili že na jesen leta 1920 na jugoslovanskem trgu. Bata je ustanovil delniško družbo pod firmo »Bata cipele i kože d. d.« s sedežem v Zemunu. Industrialec Tomaž Bata, ustanovitelj svetovnega omrežja čevljarske industrije, je imel samo dvorazredno osnovno šolo. Pozneje se je izobraževal kot samouk. Bata je bil genijalni organizator in izreden psiholog, mož neizčrpne iniciative in akcije. Tomažu Bati je pomagala vojna do uspeha in razmaha. Ob začetku vojne 1914 je dobil velika naročila čevljev za vojsko, pri katerih je bil gornji del iz jadrovine, tako imenovanih »ko-modnih« čevljev, ki jih je dal povečini izdelati v domači obrti okoli Zlina. Z vojaškimi dobavami je rastel njegov vpliv pri centralni razdeljevalnici usnja na Dunaju. Tu se je, kakor smo že omenili, z njim seznanil tudi Peter Kozina. Po vojni je izgradil Bata svoj sistem dela v amerikapskem tempu in slogu ter pričel naglo širiti svoje podjetje izven meja Češkoslovaške republike. Jugoslavija je bila zanj zelo privlačen trg, ker razen Pekove tovarne ni bilo neposredno po vojni večjih tovarn čevljev. Poleg tega pa je Jugoslavija izvažala velike količine ovčjih in kozjih ter govejih kož, neustrojenih v inozemstvo'. Bata je v tem videl možnost in priložnost uspešne kompenzacije in organizacije trga. Svoj vdor v Jugoslavijo je začel kot trgovec-uvoznik in izvoznik. Pri Bati je bila vsaka poteza dobro preudarjena. Za začetno operativno bazo si je izbral Zemun, kjer je po bivših madžarskih zakonih najlažje dobil koncesijo za delniško družbo. Zemun mu je bil za vsak primer ugodna odskočna deska, nasproti Beogradu, ob plovni reki, po kateri je imel najcenejšo zvezo z Zlinom. V Jugoslaviji je razvil Bata polno aktivnost, s katero je privlačil pozornost in odobravanje vplivnih krogov. Takoj je začel proučevati možnost gumijeve plantaže v subtropičnem delu Makedonije, nato je sestavil načrt za postavitev usnjame, ki bi predelovala kože od drobnice, obenem pa je študiral lokacijo tovarne gume. Jan Bata, češki industrijec in ustanovitelj Batovih zavodov v Zlinu na Slovaškem ter tvorec kombinata Borovo pri Vukovaru Delnice Batove akcijske družbe so bile izključno v njegovih rokah, tako da je bilo podjetje samo v pravnem oziru delniška družba, v resnici pa posamična firma. Registrirana je bila prvotno v Zemunu, nato pa je že 12. maja 1921 vpisal v trgovskem registru podružnico firme v Zagrebu. Zagreb si je izbral kot trgovski center prečanskih krajev, od koder je imel izredno ugodne prometne zveze za širjenje trgovskih poslov v zahodnem delu države. Po pravilih d. d. je bilo podjetje pooblaščeno za trgovino s čevlji, priborom za čevlje in podobnimi predmeti iz tovarn T. J. Bata Zlin, Pardubice in Lynn pri Bostonu, torej kot prodajna organizacija lastnih tovarniških izdelkov. Dokler je bilo Batino trgovanje omejeno na prodajo lastnih proizvodov, konkurenca domači obrti in industriji ni bila preveč občutna. Na par lahkih ženskih čevljev, ki so tehtali 400 gramov, je prišlo 1,60 din uvozne carine v zlatu. Pri plačanju carine v bankovcih se je preračunaval tečaj zlata z doplačilom, kakor ga je odrejala generalna direkcija carine. Naj-višje doplačilo, tako imenovani ažijo, je znašal 1000'%, torej na 1 par 16 dinarjev, kar ni moglo ovirati uvoza lahke obutve iz inozemstva. Bata je 26. novembra 1926 prenesel sedež d. d. iz Zemuna v Zagreb. Naslednje leto pa je odprl 27. maja že prvo podružnico za Primorje v Splitu in obenem povečal delniški kapital na 5 milijonov din. S svojimi gesli, reklamno politiko nizkih cen je pridobil zagovornike posebno med revnejšim prebivalstvom. Oživljanje hišne industrije v Tržiču Izdelavo otroških čeveljčkov in hišnih copat je že pred vojno kot založnik širil tudi Mally & Demberger. Zanj so delali po večini teksane z žebljički zbite čeveljčke. Po vojni je število založnikov in prekupčevalcev z izdelki hišne industrije porastlo in so vsi imeli dovolj odjemalcev. Kot novost je vpeljal Anton Jelenc izdelavo »baby« čeveljčkov. Pred vojno je že Antonov oče imel založniško podjetje za copate od leta 1880. Sin je najprej trgoval z avtomobili. Ko je povojna konjunktura popustila, se je zopet posvetil hišni industriji. V izložbah dunajskih veletrgovin je videl lično izdelane otroške čevlje iz najrazličnejšega materiala. Poizvedoval je po dobavitelju in končno odkril ter pridobil mojstrico Ano Bareš, ki je sestavljala modele in vodila izdelavo. Z obljubo dvakratnega zaslužka jo je pridobil, da se je odločila prevzeti organizacijo in vodstvo izdelovalnice »baby« čevljev v Tržiču. Bareševa je nato vpeljala to vejo izdelave v Jelenčevem podjetju in na prvem ljubljanskem velesejmu so se pojavili lično izdelani baby čeveljčki iz usnja, likanca, platna in svile v raznih barvah in vseh velikostih. Za razstavljene izdelke je bilo veliko zanimanje. Proizvodnja se je naglo razširila in podjetje je razpošiljalo izdelke trgovinam po vsej Jugoslaviji. Par je stal poprečno 12 din. Toda med > Hiša Antona Jelenca, industrij ca in založnika na glavnem trgu, ki jo je nameraval odkupiti J. Bata za prezidavo v tovarno gospodarsko krizo je pretrpelo podjetje pri insolvencah trgovcev občutne izgube. Poleg tega se je pojavil Bata, ki je s svojim cenenim blagom zbijal cene in slednjič je začelo delati konkurenčno podjetje v Skopju, ki je plačevalo delovno- silo za polovico slabeje kot v Sloveniji. Vse to je vplivalo, da je Jelenc izgubil interes v nadaljnjem prizadevanju, likvidiral izdelavo-, izplačal Bareševo in opustil obratovanje. Jelenc je imel v svojem obratu 3 sekalne stroje, 12 strojev za šivanje ter je zaposloval 40 do 50 ljudi. Razen Jelenca je izdelovala Cosy copate Frančiška Mandič, ki je vodila obrat po svojem očetu in leta 1936 položila mojstrski izpit. Zaposlovala je do 20 oseb. Po 1. 1918 so v Bistrici začeli izdelovati lahke modne čevlje »Contess« z lesenimi petami. Izdelavo lepljenih cop&t znamke »Ago«, ki so bile patentirane leta 1910, je uvedel v Tržič Peter Kozina. Usodni poskus vojaških dobav Čeprav je Kozina med vojno dobavljal dunajski centrali vojaške čevlje, je bil načeloma proti prevzemanju vojaških dobav. V Jugoslaviji je poznal pretirano stroge predpise za vojaške dobave, ki so mu kot solidnemu industrijcu onemogočale prevzeti dobave in vendar se je proti njegovi volji to zgodilo. Usodni dogodek se je zgodil dne 28. junija 1920, ko je obiskal regent Aleksander Karadjordjevič Tržič. Regentu so krajevne oblasti priredile slovesen sprejem. Na sporedu slavlja, ki je bilo organizirano za ta namen, je bil med drugim tudi obisk Kozinove tovarne. V svečano okrašenih delavnicah so regenta dočakale delavke v belih oblekah. Med slavnostnim obedom, ki je bil prirejen na čast obiska regenta, je regent Aleksander izrazil zadovoljstvo-, da je imel priložnost spoznati slovenskega podjetnika, ki je zgradil moderno industrijo. Med razgovorom je regent vprašal Kozino, ali dobavlja kaj za vojaštvo. Kozina mu je odgovoril, da ni prevzel nobene vojaške dobave, ker mu dobavni predpisi to onemogočajo. Pojasnil je regentu, v čem so predpisi pretirani, zaradi katerih se pri prevzemanju izvrže mnogo blaga. Regent je Kozinova izvajanja pozorno poslušal in nato odgovoril, da želi in hoče, da se Kozina kot pristni slovenski industrijec udeležuje vojaških dobav. Obljubil mu je, da se bo osebno zavzel za to, da se odstranijo ovire, ki mu onemogočajo prevzem državnih dobav. Pri slovesu je še posebno poudaril, da bo poskrbel, da dobi Kozina potrebne surovine, da bo lahko delal in dobavljal. Kozina se proti temu ni mogel braniti. Belil si je glavo, kako bi se vendar le izognil vojaškim dobavam, ker je slutil nesrečo. Toda ni šlo več. Ministrstvo vojske mu je sporočilo, naj se pripravi, da bi s 1. januarjem 1922 začel delati za vojaštvo. V dobri veri v dano besedo je Kozina ob koncu leta res odpovedal svojim stalnim odjemalcem nadaljnja naročila in jih obvestil, da namerava prevzeti vojaške dobave. Medtem je prišlo novo leto in tovarna je čakala na pošiljatve usnja in f orni tur, da bi pričela delati za vojaštvo. Kozina je plačeval delavstvo, ki je brezposelno čakalo vso pomlad in poletje brez dela do oktobra. Urgiral je pri ministrstvu, da mu pošljejo usnje, dobil pa je le obljube. Končno je prispelo usnje, ki je bilo tako slabe kvalitete, da ga ni mogel prevzeti. Kozina je medtem izdelal lasten model vojaškega obuvala, ki je bil bolj dovršen in praktičen, kakor so obuvala po starih vojaških predpisih. Vojaške oblasti so priznale sicer vse prednosti novega tipa, vendar so zahtevale, da se mora dobava izvršiti po veljavnih vojaških predpisih. Kozina je bil ogorčen, vendar si ni mogel pomagati. Partija 100.000 čevljev mu je bila ob prevzemu zavrnjena. Nastal je spor z državnim erarjem, ki je končno vodil do' tožbe. Pravda je šla dvakrat skozi vse instance in Kozina je pri šestih razsodbah zmagal. V dokazilnem postopanju je bila ugotovljena škoda, ki jo je utrpela tovarna, na 7 milijonov dinarjev. Končno pa je v tretji instanci Kozina proces izgubil in razen zavrnjenega materiala pretrpel ogromno škodo, ko je deset mesecev plačeval delavstvo, ki je brezplodno čakalo na dobavo materiala za vojaštvo. Še hujša pa je bila za Kozino pri tem indirektna škoda. Kozina je med tem časom izgubil najvažnejšo trgovsko klientelo, razen tega pa so se razmere na trgu močno spremenile v njegovo škodo. Nastale so nove tovarne čevljev in konkurenčni odnosi so se močno zaostrili ter možnost zaslužka zmanjšala. Teh izgub številčno sploh ni mogoče izraziti. Proces z erarjem je trajal pet let. Kozino sta zastopala odvetnika dr. Karel Kuhelj in dr. Ažman. Zadnji je bil po rodu Tržičan in vpliven upravni svetnik Jadranske banke. Nepričakovane neprilike otežujejo polet podjetja s Kozina je bil medtem v Ljubljani kupil od Zoisovih dedičev palačo na Bregu ter je v njej uredil centralno pisarno in knjigovodstvo. V pritličju je odprl prvo: industrijsko prodajalno svojih izdelkov. Nato je 1. 1924 kupil od barona Borna še poslopje poleg tovarne, ki je stalo' ob Kolodvorski cesti, ki ga je bil sezidal Lovro Alijančič iz Bistrice. To poslopje je bil namenil za stanovanja svojih nameščencev. Za končni del prostora ob Bistrici, ki ga je prodal baron Born Petru Kozini, pa je nastal spor, iz katerega se je razvila pravda. Baron Born je trdil, da Kozini tega sveta sveta ni prodal. Bivši Kozinov knjigovodja Dunajčan Scholz pa je pričal v prid barona Borna in je Kozina pravdo izgubil. Tako je pričel Kozina graditi in povečevati svojo tovarno šele 1. 1924, ko so bile cene gradbenega materiala najvišje in stavbena režija najdražja. Gradila je Stavbena družba d. d. iz Ljubljane, tesarska dela pa je prevzel stavbenik Kavka. Gradbeni proračun je bil seveda v takih okoliščinah močno prekoračen. Leta 1925 ob naglem preokretu valutne politike in pričetku deflacije je bila tovarna v današnjem obsegu dograjena. Kozina je, kakor Polaki in mnogi drugi industrijci, v tem času še vedno računal, da bo trajala inflacija še več let in da bodo cene medtem še vedno naraščale. Zato se je založil s surovinami za pol leta naprej, da bi jih ne moral kasneje dražje plačevati. Vrednost zalog je znašala več milijonov dinarjev. V tem pa je nastal nepričakovan valutni preobrat. Dinar se je stabiliziral, njegova kupna moč je nagloma porastla in obračunski tečaji s tujimi valutami so občutno padli. V zvezi s tem so začele tudi cene surovin naglo nazadovati. Pa tudi cena izdelanih čevljev je popustila. Konkurenca na trgu se je zaostrila in Kozina je moral prodajati izdelke po lastni proizvodni ceni, nekaj partij celo pod lastno' ceno. Po dr. Ažmanovem posredovanju je dobil ‘Kozina pri Jadranski banki 7 milijonov dinarjev kredita. Poleg tega se je zadolžil pri Jugobanki za 4 milijone dinarjev in indirektno pa še pri Kmetski posojilnici za 3 milijone dinarjev. Obrestna mera pri bankah je v dobi inflacije skupno z bančnimi stroški bremenila kredite s 24 '°/o, tako da se je dolg v štirih letih podvojil. Pri vsem rastočem zadolževanju se je moralo podjetje trajno boriti s pomanjkanjem gotovine in je imelo težkoče pri nabavi surovin ter dolgove pri dobaviteljih. Na drugi strani pa je večkrat zaradi tega zamudilo dobavne roke in imelo neprilike v poslovanju. Peter Kozina je bil človek uglajenih manir, prikupljive zunanjosti, dobrodušen in zaupljiv. Veliko' vožnost je polagal na reprezentanco. Na stopal je rad imenitno' in njegovo gostoljubnost so pričeli izkoriščati v letnem času množično visoki beograjski letoviščarji na Bledu, ki so pogosto obiskovali tržiški obrat in jih je Kozina vedno' bogato pogostil. Kozina je bil izvrsten prodajalec, marljiv delavec, poln dobrih idej in pozitivnih načrtov, vnet za povzdigo svoje stroke, prežet zdrave ambicije, da bi se povzpel. Pri urejanju poslovnih prostorov in tovarne ter pri določevanju oblike svojih izdelkov je uveljavljal eleganten stil in izbran okus. Bil je kavalir, ki ni znal varčevati. Osebno je prevzemal in vodil komercialne posle, tehnično vodstvo in organizacijo pa je prepuščal Nemcu Webru, ki je bil po rodu Würten-beržan. Weber je bil strokovnjak v čevljarstvu, ki je znal vsakemu delavcu razložiti in ročno pokazati ter ga podučiti, kako je treba ravnati s stroji. Z delavci je bil prijazen in so ga v tovarni imeli zelo radi. Proti uradništvu pa ni mogel zatajiti svoje nemške prezirljivosti ter je rad podcenjeval njihove zmožnosti in znanje. Domišljal si je, da je neke vrste človek in pol. Vse potrebščine, in celo lipov les, ki ga je bilo doma zadosti, je brez pomišljanja naročal v inozemstvu. Preziral je domačo industrijo fornitur in se ni nikdar zanimal, niti potrudil, da bi kako nabavko nadomestil z domačimi izdelki. Na ta način se je proizvodna režija pojmljivo zelo podražila. Tovarna je ostala brez lastne pogonske centrale in je ves električni tok jemala kot veleodjemalec od Bornove centrale na Pristavi. Leta 1924 se je Jadranska banka, pri kateri je imel Kozina največji kredit, združila z beograjsko Podonavsko banko v Jadransko-podonavsko banko. Novi upravni odbor, v katerem so bili vplivni Srbi, je ob prevzemu banke sklenil, da napravi revizijo vseh odobrenih kreditov. Ravnatelj Jadransko-podonavske banke Djinovski je dobil nalog, da revidira tudi kredite Rozinovega podjetja in pregleda tovarno. Djinovski je pri tej priložnosti izvedel, da največji del strojev, ki jih ima tovarna, ni last Petra Kozine, marveč so najeti na licence od dunajske družbe združenih tovarn čevljarskih strojev. Razen tega so zaupni obveščevalci opozorili banko, da je Kozina dolžan tudi drugim denarnim zavodom. Te ugotovitve so Zadostovale, da je Jadransko-podonavska banka protestirala menice in zahtevala plačilo. Za financiranje nakupa surovin je Kozina zaprosil za posojilo Zadružno gospodarsko banko d. d. v Ljubljani. Banka je odobrila zaprošeni kredit, toda nakupljeno blago je dala pod zaporo v tovarni v Tržiču ter ga je izdajala Kozini le proti plačilu vsake partije v gotovini. Spričo protesta menic pri Jadransko-podonavski banki je postajal položaj za Kozino skrajno kritičen. Po posredovanju dr. Ažmana je bil ravnatelj Kmetske posojilnice dr. Kersnik pripravljen pomagati Kozini iz zagate. Toda uprava Kmetske posojilnice je na seji dovolila samo 300.000 dinarjev kredita. Ravnatelj Kersnik je zato na lastno pest dajal Kozini nadaljnja posojila do skupnega zneska 1 milijona din. Kmetska posojilnica je sicer imela dovolj sredstev, da bi lahko Kozini pomagala, toda po zakonu kot zadruga ni smela financirati industrije. Zato je dr. Kersnik napravil naslednji načrt. Pri Jadransko-podonavski banki je Kersnik dvignil naložbo Kmetske posojilnice v znesku 5,500.000 dinarjev ter ta denar vložil kot hranilno vlogo Kmetske' posojilnice pri Stanovanjska hiša tovarne Peko v alpskem slogu ob cesti na Pristavo Zadružni gospodarski banki. Vlogi je dodal še poldrugi milijon dinarjev, tako da je skupna vloga znesla 7,000.000 din. S tem denarjem naj bi Zadružna gospodarska banka prevzela od Jadransko-podonavske banke Kozinov dolg 7 milijonov din. Zadružna gospodarska banka je bila pri odobravanju kreditov od vseh zavodov najbolj previdna. Vknjižila se je na prvo mesto na vse nepremičnine, ki so bile last firme Peter Kozina & Co. Položaj podjetja je ostal zato tudi po prevzemu dolga še naprej kritičen. Naenkrat so začeli vsi zavodi, ki so dali kredite Kozini, pritiskati, da jim izroči podjetje, da ga prevzamejo v lastno upravo. Kozina se je temu uprl. Bil je prepričan, da bo lahko dolgove poplačal. Bančnim zavodom bi v tem primeru preostala le tožba, ki bi bila dolgotrajna in bi medtem podjetje mirovalo ter se s tem vrednost aktiv občutno zmanjšala. Nasilna rešitev bi prinesla več škode kot koristi. Zato so se odločili, da poiščejo mirnejši izhod iz krize. Kozina je bil pripravljen na žrtve, toda zavarovati si je hotel odprto pot, da postane še enkrat neomejeni lastnik tovarne. Da bi se osvobodil pritiska denarnih zavodov, je ‘Kozina iskal nove družabnike, ki bi vstopili v družbo in mu pomagali financirati podjetje. Za Kozino so se interesirali Italijani, posebno Concerie marittime v Genovi, ki so bile pripravljene stopiti v interesno zvezo s Kozinovo tovarno. Razgovore o tem je vodil takratni italijanski izredni poslanik v Jugoslaviji general Bodrero. Prvi čisto informativen razgovor je bil v hotelu Toplice na Bledu. Kot tolmač je prisostvoval razgovoru dr. K. Kuhelj. Ko so se po razgovoru vrnili v vilo, je prišel intervenirat inž. D. Sernec s sporočilom, da je maršalat zvedel, da se Italijani interesiraj o za povezavo s Pekovo tovarno in da zato sporoča kraljevo željo, da se italijanski kapital ne udeleži financiranja ter naj Kozinovo sanacijo izpeljejo domači zavodi. Organizacija Pekove tovarne in razvoj prodajnega omrežja Kozina je imel v tovarni 197 lastnih strojev in sicer v šivalnici 63, v sekalnici 37, v snažilnici 23, v cvikariji 20, pri finišu 19, v oddelku za pritrjevanje podplatov 12, na modelnem oddelku 9, v prirezovalnici 7 in v mehaničnem oddelku 7. Ostalih 11 strojev so prevzeli v najem ob pričetku obratovanja od dunajskega zastopnika ÖVSG leta 1911 proti plaćanju uporabnine. Nato je Kozina v prvem letu vojne vzel v zakup še 6 strojev in leta 1915 še en nadaljnji stroj. V povojni dobi je Kozina v letih 1921/22 prevzel 4 stroje in ko je bila leta 1925 tovarniška zgradba povečana, še nadaljnjih 20 najemnih strojev. V naslednjih letih je ta strojni park dopolnjeval s po enim do dveh strojev. Leta 1929 je zopet prevzel 8 strojev, v že kritičnih letih 1930 in 1931 še po 4 stroje. V dobi krize in sanacije strojnega parka niso povečali. Šele od leta 1938 naprej so bili zabeleženi novi prevzemi, pa tudi nakupi strojev. V tovarni je bilo pred vojno zaposlenih mnogo inozemskih mojstrov. Med njimi smo že omenili komercialnega ravnatelja Scholza, ki je hotel izigrati Kozino s Kreditnim zavodom in so ga morali zaradi tega odpustiti. Tehnično je vodil podjetje dolgo dobo ravnatelj Weber, ki je bil kljub svoji nadutosti v obratu pri delavcih priljubljen. Ko je prišlo podjetje v težkoče, se je pričel tajno pogajati z lastnikom zagrebške tvrdke »Astra«. Ko je bilo njegovo početje odkrito, je bil primoran odpovedati službo pri Peku. Po pogodbi mu je pripadalo 300.000 din odpravnine. Poleg omenjenih so bili kot inozemski mojstri zaposleni Brejla (Ceh), Kasanova (Švicar), ki se je poročil s Slovenko, nadalje Mueller, Kiebner in Kamenik, Lutz in Lečko (Ceh) ter Staudinger. Ti mojstri so prišli v letih 1925 do 1927 v tovarno kot organizatorji in so imeli za poprečno 50 % višjo plačo in razne ugodnosti. Tovarna je imela poleg stalnih odjemalcev trgovcev že od vsega začetka interes, da stopi v stik z direktnimi odjemalci po lastni prodajni organizaciji. Omrežje industrijskih prodajaln je začela razvijati šele po prvi svetovni vojni. Prva je bila, kot omenjeno, osnovana prodajalna na Bregu v Zoisovi palači, kjer je bila tudi uprava podjetja. Poslovalnico na Bregu so odprli leta 1921. Nato je sledila 15. decembra 1927 prodajalna na Cankarjevi cesti. Z novim letom 1925 so odprli podružnice v Zagrebu, Strosmajerjeva 2 in v Beogradu, Ulica kralja Milana 120, nato pa 1. marca 1927 podružnico V Skopju in 1. marca 1929 na Sušaku. Še isto leto so 1. septembra odprli prodajalnico na Miklošičevi cesti v Ljubljani ter podružnico v Karlovcu in 1. oktobra prodajalnico v Sarajevu. Tako so bili glavni centri povezani v lastnem prodajnem omrežju z matičnim obratom v Tržiču. Nova carinska tarifa in visoka konjunktura V letih 1923 do 1925 so na medministrskih konferencah sestavili osnutek nove carinske tarife, ki je imela dvojni namen. Na eni strani naj bi upoštevala tiste jugoslovanske veje industrije v prečanskih krajih, ki v prvotni razširjeni srbijanski tarifi niso bili zaščiteni proti nadmočni konkurenci razvitih držav, da bi mogli obstati in napredovati. Na drugi strani pa je bila tarifa zamišljena kot baza za trgovinska pogajanja z inozemstvom, da bi mogla vlada dajati koncesije za olajšave, ki bi jih nudile tuje države pri uvozu jugoslovanskega blaga. Sestava tarife je bila zelo otežkočena zaradi nestalnih povojnih razmer in nestabilnosti cen. Na tretji strani pa naj bi nova carinska tarifa pospešila industrializacijo Jugoslavije s tem, da bi omogočila pod gotovimi pogoji uvoz tovarniških instalacij in strojev za nova industrijska podjetja. Posebno za tekstilno industrijo so bili v novi tarifi izredno ugodni pogoji. Carinska tarifa je bila slednjič kot osnutek zakona predložena parlamentu in obenem 20. junija 1925 uveljavljena. S to tarifo je bila povišana carina na jermenaste opanke na 300 din v zlatu, na čevlje, ki tehtajo nad 1250 gramov na 400 din, na čevlje od 0,750 do 1,250 kg na 500 zlatih din, na čevlje od 0,50 do 0,75 kg na 800 din in pod 0,50 kg v paru pa na 1200 zlatih din za 100 kg. Vpeljana je bila tudi še posebna carina za otroške čevlje do> 17 cm dolžine z 1600 zlatimi dinarji. Statistika uvoza čevljev 1926—1931 V dobi visoke konjunkture od leta 1926 do leta 1930 tudi ta povišana uvozna carina ni mnogo izdala in se uvoz obutve, kakor kažejo statistični podatki, ni bistveno zmanjšal. Uvozilo se je: Skupina Količina Vrednost Količina Vrednost č e vi j e v kg din kg din 1926 1927 a) 4.695 869.515 2.645 459.460 b) 77.568 17,366.788 70.306 18,643.463 c) 52.385 14,880.539 41.755 12,630.399 d) 76.916 882.096 69.499 25.196.095 e) 2.445 26,672.628 324 115.150 1928 1929 a) 2.724 628.330 2.773 494.395 b) 56.674 14,734.125 55.458 13,515.130 c) 30.766 9,956.315 41.527 11,688.724 d) 65.016 25,116.091 54.760 18,785.754 e) 366 111.375 1.694 672.367 1930 1931 a) 6.633 1,043.320 19.186 1,753.422 b) 66.222 14,489.748 86.338 13,566.023 c) 43.516 12.362.551 47.632 7,947.144 d) 66.670 22,649.360 81.749 16,653.746 e) 4.263 1,260.865 4.658 1,247.440 Na osnovi nove tarife so vodili trgovinska pogajanja z Italijo, nato z Avstrijo in šele potem s Češkoslovaško republiko. Pri tej zadnji je bila Batova veleindustrija glavni interesent za uvoz čevljev v Jugoslavijo. Šlo je za vprašanje, ali naj se znižajo carine, kakor je želel Bata ali pa naj ostanejo še nadalje v veljavi visoke carine ter bi Bata v tem primeru skušal doseči dovoljenje, da ustanovi v Jugoslaviji lastno tovarno. Glavna bitka za ali proti ustanovitvi Batove tovarne v Jugoslaviji se je bila pri sklepanju prve trgovinske pogodbe med Jugoslavijo in Češkoslovaško leta 1928. Jugoslovanska delegacija je ostala trdna in nepopustljiva. Olajšati Bati uvoz čevljev in znižati uvozno carino, kakor je predlagal Bata, bi pomenilo povečanje uvoza in obremenitev že tako in tako pasivne bilance s Češkoslovaško. Nepopustljivost pa bi pomenila za Bato siguren zaslužek v novi tovarni, ki bi jo zgradil v Jugoslaviji. Pri trgovinskih pogajanjih se carinski režim ni mnogo spremenil. Čevlje iz usnja z gumijevimi podplati so po carinski tarifi carinili kot usnjate čevlje. S kožuhovino podloženo ali prevlečeno obutev pa so carinili kot kožuhovino. Z izrezanimi luknjicami in našitimi okraski izdelana obutev je morala plačati 30‘% dodatek k splošni tarifi. Obutev iz tekstilnega materiala, kamor so spadali svileni, brokatni in atlasovi čevlji ter impregnirani s kavčukom, se je carinila po postavki 368. Na tej postavki je bila zainteresirana Avstrija, ki je dosegla popust od 1500 na 1200 zlatih dinarjev. Po novi carinski tarifi se je plačalo za 1 kg lahkih čevljev 8 dinarjev v zlatu ali 96 dinarjev v bankovcih uvozne carine. Tako visoko carinsko obremenitev so prenesle samo majhne količine luksuznega blaga. Borba Bate za koncesijo v Jugoslaviji Za ustanovitev tovarne v Jugoslaviji bi moral Bata dobiti dovoljenje ministrstva trgovine in industrije. Noben minister ni mogel prevzeti odgovornost, da bi dal Bati tako dovoljenje za vse vrste obutve. Pri Bati-nem načinu proizvodnje in sistemu prodaje bi to resno ogrozilo obstoj mlade jugoslovanske čevljarske industrije in odvzelo* zaslužek tisočem čevljarjev v vseh delih države, ker bi pri takratnem načinu dela ne mogli izdržati konkurence. Batova zahteva, da se mu dovoli splošna izdelava obutve na tovarniški način, je bila zato odklonjena. Toda Bata ni popustil in je uporno branil svojo politiko borbe za znižanje cen in mobiliziral vse, da bi oslabil argumente, ki so jih proti njemu navajali. Razlagal je svoje načrte, da bo uporabljal predvsem surovine jugoslovanskega izvora ter da bo omejil proizvodnjo na tiste vrste izdelkov, ki jih v Jugoslaviji do tedaj še niso izdelovali. Te navedbe so bile dokaj ugodno sprejete in vse je kazalo, da je končno Bata našel pot, po kateri bi se dala najti kompromisna rešitev. Bata je sprevidel, da je treba potrpljenja, če hoče uresničiti svoj načrt in je menil, da je čas njegov najboljši zaveznik. Dne 23. avgusta 1930 je spremenil pravila svoje delniške družbe in registriral tovarniško prodajo čevljev in sorodnih predmetov. Sprememba pravil je bila odobrena brez težkoč. Obrtno-pravno pa to za proizvodnjo ni zadostovalo, marveč je bilo potrebno posebno dovoljenje ministrstva za trgovino in industrijo. Bata je našel v depresiji, ki jo je izzvala splošna gospodarska kriza, dobrodošlega zaveznika. Še z večjim poudarkom je povsod naglašal potrebo, da se znižajo cene obutve in predstavljal sebe kot prvoboritelja v tej kampanji. Ko se je zvedelo, da namerava Bata zgraditi v Jugoslaviji tovarno, je skupina Tržičanov pod vodstvom ravnatelja meščanske šole Albina Lajovica sklenila povabiti Bato, da bi nameravano tovarno čevljev zgradil v Tržiču. V Zlin so poslali spomenico, v kateri so opisali, da je Tržič že od davnine središče razvite proizvodnje vseh vrst obutve ter da stanuje tam čez 30 čevljarskih mojstrov z velikim številom izučenih pomočnikov in slednjič, da jim tudi razvita hišna izdelava copat in otroških čevljev povečuje proizvodnjo. Bata je takoj poslal Tomaža Maksimoviča, ki je bil določen za bodočega ravnatelja jugoslovanskega Batinega obrata, v Tržič, da prouči razmere in možnosti nastanitve tovarne. Maksimovič je v Tržiču prišel k Antonu Jelencu in se začel pogajati, da bi odkupil za Bato njegovo zgradbo na glavnem trgu. Maksimovič je nameraval prvo in drugo nadstropje preurediti v poslovne prostore in je ponudil Jelencu, da bi sodeloval kot poslovodja. Jelenc še hrani načrte, ki so bili izdelani na podlagi teh pogajanj. Bata je nameraval Jelenčevo hišo na glavnem trgu podreti in na njenem mestu sezidati nove modeme poslovne lokale. Od raznih strani so svetovali Bati, da bi v Tržiču zasnoval, če ne glavne izdelovalnice obutve, pa vsaj kak postranski obrat, kakor izdelavo vezalk, čistil in loščil za čevlje in mu zagotavljali ustrezen prostor in pogonsko silo. Posebno zanimivo Pri vsej mehanizaciji je le še potrebno ročno delo tudi v tovarni Skupina pri prvi izdelavi »california-obutve« pri tem je, da tržiška čevljarska zadruga po pripovedovanju načelnika Vanje Japlja ni bila proti. Po podrobnem proučevanju položaja pa je prišel Bata do zaključka, da prometna lega Tržiča ne ustreza njegovim načrtom, ker leži Tržič preblizu meje in zato kot inozemec ne bi mogel dobiti pravice za nakup nepremičnin. Razen tega bi bil dovoz surovin z juga države v Tržič težaven in drag. Pa tudi za razpošiljanje izdelkov ima Tržič preveč ekscentrično lego. Slednjič stisnjenost prostora v Tržiču ne bi dopuščala razmaha, ki ga je Bata potreboval za svoje podjetje. Bata je želel, da se etablira ob ali vsaj v neposredni bližini plovnih rek v centru države. Tako je prišlo končno do odločitve, da postavi novo tovarno v bližini Vukovara na sotočju Drave in Donave. Ustanovitev sanacijske družbe »Peko« d. z o. z. Denarni zavodi, ki so bili s krediti angažirani pri Kozinovem podjetju, so dolgo razglabljali, kako naj bi se izvedla sanacija prezadolžene industrije. Nikakor se niso mogli sporazumeti glede skupnega postopanja. Cas je pritiskal, Kozinovi dolgovi pa so medtem rastli. V najugodnejšem položaju med kreditorji je bila vsekakor Zadružna gospodarska banka, ki je edina imela za prevzeto pasivo polno kritje. V najslabšem položaju pa je bila zaradi neopreznosti dr. Kersnika Kmetska posojilnica. Pri razpravah je seveda vsak zavod ščitil svoje interese. Skupne baze ni bilo. Po dolgih pogajanjih so slednjič 27. januarja 1927 sklenili kompromis, da se izvede sanacija Kozinovega podjetja na naslednji osnovi: 1. Tvrdka Peter Kozina & Co. ostane lastnik tovarne in nepremičnin, ki pripadajo firmi. 2. Zainteresirani denarni zavodi ustanovijo sanacijsko družbo »Peko d. z o. z.«, pri kateri imajo Kmetska posojilnica, Zadružna gospodarska banka in Jugobanka vsaka tretjinski delež. 3. D. z o. z. »Peko« prevzame na svoj račun surovine, polizdelke, izdelano blago in blagovne terjatve po knjižni vrednosti ter v rabo ves inventar in naprave tovarne in prične obratovati v lastni režiji. 4. D. z o. z. Peko postane najemnik vseh naprav ter je vknjižena na nepremičninah, ki so Kozinova last. 5. Peter Kozina postane ravnatelj v lastni firmi z mesečno -plačo 20.000 din, prostima stanovanjema v Ljubljani in v Tržiču ter s pravico na povračilo potnih stroškov. Novo družbo so protokolirali v trgovskem registru 8. februarja 1928 z obratnim predmetom: fabrikacija in prodaja čevljev pod znamko »Peko«, nakup vseh za fabrikacijo potrebnih surovin, polizdelkov, nakup in prodaja fabrikatov, nakup in najem potrebnega inventarja ter ustanavljanje podružnic z enakim delokrogom. Višina osnovnega kapitala je bila 240.000 din, ki je bil v gotovini v celoti vplačan. Kot poslovodje so bili vpisani dr. Ivan Slokar, ravnatelj Zadružne gospodarske banke, Karlo Fabiani, upravitelj Jugoslovanske bančne podružnice v Ljubljani in Aleksander Knez, član načelstva Kmetske posojilnice Ljubljana-okolica. Družbena pogodba datira od 6. februarja 1928, knjiga prilog III, št. 11. Ustanovljena je bila za nedoločen čas Zastopala sta jo dva poslovodje. Dne 3. marca 1928 je bil nato Peter Kozina postavljen pri firmi Pekoi d. z o. z. kot ravnatelj s prokuro. Družabniki so računali, da bo pod njihovim vodstvom podjetje bolje prosperiralo in da se bo hitreje saniralo, če bodo vodili sami kontrolo nad poslovanjem. Da bi vendarle Kozino nekoliko razbremenili in olajšali sanacijo, so znižali obrestno mero na 9 odstotkov. Niso pa računali s tem, da se bodo razmere pri prodaji čevljev nagloma spremenile in da bi mogla tvrdka Peko doživeti celo bilance z izgubo. Glede izgub so bili sporazumni, da jih bodo prevalili na tvrdko Peter Kozina & Co. tako dolgo, dokler ne bi bili vsi dolgovi pri denarnih zavodih plačani. Posledica omejevanja kreditov pri Narodni banki pa je bila, da so cene še nadalje nazadovale, medtem ko je Kozinov dolg kljub znižanju obrestne mere še vedno naraščal in povečeval nesorazmerje med aktivami in pasivami. Medtem ko so prej imeli grosisti na trgu močno pozicijo ter so v tržiški tovarni kupili celotno proizvodnjo za več mesecev v naprej, je plačali v gotovini ali pa dali predujme, so naenkrat naročali le po nekaj parov čevljev in zahtevali trimesečni kredit in druge olajšave. Tako se je tržiška tovarna morala čedalje bolj usmerjati v nadrobno razpošiljanje izdelkov po vsej državi. Tvrdka Bata je hitro širila svoje omrežje podružnic in propagirala s privlačno reklamo svoje proizvode po izredno nizkih cenah. Vse to je položaj d. z o. z. Peko' zelo poslabšalo. Poslovanje je bilo vedno težavnejše. Po sporazumu je bila za veljavnost sklepov potrebna soglasnost poslovodstva, a te ni bilo. Ko se je ustanavljala nova družba, so Kozinovi poslovni prijatelji predložili visoke terjatve nasproti Kozinovemu podjetju. Tako je odvetnik dr. Ažman predložil od Kozine potrjene listine in ekspenzarje za več kot 7 milijonov dinarjev. Po vsem je izgledalo, da je dr. Ažman zalagal Kozino tudi z denarjem. Pri preverjanju terjatev je glede priznanja teh zahtev nastal med družabniki hud spor, ker so nekatere postavke delale vtis, da so bili računi in potrdila naknadno izstavljena. Položaj upnikov v okviru sanacijske družbe je bil, kakor omenjeno, zelo različen in zato je bil tudi njihov odnos do Kozine na eni strani in do vprašanja sanacije na drugi strani različen. Medtem ko je imela Zadružna gospodarska banka največ kritja, je bila Jugobanka brez kritja za dana posojila. V najtežjem položaju pa je bila Kmetska posojilnica. Zadružna gospodarska banka je med denarno krizo zahtevala, da mora ves promet iti preko nje in je samolastno razpolagala z iztržki gotovine, ki so dotekali od podružnic. Obresti za svoje terjatve je dvigala vsako četrtletje v gotovini vnaprej. Kmetski posojilnici pa kljub njenim neprestanim protestom sploh ni nikdar izplačala dospelih obresti v gotovini, marveč jih je vedno le vpisovala njenemu računu v dobro. Zaradi tega in drugih podobnih nasprotstev ie prišlo v poslovodstvu d. z o. z. Peko do ostrih sporov. Slednjič je prišlo tako daleč, da se je brez vednosti drugih poslovodij odstavljalo in nastavljalo poslovodje ter jih črtalo v trgovskem registru. Zadružna gospodarska banka je silila na likvidacijo, pri kateri ne bi bila nič izgubila. Jugobanka je kolebala. Kmetski pa je pretila ogromna izguba. Sodelovanje v poslovodstvu je bilo vedno težavneje. Člani so zastopali različne interese in imeli tudi na bodočnost podjetja različne poglede. Sčasoma je postalo sožitje med tremi družabniki, ki so imeli tako diametralno različna stališča in predloge za rešitev problema »Peka«, nevzdržno. Treba je bilo najti za vsako ceno izhod iz situacije. Kmetska posojilnica je bila pri tem najbolj prizadeta in se zato tudi najbolj zavzemala. Stala je na stališču, da bo zdravo gospodarstvo mogoče šele takrat, kadar bodo vsi deleži tvrdke Peko združeni v eni roki. Ker pa od drugih dveh zavodov nihče ni imel volje, da bi svojo udeležbo pri Peku še povečal, so pričeli razgovori v tej smeri, da bi Kmetska prevzela obveznosti drugih dveh zavodov. Kozinova nenadna smrt — pasivna dediščina Sredi vsega dogajanja je Peter Kozina dne 21. februarja 1930 nenadoma umrl. Kakor se splošno trdi, so bile vzrok smrti posledice zastrupitve z ribami. Kozina je odšel s pozornice poln življenjske sile, volje do ustvarjanja, neupogljivega poguma in vztrajnosti ter poln lepih zasnov za bodočnost podjetja, ki ga je stalno preurejal in dograjeval. Odšel je z delovnega torišča v dobi, ko je začela splošna gospodarska kriza ohro-mevati vse trgovsko poslovanje in je izzvala zastoj v proizvodnji ter splošno osiromašenje širokih slojev prebivalstva. Zapuščen od vseh in pozabljen je odšel na Žale, kjer označuje njegov grob le skromni zidni kamen, v katerega je včrtano ime pokojnika. ) Na zapuščinski razpravi za Petrom Kozinom, ki je umrl brez oporoke, je bilo deset sorodnikov Rozinovega ožjega rodu priznanih kot dediči. Sodna cenitev premoženja zapustnika je ugotovila;, da znaša pasiva 9,632.912.77 dinarjev ter da je zapuščina pasivna. Pri taki sitraciji ni bilo izgledov, da bi se moglo premoženje tvrdke Peter Kozina & Co. sanirati in postati aktivno. Posamezni dediči so bili zato pripravljeni prodati svoje dedne pravice, če bi se našel kdo, ki bi hotel zanje plačati primemo vsoto. Štirje dediči so prodali svoje pravice dr. Kersniku. Od njega jih je odkupila tvrdka I. Knez v Ljubljani. Ona je slednjič pokupila tudi od drugih dedičev vse pravice do zapuščine ter se vpisala v trgovski register kot edina lastnica zapuščine tvrdke Peter Kozina & Co. Glede upravljanja zapuščine je pokojnik zapustil kodicil, v katerem je imenoval za upravitelje in gospodarje svoje zapuščine dr. Ažmana, dr. Kuhlja in dr. Kersnika, ne da bi bili dolžni polagati o gospodarstvu obračun. Upraviteljski mandat jim je prepustil Kozina za toliko časa, dokler ne bi bili vsi njegovi dolgovi izplačani. Gospodarstvo jim je pre- pustil zato, da bi lahko zaščitili svoje lastne interese kot Rozinovi upniki nasproti denarnim zavodom. Tako je namreč zapisal pokojnik. Dr. Ažman in dr. Kuhelj sta bila namreč svoječasno posodila Kozini večje denarne vsote in je pokojnik želel, da bi dobila svoje terjatve v celoti povrnjene. V kodicilu je bilo rečeno, da ugasne njihova pravica do upraviteljstva, čim bodo dolgovi plačani in da morajo nato izročiti vso preostalo zapuščino dedičem. V trgovskem registru je bil 16. februarja 1931 vpisan -glavni poslovodja Josip Ljubič, ravnatelj Jugobanke, kot prokuristi pa dr. Janko Kersnik, Josip Weber in Stanislav Premrov. Zadnja dva sta bila vpisana kot ravnatelja družbe v Bistrici pri Tržiču, izbrisana pa sta bila Franc Pavlič in Josip Malenšek. Širjenje omrežja prodajaln Ob pričetku splošne gospodarske krize sta obe tovarni Bata in Peko naglo razširili omrežje industrijskih prodajaln svojih proizvodov. Leta 1931 je Bata razširil prodajno omrežje ter odprl 8. julija prodajalno v Somboru, 13 julija v Vukovaru, 17. septembra v Sisku, 7. oktobra v Mariboru in 7. julija 1932 v Celju. Razmah Batinega omrežja prodajaln je prisilil tudi tržiško tovarno, da je pomnožila svoje omrežje prodajaln. Tako je odprla podružnico v Novem Vrbasu 7. junija 1930, v Somboru 6. septembra 1930, v Subotici 9. februarja 1931, v Mariboru L februarja 1931, v Murski Soboti 23. maja 1931, v Celju, Splitu in Šibeniku 30. maja 1931 ter nato v Velikem Beč-kereku 4. maja 1932, v Crikvenici 20. avgusta 1932, v Banjaluki 14. oktobra 1932 in v Novem Sadu 12. novembra 1932. Podružna prodajalna Peko v Mariboru Najbolj se je zavzemal za širjenje filialnega omrežja Aleksander Knez, ki je po smrti Ivana Kneza prevzel vodstvo Kmetske posojilnice, in je bil interesiran na ureditvi Rozinove sanacije. Energično je vztrajal na tem, da prevzame družba »Peko« prodajo v lastno režijo ter da na čimveč mestih odpre lastne prodajalne. Predstavniki obeh bančnih zavodov so temu nasprotovali, toda Knez je vztrajal na tem, da so to dobre investicije, ki se neposredno in obilno rentirajo in je s svojim stališčem tudi prodrl. Zato so odpirali podružnice povsod, kjer so mogli najti primeren lokal in osebje. Tudi za propagando so investirali okoli 6 milijonov dinarjev. Pomen podružnic je prišel do veljave posebno leta 1931, ko so vlagatelji brez stvarnega povoda navalili na denarne zavode in množično dvigali hranilne vloge ter je pri vseh denarnih zavodih začelo zato primanjkovati gotovine. Peko pa je imel v dobi največje depresije stalen dotok gotovine od svojih podružnic, kar je bilo za obrat izredne važnosti. VI. Bata ustvarja Borovo Spričo velikega odpora, na katerega je naletel v Jugoslaviji s svojo zahtevo o ustanovitvi lastne tovarne, je Bata kmalu uvidel, da ne kaže voditi frontalne borbe v javnosti. Zato je sam začel delati za kompromis. Prišel je s predlogom, da hoče omejiti proizvodnjo samo na izdelavo obutve iz gumija oziroma na čevlje s podplati iz gumija. Taka obutev se je po takratnih predpisih carinske tarife carinila enako kot iz usnja. Po dolgih borbah mu je končno uspelo, da je bilo Batovi družbi dne 31. maja 1932 pod številko 15.635 izdano predhodno dovoljenje za tovarniško izdelavo gumijaste obutve in izdelkov iz gumija. Na podlagi tega dovoljenja Batova tovarna po obrtnem zakonu še ne bi smela obratovati, temveč je bilo potrebno še gradbeno dovoljenje in dovoljenje za obratovanje, ki ga Bata ni dobil. To Bato ni oviralo, da ne bi uresničil svojega načrta. Gradil je brez gradbenega dovoljenja. Postavljal je oblasti pred dovršena dejstva računajoč, da pozneje ne bo nihče ustavil ali celo preprečil nadaljnje delo. V Borovem je Bata zgradil pet stavb, ki naj bi služile kot skladišča za njegove proizvode. V resnici pa je bila samo prva zgradba skladišče, vse druge pa so rabile za izdelavo obutve. Iz Zlina so prihajali transporti strojev, pri katerih so zaposlili kar neuke delavce na tekočem traku proizvodnje. Bata je imel v Borovem okrog 500 oralov zemljišča na razpolago, ki ga je postopoma načrtno izkoristil za svojo industrijsko kolonijo. Število delavcev je naglo naraščalo in leta 1935 so izdelovali v Borovem že okrog 20.000 parov čevljev dnevno. Delali so na Batovih strojih, ki so jim jih pošiljali iz Zlina. Bata je spretno izkoristil splošno zmedo, ki je nastala zaradi silnega pritiska gospodarske depresije, zaradi padanja cen kmetijskim pridelkom in uspešno nastopal s svojo reklamo kot borec za pocenitev obutve. Batova delniška družba je 30. marca 1933 prenesla sedež v Borovo pri Vukovaru. Borovo je ležalo ob plovni Dravi, kar je olajšalo najcenejšo prometno zvezo z Zlinom. Število Batovih prodajaln je med krizo narastlo v vsej državi čez 400, od tega 42 v Sloveniji. Na Gorenjskem je Bata odprl prodajalnice svojih proizvodov na Jesenicah, v Kranju, na Bledu, v Škofji Loki, v Domžalah in Kamniku. Bata je v svojih reklamnih objavah napovedoval, da bo z zniževanjem cene povečal konsum čevljev in da bo obul tiste, ki so dotlej hodili bosi, druge pa navadil nositi čevlje namesto opank. Stvarno pa je bila posledica njegovega vdora na jugoslovanski trg. da je odvzel znaten del zaposlitve obstoječim tovarnam čevljev, ki niso delale po njegovem sistemu, in tisočem obrtnikom, ki so poprej delali po meri. Obrtnikom je sedaj ostalo le še popravljanje Batinih čevljev. Batov cilj je bil stalno zniževanje lastne proizvodne cene in rušenje prodajnih cen na trgu. Pri tem je naletel na odobravanje širokih množic, ki so videle v Bati človeka, ki z vnemo skuša pomagati siromašnemu človeku do poceni obutve. Bati je bilo dne 31. maja 1932 izdano dovoljenje, da sme v Borovem predelovati gumo, izdelovati obutev iz gume in gumijastih delov ter gumijastih potrebščin, trakov, koles za bicikle, motocikle in avtomobile, gumijevih izdelkov za zrakoplovstvo, gumijastih pokrival, tkanin itd. Na podlagi navedenega predhodnega dovoljenja je tvrdka Bata začela izdelovati opanke iz gumija, čeravno v samem dovoljenju gumijaste opanke niso bile navedene, marveč samo obutev iz gumija. Tako je nastal spor glede tolmačenja pojma obutve. Ko je imel Bata dovoljenje v rokah, se za ostalo ni mnogo brigal. Izdeloval je vse vrste obutve iz usnja, platna, gumija, pa tudi galanterijo. Poleg delavnic za obutev je odprl poseben oddelek za izdelavo kreme za čevlje, za izdelavo kopit in za proizvodnjo lepenke za embalažo izdelkov. Usnje je deloma kupoval v Jugoslaviji, deloma pa uvažal iz Češkoslovaške republike, iz Nemčije in iz Amerike. Da bi pocenil nabavo surovin je Pogled na Batove zavode v Zlimu na Slovaškem leta 1932. Danes je kraj preimenovan v Gottvaldovo zakupil cele ladje surovih kož in nato organiziral posebne avtokolone, ki so vozile iz Rotterdama čez Nemčijo v Zlin surove kože za strojenje. V Borovem je kmalu proizvodnja dosegla 5,2 milijona parov raznovrstne obutve. Po Batovi zamisli naj bi Borovo služilo kot baza za izvoz obutve v vse balkanske države in črnomorsko območje ter v Bližnji Orient. Tudi v notranjosti je naglo širil prodajno omrežje ter je imel leta 1937 že 520 prodajaln v Jugoslaviji, od tega 50 v Dravski banovini. Batine popravljalnice čevljev Ker so obrtniki odklanjali popravilo Batinih čevljev, je začel odpirati lastne industrijske popravljalnice. Odpiranje je utemeljil s tem, da je bil v interesu odjemalcev k temu prisiljen, ker čevljarji nočejo popravljati njegovih izdelkov. Obljubljal je, da se bo omejil na popravilo lastnih proizvodov. V svojih prodajalnah pa je poleg obutve začel prodajati tudi razne druge potrebščine, pribor in nogavice. V Batovih tovarnah so bili delavci strogo klasificirani in je vsak bil priučen in je delal samo eno vrsto dela s čim manjšim fizičnim naporom, ker je bil obrat do skrajnosti mehaniziran. V letu 1925 je delalo v Borovem že 2800 delavcev, v trgovskem omrežju pa čez 1000 ljudi. Bata je ob Donavi zgradil stanovanjsko kolonijo za svoje delavce, ustanovil šolo, društveni dom, aeroport, športna igrišča, lastne kuhinje in preskrbo za delavstvo. Vse to je pripomoglo, da je z vertikalno organizacijo lahko še nadalje zniževal cene svojih izdelkov. Prelom in kriza Batov sistem dela je izzval proteste trgovcev, čevljarjev in čevljarske industrije, ki so se v štirih letih od pričetka delovanja tovarne v Borovem združili v enotno fronto proti Bati. V tem boju je bilo združenih 21 strojnih delavnic in tovarn čevljev ter nad 20.000 rokodelcev čevljarske in opankarske stroke. Boj obrtnikov se je usmeril v prvi fazi v pismene proteste, zborovanja in resolucije, v posameznih primerih tudi na demonstracije in celo na dejanske napade na Batove poslovalnice. V ministrstva, na vlado in k obrtnim oblastem je prihajalo vedno več pritožb, prošenj in resolucij proti Bati. Bata je šel ravnodušno preko te papirne vojne. Pri Batovem sistemu dela je izdelal delavec dnevno 10 do 12 parov obutve, medtem ko je v domači industriji dosegla proizvodnja le 3 do 4 pare. Bata je organiziral direktni nakup surovin in je izločil vsako posredništvo. Kože je strojil v Kalinovi tovarni usnja v Mokronogu, ki se je pogodbeno zavezala, da bo delala izključno le za njega v treh izmenah. Batovi organi so prevzemali usnje direktno v tovarni in ga odprem-1 j ali v Borovo. Lepenko za škatle je prvo leto kupoval pri jugoslovanskih tovarnah, nato pa jo je začel izdelovati sam. Prodajalna tovarne Peko v Ljubljani na Titovi c. 4 Ustanovil je lastno tovarno nogavic. V Makedoniji je pričel urejati kulture bombaža in lufe. Ker je vse potrebščine izdeloval sam in prodajal izdelke v lastni režiji, je bil v vsakem oziru konkurenčen. Ustanovil je lastno strojno delavnico in livarno za čevljarske stroje in tako je v Jugoslaviji v svojih obratih kmalu dosegel 120 milijonv dinarjev letnega dohodka predvojne valute. V proizvodnji je s svojimi sodelavci izgradil svoje vrste sistem dela, ki je zrevolucioniral proizvodnjo in prodajo obutve. Osnovne prednosti Batovega sistema so bile koncentracija produkcije na enem mestu, strojna mehanizacija proizvodnje na tekočem traku, tipizacija izdelkov in izdelava obutve iz surogatnega materiala. Nadaljnja prednost je bila prodaja izdelkov v lastni režiji po gosto razporejenih prodajalnah po vsem podeželju ter psihološko uspešno preračunana reklama, ki je s privlačnimi gesli vplivala na kupujoče konsumente. Pri tem je uvedel Bata svojevrstno tehniko prodaje, stimulacijo osebja in strog režim odgovornosti v podružnicah. Glavna točka uspeha pa je bil poseben način samofinanciranja, da je postal neodvisen od denarnih zavodov in od plačevanja visokih obresti kreditorjem. Vse to se je bistveno razločevalo od takratnega načina dela in prodaje v čevljarski stroki. Batov cilj je bil stalno zniževanje lastne proizvodne cene in rušenje prodajnih cen na trgu. Dne 26. in 27. februarja je bila na poziv ministra trgovine in industrije v Beogradu velika anketa o delovanju firme Bata. Spomenico, ki je bila na tem zborovanju sprejeta, je podpisalo 213 strokovnih zdru- žen j gospodarskih zbornic, društev in sindikalnih organizacij. Rokodelce v Srbiji je posebno v živo zadela Batova izdelava gumijastih opank. Obrtniki in industrijci so vodili proti Bati legalno borbo, zasnovano na pričakovanju, da bodo oblasti upoštevale njihove pritožbe in Bati prepovedale poslovanje, vsaj kolikor ni bilo v skladu s predpisi in izdanimi dovoljenji. Bata in trgovska bilanca Ko je Bata ustanovil svojo trgovsko delniško družbo za Jugoslavijo leta 1921, je znašal uvoz čevljev iz inozemstva 485 ton v vrednosti 49,000.000 din. Na tem uvozu je bila udeležena Češkoslovaška s 197 tonami f vrednosti 18 milijonov dinarjev. Poleg Bate so uvažale v Jugoslavijo takrat iz Češkoslovaške še razne druge industrije čevljev. Leta 1925, ko je stopila nova carinska tarifa v veljavo, je bilo uvoženih samo še 152 ton čevljev v Jugoslavijo v vrednosti 40 milijonov dinarjev, od tega 120 ton iz Češkoslovaške v vrednosti 27 milijonov dinarjev. Leta 1931, ko se je pričela splošna gospodarska kriza, izkazuje jugoslovanska statistika še vedno 239 ton uvoženih čevljev v vrednosti 41 milijonov dinarjev, od katerih je bilo iz Češkoslovaške 218 ton, v vrednosti 36 milijonov dinarjev. Leta 1932 pomeni v trgovskem prometu z obutvijo popolno prelomnico. Razlog je bil med drugim ta, da se je zaradi padca vrednosti izvoza kmetijskih pridelkov iz Jugoslavije dotok deviz zmanjšal in je bila Narodna banka, ki je sicer zastopala glede gospodarske politike zelo liberalno stališče, prisiljena vpeljati omejitve uvoza s tem, da je uvedla strogo kontrolo. Uvozna dovoljenja je izdajala posebna strokovna komisija le za nujno potrebno blago, ki ga nismo izdelovali v državi v zadostni količini. Jugoslavija je sicer imela klirinške sporazume z vsemi srednjeevropskimi državami, vendar je tudi pri klirinškem uvozu kmalu nastal zastoj zaradi enostranske obremenjenosti in nelikvidnosti klirinških terjatev. Tak primer je bil tudi glede uvoza iz Češkoslovaške. Posledica kritičnega stanja, ki je nastopilo v uvozni trgovini obutve v razdobju 1932—1935, najbolj zgovorno pojasnjujejo naslednji podatki o uvozu čevljev v Jugoslavijo: Skupina čevljev 1932 kg din din 1933 kg a) . . 7.909 414.473 167 23.727 b) . . 25.970 2,595.374 1.135 162.750 c) . . 22.677 1,649.698 402 67.208 d) . . 14.361 2,574.713 801 175.765 e) . 59 12.248 31 5.982 1934 1935 a) . 66 5.263 87 9.111 b) . . 1.186 239.664 1.517 219.508 c) . 406 102.072 359 64.327 d) . 3 680 6 950 e) . 441 114.493 518 58.171 Podružnica prodajalne Peko v Slovenj Gradcu Na eni strani devizna kontrola, ki je delovala na zmanjšanje uvoza, na drugi strani pa Batina politika nizkih cen, da bi ustregel prebivalstvu, katerega kupna moč je zelo padla, sta skupaj pripomogle, da je bil uvoz čevljev v kritični dobi praktično' tako rekoč likvidiran. Bata je zagospodaril s svojim sistemom na področju preskrbe prebivalstva z obutvijo in prisilil industrijo in obrtništvo, da preusmerijo svoje delo. Boj čevljarjev proti Bati Spomenice in protesti obrtnikov in trgovcev so spravile oblasti v Jugoslaviji v nemalo zadrego. Na eni strani ni bilo povoda, da se nastopi proti Bati zaradi tega, da znižuje cene, ker je bilo vladi dobrodošlo, da v kritični dobi prodaja obutev po nizki ceni. Oblasti so se spretno izognile temu, da bi vodile boj z Bato na najbolj občutljivi točki gradbenega dovoljenja in dovoljenja za obratovanje, kjer bi bile lahko vsaj začasno ustavile delo tovarne v Borovem. Toda oblasti v tej smeri niso postopale, temveč so vzele dovršen čin, pred katerega jih je postavil Bata, pasivno na znanje. Omejile so se na to, da so izdale uredbo o prepovedi ustanavljanja in o likvidaciji industrijskih popravljalnic čevljev. Batine popravljalnice so imele razne prednosti. Predvsem so v njih popravljali obutev takoj na kraju samem, brez čakanja in za natančno določeno ceno. Popravljalnice so bile dobro strojno opremljene in so ustrezale, ker so izvrševale popravila tako rekoč mimogrede. Človek je lahko počakal v popra vij alnici, da je bilo delo gotovo. Bata je dobro vedel, da bi ukinjenje popravljalnic, ki so ustrezale potrebi in zahtevam ljudstva, naletelo na negodovanje, zato ga nova uredba ni zmedla. Hitro se je znašel in poiskal mojstre, ki so imeli obrtne pravice za čevljarstvo, sklenil z njimi pogodbe, v katerih so se zavezali, da bodo odslej vodili popravljalnico na lastno ime. Prodajalna Peko obutve v Crikvenici Popravljalnice je ločil od prodajaln, tako da je povsod dal zgraditi vmesno steno in so tako popravljalnice dobile obeležje samostojnega obrata, ki je bil vpisan na ime pogodbenega mojstra. Mojstri so podpisali pogodbo, da bodo delali popravila po cenah, ki jih bo določal Bata in da bodo prijavili popravljalnice kot lastne čevljarske obrate. Položaj poslovodje popravljalnice je bil pri vsem tem zelo negotov. Bata mu je lahko na 14 dni odpovedal, toda fronta obrtnikov proti Bati je bila prebita, ker so se vedno našli obrtniki, ki so bili pripravljeni sprejeti Batine pogoje. Bata je imel v novembru 1935 v Jugoslaviji 65 po-pravljalnic na 65 krajih. V Sloveniji so bile v Trbovljah, v Ljubljani in v Mariboru, Celju ter Kranju. V enem tednu so popravili 6321 parov čevljev za 127.131 din. V kasnejših letih se je to delo še izredno razširilo. Čevljarji so pozdravili uredbo o prepovedi popra vij alnic in se oddahnili, da jim je oblast vsaj v eni točki ugodila. Toda pričakovana uredba ni prinesla pomoči. Kakor je opisano, jo je Bata spretno izigral in stvarne koristi obrtnikom ni prinesla. Glede Batinih poslovalnic v trgovskem omrežju pa so vodili boje povsem drugovrstnega značaja. Naznanjali so Batine prodajalnice, da prodajajo tudi izdelke, ki niso bili narejeni v Batinih tovarnah in zahtevali, da se mora poslovanje omejiti le na lastne proizvode Batinih tovarn. S tem so povzročili Bati nekoliko sitnosti, potov in stroškov, vendar se je vse končalo z neuspehom za pritožnike. Ker je bilo trgovanje z galanterijskimi proizvodi in modnim blagom svobodno, so Batine poslovalnice prodajo enostavno legalizirale s tem, da so pridobile obrtne liste in nato lahko neovirano nadaljevale prodajo blaga kot doslej. Vsa akcija proti Batinim poslovalnicam je izpadla končno le kot šikaniranje brez pravega cilja. Podružna prodajalna Peka v Nišu v Srbiji Vpliv Bate na tržiško čevljarstvo Tovarna čevljev Peko v Tržiču je stala pred usodno odločitvijo, kako naj odredi svoj odnos do Bate. Sprva se je ravnateljstvo priključilo akciji za borbo proti Bati in angažiralo kot propagandista Jožeta Dolenca, da se udeležuje akcij centralnega akcijskega odbora v Beogradu proti Bati. Prišlo je celo do tožbe med Pekovim ravnateljem Avgustom Kusterom in Bato. Direktor tovarne Zdenko Knez, ki je po smrti svojega brata Aleksandra prevzel vodstvo poslov, pa je menil, da je ta usmerjenost pogrešna in postavil načelo, da je tovarna za to tukaj, da zasluži in plača dolgove, ne pa da se spušča v neplodno polemično obračunavanje. Vodstvo tovarne se je zato odločilo, da ne bo sledilo Batovi politiki izdelave slabej-ših izdelkov za čim nižjo ceno, marveč da hoče vztrajati pri kvalitetnem blagu in pri solidni izdelavi, četudi so cene nekoliko višje. Praksa je pokazala, da je bilo to stališče pravilno, ter da je bilo število potrošnikov, ki dajejo prednost kvalitetnemu blagu in solidni izdelavi, še zelo znatno in da se tudi kvalitetni čevelj za dražjo ceno lahko proda. Tako je tovarna izdržala kritično depresijo 1932—1935 in ostala z vsem svojim prodajnim omrežjem likvidna in v prometu neovirana. Podjetja, ki so se spustila v konkurenco z Bato in se vrgla na izdelavo komerčnega blaga, pa so med krizo podlegla. Med njimi je bila tovarna obutve »Petovija« v Ptuju, »Alfa« v Konjicah, »Jakil« v Karlovcu, »Polak« v Ljubljani in »Jelenc« v Tržiču. V to dobo pada največji konkurz v industriji usnja in obutve firme »Indus, bivši Polak« v Ljubljani z 80 milijoni din pasiv. Bilanca gospodarske depresije na področju dravske banovine je bila porazna. Pred pričetkom obratovanja tovarne v Borovem je bilo 30. junija 1930 s predelovanjem usnja zaposlenih 4910 delavcev. Pet let kasneje dne 30. junija 1935 je ostalo v tej stroki v delovnem razmerju le še 2866 delavcev, torej za 2044 manj, kar pomeni 45,6 odstotka manj. Ce primerjamo to število s poprečnim padcem zaposlenosti v drugih strokah, ki je zabeležen le z 20 odstotki, je bila kriza v čevljarski in usnjarski stroki dvakrat močnejša. Po podatkih ankete obrtniških združenj je delalo leta 1930 v čevljarskih obratih 1547 pomočnikov in 1005 vajencev. Leta 1934 pa je bilo pri istih obratih zaposlenih samo 463 pomočnikov in 416 vajencev. Po podatkih trgovske zbornice v Ljubljani je bilo leta 1928 v .Sloveniji prijavljenih 328 novih čevljarskih obratov, medtem ko je le 129 prenehalo obratovati. Leta 1934 pa je bil položaj ravno obraten. Na novo prijavljenih obratov je bilo samo 97, prenehale pa so delati 404 delavnice, ki so odjavile obrt. Zaostritev položaja je nastala v glavnem pod pritiskom Batove konkurence. Peko uspešno prebrodi krizo Pri vsem tem pa moramo priznati, da je v tej nadmočni borbi tržiško čevljarstvo ohranilo svojo stabilnost in prebolelo krizo z razmeroma manjšimi izgubami kakor drugi kraji. Razvoj je pokazal, da je bila odločitev vodstva Pekove tovarne utemeljena in da je zmagala kvaliteta. Proizvodnja tovarne je znašala v kritičnem razdobju do leta 1936, ko je produkcija zopet dosegla predkrizno raven, po vrstah obutve naslednja: Vrsta 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 Moški.............. 36.001 38.485 36.472 38.018 30.668 43.058 48.358 Ženske............. 74.631 51.827 55.585 47.407 63.329 > 64.341 76.718 Otroški............ 36.337 23.759 29.391 31.405 34.479 36.618 46.368 36—39 ........... 21.874 18.361 19.305 5.031 7.007 8.653 7.442 Razni.............. 1.527 4.074 8.645 4.140 6.180 6.804 — Skupaj............... 170.370 136.506 149.398 126.001 150.663 159.501 178.886 Četudi dražja je kvalitetna, solidna in elegantna obutev Pekove tovarne našla po lastni mreži direktno pot do odjemalcev. S pomočjo lastnih prodajaln je imela tovarna vedno jasno sliko o potrebah in željah trga ter je temu primemo prilagodila svojo proizvodnjo. Prodajno omrežje je donašalo tovarni potrebno gotovino v dobi, ko je na denarnem trgu zavladala zamrznjenost vlog in denarni zavodi niso mogli nuditi podjetjem ustreznih poslovnih kreditov. Tudi v obrtniških krogih v Tržiču je med krizo nastalo več sprememb. Obratovati je prenehala Mallyjeva tovarna čevljev ter čevljarna Josipa Klofutarja, medtem ko je delavnico in inventar čevljarne Pavla Bohinjca prevzela tvrdka Markelj & sin kot družba z omenjeno zavezo Prodajalna obutve za Bosno v Sarajevu s 50.000 din družabnega kapitala. Nova tvrdka je bila protokolirana 19. februarja 1932. Ostali čevljarski obrati v Tržiču so preživljali krizo na različne načine. Nekateri so morali likvidirati obrate zaradi izgub, ki so jih pretrpeli ob insolvencah odjemalcev, drugi pa so reducirali zaradi zmanjšanja naročil pomožno osebje in niso sprejemali več novih vajencev. Nekateri so opustili čevljarsko obrt in se zaposlili v drugih panogah z ugodnejšimi pogoji. Po Kraglovih podatkih je bilo pred krizo poprečno 40 vajencev v Tržiču. Ob koncu kritičnega razdobja je ostal le še en vajenec, kar je dovolj zgovoren dokaz, da mladina v rokodelskem čevljarstvu ni več videla prave bodočnosti. Sicer pa se je obdržalo tudi v kritični dobi polno število 30 čevljarskih mojstrov. Med njimi so bili: Dobrin Karel, Grassmajer Ter., Hafner Janez, Jerman Janez (iz Kamne gorice), Ješe Anton (s Posavca), Jurkovič Peter (doma v Dolu pri Hrastniku), Kališnik Janez, Kastrun Janez (doma od Sv. Valburge pri Smledniku), Keršič Valentin, nasl. (iz Kovarja), Kralj Andrej (iz Retenj), Kramar Ferdinand in Janez (doma iz šmarske fare), Mehle Konrad, Murnik Anton (iz Palovč pri Lesah), Našič Ernest (doma iz Novega mesta), Oman Janez (iz Bele pri Preddvoru), Ovsenek Anton (iz Kovorja), Radon Florijan, Roblek Andrej (doma iz Preddvora), Slapar Martin, Smolej Kristijan (doma iz Mlake pri Begunjah), brata Srečnik, Stefe Alojzij in Štefe Jožef (iz Britofa pri Podbrezju), Tadl Florijan nasl. (s Koroškega), Tišler Jožef, Zaletel Alojzij in Zaletel Jožef. Zanimivo je, da so mnogi od naštetih mojstrov ob koncu krize začeli povečevati strojno opremo svojih delavnic in nakupili nove naprave za večjo mehanizacijo proizvodnje. Več strojev so odkupili tudi iz likvidacijskega inventarja Mallyeve tovarne. Bata je medtem ob koncu gospodarske krize že izdeloval okrog 4,300.000 parov čevljev ali 61,42'°/# celotne potrošnje. Domače tovarne in obrtniška izdelava je krila 2,700.000 parov. Porast Batove proizvodnje je šel na rovaš domačih tovarn in rokodelskih čevljarskih obratov. Poročila medtem trdijo, da se mezde v domači industriji niso bistveno razlikovale od zaslužka pri Bati. Vsa razlika je bila v proizvodni storilnosti. Skupne investicije v domači industriji, brez Bate, so cenili pred drugo svetovno vojno na 80 milij. din, vrednost proizvodnje pa na 300 milij. din. Po pričetku obratovanja v Borovem so delale jugoslovanske čevljarske industrije le s poprečno 40’% zmogljivosti. Bata ni sodeloval pri vojaških dobavah, kjer je bilo treba nuditi po nizkih cenah najboljši material, ki ustreza strogim pogojem analize. Bata je zamenjal usnje s cenejšim tekstilnim in gumijevim materialom. V tem je bil eden od glavnih momentov pocenitve, ki jo je Bata spretno izkoristil za svojo reklamo. Ko je pričela obratovati tovarna v Borovem, je bil Bata deležen carinske zaščite, ki je pri nizkih cenah znašala 30 do 40'% vrednosti. Kmečka posojilnica združi vse deleže Peka V sanacijskem konzorciju je prva začela rovariti in izterjavati menice Jugobanka, ki ni imela nobenega kritja in je zato> hotela čimprej izskočiti. Medtem je prišlo pri Jugobanki do spremembe v vodstvu in nov konzorcij, ki je prevzel Jugobanko, ni hotel prevzeti Peka. Zato je banka skušala realizirati terjatev čim hitreje vsaj s 50'% popustom. Rozinov dolg je znašal že ob sklenitvi sanacijske pogodbe 36,000.000 din. Proti koncu gospodarske krize pa je znašal dne 30. septembra 1934 dolg tovarne pri udeleženih zavodih, kakor sledi: Kmetska posojilnica............ 13,479.512 din Zadružna gospodarska banka .... 12,356.219 din Jugobanka...................... 11,607.358 din Skupaj . . . 37,443.089 din Za prevzem tolikih obveznosti se ni bilo lahko odločiti. Kmetska posojilnica se je zavedala, da bo izgubila velik del svoje terjatve, če pride do likvidacije. Pri vsem tem pa se je zdela likvidacija skoraj neogibna. V tem spoznanju se je Kmetska posojilnica odločila, da prevzame sama vse obveznosti, če bi drugi zavodi stavili količkaj sprejemljive pogoje. V tej smeri so se vodila skozi vse leto 1935 mučna in težavna pogajanja. Zaključila so se šele proti koncu leta. Kmetska posojilnica se je hotela predvsem znebiti Zadružne gospodarske banke, ki je bila najzahtevnejši partner. Toda mirnim potom se to ni dalo doseči. Zato se je Kmetska posojilnica v ugodnem trenutku poslužila politične intervencije. Obrnila se je na takratnega bana dr. Draga Marušiča in ji je uspelo, da ga je zainteresirala za zadevo. Zadružna gospodarska banka je bila takrat v težavah. Zaprosila je za odobritev sanacije zaradi izgub, ki jih je pretrpela med krizo. Ta pri- Udeleženci strokovnega prikrojevalnega tečaja za mojstre december 1938—februar 1939 pod vodstvom Jos. Steinmanna (sedi v sredini) ložnost je omogočila banu Marušiču, da je opozoril Zadružno gospodarsko banko, da ji ne more prej odobriti sanacije, dokler se ne sporazume s Kmetsko posojilnico. Zadružna gospodarska banka je morala priznati, da je oblast v pravu in da mora popustiti. Njeni predstavniki so nato pristali in podpisali, da bodo pogoje izpolnili. Medtem pa so nastale spremembe v vladi. Predstavniki slovenske ljudske stranke so prišli na oblast in hoteli vreči že dosežen sporazum v koš. Končno pa vendarle ni prišlo do tega in je Kmetska posojilnica prevzela sama sanacijo Peka. Ker je imela Zadružna gospodarska banka za svojo terjatev nasproti Peku super kritje od realiziranja raznih premoženjskih delov v višini 6 milijonov din, je bilo treba plačati še 6,350.000 dinarjev. Ta znesek je kompenzirala Kmetska posojilnica s svojo zamrznjeno vlogo pri Zadružni gospodarski banki v enakem znesku. Jugobanka pa je smatrala svojo terjatev za zelo dvomljivo in je bila zato pripravljena, da popusti in jo proda čeprav za polovično ceno. To transakcijo je izvedla Kmetska posojilnica deloma s tem, da je odstopila Jugobanki svoje dobre dolžnike, deloma pa plačala v gotovini, ki jo je dobivala od podružnic tvrdke Peko, katerih lastnica je postala s to prodajo in odkupom, tako da ji ni bilo treba za izvedbo posla žrtvovati lastne gotovine, kar je bilo tudi prvi pogoj. Kmetska posojilnica je na ta način združila vse deleže in prevzela terjatve tvrdke Peko in s tem ustvarila podlago za stabiliziranje gospodarstva v tovarni. Lastništvo, pridobljeno na pomembnem industrijskem podjetju, pa se ni dalo spraviti v sklad z zadružnimi pravili Kmetske posojilnice in zadružnim zakonom. Kmetska posojilnica ni smela voditi tržiške tovarne v lastni režiji, ker ne bi mogla lastnemu podjetju zaračunavati obresti. Bilo je torej potrebno, da se najde nova pravna oblika za podjetje. Zato je Kmetska posojilnica prodala glavnico d. z o. z. Peko komanditni družbi I. Knez kot svoji zaupnici ter ji obenem poverila tudi vodstvo podjetja. Obrestno mero je znižala od 9 na 6%. Pod vodstvom Zdenka Kneza kot upravitelja in direktorja tovarne so pričeli intenzivno delati in so v petih letih odplačali 20 milijonov din dolgov. Po letu 1935 se je gospodarski položaj izboljšal in se je lahko dobro zaslužilo. VII. Na poti sanacije Vsa energija, ki so jo prej trošili člani poslovodstva in vodilno urad-ništvo v medsebojnih sporih, prepirih in intrigah ter z zbiranjem materiala za razne procese, so odslej lahko porabili za mimo sistematično delo v korist podjetja. Zavladala je stabilnost v poslovodstvu in pri vodilnem kadru, kar je olajšalo reševanje obsežne in zamotane problematike podjetja. Napravili so načrt za daljšo dobo gospodarjenja, kar je bilo dotlej sploh izključeno. Pri vsem tem zboljšanju notranje organizacije in poživitvi gospodarstva pa je ležal na podjetju kot ogromna mora 40 milijonski dolg in je bilo treba letno zaslužiti čez 3 milijone dinarjev samo za obresti. Dobiček, ki so ga druga, nezadolžena podjetja lahko porabljala za investicije, za racionalizacijo proizvodnje in za povečanje obratov, je šel pri Peku dolgo vrsto let samo za obresti. Na trgu pa se je bila ostra konkurenca z Bato iz Borova, z Astro iz Zagreba, s Knochom iz Zagreba ter z Roxy iz Apatina in vrsto drugih. Kljub vsem težavam so dosegli stabilizacijo dolga, ki je prej leto za letom naraščal, in so na to lahko pričeli z odplačevanjem. Vodstvo tovarne se je posvetilo zboljšanju prodajne organizacije, prodajne tehnike, proizvodnji modnih desenov, propagandi, nabavi novih kopit itd. Število podružnic je rastlo in s tem tudi proizvodnja in prodaja. V tovarni je ravnatelj Avgust Küster na veliko nevoljo tehničnega ravnatelja Josipa Webra že leta 1932 začel sistematično preučevati možnosti preusmeritve podjetja pri nabavi potrebščin na izdelke jugoslovanskega gospodarstva. Weber za to ni kazal niti volje niti zanimanja, čeravno sta splošen položaj in devizna situacija to zahtevala. Medtem ko> je nabavljala tovarna do leta 1932 ves važnejši proizvodni in pomožni material iz inozemstva, se je novo vodstvo tovarne po odhodu tehničnega direktorja Webra dosledno lotilo naloge, da preusmeri nakup na domače tržišče. Namesto dragih Harvey kruponov iz Anglije se je kaj kmalu našlo polnovredno nadomestilo za Goodyear šivano izdelavo pri tovarnah Vošnjak v Šoštanju, Mergenthaler v Ljubljani in pri mokrono- Podružnica tovarne Peko v Zrenjaninu. Poslovodja Halai La j oš z osebjem ški tovarni S. Kalin. Cez nekaj let pa je postala naj večji in naj zanesljivejši dobavitelj na novo ustanovljena tržiška tovarna usnja bratov Verbičev. Kmalu je izpodrinila drago uvoženo gornje usnje domača proizvodnja z enakovrednim telečjim boksom usnjarske tovarne Podvinec iz Karlovca ter Beli orao iz Beograda in Delfin iz Zemuna, poleg odličnega usnja iz usnjarn v Šoštanju, Slovenskih Konjicah, Mariboru in Slovenjem Gradcu. Celo lak in ševro so namesto dotedanjih dobaviteljev Freueden-berg, Heyl, Adler in Oppenheimer v zadovoljivi kakovosti pričele izdelovati tovarne Podvinec v Karlovcu, Eckstein v Zrenjaninu, Delfin v Zemunu in Suzana v Vinkovcih. Tudi pri pomožnem in potrošnem materialu so polagoma prehajali na domače dobavitelje. Ustrezne barve in lake so pričele izdelovati tovarne »KIK«, Berjak, Kranj, »Marks«, Domžale in »Helios«, Zagreb. Namesto dragih žičnikov, žebljev, žice in vijakov iz inozemstva so jih dobivali pri mali tovarni Simon Pirc v Lipnici pri Kropi in v Železarni na Jesenicah. Sekalne nože je pričel dobavljati Ledvinka iz Maribora, bruse firma Swaty, nože in škarje »Tofra« Tomažič iz Maribora, platno tovarna v Jaršah, različna lepila in topila firma Reich iz Maribora in sukanec tovarna Huter iz Maribora. Ko so začele oblasti in inšpekcija dela z ozirom na kritično nezaposlenost domačih ljudi poostreno kontrolirati tuje delavce, so postopoma zamenjavali tudi mojstre v vodilnem kadru Pekove tovarne s Slovenci. Med njimi so bili zamenjani mojster končne izdelave Švicar Casanova, tehnični vodja Ceh Leicko, Ceh Breila, Nemec Atzl, Finec Pichala, Nemec Birkman, tehnični direktor Staudinger, Nemec Scholz, češki mojstri Hanek, Hoja, Kamenik, Soukup, Salanda, Veselovsky, Cerveny, Koženy, Drobny, nemški mojstri Gerlach, Hendrich, Liebner, Pröhl, Saurugger, Schneider, Kreuzberger, Berdach, Weiss, Friedman in Filip Müller, tako da leta 1934 razen mojstra šivalnice in modelarja Dunajčana Morana ni bilo niti enega tujca več v tovarni. Pa tudi za Morana je tovarna vedno Prvi delavec Karel Klofutar že 41 let opravlja pri odpremi vestno svojo službo v tovarni težje dosegla dovoljenje za zaposlitev ter so mu morali končno dne 30. julija 1937 odpovedati zaposlitev. Ta preusmeritev tovarne glede nabav reprodukcijskega materiala na domači trg je zahtevala mnogo živčne borbe s tujimi mojstri, ki so sprejemali domače izdelke zelo kritično in z veliko nevoljo. Zato teh naporov ne kaže podcenjevati. Tudi zamenjava tujih mojstrov ni bila lahka, ker nobeden od njih ni imel volje, da bi si vzgojil namestnika iz vrst domačih kvalificiranih delavcev. Avgust Küster je imel znatno prakso v čevljarski stroki, ker je prej sodeloval pri tovarni čevljev Mally & Demberger. Proučil je predmet za predmetom ter za vsakega poiskal domače dobavitelje. Odkril je, da lahko skoraj polovico uvoza nadomesti z domačimi izdelki. Weber je bil, kakor smo že poročali, zaradi nelojalnosti odpuščen. Po njegovem odhodu je ostala tovarna brez tehničnega vodje. Pri iskanju namestnika so se seznanili na Bledu slučajno z bivšim ravnateljem Poprove tovarne v Chrudimu Jožefom Žabo, ki je bil takrat ravnokar prenehal aktivno^ službovati. Naprosili so ga, da preuči stanje v tovarni in da pomaga najti naslednika za obratovodjo. Žabo se je zaprosilu odzval, pregledal tovarno in sestavil poročilo o stanju obrata, ki je bilo z zanimanjem sprejeto. Njegovi nasveti so bili v celoti osvojeni. Žabo si je med uradniškim kadrom izbral za naslednika Jelka Ranta, takratnega kalkulanta, ki ga je v nekaj mesecih izvežbal v odličnega strokovnjaka. Začasno je medtem deloval v tovarni kot obratovodja Mueller iz Švice, ki je uredil šivalnico in ki se je pozneje zopet vrnil k Ballyju v Schoenewerd. Obenem so uvedli Ivo Pirca v vodstvo komercialnih poslov. Peter Kozina je imel poleg mnogih vrlin to slabo stran, da je bil zaverovan v edinstveno sposobnost tujih mojstrov, ki jih je nastavil v tovarni. Sposobnost domačinov za vodstvo je podcenjeval. Zaradi številnih nemških mojstrov so Petra Kozino večkrat kritizirali in napadali. Kozina pa se je vedno odločno branil, češ da bi moral tovarno zapreti, če bi tuji mojstri odšli. Smatral jih je za nenadomestljive. Poznavajoč mnenje šefa tujci niso imeli interesa, da bi vzgajali domač kader ter ga podučevati in vpeljavati. Slednjič se je končno tudi Kozina dal prepričati, da se da vzgojiti dober domači kader. Po sporazumu z ravnateljem meščanske šole Albinom Lajovicem je jemal vsako leto več absolventov v službo ter jih v posebnih tečajih izvežbal v dobre tehnike, od katerih mnogi še danes delujejo na vodilnih mestih. Podjetje je imelo leta 1936 pri Narodni banki 4,2 milijona dinarjev stalnega in 1 milijon sezonskega kredita. Meseca maja 1936 so dokončno opustili načrt, da bi gradili lastno pogonsko centralo. Z elektrarno barona Borna na Pristavi so sklenili pogodbo, da plačajo za kWh 0,08125 din, medtem ko je v Tržiču veljaja splošna tarifa 3,25 din. Hišne copate iz velblodovine je tovarna začela izdelovati v oktobru 1. 1936. Načelno je bilo sklenjeno, da oddajajo delavcem na dom v izdelavo le tiste reklamne izdelke, ki bi jih v tovarni izdelovali z izgubo. Tovarniškim in tudi zunanjim delavcem je dajala tovarna na dom v akord pletenje gornjega dela, obšivanje pa tudi izdelavo celih gornjih delov. Pri izdelavi copat se je razvnela močna konkurenca. Hišne copate so izdelovali Dobrin, brata Srečnik, Ješe, Grassmajer, Alfa v Konjicah in A. Prešeren v Kranju, ki je prevzel oddelek za copate od bivše tovarne Peto vi j a. Poskusi, da bi prišlo do kartelnega sporazuma med tovarnami čevljev, so se izjalovili. Izkazalo se je, da čevelj ni ustrezno blago za karteliranje. Do sporazuma ni prišlo zaradi nepremostljivih nasprotstev glede tipiziran j a in specializiran j a obutve. Iniciativo za posvetovanje je dalo podjetje Karo iz Maribora. Nato so bili razgovori, da bi prišlo vsaj do kondicijskega kartela, ki bi določal višino rabata in skonta ter pogoje za dajanje kreditov, pa tudi v tej smeri ni bilo uspeha. Družba »Peko« je prevzela inventurno zapuščino firme Petra Kozine & Co. na dražbi 25. maja 1937 s simboličnim prevzemom za 130.000 din. Proti koncu leta 1939 je znašala dnevna proizvodnja 800 do 850 parov čevljev. Tovarna je bila na seznamu vojne industrije in je bilo 23 delavcev osvobojenih od mobilizacije. Polletni proizvodni plan za leto 1940 je predvideval 105.000 parov. Dne 16. januarja 1940 so začeli z nočno izmeno. Zaradi porasta cen fornitur za 25 °/o ter spodnjega usnja za 30 do 40 «/o in zgornjega usnja za 40 do 50 °/o, so bile novembra povišane cene čevljev za 7 do 10'°/o. Proizvodnja je leta 1939 dosegla 203.713 parov, prodaja pa 202.307. Iztržek je bil 29,654.115 dinarjev. Dne 15. junija 1940 je Alfred Lavrič v Konjicah opustil tovarno čevljev. Tovarna Peko je prevzela zaloge in del strojnega parka. Prevzela je tudi podjetje Knoch v Kranju za 700.000 din. V Pekovem podjetju delavskih stavk in izprtij ni bilo. Kolektivna pogodba z delavstvom je bila sklenjena v letih 1937 do 1938. V političnem oziru je bilo med delavstvom okrog 70 °/o klerikalnega, 20 % naprednega in 10 '%> socialnodemokratskega mišljenja. Mezdno gibanje, ki je nastalo meseca decembra 1939 med industrijskimi in ročnimi delavci v Tržiču zaradi neskladnosti plač, je končalo tako, da so določili plače za nekvalificirane delavce pod 18 let na 3,75 din, za mladostne delavce nad 18 let pa na 4,75 din. Kvalificirane delavce so takrat razdelili po vrsti dela in po oceni obratovodstva v štiri kategorije. V trgovskem registru sta bila 6. maja 1935 izbrisana prokurista dr. Janko Kersnik in Avgust Küster. Nato sta bila 10. januarja 1936 vpisana kot poslovodji Avgust Küster, ravnatelj Kmetske posojilnice in dr. Stanko Lapajne, odvetnik v Ljubljani. Hkrati so bili 'izbrisani poslovodji dr. Ivan Slokar, Josip Ljubič ter prokurista Franc Erce in Vladimir Pajevič. V poslovodstvu so bile do pričetka druge svetovne vojne registrirane še naslednje spremembe: Dne 14. aprila 1937 je bil vpisan kot poslovodja ing. Dušan Sernec, minister v pokoju, Breg 20. Obenem so bila pravila spremenjena tako, da obstoji načelstvo družbe in največ štirje poslo- vodje. Dne 20. junija 1938 je bil izbrisan poslovodja Avgust Küster. Dne 13, marca 1939 sta bila vpisana kot poslovodji ing. Tomo Knez, trgovec in Miroslav Zupan, stavbenik. Pravila so spremenili na 5 poslovodij. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno se je finančni položaj tovarne vidno izboljševal. Po desetletnem nihanju med obstojem in konkurzom, je leta 1936 podjetje pokazalo aktiven finančni zaključek, ne da bi se morale zaloge višje vrednotiti. Do pričetka druge svetovne vojne je bilo podjetje že toliko sanirano, da je lahko začelo odplačevati svoj dolg na glavnici. Dne 1. januarja 1940 je znašal bančni dolg tovarne 31,674.000 dinarjev in se je v letu 1940 znižal za 1,540.188 dinarjev. Tvrdka Peter Kozina & Co. je dolgovala »Peku« 20,379.099 dinarjev ter je bila krita z vknjižbo na premoženje tvrdke. Za leto 1941 je bil načrt, da se odplača 4,5 milijona dinarjev dolga in prenese 3,3 milijona dinarjev starega poslovanja na novo. Položaj tovarne med okupacijo Ob izbruhu vojne na kontinentu leta 1939 je po zasedbi Avstrije po Hitlerju začelo podjetje zaradi bližine nemške meje resno razmotri vati načrt, da bi se preselilo v Sarajevo na kompleks bivše gozdne industrije Feltrineli. Tovarna je takrat stornirala vse terminske kupčije in ukinila kreditiranje. Odtlej je oddajala blago le proti plačilu v gotovini. Na cvetno nedeljo dne 6. aprila 1941 je bila Jugoslavija potegnjena v vrtinec druge svetovne vojne. Ko so Nemci okupirali Gorenjsko in zasedli Tržič, so pričeli takoj pleniti podjetja in premoženje Nemcem sovražnih državljanov. Tudi tržiška tovarna čevljev je bila kmalu na vrsti. Šef civilne uprave za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske Kueera je pod št. 667/99/41 zaplenil vse premično in nepremično premoženje družbe z omejeno zavezo Peko in ga izročil pooblaščencu državnega komisarja za zasedeno ozemlje, ki je imel sedež na Bledu. Sele kasneje so okupacijske oblasti ugotovile, da je d. z o. z. »Peko« sanacijska družba in da so zgradbe in stroji last firme Ivan Knez, koman-ditna družba v Ljubljani. Zato je naknadno šef civilne uprave zaplenil 30. oktobra 1941 še vse tovarniške naprave in zemljišča, ki so bile last tvrdke Knez kot ljudstvu in državi sovražno imovino v smislu odredbe z dne 24. aprila 1941, Verordnungsblatt št. 3. Na začetku aprila 1941 je bilo vseh 51 podružnic tovarne bogato založenih z blagom, tovarna sama pa polna reprodukcijskega materiala in gotovih izdelkov. Vse to je postalo plen okupatorja. Na ozemlju, ki je bilo okupirano od Nemcev, so ostale samo podfužne prodajalne v Tržiču, na Jesenicah, v Radovljici, na Bledu, v Kranju, Celju in Mariboru. Drugo prodajno omrežje je bilo razdeljeno na pet okupacijskih področij. V Ljubljanski pokrajini so prišle pod Italijo. Hrvaške in bosenske podružnice so pripadle hrvaški državi. Južnosrbske in makedonske podružnice so prišle pod bolgarsko okupacijo, vojvodinske in prekmurske pod madžarsko, medtem ko so banatske dobili banatski Nemci. Za komisarskega pooblaščenca pri Peku je okupator postavil dr. Hansa Neunerja, industrijca in usnjarskega strokovnjaka iz Celovca. Neuner je bil pri podjetju le kratko dobo. Za njim je prevzel zaupniško mesto kot komisar Dunajčan Franc Moran, ki je bil prej že dve desetleteji v tržiški tovarni nastavljen kot modeler. Moran je bil samec in politično socialnodemokratsko orientiran. Kot komisarjev pooblaščenec je posloval poldrugo leto, nakar je to mesto prevzel Podhajecki, ki je bil član NSDAP. Podhajeckega je poslala v Tržič centrala za inozemske Nemce v Berlinu. Podhajecki je bil zaposlen na Švedskem, pa je ob pričetku vojne pobegnil v Nemčijo. Pred tem je služboval v tovarni čevljev Petovija in Humanic, kjer se je naučil za silo slovenskega jezika. Bil je zagrizen nacist in je proti koncu vojne vedno grozil, da bodo Nemci, preden bi morali zapustiti naše kraje, razdejali vsa podjetja tako, da ne bo ostal kamen na kamnu. Pri Peku je ostal do konca druge svetovne vojne ter pridno kupčeval in je s pridobljenim denarjem kupil Razborškovo »Jaro«. Pekovi tovarni so nemške oblasti prvotno nameravale poveriti dela za nemško vojsko, toda vodilnim nameščencem se je posrečilo, da so prepričali nemško komando, da nimajo strojev za izdelavo vojaške obutve. Tako so dosegli, da je tovarna delala le za civilno potrošnjo. Izdelovali so enotne čevlje v črnem boksu. V tovarni so uvedli akordno delo, seveda je kvaliteta pri tem močno trpela. Z izdelki so zalagali prebivalstvo v severnem delu Slovenije, ki je bil zaseden od Nemcev. Strokovno je bila tovarna podrejena centrali za gospodarstvo z usnjem »Lederwirtschaftstelle« v Berlinu, ki je določevala fabrikacijski program, kontrolirala proizvodnjo in izdajala nakaznice za usnje »Lederbezugscheine«. Porabniki so usnje dobivali deloma v Sošta- nju, deloma pa v Celovcu in v Grazu. Spretnosti vodstva se je zahvaliti, da se je dukcije. proizvodnja [zdelali so: številčno gibala celo nad ravnijo predvoj ne pro- Po vrstah 1937 1938 1939 1940 1941 1942 1943 moških . . 57.937 56.509 45.835 60.594 54.378 68.452 65.811 ženskih . . 71.752 87.624 98.037 97.204 77.732 74.437 82.708 št. 36—39 . . 9.611 11.820 11.912 12.475 13.850 21.447 21.505 otroških . . 47.464 48.804 47.928 57.620 49.028 49.218 24.826 Skupaj . . 186.764 204.757 203.713 227.894 194.988 213.554 214.850 Delavstvo in nameščenstvo tovarne se je takoj ob začetku pridružilo osvobodilnemu gibanju ter dalo velike žrtve v boju za svobodo. Preko zavednih slovenskih poslovodij in trgovcev s čevlji so romali na potvorjene nemške nakaznice Bezugscheine iz tovarne veliki zaboji najboljših proizvodov mimo nemških bunkerjev v partizanske gozdove. V skrbno pripravljeni in iz tovarne organizirani partizanski akciji so si partizani samo v eni noči v jeseni leta 1944 priskrbeli več kot 1400 parov najboljših moških čevljev iz juhtovine, ki so jih nameščenci tovarne tri leta pod napačnimi etiketami čuvali na skritem mestu pred nemško kontrolo v podjetju. Značilno za zavednost delavstva in nameščencev je tudi okolnost, da je bilo ob koncu vojne na skladišču več kot 45.000 parov čevljev, ki pa so jih nekaj dni pred razpadom nemškega raj ha raznesli. Skoraj četrtina delovnega kolektiva je pod terorjem okupatorja zapustila tovarno in se pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju. Da bi izpopolnilo nastajajoče vrzeli je vodstvo sprejemalo na delo begunce in kjer je bilo količkaj mogoče tudi dekleta, ker je povsod primanjkovalo delovne sile. Ob zlomu nemške vojske v maju 1945 so se kolone okupatorskih čet skupaj z belogardisti in četniki umikale skozi Tržič na (Koroško. Demoralizirani pripadniki vojske so začeli na umiku ropati zaloge tovarne, izdelano obutev, razne potrebščine in usnje ter nato še strbjne dele, posebno čolničke pri šivalnih strojih, da bi otežkočili obnovo obratovanja. Na energično intervencijo tržiškega župana Ivana Lončarja je bila tovarna zastražena in pripadnikom vojske odvzeto nakradeno blago in usnje. Ob osvoboditvi je bilo v tovarni vse razmetano po tleh, uničen arhiv in del strojev onesposobljen za uporabo. Trajalo je več mesecev, preden so nadomestili manjkajoče strojne dele in lahko pričeli obratovati. Žrtve narodnoosvobodilne borbe Ko je pričelo narodnoosvobodilno gibanje, je 62 članov kolektiva odšlo v partizane. Od teh je 23 padlo v bojih, 11 pa so postali žrtve okupatorskega terorja. Izseljenih je bilo 10 delavskih družin. Stalež delovne sile je padel med vojno za okrog 50%. Partizani so organizirali kljub vsem varnostnim ukrepom v tovarni izvrstno obveščevalno službo. Vse akcije partizanov so bile zato izpeljane s polnim uspehom. Iz tovarne so od- Spominska plošča borcem iz NOB ob vhodu v tovarniške delavnice — v opomin živim I PADLI BORCI MOV ISTEPE ANTON »mo' Slfci-t MARiiX «ms j FINK IOŽE *ms\ ifAMEŽIC JOŽE »m« IGRADBAR JOŽE * mil NA«. MB.. AM *«w VETER« ANTON »m», iUZAR STANKO »»k 'AVSENEK IOŽE *«2 BERGER MIHA , <*** iRIBNIKAR SREČKO »»a S OMAN STANKO IB8MČ liji si» JANC STANKO WLEPS AMDP^, . »wer :CERf«ov\« 'my; »*»■- »URGAR ALBK AGODK IAMF7 j;*50t| IVAN MEGLIC VIKTOR NA5IĆ STANKO >Ä I Aklt MARHAKl ANE ŽIL ANION’ :«.AKAR WAN mi!»» MARKA našali razno obutev iz usnja, pisalne stroje in pisarniške potrebščine ter drug material za partizansko tehniko. Partizani iz tovarne Peko so se borili v tržiških gorah, na Primorskem, v Davčah in na Koroškem. Kot borci za svobodo so padli naslednji člani delovnega kolektiva: Ime Rojen Padel Ime Rojen Padel Berger Miha 1901 1944 Brnič Ilija 1908 1944 Cerkovnik Janez 1897 1944 Cernilec Joža 1911 1944 Fink Jože 1916 1941 Gradišar Jože 1897 1941 Hlepš Andrej 1907 1944 Janc Stanko 1923 1943 Janežič Joža 1914 1941 Kramar Rok 1919 1944 Keršič Ivan 1921 1942 Našič Milan 1913 1941 Mlinarič Franc 1914 1944 Ovsenek Jože 1912 1941 Oman Stanko 1925 1943 Perko Silvester 1908 1944 Perne Vinko 1909 1944 Ribnikar Srečko 1921 1944 Popov Joža 1903 1944 Stefe Marija 1918 1941 Stefe Anton 1910 1941 Uzar Stanko 1922 1941 Torč Jaka 1909 1944 Veternik Anton 1909 1941 88 85 Desetorica je bila ustreljena kot talci, medtem ko je Rozman Marija umrla v taborišču. Ustreljeni so bili: Ime Rojen Padel Ime Rojen Padel Dolinar Franc 1903 nezn. Meglič Viktor 1902 1944 Jagodic Janez 1901 1942 Našič Stanko 1921 1942 Janežič Anton 1912 1941 Patarič Marjan 1905 1942 Mlakar Ivan 1912 1944 Purger Albin 1911 1942 Meršolj Ivan 1905 ' 1944 Purger Rudolf 1908 1941 Rozman Marija 1891 1944 Trije od imenovanih talcev so padli v Cegeljšah, dva sta bila streljana v Mostah pri Žirovnici, dva pa v Dragi pri Begunjah. V počastitev spomina žrtev okupacije je delovni kolektiv vzidal ob vhodu v tovarno marmornato ploščo z vklesanimi imeni žrtev. Po osvoboditvi Po osvoboditvi je prešla tovarna na podlagi člena 2, odloka AVNOJ z dne 21. XI. 1944 kot podjetje, ki je bilo od okupatorskih oblasti prisilno odtujeno, pod upravo ministrstva za industrijo in rudarstvo1 kot obrat zveznega značaja. Za delegata pri podjetju je bil z dekretom MIR LRS, št. 559/1 z dne 14. junija 1945 postavljen tov. Ivo Pirc, nato pa z dekretom št. 1021 z dne 25. avgusta 1945 tov. Stefan Urbanc. Tovarna je zaradi izropanja ob umiku okupatorskih sil ostala brez obratnih sredstev in surovin, s poškodovanimi in manjkajočimi gonilnimi jermeni ter brez čolničkov pri šivalnih strojih. Obnavljanje in urejanje obrata je trajalo čez dva meseca. Vodstvo je najprej obnovilo zvezo s preostalimi podružnicami v Celju, Crikvenici, Ljubljani, Mariboru, Radovljici, Splitu, Šibeniku in Zagrebu, od katerih je bilo med vojno odrezano. Ugotovili so-, da znaša ostanek premoženja v prodajni mreži 11.527 parov obutve v vrednosti 2,882.466 din. Izguba prodajaln je medtem narastla na 9,718.873 din. Okupacijski denar so zamenjali po tečaju 0,30 din za liro in 0,60 din za nemško marko. Po popisu so ugotovili, da znaša vojna škoda 54,749.896 din. Z junijem 1945 je pričela tovarna obratovati in sicer najprej z izdelavo vojaških čevljev. Do konca 1945 so jih izdelali 85.452 parov. Podjetju je bil odobren finančni kredit enega milijona dinarjev pri kranjski podružnici Denarnega zavoda za Slovenijo. Po osvoboditvi je zaposlovala tovarna 250 ljudi, od tega 22 neproduktivnih delavcev, 15 uradnikov in 9 mojstrov. Pri izkoriščanju 70 odstotkov storilnosti in pri dnevni proizvodnji 700 parov čevljev je prišla na delavca storitev treh parov. Začetne mezde po- osvoboditvi so se gibale Okupatorjeve čete so ob umiku v maju 1945 zapustile delavnice v razdejanem stanju. od 9 do 16 din, mesečni zaslužki pa bruto 3000 din. Prvotne plače, ki jih je določil MIR, so bile do ureditve mezdnega vprašanja smatrane kot akontacija. Zaradi splošnega pomanjkanja blaga so ostali čevlji po vojni racio-nirani in je ves kontingent proizvodnje prevzemalo ljubljansko podjetje Usteks, kateremu je bilo poverjeno razdeljevanje in prodaja. Za nabavo obutve so izdajali v prvem času po osvoboditvi najpotrebnejšim potrošnikom, brezdomcem, povratnikom iz taborišč, partizanskim družinam in invalidom pismene nakaznice. Podjetje je zato lahko prodajalo po lastnih podružnicah v Ljubljani, Mariboru, Celju, na Jesenicah in v Radovljici le omejene količine sandal, copat in najmanjših številk otroških čevljev. Izven Slovenije tovarna svojim podružnicam v Zagrebu, Beogradu, Crikvenici, Splitu, Karlovcu, Tuzli, Sremski Mitroviči in Sarajevu ni mogla pošiljati blaga. Fakture je odobraval na podlagi podrobnih kalkulacij urad za kontrolo cen. Dovoljen je bil le 10-odstotni dobiček na mezde in material. Pri vseh teh težkočah je leto 1945 zaključilo z dobičkom 3,717.759 din. Delegat Štefan Urbanc je bil 1. oktobra 1945 vpisan v trgovski register. Obenem so bili zbrisani prejšnji poslovodje dr. Stanko Lapajne, ing. Tomo Knez, stavbenik Miro Zupan in dr. Ivan Vrtačnik. Iz UNRA pošiljatev je prejela tovarna plošče regenerirane črne gume, nekaj spodnjega usnja in velike količine obutve za razdelitev. Kot leto obnove in prehoda v normalno stanje pa se lahko označi šele naslednje leto 1946. Predvsem je bilo treba razčistiti vprašanje lastninskih odnošajev do dveh registriranih tvrdk Peko in Peter Kozina & Co. Prvo se je smatralo kot podjetje, ki je bilo začasno pod prisilno upravo. Tvrdka Peter Kozina & Co. in komanditna družba J. Knez, ki je bila lastnica tvrdke Peko, člani uprave inž. Tomo Knez, dr. Kuhelj in dr Ažman pa so bili od okrožnega sodišča v Ljubljani obsojeni na zaplembo premoženja in daljše zaporne kazni. Firma J. Knez je bila 12. decembra 1946 sekvestrirana. Prehodna doba 1946—1947 — režim distribucije Tovarna Peko je prišla s prvim julijem 1946 pod upravo Zveznega ministrstva industrije, uprave za usnje in obutev »Soko« v Beogradu kot podjetje zveznega značaja. Najbolj pereče je bilo vprašanje rezervnih delov za amerikanske najemne stroje, ki jih je imela tovarna še izpred prve svetovne vojne proti določeni mesečni licenčni pristojbini v rabi. Da bi uredila najemno razmerje in nabavila rezervne dele, sta odšla upravnik Stefan Urbanc in mojster Sajovic na Dunaj k direkciji družbe združenih avstrijskih čevljarskih strojev. Po 4. členu zakona o nacionalizaciji gospodarskih podjetij so bili namreč 6. decembra 1947 poleg imovine tvrdke Peko podržavljeni tudi najeti stroji ÖVSG. Obema odposlancema je uspelo^, da sta kljub zastoju v odplačilu licenčnih pristojbin (Royalties) za prvo dobo po osvoboditvi kočljivo zadevo zadovoljivo uredila. Dunajska družba je omogočila nabavo nadomestnih delov in s tem tudi normalizacijo obratovanja. Davka na vojni dobiček je bila tovarna zaradi vojne škode oproščena. Po izvršeni valorizaciji je tvrdka Peter Kozina dolgovala dne 18. januarja 1947 firmi Peko samo še 1,729.721 dinarjev brez obresti. Bijančni zaključek za leto 1946 je izkazoval bruto dobiček 34,637.640 din, ki so ga morali izvzemši 10 odstotkov za sklad vodstva, odvesti v proračun ministrstva financ. Podjetje je v tem letu pričelo obnavljati poslovanje lastnih prodajaln ter je poleg devetih podružnic iz prejšnjega leta odprlo ponovno 13 nadaljnjih predvojnih podružnic, in sicer v Murski Soboti, Kragujevcu, Somboru, Novem Sadu, Sremski Mitroviči, Zrenjaninu, v Dubrovniku, Šibeniku, Osijeku, Nišu, Ptuju in Subotici, katerim je z odobritvijo ministrstva poslalo' kot prvo zalogo sedem vagonov kontingentiranih proizvodov. Statistika proizvodnje v letih 1945—1947 V drugem polletju 1945 izkazuje proizvodnja naslednje število izdelanih čevljev: Mesec Zenski Moški Otroški Deški Copate Skupaj Julij ............... 3.767 1.630 2.165 816 — 8.378 Avgust .............. 8.025 2.400 1.500 259 — 12.184 September .... 9.190 2.270 2.220 1.170 300 15.150 Oktober.............. 5.040 3.770 5.560 1.440 1.190 17.000 November .... 4.980 4.110 4.350 1.440 1.370 16.250 December............. 5.780 3.840 4.450 1.530 890 16.490 Skupaj............... 36.782 18.020 20.245 6.655 3.750 85.452 V naslednjih letih pa so izdelali: Vrsta 1946 1947 Moških.................................. 43.691 72.200 Zenskih................................. 70.044 101.232 Deških, dekliških....................... 16.789 28.131 Otroških ............................... 60.224 70.495 Delavskih............................ 16.959 — Sandale................................. 20.613 27.263 Copate.................................. 14.953 6.795 Skupaj..................................... 243.273 308.140 Proizvodnja je bila v prvih letih zelo enostavna, tipizirana in omejena na nekaj številk. Leta 1946 je z 243.276 pari presegla fabrikacijo predvojnih let. Delovni kolektiv je bil zato v majskem in novembrskem tekmovanju proglašen za najboljši v slovenski predelovalni industriji, ker je štel največje število udarnikov in pohvaljencev. V naslednjem letu 1947 je ob decentralizaciji tovarna prešla pod upravo usnjarske industrije LRS pri MIR v Ljubljani kot podjetje republiškega značaja, V prvem planskem letu je bila produkcija normirana na 900 parov dnevno. Modeli so bili poenostavljeni ter surovine in fomiture plansko dodeljene. Fabrikacija je bila racionalizirana in stroji razmeščeni v smeri tekoče produkcije. Forsiral se je tekmovalni način dela z nagrajevanjem ter razglasitvijo udarnikov in novatorjev. Konec aprila 1947 je bila s prostovoljnim delom dograjena sindikalna dvorana. Novi predpisi za evidenčno in statistično službo« so zahtevali oja-čenje administrativnega kadra. Tudi sindikalno delo se je razvilo intenzivno v vseh smereh. Tržiški kolektiv je bil pri vsedržavnem majskem tekmovanju razglašen za zmagovalca. Proizvodnja obutve je bila razdeljena za prvo četrtletje 1947 na podjetja po planu ministrstva trgovine in preskrbe FLRJ. V drugem četrtletju je k ontingen tirala proizvodnjo generalna direkcija usnjarske industrije LRS. Prodajno mrežo so razširili z novimi podružnicami v Banjaluki, Ajdovščini, Kamniku, Novem mestu, Kranju, Tržiču, Solkanu, Postojni in Sežani. Izven Slovenije so Pekove podružnice prodajale tudi proizvode drugih republiških tovarn. Racionirano blago so prodajali po enotnih cenah, ki jih je predpisal zvezni urad za cene. Trgovska marža je bila v aprilu 1947 znižana od 16 na 10 odstotkov. Število Pekovih podružnic je doseglo že 31 prodajaln. Razvitje sindikalne zastave 8. junija 1957. Direkter Ivo Štucin veže trak na zastavo. Prapor je prevzel Ivan Gregorc (na sliki) Upravnik podjetja Stefan Urbanc je bil registriran 16. aprila 1947 kot direktor podjetja. Prodaja obutve v lastnem trgovskem omrežju je v tem letu znesla 135,5 milijona din. Monterja Schalk in Salanda od ÖVSG sta v novembru in decembru pregledala in remontirala zakupljene stroje. Dnevna produkcija je narastla na 1000 parov, oziroma na 308.140 parov letno, kar je predstavljalo poprečno storitev 4,21 parov na delavca. Združitev s tovarno »Trio« Po nalogu glavne direkcije usnjarske industrije LRS je bila 1. maja 1947 upravno s Pekovo tovarno združena tovarna čevljev Trio. Sicer pa je Trio tudi po pripojitvi še naprej obratoval v lastnih prostorih. Tržiška industrija obutve d. z o. z. »Trio« je bila ustanovljena 15. novembra in registrirana 27. novembra 1939 s pol milijona din osnovnega kapitala ter je imela pooblastilo za prodajo lastnih in tujih izdelkov ter vseh postranskih čevljarskih potrebščin. Nastala je iz prevzete Razbor-škove tovarne, ki je bila zadolžena pri Ljubljanski kreditni banki. Prvotni poslovodje so bili ravnatelj Ljubljanske kreditne banke Hanuš Krof ta, bančni dirigent Pankracij Cilenšek, prokurist kreditne banke Matko Janežič ter industrialec Jože Verbič iz Tržiča. Kot prokurist je bil vpisan Dragotin Opermann, ki je bil prej nameščenec v Pekovi tovarni. Po končani vojni je bil z odlokom MIR z dne 14. junija 1945, št. 5/60 vpisan delegat Ivo Pirc. Obenem so bili izbrisani vsi poslovodje in prokuristi. Na podlagi odločbe okrajnega sodišča v Kranju z dne 14. februarja 1946, št. 10 pa je bilo v trgovskem registru 4. marca 1946 zaznamovano, da je prešel delež Ljubljanske kreditne banke v last FLRJ. Dne 5. februarja 1947 je bil vpisan ravnatelj Pankracij Cilenšek ter izbrisan delegat Ivo Pirc. Po zakonu o nacionalizaciji privatnih podjetij z dne 5. decembra 1946, Uradni list št. 98 je bilo registrirano', da je družbeni delež prešel v državno last. Obenem je bila vpisana udeležba Jožeta Verbiča na podjetju v višini 20 odstotkov kapitala. Dne 13. septembra 1947 je bil ravnatelj Cilenšek na osnovi odloka MIR z dne 8. septembra 1947, št. 2804, izbrisan in vpisan direktor Stefan Urbanc. Podjetje je bilo nato vpisano 30. junija 1948 v register državnih podjetij. Tovarna Trio je izdelovala v glavnem ženske čevlje. Delavnice so bile med Ljubeljsko cesto in Mošenikom v neposredni bližini tovarne Runo. V tovarni je delalo 96 delavcev in 8 nameščencev. Finančni rezultat družbenega podjetja je bil v prvem planskem letu zelo ugoden. Dobiček tovarne je znašal 7,2 milij. dinarjev, dobiček prodajne mreže pa 9,8 milij. dinarjev. Nova firma »Triglav« prej Peko Z ozirom na navedene premoženjske spremembe je bila dne 5. aprila 1948 na osnovi odločbe vlade LRS z dne 27. februarja in glavne direkcije usnjarske industrije vpisana pri ministrstvu financ kot nova firma »Podjetje Triglav, tovarna čevljev v Tržiču«. Dan nato je bilo dne 6. aprila 1948 registrirano kot državno gospodarsko podjetje novo ustanovljeno samostojno industrijsko prodajno omrežje z obutvijo LRS — »Triglav« (prej Peko). To podjetje je ustanovila vlada LRS z odločbo št. 116 z dne 27. februarja 1948. Osnovna sredstva so bila izkazana z 2,158.175.93 din. Obratna sredstva pa so znašala konec leta 1946 — 18,753.002 din. Registriranih je bilo 79 podružnih prodajaln, od tega 55 v Sloveniji, 10 na Hrvaškem, 8 v Srbiji, 4 v Bosni in Hercegovini in po 1 v Makedoniji in v Cmi gori. Posledica spora s kominf ormom je bila, da so bile vse dobave iz držav kominformnega bloka ukinjene. Blokada je tovarno občutno prizadela. Bila je čez noč odrezana od dobave strojev in f orni tur iz Češkoslovaške, od koder so prej dobivali številne čevljarske stroje iz Zlina za tovarno težkih čevljev v Žireh, za Planiko v Kranju in deloma za Triglav za zamenjavo ÖVSG strojev. Administrativno razdeljevanje obutve po navodilih zveznega ministrstva je bilo zelo komplicirano. Normirane so bile tri skupine in sicer za tako imenovani zajamčeni trg na potrošniške izkaznice, za vezani trg na kmečke bone in slednjič za svobodni trg po višjih prostih cenah (faktor 4). Blago je šlo skozi 15 zbirnih skladišč glavne direkcije zvezne industrije za usnje in gume. Batovemu podjetju so oblasti odvzele 392 podružnic z lokali, inventarjem in kadrom ter jih razdelili med skupino vezane trgovine, okrajne zveze kmetijskih zadrug, nabavno-prodajne zadruge in kmetijske zadruge. Računalo se je, da bo razmerje kmečkih potrošnikov proti industrijskim delavcem 70 :30. Peko je imel srečo, da si je s pomočjo svojega AOR pri tej reorganizaciji zagotovil nadaljnji obstoj lastnega industrijskega prodajnega omrežja z 79 podružnicami. Pekovo omrežje je prevzelo prodajo obutve za garantirano preskrbo, kjer je imel vsak potrošnik zajamčeno pravico, da prejme na nakaznice 1 par čevljev letno. V tej dobi je bila še vedno neurejena preskrba z živili. Mnogo kmečkih gospodarstev na Kranjskem je bilo neobdelanih, ker so lastniki ob osvoboditvi zbežali v inozemstvo. Da bi zboljšala preskrbo industrijskih obratov, je vlada dodeljevala industrijskim podjetjem neobdelane kmečke ekonomije, da bi na njih pridelovali živež za svoje delavstvo. Teoretično je bila stvar dobro zamišljena, vendar industrije od tega niso imele pomembnejših koristi. Prevzete ekonomije so bile večinoma zapuščene, del inventarja pokraden, njive zdivjane in poslopja potrebna nujnih popravil. Tako je industrija imela s prevzetimi ekonomijami le stroške. Morala je najeti delovno silo, produkcija pa je ostala povsod pod poprečjem. Pekova tovarna je skupno s tovarno Runo prevzela ekonomijo v Naklem in na Povoljah. V Tržiču je odprla za svoje delavstvo lastni industrijski magacin. Za kolektiv pa je v kletnih prostorih pod sindikalno dvorano uredila obratno menzo DUR. Število delavstva je variiralo od 403 na 430 delavcev. Na en dinar zaslužka se je ustvarilo 7,78'°/o dinarja vrednosti. Redni dobiček je znašal 3,5 milijona din, prekoplanski dobiček pa 3,6 milijona din. K temu je prišel še dobiček trgovskega omrežja 17,2 milijona din. Štiri petine dobička je moralo podjetje oddati v proračun. Po količini so> s produkcijo 352.474 parov čevljev dosegli dne 10. decembra plan proizvodnje. Po vrednosti je bil plan dosežen 11. decembra, po asortimentu pa 27. decembra 1948. Podjetje je vnovčilo celotno proizvodnjo v vrednosti 150,3 milijona dinarjev. Kupci so prevzemali zaradi pomanjkanja blaga in nizkih kontingentov nakazane pošiljke brez ugovorov. Ob koncu leta so vsi delavci pri proizvodnji že delali po individualnih delovnih normah. V tovarni je bil uveden brigadni sistem dela. Udarniki in pohvaljenci so prejeli iz sklada 414.900 dinarjev nagrad. Promet omrežja je izkazoval pri zajamčeni preskrbi 303 milijone, na svobodnem trgu pa 135 milijonov din iztržka. Podružnice na Vranskem, v Šibeniku in v Titogradu je podjetje zaradi nerentabilnosti ukinilo. Stara firma Peter Kozina & Co. je bila 7. julija 1948 v trgovskem registru izbrisana. Nov naziv tvrdke se med poslovnim svetom ni oprijel. Tovarna cvekov v Retnjah. Prej last Simona Smuka — sedaj obrat III tovarne Peko Vsi so še naprej nazivali tovarno po starem. Leto 1949 je zabeležilo rekordno proizvodnjo. Plan proizvodnje je bil sicer za to leto povečan za 30 % po količini in za 20 '°/o po asortimentu. Skupna proizvodnja 561.180 parov pa je postavila edinstven rekord, odkar je podjetje obstajalo. Po nalogu AOR je bila v organizacijski sestav podjetja vključena tovarna lesenih cvekov in kolobarjev Simona Smuka v Retnjah kot obrat III. Pri zaključitvi zapuščinske razprave po pokojnem Petru Kozini je okrajno sodišče v Kranju ugotovilo, da znaša vrednost nepremičnin bivše tvrdke Peter Kozina & Co. 8,319.500 din. Ta vsota je bila pre-odkazana kot osnovna sredstva podjetju v uporabo. Število delavcev se je bilo medtem že povečalo na 517, storilnost pa za 8,6%. Nagrajenih je bilo 180 oseb. Poprečna nagrada je znašala 2472 dinarjev. V korist kolektiva so vpeljali lastno čevljarsko popravi j alnico in prispevali k stroškom 136.291 din. Sistemizacija delovnih mest, sestavljanje in razčlemba normativov je dalo mnogo dela. Bistvena sprememba je bila v tem, da je vsa obutev prihajala v zajamčeno preskrbo in na vezani trg ter so jo lahko prodajali na industrijske točke in kupone. Pri odmerjanju kontingentov in določevanju obsega izmenjave proizvodov obutve z ostalimi republikami so nastale velike neprilike. Slovenija je oddajala čez štiri petine svoje dobre proizvodnje drugim republikam, dobivala pa je v zamenjavo čez polovico dodeljenega kontingenta iz obratov drugih republik v čevljih slabše produkcije, z gumijastimi podplati, gumijastimi škornji in galoše. Tak način poslovanja ni bil v skladu z uredbo, ki je določala, da morajo nosilci kontingentov kriti potrebe naj-bližjih proizvodnih rajonov. Tako je dobivalo podjetje premalo ženskih in otroških čevljev, ki jih v nižjih sortimentih ni hotel nihče izdelovati. Glavna značilnost leta 1950 je bil prehod tovarne v upravo samoupravnih organov delavstva. Po razformiranju generalne direkcije tekstilne in čevljarske industrije LRS se je končno izpolnil cilj delavskih teženj, da delavstvo samo upravlja podjetja, v katerih deluje. V Tržiču je bil pri volitvah dne 5. oktobra 1950 izvoljen 45-članski delavski svet, ki se je konstituiral in imel 11. oktobra prvo redno zasedanje. Na njem so izvolili 9-članski upravni odbor. Za predsednika delavskega sveta je bil izvoljen Franc Meglič, za načelnika upravnega odbora pa Alojz Legat. Na novo izvoljenim organom je bila tovarna slovesno izročena na seji upravnega odbora dne 18. oktobra 1950 s simbolično predajo ključev. Prevzem upravljanja je pomenil veliko prelomnico v zgodovini tovarne. V tovarni so ustanovili strokovno komisijo za dvig kvalitete in uvedli sortiranje po štirih kvalitetnih kategorijah z medfazno skupinsko kontrolo izdelkov. Konec leta 1950 je imelo podjetje 62 nameščencev, 398 delavcev, 11 vajencev, 11 pomožnega osebja in 24 neindustrijskega osebja. Prodajno omrežje obsega 86 poslovalnic Prodajno omrežje je v tem letu obsegalo že 86 podružnic, od teh 64 v Sloveniji, 9 na Hrvaškem, 8 v Srbiji, 4 v Bosni in 1 v Makedoniji. Tako obsežno- omrežje je potrebovalo poslovno nadzorstvo in rajonske revizije. Nadzorstvo so organizirali tako, da je bilo za 13 podružnic poverjeno zastopstvu v Beogradu in za 9 podružnic zastopstvu v Zagrebu. V Sloveniji je rajonsko zastopstvo iz Ljubljane nadzorovalo in revidiralo 17 prodajaln, zastopstvo iz Maribora 14, iz Celja 13, iz Tržiča 9 in na Primorskem iz Ajdovščine 11. Trgovski rabat je bil medtem znižan od 10 na 8,5 odstotka. V drugi polovici aprila je bila ukinjena prodaja po višjih enotnih maloprodajnih cenah. Trgovsko omrežje je sedaj lahko nabavljalo obutev po prosto formiranih cenah. Šlo je predvsem za trpežne rudarske in delavske čevlje, gojzarje in smučarske čevlje. Na drugi strani pa je bila sproščena prodaja galanterije iz usnja, platna in odpadnega materiala. Medtem se je bilo povečalo tudi število industrijskih izdelkov, ki so spadali v zagotovljeno preskrbo, z nakupom na točke in denarne bone. Prodajno omrežje je bilo tako prisiljeno, da prevzame v okviru zagotovljene preskrbe tudi prodajo plaščev in zračnic za kolesa. Seveda je vplivalo na promet v prodajnem omrežju to, da je moralo odstopati del kontingentov prioritetnim delavskim preskrbovalnicam in industrijskim magazinom ter jim prepustiti polovico rabata. Pri tem je čisto izpadla dobava usnjene galanterije. Sistem prožnih cen je na podlagi zakona o ponudbi in popraševanju dopuščal zvišanje cen predmetom, po katerih je bilo popraševanje. Podjetje je pri tem ustvarilo 1,3 milijona din razlike. Razdelilnike za posamezne okraje je sestavljala centrala »Textil-obutev« v Ljubljani. Podjetje je sedaj pričelo nabavljati usnje in potrebščine zopet iz drugih republik in sicer od treh tovarn v Zagrebu, od istrske tovarne čevljev v Puli, od Proleterja v Beogradu, dalje pri tovarnah v Varaždinu, v Subotici, Banjaluki, Rumi, Zemunu, Pančevu, Zrenjaninu, Drventi, Visokem, Borovu, na Reki ter treh tovarnah v Beogradu in pri luksuznih delavnicah v Ljubljani, Zagrebu in Apatinu. Lastnikom žigosanih kmečkih bonov je bil konec leta dovoljen 60 % popust na obutev proste prodaje. Omrežje je pritegnilo nase tudi prodajo za vezani trg. Slednjič so prišli na trg tudi modni vzorci v barvnih kombinacijah, v semišu in barvanem boksu. Odpasti pa je morala dobava obutve z zelo iskanimi krep podplati in polivinilom. Od začetka je nastal pojmljiv naval kupcev na prodajalne, ki, so želeli nabaviti gumarice, troterke, salonarje, pumps in visoke otroške čevlje. Pri ogromnih repih pred prodajalnami so podružnice le s težavo obvarovala naprave pred poškodbami in razbitjem ter se ščitile pred krajo izdelkov. Cim so bile uvedene prožne cene, ko so lahko dvigali cene tako rekoč od ure do ure, so prenehali navali kupcev in repi pred prodajalnami. V sektorju zajamčene preskrbe so prodali za 339 milijonov din blaga, na prostem trgu po komercialnih cenah pa za 119 milijonov din. Plan je bil presežen s 13 oziroma 31 odstotki. Razliko med priznanim in odobrenim rabatom je podjetje odvedlo v proračun. Znašala je 12,9 milijona din. Obratni kredit pri Narodni banki se je gibal v letu 1950 med 2 in 47 milijoni din. Podružna prodajalna v Valjevu v Šumadiji Za planirani promet so predvideli 240 uslužbencev, dejansko število pa je zneslo le 232, od tega je bilo 15 vajencev in 203 uslužbenci trgovske stroke, ki so imeli skupno 8,971.335 din osebnih dohodkov. Na posameznega uslužbenca je prišlo poprečno 212.000 din mesečnega realiziranega prometa. Poprečna mesečna plača je znašala 3700 din bruto. Za stimulacijo storilnosti je bilo kolektivu omrežja izplačanih 316.000 din nagrad. Nova ureditev prodaje je omogočila, da je vendarle skoraj 70 odstotkov proizvodnje tovarne prišlo direktno do potrošnika. Tako je omrežje zopet končno lahko začelo opravljati svojo prvotno in glavno nalogo regulatorja proizvodnje, kontrolorja in informatorja tovarne o proizvodnih pomanjkljivostih ter tolmača želja in potreb potrošniških krogov. Likvidacija distribucije — obnova svobodne prodaje Leto 1951 bi se lahko označilo kot leto sprostitve gospodarstva od administrativnega varuštva in birokratskega posredovanja. Spremembe, ki so v tem letu nastale, so bile skoraj revolucionarnega pomena. Od dotakratnih cen po prvem in drugem planu ter po vezani trgovini se je prešlo že sredi februarja na svobodno formiranje prostih ali komercialnih cen. Politika kritja potreb z distribucijo je bila končno likvidirana. Trgovina in industrija sta začeli prehajati na založno gospodarstvo. Z uvedbo nagrajevanja trgovskega osebja po delovnem učinku in po doseženem prometu v okviru določenih marž se je ustvaril nov stimulans. Plače so začeli deliti na 50 odstotkov stalnega dela in drugi nestalni del. Vse skupaj pa je bilo le uvod za prehod na novi finančni sistem s 1. novembrom 1951 ter na prilagoditev cen storitvam in uslugam, prevoznim tarifam in komercialnim cenam industrijskih proizvodov. Sklepanje odvečnih kupoprodajnih pogodb, ki tako niso dale pričakovanega rezultata, je bilo ukinjeno. Blago se je lahko zopet nabavljalo neposredno pri samih proizvajalcih. S tem se je uveljavil sproščen gospodarski sistem, ki se je razvijal po naravnih ekonomskih temeljih zakona o ponudbi in popraševanju. Tovarna je izdelala 445.737 parov čevljev v vrednosti 118 milijonov din. Na delavca v proizvodnji je prišlo po notranjem obračunu 4,4 para čevljev, pri poprečni umi mezdi 16,6 din na uro. Medtem ko so v prejšnjih letih proizvajali le 27 asortimentov, so sedaj prešli na proizvodnjo 57 asortimentov, med njimi mnogo bolj kompliciranih vzorcev kot dotlej. Kolektiv je prejel 13 plač v skupnem znesku 3,6 milijona din. Od proizvodov so 80 odstotkov prodali v lastnem omrežju in le 20 odstotkov oddali drugim koristnikom. Norme so presegali s 14 odstotki. Ekonomije v Naklem in na Po vol j ah je tovarna opustila in jih izročila pristojnim OLO. Kader kvalificiranih delavcev se je zmanjšal za 33 ljudi, ki so odšli v pokoj. Direktorja Antona Peternela, ki je odšel v Žiri, je 11. decembra 1951 zamenjal Ivan Štucin, prejšnji glavni direktor usnjarske industrije, ki je nato vodil tovarno deset let. Prodajno omrežje je po uvedbi industrijskih bonov z 80 odstotki popusta ter kmečkih bonov s 65 odstotki popusta prevzelo v poslovanje nedobavljene kontingente, zaloge prejšnjih industrijskih magazinov, vojnih trgovskih podjetij, OZKZ, KZ, MUP in UDV ter celotno proizvodnjo tovarne Triglav, prej Peko v Tržiču, podjetja »Obutev« v Kranju, tovarne športnih čevljev iz Zirov, industrije obutve v Ljubljani, IOL in tovarne čevljev v Kranju, TČK ter ročne izdelovalnice modne obutve Zvezda v Ljubljani. Bila je to neke vrste splošna likvidacija navedenih poslovalnic in koncentracija proizvodnje specializiranih obratov za obutev. Sprememba je bila v tem, da sedaj ni več kupec letal za blagom, marveč je blago začelo iskati kupca. Tako je seveda končala produkcija enoličnih vzorcev v črnem boksu, ker je kupec zahteval modne barve, nove vzorce in nov način izdelave. Posledica ukinitve razdeljevanja je bila tudi likvidacija odvečnih posrednikov, tako imenovanih grosističnih podjetij z obutvijo. Omrežje je sedaj sodelavalo direktno z glavno upravo za trgovino LRS, s Svetom za blagovni promet in njegovim uradom za cene. Sporazumno so nivelirali maloprodajne cene posebno iskanim predmetom in luksuznim proizvodom, katerim so včasih kar večkrat mesečno povečali cene. Tako se je Vrednost povzpela na 272 milijonov din, medtem ko so ob koncu sezone za demodirano blago in desortirane izdelke dali običajno sezonsko znižanje, ki je doseglo 86 milijonov din. V zadnji dekadi decembra je bil povrh tega še splošno odrejen 10-odstotni popust za industrijsko blago za novoletno jelko. Trgovsko omrežje je odslej lahko pričelo* bolje aranžirati izložbe svojih prodajaln, izdajati reklamne oglase in objave ter barvne plakate. Podjetje je nastavilo centralnega revizorja, inštruktorja in kontrolorja prodajnega omrežja. Plan realizacije, ki je bil določen prvotno na poldrugo milijardo dinarjev, so kasneje povišali še za 300 milijonov. Dejansko pa je bilo doseženih 2,3 milijarde realizacije. Od celotne prodaje je šlo 65 odstotkov na industrijske bone, 5 odstotkov na kmečke in 30 odstotkov za gotovino. Odstotek od prometa je bil znižan na 1,2 odstotka, od katerih je 52 odstotkov pripadlo plačnemu fondu. Z novembrom se je pričelo izplačevanje denarnega nadomestka za živilske in industrijske bone, nato pa je bila povišana marža za nadrobni promet na 2,6 odstotka. Plan blagovnega prometa je bil sicer prekoračen, toda zaradi jalovih mesecev je končno nastalo 166.000 din izgube. Podružnice v Mokronogu, Velikih Laščah, Šentjurju, v Rušah in v Kobaridu, ki so izkazovale malo prometa, so ukinili. V vseh 81 poslovalnicah je delalo 207 oseb, od tega v centrali v Tržiču 15, med njimi 12 vajencev. Poprečna plača je znašala 6.950 din. Otroške doklade so bile nato zvišane od 1750 din na 3000 din. Od tega so 1300 din izplačevali v gotovini. Dne 14. januarja 1951 je bil napravljen popis inventurnih zalog. Na podlagi popisa so vpeljali faktorje od 3—5,5. Najnižji je bil za otroške Ob proslavi 50-letnice obstoja tovarne PEKO 5. julija 1953 je počastil kolektiv predsednik republike maršal Josip Broz-Tito. Na levi Josip Skalar sandale, naj višji pa za škornje. Faktor na usnje so sredi maja 1951 zvišali od 6 na 16. Najnižji je bil za gornje okrajke, najvišji pa za ševro, oblačilno usnje, telečji boks in velur 16 odstotkov. Prožnostni odstotek se je gibal od 10 do 35 odstotkov. Največji je bil za težke podplate, krupone in notranjke. Odločba o maržah v trgovini z dne 16. maja je vsebovala navodila za določene individualne stroške v trgovinah. Z ozirom na komercialne cene je bil bančni kredit tovarni zvišan od 47 na 150 milijonov din, kasneje pa še povečan na 250 milijonov din. Poleg tega je imela tovarna še 120 milijonov lombardnega kredita. Sklad vodstva je izkazoval konec leta 4 milijone dinarjev premoženja, sklad za racionalizacijo 3,8 milijona din. Na osebo je prišlo v prodajnem omrežju 915.000 din prometa. Potrošniški sveti pri podružnicah Pri večjih podružnicah so bili ustanovljeni potrošniški sveti, ki so v neposrednem stiku s poslovodstvom urejali tekoče probleme prodaje in dobav ter določali cene. Pereč problem je postalo vnovčevanje nekurat-nega blaga, ki ga ni bilo moč spraviti po komercialnih cenah v denar. To so bili čevlji s črnimi gumijastimi podplati, galoše in plašči ter zračnice za kolesa. Maršal Tito v razgovoru s člani kolektiva Sele v letu 1952 se je proizvodnja in prodaja sprostila po ponudbi in popraševanju. S 1. januarjem so začele veljati nove ekonomske cene. Obrestna mera za industrijo je bila določena na 5 odstotkov, za trgovino pa na 7 odstotkov. Akumulacija na 1 par čevljev je znašala 333 din, na plače v tovarni 274 odstotkov, v omrežju pa 60 odstotkov. Delovna mesta so bila razdeljena v štiri kategorije in sicer s 6500 din, 7000 din, 8800 din in 12.000 din. Pri kompliciranem knjigovodskem poslovanju tovarna zaradi pomanjkanja poslovnih elementov dolge mesece ni mogla sestaviti kalkulacije novih ekonomskih cen. Dne 30. januarja 1952 je izšla uredba — Uradni list FLRJ, št. 6 — da smejo industrijska podjetja odpirati po vsej državi prodajalne, toda samo za prodajo blaga lastne proizvodnje in potrebščin, ki spadajo k blagu. Tovarna »Triglav« je v interesu slovenske čevljarske industrije pristala na osamosvojitev lastnega prodajnega omrežja. Pozna zima je ob koncu februarja z ogromnimi snežnimi zameti omrtvila ves promet. Tudi tovarna je zaradi zametov osem dni počivala. Po novih cenah je vrednost proizvodnje dosegla 803 milijone din. Zaradi preusmeritve proizvodnje, razširitve asortimenta, zboljšanja kvalitete in kompliciranih vzorcev je proizvodnja tovarne številčno od leta 1949 nazadovala in je leta 1952 padla na 3,5 para storitve na delavca. Produkcija se je gibala v teh letih kakor kažejo naslednje številke: Statistika proizvodnje 1948—1951 Vrsta obutve 1948 1949 1950 1951 Moški ......................... 125.087 119.677 89.761 66.021 Ženski......................... 107.959 117.794 170.252 215.207 Deški, dekliški................. 28.762 49.298 12.533 7 Otroški......................... 79.494 146.146 205.089 74.769 Sandale......................... 11.172 18.265 34.726 72.183 Copate.................... — — — 17.550 Skupaj.......................... 352.474 561.180 512.361 445.737 Delavčev zaslužek pri enem paru čevljev je bil 85 din. Akumulacija je znašala 333 din, medtem ko je režija stala 121 dinarjev. Od 467 zaposlenih je imelo 409 poprečni mesečni zaslužek 7109 din. Zaradi zmanjšanja režijskih stroškov so v maju 1952 ves obrat »-Trio« z vsemi strojnimi napravami in inventarjem ter delavstvom preselili v obratne prostore matične tovarne. Razlika med prejšnjimi in novimi ekonomskimi cenami pri materialu v nedovršeni proizvodnji in pri izdelkih je znašala 150 milijonov din. Z ozirom na zadostno možnost preskrbe z živili v trgovskem omrežju je bila konec februarja 1952 ukinjena menza DUR. 'Vprašanje pitne vode v tovarniškem obratu je bilo uspešno rešeno s tem, da je dobila tovarna priključek na predilniški vodovod. Sredi junija so bila na Dunaju pogajanja za obnovitev najemnega razmerja strojnega parka ÖVSG, ki niso vodila do nobenega rezultata. Nasprotno pa je tvrdka Moenus iz Zahodne Nemčije ponudila v zamenjavo za amerikanske najemne stroje 50 svojih čevljarskih strojev za okrog 150 milijonov din. Pri preskrbi tovarne s pogonsko električno energijo so nastale težave. Izpad toka DES je povzročil čez dva milijona din škode. Tovarna se je zato obrnila na tržiško predilnico, ki je dovolila priključitev na njeno omrežje. Priključna naprava s transformatorjem je stala 3 milijone din. Ker tovarna kot splošno ljudsko premoženje, katerega uprava je poverjena kolektivu, ni mogla ustvarjati zase dobička, se je kot dobiček lahko smatrala odvedena akumulacija v znesku 146,9 milijona din. Od tega je dobila tri odstotke mestna občina, kar je zneslo 4,110.495 din. Do gradnje novih skladišč in upravnega poslopja, ki je bila predlagana, ni prišlo, ker so vsa sredstva porabili za dograditev tovarne čevljev v 2ireh in Planike v Kranju. Sistem trgovskega omrežja je v drugi polovici leta 1952 nadomestil tako imenovani sistem bruto dohodka. V smislu odredb Uradnega lista FLRJ, št. 39, se je prodajno omrežje preosnovalo v »Trgovsko podjetje z obutvijo in usnjeno galanterijo Triglav, prej Peko, Tržič«, ki je bila pod gospodarsko upravo SV LRS. Kot tako je imelo svoj lastni upravni odbor in delavski svet, z direktorjem Andrejem Cvetkom na čelu. Ukinili so podružnice v Hrpeljah in Grosupljem, ki so izkazovale malo prometa. Trgovsko omrežje je bilo 1. julija 1953 z vsemi poslovalnicami in osnovnimi sredstvi priključeno nazaj k matičnemu podjetju in je poslo- valo od tedaj dalje v sklopu tovarne. V času priključitve je štelo 78 poslovalnic in sicer: V Sloveniji 55 filial: 1. Ajdovščina 2. Brežice 3. Celje I 4. Celje II 5. Cerknica 6. Cerkno 7. Črnomelj 8. Dolnja Lendava 9. Dolnji Logatec 10. Domžale 11. Gornja Radgona 12. Hrastnik 13. Idrija 14. Ilirska Bistrica 15. Jesenice 16. Kamnik 17. Kočevje 18. Kranj I 19. Kranj II 20. Krško 21. Litija 22. Ljubljana I 23. Ljubljana II 24. Ljubljana III 25. Ljubljana IV 26. Ljubljana V 27. Ljutomer 28. Maribor I Hrvaška 10 filial: 1. Crikvenica 2. Dubrovnik 3. Karlovac 4. Osijek 5. Pulj 6. Rijeka 7. Split 8. Šibenik 9. Varaždin 10. Zagreb 29. Maribor II 30. Metlika 31. Mozirje ob Paki 32. Murska Sobota 33. Novo mesto 34. Ormož 35. Postojna 36. Ptuj 37. Radovljica 38. Ribnica 39. Rogaška Slatina 40. Sevnica 41. Sežana 42. Slovenska Bistrica 43. Slovenj Gradec 44. Slovenske Konjice 45. Solkan 46. Škofja Loka 47. Šoštanj 48. Tolmin 49. Trbovlje 50. Trebnje 51. Tržič 52. Vrhnika 53. Zagorje 54. Žalec 55. Laško Srbija 8 filial: 1. Beograd I 2. Kragujevac 3. Niš 4. Novi Sad 5. Sombor 6. Sremska Mitrovica 7. Subotica 8. Zrenjanin Bosna in Hercegovina 4 filiale: Makedonija 1 filiala: 1. Banjaluka 1. Skopje 2. Mostar 3. Tuzla 4. Sarajevo V letu 1953 so odprli še poslovalnice v Kopru, v Beogradu II, v Bujah, v Kraljevem in komisijsko prodajo v Bački Topoli. Poostrena konkurenca — borba za kvaliteto Leta 1953 se je pojavljala na trgu zopet močna konkurenca kombinata Borovo, ki je bil medtem na novo odprl 329 podružnic. Poleg Bate so konkurirali Proleter iz Beograda z 28, Astra iz Zagreba z 32, in Pančevo s 14 podružnicami. Ogromna zaloga nekurantnega blaga je pritiskala na trg. Iz fabrikacije kombinata Kozare in Petoletke ter likvidiranih prejšnjih grosističnih podjetij in magazinov je ostalo neprodanih okrog 3 milijone parov. Vse to blago so prodajali občutno pod nabavno ceno na račun državnega regresa. Predviden blagovni promet poldruge milijarde dinarjev je tovarna presegla s 17 odstotki. Ponudba je presegala popraševanje, kupci so postajali izbirčnejši in trgovina je morala imeti v skladišču znatno večji asortima v novih in barvnih niansah ter vseh mogočih izdelavah od navadnih leseno-zbitih do pretežno ročno izdelanih California in Olympia izdelav. Velike količine nekurantnega blaga iz prejšnjih let so prodajali po bagatelnih cenah, kar je prisililo tudi vso Pekovo trgovsko omrežje k znižanju cen. Znižanje je doseglo skoraj 56 milijonov dinarjev. Poleg običajnih sezonskih ostankov so bili tudi desortirani pari krajnih številk in demo-dirana obutev, ki se je težko prodajala. Po posameznih republikah je dosegla prodaja naslednji obseg: Za din 57 poslovalnic v LRS je prodalo........................ 990,953.966 2 poslovalnici v STO sta prodali....................... 20,328.182 9 poslovalnic v LR Hrvatski je prodalo .... 290,845.311 10 poslovalnic v LR Srbiji je prodalo.................. 228,646.237 4 poslovalnice v LR BiH so prodale..................... 77,250.771 1 poslovalnica v LR Makedoniji je prodala . . . 19,157.025 1 poslovalnica (komis.) v Bački Topoli je prodala 1,199.750 84 poslovalnic je prodalo skupaj..................... 1.627,481.242 Prodajalne so sproti čistile svoje zaloge in zniževale maloprodajne cene na račun razlike med nabavno in prodajno ceno. Da bi poživile promet, so vpeljale prodajo pribora ,krem, belil, masti, vezalk, napenjačev itd., in povečale reklamo. Vpeljali so moderno razsvetljavo, sodobnejšo opremo, neonsko reklamo in enotne halje za osebje. Proslava 60-letnice obstoja tovarne. Kulturna prireditev proslave (1.1963). Recitirajo Minka Jerman, Jože Močnik, Greta Šarabon, in Marjan Gašperlin V septembru so izdelali v sodelovanju z zvezo sindikatov trgovskih delavcev tarifni pravilnik in uvedli tri kategorije podružnic po višini mesečnega prometa na osebo. Uslužbenci so bili razdeljeni na sedem skupin. Za prvo in drugo skupino se je zahtevala višja strokovna kvalifikacija, za tretjo in četrto srednja, za peto in šesto pa nižja strokovna izobrazba, medtem ko so bili v sedmo skupino uvrščeni pomožni uslužbenci. Plače so izplačevali 15. v mesecu za mesec v naprej. Tarifni pravilnik je bil sestavljen na podlagi uredbe — Uradni list FLRJ, št. 39, 11, 17, 19 in 10/52. Asortiman so razširili od 50 na 250 vrst obutve, da bi mogli zadovoljiti izbirčnost kupcev. Poprečne zaloge so zato znašale 353 milijonov dinarjev. Vse leto 1953 je potekalo v znaku zaostritve boja za kvaliteto in zastoja v trgovini z obutvijo. Medtem ko so v prejšnjih letih dotekala sproti naročila visoko prek zmogljivosti tovarne, so morali v oktobru zaradi pomanjkanja naročil proizvodnjo zelo omejiti. Da bi rešili problem, so razširili asortiman. S tem pa so porastli proizvodni stroški in padla proizvodnja po količini. Pri poprečni zaposlitvi 414 produktivnih delavcev je bilo na proizvodni plan 408.000 parov doseženih samo 335.374 parov tako, da je produktivnost padla na 3,1 para na osebo. Zaloga je porastla na 14.000 parov, ker je bilo treba že na začetku zime izdelovati pomladansko blago. Prodali so za 607 milijonov blaga, od tega 95 odstotkov v lastnem omrežju. Po vrstah izdelkov je proizvodnja dosegla: Vrsta obutve 1952 1953 1954 Moških.................................. 60.541 48.227 76.543 Ženskih................................. 97.818 79.969 148.333 Deških.................................. 6.660 18.795 20.323 Otroških............................... 58.422 63.973 87.173 Sandal............................... 110.471 93.661 — Copat .................................. 72.757 29.247 32.750 Raznih vzorcev............................ — — 443 Skupaj.................................. 406.669 334.872 365.565 Procentualno je bilo 28,6 odstotka spončanih čevljev, 22,65 odstotka fleksibel, 11,87 odstotka California, 9,73 odstotka Ago izdelave, medtem ko je bilo Goodyear le 4,37 odstotkov, copat pa 9 odstotkov. Netekočim in kaznim izdelkom so znižali cene, kar je imelo skupni učinek 9,2 milijona dinarjev. Preskrba s surovinami se je izboljšala šele v drugi polovici leta, ko so usnjame začele bolj paziti na kvaliteto in barvo svojih izdelkov. Situacija pa se je zopet poslabšala, ko so proti koncu leta usnjarne začele forsirati izvoz ter je pričelo primanjkovati usnja za domače tovarne. Kupci so zahtevali kvalitetne izdelke v raznih modnih barvah, medtem ko je tovarni pogosto primanjkovalo dobrega rjavega in črnega gornjega usnja. Z uporabo cenejšega materiala in prihrankov pri izrezu in izseku so prištedili 43 milijonov din. Znižanje najemnine za amerikanske ÖVSG stroje Tovarno je bremenila najemnina za licencirane stroje v znesku 5 milijonov dinarjev. Najemno razmerje z ÖVSG je bilo obnovljeno 24. oktobra 1953. Tovarna je imela od ÖVSG v najemu 84 strojev ter je najemnina zanje narastla do konca junija 1953 na 80.000 dolarjev. Upravi je uspelo, da je dosegla z ÖVSG poravnavo ter je bil račun dolžne najemnine znižan na 47.500 dolarjev s tem, da lastnik prekliče odškodninsko zahtevo pri jugoslovansko-ameriški komisiji za 180.000 dolarjev in prevzame obnovo celotnega najemnega strojnega parka. Poprečni zaslužek delavcev v produkciji je po pravilniku znašal 35,52 din na uro. Da bi dobilo realno sliko dejanske vrednosti osnovnih sredstev, je dalo podjetje oceniti stavbe, stroje in inventar. Po izvršeni cenitvi je bila ugotovljena vrednost naprav podjetja s 107,7 milij. dinarjev, mreže 7,9 milij. dinarjev in stanovanjske hiše 16,2 milij. dinarjev, skupaj torej 131,8 milij. dinarjev brez zemljišč. Nabavna vrednost je znašala 304,7 milij. dinarjev. Stroji in motorji ter strojne naprave so bile ocenjene na 100 milij. dinarjev. Strojev je imela tovarna 511 in če se računa poprečno nabavno vrednost z 1 milij. dinarjev, je to 511 milij. dinarjev. Za popravila so porabili 3 milij. dinarjev, za nove investicije pa 2,9 milij. dinarjev. Nujno potrebna je bila preureditev šivalnice, ki je predstavljala tesno grlo proizvodnje. Stroje, ki so bili še vedno vezani na pogon s transmisijami, je bilo treba nujno preurediti na samostojen pogon z motorji, kakor zahteva potek proizvodnje. To pa je bil le del pogojev za zboljšanje kvalitete in dvig proizvodnje. Glavno skrb je bilo treba usmeriti v vzgojo upravnega in tehničnega kadra ter dviga kvalifikacije kolektiva. Obratna režija je zaradi podražitve nadomestnih delov in uslug prodajne režije, zvišanja obresti, stroškov reklame, taks in zavarovalnin občutno porastla. Po odbitku materialnih stroškov je kot neto dohodek ostalo 53,6 milij. dinarjev. V primerjavi s predhodnimi leti je bil delovni uspeh naslednji: Označba promet nabavne cene proiz. izd. bruto dohodek . . . . marža na nabavno ceno materialni stroški z am. . neto dohodek . . . . izplačane plače . . . . 1951 v 000 din 1952 v 000 din 1953 v 000 din 2,378.754 1,757.915 1,620.425 2,239.885 1,659.890 1,518.176 138.869 98.025 102.249 1.63 5.9 6.75 12.201 34.437 48.583 26.668 63.588 53.666 15.414 21.987 19.231 Pripojitev nacionalizirane tovarne cvekov v Retnjah Ob nacionalizaciji tovarne Simona Smuka v Retnjah, v dolini Bistrice med Križami in Kovorjem, je bilo podjetje, kot omenjeno, priključeno Pekovi tovarni kot obrat III. Smukova tovarna je bila po ukinitvi Seuni-gove tovarne »Seta« v Tacnu, edini proizvajalec lesenih cvekov za čevljarne v državi. Obrat je zaposloval 15 delovnih moči, oskrboval vse čevljarske industrije in tudi izvažal. Za izdelavo cvekov je uporabljal izključno brezov les, ki ga je dobival z Gorenjskega, deloma s Kočevskega, pa tudi s Štajerskega. Poleg izdelanih cvekov je dobavljal čevljarski industriji tudi brezove kolobarje, iz katerih so stroji za izdelavo zbite obutve sami delali lesene cveke in jih obenem tudi že zabijali. Tovarna cvekov v Retnjah je bila leta 1952 razširjena in je v letu 1953 napravila prvo poskusno odpremo blaga v Turčijo. Poskus je uspel in tovarna je takoj prejela nova naročila tudi iz Grčije, kamor SO' 30. decembra odpremili pošiljko. S tem je bil led prebit in polna zaposlitev zagotovljena. Medtem ko so v drugem polletju še morali poslati drugo izmeno na brezplačni dopust, so proti koncu leta že imeli toliko naročil, da so delali celo ob nedeljah in praznikih. Količina proizvodnje se je povečala od 96 na 106 ton. Obrat III v Retnjah po dozidavi Pri razširitvi Smukovega podjetja so leta 1952 zgradili za tovarno vodno električno centralo, ki je oskrbovala obrat s pogonsko energijo. Dotlej so imeli le majhno napravo za električno razsvetljavo, medtem ko so pogonski tok dobivali od deželnih elektrarn. V Pekovi tovarni pa je ostalo vprašanje lastne proizvodnje pogonske energije še nadalje odprto. V kritičnih dneh, ko je Bistriška elektrarna odpovedala, se je Peko obračal na lesno industrijski obrat, da mu pomaga s pogonsko silo iz svoje kalorične centrale. Nacionalizacija čevljarskih obratov v Tržiču Za tržiško čevljarstvo, ki je zrastlo iz hišne obrti, je značilno, da trži-ške tovarne obutve čevljarskim obrtnikom niso vzele dela. Res je, da so tovarniški obrati pritegnili v svoje delavnice precejšnje število čevljarskih mojstrov in pomočnikov, vendar je bil ostali del gospodarstva tako močan in podjeten, da si je nabavil stroje in začel v svojih povečanih delavnicah mehanizirati proizvodnjo obutve. Tako je bilo v Tržiču kakih 10 strojnih delavnic, ki so bile bolj industrijskega kot obrtnega značaja in ki so vse dobro uspevale, se razvijale in obstale tudi v dobi okupacije do osvoboditve. Po vojni se je pojavila zahteva, da se ta podjetja nacionalizirajo in združijo v enotno podjetje v socialističnem sektorju. Tako so bili v povojnih letih nacionalizirani obrati Anton Ješe, Ignac Ješe, Janko Grasmayer, Ivan Hrovat, Karl Dobrin, Anton Murnik ter Franc in Jože Srečnik. V Križah sta bila nacionalizirana obrata Jožeta Gradišarja in Janeza Perka. Nacionalizirana podjetja so bila združena v enotno firmo »Obutev«, ki je imela sedež v Kranju .poslovalnice pa po vsej Sloveniji in tudi v Tržiču. Strojni park nacionaliziranih podjetij je po pretežni večini prevzela tržiška poslovalnica »Obutev«, del strojev so poslali v tovarno športnih čevljev v Žiri, nekaj pa v zbirno bazo v Ljubljano, na Ig in v Kranj. Podjetje »Obutev« je imelo v sklopu tržiške poslovalnice v Tržiču 7 obratov in po enega v Križah, Dupljah in na Visočem. Razen tega je pritegnilo tudi del zasebnih čevljarjev, katerim je dobavljalo material in od njih prevzemalo izgotovljeno obutev. V tržiških obratih »Obutve« je bilo zaposlenih 180 ljudi, od teh 168 delavcev in 12 nameščencev. Skoraj 6.0 ®/o jih je stanovalo v Tržiču. Na domovih je delalo za »Obutev« 24 obrtnikov. Obrat v Križah je zaposloval 36 delavcev, obrat v Dupljah pa 33, na Visokem 26 delavnih moči. Razen tega so delali za »Obutev« v Križah 4, v Dupljah 5, na Visokem pa 3 čevljarji na domu. Med 180 tržiškimi zaposlenci je bila čez polovica moških. Vsa pomožna dela pa je opravila ženska delovna moč. Podjetje »Obutev« je izdelovalo vse vrste moških, ženskih in otroških čevljev. Delali so pol na roko, pol pa strojno. Material so dobivali iz centrale v Kranju, kamor so oddajali tudi izdelano obutev. Tovarniška menza je med kosilom polno zasedena Na pobudo MLO v Tržiču je bila po vojni v marcu 1947 ustanovljena tudi mestna čevljarna »Ljubelj«. Mestna čevljarna je prevzela del strojev od razformiranih poslovalnic »Obutve«, deloma pa jih je dobila iz drugih krajev Slovenije. Izdelovala je predvsem otroške čevlje številke 20 do 38, ki jih je prodajala po vsej državi. Po naročilu je izdelovala tudi moške in ženske čevlje. V letu 1951 je zaposlovala 38 delovnih moči, po pretežni večini izučene čevljarje. V drugi polovici 1951 je svoj obrat razširila ter odprla tudi poprav-ljalnice in je imela tako konec leta 1952 že 54 delavcev. Otvoritev poprav-ljalnice je bila nujna in zelo pereča, ker so imeli vsi čevljarji polne roke dela z izdelavo nove obutve. Po priključitvi »Tria« Pekovi tovarni je delala od 1953 naprej mestna čevljarna Ljubelj v prejšnjih prostorih tovarne Trio. Dne 19. junija 1954 je bila tudi mestna čevljarna »Ljubelj« priključena tovarni Peko. Osnovna sredstva priključenega podjetja Ljubelj so znašala 1,113.616 din, obratna sredstva pa 1,112.363 din. Končno je bil z odločbo MLO Tržič z dne 24. maja 1954 matični tovarni dne 2. junija 1954 vrnjen zopet stari prvotni naziv Peko. Čevljarna Ljubelj je delala do konca leta 1954 z lastnim direktnim kreditom in lastnim knjigovodstvom, nato pa je bila tudi finančno združena z matičnim obratom. V odnosu trgovskega omrežja do matičnega podjetja je nastala konec februarja 1953 važna sprememba. Industrijsko prodajno omrežje je bilo od 1. julija 1952 samostojno trgovsko podjetje. S 1. marcem 1953 pa je bilo s svojimi poslovalnicami in osnovnimi sredstvi priključeno nazaj k matičnemu podjetju ter je odtlej poslovalo v sklopu tržiške tovarne. Glavni dobavitelj asortimentov vseh vrst obutve za omrežje je ostala trži-ška tovarna. Le težko štrapacno obutev, delavske in smučarske čevlje so dokupovali od ostale slovenske industrije, cenejše artikle pa tudi od komunalnih in obrtniških delavnic. Iz sredstev sklada za samostojno razpolaganje so nameravali zgraditi novo skladišče in upravno poslopje. Zaradi dolgotrajnih in preobsežnih priprav pa so se odločili, da porabijo sredstva za dva stanovanjska trojčka v Pristavi, medtem ko so poslopje pri kolodvoru porabili začasno za upravne namene. Odnos Peka do Borova in drugih tovarn Odnos Tržiča do Borova se je po vojni bistveno spremenil. Batova podjetja je med vojno upravljal kot zaupnik vlade Nezavisne hrvaške države dr. Bulat. Proizvodnja je bila poenostavljena. Z osvoboditvijo v oktobru 1944 je upravo Borova prevzela Zvezna glavna direkcija za tekstil in obutev. Podjetje samo pa je bilo nacionalizirano in preosnovano kot državno podjetje v »Kombinat gume in obutve Borovo«. Dne 1. julija 1948 so bile vse podružne prodajalne Borova, ki jih je bilo okrog 600, likvidirane. Ostalo jih je samo 22, med njimi v Sloveniji le v Ljubljani in v Mariboru. Kot državno podjetje je bilo Borovo izenačeno z ostalimi čevljarskimi industrijami in je s tem prenehal predvojni boj, ki ga je povzročala Batova politika in sistem dela. Zveza s centralo v Zlinu, kjer je bilo Batovo podjetje tudi nacionalizirano, je bila ob sporu s kominformo v juniju 1948 prekinjena, kar je zelo otežkočilo nabavo rezervnih strojnih delov. Po novih predpisih iz leta 1952 je Borovo pričelo obnavljati svoje prodajno omrežje in je do leta 1954 odprlo že 470 industrijskih prodajaln v državi, od tega 42 v Sloveniji. Na Gorenjskem so obnovili predvojne prodajalne na Jesenicah, Bledu, v Kranju, Škofji Loki, Domžalah in v Kamniku. Borovo je produciralo v tovarni usnjarskih izdelkov okrog 3 milijone parov obutve, v gumijevi tovarni pa 4 milijone parov in je tako prednjačilo v proizvodnji zopet na prvem mestu. Leta 1953 je v Jugoslaviji delalo že 35 tovarn čevljev in 31 tovarn usnja. Od tega je bilo 9 tovarn čevljev in 8 usnjarn v Slovepiji. Razmerje delovnih kadrov v vodilnih 11 čevljarskih industrijskih obratih je bilo naslednje: Borovo 1363 Peko, Tržič 576 Alpina, Žiri 517 Proleter, Beograd . . . 512 Astra, Zagreb 491 Planika, Kranj 410 Šimecki, Zagreb .... 279 Borac, Travnik .... 240 Kozara, Zemun .... 190 Petar Velebit, Beograd 178 Tovarna čevljev, Maribor 79 Borovo z množično proizvodnjo in trgovsko ekspanzijo na eni strani, ambicionirana žirovska industrija in moderno urejena Planika v Kranju, ki so sledile Peku v malih razdaljah, so postavljali nove probleme, ki jih je morala uprava Peka sproti ustrezno reševati. Nadaljnji razvoj pa je vedno jasneje začrtal smer bodočega delovanja Pekovega delovnega kolektiva. Na sestankih čevljarskih industrij iz vse države je bil sklenjen sistem kooperacije, ki se je pričel tudi v zdravi medsebojni konkurenčni tekmi praktično izvajati. Pri vsem poslabšanju tržnih pogojev v letu 1953 ter povečanju reklamnih izdatkov in povišanju najemnin za trgovske lokale je bila realizirana poprečna razlika med nabavno in prodajno' ceno v višini 6,3'% od prometa, kar je pri delikatnem predmetu kot so čevlji razmeroma nizek odstotek. Sicer pa je večinoma višina razlike od poslovalnice do poslovalnice močno variirala, kakor pač omogočajo prodajni pogoji okolja. Rekrutacija delovnega kadra Dobro polovico delavstva za tovarno je dajalo mesto Tržič. Ostali del pa se rekrutiral iz bližnje in daljnje okolice mesta. Z desnega brega Bistrice so prihajali v tovarno na delo iz Kovora, Leš in od Sv. Neže, z levega brega pa iz Križev, Ziganje vasi, Sebenj, Retenj, Zvirč, Vadiča, Senična, Snakova, Trstenika, Dupelj, Palovč, Vetema in Novak. Poraz- delitev delovstva po stalnem bivališču je bilo leta 1954 naslednje: kraj Moški Ženske Skupaj Oddaljenost km od tovarne 1. Naklo . . .— 9 9 10 2. Strahinje . . . . i 1 2 9 3. Duplje . . . . . 8 15 23 7 4. Križe . . . . . 24 24 48 3 5. Sebenje . . . 21 28 49 4 6. Ziganja vas . . . 9 10 19 5 7. Novake . . . 1 — 1 10 8. Senično . . . 11 2 13 7 9. Veterno ... 5 11 16 5 10. Gozd . . . - . 2 2 7 11. Retnje-Breg . . . 19 20 39 4 12. Pristava . . . 15 25 40 2,5 13. Zadraga .. .. — 3 3 6 14. Kovor .. . ... 29 19 48 3 15. Zvirče .' . . : . 4 5 9 4 16. Brezje . .. . . . 7 7 14 5 17. Lese . . . ... . . 12 1 13 7 18. Vadiče . . . . . 3 4 7 6 19. Visoče . . . . . 2 — 2 5 20. Loka . . '. T . . . . 7 4 11 2 21. Lom . . . . . . 4 4 8 5 22. Jelendol . . . 1 6 7 14 23. Podljubelj . . . 2 7 9 7 24. Palovče . . . 2 1 3 5 , 25. Brezje 2 X . . 1 2 3 5 26. Tržič . . . . . 241 249 490 1 27. Kranj . . ... 1 1 2 18 28. Gorica . . . . .' 1 — 1 13 29. Trstenik ... 1 — 1 17 Skupaj . . . . . 432 460 892 Kolektiv proslavlja 60-letnico dela tovarne Od vsega delavstva jih je 684 prihajalo na delo peš, od tega 478 Trži-čanov. Zunanji so bili najbolj oddaljeni iz Trstenika, Jelendola, Nakla in Novakov. 169 delavcev se je posluževalo pri potu na delo koles in le 39 jih je prihajalo z vlakom. V glavnem so se vlaka posluževali delavci iz Naklega in Dupelj. Tovarna je imela seveda interes, da bi delavstvo prihajalo v delavnice spočito, vendar pri nobeni tržiški industriji razmerje med domačimi in zunanjimi delavci ni bilo tako neugodno kakor pri Peku. V lastnih zgradbah je imela tovarna 36 stanovanj, v katerih je stanovalo 38 strank s 138 člani. Stanovanjsko vprašanje je bilo zaradi tega v vsej povojni dobi zelo pereče. IX. Sodobna problematika podjetja 1954—1964 Celotna prodaja v letu 1954 je dosegla vsoto 889 milijonov dinarjev. Od tega je bilo blaga tuje proizvodnje le za' 15 milijonov dinarjev. Prodaja je bila torej višja kot proizvodnja. Končna zaloga je bila le enaka petdnevni proizvodnji, kar je bilo globoko izpod normativa. Največ reklamacij je bilo zaradi slabe kvalitete laka in semiša. Zato so proizvodnjo laka popolnoma ustavili. Reklamacije je raziskala posebna komisija, ki je obenem ugotavljala vzroke nastanka pomanjkljivosti. Tujim odjemalcem so oddali prodajo izdelkov le za manjše pošiljke, ki niso presegle 2%. Tovarna je imela vse leto velike težave pri nakupu zgornjega usnja. Industrija je namreč zaradi pomanjkanja telečjega pričela uporabljati goveji boks, ki ga usnjame niso mogle dovolj izdelati za domači trg. Večino kvalitetnega usnja so namreč izvozili. Zaradi slabe kvalitete telečjega semiša je bilo tudi mnogo reklamacij. Pri nabavi raznega pomožnega materiala je bila tovarna navezana na uvoz. Zaradi podražitve deviz pa so mogli uvažati le tisto blago, ki ga doma pod nobenim pogojem ni bilo moč nabaviti. S kvaliteto domačega sukanca so imeli težave. Začetkom leta je imela tovarna pri Narodni banki 280 milijonov dinarjev odobrenega, neizkoriščenega kredita. Z uvedbo novega kreditnega sistema ga je Narodna banka polagoma zniževala tako, da so imeli ob koncu leta le še 210 milijonov dinarjev. Novi kreditni sistem je bil za čevljarsko industrijo, ki ima v letu dve dobri in dve izrazito mrtvi sezoni, zelo neugoden. Po slabih mesecih, ko je črpanje najnižje, se je odmerjal kredit za dobo, ko ga je podjetje najbolj rabilo. Tako so imeli ob koncu leta na žiro računu 55 milijonov dobroimetja, medtem ko je bilo konec marca vse izčrpano in poleg tega še za čez 40 milijonov dinarjev zapadlih neporavnanih računov. Plače so bile prenizko kalkulirane in s tarifnim pravilnikom za leto 1954 zvišane le za 9%, medtem ko je znašala razlika med planiranimi in dejanskimi plačami čez 22®/o. V tovarni je bilo zaposlenih v letu 1954 420 proizvodnih delavcev, 57 pomožnih delavcev in nameščencev ter 8 vajencev. Od tega je bilo 213 moških in 252 žensk. Od nameščencev je bilo 24 moških in 22 žensk. Med vajenci pa 4 fanti in 9 deklet. Zaslužki vsega delavstva skupaj so znašali 49,9 milijona dinarjev ali poprečno 8785 din na osebo. Od 1,062.031 proizvodnih ur je odpadlo na delo po normi 422.455, kar je nepolnih 40 ®/o. Sekalnica norme ni dosegla, ker je bil asortiment izdelkov preobsežen, kvaliteta usnja pa razmeroma slaba ter je zahtevala več časa pri delu, in s tem povzročila izpad produkcije. Neupravičenih izostankov je bilo zelo malo. Razmeroma visok pa je bil odstotek bolezenskih izostankov. Izpadov zaradi zastojev v obratu ni bilo mnogo. Čakalne ure so nastajale večinoma zaradi izpada električnega toka. Po priključku na predilniško omrežje tovarna takih izpadov ni več imela. Kader delavstva je bil precej stalen. V letu 1954 je vstopilo na novo 77, odšlo pa skupaj z upokojenci 37 delovnih moči iz podjetja. Med aktualno problematiko je spadala ugotovitev, da potrebuje prodajno omrežje s 85 poslovalnicami okrog 1,6 milijarde dinarjev blaga, medtem ko je znašal plan proizvodnje le 1.026,750.000 din, torej skoraj za 600 milijonov manj. Če omrežje ne bi imelo dovolj blaga na razpolago, pade promet v poslovalnicah in se s tem podraži prodajna režija ter zmanjša konkurenčna sposobnost. Nujno je bilo torej treba odpraviti ozka grla in povečati dnevno proizvodnjo od 1700 na 2500 parov. Nujna je bila predvsem razširitev šivalnice in nabava novih strojev, pa tudi postopna izločitev transmisijskega pogona ter motorizacija delovnih strojev. Ti ukrepi so bili pogoj za skrajšanje proizvodnega procesa in za dvig storilnosti, ki jo je zahtevala sodobna organizacija industrijske proizvodnje. Delavski svet podjetja je imel 63 članov. Od tega je bilo iz obrata I 27, iz obrata II 18, iz obrata III 3 in iz prodajnega omrežja 15 članov. Člani iz prvega in tretjega obrata ter iz omrežja so bili izvoljeni na zasedanju 7. aprila 1954, člani obrata II to je bivšega podjetja Ljubelj pa vključeni v delavski svet podjetja s pripojitvijo, ki je bila izvršena v tem letu. Tudi ob dopoldanski malici je menza dobro obiskana V letu 1954 je proizvodnja dosegla 366.273 parov obutve v vrednosti 812,6 milijona dinarjev. Od celotne proizvodnje odpade 35.462 parov na copate. Cene obutvi se v letu 1955 kljub podražitvi zgornjega in spodnjega usnja niso povečale. Razlika med nabavno in prodajno ceno se je celo znižala od 11,65 na 8,45 '%>. Poprečna zaloga blaga v poslovalnicah industrijskega omrežja je znašala. 398,5 milijona dinarjev. Dosežen je 5,5-kratni obrat blaga. Med zalogami ni bilo nekurantnega blaga, ker je prodajna politika pravočasno znižala cene vsem zastajajočim izdelkom in tako omogočila enakomerno razprodajo obutve. Prodaja je bila otežkočena le zaradi stalnih modnih sprememb, ker še tako kvalitetna obutev zaradi tega kaj hitro izgubi na prodaj nosti in ceni kot modno zastarela. Poslovanje prodajnega omrežja je dokaj oviral sisteni kreditiranja pri Narodni banki, ki ni dopuščal hitrega reagiranja na tržne razmere, kar je pomenilo za prodajo obutve kot sezonskega artikla veliko zapreko. Medtem ko se zaloge po sezonah vedno spreminjajo, je imelo prodajno omrežje skozi vse leto odobrenih le 309,5 milijona dinarjev kredita. To jt povzročalo, da je bila ne le v mrtvi sezoni meseca februarja in marca večina poslovalnic v velikih zastankih s plačili, ampak tudi v počitniških mesecih juliju in avgustu ter deloma tudi v septembru. Struktura proizvodnje V letu 1955 je teklo 11 različnih izdelav. Nekatere od njih sicer le od časa do časa. Celotna proizvodnja se je razdelila po raznih vrstah na naslednji način: Vrsta izdelave skupaj parov 1. Goodyear šivana . . . . . . 58.710 201 2. Goodyear California . . . . . 13.542 46 3. California . . 77.163 263 4. Flexibel . . 164.331 561 5. Spončani . . 119.756 409 6. Spončani in zbiti . . . . . . 49.435 168 7. Zbiti . . 19.085 65 8. Ago . . 34.317 117 9. Mackay . . . 12.401 42 10. Mackay in zbiti . . 10.283 35 11. Copatna izdelava . . . . . . 54.679 187 Povečanje obsega podjetja je zahtevalo reorganizacijo administrativnega poslovanja. V bivšem gospodarskem poslopju je stekel leta 1956 na novo ustanovljeni obrat za Californio obutev s proizvodnjo 330 parov na dan. Bivši samostojni obrat Ljubelj je po priključitvi izdeloval čez 500 parov obutve dnevno. Ce prištejemo k temu še poseben obrat za izdelavo čevljarskih klincev v Retnjah in na obsežno prodajno omrežje nad 80 industrijskih prodajaln, je bilo nujno, da se administrativno poslovanje preuredi. Reorganizacija je dala pozitivne rezultate. S pričetkom šolskega leta 1956 je »Peko« ustanovil skupno s tovarno »Planiko« v Kranju industrijsko šolo za čevljarstvo. V prvi letnik se je vpisalo 25 učencev. V obratu II je bil na novo organiziran specializirani Flex oddelek, ki je pričel delati 7. maja 1956. V njem izdelujejo otroško obutev, katere je na tržišču stalno primanjkavalo. Proizvodni proces se je zavlekel, ker so najprej morali urediti oddelek za prirezovanje in prešiva-nje, ter oddelek za podplatno izdelavo. Proizvodnja se je nato naglo dvigala in je do konca leta že dosegla 300 parov dnevno. V začetku je bila delovna sila v tej veji produkcije neizvežbana ter so jo morali šele pri-učevati strojnemu delu in industrijskemu načinu proizvodnje. Seja delavskega sveta. Govori Srečko Balantič, šef knjigovodstva prodajnega omrežja Proizvodni stroški so se zaradi porasta cen materiala povečali. V letu 1956 se je podražilo spodnje usnje za 15 %, zgornje usnje pa za 200 din pri m2. Usnjena podloga se je podražila za 400 din, barvna podloga pa za 50 din pri m2. Cena gume se je nasprotno znižala za 50 din na kg, pa tudi plutovina je padla za 400 din. Izvozili so 23.242 parov obutve v vrednosti 99,8 milijona dinarjev ter 13 ton cvekov za 2 milijona dinarjev. Izvozni dobiček je znašal pri čevljih 18 milijonov dinarjev. Izvoz cvekov v Turčijo je zaradi neuerejenih trgovinskih odnosov popolnoma zastal. Obrat v Retnjah je moral zato zaradi pomanjkanja naročil v avgustu ukiniti drugo in tretjo izmeno ter je obratoval samo v eni izmeni. Izdelava obutve s krzneno podlogo in iz črnega semiša se je zelo dobro obnesla. V tovarni je delalo po priključitvi Ljubelja 883 delavcev, od tega 694 v proizvodnji, medtem ko je bilo režijskih delavcev in nameščencev 154, vajencev pa 35. Od poprečnega števila 848 delavcev je delalo po normi 57% ter so bile norme poprečno za 10,4 % prekoračene. Po tarifnem pravilniku, ki je veljal od 1. maja 1955, je znašala poprečna plača delavca 9002 dinarjev. Dejanski zaslužek pa je bil brez izrednega dodatka 500 din 9387 dinarjev. V obliki viška so razdelili 10,7 milijona dinarjev ali poprečno 10,8 % na osnovne plače. Ker je tovarna znatno izpopolnila izbiro lastnih izdelkov, se je število kooperantskih dobaviteljev skrčilo na 7 obratov in sicer na industrijo obutve v Novem mestu za težko športno obutev, na tovarno čevljev v Mariboru za galanterijsko obutev, tovarno Zvezdo v Ljubljani za ročno izdelane modne čevlje, podjetje Motor v Škofji Loki za delavsko obutev, katero so kupovali tudi od tovarne Borac v Travniku ter na dva kooperanta za izdelavo otroške obutve Ciciban iz Mirna pri Gorici ter F. Bohinc v Tržiču. V obrtnih delavnicah so nabavljali tudi ročno izdelane copate v Cossy in Baby izdelavi. Med priborom pa je trgovsko omrežje tovarne prodajalo tudi izdelke tovarne nogavic v Polzeli. Znatne težave je imelo podjetje zaradi vse močnejšega prekupčevanja z lokali in preplačevanja najemnin oziroma prodajo lokalov: Posledica te dražitve je bila, da je tovarna izgubila lokal na Jesenicah in da ji je enaka nevarnost pretila tudi v Sarajevu, Skopju, Nišu in Kraljevu. V več krajih so morali odkupiti lokal od privatnega lastnika. Strokovni dvig kadrov V uku je imela tovarna 36 trgovskih vajencev. Za poslovodski kader je priredila konference in seminarje. Neprilike je povzročala različnost prometnega davka, ki ga odrejajo ljudski odbori zelo neenakomerno. Medtem ko je znašal v Murski Soboti 0,25 %, znaša v Zenici 5°/#, kar dokazuje, da se ljudski odbori ne ravnajo po zveznih predpisih. Slednjič je bila neprilika tudi v tem, da je bil zaradi zamotanih predpisov kolektiv trgovskega omrežja kljub večjemu delovnemu učinku in večjemu prometu nasproti letu 1955 na plačah prikrajšan in so mnogi poiskali zaposlitev na bolje plačanih mestih. V letu 1957 je uprava podjetja posvetila delavstvu posebno pozornost, da bi mu na čim pristopnejši način posredovala čim popolnejše poznavanje stroke ter s pravilno dodelitvijo dela vzbudila v delavcu zaupanje v lastno sposobnost ter veselje do dela. Zato so uvedli sodobne metode praktičnega izobraževanja (PIV). Tečajev o sposobnosti poučevanja se je udeležilo 71 vodilnih oseb, počenši od prvih delavcev. Metoda je bila dobro sprejeta in je bilo takoj opaziti znatno zboljšanje medsebojnih odnosov. S tečaji PIV so« pričeli 8. aprila ter je bilo opravljenih 9 osnovnih in 13 utrjevalnih- tečajev. V novembru so nato pričeli še s ciklusom tečajev za avdivizualna sredstva, skupinski pouk in vodenje sestankov, v katerem je bilo 33 oseb. Industrijsko čevljarsko šolo, ki so jo bili ustanovili leta 1956, so- s 1. septembrom 1957 ukinili. Šola je bila namreč ustanovljena pod pogojem, da jo z novim šolskim letom prevzame okrajni ljudski odbor. Ker ni bilo sredstev, so se odločili, da jo ukinejo in namesto nje ustanovijo center za izobrazbo. Učenci I. letnika dobivajo v njem praktično izobrazbo na isti način kot prej v industrijski šoli, teoretični pouk pa dobijo v tržiški šoli za učence v gospodarstvu. Osvojen program je predvideval poučevanje kadrov na dva načina. Tiste kadre, ki naj obvladajo le nekaj delovnih mest, so vzgajali s pomočjo centra; druge, ki naj dobivajo splošno znanje o čevljarski stroki, pa po načinu pouka učencev v gospodarstvu. V prvem primeru je trajalo šolanje tri do šest mesecev, v drugem pa dva do tri leta. Prostore za šolo in center so uredili v zgradbi bivših delavnic Tria. Število delavcev se je v letu 1957 povečalo za 39, odšlo pa je iz podjetja 63 oseb. Od skupnega števila je bilo 47 '°/o moških in 53 % žensk, od tega 35 % mladine v starosti do 25 let. Kvalifikacija delavca je bila trenutno kar zadovoljiva. Od 36 čevljarskih vajencev je 11 uspešno opravilo pomočniški izpit. Na ključnih strojih so bili zaposleni visoko kvalificirani starejši delavci, za katere tovarna ni imela zamene. Da bi usposobili nov visoko kvalificiran in kvalificiran kader delavstva, so ustanovili trenažni center, ki pa žal ni imel potrebne strojne opreme na uporabo. Pri uslužbencih je podjetju primanjkovalo višjih strokovnih oseb, ker je večina zaposlenih imela le nepopolno srednjo- šolo oziroma nižjo gimnazijo. Posebno pažnjo so posvetili vzgoji modelarjev, za katere je bilo določeno, da obiščejo v inozemstvu razne sejme in razstave ter se spoznajo z novimi načini izdelave obutve in pridobijo nove ideje. V prodajni organizaciji pa je bil v glavnem kader z dolgoletnimi izkušnjami, kateremu pa so po tolmačenju uredbe osporavali priznanje visoke kvalifikacije. Poslovna poročila ugotavljajo, da se produktivna storilnost iz leta v leto dviga, čeprav še vedno ni dosegla stopinje industrijsko visoko razvitih držav. Seveda je bila ovira tudi pogosta menjava proizvodnih planov in delo na iztrošenih strojih, ki so vedno zahtevali popravila. V letu 1958 je bilo v podjetju zaposlenih 1186 delovnih moči, od tega 971 v proizvodnji in 215 v prodajni organizaciji. Med letom se je na novo zaposlilo 176 oseb. Izstopila pa je iz podjetja 101 oseba in sicer iz tovarne 74, iz prodajne organizacije pa 27. Poleg oseb v rednem delovnem razmerju je bilo v podjetju 83 vajencev, od tega 39 v proizvodnji in 44 v prodaji. V kvalifikacijskem oziru je v proizvodnji primanjkovalo visoko kvalificiranih delavcev ter višjih strokovnih uslužbencev. V prodajni organi- zaciji je sestav delovne sile po in sistemizaciji delovnih mest. vodnji je bil poprečno naslednji Kvalifikacije Delavci: visoko kvalificirani kvalificirani . . . polkvalificirani . . nekvalificirani . . kvalifikacijah Kvalifikacijski Po sistemizaciji ... 101 ... 416 . . , 266 ... 136 povsem ustrezal potrebam sestav delavstva v proiz- Dejansko '22 436 259 202 Delavci — skupaj ... 919 919 Uslužbenci: višji strokovni . . ... 25 3 srednje strokovni . ... 67 18 nižji strokovni . . ... 24 92 pomožni .... ... 17 20 Uslužbenci — skupaj ... 133 133 Vsega skupaj . . . . . . 1052 1052 Upoštevajoč zmogljivost strojev in doseženo proizvodnjo se lahko reče, da je podjetje po izvršeni reorganiazciji imelo še velike rezerve. Tako so bili na Goodyear oddelku stroji izkoriščeni le z 72 V», pri California izdelavi s 60 in pri lepljeni pa samo s 54'%. V sistem nagrajevanja po delovnem učinku je bilo vključenih 74 % delovnih mest. Delavci so sicer prekoračevali norme za poprečno 18°/o, vendar se je to negativno odražalo na kvaliteti izdelkov. Poprečni mesečni zaslužek v proizvodnji je znašal po tarifnem pravilniku 19.040 din na osebo, medtem ko so premije in dohodki nad postavkami tarifnega pravilnika znašali poprečno 3570 din mesečno. Tako so osebni bruto dohodki v letu 1958 znašali 22.610 din oziroma neto 13.955 din. Ti dohodki so bili nasproti poprečnim iz leta 1957 za 3'% nižji. Vse to je imelo na delavstvo zelo slab vpliv. V prodajni organizaciji so znašali osebni dohodki mesečno bruto 26.000 din, medtem ko so leta 1957 dosegli 29.000 din ali v neto zneskih 16.000 oziroma 17.400 din. Vzgoja novih kadrov Za vzgojo kadrov je podjetje priredilo 18 tečajev, na katerih so posredovali 135 vodilnim osebam metodo skupinskega proučevanja delovnih metod in sestavljanja učnih načrtov. Za tehnični kader so priredili po- seben tečaj z uporabo logaritmičnega računala. Tečaj je posečalo 54 oseb. Kvalificirane čevljarje in prešivalke je dobivalo podjetje iz vajenske šole, ki je dajala vajencem splošno in strokovno teoretično izobrazbo, medtem ko so praktično delo opravljali v tovarniški industrijski delavnici, kjer so se naučili poleg ročnega tudi industrijskega načina proizvodnje. Sindikalna organizacija je to leto opustila počitniški dom v Crikvenici zaradi prevelikih stroškov. Gostinski in kuhinjski inventar so porabili za opremo tovarniške menze, drugo so prodali. V letu 1959 center za izobrazbo ni mogel priučiti vseh 60 na novo sprejetih delavcev. Priučil jih je komaj 32, drugi pa so morali direktno v proizvodnjo na izpraznjena delovna mesta. Po sklepu delavskega sveta z dne 29. septembra 1959 je podjetje nastopilo kot soustanovitelj srednje tehnične čevljarske šole v Kranju. V prvi letnik je bilo vpisanih 26 slušateljev, od teh je bilo 11 iz Pekove tovarne. Absolventi te šole bodo čevljarski tehniki, ki jih naša industrija dotlej še ni poznala. Ustanovitev je zahtevala znatne investicije, ki pa so bile skrajno nujne, da se vsaj delno popolni vrzel v vrstah strokovnega kadra. Vajencev v vajenski šoli čevljarske stroke je bilo le 18. Od tega v prvem letniku 7, v drugem 9, v tretjem pa 2. Od skupnega števila je bilo 12 vajenk. Zanimanje za čevljarsko stroko je popolnoma popustilo. Tudi razpisanih štipendij podjetje ni moglo podeliti, ker ni bilo dovolj reflek-tantov. Poleg štipendistov na domačih šolah sta bila dva na izpopolnjevanju in šolanju v inozemstvu in sicer prvi na dvoletni nemški strokovni šoli za čevljarstvo v Pirmasensu, drugi pa na stroške tehnične pomoči ICA na študijskem potovanju in ogledu največjih čevljarskih tovarn v Evropi. Dokaz kritičnih pojavov v čevljarski industriji je dejstvo, da je med letom izstopilo iz delovnega razmrja 98 delavcev, na novo pa se jih je zaposlilo le 60, medtem ko je pritok in odhod delovnih sil v prodajni organizaciji ostal uravnovešen. Srednja tehnična čevljarska šola v Kranju ni uresničila pričakovanj1 Ustanoviteljev. 2e v prvem letu so odpadli 4 slušatelji iz tržiške tovarne, tako da jih je ostalo samo 7. V novi letnik pa so vpisali 4 slušatelje. Sola je bila popoldanska. Teoretični pouk so dobivali slušatelji v Kranju, praktično pa so izobraževali frekventante v tržiški tovarni. Absolventi bodo lahko napredovali za obratovodje in v višji tehnični kader. Tudi pri šoli za učence v gospodarstvu je število vajencev čevljarske stroke ostalo na ravni prejšnjega leta. Zaradi malega dotoka učencev je svet za šolstvo sklenil, da opusti teoretično poučevanje v Tržiču in ga prenese v čevljarsko šolo v Žiri. Tovarna je bila torej prisiljena iskati druge načine izobraževanja naraščajnikov. S pomočjo zavoda za izobraževanje odraslih v Kranju sta bila prirejena 2 tečaja za mojstre, ki se jih je udeležilo vseh 20 čevljarskih mojstrov iz Tržiča. Ker potrebuje Tržič veliko število uslužbencev z vsaj osnovno ekonomsko izobrazbo, je bila ustanovljena na pobudo delavske univerze v Tržiču večerna ekonomska srednja šola, v katero se je vpisalo 10 uslužbencev »Peka«. Število zaposlenih je doseglo v 1960. letu 1008 oseb. Med letom jih je izstopilo 79, vstopilo pa 111. Zanimivo je, da je na lastno željo izstopilo 44 delovnih moči. Podjetje je zato za razna zunanja in pomožna dela uvedlo honorarno zaposlitev bivših delavcev, upokojencev, ki delajo poprečno po 6 ur. Izstopivši delavci so navajali kot vzrok službene odpovedi prenizek zaslužek. Le nekaj jih je zapustilo delo zaradi preselitve družine ali zaradi nesoglasja v delovni okolici. Za vzgojo kadrov je čevljarski industriji, kot opisano, zelo primanjkovalo tehnično izšolanih strokovnjakov in primernih strokovnih šol. Peko je z namenom, da bi izobrazil čim širše število kadrov, organiziral, kot smo že navedli, Center za izobrazbo odraslih, tečaje in seminarje ter dopisne in večerne šole. Poleg tega je štipendiral več dijakov na rednih šolah. Učencev v gospodarstvu je imel 1961. leta 8, od tega pa 2 v drugem in tretjem letniku. Šola za učence v gospodarstvu je bila v aprilu 1961 ukinjena. Učenci prvega letnika so morali obiskovati vajensko šolo v obrtno izobraževalnem centru v Žireh. Praktični pouk pa so dobili v tovarniškem centru za izobraževanje. Od planiranih 15 učencev so jih dobili samo polovico. To je bilo dokaz, da bo dotok strokovnega kadra po tej poti vedno manjši. Zato so sestavili načrt za izobraževanje strokovnega kadra po tako imenovanem štiristopenjskem sistemu, po katerem bi izobraževali kvalificirane delavce v drugi skupini v posebnem skupnem čevljarskem centru. Srednja čevljarska šola v Kranju je poslovala leta 1961 že tretje leto in je dala prve absolvente. Od 11 vpisanih jih je diplomiralo 7. Šola je končno vendarle opravičila svoj obstoj in investicije, ki so bile napravljene za njeno ustanovitev, so bile rentabilne. Učni program na tej šoli se je od leta do leta izpopolnjeval tako, da so bili njeni absolventi dejansko usposobljeni za opravljanje raznih funkcij tehničnega in proizvodnega področja. ž V dogovoru z delavsko univerzo je bila v Tržiču ustanovljena tudi večerna administrativna šola, ki so jo obiskovale 4 delavke iz tovarne. Podjetje je štipendiralo 10 delavcev na večerni politični šoli in 5 mladincev na mladinski večerni politični šoli. Da bi omogočili članom kolektiva primerno prehrano, so z novembrom 1960 ustanovili tovarniško menzo, ki je nudila v letu 1961 toplo hrano poprečno 350 abonentom. Na kosilu je bilo poprečno 110 stalnih abonentov. V poslovnem poročilu čitamo med drugim, da ima podjetje vedno večje težave pri zaposlovanju novih delavcev, ker je čevljarska panoga naj nižje akumulativna in so osebni dohodki izpod poprečja, ki ga dosegajo druge industrije. Da bi dvignili rentabilnost, so se orientirali na izpopolnitev produkcijske organizacije in na dokončno odpravo ostankov obrtno-serijskega načina dela. Dotlej je teklo letno v proizvodnji Peka nad 300 artiklov v raznih barvah. Za leto 1963 pa so število vzorcev znižali za 30 odstotkov. Manjša naročila odstopajo kooperantom, ki imajo primerni potek dela. Novo delovno silo so izobraževali v podjetju samem. Ravno tako tudi delavce, ki so bili zaradi potreb prestavljeni na zahtevnejša delovna mesta. Za na novo došle delavce so priredili uvajalne seminarje, kjer so jih seznanili z organizacijo podjetja, delovnimi programi in notranjimi predpisi ter z drugimi potrebnimi podatki. V prirezovalnici so uvedli posebno metodo poučevanja pri rezanju gornjega usnja. Valovanje delovne sile je bilo v letu 1963 izredno močno. Vstopilo je 145 delavcev, odšlo pa jih je iz podjetja 135. Vajencev je imelo podjetje pet Stalno zaposlenih je bilo 1032, honorarnih pa 11. Kako pereč je problem dviga strokovne usposobljenosti kadrov, pove najzgovorneje naslednja statistika kvalifikacijske strukture zaposlenih v avgustu 1964, ki izkazuje: Skupaj zaposlenih Moških ... 396 Žensk 630 Skupa] 1026 Delavcev ... 336 539 875 visoko kvalificiranih . . . . ... 18 — 18 kvalificiranih ... 182 102 284 pol kvalificiranih ... 21 60 81 nekvalificiranih ... 115 377 492 Uslužbencev ... 60 91 151 z visoko strokovno izobrazbo . ... 2 — 2 z višjo strokovno izobrazbo . . ... 3 1 4 s srednjo strokovno izobrazbo . ... 26 7 33 z nižjo strokovno izobrazbo ... 29 83 112 Nujnost zajetja poprej agrarnih delov tržiške okolice za delo v tovarni je povzročila, da je skoraj tretjina moških in 60% ženske delovne sile nekvalificirana, ki jo je bilo treba šele na samem delovnem mestu priučiti strojnega dela. To v čevljarski stroki z ozirom na modne zahteve ne more biti popolnoma avtomatizirano, kot je to primer v živilski stroki. Preskrba s surovinami Z zgornjim usnjem se je tovarna preskrbovala v pretežnem delu pri usnjarnah v Sloveniji, 40% v Hrvaški in le 10% v Srbiji. Od nabavljenih 328 ton spodnjega usnja pripada na dobavitelje v Sloveniji 82, na Hrvaškem pa IS10/». Tudi tekstilni material in gume je podjetje kupovalo z malimi izjemami skoraj izključno od tovarn v Sloveniji. Pri nabavi pomožnega materiala, lepil, teksov, zadrg, umetnih trakov za obrobe in str-galnega materiala, pa je bila prej ko slej navezana na, uvoz, kjer so zopet zamotani predpisi za nabavo zahodnih deviz povzročali nemale neprilike. Domači pomožni material je bil slabe kvalitete, pri tem pa še dobavni roki zelo negotovi. Tov. J. Skalar prevzema kolekcijo Prodajni trg je bil zaradi ojačene kupne moči zelo dostopen za lažjo in prožno obutev v lepljeni, flexibel, šivani in vulkanizirani izdelavi. • Pek(v< je začel izdelovati te. vrste asortiment šele na dorria izdelanem stroju in z domačo gumo. Poslovno leto 1957 je bilo rekordno tudi za izvoz obutve. Izvozili so 65.166 parov v vrednosti 303,7 milijona dinarjev. Od tega je 62.500 šlo v Sovjetsko zvezo in na Poljsko. V Anglijo so izvozili le manjše število šivanih pletenih sandal iz govejega boksa brez podloge, na Malto pa 100 parov polčevljev za mornarico. Prodajna organizacija doma zato ni bila redno in pravočasno oskrbovana. Od skupnega prometa so dosegli 50 % v 52 poslovalnicah an področju Slovenije, 23'% v Hrvaški, 19 % v Srbiji , 6% v Bosni in Hercegovini in le 2 °/o v Makedoniji. V tehničnem oziru so nadalje elektrificirali strojni pogon tako, da je transmisijski pogon tekel le še v sekalnici in v šivalnici. Pa tudi tam so računali, da bodo do konca leta 1958 preuredili pogon na motorje. Poslovno poročilo podjetja toži nad kritičnimi razmerami v preskrbi čevljarske industrije z usnjem in pomožnim materialom. Usnjarska indu- stri j a je imela odvečne zaloge, vendar nekvalitetnega in nekurantnega blaga. Zaostajalo je podplatno usnje, ker se je širila poraba gumijevih izdelkov. Večina teh vrst odvečnega usnja je bila za specialno proizvodnjo Pekovih obratov i po debelini kakor tudi po zunanjem videzu neporabna. Vse to je ogrožalo reden potek proizvodnje, povzročalo zastoje in skrbi zaradi reklamacij kupcev, ki so odklanjali defektno^ obutev. Tovarna je potrebovala za svojo proizvodnjo do 70 %> telečjega boksa in le 30®/o usnja iz goveje kože in od drobnice. Zaradi omejevanja klanja telet je padla proizvodnja kvalitetnega telečjega usnja tako nizko, da je bilo nemogoče zadostiti potrebam. Slaba kvaliteta surove kože je silila usnjarje k vse večji proizvodnji usnja z brušenim licem, ki pa pri nezadostni tehnološki izdelavi ni mogla nadomestiti klasičnega boksa. Zaradi slabe surovine so pri vsem usnju prevladovali nižji so-rtimenti, kar je seveda kvarno vplivalo na kvaliteto proizvodov čevljarske industrije. Pa tudi pri gumijevih izdelkih položaj ni bil rožnat. Primanjkovalo je surovin za izdelavo gumijevih podplatov ter je bila končno tovarna navezana kot pri pomožnem materialu v glavnem na uvoz. Domači trg je bil za najmanj 30 ‘°/o bolje založen z obutvijo kot leta 1957. Pritisk blaga na cene se je čedalje močneje občutil, in tudi konkurenca je postajala vse močnejša. V izvozu je bila konkurenca Italije izredno močna in cene na zahodnih tržiščih, ki jih je lahko doseglo jugoslovansko blago, pa malo spodbudne. Zaradi tega se je izvoz usmerjal največ v Sovjetsko zvezo in na Poljsko. Prodajna organizacija je dosegla 2711,9 milijona dinarjev prometa. Od skupne prodaje je bilo 71,6 ®/o blaga domače proizvodnje. Ostanek so dobavili stalni dobavitelji, ki dopolnjujejo s svojimi specialnimi izdelki asortiment tovarne. Zaloge v prodajnem omrežju so porastle na 573,5 milijona dinarjev. Obrat zalog pa se je znižal na 4,73®/». Zaradi neustrezne kvalitete in zakasnitve dobav je imelo podjetje v proizvodnji stalne zastoje in neprijetnosti. Predvsem v zgornjem usnju in pomožnem materialu se je položaj v letu 1961 še poslabšal. Porabili so največ govejega usnja s tako imenovanim korigiranim licem. Ker je gornjega usnja na domačem trgu stalno primanjkovalo, je bila čevljarski industriji odobrena posebna kvota 180 milijonov deviznih dinarjev za uvoz kvalitetnega usnja, od tega je tudi Peko dobil 25 milijonov deviznih dinarjev. Po intenzivnih poizvedbah pa so ugotovili, da je naj cenej še ameriško usnje. V telečjem in govejem boksu v kvaliteti Italija ni imela konkurence. Zato so uvozili večje število italijanskih vratov, ki So nadomestili domači klasični telečji boks. Na domačem trgu se položaj glede usnja ni zboljšal. Spodnjega usnja je tovarna kupila pri domačih proizvajalcih 271 ton. Z gumijevimi ploščami je imela tovarna vsako leto zadrege, ker jih je v glavni sezoni največkrat primanjkovalo. Posebno problematična je bila preskrba z drobnim pomožnim materialom. Za uvoz lepila, teksov, specialnih trakov in strojnih delov so potrebovali devize. Znižanje devizne kvote za leto 1962 je povzročilo tovarni velike težave. Uvoženo neoprensko lepilo je stalo z vsemi stroški in carino 720 din za kg, medtem ko so domači producenti zahtevali za proizvod nezanesljive kvalitete od 1100 do 1400 dinarjev. Investicije — nove delavnice Za rekonstrukcijo podjetja je Jugoslovanska investicijska banka dne 5. oktobra odobrila iz zveznih sredstev dolgoročno posojilo 146,7 milijona dinarjev. Dne 14. oktobra je tovarna dobila še republiško posojilo v višini 38.5 milijona dinarjev. Iz lastnih sredstev je podjetje določilo za rekonstrukcijo 20,9 milijona dinarjev, nakar je dal še okrajni ljudski odbor svoj obvezni prispevek 5,5 milijona dinarjev. Tako je bilo vsega skupaj 211,7 milijona dinarjev na uporabo. Zvezno in republiško posojilo je bilo treba odplačati do konca leta 1960. Posojilo je bilo določeno za nakup 191 inozemskih strojev ter za nabavo 47 domačih strojev in za gradnjo novega tovarniškega trakta. Devizna vrednost uvozne opreme je znašala 76,8 milijona dinarjev, uvozni stroški in faktor 15,5, domača oprema 33,6 in gradbeni objekti pa 86,8 milijona dinarjev. Prvi stroji so pričeli prihajati že v marcu ter bi po pogodbi morali biti dobavljeni do konca prvega polletja 1957. Uprava je računala, da bo po prejemu novih strojev odpovedala najemno pogodbo z ÖVSG, od katere je imela v najemu 60 ameriških strojev in za katere je morala plačevati 10.000 dolarjev letne najemnine. Nov gradbeni objekt na levi strani vhoda ob vodi je bil projektiran na dve nadstropji. Klet je bila določena za skladišče materiala in surovin. Investicijsko posojilo je bilo odobreno šele 6. oktobra in je bil s tem glavni del gradbene sezone zamujen. Zato so do konca leta mogli izkoristili le 26 milijonov dinarjev. Nato pa je še preden je bila stavba dograjena, DS sklenil, da se pri tovarniškem traktu, ki so ga zgradili v okviru rekonstrukcije, nadzida v letu 1961 še eno nadstropje, in da se z novimi prostori pridobijo štiri etaže proizvodnega prostora. Po sklepu delavskega sveta so pričeli tudi v Križah gladiti 12 novih stanovanj, za katera je proračun predvideval 36 milijonov dinarjev stroškov. V ta namen so najeli pri stanovanjskem skladu ObLO Tržič posojilo 22.5 milijona dinarjev, ostanek pa so krili iz lastnih sredstev. V finančnem oziru je bilo podjetje v letu 1958 močno prizadeto z novimi predpisi o delitvi dohodka, ker je na ta način ostalo za sklade podjetja mnogo manj sredstev kot v prejšnjem letu. Za odplačilo anuitete za posojilo za obratna sredstva so morali izločiti 10 milijonov dinarjev, medtem ko je anuiteta za rekonstrukcijsko posojilo znesla 21 milijonov dinarjev. V letu 1960 je bila v prvem polletju končana rekonstrukcija podjetja. Nove prostore so slovesno otvorili 3. julija 1960. Z rekonstrukcijo je podjetje pridobilo 3000 m2 proizvodnih in preko 1000 m2 skladiščnih ter čez 1000 m2 pomožnih prostorov. Obenem s prostori je dobila tovarna tudi manjkajočo opremo in stroje, kakor je bilo po planu predvideno. Rekonstrukcija je pomenila v razvoju tržiškega čevljarstva posebno pa tvrdke Slovesno odpiranje delavnic v novem traktu 3. junija 1960. Rekonstrukcij a tovarne je trajala •dve leti in je bila zaključena 30. junija 1960 »Peko« važen mejnik. S pomočjo novih strojev in prostorov se je proizvodnja že do konca leta 1960 povečala za 77'%>, medtem ko je število zaposlenih naraslo le za 19 %. S prehodom iz mešane serijske na specializirano proizvodnjo je dobilo podjetje možnost nadaljnjega povečanja proizvodnje in zboljšanja kvalitete izdelkov ter znižanja proizvodnih stroškov. Stagnacija in potreba preusmeritve V zaključku poslovnega poročila čitamo, da so bili uspehi podjetja zadovoljivi, vendar se je v zadnjem tromesečju stanje bistveno poslabšalo, liar je negativno vplivalo na celotni rezultat. Pri izračunu posebnega deleža podjetja je izkazanih samo' 12,4 milijona dinarjev in so zaradi slabših rezultatov padli tudi poprečni osebni dohodki na 19.390 dinarjev. Hist veni vzrok poslabšanju so bile izredne težave pri nabavi zgornjega višnja in skrajno'slaba kvaliteta, ki se pri jesensko-zimski obutvi močneje izražava kot pri izdelavi lažjih odprtih pomladanskih in letnih desenov. Leto 1961 je bilo že drugo leto gospodarske stagnacije čevljarske industrije. V tem letu je začelo proizvajati obutev 14 novo dograjenih tovarn z dnevno zmogljivostjo 21.600 parov ali približno 6,000.000 zmogljivosti letno. Od pomembnejših 12 čevljarskih tovarn pred vojno, ki so leta 1939 proizvajale okrog 4,200.000 parov usnjene obutve, se je število do leta 1961 povečalo na 56 tovarn s proizvodnjo 16,000.000 parov, h katerim je prišteti še 5,000.000 do 7,000.000 parov iz zadružnega in obrtniškega sektorja. Zaloga čevljev v tovarnah je znašala leta 1961 7,000.000 parov. Vsa ta ogromna količina čevljev je čakala na vedno bolj izbirčne kupce na domačem in tujem trgu. Prenatrpanost zalog in zastoj izvoza je povzročal industriji zaradi zamrznjenih obratnih sredstev ogromne proizvodne in finančne težave. Da bi si pomagali do večje likvidnosti, so občutno' znižali cene in je tudi Peko moral v ta namen žrtvovati 84,5 milijona din. Vred- nost zaloge v tovarni in v trgovskem omrežju je znašala preko milijardo' dinarjev. Tovarna se je poskušala preusmeriti na izdelavo lažje obutve in je-opustila vso težjo izdelavo. Zaradi prenasičenosti trga pa je bila prodaja kljub vsemu zelo težavna. 93 odstotkov proizvodnje je tovarna prodala preko lastnega trgovskega omrežja, 2 odstotka je oddala drugim odjemalcem, 5 odstotkov pa je šlo za izvoz. Tudi prodaja lesenih cvekov je zaostajala in so zaloge porastle na 5 milijonov din. Izvoz je nazadoval od prejšnjeletnih 65.434 na 54.025 parov. Od tega je šlo po 25.000 parov v Rusijo in vzhodno Nemčijo. Izvoz v zahodne-države je bil minimalen in je dosegel skupaj komaj 4025 parov. Slednjič je 5. aprila 1961 bilo odobreno 5-odstotno povišanje cen obutve. Industrija se je že prej upirala proti temu, da je pri velikem pritisku blaga na trg in ostri konkurenčni borbi ter naglih preusmeritvah še vedno pod kontrolo cen. Smatrala je, da bi bilo cene usnja in obutve že treba prepustiti svobodnemu razvoju formiranja cen. Močno je kritizirala tudi nesodobnost JUS norm, ki zavirajo napreden razvoj stroke, ki mora skokoma osvajati nove tehnološke postopke ter uvajati vedno nov reprodukcijski material. Togi JUS predpisi so postali tako cokla za razvoj čevljarske industrije. Tovarne menijo, da je namen teh norm, ki naj: bi ščitile potrošnike, postal odvečen, ker je porok kvalitete in cene tovarniški žig proizvajalca. Poskus planske razdelitve proizvodnje v kooperaciji V dobi planskega gospodarstva, ko so urejale in usmerjale proizvodnjo» bivše direkcije, je bilo določeno, da naj bi bila tržiška tovarna postala, proizvajalec kvalitetne modne obutve, Kranj cene množične in Žiri pa. kvalitetne športne obutve. Medtem pa so industrije v navedenih krajih» Povabljeni gostje razgledujejo ureditev novih poslovnih prostorov' in delavnic odstopile od začrtane poti in prevzele v svoj delovni program širok asortiment proizvodnje ter začele proizvajati vse, kar zahteva tržišče. Tako sta iz prvotne zamisli, da bi se družila vsa slovenska čevljarska industrija v enotno poslovno združenje, nastali dve smeri. Prva je bila v sklopu tržiškega Peka kot nadaljevanje obstoječe kooperacije v skupni prodaji, druga pa v sklopu Planike pod firmo Poslovnega združenja tovarn v Kranju, v Mariboru, v Turnišču in v Mirnu pri Gorici. Zaradi te nove grupacije je tržiška tovarna opustila spončano izdelavo in uvedla lepljeno kvaliteto ženskega galanterijskega čevlja po željah in zahtevah potrošnikov. Izdelavo spončane obutve je odstopila industriji obutve v Novem mestu. Razlog za to je bil med drugim, da v Tržiču stalno primanjkuje ženske delovne sile. Z opustitvijo spončane izdelave in uvedbo lepljene je bil storjen velik korak v cilju specializacije proizvodnje. Tudi flexibel izdelava izpodriva lepljena. S to spremmbo se je podjetje močno približalo asortimentu, ki se je v svetovnem merilu nakazoval že nekaj let in pri katerem odpade 60 odstotkov na lepljeno obutev, 23 odstotkov na goodyear šivano in 10 •odstotkov na vulkanizirano obutev. Tržišče je zaradi naraščanja zmogljivosti novih tovarn postalo vedno bolj zahtevno in bo zaradi prenasičenosti moralo priti do povečanega izvoza ali pa do likvidacije odvečnih podjetij. Tovarna je z namenom, da bi proučila nove smeri in se čimbolj približala zahtevam potrošnikov, poslala trikrat svoje modelerje na študijska potovanja na italijanska, nemška in avstrijska tržišča. K posvetovanju za sestavo kolekcij in izbiro vzorcev je pritegnila vse strokovne in javne činitelje, ki imajo posla z analizo tržišča in razvojem čevljarske mode. Posledica proučevanja je bila, da je podjetje množično zamenjalo del kopit, sekalnih nožev in drugega orodja, da bi postal proizvod lahek, moden, sodoben in čim lažje prodajen. Smernice perspektivnega plana Vse to je narekovalo spremembo petletnega perspektivnega plana, ki je bil z rebalansom korigiran na 1,190.000 parov s celotnim dohodkom 3584 milijonov dinarjev. Novi perspektivni načrt je predvideval več ženske galanterijske in manj navadne cenene obutve. Povsem so izpadle iz načrta cosy-copate, katerih izdelavo je tovarna opustila in oddala čevljarstvu v Tržiču. Z novim perspektivnim načrtom so bile dane realne smernice za razvoj podjetja, ki so bile bazirane na naslednjih načelih: 1. na čim racionalnejšem izkoriščanju osnovnih sredstev 2. na čim večjem poudarku kvalitete in mode izdelkov 3. na čim višjem ustvarjanju dohodkov z obstoječo delovno silo. Ta perspektivni načrt ni programiral posebnih investicij, ker je imelo podjetje že z rekonstrukcijo znatne obveznosti na račun anuitet. 'Tako je bilo za investicije za prihodnjo petletko določenih 95 milijonov Seja upravnega odbora tovarne. Od leve proti desni sedijo: računovodja Janez Kališnik, Gregorc Ivan, predsednik DS, Rino Simonetti, direktor, Rajko Švegelj, predsednik U. D., Bedina Vida, zapisnikarica, Jazbec Milan, Bedina Vili in Mravlje Mato din, za odplačilo anuitet pa 214 milijonov din in za stanovanjsko izgradnjo do leta 1965 120 milijonov din. Zaradi težav s prodajo lesenih cvekov se je uprava vedno bolj nagibala k temu, da bi proizvodnjo cvekov opustili. Za proizvodnjo vulka-nizirane obutve se je vodstvo odločilo ustanoviti lastno gumamo v Tržiču, ki je pričela leta 1964 redno obratovati. Položaj na trgu je postavljal pred kolektiv vrsto večjih in manjših problemov, katerih reševanje je bilo odvisno od zrelosti in sposobnosti kolektiva. Pri decentralizaciji samoupravljanja je bilo podjetje razdeljeno na 21 ekonomskih enot. Najmanjša je štela 8 članov (kartonaža), naj večja pa 256 (prodajna organizacija). Ekonomske enote imajo* svoje svete, ki jim načelujejo predsedniki. Najmanjši svet ima tri člane, največji pa 9 članov Sveti ekonomskih enot se sestajajo po potrebi, največkrat zaradi procesa proizvodnje, obračuna stroškov in osebnih dohodkov. Komisij je delalo v podjetju dvanajst, med njimi ena za tarifna vprašanja tovarne, druga pa za tarifne zadeve prodajne organizacije. Nadalje so bile posebne komisije za operativni plan, zaj investicije, za norme, za kvaliteto in reklamacije, za sestavljanje pravilnikov, za HTV, za kadre, za arbitražo, in za disciplinske zadeve ter za delovna razmerja. Omeniti je, da je bila v letu 1962 v podjetju odprta nova obratna ambulanta, ki opravlja preventivno zdravstveno službo. Dvakrat tedensko ordinira v njej tudi zdravnik iz zdravstvenega doma v Tržiču. V rednem delovnem razmerju je bilo leta 1962 zaposlenih 1036 oseb. Neto osebni dohodki so se zboljšali v letu 1962 na poprečno 24.943 din. Preskrba s surovinami je povzročala kljub skrajnemu prizadevanju in pojačenju nabavne tehnične službe vse leto stalne skrbi. Problem so skušali omiliti, toda zadovoljivo ga niso mogli rešiti. Tržišče zahteva obutev v lahkih izdelavah. Ustreznega usnja ni bilo mogoče dobiti v zadostnih količinah, ker nov način izdelave v usnjarski industriji še ni bil dovolj utečen. Težkoče so bile zaradi netrpežnih barv, luščenja in drugih pomanjkljivosti. Proizvodnja in prodaja — Prodor izvoza na Zahod Tovarna je v letu 1963 prodrla z izvozom na zahod, ki je usmerjen izključno na lahko obutev. Tako so izdelovali usnjene ženske škornje za zimo v ševretu. Zaradi neenakosti gumijevih proizvodov so imeli številne reklamacije in velike težave pri lepljenju podplatov. Pri pomožnem materialu so bili izdelki v kvaliteti kakor tudi v cenah ugodnejši. Tovarna je porabila za uvozne potrebe 19,9 milijona deviznih din. Vrednost trimesečnih zalog je dosegla 553,9 milijona dinarjev. Posledica tega stanja je bil stalen primanjkljaj obratnih sredstev in težave pri odplačevanju obveznosti do dobaviteljev. Pri prodaji lesenih cvekov se je položaj nenadoma izboljšal, da so lahko prodali vso staro zalogo 30 ton in izvozili nadaljnjih 30 ton ter prodali še na domačem trgu 57 ton. Pri izvozu so se posluževali posredništva štirih izvoznih podjetij in sicer: Centrotextila v Beogradu, Koteks-Tobusa v Ljubljani ter za lesene cveke podjetja Slovenijales - Kooperativa v Ljubljani in Jugo-drvo v Beogradu. Izvozna zadolžitev je znašala 439.000 dolarjev. V izvozu je bila na prvem mestu ZSSR, na drugem Amerika in Kanada, na tretjem Vzhodna Nemčija, na četrtem Zahodna Nemčija in na petem Švedska. Po tržiščih kaže izvoz naslednjo sliko: Tržišče obutev ZSSR Amerika-Kanada DDR Vzhodna Nemčija . . Zahodna Nemčija Švedska Količina kg . . . 38.942 , . . 38.363 . . . 11.200 , . . 1.904 , . . 200 Dolar j ev 252.200 99.157 73.720 8.076 454 Skupaj . . 90.609 433.607 leseni cveki Turčija, Grčija . . . 30.485 8.301 Skupaj 441.908 Na podlagi uspehov so za leto 1963 predvideli porast izvoza na 660.000 dolarjev. Reklamacije iz prodaje je reševala posebna komisija komercialnih in tehničnih strokovnjakov, ki je ugotovila, da je 70 odstotkov reklamacij zaradi slabega lepila in gumi podplatov ter za preveč pokosmatene golenice, zaradi katere so podplati odstopili. Preko polovice reklamiranih parov so popravili in prodali kasneje po znižani ceni. Prehod na novo izdelavo je v začetku 1963 povzročil znaten izpad, ki ga do konca leta niso mogli nadoknaditi. Tako je dejanska proizvodnja dosegla le 1,158.327 parov obutev. Lastna cena te proizvodnje je bila 3101 milijon dinarjev. Iz proizvodnega programa so skoraj povsem umaknili otroško obutev. V večjih količinah pa so vpeljali dražje artikle, ki so bili namenjeni predvsem izvozu. Poprečni čisti osebni mesečni dohodek Prvi predsednik DS leta 1950 Franc Meglič, sedaj v pokoju zaposlenih se je v tem letu povišal na 29.777 din. 71 odstotkov oseb je doseglo že osebne dohodke v razponu od 25.000 do 50.000 din. Skupna realizacija je bila 3.495,7 milijona din. Izvoz se je to leto povečal za 107 odstotkov. Dohodek podjetja je bil za 924,2 milijona din. Na anuitetah je podjetje plačalo v 1963. letu 115,7 milijona din. Od tega 89,7 milijona din za obratna sredstva. Kljub težavam so poslovno leto 1963 uspešno zaključili. Razširitev tržišča z ekspanzijo v izvozu je omogočila opuščanje obrtno-serijskih nabav v tehnologiji. S povečanjem osebnih dohodkov so skoraj dosegli poprečje komune in s tem prebrodli težave pri zaposlovanju, ki so bile prejšnja leta še zelo pereče. Kljub ugodim rezultatom pa podjetje še vedno ni moglo v tem letu zadostiti potrebam po lastnih sredstvih za sklade. Skladi so bili zato v stalnem upadanju in z njimi tovarna ni mogla kriti niti najnujnejših investicijskih potreb, medtem ko za obratna sredstva ni ostalo ničesar. Tako bremeni visoko odplačevanje anuitet za obratna sredstva podjetje v izredni meri. Na anuitetah je podjetje odplačalo 62,6 milijona din, od tega dolg za osnovna sredstva 21,7 in za obratna sredstva 36,7 milijona din. Sistem montažne izdelave — Lastna gumama V letu 1964 je bil obseg proizvodnje za 22,3 odstotka večji, po vrednosti pa za 23,4 odstotka. To povečanje je tovarna dosegla z uvedbo tako imenovanega montažnega sistema izdelave obutve. Po tem sistemu se podplatni del čevlja dovrši že v sekalnici, tako da ga je v montažnem oddelku treba le še prilepiti na nacvikani gornji del. Ker je podplatni del v sekalnici porezan in spoliran, odpade precej operacij, kar omogoča povečanje zmogljivosti. Tovarna je pritegnila k sodelovanju tudi dvoje kooperantov v Novem mestu in v Dolenjskih Toplicah. Montažni sistem zahteva standardizacijo posameznih delov in proizvodnjo večjih serij oziroma znižanje asortimenta izdelkov. Tako so imeli v letu 1964 v proizvodnji le okrog 150 raznih artiklov, medtem ko jih je pred štirimi leti bilo še okrog 600. Kljub temu je prodajno omrežje doseglo pri svojem prometu zelo lep napredek. K temu je največ pripomogla pravilna izbira vzorcev z upoštevanjem razvoja mode in želja kupcev. Povečanje proizvodnje je ugodno; vplivalo na osebne dohodke in na dotiranje skladov. Poprečni osebni dohodki so se povečali za 31,90% in so znašali v letu 1964 38.079 dinarjev, medtem ko so v lanskih mesecih znašali le 28.877 dinarjev. Skladi so se medtem dvignili od 62 na 111 milijonov dinarjev. Vseh skladov v proizvodnji in prodajni dejavnosti je imelo podjetje preko 200 milijonov, od katerih je ena četrtina namenjena za delavska stanovanja. Lepo napreduje tudi izvoz obutve, ki je dosegel leta 1964 ob koncu septembra 17,8 odstotka celotne proizvodnje. Po izvoznih pogodbah sodeč bo dosegel izvoz 277.000 parov v vrednosti 1,480.000 dolarjev. Glavni kupci so Vzhodna Nemčija, Rusija, Zahodna Nemčija in Švedska. Pojavljajo pa se tudi kupci iz drugih držav in iz Amerike. V trgovskem, omrežju Peko se je promet povečal v letu 1964 za 36 odstotkov, medtem ko se je število zaposlenih povečalo le za 4 osebe. Pri Seja DS tovarne. Predseduje tov. Ivan Gregorc, zapisnik vodi Vida Bedina povečanem prometu so narastli tudi osebni dohodki in skladi. Skladi so porastli pri prodajnem omrežju na 74,5 milijona dinarjev. Na tovarniškem vrtu so v letu 1964 dogradili 60 metrov dolgo in 19 metrov široko pritlično stavbo za izdelavo vulkanizirane obutve in gumarske zmesi, ki se rabijo za vulkaniziranje gumijastih podplatov. Ta proizvodnja je bila do 31. julija 1964 v obratu II. bivši Trio in Ljubelj, ki jih je tovarna prodala čevljarski delavnici. V novih prostorih proizvajajo dnevno okrog tisoč parov vulkanizirane obutve in poleg tega še 1500 parov gumijastih podplatov. Stavba ima lastno transformatorsko postajo. Za gradbena in obrtniška dela ter celotno instalacijo je tovarna izdala 75 milijonov dinarjev. Poslovni podatki za prva tričetrletja 1964 kažejo naslednjo sliko: I. PROIZVODNJA 1963 1964 Proizvodnja do 30. IX., parov ....... 837.954 1,024.551 Vrednost, 000/din.............................. 2,308.563 2,848.252 Poprečno število zaposlenih........................ 1.030 1.043 Stanje zaposlenih 30. IX........................... 1.037 1.079 Plačane ure.................................... 1,825.048 1,858.156 Poprečni OD...................................... 28.877 38.079 Skladi po delitvi, 000/din....................... 62.639 111.658 Izvoz — parov................................... 112.682 182.288 Vrednost v dolarjih ............................. 578.400 917.500 II. PRODAJNO OMREŽJE Promet do 30. IX., 000/din..................... 2,486.097 3,390.329 Število zaposlenih 30. IX............................ 266 270 Plačane ure...................................... 498.796 495.491 Poprečni OD ...................................... 27.225 42.484 Skladi po delitvi........................ , , . 1.679 74.464 V trgovskem omrežju, ki prodaja proizvode tržiške tovarne in ki je doseglo v preteklem letu 4335 milijonov dinarjev prometa, je bila najmočnejša Ljubljana, kjer so delale 4 podružnice, ki so naplavile skupaj 428 milijonov prometa. Ljubljani sledi Beograd z dvema podružnicama, ki sta imeli 275 milijonov in nato Zagreb z 228,3 milijona prometa. Tudi v Zagrebu sta bili dve podružnici. Po obsegu in višini dosežene prodaje je bilo v Pekovem trgovskem omrežju 8 prodajaln, od katerih je vsaka imela čez 100 milijonov prodaje, 14 podružnic z več kot 60 milijoni do 98 milijonov, 16 filial med 40 in 60 milijoni, 15 več kot 30 do 40 milijonov, 24 med 20 in 30 milijoni, 19 z več kot 10 milijoni, in le 3, ki so imele manj kot 10 milijonov dinarjev prodaje. Skupaj je obsegalo trgovsko omrežje ob koncu 1963. leta 99 poslovalnic. Sindikalna podružnica je s pomočjo tovarne organizirala počitniški dom v Crikvenici na ta način, da je vzela v najem za dobo od 15. junija do 20. septembra 33 postelj, kuhinjo, jedilnico in druge pomožne prostore. Skupaj z najetimi prostori v drugih zgradbah je bilo 150 ležišč. Tako je omogočilo podjetje, da je v Crikvenici letovalo 315 članov kolektiva in njihovih svojcev, ki so bili s splošno organizacijo in prehrano zelo zadovoljni. Obutve so izdelali 1,066.140 parov v vrednosti 2.623,128.738 dinarjev. Proizvodnja sama je občutila vse drugo polletje pomanjkanje delovne sile in je zaradi tega tudi nastal pri izvršitvi plana precešnji izpad. Pomanjkanje delovne sile so skušali nadoknaditi z nadurami, katerih število se je povečalo na 34.000. Z nadurami pa je bilo pomanjkanje delovne sile le delno nadoknađeno, ker je primanjkovalo stalno okrog 30 delavcev. Poprečni zaslužek delavcev je bil 22.637 din mesečno. Od skupnega, števila zaposlenih je imelo naslednje osebne dohodke v letu 1961: Skupina I. polletje °/o II. polletje «/o od 10.000 1,7 0,7 od 10.000 do 15.000 17,8 10,0 od 15.000 do 20.000 33,6 30,1 od 20.000 do 25.000 26,0 29,2 od 25.000 do 30.000 10,6 16,6 od 30.000 do 40.000 5,8 10,5 od 40.000 do 50.000 1,7 2,0 od 50.000 do 60.000 0,3 0,4 od 60.000 do 80.000 0,4 0,4 od 80.000 do 100.000 0,1 0,1 ' V naj nižji skupini so bili zaposleni začetniki brez kvalifikacije, večinoma v poskusni dobi. Vanjo so se uvrstili tudi delavci, ki niso kazali interesa do dela. Skupina tovarniških gasilcev v. uniformah in člani delavskega sveta pred tovarno dne 13. maja 1957 ob sprejemu motorne brizgalne. V Sredini; š^^daj“2 direktor Ivan Štucin,, poveljnik gasilcev Ivan Lavsinger in predsednik Ivan Sedej Življenjski standard Razmere v strukturi kolektiva so se v povojnem času dokaj spremenile. Medtem ko je leta 1954 še prihajalo 39 delavčev z vlakom, sta se vozila leta 1964 samo še dva. S kolesi je prihajalo pred desetimi leti 169 delavcev, sedaj pa samo 48. V letu 1964 jih je prihajalo na delo 41 z lastnimi motorji in 8 z osebnimi avtomobili. Nasprotno pa se vozi sedaj 263 delavcev z avtobusi. Dohod z avtobusi je omogočilo podjetje, ki plača abonentske karte delavcem, kolikor stanejo preko 1200 dinarjev. V me-gecu aprilu so na podlagi tega plačali delavci za prevoz z avtobusi 304.000 dinarjev, tovarna pa je plačala 583.000 din. Ugodne avtobusne zveze, ki odhajajo neposredno po končanem delu, omogočajo dovoz delavstva z desnega brega Bistrice od Kovora do Leš in do Podbrezja, pa tudi od Podljubelja in Jelendola. Vse te kraje dosežejo avtobusi v desetih minutah vožnje, oddaljenejše proti Begunjam pa v petnajstih minutah. V tej smeri vozijo delavski avtobusi dnevno osemkrat, v Podljubelj 6-krat, v Dolino in Jelendol 3-krat, ter v smeri proti Golniku pa 4-krat. Kraji, ki ležijo ob glavni cesti, kakor so Pristava, Križe in Retnje, Žiganja vas, Zadraga in Sebenje, imajo 27 avtobusnih zvez ob delavnikih. Peš prihaja na delo 670 delavcev, v glavnem iz Tržiča in Bistrice ter neposredne okolice. Prednosti avtobusnega dovoza so očitne, posebno ob slabem vremenu, da se omeji izguba časa v zvezi z zaposlitvijo in pride delavec spočit v tovarno. Na delo prihajajo delavci iz 45 krajev. Iz 4 krajev, to je iz Kovora, Križev, Sebenj in Retenj prihaja 169 delavcev. Iz 11 krajev se dovaža med 11 in 33 delavcev, iz 12 krajev manj kot 10 delavcev in iz 14 krajev pa le po en delavec. Avtobusne zveze so omogočile, da prihaja iz Dupelj 20, iz Seničnega 21, iz Podljubelja 22 in iz Jelendola 10 ter iz Naklega 12 delavcev. Za življenjski standard so zanimivi podatki o stanovanjskih razmerah zaposlenih v letu 1964. Takrat je imelo podjetje 9 lastnih stanovanjskih zgradb, v katerih je bilo 55 družinskih stanovanj in 11 samskih sob. V lastnih hišah je stanovalo 138 delavcev. V hišah, ki so bile last staršev 294, v poslopjih, ki so bila last drugih podjetij 122, v hišah splošne družbene lastnine 144 in v ostalih privatnih hišah pa 164. V enostanovanjskih hišah je stanovalo 352 delavcev, v dvostanovanjskih 187, v tristanovanjskih 96, v 4 stanovanjskih 105, v petstanbvanjskih 60 in v blokih s šestimi stanovanji 224. Enosobna stanovanja je imelo 382 delavcev, dvosobna 405, v trisobnem stanovanju je bilo 198 in v štirisobnem pa 39 delavcev. Za zboljšanje družbenega standarda je tovarna v letu 1961 dogradila 20-stanovanjski blok ter je bil tako rešen stanovanjski problem vsaj za 20 prosilcev. Končno navajamo še nekaj podatkov o današnji starostni strukturi zaposlenih. Statistika kaže, da je bil glavni del kadra po rojstvu iz raz- dobja med obema svetovnima vojnama, torej od 1919 do 1939. Iz dobe pred prvo svetovno vojno do leta 1914 dela v tovarni še 70 moških in 14 žensk. Iz razdobja prve svetovne vojne 1914 do 1918 jih je 30 moških in 16 žensk. Iz dobe druge svetovne vojne 1940 do 1944 je 29 delavcev in 137 žena. Od tistih, ki so bili rojeni po osvoboditvi med 1945 do 1950, pa dela v tovarni 45 mladinskih delavcev in 72 žensk. X. Sumarni pregled desetletja 1953—1963 O razvoju proizvodnje po količini in vrednosti ter poprečnih prodajnih cenah kaže zadnje desetletje naslednje dosežke: Proizvodnja Leto parov indeks vrednost v 000 din indeks poprečna cena za 1 par indeks 1953 335.673 100 732.649 100 2.183 100 1954 366.273 109 837.588 114 2.287 105 1955 613.613 183 1,482.194 202 2.419 111 1956 657.301 196 1,587.095 216 2.415 111 1957 741.301 221 1,844.075 252 2.486 114 1958 832.312 248 2,167.536 296 2.604 119 1959 894.743 267 2,361.227 322 2.639 121 1960 1,015.085 302 2,697.081 340 2.657 122 1961 1,066.144 318 3,004.056 499 2.818 129 1962 1,086.542 324 3,129.241 427 2.880 132 1963 1,158.327 346 3,435.598 470 2.966 136 Skok, ki je izkazan v letu 1955, je nastal s priključitvijo podjetja »Trio« k matičnemu podjetju »Peka«. Drugi večji skok je nastal leta 1957, ko je bil obrat »Ljubelj« priključen matični tovarni. V drugih letih je proizvodnja dokaj normalno naraščala. V enem desetletju se je torej skupna proizvodnja dvignila na triinpolkratno količino. Vrednost proizvodnje pa je naraščala hitreje kot množina parov, ker je nanjo vplivala podražitev materiala in drugih proizvodnih stroškov. Cena za en par je znašala leta 1953 2183 din, leta 1963 pa 2966 din. Zvišanje, ki znaša 36 odstotkov, je bilo posledica podražitve materiala in zvišanja proizvodnih stroškov. Število zaposlenih in njihovi osebni dohodki pa so se v tem razdobju gibali takole: Leto Število zaposlenih Plačane ure Neto OD na uro 1953 • 468 1,123.888 36,56 1954 477 ">• 1,143.479 42.20 1955 708 1,927.217 41,80 1956 848 2,050.828 47,50 1957 889 2,148.818 69,30 1958 1.033 2,360.487 67,10 1959 1.023 2,402.861 85,25 1960 1.024 2,393.212 93,22 1961 1.045 2,475.837 108,98 1962 1.036 2,440.467 120,46 1963 1.032 2,454.707 143.20 Po koncentraciji obratov je stalež zaposlenega delavstva dokaj stalen in se v šestih letih od 1958 naprej skoraj ni spremenil. Osebni dohodki so se zadnja leta zvišali tako, da izkazujejo skoraj štirikrat višjo vsoto kot leta 1953. Stvarno se je tudi realni dohodek delavca v zadnjih desetih letih močno popravil. Tako je moral delavec leta 1953 delati za par čevljev 60 ur, medtem ko je delal leta 1963 le še 21 ur. Za primerjavo navajamo, da dela zahodnoevropski delavec za par čevljev 8 ur, v Ameriki pa le 4 do 5 ur. Perspektiva nadaljnjega zvišanja osebnih dohodkov bi bila torej dana v istočasnem povečanju produktivnosti in znižanju materialnih stroškov. Od osnovnih sredstev odpadejo tri petine na opremo tovarne, dve petini pa na zgradbe. Po rekonstrukciji v letu 1960 se je to razmerje spremenilo tako, da je vrednost zgradb skoraj enaka vrednosti opreme. Z ozirom na to, da je čez 50 odstotkov osnovnih sredstev odpisanih, bi spadala tovarna med zastarela podjetja. To je nalagalo potrebo močnejšega vlaganja v novo opremo. Značilno je naraščanje zalog pri matičnem obratu in v prodajnem omrežju, ki daje naslednjo sliko: Leto Material Nedovršena proizvodnja Izdelki 1953 99.835 26.688 49.907 1954 112.225 28.250 12.758 1955 118.530 49.482 40.606 1956 199.633 52.133 42.161 1957 -261.812 62.034 26.079 1958 291.891 77.526 123.374 1959 403.568 71.330 11.186 1960 371.441 85.794 79.762 1961 455.126 118.843 107.807 1962 587.522 105.690 111.305 1963 713.577 102.040 171.628 Plan blagovnega prometa za leto 1955 je bil določen v višini 1590 milijonov dinarjev, medtem ko je prodajno omrežje doseglo 2188 milijonov dinarjev, od tega je bila obutev 2152,3 milijona dinarjev. Petnajst let samoupravljanja in problemi delovnega kadra V petnajstih letih samoupravljanja je bilo delavstvo 11-krat poklicano k volilnim žaram, da izvoli svoje predstavnike v delavskem svetu. Prvi delavski svet je bil izvoljen 5. oktobra 1950. Nato so bile volitve 24. 3. 1952 26. 3. 1953 25. 3. 1954 5. 4. 1956 24. 4. 1957 10. 4. 1958 20. 4. 1959 20. 5. 1960 23. 4. 1962 11. 6. 1964 Na teh volitvah je bilo izvoljenih 261 članov samoupravnih predstavništev, torej je poprečno vsak četrti član delovnega kolektiva dobil poverjeno funkcijo v delavskem svetu. Zanimivo je, da je bil Janez Meglič na volitvah izvoljen 8-krat, za njim pa sta bila Anton Raztresen in Franc Teran po 6-krat. Petkrat je bilo izvoljenih 9 sodelavcev, 4-krat 12, 3-krat 17 in po 2-krat 64 sodelavcev. DS in UO so predsedovali do sredine 1964 naslednji tovariši: Predsedniki DS 1. Meglič Franc, 1950 2. Benedičič Jože, 1952 3. Benedičič Jože, 1953 4. Meglič Janez, 1954 5. Meglič Janez, 1955 6. Švab Franci, 1956 7. Raztresen Anton, 1957 8. Teran Franc, 1958 9. Meglič Janez, 1959 10. Kramar Nande, 1960 11. Pehare Ivan, 1962 12. Gregorc Ivan, 1964 Delavski svet in Upravni odbor nja stala pred mnogimi kočljivimi Predsedniki UO 1. Legat Alojz, 1950 2. Legat Alojz, 1951 3. Zupan Franc st., 1952 4. Zupan Franc st., 1953 5. Benedičič Jože, 1954 6. Benedičič Jože, 1955 7. Crnilec Stane, 1956 8. Zupan Milan, 1957 9. Meglič Janez, 1958 10. Ličen Albin, 1959 11. Mravlje Mato, 1960 12. Mravlje Mato, 1961 13. Dolinar Vida, 1962 14. Svegelj Rajko, 1964 sta v poldrugem desetletju poslova-in zamotanimi vprašanji, ki jih je bilo treba rešiti, vendar sta uspešno izvršila poverjene jim naloge. Privatna firma Peter Kozina & Comp. je bila registrirana 25. marca 1919 kot podjetje za ročno in tovarniško izdelavo čevljev, trgovina na debelo in izvoz industrijskih izdelkov s sedežem v Bistrici pri Tržiču. Kot lastnik je bil vpisan Peter Kozina, trgovec v Ljubljani. Prokurist Herman . Scaria je bil izbrisan 14. februarja 1922. Nato je bil 25. aprila 1922 vpisan prokurist Franjo Zorčič. Dve leti kasneje je bila 22. decembra 1924 firma vpisana kot Peter Kozina & Co. Prokurist Zorčič je bil izbrisan 10. maja 1927. Nato sta bila vpisana kot prokurista kolektivno dr. Mihael Kambič in tehnični ravnatelj Josip Weber, uradnika tvrdke v Tržiču. Dne 11. oktobra 1935 je bila s sodnim sklepom sodišča v Ljubljani A 1 161/30-72 poverjena uprava in gospodarstvo v zapuščino spadajočega imetja'tvrdke dr. Josipa Ažmana, dr. Karlu Kuhelju, odvetnikoma in dr. Janku Kersniku ravnatelju Kmetijske posojilnice. Upravitelji in gospodarji so podpisovali tvrdko samostojno vsak zase. Kolektivna prokura je bila podeljena Avgustu Kusteru. Dne, 6. maja 1937 je bila vpisana kot imetnik firme tvrdka I. Knez v Ljubljani, ki so jo zastopali in podpisovali družabniki ing. Tomo Knez, Zdenko Knez industrialec, Ivan Pustišek ravnatelj tvrdke I. Knez zadnji dobil prokuro'. Obenem je bil izbrisan tedanji lastnik Peter Kozina ter prokuristi dr. Miha Kambič, Josip Weber in Avgust Küster, ter zaznamba uprave in gospodarstva v zapuščino spadajočega imetja in upravniki dr. Josip Ažman, dr. Karl Kuhelj in dr. Janko Kersnik. Dne 24. novembra 1937 je bil ves spis z dne 6. maja 1937 razveljavljen in na novo vpisani temelj apelacijskega sodišča v Ljubljani z dne 30. junija 1937 I Pl 150/37, potrjenega s sklepom stola sedmorice, oddelek B v Zagrebu z dne 26. oktobra 1937 Ut 299/37 — kot 11. bktobra 1935. Obenem so bili izbrisani prokuristi Tomo in Zdenko Knez ter Ivan Pustišek. Dne 5. decembra 1947 je bil izbrisan lastnik firme I. Knez v Ljubljani. Tvrdka je bila s 7- julijem 1947 črtana zaradi vpisa v reeister državnih go-' špodarskih podjetij pri ministrstvu financ LRS v Ljubljani. Registracije tvrdke Peko družbe z omejeno zavezo Podjetje je bilo registrirano v trgovskem registru 8. februarja 1928. Z obratnim predmetom: fabrikacija in prodaja čevljev pod znamko Peko, nakup vseh za fabrikacijo potrebnih surovin, polfabrikatov, nakup in prodaja fabrikatov, nakup in najem potrebnega inventarja in ustanav- ljanje podružnic z istim delokrogom. Višina osnovnega kapitala je bila določena na 240.000 din, ki so bili v gotovini plačani. Kot poslovodje so bili registrirani dr. Ivan Slokar, ravnatelj Zadružne gospodarske banke, Karlo Fabiani, upravitelj Jugobanke podružnice v Ljubljani in Aleksander Knez, član načelstva Kmetske posojilnice ljubljanske okolice. Družbena pogodba je datirala od 6. februarja 1928 (knjiga prilog III št. 111). ustanovljena za nedoločen čas. Firmo zastopata dve poslovodji. Dne 3. marca 1928 je bil kot ravnatelj s prokuro postavljen Peter Kozina, industrijec v Ljubljani. Dne 26 junija 1928 so bili vpisani prokuristi Djordje Jankovič, namestnik upravitelja Jugoslovenske banke, dd. podružnica Ljubljana, Franc Gogala, podravnatelj Zadružne gospodarske banke in Joško Malenšek podravnatelj Kmetske posojilnice. Dne 4. marca 1929 je bil imenovan za poslovodjo ravnatelj filiale Jugobanke v Ljubljani Franc Pavlič ter za prokurista Karlo Fabiani, upravnik filiale Jugobanke in Franc Erce, prokurist. Zadružne gospodarske banke. Izbrisan pa je bil Djordje Jankovič. Nato je bilo 30. februarja 1930 registrirano, da je po sklepu občnega zbora ustanovljen pri družbi nadzorni svet ter, da je bila družbena pogodba dopolnjena. Dne 4. marca 1940 je bil vpisan prokurist Vladimir Pajalič, namestnik šefa Jugoslovanske banke, izbrisan pa je bil prokurist Karlo Fabiani. V letu 1930 je bilo še registriranih 8 podružnic podjetja. Dne 16. februarja 1931 je bil vpisan kot poslovodja Josip Ljubič, ravnatelj Jugobanke, kot prokurist pa dr. Janko Kersnik, Josip Weber in Stanislav Premrov, zadnja dva kot ravnatelja družbe v Bistrici. Obenem sta bila izbrisana Franc Pavlič in Josip Malenšek. V letu 1931 je bilo registriranih še 6 podružnih prodajaln. Dne 12. januarja 1932 je bil vpisan poslovodja Zdenko Knez, izbrisan pa zaradi smrti Aleksander Knez. V letu 1932 so bile registrirane še 4 nadaljnje podružnice podjetja. 19. decembra 1932 je bil vpisan kot prokurist Avgust Küster, ravnatelj družbe. Obenem sta bila izbrisana Josip Weber in Stanislav Premrov. Dne 6. maja 1935 sta bila izbrisana dr. Janko Kersnik in Avgust Küster. Dne 10. januarja 1936 je bil vpisan kot poslovodja ponovno Avgust Küster, ravnatelj Kmetske posojilnice in dr. Stanko Lapajne, odvetnik v Ljubljani. Registrirana je bila sprememba družbene pogodbe, h kateri je bil sprejet dodatek glede nadzorstvenega sveta in izbrisani poslovodje dr. Ivan Slokar, Josip Ljubič ter prokuristi Franc Erce in Vladimir Pajalič. Dne 14. aprila 1937 je bil vpisan kot poslovodja ing. Dušan Sernec minister v pokoju, Breg 20. Pravila družbe so bila izpremenjena tako, da ima načelstvo družbe največ štiri poslovodje. Dne 20. junija 1938 je bil izbrisan poslovodja Avgust Küster. Dne 13. marca 1939 sta bila vpisana kot poslovodja ing. Tomo Knez, trgovec in Miroslav Zupan, stavbenik ter zopet izpremenjena pravila na pet poslovodij. Dne 23. junija 1941 je bil vpisan prokurist Ivo Pirc, uradnik družbe v Kovorju. Dne 5. julija 1941 je občni zbor družbe sklenil prenos sedeža v Ljubljano. Izbrisan je bil poslovodja Zdenko Knez. Dne 26. junija 1942 je bil imenovan za poslovodjo dr. Ivan Vrtačnik, predsednik upravnega sodišča v pokoju, izbrisan pa je bil ing. Dušan Semec. Dne 1. oktobra 1945 je bil vpisan delegat Štefan Urbanc na podlagi dekreta MIR z dne 25. avgusta 1945. Izbrisani so bili obenem dr. Stanko Lapajne, Tomo Knez, Miroslav Zupan in dr. Ivan Vrtačnik. Dne 10. oktobra 1946 je bil na predlog delegata zopet registriran sedež firme v Bistrici pri Tržiču. Dne 16. aprila 1947 je bil po odločbi MIR z dne 8. aprila, št. 1351 vpisan nov direktor podjetja Štefan Urbanc, obenem pa izbrisan kot delegat. Dne 5. decembra 1947 je bil registriran na podlagi odločbe okrajnega sodišča v Kranju z dne 27. novembra 1947 I 258/47-15 prenos poslovnih deležev tvrdke I. Knez na FLRJ. Dne 30. junija 1948 je bila tvrdka izbrisana zaradi vpisa v register državnih gospodarskih podjetij pri Ministrstvu za finance LRS. > Vpisna knjiga čevljarskega ceha v Tržiču iz 1. 1752. Cenik izdelkov združenih tovarn čevljev Mally & Demberger iz leta 1896. Podatki iz trgovskega registra pri Deželnem sodišču v Ljubljani. Seznam registriranih zaščitnih znamk tržiških čevljarskih tovarn. Učna spričevala nedeljske šole 1820—1880. (Hrani A. Tišler.) V. Kragl: Zgodovinski drobci Tržiške župnije. Stran 86 do 309. Bericht über sämtliche Erzeugnisse auf der Industrie und Gewerbeausstellung in Laibach in Jahre 1844. Bericht der Handels und Gewerbekammer 1857—1860 str. 82—111. Statistično poročilo trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani leta 1870 str. 322/323 in 354/355. Statistischer Bericht der Handels und Gewerbekammer in Laibach leta 1875, str. 199. Statistischer Bericht der Handels und Gewerbekammer in Laibach leta 1880 str. 346, 381—384. Bericht der Gewerbeinspektoren über die Heimarbeit. Wien 1900. Dr. V. Pogačnik: Schuhwarenhausindustrie in Krain (str. 344/45). K. Miklitsch: Zur Geschichte Neumarktls (rokopis 1913). Protokolacija firme Hitzl & Kozina, Peter Kozina & Cie, Peko d. z o. z. Protokolacija firme Vereinigte Schuhfabriken Mally & Demberger, — Protokolacija tvrdke Müller & Goeken. Dopis okr. glavarstva v Kranju občini v Tržič z dne 27. sept. 1909, št. 2737 in odgovor občine št. 1594 v zadevi Petra Kozine. Kolavdacija C. B. Mallyjeve tovarniške naprave (Odločba okr. glavar. Kranj, 25. septembra 1905, št. 23292. Dovoljenje namestitve Diesel motorja in mizarske delavnice v čevljarni Mally & Demberger (Odločba okr. glavarstva z dne 31. oktobra 1906, št. 25994). 25994). Grossindustrie Österreichs: Die Leder und Galanteriewaren Fabrikation von J. Weidmann, str. 349 in 367. Zakon o splošni carinski tarifi. Ljubljana 1920, str. 138. Predlog zakona o opštoj carinskoj tarifi Petar Borisavljevič, Beograd 1934, str. 332. Statistika spoljne trgovine Kr. Jugoslavije, letniki 1921—1938 (uvoz čevljev). Anketa o radu firme Bata d. d., Borovo, Zagreb 1936, str. 13, 14, 17, 19, 21, 26, 42, 53, 60, 63, 64, 65, 96, 97. Andrej Tišler: Tradicija tržiškega čevljarstva 1955/56 (Tržiški Vestnik 4-5, «-7, 8, 12, 14, 15). Dr. R. Andrejka: Tržiška industrija — Sejmski vestnik 1923. Ant. Kristan: Peter Kozina (Ljubljanski velesejem ob 10-letnici 1921—1930). Peter Kozina (Slovenski biografski leksikon, str. 542). Cerkveni glasnik (1924—1928) z raznimi članki o čevljarstvu. Spisi in kronika tovarne Peko (1930—1954). Lipoglavšek - Rakovec (Današnje stanje industrije v Tržiču), SAZU, Geografski vestnik Lj. 1954, str. 133—139. Ustno so dali podatke: M. Slapar, J. Jerman, A. Kralj, J. Ambrožič, Ljubno, V. Japelj, A. Jelenc, K. Mehle, Zdenko Knez, dr. Kuhelj, A. Lajovic, Ivo Pirc, P. Jagodic, I. Lončar in A. Tišler. Poslovna poročila in statistični izkazi tovarne čevljev Peko za razdobje 1953 do 1964. '> Zgodovina gozdnega gospodarstva in izkoriščanja tržiških gozdov Uvod Dokumentacija o gospodarjenju v tržiških gozdovih nas vodi 500 let nazaj do pričetka novega veka in do vladavine cesarja Maksimiljana I. Skoraj poltisočletno razdobje do današnjih dni podružabljanja gospodarjenja z gozdovi obsega tri razvojne faze. Prva je fevdalna doba, ki traja do sredine preteklega stoletja. V njej so gozdove upravljale zemljiške gosposke, katerim jih je izročil v fevd deželni knez. Fevdalno razdobje se zaključuje z ukinitvijo zemljiških go-sposk leta 1848 in z uveljavljanjem novega zakona o gozdovih leta 1852 ter zakona o ureditvi in odkupu gozdnih služnosti leta 1853. Fevdalno razdobje izpolnjujejo in karakterizirajo neprestani boji kmetov in fužinarjev proti zemljiškim gosposkam in deželnoknežjim oblastem v prizadevanju, da bi obranili in po možnosti še razširili pravice za izkoriščanje gozdov. Kmetje so imeli svoje tradicionalne, pisane in nepisane pravice do gozdnih služnosti. Njihove pravice pa v listinah niso bile krajevno podrobneje določene, niti časovno niti po obsegu natančneje obeležene. To je vodilo do različnega tolmačenja in neprestanih sporov ter navzkrižij. Druga skupina interesentov za izkoriščanje gozdov so bili fužinarski obrati, katerih delo je bilo odvisno od dobav oglja iz gozdov, ki so ga deloma žgali sami, deloma pa kupovali od kmetov in oglarjev. Le-ti pa so sekali drevje in žgali oglje vsak po svoje in jim oziri do gozdnih kultur niso bili mnogo mar. Pa tudi gosposka je imela svoje fužine, ki jih je seveda prvenstveno oskrbovala z ogljem iz gozdov zemljiških gosposk. Avtentičnost gozdne lastnine je bila mnogokrat sporna, ker so bile odločbe o njej splošne in nedeterminirane. Gozdovi večinoma niso bili natančno razmejeni in pravice koristnikov so bile registrirane le na splošno. Druga razvojna faza tako pričenja z likvidacijo fevdalnih odno-šajev in urejanjem gozdnega gospodarstva po načelih trajnega obratovanja. V tem razdobju sestavljajo za gozdove natančne gospodarske načrte, določajo sečne etate in urejajo odkupe gozdnih služnosti za razbre- menitev gozdov. Ves postopek ugotavljanja služnostnih pravic kmečkih« posestnikov v gozdovih po starih listinah je trajal skoraj tri desetletja^ Končuje se večinoma z odstopom ustreznih površin gozda služnostnim, upravičencem. Tržiške gozdove je medtem od zadnjega fevdalca kupila Kranjska industrijska družba, ki je imela interes, da dobi iz gozdov čimveč oglja za svoje plavže na Javorniku in na Jesenicah. Ko je stekla železnica, so dobavljali oglje iz tržiških gozdov na postajo Podnart in ga odtod z železnico vozili na Jesenice. Splošna gospodarska kriza pa je omrtvila fužine in stare plavže na Gorenjskem. Tako je v 80 letih preteklega stoletja prenehalo oglarjenje-kot glavni način izkoriščanja gozdov. Tehnična revolucija v železarstvu se je opirala na kurjavo s premogom in koksom. S tem nastaja tudi v gospodarstvu z gozdovi popoln preokret im preusmeritev na pridobivanje merkantilnega tehničnega lesa, posta vi jan j e-industrijskih žag, graditev žičnic za spravilo in izvoz rezanega lesa. Dograditev gorenjske železnice leta 1870 je odprla tržiškim gozdovom dostop na izvozna tržiška in do takratnega trgovskega centra v tržaškem pristanišču. Proti koncu stoletja proda pod pritiskom krize industrijska družba, tržiške gozdove berlinskemu finančniku, ki prične urejati gozdno gospodarstvo po svojih vidikih. Njegovi nasledniki odprejo z gostim omrežjem gozdnih potov vse dostopne predele za načrtno eksploatacijo v okviru stoletne obhodnje. Nastajata dva revirja, Jelendolski in Podljubeljski, različna po javnih funkcijah področnih gozdov, klimatičnih razmerah irt rastnih pogojih ter možnosti izkoriščanja. Namesto ugaslih fužin nastajaj» nove industrije, med njimi za izdelavo lepenke in Jesovine na Slapu ter za izdelavo furnirjev v Šentanski dolini. S pričetkom tekočega stoletja se začenja tretja razvojna faza, ki se» po načinu dela in režimu izkoriščanja gozdov bistveno razlikuje od prejšnjih. Vodi končno do socializacije in podružbljanja gospodarjenja z gozdovi. Glavni momenti polstoletnega razvoja v tej zadnji fazi so bili dograditev železniške zveze iz Kranja do Tržiča leta 1908, postavitev industrijske žage v Bistrici, gradnja gozdne železnice do Med vodij, poskusi agrarne reforme po prvi vojni, postavitev prvih žičnic in motorizacija.1 prevoza lesa, koncentracija izvoza med splošno gospodarsko krizo 1931 do 1935 in po drugi vojni pa nacionalizacija gozdne veleposesti za splošna-ljudsko premoženje, ter uvajanje načrtnega gospodarjenja, sodobne tehnike v gozdno delo ter integralne koncentracije predelovalnih obra to v- Prihranki na sečnjah med drugo svetovno vojno so bili izkoriščeni za: prekomerne poseke za izvoz v težkih letih gospodarske blokade komin— forme. Odtlej pa se gospodari z gozdovi po vseh načelih racionalnega, upravljanja. Podružabljanje, ki prihaja kot zadnja faza razvoja, pomeni, koncentracijo gospodarjenja, ki jo narekuje sodobni razvoj in ima namen, da poveže interes splošne ljudske imovine v tesno kooperacijo z interesi individualnih lastnikov gozdnih parcel. Predelava pa se obenem usmerjaš tako, da postavimo na svetovni trg končne izdelke in da ostanejo zaslužek in materialne koristi od predelave doma, da postanemo v solidni izdelavi tehnično dovršen in enakovreden konkurent na svetovnem trgu. Ta razvojna faza zahteva uskladitev dela od pogozdovanja in planskih sečenj do strokovne predelave, da bi ostali spričo nestalnosti trga komercialno' v vsaki situaciji dovolj prožni. V naslednjem prikazujemo kronološko v glavnih obrisih potek naznačenih značilnejših dogajanj v gospodarjenju in izkoriščanju tržiških j gozdov v naznačenih razvojnih fazah. i. Kronika tržiškega gozdarstva v luči najstarejših listin Gozdovi so bili poleg vodnih moči za razvoj in obstoj industrije in obrti v tržiškem okraju življenjskega pomena. Gozdovi so pokrivali vse gorate predele okraja in segali po dolinah predgorja do gostih naselij in obdelanih polj kranjskega okraja. Razprostirali so se po vsem povirju gornjega toka Bistrice in Mošenika od 520 do 1650 metrov nadmorske višine prav do vegetacijske meje na Karavankah. Gozdovi na strmih pobočjih so bili težko dostopni in zaradi svoje varstvene funkcije zaščiteni pred poseki in iztrebljanjem. Varovali so obdelana polja pred plazovi, hudourniki, vetrovi in ujmami. Po dolini Mošenika je vodila skozi gozdove že v srednjem veku znana tovorniška pot na Podljubelj in od tod čez sedlo na Koroško. V šestnajstem in sedemnajstem stoletju so jo preuredili v vozno cesto in nato za časa vladanja Karla VI. izgradili v važno komercialno komunikacijo na prehodu iz alpskih pokrajin, Koroške in Gornje Štajerske k Jadranskemu morju. Sicer je bila gozdna površina dokaj redko naseljena. Večje naselje je nastalo ob živosrebrnem rudniku pri Sv. Ani ter v bistriški dolini in v Lomu. Ob vodi pa so zgradili številne vodne žage, ki so predelovale posekani les. Tržiške gozdove je začetkom 14. stoletja posedoval goriški grof Albert III. Po izumrtju njegovega rodu leta 1374 je pripadla njegovega posest Habsburgovcem. Deželni knez je to posest podeljeval v fevd. Proti koncu 17. stoletja je prišlo tržiško gospostvo v posest grofovske družine Auerspergov, kot smo podrobneje opisali v prvi knjigi. ? Gozdovi so bili od pamtiveka neobhodno potrebno dopolnilo kmetijskega gospodarstva. Posebnega pomena so bili za živinorejce, ki so v tržiškem okraju najvažnejša veja kmetijstva. Iz gozdov so kmetje dobivali drva, stavbeni les za hišo in gospodarska poslopja, iz gozdov so jemali steljo in v gozdovih so pasli živino, ki bi jo sicer z lastnimi travniki in pašniki ne mogli prehraniti. Mnogi kmetje so že zgodaj postali lastniki večjih ali manjših gozdnih delov, drugi pa so si v gozdovih zemljiške gosposke pridobili pravico izkoriščanja gozdne paše, dobave lesa in drv ter steljarjenja. Take pravice so uživali od pamtiveka in jih imeli potrjene v listinah. Vendar obseg dajatev ni bil v njih podrobneje določen. Zato so večkrat nastajali spori glede tolmačenja obsega njihovih pravic. Največji koristnik gozdov pa so bili fužinarji in kovači, ki brez oglja sploh ne bi mogli delati. Fužinske peči in talilnice, kosarnice in kovačije so trošile ogromne količine oglja. Mnogokrat so morali zaradi pomanjkanja oglja ustaviti obrate. Tudi zemljiška gosposka je imela lastne fužinske obrate in rudokope ter naprave za taljenje rud. Prvenstveno je seveda skrbela zase, da dobi iz gozdov naj večje količine oglja in drv. V tem je nastalo neogibno navzkrižje s privatnimi fužinarji, kar je dalo povod k številnim sporom. Slednjič je zemljiška gosposka skušala doseči čim večji dohodek od gozdov. Zato je obremenjevala koristnike z raznimi urbarialnimi dajatvami za posek, z mitnino in izvoznimi plačili. V tem oziru ni izbirala sredstev, da bi prišla do denarja. Kmetje in fužinarji so se seveda uporno branili proti uvedbi novih pristojbin in dajatev, sklicujoč se na stare listine, v katerih jim je bilo zajamčeno svobodno izkoriščanje gozdov. Gosposka je povsod, kjer je bilo količkaj mogoče, tolmačila privilegije po svoje in koristniki so šele s pritožbami na višje oblasti in naravnost na vladarja komaj prišli do svojih pravic. O takih odnosih nam pričajo ohranjene listine. Gozdovi do sredine preteklega stoletja niso bili podrobneje razmejeni. Pretežni del si je zato lastila zemljiška gosposka kot fevdno posest ter jih je tudi izkoriščala za svoje fužine in oddajala proti plačilu v izkoriščanje fužinarjem. Privatni fužinarji so gosposki oporekali pravice, ki si jih je lastila in nastopili celo s tožbami. Gosposka pa je kratila kmetom služnostne pravice, da so jih morali braniti in uveljavljati s pritožbami. V naslednjem navajamo kronološko nekaj takih sporov in pritožb. Listina iz leta 1496 priča o pritožbi urbarialnih kmetov iz Križev zaradi gozdne paše in izkoriščanja planin, ki jih jim je kratila kmetom zemljiška gosposka. V tem sporu je cesar Maksimilijan I. potrdil pravico kmetov, da uživajo planine okrog Tržiča, kamor so od nekdaj gnali živino na pašo'. Kot priznalnino so dajali graščakoma Lambergu in Paradajzerju tri hlebce sira letno. Iz istega leta 1496 datira tudi potrdilo o fevdni posesti tržiške gosposke nad gozdovi, ki ga je izdal v Augsburgu na binkoštno nedeljo na praznik Janeza Krstnika tržiški gosposki cesar Maksimilijan. Na to potrdilo so se sklicevali v sporih s kovaškim cehom ob veliki gozdni anketi leta 1800, vendar listine same takrat kresijskemu uradu niso predložili. Listina z dne 29. septembra 1584 vsebuje pritožbe Tržičanov proti gosposki zaradi uvedbe in neupravičenega pobiranja mitnine za les in drva iz novega gozda. Listina je pisana na pergamentu in navaja več pritožb proti takratnim tržiškim gospodom Juriju Winklerju in Lovrencu Paradajzerju. Cesarska komisija, ki je bila postavljena, da razjasni zadevo, je potrdila pravico pritožnikov, ki so dobivali skozi stoletja les, drva, škodele in oglje brez vsakih bremen in dajatev, ter odredila, da morajo ostati vozovi s stavbenim lesom, plohi, deskami in Skodlami ter ogljem iz Kota pri Sv. Katarini prosti vsakih bremen. Z listino z dne 15. junija 1621 je prodal L. Paradajzer Lukanu Kol-šiču za vse potomstvo v trajno posest rovte za Tržičem. Podrobnejša označba, kateri rovti so' bili tu mišljeni, ni navedena. Z listino iz leta 1654 so bile podeljene kmetom v Krnici pašne pravice, ki so jih do takrat imeli že v zakupu. Listina navaja tudi imena upravičencev. Listina z dne 17. julija 1658 poroča, da je nastal med Jakobom Koprivnikom in Lomsko soseko spor zaradi planine Fevča, kjer je bil Koprivnik posekal precej lesa. Spor so rešili s kompromisom. Okrajni komisar je na samem mestu ogledal položaj, ugotovil obseg poseka in razsodil, da mora Koprivnik plačati 20 tolarjev odškodnine za povzročeno škodo. Posekan les pa je pripadel cerkvi. Koprivnik se je zavezal, da bo odškodnino plačal. Izkoriščanje gozdov — Pašne pravice — Oglarenje Listina z dne 12. marca 1686 potrjuje sporazum rovtarjev z Loma, dedičev Tomaža Peharca, vulgo Klančarja zaradi lesa, ki ga je posekal in odpeljal Jernej Slapar v Medvodju. V tej zadevi je bila zaslišana vsa soseska. Urban Pehare, Zavrtnik, Jurij Pehare, Janez in Martin Mally iz Loma in Travnega brda, ki so izjavili, da so imeli od nekdaj nedeljen gozd do Medvodja, ki je bil označen z imeni Petrovci ali Petrašev, na Homu, na Čamovš, do Polane, do' Rjavega roba in do Tolstega vrha, s katerega so dobivali drva in kjer so imeli pravico sekanja lesa. V sporazumu je bil določen čas in pota, po katerih naj se dovaža les, ter odrejena globa 10 dukatov v zlatu za kršitev sporazuma. Po kupoprodajni pogodbi iz leta 1733 med cesarjevim komornikom grofom Adamom Auerspergom, tržiškim gospodom in fužinarjem Francom Jabomikom je bilo zadnjemu dovoljeno, da sme sekati les in iz njega žgati oglje za fužino bakra Germovka ter za fužine za izdelavo kos in ponev proti letnemu plačilu 10,43 goldinarja nemške veljave. Javornik se je obenem zavezal, da ne bo dajal nobenemu podaniku tržiške gosposke več predujme na oglje kot 6 do 9 goldinarjev. Po urbarialnih izkazih iz leta 1752 so bile tržiške planine oddane naslednjim koristnikom: Na planini Brestnina sta imela pravice paše Klemenc Kumer ter Primožič s Koroškega, imenovan Podgorišič, za pašnjo 15 glav rogate živine in 100 kosov drobnice od binkošti do velikega šmarna. Plačal je 4 goldinarje 15 krajcarjev. Na planini Sevščici je imel pašo Luka Janko p. d. Koprivnik s Koroškega od kresa do 15. avgusta za 20 glav rogate živine in 50 glav drobnice proti plačilu 1 goldinarja 30 krajcarjev. Na planini Gornja Poljana je imel pašo Martin Bukovnik, pozneje pa Andrej z Golnika od kresa do sv. Lovrenca za 20 glav drobnice za plačilo 1 goldinarja 36 krajcarjev. Na planini Krnica so pasli Matija Zupan po domače Jakula, Jurij Pemuš, Jernej Fröhlich in Franc Rozman od sv. Lucije do 15. avgusta za 32 glav rogate živine in 30 glav drobnice. Plačali so po 2 goldinarja za pašo, skupno torej 8 goldinarjev. Na planini Zelenica je pasel Tomaž Brence po domače Janežič od kresa do sv. Lovrenca 19 glav rogate živine in 15 glav drobnice proti plačilu 2 goldinarjev letno. Na planini Košuta je imel pravico paše Matevž Kališnik, po domače Kramar, od kresa do sv. Jakoba za 12 glav rogate živine in 50 glav drobnice za plačilo 24 krajcarjev in 7 hlebov sira. Po urbarialnih zapiskih iz leta 1756 so kmetje iz Jelendola in Podljubelja plačevali gosposki za les letne davščine, ki so bile po obsegu posestva določene v treh stopinjah. Najvišja je znašala 2 goldinarja 33 krajcarjev letno, srednja 1 goldinar 16 krajcarjev in 2 pfeniga, najnižja pa 38 krajcarjev in 2 pfeniga. Proizvodnja oglja ni bila zadovoljivo urejena. Oglarji so delali, kakor jim je bolje kazalo in kakor so vremenske razmere dopuščale. Kadar je primanjkovalo oglja, je poslala gosposka v gozdove svoje oskrbnike, da Vetro- in snegolom pođ Košuto, april—maj 1954. Polomljenih je bilo 18.000 m3 lesa napravijo red. Če je oglar priznal zemljo za gosposkino last, je lahko delal naprej. Če pa se je upiral in trdil, da je zemlja kmečka last, SO' mu graščinski organi enostavno odvzeli kopišče in pozvali uporne oglarje na graščino na odgovor. Na odvzetih kopiščih so nato naselili oglarje iz drugih krajev posebno iz Mojstrane in Dovjega. Poraba oglja na Balosu, na Fa-briki, v Germovki, na Slapu, na Njivi in pri kovaških ognjih je rastla in oglarji so jo komaj sproti krili. Za proizvodnjo oglja so prišli le poletni in prvi jesenski meseci v poštev. Oglje je bilo treba v jeseni spraviti k obratom, da so bili preskrbljeni za jesensko in spomladansko dobo. Pozimi so obrati zaradi pomanjkanja vode in mraza navadno po dva meseca počivali. Prvenstveno so oglje iz gosposkinih gozdov morali oddajati za graščinske fužine. Oglarji pa so pogosto oddali oglje, ki je bilo namenjeno za graščinske fužine, drugim odjemalcem. Kovači in mali fužinarji v Tržiču so namreč radi zamenjali oglje za orodje in različne železarske izdelke, ki so jih kmetje potrebovali v domaćinstvu. Zato so oglarji svoje črno blago radi vozili h kovačijam. S tem pa so bili prikrajšani veliki obrati, ki so že tako in tako s pičlim dovozom oglja težko izhajali. Prvi poskus, da bi se napravil red v gozdno posestnih in gospodarskih razmerah, datira iz leta 1758. ko je bil sestavljen popis gozdov, da se uredi preskrba prebivalstva z drvmi in omeji pustošenje gozdov. Popis gozdov je bil predhodni operat za poznejšo zakonito ureditev gozdnega gospodarstva. Gozdni red za Kranjsko iz leta 1771 Na Kranjskem so se vodili v 17. stoletju dolgi boji za kodifikacijo gozdnih pravic. Protokoli stanovske skupščine iz leta 1622 kažejo, da so se stanovi upirali, da bi se uveljavili natančnejši predpisi za gozdno gospodarstvo in se niso hoteli pokoriti odredbam cesarskih gozdarskih mojstrov iz strahu pred kmeti, da ne bi s prestrogimi predpisi vznetili odpora kmečkega ljudstva, če bi ga omejevali v izvrševanju gozdnih pravic. Šele terezijanska zakonodaja je končno omogočila uveljavljanje gozdnega zakona. Po gozdnem redu, ki je začel veljati 23. novembra 1771, je bilo v splošnem gospodarjenje z gozdom prepuščeno svobodnemu preudarku lastnika v okviru predpisov o gozdnih kulturah. Načelno se je moralo skrbeti za to, da dajejo gozdovi prebivalstvu potreben les in drva ter da lastnik ohrani vrednost gozdov. Noben lastnik ni smel sekati po predpisih več lesa, kakor je znašal prirastek. Naloga gozdne policije je bila, da se bori proti čezmerni porabi lesa. Vlada se je trudila, da bi omejila ustanavljanje fužinskih podjetij, ki so porabila velike količine lesa. Zato jih je navajala, da bi kurjavo in pogon preuredili na porabo šote ali premoga ter da bi vpeljali tudi v gospodinjstvu štedilnike namesto kuhanja na odprtem ognju. V ta namen so razpisali nagrade in premije. Tudi pri poslopjih naj bi se pretežno uporabilo namesto stavbnega lesa kamenje, na kmetih pa naj bi za kurjavo rabili suhljad in omejili napravljanje plotov. Skednje, hleve in kozolce naj bi zgradili iz nezgorljivega materiala, da bi se poraba lesa in nevarnost požarov čimbolj omejila. Ker ni bilo gozdnih potov, naj bi se sekalo predvsem tak les, ki se ga lahko po vodi splavi do naselij. Plavljenje je bilo urejeno z naredbo ljubljanskega gubernija z dne 3. junija 1824. Dovoljeno je bilo tudi postavljanje gozdnih riž. Kdor je hotel zgraditi fužinski obrat, je moral to najprej prijaviti deželnemu gozdarskemu uradu, da se je še pred podelitvijo koncesije uredilo vprašanje kurjave in preskrbe z lesom. Dovoljenje za trgovino z lesom se je smelo dati le osebam, ki so imele trdno zidano skladišče in ki so bile moralno neoporečne. Za prevoz lesa so izdajali posebne propustnice. Trgovino so ovirale izredno visoke mitnine, ki so jih pobirali za uporabo cest. Posebni predpisi so- urejali merjenje lesa po s-ežnih, čevljih in palcih, da se omejijo prevare in oškodovanja zaradi uporabe nezakonitih mer. Izvoz tehničnega lesa, hlodovine in oglja je bil dovoljen proti plačevanju izvozne carine enega pfeniga od vsakega goldinarja vrednosti. Predpisi gozdnega reda so v praksi malo zalegli, ker go-zdno nadzorstvo ni imelo dovolj strokovno izvežbanih organov, da bi nadzorovalo izkoriščanje gozdov, niti izdatnih Koparenje v Zalem potoku sredstev, da bi lahko preprečilo samolastnosti zemljiških gosposk in kmetov. V času vladanja Jožefa II. je bilo z dvornim dekretom z dne 6. marca 1783 ukinjeno kontingentiranje dobav lesa in oglja. Medtem ko je prej moral vsak koristnik gozda dobavljati določene količine oglja in drv kon-cesioniranemu obratu, je sedaj lastnik lesa in producent oglja imel pravico, da v lastnem gozdu posekani les in skuhano oglje po lastni volji proda tistemu, pri katerem je prišel najbolje na svoj račun. Leto kasneje je bilo z dvomim dekretom z dne 8. marca 1784 ukinjeno tudi kontingentiranje oglja iz deželnoknežjega rezervata. Po navedbah Rossiwalla je imelo tržiško gospodarstvo 7000 oralov gozdov, od katerih je bilo 5000 oralov obremenjenih s služnostmi. Odslej si je skušal vsak kovač na lastno pest pridobiti stalnega dobavitelja oglja. Oglarjem so začeli dajati predujme, da bi si zagotovili dobavo oglja. Oglarji so sicer jemali denar, toda dobavili so končno tistemu, ki jim je nudil večjo ceno. Stanje je postajalo s časom nevzdržno. Kovaški ceh se je pritoževal in zahteval, da se uvede red. Na ponovne pritožbe je bila leta 1793 postavljena posebna komisija, ki naj bi uredila sporno zadevo. Uspeha ni bilo in Gašper Zeme je kot predsednik ceha zahteval ponovno intervencijo oblasti. Na njegovo prošnjo z dne 11. aprila 1798 je bila z najvišjim odlokom z dne 27. aprila 1798 postavljena nova komisija z nalogo, da nepristransko- preišče in ugotovi stanje gozdov. Velika gozdna anketa leta 1800 Nazorno sliko o spornih pravicah in neurejeni gozdni posesti nam daje uradno poročilo, ki je bilo predloženo komisiji dne 5. julija 1800. Komisijo je sklical komisar ljubljanskega kresijskega urada Anton von Frankenfeld. Na njej so bili razen sklicatelja navzoči kot predstavnik zemljiške gosposke opolnomočeni Ignac Jabomik ter graščinski upravitelj in zakupnik Andrej Orehavnik, od fužinarjev Matija Polak, Matija Janušič, Gregor Gaber, Miha Košir, za Danila Jabornika Jakob Polc, Ignac Jabor-nik mlajši in predstojnik ceha Gašper Zeme. Višji rudarski urad je delegiral iz Idrije kot strokovnjake na anketo Antona Kulnika, jamomerca in Andreja Kobala, gozdnega oskrbnika. Po predloženem uradnem poročilu je bila naloga komisije: »a) da osebno pregleda vse dele gozdov, b) da ugotovi stvarno zalogo raznih vrst lesa in pustošenje posameznih oddelkov gozdov, ter c) da določi sredstva in ukrepe, da bi se preprečilo pustošenje, da bi se gozdovi ohranili, da bi lahko dajali potreben les fužinam, ki so za državo tako važne in tudi drugim obrtnikom.« Poročilo je uvodoma naglasilo, da se komisija ne namerava spuščati v raziskovanje lastninskih pravic do izkoriščanja, ki jih uživajo podaniki, fužinarji in gosposka posredno ali neposredno, temveč naj to stori vsak pri svojem pristojnem uradu. Vendar je poročilo pripomnilo, da ni nobenih zadržkov, da vsak izpove, kar je v zvezi z delom komisije in ogledom gozdov. S to ugotovitvijo se je kresija izognila kočljivemu vprašanju lastninskih in služnostnih pravic, ker je hotela zagotoviti kontinuiteto dobav v okviru dopustnega izkoriščanja gozdov. V razpravi, ki jo je odprl komisar ljubljanske kresije kot predsednik komisije, je tržiška gosposka po svojem pooblaščencu izjavila, da je bila o komisiji obveščena šele 30. junija in naj se ji ne zameri, da ni mogla pripraviti potrebnih listin, pridržuje si, da to stori dodatno. Lahko dokaže z listinami pravico do vseh gozdov, ki spadajo pod njeno- območje in vzdržuje narok nanje. To lahko dokaže z deželnoknežjim potrdilom, izdanem v Augsburgu od cesarja Maksimilijana na binkoštni dan Janeza Krstnika leta 1496. Poleg tega poseduje dominij priznanja tržiških meščanov z dne 24. aprila 1784, na katerem je tudi Gašper Zeme sopodpisan s pečatom. Gosposka, ki je izdala dovoljenje za uporabo gozdov za fužine npr. Ignacu Jabomiku, je imela gozdne pravice in gozdne oskrbnike. Ko je bil Gašper Zeme zakupnik gosposkinih fužin, je prosil ceh z vlogo, sklicujoč se na staro navado, da morajo podaniki dobaviti gosposkim fužinam oglje, kakor se je tudi zgodilo. Predstavnik tržiške gosposke je nato izvajal, da so prišli po ukinitvi gozdnega rezervata leta 1784 gozdovi v neomejeno lastništvo gosposke in da so fužinarji prejeli navodila, naj si pogodbeno zagotovijo potrebno oglje v lastnih gozdovih. Nato je osebno napadel Gašperja Zemeta, češ da hoče napraviti novo tališče, pa nima niti prgišča gozda in da hoče dobiti oglje iz gosposkinih gozdov, ne da bi se bil prej sporazumel glede gozdnih pravic. Poudarja, da mora vsakdo za nov obrat dokazati, da ima bodisi lastne gozdove ali pa dovoljenje za izkoriščanje zadostnega gozda. Zeme pa tega do pričetka komisije ni storil. Nasprotno hoče dokazati, da so odvečni gozdovi na razpolago-, ki pa jih gosposka čuva za lastno korist, medtem ko se morajo obrati zaradi pomanjkanja lesa ustavljati. Prednostne pravice oskrbovancev iz gozdov Ker je komisija določila izvedence, da pregledajo gozdove, jih opozarja, da les dorašča v tržiškem okraju šele v 120 letih in da naj pri ugotavljanju koristi, ki jih prejemajo obstoječi obrati in upravičenci iz gozdov, upoštevajo naslednje momente. Del gozda je rezerviran: a) za potrebe tržiških stavb v trgu, za gosposko in za njene podanike, za domačo- rabo in rezerva za primer požara in obnovo hiš; b) za potrebo jeklarn, košaric, kovačev, usnjarjev, barvafjev, pletilj cev, ki jih je zelo mnogo in ki dajejo hrano in zaslužek vsemu trgu; c) za obrate, ki sicer ne delujejo, ki pa so koncesio-nirani kakor za Stepančičevo fužino in za rudarsko združbo pod Ljubeljem; č) nadalje za občino Križe, ki ima pravico dobiti drva z Javornika in Tegošč, izvzemši Vilo Bežek. Gašper Zeme je na uradno poročilo in na očitke gosposke odgovoril, da je sporazumen in da je prav, da komisija ugotovi stanje gozdov in da naj izvedenci prav posebno odgovorijo na vprašanje, koliko kubičnih sež-njev se lahko odvzame iz gozdov, ne da bi se jih prekomerno izsekalo. Hvaležen je, da bo kresijski komisar ob tej priložnosti uvidel pustošenje gozdov in poslušal nasvete strokovnjakov, kako naj se temu odpomore. Poudarja, da ne gre danes za lastnino gozdov in si zato pridržuje v tem oziru vse pravice. Pripominja, da je gosposka v davčni napovedi priznala samo izkoriščanje gozda Ročenca in Kuntarca ter nobenih drugih gozdov. Vprašanje, kdaj in v katerih krajih je gozd zrel za posek, naj rešijo izvedenci, ne pa da o njem odloča tržiška gosposka. Soseska Jelendola je izjavila, »da si pridržuje svoje pravice do rovtov v splošnem in tudi posebne pravice proti gosposki, proti 'trgu in proti fužinam. Ker pa gre tu le za ugotovitev stanja gozdov, prosijo samo to, da bi mogli dobiti zaslužka in da bi se jim šlo na roko ter dalo priložnost, da bi si mogli s kuhanjem oglja zaslužiti za prehrano in preživljanje, ker so vsi sosedni gozdovi izčrpani in morajo nekaj let mirovati. Zato so že dolgo dobavljali oglje z gostega gozdnega predela, ki ga imenujejo drugače stari gozd, ki sega od kraja Tegošč do Velikega Javornika. Fužinarjem, kovačem so nudili oglje po nizki ceni, pri nekaterih so komaj zaslužili za golo življenje. Toda fužinarji nočejo o tem ničesar slišati, temveč zahtevajo, da jim dobavljajo cel pleten koš oglja po isti ceni po šest zibcenarjev. Tak koš meri 30 mernikov. Zahteva je nepravična, ker fužinarji in kovači prodajajo svoje izdelke po mnogo dražjih cenah, kakor pred nekaj leti. Nemogoče je, da bi pri splošnem pomanjkanju prodajali oglje po stari ceni, ker bi morali pri tem poginiti. Nove oglarije ležijo po dve uri hoda daleč. Gozdne poti niso izgrajene in zato ne morejo dovažati oglja v Tržič po stari ceni. Pripravljeni so očistiti gozd od posekanih debel, ki ležijo in kjer bi se pridobilo mnogo oglja, toda z ozirom na oddaljenost je treba plačati osem zibcenarjev. Pri tem se oni zavežejo, da bodo skrbeli za zgraditev poti ter da jo bodo tudi sami vzdrževali in vozili oglje v Tržič. Ali pa naj fužinarji sami kuhajo oglje in ga spravljajo v Medvodje, pa bodo oni naprej vozili po stari ceni v Tržič. Naj se torej skrbi na ta ali drug način za to, da bi se stari gozd izdelal in očistil brez njihove škode, da bi mogli še naprej živeti in shajati.« Izjavo so podpisali s križi Andrej Zupan, Josip Primožič,-Franc Sos in Andrej Tišler kot odposlanci soseske. Podobno so izjavili glede dobave oglja v Tržič Lomljani, da naj bi se sklenil sporazum o ceni, ki bi bila sprejemljiva za obe stranki. Fužinarji so si pridržali v zapisniku svoje pravice do izkoriščanja gozdov, obenem pa so izjavili, da niso proti temu, da bi se glede nove cene sklenil nov dogovor, s katerim bi se skušalo določiti za obe stranki sprejemljivo pogodbo. Delo, ugotovitve in nasveti strokovnih izvedencev Izvedenca Anton Kulnik in Andrej Kobal sta obšla vse gozdove, pregledovala stanje, izvršila meritve in ugotavljala posledice prekrškov in pustošenja gozdov. Najprej sta pregledala od Mosteca navzgor po hrbtu Plešivca do Macesnovca, nadalje za Robičem nad Mrzlim studencem skozi pusto dolino od vrha Šije in ugotovila, da je dolina polna mladih iglavcev in da bi se lahko posekalo 5 sežnjev starega gozda pod in nad planinami na pobočju, od koder bi se dal les speljati na Hudi graben. Od Šij za Mlakami do Pungrata, nadalje na Tegošče in Cisovc je bilo v dolini vse posekano ter je še v mešanih sestojih okrog 360 sežnjev debel za posek. Po večini je to bila bukovina. Nad Pungratom in Čisovcem je bil še del mešanega gozda za posek, kjer so še delale oglarije. Pobočje se razteza proti Zalem potoku, do Čisovca in Tegošč pod Krnico in Dolgo njivo. Na visokem Plešivcu pa se razprostira tako imenovani stari gozd, ki ima več jelovine kot bukovine, v polkrogu do kazalca na 14. uro, namreč od Tegošč do Velikega Javornika. Tu sta našla mnogo praznih jas. Od tod gre pobočje na Košutni greben, pod katerim so bile oglarije. Od Fevče pod Stegovnikom na Mali Javornik in potem na Veliki Javornik in Konjšco — gre pobočje na Stegovniški graben, ki je pokrito s starim za posek zrelim gozdom jelk in bukev. Oglarije so bile tu v jarku. Krmišče jelenjadi v Plani Od Konjšce na Kravji rob na Sedlu zraven Kuštrove Planine in na Kuštrove nove senožeti potem ob delu Ignac Jabornikovega gozda, imenovanega Trata, in nad posestvom Primožiča do Ratnega vrha. Med temi gorami in obema dolinama je mlad gozd, bolj jelov in bukov, ki visi proti Bistriškemu potoku. Po tem je tudi planina imenovana Vetrih. Na glavni poti, kjer se izvaža največ oglja, ob potoku Bistrice do Medvodja so tri stranske doline, Košutni graben, Medvodje in Stegovni-kov jarek, kjer so povsod oglarije. Na sončni strani zgoraj je vozna pot do Mrzlega Studenca čez Rob in skozi Pusto dolino do Zirovca, na senčni strani pa je pot poleg Kuštrove planine skozi Vetrihovo planino do Ste-govškega jarka. Nato sta izvedenca pregledala šentanske rovte, gozd Košuto in Ko-vito, ki se držita skupaj, nadalje proti grabnu, kjer so' rudniki, pod goro Babo do ljubeljskeg a sedla in navzdol po pobošju do glavne ceste. V tem oddelku je nekaj starih iglavcev za posek. Pomladek je bolj bukev kot iglavci in gre spravilo do glavne ceste. Nadalje je gozd Zelenica, ki leži nad glavno cesto in sestoji iz srednje bukovine, ki se jih zaradi pogostih snežnih plazov ne sme posekati. Odtod je naprej gozd Plešivec. Nanj meji kraj »U gruntu« na Robu, in gre navzgor na Stari potok, od tod na Ravne in na Belo peč, navzdol pa na Savni hrib na Robič. V tem gozdu je vse posekano in je le malo zasajenih iglavcev. Na Kokovnici meji Sv. Katarinski rovt Pupavarič, navzgor Kunterca in Široka dolina, na vrhu na Sedlu, Vastonoiv hrib, potem Tribarje do glavne ljubeljske ceste. Ta predel je bolj smrekov kot bukov in ima srednji stavbeni les, za kar bi se lahko porabilo mnogo debel. Pregled tržiških gozdov je pokazal, da so v mnogih predelih gozd skozi leta pustošili. Predvsem se je zločinsko sekalo celo mlada drevesa, ki še niso dozorela in niso imela niti 6 palcev premera in se pri tem ni oziralo niti na pomladek niti na nasemenitev. Znaten del teh gozdov je bil uničen s tem, da so napravili zareze v drevesa, samo da bi ugotovili ali bi ustrezali za izdelavo skodel in jih s tem pokvarili, ker so komaj Vto ^zdelali v skodle, druge pa so posekali in ne da bi jih uporabili, pustili da strohnijo. Škode delajo tudi lastniki planin, ki krčijo gozdove, da bi mogli razširiti svoje pašnike. Slednjič delajo oglarske koče in oglarijo, kjer se jim zljubi in jemljejo za zoglenitev trdi les, ki jim je najbližji. Treba je neposredno napraviti ukrepe, da se pustošenje ustavi, če nočejo koristniki v nekaj letih ostati brez oglja in drv. Interes državnega erar ja in dežele zahteva, da se skrbi za uvedbo gozdnega gospodarstva. Ker pa je bila naloga samo da ugotovita sedanje stanje, se nista spuščala v ugotavljanje poškodb tržiških fužin in obratov, temveč sta le ugotovila gozdne površine, zaloge lesa za posek in donosnost gozda. Porabe nista ugotavljala, ker jo je bila že nekaj let prej rudarska oblast podrobno določila. Ukrepi za zaščito gozdnih kultur Po nepolnem mesecu dni sta podala izvedenca naslednje poročilo: a) v gozdovih, zrelih za posek, je mnogo lesa polomljenega od vetra, in debel, ki so bila posekana za izdelavo skodel, pa so ostala neizkoriščena in bila prepuščena gnitju. Ta les bi lahko porabili za zoglevanje in dobavili Tržiču nemalo količino' oglja; b) v mladem gozdu, kjer se je takrat naselilo največ oglarij, se sekajo debla v najboljši rasti, ki poprečno nimajo niti 6 palcev premera; c) pri izdelovanju skodel se pustoši znatni del gozdov. Od njihovih debel se izkoristi komaj Vio, od večine pa sploh ničesar, marveč se samovoljno posekani les pušča gnitju; č) mnogi lastniki, ki mejijo na gozdove, širijo svoje planine s tem, da od časa do časa krčijo gozdove; d) oglarji postavljajo svoje koče in kopišča, kjer se jim zljubi in zoglenijo le tisti les, ki ga lahko brez truda posekajo in spravijo do svojih kopišč, brez ozira na to ali je drevo zrelo za posek ali ne. Da se škodljivo pustošenje, ki bi v kratkem, vodilo do popolnega iztrebljenja gozdov, v najvišjem interesu erarja in v korist fužinarjev, če že ne popolnoma izkorenini, pa vsaj po možnosti zmanjša, so predlagali naslednje: 1. nastavi naj se gozdni oskrbnik, izkušen, zvest in izveden, ki naj bi dobil tako plačo, da bi mogel z njo shajati in si ne bi moral preskrbovati dohodkov na nedovoljen način. Ta naj bi imel nadzor nad vsemi gozdovi, da bi vpeljal in urejal poseke na gozdno gospodarski način in po gozdnem zakonu in da bi oglarjem brezplačno odkazoval debla, ki naj se posekajo za oglje; 2. oskrbnik naj bi brezobzirno kaznoval za vsako bodisi tanko ali debelo posekano deblo brez razlike z 1 gld. globo vsakogar, bodisi oglarja, gruntarja, meščana ali posestnika, fužinarja ali kogarkoli, ki bi za lastno uporabo ali pa za zoglenitev posekal drevo brez nakaznice ali označbe oskrbnika; 3. koristno in zaželeno bi bilo, da bi se izdala odločba, da se oglar ne nastani posamič, kakor je bilo dotlej v navadi, temveč po 6 do 8 mož, da skupaj napravijo kope oglja in da jim oskrbnik nakaže les, ki bi ga skupaj lažje, hitreje in z manjšimi napori spravili do kopišč. Pri tem bi, če ne več pa vsaj ravno toliko oglja lahko skuhali; 4. v oddelkih Pusti vrh, Zali potok, Kuštrova planina, Ratni vrh, Mrzla dolina in v Gomji dolini, Mali in Veliki Javornik, kjer je v gozdih še kaj lesa za posek, naj sekajo le v primeru nujne potrebe in poleti, kjer je spravilo zaradi slabih potov težavno, naj bi se dovolilo le nekaj kopišč, sicer pa naj se oglaril v starih za posek zrelih gozdovih, ki imajo za posek zrelo drevje; 5. izdelava skodel naj se dovoli le v toliko-, kolikor jih potrebuje trg ali gosposkim podaniki. Delajo naj se pri ko-piščih, da bi ostanke lahko zogleneli. Še bolje pa bi bilo, če bi si podaniki preskrbeli skodle iz sosednjih koroških gozdov; 6. Tolsti vrh, Zali potok, Konjšcica, Polane, Kukovnica, Zelenica in gruntarski gozdovi naj bi bili rezervirani za pridobivanje drv. Bukov les za trg Tržič naj bi dajali kmetje in najboljši gosposkim gozdovi, hrasto-vino pa rovti pri Sv. Katarini in Sv. Ani; 7. gozd nad ljubeljsko cesto se ne sme v nobenem primeru in pod nobenim izgovorom posekati, ker bi sicer sneg in zemeljski plazovi uničili cesto; 8. fužinarji naj bi sklepali z oglarji pogodbe za dobavo oglja postavljenega v Tržič, kar bi bilo od oddaljenih kopišč težje in dražje, po pravični ceni. ki bi bila za obe stranki sprejemljiva. Poročilo sta podpisala oba izvedenca Anton Kulnik in Andrej Kobal dne 20. julija 1800. Poročilo izvedencev je napravilo na vse prisotne močan vtis. Gosposka na poročilo ni izjavila drugega, kakor da ji stanje gozdov ni bilo znano, ker jo ni nihče o tem obvestil. Na pripombo, da je rudarski urad ugotovil potrebo, pripominja, da se je takrat upoštevalo samo gosposkine gozdove, ne pa tudi privatnih, nadalje da se ni upoštevalo izredni potreb po lesu za primer požara, za stavbe, za vodovode itd. Glede uvedbe racionalnega gozdnega gospodarstva bo imetnik tržiške gosposke podal dodatno svojo izjavo. Izjavo sta podpisala doktor Andrej Regešič in graščinski zakupnik Anton Orehavnik. Predstavniki fužinarjev so se priključili izjavi gosposke s tem, da nujno prosijo za nastavitev gozdnega oskrbnika. Izjavljajo, da ne morejo ničesar prispevati s svoje strani, vendar upajo, da bo imetnik tržiškega gospodstva z ozirom na sloves tržiške industrije milostno dal svoj doprinos za ta namen. Z Lomljani pa se glede cene oglja, kakor bi sicer želeli, ne morejo spuščati v noben sporazum. Izjavo so podpisali: Ignac Jabornik. Daniel Jabomik, Jakob Polc, Matevž Polak in podkrižali pa Matija Zanišič, Gregor Gaberc in Miha Küster. Po enomesečnem delu je bila razprava komisije zaključena dne 2. avgusta 1800. Sam Gašper Zeme, ki je bil komisijo sprožilvob zaključku ni bil navzoč pri podpisu zapisnika, temveč je pismeno sporočil, da je sporazumen z ukrepi, katere so sprejeli fužinarji in ves trg glede ureditve gozdnih kultur. Pri vsej temeljitosti dela izvedencev in obsežnem programu priporočil za zaščito gozdov pa je v praksi kmalu šlo zopet vse po starem. Med oglarji in fužinarji so se množili in stopnjevali stari spori, da je končno morala rudarska oblast, pod katero so spadale fužine, poseči vmes. Oglarji so namreč jemali predujme na dobavo oglja, medtem pa oglja niso dobavili. Vsota predujmov je tako narastla na 14.339 goldinarjev in 28 krajcarjev. Založniki so se nato pritožili na dvorno komoro. Zadeva je bila pereča, toda z Dunaja ni bilo pričakovati skorajšnje rešitve. Da bi se nevzdržno stanje vsaj začasno uredilo, je izdalo rudarsko sodišče v Ljubljani dne 18. avgusta 1804 odločbo, katere prejem so morali lastnoročno podpisati vsi privatni fužinarji. Odločba je bila dostavljena Matevžu in Janezu Polaku, Francu in Janezu Polcu, Jožefu, Ignacu in Lenartu Gašperju Zemetu, Janezu Radonu, Gregorju Ahačiču ter Danielu Jabomiku, ki je bil lastnik jeklarne na Slapu. Izdala sta jo rudarska sodnika Janez Gussman in Alojz Vermatti. Oblast je bila primorana, da nastopi z vso strogostjo proti kršiteljem predpisov. Ker pa so ti vse prekrške priznali in obljubili, da se bodo ravnali v bodoče po zakonu, jim je bila zaslužena kazen odpuščena. Rudarskemu sodišču je šlo> največ za to, da se potrdi doseženi sporazum, likvidirajo stari predujmi in ne dajejo novi predujmi. Odločba je namreč odrejala, da bo blago v nasprotnem primeru zaplenjeno in plačan predujem izgubljen, kršitelj pa še posebej kaznovan. Kdor bi prevzel oglje, ki je namenjeno drugemu, bo prišel ob blago in plačal za vsak mernik oglja po 2 goldinarja kazni. Razsodba dvorne komore, ki je dokončno rešila nastali spor, ni znana. Odločba rudarskega sodišča je bila vpisana v knjige kovaškega ceha v ravnanje vsem kovačem in fužinarjem. Delo v drevesnici »Za kajžo« Francoska uprava je vpeljala strogo zaščito gozdov in določila, da se pobirajo od vsake dobave drv in lesa gozdne takse. Za tržiške gozdove je bil dne 3. decembra 1810 v pisarni zemljiške gosposke sestavljen zapisnik, ki je urejal odnos gosposke do fužinarjev in porabnikov kuriva. Zapisnik je vseboval 14 točk. Za ceh ga je podpisal Gašper Zeme, medtem ko je fužinar Jabornik podpis odklonil. Tako predstavlja ta zapisnik neke vrste gozdni red, ki je bil za obe strani obvezen. Med drugim določa zapisnik, da služi kot merilo za dobavo oglja letna prijava fužinar j a oziroma potrošnika in se po njej dodeljuje oglje. Razdeljevanje naj vodi gozdni oskrbnik in čuvaj, ki bo pri gosposki nastavljen. On daje fužinarjem potrebna pojasnila in njegova naloga je, da prepreči pustošenje gozdov, izdelavo skodel ter da naznanja prekrške gosposki, da jih preišče in kaznuje. V ta namen osnuje gosposka skupno s fužinarji in ostalimi potrošniki poseben sklad, v katerega se bodo stekale plačane kazni in iz katerega bi se plačevalo gozdarsko osebje ter popravljale ceste in mostovi. Z oglarji je bilo dogovorjeno^ da morajo do Jurijevega dne leta 1811 dobavljati 60 mernikov oglja po 1 goldinar in 8 krajcarjev dobrega denarja. Gozdar bo premeril oglarska vozila in žigosal mere. Noben fužinar ne sme vzeti manj kot 60 mernikov ali pa plačati višjo ceno, kakor je bilo določeno. Globa za prekrške je za vsak voz oglja 5 goldinarjev. Ce kdo ne bi hotel dobaviti po določeni ceni in dosojeni meri, se bodo posvetovali, kaj bi z njim naredili. Na lastno pest pa ne sme nobeden ničesar ukrepati, tudi če bi oglja primanjkovalo. Sporazumeli so se tudi, da ne sprejmejo nobenega oglarja, ki se ne bi mogel izkazati s potrdilom prejšnjega založnika ali fužinarja, in ki ne bi imel poravnanih dolgov. Stare dolgove so morali do konca februarja leta 1810 poravnati. Blagajna je imela dva ključa. Enega je hranil ceh, drugega pa gosposka. Za pregled računov je bil izvoljen poseben odbor. Če bi oglarji kaj ugovarjali, ker so gosposkine in Jabornikove fužine ležale ob dovozni poti za oglje, se mora zadeva do Jurijevega prijaviti in pravično rešiti. Kazni je izterjavala gosposka in se je za rubežen zaračunavalo 30 krajcarjev stroškov ter hrano in prenočišče za izterjevalca. Katastrofalni požar leta 1811, ki je uničil vse naselje na desni strani Bistrice, je povzročil ogromno potrebo stavbenega lesa, ki so jo morali kriti iz bližnjih gozdov. Toda oblasti so zahtevale, da se obnavljajo poslopja iz trdnega materiala ter pri tem porabi čimmanj lesa; da se ne bi ponovil tako silovit požar. Z gubemialnim dekretom z dne 22. julija 1814 je bil kresiji v Ljubljani dodeljen poseben gozdni komisar, v vsakem okraju pa po dva ali trije okrajni komisarji za nadzor nad gozdovi. Tako je okrajni komisar Napret dne 22. junija 1815 sporočil kosarskemu cehu, da se bo 26. junija zjutraj sestala v Tržiču komisija strokovnjakov za vodne naprave in gozdne kulture, ki bo odločila glede splavljanja hlodov iz gozdov v Med- vodju, kjer je nameraval Radecki zgraditi vodne klavže in naprave za plavljenje lesa. Ceh je bil povabljen, da se komisije udeleži. Radecki je očividno želel na ta način olajšati spravljanje lesa do Tržiča, ker ni bilo ustreznih gozdnih potov. Vendar kolikor je znano, praktično do plavljenja ni prišlo. Dobava oglja za Radeckijev plavž Vest, da je dovolila dvoma komora tržiškemu graščaku grofu Jožefu Radeckemu dograditi plavž za talen j e železove rude, je izzvala med trži-škimi kovači in kosarji nove skrbi in veliko vznemirjenost. Se preden je prišlo uradno dovoljenje v Tržič, so se dne 4. septembra 1816 zbrali cehovski mojstri, da bi se posvetovali o nastalem položaju in o preplahu zaradi preskrbe z ogljem. Dva interesa sta bila v navzkrižju, interes obratov zemljiške gospode in interes privatnih kovačev. Cehovski oče Ignac Zeme je na sestanku uvodoma naznanil, da se je treba načelno odločiti ali naj ostanejo spričo plavža, ki ga je gradil Radecki, ravnodušni, in tudi glede dveh novih kosarskih ognjev, ki jih je postavila tržiška gosposka z utemeljitvijo, da gre samo za preselitev z Voj, kjer je stala pred 50 leti Končarjeva fužina, ki jo- je bila povodenj odplavila in se od takrat fužinske pravice niso več izkoriščale — ali pa naj nastopijo fužinarji v obrambo za svoje pravice. Zeme je poudaril, da ogroža pomnožitev obratov obstoj njihovih fužin, ker zadostuje oglje, ki ga dobivajo iz gozdov, komaj za gosposkina podjetja. Opozoril je, da je Radecki sklical vse oglarje v pisarno- in jim v imenu gosposke zabičal, da morajo pod kaznijo- pet goldinarjev od vsakega voza oddajati oglje iz gozdov okrog Medvodja edinole gosposkinim fužinam za plavž, kosarnico-, jeklarno in Balos, ker so vsi gozdovi last gosposke. Drvarska koča starega tip^i Zbrani fužinarji so očitali Zemetu, da bi jih bil moral že prej sklicati ali pa vsaj takrat, ko je bila ustanovljena tovarna pil, ker so bili kovači zaradi pomnožitve ognjev že tako ogroženi v svojih pravicah za dobavo oglja, tudi če ne bi bila gosposka dala oglarjem navedenega naročila. Smatrajo za potrebno, da protestirajo na merodajnem mestu in uveljavijo svoje pravice, ki so jih njihovi predniki skozi stoletja svobodno in neovirano uživali in ki si jih sedaj lasti gosposka kot svojo lastnino. Pooblastili so Janeza Polca in Lenarta Gašperja Zemeta, da storita vse, kar je potrebno za obrambo njihovih pravic. Obenem so sklenili, da bodo zadevo pokrenili istočasno po politični poti pri substituciji rudarskega sodišča v Ljubljani, kakor tudi pri Kresiji. Delegatom so naročili, naj se sklicujejo na ugotovitev gozdne komisije iz leta 1800, ki je že takrat ugotovila, da gozdovi za obstoječe kovaške in fužinske obrate ne krijejo potreb. Ceh je nato vložil pritožbo proti dovolitvi plavža in prosil, da se zidanje ustavi. Radecki pa je kljub ugovoru ceha na dvoru dosegel, da mu je bilo dovoljeno gradnjo dokončati in obratovati leto dni. Dne 13. januarja 1816 je bil medtem plavž prižgan in vse oglje, ki so ga dovažali iz Jelendola, so morali oddajati za plavž. Ceh je v svoji pritožbi prosil, naj se naroči gosposki, da ne sme kratiti pravic kovačev za dobavo oglja. Ko je bila tržiška gosposka o tem zaslišana, je izjavila, da pripadajo gozdovi gosposki v last in da si naj kovači preskrbijo oglje iz gozdov kmečkih posestnikov. Okrajna oblast je nato sporočila cehu, da če si kovači lastijo pravice na gozdovih tržiške gosposke, naj se ta spor razsodi po sodni poti, ker to ne spada v pristojnost politične oblasti. Spričo takega odgovora so bili kosarji in fužinarji zopet postavljeni pred vprašanje ali naj vzamejo odgovor na znanje in tako molče priznajo lastninsko pravico tržiške gosposke ali pa naj se proti temu borijo in prosijo kresijski urad, da naroči tržiški gosposki, da se do končne rešitve zadeve ne sme vmešavati v dobavo oglja, ker bodo proti gosposki vložili tožbo. Člani ceha so zložili za kritje stroškov 60 goldinarjev in sicer je plačal vsak fužinar po 3 goldinarje za ogenj. Vsi so bili edini v tem, da morajo braniti pravico do oglja iz gosposkinih gozdov,; ki so jo imeli skozi stoletja. Spisi o> rešitvi pritožbe niso v tržiškem arhivu ohranjeni. Na srečo kovačev je Radecki jev plavž ugasnil za vedno, še preden je minilo leto dni. Kovačem se je odvalil težak kamen s srca. Radecki pa je moral zaradi prezadolženosti končno 19. novembra 1819 prepustiti vse svoje fužine in naprave glavnemu upniku baronu Dietrichu. Zapisniki o navedenih zborovanjih so ohranjeni v cehovski knjigi tržiških kovačev in kažejo, da so bili kovači in fužinarji vedno odvisni od oglarjev in v stalnih sporih z zemljiško gosposko. Tudi jeklarna Rajmunda Jabomika na Slapu je bila včlanjena v kovaški ceh in je vložila pri cehu svojo prošnjo za koncesijo jeklarskega ognja in kladiva. Ponoven spor glede lastnine gozdov je nastal dne 5. junija 1819. Tega dne je pozval gozdar Franc Eder in tržiški sodnik Godnov v imenu oblasti sosesko iz Jelendola, da se zglasijo v gosposkim pisarni v Tržiču. Ko so se 6. junija tam zbrali, sta jim okrajni komisar in uradni pisar sporočila, da so gozdovi, kjer kuhajo oglje, last gosposke in da je pridobljeno oglje last gosposke ter da mora vsak ogljar od svojih kop plačati po 30 krajcarjev letno. Od oglja, ki ga bodo v bodoče kuhali, pa bo gozdar Eder ocenil pripravljena drva za oglje in bo za vsak koš, ki meri 10 mernikov, plačati po 2 krajcarja vnaprej. O tem so sestavili zapisnik in so bili navzoči pozvani, da ga podpišejo. Ker se je soseska upirala, da bi podpisala, je naznanil okrajni komisar, da bo sodni sluga in drugi občinski sodnik pregnal vse, ki ne bi priznali in plačali nove dajatve, ter da bodo iz gozdov pregnani vsi, ki ne bi podpisali zapisnika in jim bo oglarjenje odvzeto, njihovi sinovi pa bodo morali na vojaški nabor. Gosposka bo osvobodila vojaške službe samo sinove oglarjev iz Podljubelja, ki so zapisnik sprejeli. Dva dni nato so bili oglarji ponovno pozvani v urad, da podpišejo zapisnik. Oglarji so se proti temu pritožili pri višji oblasti. Na pritožbi so bili podpisani: Gregor Koršič, Matevž Primožič, Jurij Stalcer in Johan Šos. Vse kaže, da je bila zadeva samolastni akt tržiške gosposke, ki ni imela za to potrebnega pooblastila. Razen tega je tržiška gosposka objavila naredbo, da se tudi v privatnih gozdovih ne bi smelo sekati drv in kuhati oglja brez dovoljenja in predhodnega vpogleda gosposke. Naredba je bila čisto samovoljna in neupravičena, ker je gosposka sama trgovala z ogljem in je bila torej na stvari soudeležena. Zato je ljubljanska kresija, ko je zvedela za to naredbo in ugotovila, da tržiški gosposki ni nikdar dala pravice, da bi se vmešavala in zahtevala odobravanje sečnje in zoglenitve, pozvala tržiško gosposko-, da mora svojo naredbo z dne 11. maja, preklicati. Kresija je v svoji odločbi pripomnila, da ima gosposka možnost, če si lasti kakšno predpravico, da jo po pravni poti uveljavi. Kresijska odločba je bila izdana na podlagi pritožbe fužinarjev z dne 20. maja in je kresija dostavila prepis rešitve cehu na znanje. Preskrba in poraba oglja za tržiške fužine Po poročilu predstojnika kosarskega ceha z dne 22. februarja 1821, torej 11 let po požaru so imeli tržiški izdelovalci kos zopet 22 ognjev v obratu, katerih letna poraba je bila 18.000 čebrov oglja. Računalo se je, da vsebuje čeber 16 mernikov oglja. Pod težo razmer je takrat pet fužin počivalo tako, da je dejanska poraba bila samo 13.800 čebrov oglja. Po zapisniku, ki je bil sestavljen ob priložnosti komisioniranja fužin pri substitutu rudarskega sodišča dne 11. novembra 1816, je bila poraba oglja za kosarski ogenj 400 pletenih košev po 30 mernikov letno. Oglje so dobivali iz podljubeljskih in jelendolskih rovtov. Podljubeljsko oglje je šlo pretežno v gosposkine obrate, ki so bili najbližji podljubeljskemu gozdu. Zato je prihajalo iz Podljubelja v trg le malo oglja. Kosarski ceh je ugovarjal, da bi bila tržiška gosposka lastnik gozdov v tržiški okolici razen Ročence in Kuntarce, kakor je bilo navedeno v rektifikaciji. Iz Ročence fužinarji niso dobivali nobenega oglja, ker se je vse porabilo za potrebe gosposke. Fužinarji so jemali zato večkrat oglje iz sosednih krajev občine Golnik iz vasi Bistrice, Kovora in Hudega, da bi se zavarovali pred draginjo. Za podij ubeljsko oglje so se bali, da bi ga jim gosposka z lepa ali zgrda odvzela, ker so bile gosposkine fužine ob glavnem dovoznem potu za pol ure bližje gozdov kot ostale fužine. V jeseni leta 1835 je ljubljanska kresija skušala s svoje strani urediti vprašanje oglarjenja, vendar ni imela uspeha. Nameravala je predpisati, da se sme dovoliti oglarenje le oglarjem, ki so izučeni in imajo obrtno pravico. Za vsak primer pa je vprašala tržiški ceh, da poroča kako se kuha oglje in od kod se rekrutirajo' oglarji. Ceh je odgovoril, »da delajo oglje prebivalci podljubeljske občine in Jelendola že od mladih nog. Starejši drvarji jih poučujejo v sekanju in pripravljanju drv za kopo. Taka drva so navadno 5 čevljev dolga in mladi fantje se pri oglarjih izvežbajo, kako se kopa sestavi, zažge, obloži in pozneje z njo ravna, da oglje ne zgori ter da se ne zlomi in tudi pri prevozu čim manj poškoduje. Gosposka je bila pred nekaj leti naselila tuje oglarje, od katerih se je pričakovalo boljšega znanja in spretnosti. Preizkušnja pa je pokazala, da je bila metoda oglarjenja domačih kmetov boljša in bolj racionalna, kakor tujih oglarjev. Ker je oglarjenje v teh dveh občinah že tako udomačeno in ker od dohodka lastnih zemljišč ne morejo shajati, posebni predpisi za oglarjenje niso potrebni, pač pa ceh priporoča, naj se ukrene potrebno proti samovoljnemu požiganju gozdov od planinskih upravičencev, kakor tudi za potrebo zboljšanja gozdnih poti, ker se pri sedanjih potih desetina oglja zdrobi pri prevozu.« II. Gozdni zakon iz leta 1852 — določa smernice za ureditev gozdnega gospodarstva Ob radikalnih reformah zemljiške obveze je gozdni regal izgubil finančni značaj in dobil novo vsebino, po kateri je pripadla državi pravica in dolžnost, da varuje v gozdovih interese skupnosti. Ker je zemljiška odveza vpeljala privatno lastništvo na gozdu, ki se je dalo omejiti le po služnostih privatnopravnoga značaja in z javnopravnimi omejitvami, je bilo potrebno, da se izda nov zakon, ki bi ustrezal spremenjenim gospodarskim in socialnim razmeram. Posledica zemljiške odveze je bil nov gozdni zakon, ki je izšel v dobi absolutizma 3. decembra 1852 in nato cesarski patent o ureditvi in odkupu služnostnih pravic za dobavo- lesa, popase in gozdnih proizvodov z dne 5. julija 1853. Po splošnem temeljnem patentu o zemljiški odvezi z dne 4. marca 1849 bi se morale pravice do drv in do paše v gozdovih proti odškodnini ukiniti. Kasnejši državni temeljni zakon z dne 21. decembra 1867 pa je razglasil vse služnosti in bremena, ki obremenjujejo nepremičnine in iz naslova deljene lastnine kot odkupne. S tem je bila omogočena razbreme- nitev gozdne posesti od služnosti s popolnim odkupom. Prvotno je zavladalo v krogih gozdnih veleposestnikov veliko veselje nad tem, da se uveljavi temeljno načelo odkupa, toda težke politične razmere so povzročile, da je moral režim, čeravno avtoritativen, v patentu iz leta 1853 zavzeti nekoliko drugačno stališče in naložiti veleposesti bremena v korist gozdnih upravičencev. Z letom 1848 je zemljiško gospostvo prenehalo. Baron Dietrich je kot zadnji tržiški gospod obdržal vse gozdove, graščino, fužine in obrate kot privatno last. Tržičani so bili prosti tlake in urbarialnih dajatev. Obdelovalna zemlja je postala po zemljiški odvezi svobodna last prejšnjih podanikov. Pri urejanju zemljiške odveze in služnosti je dobilo 43 nekdanjih podanikov križkega urbarja planino Tegošče. Od njih je pozneje odkupil baron Bom 11 deležev, da je zaokrožil svoje veleposestvo. Planina Javornik pa je pripadla upravičencem z Loma. Zemljiška odveza in ukinitev zemljiških gosposk pa zamotanih posestno pravnih odnosov v gozdovih ni rešila. Posebno- vprašanje gozdnih služnosti, ki je za kmete v hribovitih krajih bilo življenjske važnosti, je ostalo odprto. Služnostne pravice so bile različnega zgodovinskega izvora. Nastale so že, ko je deželni knez podaril plemstvu neobdelana področja in gozdove v fevd. V svojem razvoju so- služnosti večkrat spremenile oblike dajatev. Spreminjale so se odredbe o pravicah za posek in napravljanje oglja, ki so jih imele fužine in rudarska podjetja. Veleposestva, ki so nastala kot nasledstvo zemljiške gosposke, so skušala čimbolj omejevati služnosti, da bi mogla sama dobičkanosno izkoristiti gozdove. Kmetje so se naravno proti temu branili. Niso pustili, da bi se jim kratile njihove pravice, temveč so jih skušali še po možnosti razširiti. Vse to je imelo za gozdno gospodarstvo težke posledice. Kmet je skušal prevaliti breme svojega gospodarskega dela v čim večjem obsegu na gozd. Izvlačenje lesa s traktorjem goseničarjem v Ročevnici pri Tržiču Iz gozda je jemal les za gospodarske stavbe, za plotove, drva za kurjavo, v gozdu je nabiral steljo in izkoriščal gozdno pašo. Nastala je neodložljiva potreba, da se zamotana gospodarska in socialna vprašanja uredijo in odnosi razčistijo. Po nekod je nastal položaj tako napet, da se je bilo bati spopadov med organi veleposestev in upravičenimi kmeti. Razmere v gozdnem gospodarstvu, ki so bile, kakor smo podrobno opisali, že v dobi zemljiških gosposk nerazveseljive, SO' postale po zemljiški odvezi v dobi prehodnih let 1848 do 1867 še težje in hujše. Kmetje so izkoriščali neposredno najbližje gozdne parcele in jih izsekavali na golo, da bi pridobili pašnike. V notranjosti gozdov pa je prezrel les zastonj čakal na izkoriščanje. Oblasti so se združile, da bi čimprej uredile posestne pravice in zajezile samolastno izkoriščanje gozdov, vendar brez zadostnih nadzornih organov vse izdane naredbe niso imele pravega učinka. V takih okoliščinah je bil 3. decembra 1852 s cesarskim patentom uveljavljen gozdni zakon, ki pomeni prelomnico v dotakratni gozdni politiki in gospodarstvu. Gozdni zakon je razglasil kot osnovno' smernico in cilj gozdne politike, da ohranijo in kultivirajo gozdno tlo, da se skrbi za obnovo gozdov, prepreči uničevanje in pustošenje gozdov, da se uveljavi obvezno pogozditev posekanih površin, da se prepove paša v pomlajenih gozdovih, pobija škodljivce, in v javnem interesu uredijo zaščitni pasovi v gozdih. Gozdni zakon je predpisal gospodarjenje na podlagi meritev, taksa-cije in klasifikacije gozdnih sestojev. Uveljavil je stroge sankcije za prekrške. Praktična izvedba vseh teh predpisov pa je bila mogoča šele po odkupu oziroma po uspešni ureditvi gozdnih služnosti, ki so bremenile gozdove. Izvedba te naloge je bila poverjena krajevnim in deželnim komisijam, ki so bile dolžne, da ugotavljajo obseg, izvor in pogoje služnostnih pravic posameznikov in občin, medtem ko je bil upravni postopek pridržan civilnim sodiščem. Poslovanje teh komisij je trajalo v tržiškem okraju skoraj 30 let. Kranjska industrijska družba odkupi tržiško gozdno posest Medtem je tržiška veleposest prešla leta 1873 v roke Kranjske industrijske družbe, ki je že imela največji interes^ da pospešeno zaključi vprašanje gozdnih služnosti in pri tem kolikor mogoče osvobodi gozdove realnih bremen, da bi mogla v njih urediti načrtno gospodarstvo. Tržiška posest KID po starem in po novem katastru je obsegala: a) po katastru 1873 Površina Cisti donos oralov sežnjev goldinarjev Tržič.............................. 31 437 164.35 Bistrica.......................... 164 67 327.11 Podljubelj....................... 1853 273 407.03 Jelendol......................... 6916 826 541.48 Skupaj........................... 8965 1603 1440.37 b) po novem leta 1883 Površina Cisti donos oralov sežnjev goldinarjev Krajc. Tržič.............................. 19 948 121 61 Bistrica.......................... 158 181 261 33 Podljubelj....................... 1477 282 377 45 Jelendol......................... 6335 205 1276 83 Skupaj ..................... 7990 16 2037 22 Po kulturah je posest obsegala v letu 1884 Označba Tržič Bistrica Podljubelj Jelendol kulture or./sež. or./sež. or./sež. or./sež. gozdov . . . — 115/1008 808/42 5980/1411 planin . . . . . — — 40/34 228/788 pašnikov . . . . —/499 —/487 75/1192 4/1205 travnikov . . . . 11/1499 30/251 122/1298 51/1279 njiv .... . . 5/394 8/365 8/750 6/991 vrtov . . . . . —/1549 —/1048 1/337 1/884 stavbišč . . . . —/1478 —/133 —/692 —/90 izven kultur . . . —/379 — 483/340 42/907 vsota . . . . . 19/948 155/92 1539/1485 6316/1155 Ob nakupu tržiške gospoščine je bilo v tržiških gozdovih na zalogi 126.197 kubičnih čevljev oglja. Na Javornik in na Savo so iz tržiških gozdov izpeljali od 1. julija 1872 do 30. junija 1873 201.237 kubičnih čevljev oglja, tržiškim fužinam pa so dobavili 196.691 kubičnih čevljev oglja. Od kmetov pa so fužinarji nakupili 659.056 kubičnih čevljev oglja. Gozdna posest KID v tržiškem okraju je imela: Gozdov brez služnosti S služnostjo S služnostjo oralov sežnj. popaše drv spelje paše 1. Tržič-Fužine .... — — — — — — 31 2. Ročenca . 102 1154 — — — — 164 3. Jelendol služn. gozd. . . 159 248 — — — — 6499 4. Podljubelj Lajba huba 78 1137 — — 5516 658 390 5. Podljubelj-Ljubelj . . . 299 1463 — — — — 833 6. Kališnikova huba . . . 146 1177 — — — , 288 7. Planina Kofce . . . — — 30 221 — — 364 8. Goln. Koroš . 62 — — — — — 62 9. Pristava — — 47 13 — — 101 10. Jeklarna Slap .... — — — — — — — Ureditev gozdnih služnosti Razprave z upravičenci je vodila na tržiškem področju krajevna komisija za zemljiško odvezo, kateri je predsedoval radovljiški glavar von Wurzbach, referent pa je bil dr. Anton von Schoeppl. Zbiranje podatkov in proučevanje položaja na terenu je pričelo kmalu po Dietrichovi smrti. Interesenti so predložili različne listine, s katerimi so utemeljevali svoje pravice na gozdne služnosti. Komisija je večino teh listin zavrnila. Zahteve kmečkih posestnikov za dobave stavbnega in merkantilnega lesa je komisija kot dvomljive odklonila, ker niso bile niti z listinami niti s pričami dokazane. Končno so ostale nesporne samo še pašne pravice, pri katerih je šlo lastniku veleposestva za to, da jih zoži in skrči na omejen obrobni prostor gozdne posesti. Komisija se je ravnala, kakor navaja v utemeljitvah odločb, po določbah sporazuma med tržiško gosposko in kresij skim uradom iz leta 1820. Da bi dosegla ureditev pašnih pravic, je dogovarjala upravičencem, da dobijo, če se odrečejo enemu delu pašnih pravic, kot nadomestek ustrezno površino gozda v trajno in nepreklicno last. Namen tega je bil, da bi čimvečji del gozdne posesti razbremenili vsakih služnosti ter gozdno posest zaokrožili tako, da bi omogočala čim racionalnejšo ureditev gospodarjenja z gozdovi. V splošnem se lahko reče, da je to uspelo, čeravno je bilo navzkrižje interesov hudo in odpor upravičencev proti odkupu in ureditvi spočetka zelo močan. Z odločbo z dne 6. oktobra 1871 so bile od bivše tržiške gosposke priznane upravičencem v last parcele 872, 938, 939, 948 in tudi planinske parcele od 940 do 947. Skupno letno potrebo lesa, drv in stelje je komisija za upravičence v Jelendolu določila takole: mehkega tehničnega lesa 40.415 kubičnih čevljev, lesa za ograje in plotove 10.476 kubičnih čevljev, bukovih drv za kurjavo 362.600, stavbenega lesa za požarne škode 12.888 kubičnih čevljev, stelje 14,26 centa v skupni kapitalizirani vrednosti 224 goldinarjev in 96 krajcarjev. Tržiška gosposka je kot nadomestek za te količine lesa odstopila parcelo v izmeri 2,88 orala v ocenjeni vrednosti 78 goldinarjev in 5 krajcarjev za oral. S tem so ugasle pravice gozdnih upravičencev, da bi dobivali les in steljo iz gozdov. Pašne pravice so bile v odločbi z dne 2. aprila urejene tako, da je 6 upravičencev iz Doline smelo prignati na pašo v natančno določenih predelih naslednje število živine: Hišna št. Volov Krav Ovc Koz 1. Gašper Ankele p. d. Lenart . . . . . 55 i 6 30 i 2. Primož Primožič p. d. Šuštar . . . . 56 i 1 10 6 3. Julij Dovžan p. d. Ukc . . 57 i 2 10 5 4.. Jurij Kavčič p. d. Cužovnik . . . . . 58 — 1 6 7 5. Janez Meglič p. d. Dovžan . . . . . 59 3 8 .30 15 6. Janez Primožič p. d. Brus . . . . . 60 2 6 15 8 Navedbe veljajo> za planino' Dovžanko'. Gozdna paša je bila dovoljena na površini 491,18 orala, od 9. junija do vštevši 20. septembra. Prvotno je bila paša dovoljena od časa, ko požene prva trava pa do kresa in v jeseni od 24. avgusta do pozne jeseni. Ta določba je bila kasneje spremenjena. Pašni upravičenci so morali naznaniti 8 dni prej v izogib kazni dveh goldinarjev gozdnemu posestniku dogon živine. Pasti živino je bilo dovoljeno samo podnevi od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Nočna paša je bila prepovedana. Napajališč niso gradili, ker se je živina napajala v potoku Dovžanka. Namesto odrasle goveje živine so lahko pasli dve teleti oziroma junici ali 5 ovc. Paša koz in prašičev je bila prepovedana. Namesto dveh glav živine so lahko pasli po enega konja. Odkup gozdnih pravic Sporazum med upravičenci in KID kot novim lastnikom je bil sklenjen dne 17. avgusta 1875 in predložen v odobritev. Z ministerialno odločbo z dne 5. junija 1877 je bilo nato odobreno, da pripada upravičencem do pravice na dobavo lesa za potrebe domačinstev in gospodarstev v skup- Hudournik Bistrica ob nalivih poruši lesene obrežne zidove in odnaša lesene mostove ni kapitalni vrednosti 25.000 goldinarjev kot plačilo, oziroma odkupni nadomestek za služnostne pravice pa naslednje površine gozda: 1. zaselku »Dolina«, kjer je bilo 17 upravičencev, ki so stanovali v hišah 41, 44 do 53, 55 do 60, v kapitalni vrednosti 7383 goldinarjev se prizna kot 35-kratni odkupni nadomestek 143.87 orala gozda ob zahodnem delu parcele 937, ki meji na katastrsko občino Podljubelj; 2. zaselku »Lom in Javornik«, ki je imel 18 gozdnih upravičencev, stanujočih na hišnih številkah 12, 13, 16 do 18, 28 do 40, se prizna za potrebe gospodinjstva in posestva v denarni vrednosti 7698 goldinarjev 43 krajcarjev kot nadomestek 220,36 orala gozda; 3. zaselku »Lom«, kjer je bilo 23 upravičencev od hišne številke 1 do 10, 14 do 15, od 19 do 27 ter 61 do 64, katerih poraba na lesu za domačinske in gospodarske namene je bila ocenjena na 9918 goldinarjev, kapitalizirano z 22-kratno vsoto, se prizna kot nadomestek 186,6 orala gozda. Ti kompleksi so z 18. septembrom 1877 prešli v last spodaj navedenih udeležnikov. S tem so zgubili pravico na dobave iz preostalih delov gozda. Lastna posest upravičencev je merila: I. Dolina Priimek in ime Hišna št. Posest huba Priimek in ime Hišna št. Posest huba 1. Janez Primožič 41 i 10. Nikolaj Meglič 52 V 4 2. mj. Marija Čarman 44 Vs 11. Valter Meglič 53 V 4 3. Janez Godno v 45 1 12. Gašper Ankele 55 V4 4. Primož Meglič 46 1 13. Primož Primožič 56 Vs 5. Sebast. Primožič 47 ‘/2 14. Gregor Dolžan 57 V3 6. Valentin Meglič 48 Vs 15. Gregor Kavčič 58 V 4 7. Franc Tišler 49 1 16. Ulrik Primožič 59 V2 8. Jožef Šos 50 Vs 17. Blaž Primožič 60 V 4 9. Janez Meglič 51 1 II. Zaselek Spodnji Lom > 18. Andrej Zupan 1 1/2 30. Mihael Meglič 19 Vs 19. Štefan Tišler 2 V 2 31. Jurij Slapar 20 V 4 20. Peter šos 3 Vs 32. Tomaž Klemenc 21 V 4 21. Urban Tišler 4 Vs 33. Jurij Rozman 22 V2 22. Gregor Primožič 5 kajžar 34. Matevž Kralj ded. 23 Vs 23. Franc Meglič 6 Vs 35. Anton Meglič 24 Vs 24. Jožef Meglič 7 Vs 36. Andrej Gaberc 25 Vs 25. Janez Primožič 8 1 37. Janez Slapar 26 Vs 26. Primož Tišler 9 1 38. Jurij Primožič 27 kajžar 27. Andrej Meglič 10 — 39. Jurij Tišler 61 — 28. Jernej Meglič 14 Vs 40. Andrej Meglič 64 — 29. Jurij Rozman 15 V 2 III. Zgornji Lom Priimek in ime Hišna št. Posest huba Priimek in ime Hišna št. Posest huba 41. Matevž Slapar 12 i 50. Janez Meglič 33 V 3 42. Franc Tišler 13 i 51. Mihael Slapar 32 V 8 43. Anton Pristav 16 i 52. Bernard Roblek 34 1 44. Anton Meglič 17 i 53. Martin Slapar 35 1 45. Karel Kiler 18 i 54. Anton Pehare 36 1 46. Franc Slapar 28 V24 55. Anton Kališnik 37 1 47. Primož Slapar 29 kajžar 56. Franc Luskovnik 38 v* 48. Gregor Kralj 30 V» 57. Urban Rabič 39 kajžar 49. Janez Meglič 31 kajžar 58. Jurij Meglič 40 1 Ko je bil dogovor z gozdnimi upravičenci dne 16. novembra 1876 pod št. 1760 odobren, so bile zakoličene nove meje posestva. Od 58 uslužnost-nih upravičencev iz Jelendola je bilo 50 kmetov, ki so imeli 2470,25 orala deloma lastnih deloma skupnih gozdov. Razen tega je bilo upravičenih tudi 8 kajžar jev. Od upravičencev je imelo 17 celo hubo lastne zemlje, 11 polovično, 15 eno tretjino, 7 pa eno četrtino hube in 8 kaj žar jev. KID je odkupila del služnosti dokončno na ta način, da je odstopila kot nadomestek upravičencem 550,83 orala gozda v last. V denarju ni dala nobene odškodnine. Izmero in višino nadomestka je določila posebna strokovna cenilna komisija. Po ureditvi služnosti je KID začela z vso vnemo urejati gozdno posest za racionalno izkoriščanje starih in novih sestojev. Pričetki urejanja gozdnega gospodarstva KID Nakup tržiške posesti je stal KID 135.000 goldinarjev, od tega je bilo 35.000 goldinarjev plačano za zaloge na fužinah, v gozdu ter na žagah. Za fužine Slap je plačala KID Stanislavu pl. Jaborniku 13.000 goldinarjev. Razlog, da se je odločila na nakup Slapa, je bil ta, da so imeli Jabomiki pravico do dobave lesa iz gozdov tržiške gosposke. KID navaja v svojem poslovnem poročilu, da že od vsega začetka ni imena namena, da bi nadaljevala obratovanje fužine na Slapu, temveč je stremela za tem, da bi se vodna moč Bistrice porabila za kako drugo primemo industrijo. Zato je nameravala prodati jeklarno na Slapu ob prvi priložnosti, ki bi se nudila. Fužine na Slapu bi bile najbolj primerne za industrijo celuloze, papirja ali lepenke, ker so jih obdajali razsežni gozdovi bistriškega povirja. Zaradi slabih cest in dragih prevozov do železnice v Kranj je bilo najprimerneje, da se les predela že na Slapu v polizdelke in finalne produkte. V tej smeri je KID začela poizvedovati in iskati interesente. Dokler ni bilo urejeno vprašanje služnosti, je KID sekala le drevje, ki je bilo poškodovanoi od snega ali viharjev, oziroma ki so ga morali v preredčevalni sečnji posekati in ki se je lahko porabilo za zoglenitev. Le izjemoma je KID sekala zrel gozd tam, kjer je bilo to iz gozdno gospodarskih in gozdno policijskih ozirov potrebno. Pravice drvarjenja in steljarjenja je odkupila KID s tem, da je odstopila 577.81 orala gozda upravičenim občinam, v katerih so bili servitutni upravičenci. Tudi glede pašnih pravic je bilo treba še urediti nekatere podrobnosti, da se določi, na katerem področju in koliko glav posameznih vrst živine se sme pasti ter začetni in končni termin trajanja paše. Za kulture je bila nevarna paša drobnice in konj, ki je povzročala na mladem gozdu mnogo škode. Veliko škode je delala tudi divjad, ker je odgrizla vršičke mladih dreves. Travnike in planine je dajala KID v Podljubelju po večini kmetom in posestnikom v zakup. Za potrebe lastne režije je zadržala le manjšo površino. V Jelendolu je imela KID 610 oralov in 759 sežnjev planin, v Podljubelju na Lajba hubi 57 oralov in 512 sežnjev ter pri Sv. Ani na Ljubelju 134 oralov in 12 sežnjev planin ter končno na Kofcah 333 oralov 1477 sežnjev. KID je v celoti razpolagala nad 200 oralov- travnikov in 79 oralov pašnikov. Nato je skušala predvsem z zamenjavo in dokupovan jem parcel zaokrožiti kupljeno veleposest. V drugi vrsti pa je seveda želela čimprej pogozditi tiste gozdne predele, ki so bili opustošeni oziroma, ki jih je prejšnji lastnik pred prodajo do skrajnosti izkoristil. Pogozdovanje je stalo mnogo denarja. Nasade je bilo treba zavarovati proti živini in divjačini, da jih docela ne uniči. V ta namen je KID namestila potrebno število gozdnih čuvajev in gozdarskega osebja. Bistveni interes KID pri nakupu veleposestva pa je bil, da bi imela v tržiških gozdovih stalnega in izdatnega dobavitelja oglja za plavže na Javorniku in na Jesenicah. V tej smeri je KID gozde tudi dejansko v polnem obsegu izkoristila. Po dograditvi gorenjske železnice je bila dobava oglja iz Tržiča urejena tako, da so z vozovi prepeljali oglje na železniško postajo v Podnartu in od tam naprej v vagonih do Jesenic. Tak način prevoza je bil ugodnejši kakor pa spravljanje oglja z visokih planot Jelovice, Triglavskega predgorja, Pokljuke in Mežaklje. Dovoz oglja v Tržič Prvotno so morali oglarji iz bistriške doline, dokler ni bila zgrajena cesta, nositi oglje v koših po ozkih stezah čez Raten vrh. Oglarji so bili oblečeni v hodnične hlače in srajce ter višnjeve nogavice in nizke čevlje, deloma pa tudi cokle. Na glavi so nosili velik širok okrajnik, ki jih je obenem ščitil pred dežjem in soncem. Nekajkrat so sami oglarji začeli graditi pot v Tržič po desnem bregu, ki je ob sedanjem cestnem predoru prehajala na levi breg. Vodila je mimo Dolžana na Jame in odtod mimo žage do Rude. Pri sedanjem cestnem predoru je bil obešen trtast most. Ker niso imeli vozov in vprežne živine, so izumili vozilo brez koles, katero so imenovali »žlefe«. Namesto koles je imelo ukrivljeno obdelane tramiče, ki so drseli po tleh. Pozneje so na- pravili lesene vozove. Ko se je iz tujine vrnil domačin iz Brusovega rodu, ki je bil po poklicu rudar, je prebil skalo s smodnikom in od leta 1759 so imeli dolinci prvi predor. Letnica na njem je še sedaj vidna. Cesto je popravil pozneje podravnatelj Malner, ki je vodil lesni urad na fužinah in dal zgraditi nov cestni predor in tudi preložiti novo pot do začetka klanca pod Dolžanom. Nova pot je oglarjem mnogo koristila. V Tržiču je poraba oglja naraščala in fužine na Balosu, na Fabriki in na Slapu so požirale velike količine oglja. Vozni koš oglja so prodajali po 18 grošev. Polovico tega je prejel voznik, polovico pa oglar. Živelo se je tedaj razmeroma poceni. En funt 0,56 kg svinjetine je stal 1 groš, mernik ajde pa 8 do 9 grošev. Odtlej naprej so se oglarji bolje oblačili, pričeli nositi jerhovce in telovnike z debelimi svetlimi kovinskimi gumbi. Po izkazih trgovske zbornice v Ljubljani so porabile graščinske fužine leta 1870 pol milijona kubičnih čevljev oglja, jeklarna na Slapu pa 200.000 mernikov. Pri tem pa kovaški ognji, kosarnice in žebljarne, ki so imele 20 ognjev, še niso upoštevani. V gozdovih tržiškega območja je bilo 470 kopišč in 440 oglarskih koč. Po nalogu KID so poslali takoj po odkupu iz tržiških gozdov na Javornik in Jesenice 201.237 kubičnih čevljev oglja. Za tržiške fužine so pustili 196.691 kubičnih čevljev, kar je bilo okrog 40 °/o njihove porabe. Zato so morali Tržičani dokupiti še od zasebnih gozdnih posestnikov 659.656 kubičnih čevljev oglja. Prvotna oblika Bornovega gradiča na Putrhofu V gozdovih okrog Jelendola je napravljalo oglje za KID 390 oglarjev, medtem ko je bilo na tržiških fužinah zaposlenih le 24 kovačev, na pilami pa 14 ljudi. Kako intenzivno je KID izkoriščala gozdove, dokazuje dejstvo, da je zaposlovala pri napravljanju drv in oglja 390 oglarjev, medtem ko jih je na šestkrat večji gozdni posesti na Pokljuki, na Jelovici, na Mežaklji, v Bohinju in na blejskem veleposestvu delalo vsega skupaj le 443 oglarjev. Iz poslovnih poročil za leto 1876 do 1877 povzemamo, da je bilo za KID v tržiških gozdovih pripravljenih 45.326 m3 drv za zoglenitev. Oglja je bilo v tem letu napravljenega 22.663 m3. V letu 1881 je bilo zoglenih 11.750 m3 drv. Leta 1885 pa so zoglenili 20.496 m3 drv in dobili 10.263 m3 oglja. Pri takem prometu je imela KID največji interes, da izboljša dovozno pot v Jelendol. Gozdna posest KID je merila 1873. leta 6763 oralov in 19 sežnjev. Konjunktura oglarjenja je trajala le do leta 1885, ko je železarsko industrijo zajela huda kriza. Dotakratni način izkoriščanja gozdov se je bil preživel in železnica je odprla pot in možnost stavbenega lesa v Trst in v Italijo. Zato se je tudi gozdno gospodarstvo začelo preusmerjati v izdelavo merkantilnega lesa, ki se je dal bolje vnovčiti. Prvi gozdnogospodarski načrt KID Težavno nalogo ureditve gozdov je KID poverila svojemu najboljšemu strokovnjaku Mihaelu Buberlu. Buberl je prevzeto nalogo temeljito opravil. Leta 1885 je premeril tržiške gozdove, izdelal osnovni gozdnogospodarski načrt, ugotovil prirastek ter lesne zaloge in določil letni etat. Njegovi sodelavci so bili geometer Ferdinad Kren, nadgozdar Julij Cirman, gozdarski pristav Karl Posch in pripravnik Ferdinand Kleinmayer. Z meritvami so ugotovili, da obsega posest KID na področju Jelendola 3567.06 ha gozdov in 87,15 ha nepogozdenih tal. Gozdna tla so bila dobre bonitete, ki omogoča drevju dobro rast. Vsa tržiška posest KID je merila 4105,8 ha, od katerega je bilo 500,51 ha planin. Poskusne ugotovitve so pokazale, da znaša na hektar poprečni prirastek 5 do 10 m3. Po podrobnih ugotovitvah drevesnih višin po starostnih razredih so razdelili površino gozdov na pet bonitetnih razredov s poprečnim donosom 3, 4,2, 5,5, 6,8 in 8.6 polnih metrov na hektar ali v sto letih 300, 420, 550, 680 in 860 m3. Na tej podlagi so izračunali na področju Jelendola skupno zalogo 539.192 m3 in etat za posek 12.636 m3, kjer sta bila bukev in ostali trdi les udeležena s 15'%. Izkoriščanje je bilo znatno nižje od prirastka. V splošni načrt izkoriščanja so uvrstili posek starega lesa med mladimi sestoji na 490 ha površine v masi 60.000 m3, na zrelih in za obnovo primernih sestojih 548,6 ha z maso 244.200 m3 zaloge, kar da pri 20-letnem izkoriščanju letno 15.000 m3, oziroma po odbitku 10 °/o izgube zaradi izdelave in spravila od 14.000 m3 na panju, 13.400 m3 neto sortimentov. Pri tem so računali na 10.000 m3 uporabnega lesa in postranski užitek letno 2183 m3, kar pa se je dalo še mnogo zvišati. Po takratnem stanju so iz lesne zaloge lahko izdelali vse Sortimente, ki jih je lesni trg zahteval. Buberl je vso gozdno površino razdelil na tri obratovalne razrede. Prvi razred je imel stoletno obhodnjo. Ta razred je obsegal pretežen del cele posesti. Drugi razred je imel 80-letno obhodnjo. V tretjem pa prebiralno sečnjo. Za prva dva razreda so nato izdelali načrt na izkoriščanje za dobo 20 let z letnim posekom 10.420 polnih metrov in za razred s prebiralnim gospodarjenjem pa je bil izračunan donos po kameralni taksi. Prostorninsko so razdelili preseke tako, da so doline in gorski hrbti služili kot naravne meje oddelkov, oddelke pa so označili s preseki, ki so jih naredili skozi velike gozdne predele. Ugotovili so, da bo gozd lahko dal vse Sortimente, ki bi jih lesni trg zahteval. V sestojih so bili po večini iglavci, le v malih količinah je bila primešana tudi bukovina. Toda za izkoriščanje je bilo treba napraviti gozd šele dostopen, zgraditi so morali odvozne ceste in druge naprave za izvoz letnega poseka. Težava je bila v tem, da so bih gozdovi oddaljeni od delavskih naselij. V gozdovih so delali večinoma delavci s kmetov iz okolice Tržiča, ki so smatrali gozdno delo kot postranski posel. Za redni posek in izdelavo ter spravilo posekanega lesa ter za oglarjenje je bilo treba šele zbrati delavstvo in ga pridobiti za trajno naselitev. Vse to je zahtevalo mnogo časa, pa tudi znatnih investicij. Dotlej se je sekalo precej nesistematično in tudi nadzorstvo je bilo težavno. Pri vsem tem je bil rezultat popisa tržiških gozdov zelo ugoden. Po starosti in donosu je dal naslednjo sliko: Jelendol ha Podljubelj ha Ročenca- Dobje """ ha pomlajene in pogozdene površine 126,93 — — zadostno pogozdeno 31,78 — 1,14 21 do 40 let 481,35 — — 41 do 60 let . . ' 687,05 410,40 35,28 61 do 80 let . . . . 714,01 — — nad 80 let 635,84 — 30,33 pomlajevalni razred 447,49 — — gole površine 308,04 — — kmečko in planine 186,40 118,85 22,46 nerodovitno 123,70 247,20 — skupaj 3742,59 776,45 89,11 lesna masa trda v m3 719,66 67,39 65,70 lesna masa mehka v m3 . . . . 467,231 39,161 18.415 letni prirastek v m3 13.183 — — letni etat 11.862 1015 263 stanje na panju za posek . . . 10.950 ' ' — vmesna korist 1.130 — — Dejanski koristni lesni donos po odštetju kala v Jelendolu je znašal 2101 m3 trdega in 7779 m3 mehkega lesa. Od tega 2956 m3 žagovcev, 1166 m3 brusilnega lesa in 5757 m3 drv. Sv. Ana, Ročenca in Dovje v tem niso uračunani. Stvarno pa so izkoristili za: Leta 1888 m3 1889 m3 1887 m3 posek v tržiških gozdovih.................... 15.898 25.302 20.519 od tega zogleno................................ — 14.702 20.410 ostalo na zalogi v gozdovih.................. 8.490 8.527 9.730 Zaokrožitev veleposestva V desetletju 1873 do 1883 se je v okviru ureditvenega programa gozdnogospodarskih del posest KID zmanjšala skupaj za 360 oralov in 351 sežnjev, in sicer: v Tržiču se je z nakupi, prodajo in zamenjavo posest zmanjšala za 11 oralov, 1089 sežnjev; v Bistrici se je zmanjšala za 6 oralov, 1233 sežnjev; v Podljubelju pa za 43 oralov, 1229 sežnjev. Z odstopanjem nadomestka, ki ga je dala KID upravičencem za služnosti, se je v Podljubelju posest zmanjšala za 19 oralov 224 sežnjev, v v Jelendolu pa za 565 oralov 493 sežnjev. Nasprotno' pa je KID pridobila v Podljubelju 62 oralov 800 sežnjev. Na podlagi popravkov v katastru, ki so bili reklamirani zaradi nepravilnih vpisov in računskih pogrešk, se je posest KID zmanjšala za 93 oralov 1066 sežnjev in povečala za 1343 sežnjev. Po letu 1883 so po razmejitveni listini z dne 3. oktobra 1882, št. 1184 odpadli pri Dobju 3 orali in 89 sežnjev, ki jih je KID odstopila upravičencem. Nadalje je odpadlo 18 oralov 657 sežnjev kot nadomestilo za planine Tegošče, Zali potok, Sija in Veterh; 1 oral 1529 sežnjev pa je bil zamenjan pri planinah Zali potok in Veterh. Na novo je pridobila KID na podlagi reklamacij v Podljubelju 62 oralov 1203 sežnje. Dejanska posest je bila leta 1884: revir Tržič 19 oralov 948 sežnjev; revir Bistrica 155 oralov 92 sežnjev, od tega 115 oralov 1008 sežnjev gozdov; revir Podljubelj 1539 oralov 1485 sežnjev ,od tega 808 oralov 42 sež-I n jev gozdov; . , revir Jelendol 6316 oralov 1155 sežnjev, od tega 5980 oralov 1411 sežnjev gozdov; skupaj 8031 oralov 480 sežnjev, od tega 6904 orali 861 sežnjev gozdov, gozdov. V letu 1883 do 1884 so posekali v tržiških gozdovih 25.103 m3 lesa in napravili 13.220 m3 oglja. V gozdovih je bilo zaposlenih 127 delavcev. Tega leta je tudi že pričela obratovati industrijska žaga v Tržiču. Naslednje leto je bilo posekanih za oglje 20.496 m3 lesa in izdelanega 10.263 m3 oglja. Oglje je žgalo 92 oglarjev. Vihar dne 25. avgusta 1885 je pomival in polomil v gozdih KID 16.000 m8 smrekovega lesa. V letu 1888 do 1889 je bilo posekanih 25.302 m3, zogleno 14.702 m3 ter izdelanega 8527 m3 oglja. Poslovno poročilo omenja, da so se razmere za prodajo lesa izboljšale in da donos gozdov postopno raste. Žagarski obrati so bili polno zaposleni. V letu 1890 je bilo posekanih 20.519 m8, za zoglenitev določenih 20.410 m3 Oglja za fužine so napravili 9730 m3. V tem letu je bila postavljena nova žaga v Ročenci, ki je stala z opremo 9622 goldinarjev. Poročilo gozdnega urada KID v Tržiču z zadovoljstvom ugotavlja, da so meritve dokazale, da imajo tržiški gozdovi kljub intenzivnemu izkoriščanju še vedno nadnormalno zalogo lesa. Po dograditvi žage v Ročenci se je povečala izdelava merkantilnega lesa. Trgovskega zanimanja za tržiški les od začetka ni bilo mnogo. Tvrdka Eulambio in sinovi iz Trsta, s katero je bila KID v poslovnih zvezah, je bila edina, ki je odkupila 8000 m3 hlodov. Glavni izvozni predmeti so bili testoni in tavoletti ter pacchi iz bukovine za pakiranje južnega sadja. Razen tega so prodali tudi večje količine plohov, desk, moralov in letev. Deske so bile povečini palec debele, tako imenovane colarice. Iz tržiških gozdov je prihajalo poleg tega tudi precej jamskega, brusilnega in celuloznega lesa, ki so ga dobavljali papirnici v Medvodah. Tudi skodle za kritje streh so še ponekod uporabljali. III. Zaton fužinarskih obratov — tehnična preureditev železarne — preusmeritev izkoriščanja gozdov — Berlinski finančnik baron Born odkupi tržiške gozde Stare fužine so v 80 letih preteklega stoletja zapadle v veliko krizo. Njihovi plavži in talilniški obrati so drug za drugim ugašali. Tako je tudi v Tržiču KID opustila obrate v nekdanjih jeklarnah »na fabriki« in na Balosu ter prodala zgradbe in vodno moč novim podjetniškim družbam. Na Slapu je Charles Moline ustanovil tovarno lepenke, Balos in jeklarno na »Fabriki« pa je odkupila komanditna družba Gassner & Glanz-man za ustanovitev predilniškega obrata. Ostali so samo še obrati ža izdelovanje kos in kovaških izdelkov. Poraba oglja se je s tem bistveno zmanjšala. Tudi na Javorniku in na Jesenicah so ugašali plavži ,in je s tem ponehavala potreba dobav oglja iz tržiških gozdov. , Izkoriščanje gozdov je bilo treba preusmeriti na izdelavo tehničnega lesa in na izvoz. Taka preusmeritev pa je zahtevala znatna finančna sredstva, ki jih KID takrat ni zmogla. Zato je skušala odprodati čimvečji del svoje industrijske posesti in gozdov. Koncentracija obratov KID, postavitev martinskih peči za direktno pridobivanje jekla, uporaba koksa pri plavžih in domačega premoga za kurjavo Siemensovih generatorjev v jeklarni so iz temelja spremenili položaj v preskrbi železarn s kurivom. KID ni bila več absolutno navezana na lesno oglje in je v razdobju od 1880 do 1890 preusmerila izkoriščanje gozdov na pridobivanje tehničnega in industrijskega lesa. j Za tržiške gozdove se je v tej dobi začel zanimati finančnik Julij Bom iz Berlina, ki je bil s svojim kapitalom omogočil tehničnb modernizacijo jeseniške železarne. Bom je že od 1. 1888 prihajal na lov v tržiške revirje kot gost svojega poslovnega prijatelja Hugona Noota, ter je pozneje vzel lov v tržiških gozdovih v zakup. Naravne krasote tržiške okolice so bile zanj tako privlačne, da se je po daljšem letovanju na Gorenjskem odločil za nakup gozdne posesti. Ker KID ni imela drugega kupca, je po daljših pogajanjih s pogodbo dne 15. septembra 1891 prodala vso tržiško gozdno' posest baronu Bomu za 236.000 goldinarjev. Med ljudstvom je zato nastala govorica, da je baron Bom kupil tržiške gozdove po 3 krajcarje za smreko. S prihodom Julija Borna začenja v zgodovini tržiških gozdov obdobje sistematičnega urejanja gozdnega gospodarjenja, gradnje gozdnih poti, gospodarskih poslopij in naprav za predelavo lesa. Diesel lokomotiva je še prva leta po vojni izvlačila les iz Medvodja do Jelendola Julij Born je bil finančnik svetovnega formata, velikopotezen v svojih koncepcijah in jasnoviden v predvidevanjih. Born je imel s Tržičem velike načrte. Poleg gozdov je nameraval izkoristiti tudi vodno moč Bistrice in Mošenika za industrijske namene. Bil je finančno dovolj močan, da bi tudi brez udeležbe domačinov in tržiških industrij cev lahko izpeljal svoje načrte. S takratnim posestnikom Puterhof a Primožičem je sklenil pogodbo, da zamenja Puterhof s Pristavo, kjer je imel Primožič za svoj živinorejski obrat in proizvodnjo masla ugodnejše pogoje. Dolina je bila takrat še redko naseljena in je imela le malo obdelane zemlje, ker je težak dostop oviral njen gospodarski razvoj. Za svoj sedež je Born izbral Puterhof, kamor je dal že leta 1895 po inž. Viljemu Lindaueru zgraditi dobro vozno pot. Ob potoku Dovžanski je postavil električno centralo, turbino z dvema generatorjema, ki sta proizvajala po 15 kW in 136 amper za razsvetljavo in zgradil industrijsko žago. Nedvomno bi bil svoje načrte uresničil, da ni nenadna smrt leta 189? prekrižala njegovih zasnov. Ker so bili dediči mladoletni, so upravljali zapuščinsko maso varuhi, ki so odlašali odločitev v vseh vprašanjih. Ob polnoletnosti dedičev je dobil vsak eno tretjino posesti. Dr. Karl Bom, ki je podedoval pretežni del gozdov v Bistriški dolini, je odkupil od svoje sestre Elfride 18. marca 1902 njen del in del gozdov od brata Friderika ter vso posest 13. avgusta 1902 v deželni deski folio 695 združil v skupni obrat Košuta. V letih 1905 do 1907 je dal izdelati nov gozdnogospodarski načrt. Gospodarska osnova 1905—1925 Ko je potekel stari načrt za izkoriščanje, katerega se ob prodaji posesti niso točno držali, so po želji barona Borna v letih 1905 do 1907 izvršili geodetske meritve, pri katerih so zabeležili vse nastale spremembe v sestojih, kakor tudi posestne meje, manjše jarke, napravljene poti in steze. Pri tem so v vseh posameznih oddelkih pazili na to, da so se zanesljivo zmanjšale prejšnje zelo številne izločitve sestojev. Razdelitev so napravili po prejšnjih naravnih mejah in pri tem nadomestili vse umetne preseke z naravnimi mejami ali s potmi. V ta namen so za razdelitev širokih gorskih pobočij napravili nova pota. Prva dva obratovalna razreda sta imela skupno poprečno 90-letno obhodnjo. Površine za prebiralno sečnjo, ki so> predstavljale na strmih in skalnatih pobočjih pravzaprav varovalne gozdove, pa soi razdelili v dva nova obratovalna razreda s 120-letno oziroma 100-letno obhodnjo. Gospodarsko najpomembnejši je bil skupni I. in II. razred s sečjo na čisto, ki je zajel 2874,52 ha gozdne površine, zadnja dva pa skupno 627 ha. Obratovalna razreda B in C sta obsegala mnogokrat le pododdelke. Izkoriščanje je bilo deloma na oplodnjo, deloma prebiralno. Vrstni red posekov večinoma ni bil tako določen. Na posekih so puščali bukovo drevje, ki se je razvilo v bukove koše. Za bodoče gospodarjenje je bilo določeno, da se neguje naravni podmladek: izsekajo naj se nadstojna drevesa, ki bi ovirala rast mladja. Doba pomlajevanja je bila odmerjena na 10 do 15 let. Pri tem tudi mali goloseki niso bili izključeni, kjer so to gozdna tla dopuščala. Dvomi svetnik Gutenberg, ki je urejal tržiške gozdove, je stal na stališču, da ne daje prestrogih določb, temveč pusti upravitelju gospodarstva po možnosti proste roke, da lahko prilagodi način izkoriščanja in pomlajevanja v vsakem sestoju danim razmeram. Način obhodnje pa je bil računsko strogo določen po praktičnih vidikih, da bi se dobilo za lastno žago čim močnejšo hlodovino. V gozdovih je prevladovala smreka. To je tudi novo gospodarstvo obdržalo kot glavno kulturo s tem, da so na najboljših bonitetah forsirali smreko. Bukev so obdržali samo v primesi z jelko. Na strmih pobočjih je bil primešan bor, v visokih legah pa macesen. 2e v prejšnjem ureditvenem načrtu so priporočali, da naj bi za poskušnjo v višjih legah skušali ponovno udomačiti cimprin. Revir Košuta Med revirjem Košuto, ki je bil last barona dr. Karla Borna, in revirjem Ljubeljem, ki je pripadal baronu Frideriku Bornu, je bila velika razlika. Revir Košuta se je razprostiral na pobočju Košute, Konjščice in Javornika po obeh bregovih gornjega toka tržiške Bistrice in je segal na severu do sedanje avstrijske meje. Osrednja točka je bilo Med vod j e na sotočju Bistrice, stegovniškega in košutniškega potoka. Revir je imel 99 oddelkov s 577 odseki. Na tem področju so bile planine Kofce, Pungrat, Tegošče, Sija, Dolga njiva, Dovžanka, Zali potok in Breznina. Nevihte z vetrovi so bile dokaj pogoste. Sneg leži v gozdovih pet do šest mesecev. Za spravilo lesa so bila zimska pota uporabna le dva meseca. Gozd so bremenili stroški za vzdrževanje ceste in gozdne služnosti, posebno gozdne paše. Born se je leta 1900 s pogodbo zavezal, da bo vzdrževal cesto od Puterhofa skozi bistriško tesenj do znamenja pri Krvinu, okrog 5 km, kar mu je povzročalo nesorazmerno visoke stroške. Baron Bom s štabom sodelavcev leta 1930. Od leve proti desni stoje: obratovodja elektrarne Voglar, gozdarski vodja Müller, delovodja mehanične delavnice Sober, Janez Meglič p. d. Kuspegarjev Žana, Kristijan Marinšek in Karlo Ham. Sedijo od leve proti desni: strojni mojster Ahačič, obratovodja Kališnik, baron dr. Karl Born, ravnatelj ing. Sonn-bichler, šofer Polajnar in grajski kaštelan Pavelek Pašniške pravice petih planin v košutniškem revirju so povzročale gozdni upravi mnogo preglavic. V zaključnih sporazumih je bilo namreč še pod KID določeno, da imata planina Dovžanka in Sija pravico paše za 59 glav živine in 10 konj na površini 367 ha. Planina Pungrat je imela na površini 80 ha pravico paše za 15 glav živine in 5 konj. Na planini Zali potok se je paslo na 244 ha površine 25 glav živine in na planini Tegošče pa na 69 ha 26 glav živine. Za planšarske namene je bila že KID odstopila planinam skupno površino okrog 100 ha v predelih Mrzli studenec in Za lužami. Dejansko se je paslo v gozdu več živine, kot je bilo v sporazumih dogovorjeno. Privatna gozdna posest V Dolini in Lomu je bila poleg Boemove veleposesti tudi drobna privatna gozdna posest močno zastopana. V katastralni občini Katarina je bilo 92 gozdnih posestnikov ter je bila privatna gozdna površina razdeljena na 428 parcel. Od gozdnih posestnikov so imeli trije manj kot 1 ha gozda, 11 jih je imelo 1 do 2 ha gozda, 12 posestnikov od 3 do 5 ha, 14 je imelo 5 do 10 ha gozdov, trije od 10 do 15 ha, 12 od 15 do 20 ha, 18 od 20 do 30 ha, 12 od 30 do 40 ha in 7 več kot 40 ha. Parcel, ki so merile manj kot 1 ha, je bilo 171, parcel od 1 do 2 ha 66, od 2 do 5 ha 93 in od 5 do' 10 ha pa 58. Podatki kažejo, da je bila privatna gozdna posest v Jelendolu razbita na zelo majhne površine, na katerih urejeno gozdno gospodarstvo ni bilo mogoče. Sedež občine je bil na Slapu, prebivalcev pa je imela na površini 7575 ha 984. Od tega pa je bilo: prebivalcev gospodinjstev v Čadovljah . 37 13 v Dolini . . 167 29 v Grahovšu . 36 31 v Lomu . . 306 43 v Potarjih 88 10 v Puterhofu . 96 ,78 na Slapu . . . , 154 57 V občini je bilo 68,7 ha njiv, 487,7 ha travnikov in 797,4 pašnikov. Prebivalstvo občine je dajalo kader za gozdno delavstvo izvzemši Slap in Čadovlje, ki sta imela industrijo lepenke. Sečnjo in spravilo lesa je Born oddajal na akord. Delo so plačevali od m3. Cestna dela, saditev in čiščenje so opravljale delavke kot sezonska dela za dnevno mezdo. Vodnih riž za spravilo niso gradili. Na krajših odsekih so uporabljali zemeljske drče. Vožnjo je opravljal Born z lastno vprego. Za ta namen je imel prvotno 16 konj Kasneje je število zmanjšal na polovico. Poleg tega je zanj vozilo les 35 do 40 kmečkih voznikov, ki so napravili pot dvakrat dnevno. Šele po drugi vojni so začeli les prevažati s kamioni. Bom je gojil enodobne čiste sestoje zaradi enostavnejšega gospodarjenja. Prebiralne gozde je pustil le v predelih, ki so imeli varovalno funkcijo. Poleg sečenj na golo je gojil še oplodno obliko izkoriščanja. Rastiščni pogoji so bili v splošnem ugodni. Bom je zgradil omrežje najpotrebnejših gozdnih potov in vlak, ki so do druge vojne narastla na 35 km. Zgradil je 4 km gozdne železnice od Med vod j a do Puterhof a za dovoz hlodovine na žago. Glavna prometna cesta, ki je odpirala gozdove, ki so gravitirali v dolin O' Bistrice, je dolga od Medvodij do Tržiča 10 km. Od Med vodi j je bila podaljšana do Konjskega roba po dolini Bistrice dobra vozna pot proti Mantovi, kakor tudi po dolini Zalega potoka proti planini Zali potok. Za nastanitev gozdnih delavcev je bilo pred drugo vojno na razpolago v vsem revirju 20 stanovanjskih poslopij s 27 stanovanji in 4 samskimi sobami, poleg poslopij za manipulacijo in 30 objektov za senike, hleve in delavske koče. Revir Ljubelj Bistveno različne so bile razmere v ljubeljskem revirju, ki je segal do slemena Karavank, kjer poteka državna meja proti Avstriji. Revir je zajemal gozdovje ob Prevalu, na Korošici, Begunjščici in Zelenici ter vse povirje mošeniškega potoka s skupno površino 641 ha gozda in 492,9 ha neplodnega sveta. Revir je bil razdeljen na 20 oddelkov s 124 odseki. Podnebje v tem revirju je ostrejše in znaša poprečna temperatura plus 8° C. Padavin je od 1600 do 2000 mm. Sneg leži tudi tu 5 do 6 mesecev v gozdu. Zaradi strmih pobočij so pogosti snežni plazovi. Gozdovi imajo tu pretežno varovalno funkcijo. Bremen na revirju ni bilo, pač pa je bila izločitev gozdne paše pereč problem. Sentanska dolina, v novejšem času imenovana Podljubelj, ima 592 prebivalcev, ki'kot kmetje ne bi mogli shajati s skopim donosom kmetijstva. Zato delajo pretežno v gozdovih in v novejšem času tudi v industriji. Gozdnogospodarska osnova iz leta 1938 izkazuje 116.600 m3 lesne zaloge, od tega 61 '°/o iglavcev in 39'% listavcev. Glavna prometna žila v njem je državna cesta iz Tržiča na Ljubelj 12 km. Gozdnih potov je bilo okrog 10 km. Žičnic v tem revirju ni bilo. Poprečno so letno posekali 2856 m3 lesa. Spravilo je v glavnem vezano na zimski transport. Revir je visokogorsko lovišče s 25 kozorogi. Skoraj tretjina težko dostopnih varovalnih gozdov je neizkoristljiva. Prejšnji lastnik takim predelom ni posvečal potrebne nege zaradi izredno težkega spravila lesa. Zaradi velikih stroškov se je uveljavljala sečnja na golo, z umetno pomladitvijo. Sestoji so pogosto pretrgani po plazovih, usadih, skalovju in drčah. Rast ni ugodna. Privatna gozdna posest je bila v šeentanski katastralni občini razdeljena med 61 posestnikov. Med njimi so bili 4 z gozdom izpod enega ha, 4 od 1 do 2 ha, 8 od 2 do 5 ha, 11 od 5 do 10 ha, 7 od 10 do 15 ha, 6 od 15 do 20 ha, 20 od 20 do 30 ha in le eden iznad 40 ha. Med večjimi gozdnimi posestniki so bili družba bombažne predilnice in tkalnice, ki je imela 65 ha gozda, industrialec Franc Dolenc iz Škofje Loke s 169,9 ha, dr. Karl Bom s 162,9 ha, inž. K. Polak 39,8 ha, podjetnik Staš Polak 63,4 ter trije Pavlini skupaj s 116,7 ha. Gozdna posest je bila razbita na 303 parcele, med katerimi jih je bilo 119 izpod enega ha, 70 parcel od 1 do 2 ha, 59 parcel v izmeri od 2 do 5 ha. Šentanska katastralna občina je imela 2111ha gozda, 469 ha travnikov, 568 ha pašnikov in 598 ha nerodovitnega zemljišča. Od njenega prebivalstva je bilo 263 moških in 308 žen, ki so živeli v 155 gospodinjstvih. Ko je bilo delo v živosrebmem rudniku ustavljeno, so bili nekateri rudarji zaposleni z gradnjami vodnih predorov za bombažno predilnico in tovarno na Slapu, mlajša generacija pa se je usmerjala čedalje bolj v industrijski sektor. Po dograditvi krajevne železnice iz Kranja do Tržiča se je tudi prevozništvo preusmerilo na dovoz lesa do glavne žage v Tržič in na železniško postajo. O posekih za razdobje 1919 do 1930 nam podrobnejši podatki niso bili na uporabo. V tej dobi je pospeševala inflacija in porast cen izvoz v takem obsegu, da ga je morala vlada z raznimi administrativnimi ukrepi omejiti. Po letu 1925 pa je po stabilizaciji vrednosti dinarja pričela doba visoke konjunkture ob stalnem porastu cen, ki je stimuliral povečanje sečenj in proizvodnjo' lesa. Tudi oba Borna sta skušala izkoristiti ugodno konjunkturo, vendar jih je pri tem oviralo nerešeno vprašanje agrarne reforme. Prva agrarna reforma Po določbah Vidovdanske ustave sta prišli obe veleposestvi baronov Bornov v Jugoslaviji leta 1922 pod agrarno reformo. Po statistiki veleposestev sta imela: Friderik Born ha dr. Karl Born ha obdelovalne zemlje . 32,3063 93,3574 gozdov . 675,4558 3805,9674 ostale zemlje . . . . 647,9185 507,3401 vsega skupaj . . . . 1355,6806 4406,6649 Dr. Karlu Borim je bilo razlaščenih 806,1389 ha zemlje, tako da mu je ostalo 3000 ha gozda. Razlaščeno zemljišče je bilo dodeljeno 12 občinam, medtem ko je Frideriku Bornu v Podljubelju ostala vsa gozdna posest 636 ha neokrnjena. Postopek pri izvajanju agrarne reforme je bil zelo dolgotrajen. Vlekel se je poldrugo desetletje. V tržiškem primeru je šlo za ohranitev urejenega gozdnega gospodarjenja v pretežno zaščitnih gozdovih, kjer bi vsaka delitev lahko povzročila več škode kot koristi. Agrarna reforma je v tržiškem kotu zadela tudi veleposestvo industrialca Franca Dolenca, ki je merilo 169,9 ha, od tega 131,6 ha gozdov. Dolencu je ob likvidaciji agrarne reforme 19. junija 1931 ostalo še 122,5 ha gozda. Občani, posebno kmetje iz okoliških vasi so stavili na agrarno re- formo velika pričakovanja, ki se niso izpolnila. Interesenti so organizirali na področju tržiške občine kot agrarni subjekt za razlaščene gozdove Pašniško in gozdno zadrugo v Podljubelju ter Pašniško zadrugo v Lomu. Zadružni register O' njih ne vsebuje podrobnejših podatkov. Tudi Albin Prepeluh v svoji razpravi o agrarni reformi lomske zadruge ni imel v evidenci. Zadruge so bile ustanovljene z namenom, da bi prevzele razlaščene dele veleposestev. Do tega pa ni prišlo, ker so bili gozdovi dodeljeni občinam. Občine so dobile samo idealno solastninsko pravico določene vsebine, da se bodo gozdovi smeli uporabljati za preskrbo kmetov s kurivom, stavbenim lesom in za pašo, kolikor bi bilo to po veljavnih gozdnih predpisih dopustno. S to zadnjo omejitvijo oziroma pogojem je bilo praktično koriščenje pridobljene pravice zelo problematično. Les in paša pa po okrožnici banovinske uprave z dne 16. februarja 1936 ne bi bila brezplačna. Gozdovi tudi niso bili razdeljeni na posamezne občine, temveč so ostali pod posebno javno upravo. Nosilna konstrukcija motornega vitla KS 1 ) Komisija za agrarno reformo je pregledala področje Košute in določila komplekse, ki bi jih bilo treba odvzeti. Slo je za okrog 600 ha gozda. Dejansko ta kompleks ni bil izločen. Našla se je kompromisna rešitev, da je veleposestvo dobavljalo šolam in uradom v Tržiču določene količine drv. Razen tega pa sta bili obe Bornovi veleposestvi zaradi urejenih visokogorskih lovišč izjemno upoštevani. Problematika planinskega pašništva Obenem z agrarno reformo je postalo aktualno tudi vprašanje ureditve in melioracij planinskih pašnikov. Po statistiki iz leta 1923, ki jo je sestavil komisar za agrarne operacije, je bilo na področju današnje tržiške občine 22 planin, ki so pomenile za živinorejo kranjskega okraja zelo važno pridobitev. Vrednost paše se je namreč računala na glavo normalne živine po 12 stotov. V tržiški občini so bile naslednje planine: Naziv in lega Vrsta Izmera Doba paše Število glav Pod Stolom: Zelenica . . . . . . . sk 381,72 Na Rovtah . . . Begun jščica: Poliska pl . . . sk 144,56 Prevale .... 122,45 Dobrča: Lešanska pl. . . . . . . sk 53,17 22. 6,—1. 9. 70 Podgorska pl. . . . . . sk 32.70 25. 6,—30. 9. 67 Bistriška pl. . . . Košuta: . . . sk 5,40 15. 6,—15. 9. 93 Korošica .... . . . z 80,00 15. 6,—15. 9. 93 Dovžanka .... . . . sk 8,6 16. 6,—20. 9. 98 Zali potok . . . . . . sk 8,60 24. 6.-6. 9. 74 Kofce . . . sk 177.30 15. 6,—15. 9. 93 ■ Sija . . . sk 191.21 15. 6.-6. 9. 83 Pungrat .... . . . sk 125,77 10. 6.—15. 9. 97 Tegošče .... . . . sk 97,67 14. 6.-6. 9.; 84 Breznina-Fevča . . . z 39,27 15. 6,—15. 9. 92 Dolga njiva . . . 242,45 15. 6,—15. 9. 93 Sv. Katarina Sp. Konjšca . . . 6,96 10. 6,—15. 9. 93 Blejska pl. ... . . . sk 21,77 30. 6.-7. 9. 97 Živinorejci iz vsega okraja so prihajali od časa do časa z novimi zahtevami za razširitev planin in za pridobitev gozdne paše v obrobnih predelih gozda. Tako sta bila tu dva interesa in sicer interes gozdarstva in kmetijstva, ki sta bila v stalnem navzkrižju. Vprašanje planin in gozdne paše je ostalo odprto še preko druge svetovne vojne ter je bilo rešeno šele z novim zakonom iz leta 1947. IY. Industrializacija predelave tržiškega lesa 7 ' Razvoj žagarskih obrti Poslovna poročila KID navajajo, kakor smo poročali, samo žago Ročenco, na katero je gravitiral les v glavnem s podljubeljske strani in iz bližnje okolice Tržiča. Poročilo obrtniške zbornice navaja za Tržič v svoji statistiki le vodno žago z dvema podlivnima kolesoma s 6 KM, ki je imela dve krožni žagi za izdelavo furnirjev. Na njej sta delala dva žagarja po 12 ur dnevno. Žaga je obratovala 250 dni v letu. Žagarja sta dobivala pri podjetju hrano, imela prosto stanovanje in plačo 75 goldinarjev na leto. Privatni gozdni posestniki so predelovali les iz svojih gozdov na številnih malih žagah samicah, ki so bile zgrajene ob Mošeniku, Bistrici in ob Lomšici. Deloma so oddajali les tovarni lepenke na Slapu, ki je bila ustanovljena leta 1881 in ki je predelala letno okrog 1500 kubičnih metrov brusilnega lesa. Takih žag je bilo po zbornični statistiki iz leta 1875 v tržiškem davčnem okraju 22. Od tega 9 pri Katarini, 3 v Šentanski dolini, po ena v Gornjih in Spodnjih Dupljah, na Golniku, v Kovorju, Na Visočem in dve v Retnjah. Obratne in socialne razmere nam ponazorujejo naslednji podatki. Na 9 žagah je delal sam lastnik, pri ostalih pa so bili nameščeni žagarji, ki so dobivali naturalno stanovanje, hrano in plačo. Število delovnih dni na leto je bilo zelo različno. Najmanjše število delovnih dni je imela ena od žag pri (Katarini, ki je delala 60 dni, druga 70 dni, štiri po 90 dni, na ostalih žagah pa so delali na eni 100 dni, na treh po 110 dni, nadalje ena 120, 130, tri po 140, dve 150 dni, 180 dni, dve po 200 dni in končno še ena po 220 dni na leto. Zaslužek žagarjev ni bil povsod enak. Na eni od šentanskih žag je dobil žagar po 2 krajcarja od žaganice, torej je bil plačan po načelu storitve. V Zgornjih Dupljah je zaslužil žagar pri 220 delovnih dneh 80 goldinarjev, medtem ko je golniški žagar za 200 delovnih dni dobil le 40 goldinarjev. Eden od žagarjev v katastralni občini Katarina, ki je delal 120 dni, je prejemal 30 krajcarjev dnevno ali 36 goldinarjev letno. Enako plačo je imel tudi žagar pri Katarini, ki je delal po 14 ur na dan in 140 dni v letu. V Retnjah so plačali žagarjem po 45 gld. O proizvodnji teh žag nimamo podrobnejših podatkov. Leta 1880 je štel tržiški okraj z Dupljem in Kovorjem 28 žag, od katerih so imele 4 za pogon nadlivna in 26 podlivna kolesa, ki so skupno izkoriščala 106 KM. Hofbauerjeva furnirska žaga Med navedenimi žagarskimi obrati je bila najpomembnejša furnirska žaga pri Sv. Ani, ki jo je prvotno zgradil Andrej Klander, ki je imel na Mošeniku tudi svoj mlin. Furnirje in lesne izdelke je pošiljal večinoma na Dunaj. Ko je nekoč prispela njegova pošiljka na Dunaj, so se bili razvneli slučajno ravno hudi poulični boji. Demonstranti so napadli voz s Klandrovimi deščicami in furnirji, se polastili tovora in raznesli ves tovor na cestne barikade. Klander se je trudil, da bi ugotovil storilce, toda kljub vsem naporom ni mogel dobiti nobene odškodnine za izgubljeno blago. Ta izguba je njegov že tako krhek finančni položaj tako poslabšala, da je moral končno prodati žago in mlin. Žago je kupila dunajska tvrdka Usler, Para & Grandi, ki je poslala na šentansko žago 26- letnega Karla Hofbauerja za obratovodjo’. Karel je bil sin tovarnarja Jožefa Hotbauerja iz Wienzersdorfa. On je žago popolnoma preuredil, povečal in opremil z modernimi stroji, tako da je obrat postal rentabilnejši. Nato je podjetje odkupil od dunajske tvrdke in postal sam lastnik firme. V Tržiču je 1. 1881 poročil Josipino Klandrovo, s katero je imel tri otroke. Surovino za furnirje je nakupoval sam po vsej Sloveniji, Hrvaški in Bosni. V glavnem je predeloval orehovino, iz katere je izdeloval puškina kopita. Razen tega je izdeloval deščice za parkete, letve za okvirje in razne vrste furnirjev. Hofbauerjeva žaga je izkoriščala vodno moč Mošenika s tremi pod-livnimi kolesi. Za rezervo je imela parni kotel 20,5 KM in je tako lahko obratovala tudi v dobi najnižjega vodnega stanja. Po preureditvi je bila opremljena s šestimi jarmeniki in dvema krožnima žagama. Žagarski mojster je dobival 300 gld. plače, dva žagarja pa po 200 gld. Delali so poprečno 200 dni na leto. Hofbauerjevo delo se je uspešno razvijalo do 1. 1903, ko je na poslovnem potovanju zbolel in umrl. Hofbauerjeva vdova je ves žagarski obrat s pridobljenimi vodnimi pravicami prodala predilnici za 45.000 gld. Predilnica ni imela interesa, da bi nadaljevala izdelavo furnirjev in je dala najprej žago nekaj let v zakup, nato pa jo je popolnoma opustila. Predilnici je šlo le za pridobitev vodnih pravic, da bi mogla zgraditi nove pogonske centrale in izkoristiti vodno moč Mošenika za elektrifikacijo BPT pogona. Privatne žage samice so delale po večini za ožjo sosesko in za potrebe lastnih gospodarstev v času, ko je bilo dovolj vode na uporabo. Leta 1911 jih je bilo na Bistrici 15, na Mošeniku pa 7. Blago, ki so ga izdelovale, v izvozu zaradi slabe izdelave ni moglo doseči nikdar poljie cene. Vodne žage so bile močna ovira za razvoj elektrifikacije. Lesna industrija Puterhof V Puterhofu je že Julij Born zgradil, kot omenjeno, turbinsko napravo za razsvetljavo in za pogon žagarskega obrata. Njegov sin Karl je leta 1901 postavil na žagi polnojarmenik in nato leta 1903 še vpeljal mehanično izdelavo dog za sode iz mehkega lesa. Za dovoz hlodovine je zgradil še od Med vod j a do Puterhof a 4 km gozdne železnice. Prvi upravitelj Bor-novega veleposestva je bil Henrik Mallner, ki ga je prevzel Bom od KID. Leta 1900 je prevzel oskrbništvo J. Feigerle, ki ga je opravljal do leta 1913. Njemu je sledil Franc Sonnbichler, ki se je dovršeno naučil sloven- ščine in je vodil obrate pod firmo »Gozdarskega urada« do konca druge svetovne vojne. Strojni obrat za izdelavo sodov iz mehkega lesa za pakiranje cementa, barv, rib in drugega rinfuznega materiala, je dobro uspeval. Sode so izdelovali na avtomatu ter jih dobavljali v glavnem dalmatinskim cementarnam v Splitu in drugim podjetjem v Dalmaciji. Pri tem jim je močno konkurirala češka lesna industrija, ki je dosegla v kombiniranem prometu preko Trsta cenejšo vozno tarifo, kakor pa stal prevoz iz Tržiča v Dalmacijo. Mehke sode so izdelovali še po prvi svetovni vojni dobro desetletje, dokler niso cementarne začele uporabljati patentnih papirnih vreč. Puterhof ni mogel izkoristiti polne zmogljivosti svojih naprav in se je proizvodnja ravnala po občasnih naročilih. Dne 19. novembra leta 1920 je žaga na Puterhofu pogorela, vendar je ostal del strojev nepoškodovan, tako da so obrat obeh polnojarmenikov lahko kmalu obnovili. Sodarne niso obnovili, ker je bila konkurenca vedno težavnejša. Med prvo svetovno vojno so na Puterhofu izdelovali dnevno poprečno vagon lesne volne za vojaške potrebe. Za izdelavo lesne volne so bili dodeljeni vojaki, ker je tovarna obratovala nepretrgoma v treh izmenah. Za civilno potrošnjo so po vojni začeli izdelovati zabojne dele za razpošiljanje svežega in sušenega sadja, posebno sliv iz Bosne in grozdja iz Srbije. Žagarske naprave so pogorele med drugo svetovno vojno prvič leta 1942, drugič pa 14. maja 1944 obenem s hlevi in drugimi poslopji. Grad pa je bil požgan 9. novembra 1944. Industrijska žaga na Bistrici Nasproti tržiški železniški postaji je leta 1913 zgradil lesni trgovec Franc Dolenc iz Škofje Loke industrijski žagarski obrat na električni pogon. Bilo je to pet let po otvoritvi tržiške železnice in je resnično čudo, da nihče dotlej ni izkoristil ugodne prometne priložnosti novega industrijskega podjetja. Dolenc je bil med tem nakupil v Podljubelju večjo gozdno posest in je nameraval predelovati na lastni žagi les iz svojih gozdov za izvoz. Žaga je od začetka imela dve samici. Pogonski tok je dobivala od Bomove elektrarne na Pristavi. Hlodovino pa je Dolenc kupoval tudi od kmetov iz vsega okolja. Po vojni je 1. 1918 postavil na žagi polnojarmenik. Z njim je lahko izdelal do 3000 m3 lesa letno. Navadno so obratovali po 10 ur, le včasih, ko je šlo za nujne dobave, so podaljšali delovni čas na 12 ur. Zaposlenih je bilo 12—15 delavcev. Hlodovino so dovažali na žago večinoma kmetje sami. Rezan les so razpošiljali v glavnem v Italijo. V prvih povojnih letih je šlo nekaj pošiljk tudi za obnovo Srbije in za gradnjo barak za begunce iz Male Azije v Grčiji. Jeseni leta 1925 je Dolenčevo žago odkupil baron Bom. Takoj v naslednjem letu je obrat povečal, zgradil sušilnico in preuredil žago na parni pogon. V ta namen je zgradil strojnico in postavil parni stroj. V letu 1927 je postopoma zgradil strojno napravo za izdelavo zabojev ter postavil tudi stroje za izdelavo sodov iz mehkega lesa in bukovine. Te stroje je po pretežni večini preselil s Puterhofa. Leta 1929 so zgradili na žagi kalorično centralo s 365 KM za dopolnitev vodne centrale na Pristavi, ki je imela 320 KM. Na žagi je delalo pri polnem obratu okrog 60 delavcev v dveh izmenah. Zaslužili so poprečno tri dinarje na uro. Tako opremljena parna žaga je imela zmogljivost 12.000 m3. Vse naprave skupaj s tovarno zabojev in sušilnico pa so v noči od 11. na 12. julij 1931 pogorele do tal. Uničene so bile velike zaloge lesnih izdelkov in dragocene strojne naprave. Vzroka požara niso mogli ugotoviti. Podjetje nato dolga leta ni moglo izdelovati zabojev za izvoz, ki se je sicer zadovoljivo razvijal. Dobivalo je znatna naročila od številnih svojih poslovnih zvez in tudi cene so ustrezale. Požarna škoda nad 4,000.000 dinarjev je bila le delno krita z zavarovalnino. Vrednost letne proizvodnje pred požarom je dosegala do 5,000.000 din. Na žagi med delavci ni bilo večjih mezdnih gibanj. Edina stavka v kroniki podjetja v letu 1936 je trajala samo en dan. Vpliv gospodarske krize na tržiško gozdno gospodarstvo Se preden je bila agrarna reforma dokončno urejena, je tržiško veleposestvo zajela svetovna gospodarska kriza enako silovito kot druge proizvajalce tehničnega lesa za izvoz. Uprava veleposestva na Puterhofu se je skušala boriti proti temu na ta način, da je zmanjšala sečnjo in omejila proizvodnjo ter zadrževala obnovo industrijskih naprav za predelavo lesa, vse to v pričakovanju, da se bo slednjič padanje cen moralo končno ustaviti in da se bodo pokazali prvi znaki ozdravljenja in oživljanja iz mrtvila ter odprli upi v ponovno konjunkturno prosperitetom. V ilustracijo kritičnega padanja cen lesa navajamo v naslednjem po irig. A. Sivicu podatke o poprečnih cenah za m3 mehkega lesa franco vagon nakladalna postaja, ki so znašale v dinarjih: 1927 446 1933 275 1928 475 1934 286 1929 471 1935 267 1930 539 1936 278 1931 409 1937 369 1932 335 1938 371 Po ohranjenih skopih podatkih iz knjige sečenj so v letu 1931, ko se je začela kriza in so cene lesa naglo padale, posekali na Karl Bornovem posestvu na Košuti 3220 m3 manj lesa, kakor je znašal etat. Izdelkov ni bilo mogoče niti po lastni ceni spraviti v denar. Zaloge so se kopičile in izguba na vrednosti je od dneva do dneva naraščala. Delavskih mezd niso mogli znižati, ker se cene osnovnih živil niso zmanj- šale. Tudi ostali produkcijski stroški se niso zmanjšali v sorazmerju s padcem cen rezanega lesa. Zaradi poslovnega zastoja in nizkih cen na obnovitev obratovanja žage ni bilo misliti. V letu 1932 se je pritisk gospodarske depresije še povečal. Izdelke so morali prodajati za polovično ceno. Mnoge žage so zato morale ustaviti obratovanje. Vsa lesna industrija je pretrpela velike izgube. Zato so na veleposestvu leta 1932 posekali za 1097 m8 metrov manj kakor je bilo predvideno po gospodarskem načrtu. V Jugoslaviji je v juliju leta 1930 začel veljati nov gozdni zakon, ki je, kot prejšnji, predpisoval za gozdove v izmeri nad 300 ha obvezno predložitev gospodarskih načrtov in vsakoletne predloge za sečnjo-. Tudi za ostale gozdne posestnike je bila predpisana obvezna prijava sečnje. Zadevni predpis je veljal za območje Slovenije že od leta 1919 oziroma 1922. V letu 1933 je poslovna depresija dosegla tako nizko stanje, da na nadaljnji padec skoraj ni bilo moč misliti. Šele takrat se je Bom odločil obnoviti žagarske naprave v Tržiču. Z obnovo se niso ravno podvizali, ker so čakali, da bi se poprej cene zboljšale, da bi obnovljena žaga pri oživljanju gospodarstva vsaj nekoliko izravnala izgube v času dolgotrajne depresije. Obnovo je olajšalo to, da so strojne tovarne zaradi pomanjkanja naročil znižale cene in nudile ugodne plačilne pogoje. Spričo večletne brezposelnosti je bila tudi delovna sila zelo poceni. Tehnična oblovina listavcev, bukovina s klasifikacijo Pri obnovi so zgradili moderno žago z vsemi ustreznimi napravami, ki so poenostavile manipulacijo in omogočile znižanje produkcijskih stroškov. Nova žaga je bila podrugi meter širša ter je imela bazen za hlode, brusilnico in polnojarmenik visokega učinka tipa BRUNA, dva avtomata za obžamanje, dve napravi za rezanje žamanja, krožno žago, vrtalni stroj in stružnico. Tudi sušilnico so popravili, da je že leta 1933 lahko pričela delovati. Obenem so preuredili ob Bistrici prostor za skladišča in postavili sušilne lope. Brzi polnojarmenik je imel zmogljivost 6720 m3, navadni pa 3326 m3 na leto pri osemurnem delu. Mesečna zmogljivost pri 25 delovnih dneh je bila 1600 m3. Z novimi strojnimi in trasportnimi napravami se je zmogljivost žage povečala na letnih 21.000 m3. Za prenos lesa so postavili električno dvigalo. Hlodovino je donašal v bazen 70 m dolg transporter, odkoder jo je parabolično se vzpenjajoči transporter dostavljal k polno-jarmeniku. S temi napravami je bilo ročno delo na žagi reducirano na najmanjšo mero. Medtem je lesni trg polagoma oživel. Zato so leta 1933 posekali 24.286,82 m3 tehničnega lesa in 804,75 m3 drv. Žaga je bila urejena za racionalno izkoriščanje vsega odpadnega materiala. V naslednjih letih daje izkoriščen j e jelendolskih gozdov naslednjo sliko: Leta 1934 je bilo posekano 18.926,5 m3 lesa, od tega 17.049 m3 iglavcev in 1887 m3 listavcev. Normalni etat je znašal 18.427 m3. Na prošnjo veleposestva je banska uprava z dnem 1. februarja 1935 povišala letni etat poseka na 28.636 m3. V naslednjem letu je bilo posekano za 9952,5 m3 manj lesa kot je znašal dovoljeni etat. Posadili so 59.540 smrek in 6240 macesnov. V letu 1936 so posekali 29.329,8 m3, torej za 693,8 m3 več kot je znašal etat. Cene so bile še izredno nizke, in so znašale manj kot polovico cen iz leta 1930. Ni bilo še nobenega izgleda, da bi se zboljšale. Za nove nasade so posadili 29.690 sadik. Zato so v naslednjem letu posekali 6744,5 m3 manj kot je bilo dovoljeno. Vzrok temu je bilo tudi ^pomanjkanje delavcev in posledice gospodarskih sankcij proti Italiji zaradi napada na Abesinijo. Oglje so razmeroma dobro prodali. Sele v naslednjem letu se je posek povečal na 35.004 m3, torej za 6368 čez etat. Vzrok temu so bile deloma tudi ujme in elementarne -škode od vetrolomov. Izdelali so 700 m3 podrtin od vetrolomov. Razen tega je 22. novembra zadela gozdove močna katastrofa, ko je povodenj pobrala mostove, preplavila skladišče pri žagi v Puterhofu in odnesla dva stroja. Skoda je znašala več kot 400.000 din. Uprava posestva je to leto prvič nabavila tovorne vozove s pnevmatikami, kar je prevoz zelo olajšalo. Na take vozove so lahko naložili enako količino lesa kot kasneje na kamione. V zadnjem predvojnem letu 1940 so posekali za 9680 m3 manj, kot je bilo po načrtu dovoljeno. Odtlej so poseki nazadovali in so v drugem vojnem letu v oddaljenejših oddelkih popolnoma prenehali. Na domačem trgu je oddajal Bom celulozni les tovarni celuloze v Medvode, jamski les pa nakupovalnici jamskega lesa za premogovnike. Posle z izvozom lesa in lesnih izdelkov je opravljal še med gospodarsko krizo Bomov gozdni urad pod vodstvom inž. Sonnbichlerja. Gospodarska kriza pa je povzročila po vsem svetu zaščitne ukrepe, ki so izvozno poslovanje do skrajnosti komplicirali in proti katerim se posamezno podjetje ni moglo uspešna braniti. Sankcije proti Italiji, ki je bila dotlej naše glavno tržišče za izvoz lesa, so zahtevale preusmeritev izvoza in prodor na nova tržišča, na katera je dotlej naš les preprodajala italijanska posredniška trgovina. Razvoj razmer je tako narekoval koncentracijo izvoznikov, kateri se tudi Bom ni mogel upirati. Zato je baron Bom po obnovitvi žagarskega obrata v Tržiču pristopil kot član k lesno-industrijski zadrugi »Marad«, pri kateri so bila včlanjena tudi škofijska veleposestva v Gornjem gradu in številni veleposestniki. Pristop Borna k izvozni zadrugi Marad Podjetje za izvoz lesa »Marad« je bilo ustanovljeno na zadružni podlagi dne 13. marca 1935. Ustanovili so ga uprava lesne industrije Marijin grad, lesno-obrtne zadruge v Zrečah, pri Sv. Lovrencu ter industrij ci inž. Zupanc z Lancovega, Zabret z Bobovka, Karel Jordan in Viktor Glaser. V septembru so se jim priključili d. d. Drava iz Maribora, »Jugoles« iz Celja in industrialec Magerl iz Poljčan. Člani zadruge so 12. marca 1936 kontingentirali izvoz in določali ključ za udeležbo članov pri izvozu. Na tej osnovi so včlanjena podjetja uredila proizvodnjo za izvoz. Prvotni razdelilni ključ je bil sestavljen tako, da je gornjegrajskemu škofovskemu veleposestvu pripadlo 40'%, Magerlu 20 °/o, Dravi 15 °/a, Lešniku 15 % in Potočniku 10 °/o. Medtem so v letu 1936 pristopili k zadrugi še Feliks Stare iz Radomelj, Franc Kotnik z Verda, Franc Premrov z Martinjaka, meščanska korporacija v Kamniku in slednjič dne 8. avgusta 1936 še veleposestnik Karl Bom s svojo žago in zaboj amo. Podjetje je vodila eksekutiva petih članov, ki jih je volil vsakoletni občni zbor. Člani kartela so prispevali za stroške skupnega prodajnega urada spočetka po 10 din, pozneje pa 12 din od m3. Prodajni urad so vodili kot poslovodja Drago Gerželj, pozneje Miroslav Weler in Boleslav Temo-vec, medtem ko je oddelek zabojev prevzel Ljubo Vesnauer, ki ga je vodil tudi vso dobo okupacije. Marad je bila družba izrazito kartelnega obeležja. Pri trgovskem sodišču v Ljubljani se je protokolirala šele 30. septembra 1940 kot »Osrednja zadruga za izvoz lesa z. z o. z.«. Poslovni delež je znašal 5000 dinarjev. Predsednik zadruge je postal inž. Alojz Žumer, takratni ravnatelj škofijskih posestev v Nazar ju, ostali odborniki pa so bili inž. Franc Sonnbichler, Prva zgrajena žičnica v Medvodju za eksploatacijo gozdov pod Stegovnikom inž. Jernej Zupanc, Franc Furlan, Ivan Potočnik, Ivan Selih in Boleslav Ternovec, poslovodja na Sušaku. Pod iniciativnim vodstvom inž. Žumra in agilnim sodelovanjem rutiniranih poslovodij se je kupčija dobro razvijala. Pri novi razdelitvi ključa je Bornov gozdni urad dobil delež 25 °/o, medtem ko je Marijin grad zadržal svojih 40 %>. Izvoz Marada je bil usmerjen v Palestino, Iran in Irak, delno tudi v Sirijo in ostale kraje Male Azije, kjer so navezali dobre stike z arabskim sektorjem in mu dobavljali velike količine raznovrstnih zabojnih delov za pomaranče, citrone, grapefruit, datlje in banane. Kmalu je dobil zveze z južnoafrikanskim področjem, z Burmo, Ran-goonom in Daljnim vzhodom. Posloval je s paroplovnimi družbami Adria-tico preko Sueza, s tržaškim Lloydom, na zahod in na sever pa z Oceanijo in Tyrhenio. Pridobil si je holandsko tržišče, ki konsumira velike količine gradbenega lesa, smrek in jelk za pilotiranje, pa tudi embalaže. Tja je dobavljal mesečno od 600 do 700 kubikov lesa in lesnih izdelkov. Globalni izvoz v Palestino se je gibal med 14.000 do 15.000 m3. V splošnem se je moral izvoz v tem času boriti z uvoznimi omejitvami importnih držav, kontingentiranjem uvoza, deviznimi predpisi, kar je Merad vse spretno zmagoval in je bil deležen izvoznih premij v Jugoslaviji. Ministrstvo za finance je Maradu izjemoma dovolilo kumulativno nabavljanje izvoznih uverenj in Zavod za pospeševanje zunanje trgovine je postavljal Marad za zgled ostalim organizacijam in izvoznikom. Po pravilih je lahko postal zadružnik Marada samo tisti, ki se je trajno poklicno ukvarjal z lesno produkcijo in predelavo lesa, s tem da se je obvezal, da bo vso trgovino in poslovanje z inozemstvom opravljal izključno le po zadrugi Marad, kolikor bi mu Marad sam ne dal posebnega dovoljenja za direktni izvoz. Bornova režija z izvoznim poslovanjem in skrbi glede oddaje izdelkov so s tem odpadle, stroški pa so se pocenili in manipulacija poenostavila. Pri posredovanju izvoza lesa je posloval Marad po pravilih kot komi-sionar svojih članov. Prevoz blaga in inkaso je opravljal na riziko prizadetih članov. Vsakoletni občni zbor je določal višino posredovalne provizije, ki jo je odtegoval Marad od vsake fakture kot režijski prispevek zadružnikov. Razen pri izvozu je igral Marad važno vlogo tudi pri organizaciji notranjega trga za izdelavo embalaže iz mehkega lesa za tovarne sladkorja, za razpošiljanje masti in suhomesnih izdelkov, kavinih suroga-tov, mila, sliv, grozdja, jajc in jabolk. Količine lesne embalaže, ki jo je konsumiral notranji trg za potrebe industrij gredo letno v milijone. Proizvodnja in odkup pred pojavo Marada nista bila organizirana, niti enotno evidentirana in opravljana. Zato se je razvila na škodo vnov-čevanja našega lesa pogosto brezglava konkurenca med domačimi zabojar-nami, ki so jo kupci spretno izkoriščali. Marad je tu opravil s svojo intervencijo koristno organizatorno delo za ureditev razmer pri produkciji zabojev za domači trg. Edino monopolna uprava se akciji ni priključila ter je še nadalje izdelovala embalažo v lastni režiji. Marad je imel velike ambicije in načrte. Hotel je združiti in povezati gozdno in lesno produkcijo», izpopolniti obdelavo in predelavo lesa s sodobnimi tehničnimi pridobitvami ter nastopati kot enota proti inozemskim konsumnim področjem, da ne bi mogle tuje tvrdke izigravati drugega proti drugemu. Kakor je izjavil predsednik inž. Lojze Žumer na ustanovnem občnem zboru Marada dne 12. avgusta 1940, si je bil Marad postavil nalogo, da stvori skupnost malih gozdnih parcel in malih lesnih obratov. (Gozdarski vestnik, IV. letnik, stran 17.) Kot zadruga je bil Marad nenavadna tvorba, neke vrste konglomerat, kjer so poleg veleposestnikov sedeli naši največji industrialci obenem s predstavniki malih žag in drobnih gozdnih posestnikov, ki so se bili po direktivah Marijin grada združili v lesne zadruge. Med okupacijo je Marad posloval naprej s svojimi člani iz ljubljanske pokrajine, ker so odpadli člani z Gorenjskega in Štajerskega. V revirju Košuta so po evidenci gozdarske oblasti sečnje imele med drugo vojno naslednji obseg v m3: listavci iglavci 1941 736 25.759 1942 353 24.478 1943 — 3.000 1944 — 4.000 1945 do maja — 72 V zadnjih treh letih vojne je bilo torej posekanih komaj 12 oziroma 16°/o sečnega etata. V. Nacionalizacija veleposestev Ob okupaciji sta oba Borna zapustila svoje rezidence. Karel Born je odšel v inozemstvo, Friderik Bom pa je živel do jeseni 1944 kot begunec v Ljubljani, od koder je bil kot Žid odpeljan v taborišče Mauthausen, iz katerega se ni več vrnil. Inž. Sonnbichler je upravljal veleposestvo iz Tržiča, nato pa je odšel v St. Paul na Koroško. Bomova družina je ob pričetku narodnoosvobodilnih bojev zapustila Puterhof ter odšla na Koroško, razen dr. Karla Borna. V Bomovem gradu se je namestila stalna posadka nemškega orož-ništva. V zadnjem vojnem letu bi morali nemške orožnike zamenjati domobranski oddelki. Da bi to preprečili, so partizani dne 9. novembra 1944 graščino požgali. Žaga in sosednji objekti so bili požgani že 14. maja 1944, vendar elektrarna pri tem ni bila poškodovana. Tako so po osvoboditvi že leta 1945 lahko obnovili žago na Puter -hofu, da je pričela dobavljati les za obnovo opustošenih domov v požganih vaseh ter za obnovo šol in za gradnjo industrijskih objektov. Gozdna uprava v Kranju je v ta namen nakazala za obnovo 28 šol iz revirja Košute 1820 m3 lesa. Žaga je oskrbovala lesnoindustrijska podjetja z rezanim lesom, premogovnike z jamskim lesom, papirnice in tovarno lepenke s celuloznim lesom ter dobavljala hmeljevke za obnovo in razširitev hmelj skih nasadov. Veleposestvi obeh Bomov sta bili po osvoboditvi nacionalizirani ter sta prešli v splošno ljudsko premoženje. Razen Bomovih veleposestev so bila nacionalizirana tudi ostala velepostva in gozdovi tistih privatnih posestnikov, ki so odšli v inozemstvo. 'Obseg gozdov na nacionaliziranih posestvih ponazorujejo naslednje številke: Prejšnji lastnik Izmera gozdov ha Skupna površina posesti v ha Dr. Karl Born, Jelendol-Košuta . . . 3310,9 3752,5 Friderik Born. Sv. Ana-Podljubelj . 648,5 -1 1144,8 Franc Dolenc, Podljubelj . 167,5 189,0 Dr. Karl Born, Sv. Ana . 162,9 183,2 Bombažna predilnica, Tržič .... 65,0 130,9 Stanislav Polak, Tržič 63,5 84,0 Sv. Križ 48,5 55,0 Pavlin Alojz, Podbrezje 48,2 76,0 Pavlinovi dediči 42,9 - 55,0 Inž. Karel Polak 39,8 65,5 Pavlin Aleš 25,7 28,6 Industrijski obrat v Jelendolu je od 1. julija 1945 naprej vodil Franc Slapar s strojnikom Francem Ahačičem. V gozdovih in na obratih je delalo v prvih povojnih mesecih okrog 80 nemških ujetnikov. Stanje delovnega osebja spomladi in poleti 1946 pa kažejo naslednje številke: Mesec Gozdni delavci Delavci na žagah Vozniki Ujetniki Straža Skupaj Marec . . 96 98 11 194 7 406 April . . . 132 125 10 184 1 452 Maj . . 266 224 20 56 1 566 Junij . . . 285 243 21 54 3 606 Julij 277 150 11 103 16 557 Avgust . . 288 156 9 100 18 571 Proti koncu leta 1946 se je pričela rekrutirati delovna sila domačinov in doseljenih Prekmurcev, Tolmincev, Dolenjcev in Korošcev, med njimi tudi nekaj Italijanov in Bosancev. Na žagah je delalo 150 do 180 delavcev. Žago v Bistrici je vodil kot oskrbnik od 1. julija 1945 naprej žagovodja Kristijan Marinšek. Za njegovega namestnika je bil postavljen Ernest Holy. Najnujnejša naloga začasne uprave veleposestva je bila, da pomaga z nujnimi dobavami za obnovitvena dela. Za obnovo so potrebovali vse Zajetje za HC Jelendol je ob vsakem neurju zaplavljeno vrste lesa. Za izdelavo tehničnega lesa so morali najprej obnoviti požgane objekte, predvsem žago na Puterhofu. Nujno je bilo spraviti iz gozda les, ki je bil med okupacijo posekan, a ga zaradi bojev niso mogli iz gozda odpeljati. Potrebe po gradbenem in tehničnem lesu za izvoz so od leta do leta naraščale. V Tržiču je bila ustanovljena po osvoboditvi gozdna uprava s sedežem v Puterhofu. Do oktobra 1945 so se zvrstili upravitelji inž. Jože Osterman, inž. Ciril Jenko in inž. Dušan Šušteršič. Nadzor nad delovno silo, oskrbo in obnovo je uspešno vodil upravitelj rez. major Mirko Frankič-Tilen. Oskrba delavcev in jetnikov s hrano je bila v tem času pereča zadeva. Na gozdno oskrbništvo Tržič je prišel za upravitelja Franc Ulčar. Za upravitelja gozdne uprave v Kranju je ministrstvo za gozdove postavilo inž. Milana Stera. Z referentom za gradnje Francem Stritihom sta zavarovala streho pred razpadanjem na gradu Puterhof. Notranje prostore pa je uredil v letih 1948 do 1949 sedanji upravitelj gozdnega gospodarstva Tržič France Žnidar. Leta 1950 je bil za upravitelja Ignac Nahtigal, nato do 1951. leta inž. Milan Ster, ki je prevzel inventarizacijo tržiških gozdov. Od leta 1952 naprej je prevzel vodstvo sedanji upravitelj Franc Žnidar. Gozdna uprava v Tržiču je bila do septembra 1945 samostojna, odtlej pa podrejena upravi v Kranju ter preimenovana v gozdno oskrbništvo Tržič. To stanje je trajalo do leta 1947. Nato je bila podrejena gorenjskemu gozdnemu gospodarstvu na Bledu, od leta 1948 do 1951 pa zopet Kranju. Leta 1952 je bilo gozdno gospodarstvo ukinjeno ter gozdna uprava zopet podrejena Bledu in šele od 1953 dalje stalno podrejena gozdnemu gospodarstvu v Kranju. Po letu 1953 so se razmere zboljšale. Ustanovljeni so bili upravni odbori in delavski sveti. Od maja 1954 ni bilo več gozdno gospodarstvo upravni organ, marveč Uprava za gozdarstvo OLO Kranj, ki je v Tržiču osnovala gozdni revir. Službo revirnega nadzornika je vodil inž. Tine Hrovat, pred njim pa gozdarski tehnik Karel Pečnik. Vzhodna polovica Puterhofa je bila obnovljena leta 1957 za stanovanje delavcev (14 dvosobnih stanovanj). Kominformna blokada in prekomerne sečnje lesa Težke politične razmere zaradi spora s kominformom in posledice gospodarske blokade, ki jo je kominform pričel izvajati proti naši državi, so povzročile zelo težko stanje, ki je zahtevalo od gospodarstva izrednih žrtev. Treba je bilo preusmeriti izvoz na zahod in v ta namen tako rekoč preko noči pripraviti čimvečje količine tehničnega lesa za izvoz. Zato so bile povsod formirane delavske brigade, v katere so bile pritegnjene vse razpoložljive moči. Odrejeni so bili izredni poseki lesa, ki so po svojem obsegu daleč presegali normalni etat. Sekalo se je tri do štirikrat več kakor prirašča lesne mase v gozdu. V brigadne organizacije so bili pritegnjeni tudi vozniki, ki so sproti odvažali posekan les do kamionskih cest in do nakla- dalnih postaj žičnic. Za ogromne količine lesa, ki so se zbirale ob kamionski cesti, so bile napravljene posebne lesene nakladalne rampe, ki pa so bile pozneje opuščene. Obratovanje ozkotirne gozdne železnice za prevoz hlodovine od Med-vodja do Puterhofa je bilo zaradi poškodb na lokomotivi otežkočeno. Gozdna železnica je imela 10 platonskih voz ter je vozila v dveh vlakih s štirimi vagoneti. Zaradi tega so nabavili že uporabljeno Dieslovo jamsko lokomotivo', s katero so obratovali do leta 1946. Z utrditvijo ceste do Medvodja pa so vpeljali kamionski promet, ki je omogočil direktno odvažanje hlodovine od nanovo zgrajenih žičnic na žago v Tržič, kjer se je koncentrirala glavna predelava. Gozdna železnica je bila nato kot neracionalna demontirana in stroj poslan v Mislinje. Na Puterhofu je po letu 1945 ostal samo polnojarmenik, ki je predelal letno okrog 4200 m3 lesa. Vožnje je prvotno opravljala gozdna uprava v lastni režiji, kasneje pa jih je oddajala privatnim voznikom in tudi izvlačenje lesa. V letu 1948 je bilo v gozdovih SLP zaposlenih okrog 600 delavcev. Posekali so skoraj 50.000 m3 lesa. Tržiška brigada »Stane Rozman« je štela 120 mož. Razen nje so delale tudi »Dakijeva« in druge brigade. Stopnjevanje poseka v petih povojnih letih ponazorujejo naslednje številke: Gozdnogospodarska enota Jelendol Leto Iglavcev ms Listavcev m3 Skupaj m1 1945 9.900 390 10.290 1946 33.300 1.390 34.690 1947 19.400 3.260 22.660 1948 44.600 2.280 46.880 1949 43.300 4.300 47.600 1950 27.000 5.480 32.480 1951 16.400 1.070 17.470 1952 11.600 730 12.330 Skupaj 205.500 18.900 224.400 Povprečno letno 28.060 m3, to je dvakratni normalni etat. Gozdnogospodarska enota Podljubelj Posek v gozdnogospodarski enoti je dal naslednje količine: Leta Iglavci m3 Listavci m3 Skupaj m3 1945 1.170 600 1.770 1946 1.680 390 2.070 1947 830 160 990 1948 3.220 460 3.680 1949 5.230 480 5.710 1950 5.280 240 5.520 1951 950 610 1.560 1952 1.320 230 1.550 Skupaj 19.680 3.170 22.850 Brigadni sistem je bil zasilna improvizacija, ki v strokovnem oziru ni ustrezala. Zato so ga, kakor hitro je popustil politični pritisk kominformne blokade, zamenjali za akordni sistem. Obseg prekomernih sečenj so skušali utemeljevati s tem, da so imeli tržiški gozdovi izredne prihranke, ker se med vojno ni sekalo normalnega etata, vendar ta utemeljitev ne izravnava prekomernih oddaj lesa po letu 1948. Pri normalnem obratovanju je bilo leta 1947 iz tržiških gozdov oddanih 80 ton lubja, 650 m3 jamskega lesa, 150 m3 telefonskih drogov, 5 ton oglja in 2000 m3 drv. Takrat so dela v gozdu oddajali na podlagi pogodb, ki jih je sklepala gozdna uprava s posameznimi delavskimi skupinami za posek in spravilo oziroma za prevoz lesa. Drva in les so dobavljali po zaključnicah. Iglice so v povojnih letih skušali izkoristiti za pridobivanje eteričnih olj, vendar so to akcijo kasneje opustili, pač pa dajejo tržiški gozdovi do 100 ton lubja za čreslovino. Gradnja žičnic za spravljanje lesa Za olajšanje spravila lesa so v povojnih letih v revirju Košute zgradili tri nove gravitacijske žičnice in sicer v Fevči 1,15 km z zmogljivostjo 40 m3 v 8 urah, v Košutniku 1,60 km in v Dovžanki 1,20 km. Zadnji dve žičnici sta imeli 48 m3 zmogljivosti v osmih urah. Razen tega je bila žičnica v Mantovi dolga 1,3 km, ki je bila zgrajena leta 1923, po vojni obnovljena z enostavnejšo konstrukcijo in jo uporabljajo še danes. Okrog 2000 ha vzhodne površine gozdnogospodarske enote Jelendol je ostalo še naprej ograjeno za gojitev jelenjadi. Kasneje so bile do konca leta 1963 zgrajene še naslednje žičnice: a) gravitacijske žičnice Zali potok, Konjiški rob, Dovžanka in v Podljubelju; j b) dva motoma izdelka Enfield in Warchalowsky, ki se premeščata vsako leto po potrebi s podobno kapaciteto 30 do 40 m3 v osmih urah; c) mali motorni vitel MV-800 domače konstrukcije, ki se premesti po potrebi; č) slednjič so v letu 1961 prvič uvedli traktor-gosenicar (Fiat) katerega storilnost je pet ali šestkrat večja od vleke konj. Z navedeno mehanizacijo se je skoro v celoti izločila vprežna vleka iz gozdov SLP. Vlaka s konji se uporablja le še za odvoz manjših količin lesa iz oddaljenih in težko dostopnih predelov. V ta namen ima gozdno oskrbništvo Tržič le še dva konja. V letu 1962 so uvedli v gozdno delo tudi 7 komadov motornih žag in sicer štiri tipa Stihl-Contra, tri pa tipa Solo. V letu. 1964 pa je obratovalo na vsem področju gozdnega oskrbništva Tržič 21 motornih žag. Pereča je ostala prejkoslej zaposlitev stalnega delavstva v zimskem času. Akordne postavke in delovne norme so določali vsako leto in za vsako sečišče posebej. Na vrtačah je ostalo v skladišču v letih 1945—1946 demontirane razklađalne postaje žičnice Zali potok preko 1000 m3 hlodovine. Spravilo odtod je bilo v letnem času nemogoče. Zato so tudi do planine Zali potok potegnili začasno žičnico-spuščalko v dolžini 400 m in po tej spustili navedeno količino lesa. Norma pri spuščanju je bila na delavca 9 m3. S tem so les približali kamionski cesti in ga spravili na mesto, od koder so ga pozneje, ko je skopnel sneg, spravljali pogodbeni vozniki po ceni 400 din za m3 na kamionsko skladišče v Zali potok. Za ta les so s tem znižali proizvodne stroške za 50.000 din. Vso količino so nato v decembru oddali na kamionski cesti kupcem. V letu 1955 je imelo gozdno gospodarstvo zaradi slabe zime težave z izvlačenjem lesa. Izvlačenje so oddali pogodbenim voznikom, katere so pritegnili s celega področja tržiške okolice, iz Radovljice in celo iz poljanske doline. Kljub temu je ostalo leta 1955 ob gozdni poti še okrog 1000 m3 lesa. Les je izvlačilo poleg petih režijskih voznikov v zimskih mesecih 36—61 pogodbenih voznikov. Zato so postavili v Kaujarku žično konstrukcijo za spuščanje bukovine z žičnim žerjavom, ki je bila prva naprava tega sistema na tržiškem področju in se je dobro obnesla. Proizvodni stroški so se znatno znižali. Prva gravitacijska žičnica v Kaujarku je bila zgrajena leta 1949 in nato demontirana. Leta 1955 pa je bila postavljena motorna žičnica. Horizontalna dolžina znaša 652 metrov, poševna razdalja 681 m in višinska razlika pa 199 m. Gradič Putrhof po obnovi 1948 Preobrat v gospodarjenju z gozdovi Prekomerne sečnje lesa je bilo treba čimprej omejiti. Strokovni krogi gozdarskih tehnikov in inženirjev so začeli opozarjati na kritične posledice premočnih posekov, na pojave lubadarja in drugih lesnih škodljivcev. Z vsem poudarkom pa sta se zavzela za uvedbo racionalnega izkoriščanja gozdov republiški minister za gozdarstvo general Jaka Avšič in njegov pomočnik Matevž Hace, ki sta postavila zahtevo, da se sme sekati samo letni prirastek in da je treba racionalni obnovi, negi in varstvu posvetiti polno pažnjo. Ta preokretnica je leta 1950 za vse naše gozdarstvo- postala pomemben mejnik. Ker je bil v letih 1947—1950 posek dva do trikrat Večji, kot je bil predviden po gospodarskem načrtu, so se mogle razmere šele po nekaj letih normalizirati. Da bi si v bodočem desetletju sestoji opomogli od čezmernega izkoriščanja, je bil zato letni posek določen na 14.000 m3 Od tega poseka pripada na redno sečnjo 11.200, na redčenje 2100 in na slučajne poseke 700 m3. Po deležu zaloge pripade na oplodne sestoje 7800, na prebiralne 3100 in na varovalne 1100 m3,po vrstah dreves pa 12.100 m3 na iglavce in 1900 m3 na listavce. Ljubeljska gospodarska osnova iz leta 1938 je izkazovala 116.600 m3 deblovine nad 7 cm premera. Lesna zaloga gozdnogospodarske enote Jelen-dol — Košuta je bila po stanju leta 1952 ocenjena na 826.284 m3, od tega 670.800 ali 81 '°/o iglavcev. Razmerje iglavcev proti listavcem je bilo kakor 4:1. V novi gospodarski osnovi, ki je obsegala tri obratovalne razrede, je bil površinski delež prvega razreda z enodobnimi sestoji določen na 2118 ha s 539.770 m3 lesne zaloge. Delež drugega razreda s prebiralnimi sestoji je obsegal 930 ha s 194.818 m3 lesne zaloge. Slednjič je količina tretjega obratnega razreda s prebiralnimi in varovalnimi sestoji imela 407 ha ter 91.696 m3. Prejšnji lastnik je forsiral enosobne čiste sestoje zaradi enostavnosti gospodarjenja. Lesna zaloga gozdnogospodarske enote Ljubelj je bila leta 1953 ocenjena na 147.595 m3 oblovine iznad 7 cm premera, od tega 80.550 m3 iglavcev in 68.045 listavcev. Od iglavcev je bilo 30'% smreke, od listavcev pa 42 '°/o bukve. Po letu 1950 se je posek zmanjšal na višino normalnega in se j e? razvijal takole: Leto Hlodovina m3 Drugi tehnični les m3 Drva m3 Vsega m3 1950 20.968 7143 4981 33.097 1951 11.429 3877 2817 18.381 1952 8.783 2454 1407 13.303 V letu 1953 je bilo s poseki pridobljene 9195 m3 hlodovine, 1729 m3 pa drobne oblovine , 2302 m3 drv in 580 m3 lubja. V letu 1954 se je pridobitev hlodovine povečala na 13.634 m3, ostalega tehničnega lesa pa zmanjšala na 2630 m3. Investicije in stroški eksploatacije Gozdno gospodarstvo je v povojnih letih za popravilo, razširitev in vzdrževanje cest ter za obnovo poslopij, drvarskih koč in mostov investiralo milijonske vsote. Rekonstruirali so cesti od Slapa do Jelendola 4930 m in od Jelendola do Medvodja. 4102 m. Na novo- pa so zgradili ceste Jelendol—Dolžanka 2743 m, Medvodje—Košutnik 3998 m, Košutnik—Ko-pišča 415 m, Medvodje—Mantova 681 m, Medvodje—Brezina 2358 m in Ukec—Kavjarek 599 m, skupaj torej 19.826 m. S popravili mo-sto-v se je stanje ceste Tržič—Jelendol toliko zboljšalo da so lahko začeli voziti po njej do 8-tonski kamioni. Stroški gozdnih del in investicij za izkoriščanje gozdov so znašali pri gozdnem obratu kakor sledi: Vzdrževanje: potov na 1 km poprečno . . . 8.000 din kamionske ceste poprečno . . 80.000—100.000 din neto 1 km žičnic z amortizacijo . . 400.000—500.000 din bruto vse v neto plačah leta 1953 Poprečni stroški: din za posek m3 hlodov.......................................200 drobne oblovine..........................................380 izdelava drv m«..........................................234 ročnega spravila hlodovine m3............................160 ročnega spravila drv m3..................................220 spravila po žičnici lesovine m3...........................65 spravila po žičnici drv m3................................62 vleka lesovine z vozniki m3..............................450 vleka div z vozniki m3...................................350 nakladanja hlodov na kamion m3............................40 nakladanja drv na kamion m3............................. 35 prevoz oblovine s kamioni do žage po m3................300 prevoz drv s kamioni po m3...............................300 Pogozdovalna dela Zaradi velikih sečenj v dobi prve petletke po osvoboditvi je zaostajalo delo pri obnavljanju in izpopolnjevanju gozdnih kultur ter čiščenje gozdov. Zato je od 1950 gozdna uprava pospešeno skušala nadoknaditi zastoj, ki je nastal v letih prekomernih sečenj. Leto za letom je iz lastnih drevesnic oddajala velike količine sadik za pogozdovanje. Pri gozdnih delih je bilo zaposlenih 86 delavcev in 10 uslužbencev. Da bi preprečili odtok delovne sile v druge panoge, je bilo treba urediti gmotni položaj delavca. S priznanjem terenskega dodatka se je položaj zboljšal. Delavci so dobili tudi dodatek za uporabo lastnega orodja. Drevesnice so oddajale leto za letom do 80.000 sadik. Obseg posameznih vrst dela na področju gojitve in varstva gozdov po letu 1955 ponazorujejo naslednji podatki: Nakladanje z mehanskimi napravami Fiat Hiab, kjer zadostujejo namesto šestih le 2—3 delavci, uvedeno leta 1960 Vrsta dela Enotna Izvršitev (dejavnost) mera za leta 1955 pogozdovanje ha 4,7 spopolnjevanje ha 11,67 nega — obžetev sadik . . . ha 43 čiščenje kultur ha 30,8 posek in izdelava kontr. dreves kom/m3 46/35,8 posek in izdel. lovnih dreves kom/m3 87/73,9 posek sušic in lubadark . . . m3 29,5 obdelava drevesnic m2 2700 nabiranje semena kg storžev 565 semena 17 kg Na zunanji meji gozdnega gospodarstva enote Jelendol so vkopali mejnike na vseh prelomnih točkah meje ter jih označili z zaporednimi številkami. Pri notranji razdelitvi posestva v oddelke pa so bili vkopani močni mejniki v obliki tri- in štiristranskih piramid, ki so bile postavljene na stičnih točkah oddelkov. Tudi ob stezah in poteh so bila križišča markirana z mejniki. Orientacija v gozdu je bila zato s pomočjo gozdarske karte lahka in praktična. Dela na pogozdovanju, melioracijah, čiščenje požarnega pasu, konverzija, nabiranje semen, delo v drevesnicah, izdelava poškodovanega lesa po snegu in vetru, gozdni nadzor, gradnja stez in potov, postavljanje mejnikov, zatiranje škodljivcev in pletev le na kratko naznačujejo dela, ki spadajo h gojitvi in varstvu gozdov in ki zahtevajo mnogo napornega truda in stroškov. Stroški za gozdno gojitvena dela na ha gozda so bili planirani za delo v letu 1954 na 100.480 din, realizirani pa z 98.580 din. Materialni stroški so po planu znašali 94.138 din, izvršenih pa je bilo 77.255 din na ha. Do leta 1951 so bile cene lesa zelo nizke in v glavnem nespremenjene. Čim se je začelo' racionalno gospodariti, je moralo tudi gozdno gospodarstvo svoje proizvode uskladiti s cenami ostalega blaga in se prilagoditi povpraševanju in ponudbi. Med leti 1953 in 1954 je zabeleženo izredno povišanje cen za vse vrste lesa, ki se je v naslednjem letu še nadalje močno stopnjevalo. Primerjava cen m3 izdelanega lesa franko postaja ali žaga daje naslednjo sliko: Vrsta lesa Leta 1953 v din Leta 1954 v din Leta 1955 v din žagovci, smreka, jelka m3 . . 1146 3650 9.508 jamski m3 . 723 1775 6.148 celulozni m3 . 1132 2050 7.367 macesnov m3 . 3438 — 13.275 bukova drva m3 . . . . 135 135 2.294 mehka drva m3 .... 40 445 1.240 bukovi žagovci m3 . . . — 1920 9.377 lubje 100 kg . 700 750 950 drogovi m3 . 1900 5572 — Žagovci macesna so dosegli v 1. 1955 poprečno Ceno 13.275 din po m3. Les za volno 3500 din m3, bukovo oglje pa za 100 kg 3000 din. Iz gospodarskih izkazov ObLO Tržič se vidi, da je bil sečni etat za izkoriščanje zasebnega sektorja gozdov v letu 1954 določen na 7600 m3, od tega 4600 m3 tehničnega lesa in 3000 m3 drv. Poročila so naglašala potrebo, da se stopnja izkoriščanja uravnovesi z višino prirastka in da se v ta namen omejijo sečnje in zaostri nadzor. Dne 6. junija 1954 je začel veljati zakon o gozdnem skladu. Sredstva, ki se zbirajo po tem zakonu so namenjena za obnovo, varstvo in nego Gravitacijske žičnice v Jelendolu so prepeljale na 10.000 m3 lesa gozdnih zemljišč, graditev gozdnih cest, urejanje hudournikov in vzgojo gozdnih kadrov. Gozdni sklad za OLO Tržič je bil za leto 1955 planiran na 3,213.000 din, od tega je bilo namenjeno 2,110.000 din za obnovo in 791.0000 din za urejanje gozdov. V zvezi s tem so bile določene tudi nove gozdne takse in sicer za: din din mehke hlode .... . 3699 drva listavcev .... 100 borove hlode .... . 3900 hrastovi hlodi .... 4500 gradbeni les bukovi hlodi 3600 jelka, smreka . . . . 3800 hlodi za prage .... 3500 brzojavne drogove . . . 4000 kostanj 4500 jamski les . 2900 celulozni les — bukve . 1500 taninski les ... . . 100 hrastova drva .... 50 celulozni les ... . . 3600 Glavni konsument tehničnega lesa iz tržiških gozdov je Združeno lesnoindustrijsko podjetje v Tržiču, ki je po vojni prevzelo v obratovanje bivšo Bornovo žago pri tržiški železniški postaji in ki -ima zmogljivost 30.000 m3 v treh izmenah. Pri osemurnem delovniku predela letno poprečno 10.000 m3 hlodovine. Poleg žage je važen konsument Tovarna lepenke na Slapu in lesna galanterija v Tržiču, medtem ko si tovarna lesenih brezovih klincev v Retnjah in tovarna finega pohištva preskrbujeta surovino iz drugih krajev. Mehkih drv so največ porabile apnenice in pečarji. Potreb civilne potrošnje na drvah pa tržiški gozdovi ne krijejo v celoti in se je moralo nekaj drv uvažati iz Kočevja in Blegaša. Z ureditvijo gozdov tržiške občine in novimi gozdnogospodarskimi načrti pa so potrebe po drvah krite v območju občine. VI. Gozdnatost občine v odnosu do drugih kultur Skupna površina občine Tržič znaša 15.540 ha, od katerih je 63 '°/o pokritih z gozdovi. Razčlenitev gozdnatosti po posameznih katastrskih občinah ponazorujejo naslednji statistični podatki, vzeti iz rezultatov taksa-cije leta 1956: Katastrska občina Površina gozda ha Skupna površina ha 1. Bistrica . 525,3 979,0 2. Kovor . 151,8 429,5 3. Križe . 396,8 779,2 4. Lese (del) . . . . . 206,8 458,1 5. Senično . 166,0 342,7 6. Sv. Ana . 2211,4 3966,9 7. Sv. Katarina . . . . 5662,0 7575,0 8. Tržič . 315,1 482,2 9. Zvirče 129,4 232,5 10. Žiganja vas . . . 89,2 294,6 Skupaj . 9853,8 15.539,7 Kmečka gozdna posest je močno razdrobljena in ima čisto svojo problematiko. Od vseh 622 gozdnih posestnikov pri 427, torej pri več kot dveh tretjinah gozdna posest individualnih lastnikov ne presega 5 ha, torej je manjša kot je za zaokroženo in uravnovešeno kmečko gospodarstvo potrebno. Okrog 30°/o vseh posestnikov ima le do 1 ha gozda, nadaljnjih ca. 20'% od 1 do 2 ha. Nad 10 ha gozdov ima le 117 posestnikov. Od zadnjih je skoraj polovica na področju katastralne občine Sv. Katarina. Gozdna posest ni komasirana, marveč je razbita na 2124 parcel, tako da pridejo1 na 1 gozdnega posestnika poprečno tri do štiri parcele. Posebno razdrobljena je mala gozdna posest. Parcel izpod 1 ha je 1247, pripadajo pa 184 posestnikom. Drobitev gozdne posesti nastaja pogosto ob dediščinah ali izplačilu družinskih članov in pri prostovoljnih prodajah. Vse to je za gozdno gospodarjenje zelo neracionalno. Pri 1934 parcelah ali 90 % je površina parcele izpod 5 ha in le pri 189 parcelah je izmera večja od 5 ha. Krajevno vzeto je najmanjše število gozdnih posestnikov in parcel v Jelendolu, največje pa v Zvirčah oziroma Žiganji vasi. V zadnji katastralni občini je površina zasebne gozdne posesti le 81 ha, lesna zaloga pa 17.000 m3. V gozdovih prevladujejo iglavci s 65 do 90 %. Bukovina je zastopana le v katastralnih občinah Bistrica, Križe, Leše in Tržič. Razen v katastralnih občinah Kovor, Leše, Senično in Žiganja vas zavzemajo gozdovi mnogo nad 50'% celotne površine k. o. in so tako poleg živinoreje osnova kmečkega gospodarstva. Razdrobljenost gozdne posesti med posamezne posestnike in gozdne parcele pa najbolj dokazuje naslednji podrobni izkaz po katastralnih občinah: Traktor goseničar nadomešča pri izvlačenju 5—6 glav živine Zaradi obsežnosti statističnih podatkov se omejujemo na prikaz tistih gozdnih posesti, ki merijo manj kot 5 ha, kar naj bi bil minimum za urejeno kmečko gospodarstvo. Takih posestnikov je bilo: Katastralna občina Skupaj gozdnih postnikov do 1 ha 1—2 ha 2—5 ha Sv. Katarina . . 92 3 n 12 Sv. Ana . . 61 4 4 8 Tržič .... 13 6 3 2 Bistrica . . . . 88 18 17 19 Kovor . . . 66 24 22 15 Zvirče . . . . 39 14 11 8 Lese .... 73 32 16 21 Križe . . . . 80 22 20 21 Senično . . . . 62 37 6 7 Žiganja vas . 48 24 13 7 Skupaj . . . . 622 184 123 120 Število parcel gozdnih posestnikov po velikosti gozdne površine pa prikazujejo v izmerah do 5 ha naslednji podatki: Katastralna Število Od teh merijo občina parcel do 1 ha 1—2 ha 2—5 ha Sv. Katarina . . 428 171 66 93 Sv. Ana . . . . 303 119 70 59 Tržič .... 25 18 5 1 Bistrica . . . . 339 192 96 34 Kovor .... 213 170 37 6 Zvirče . . . 130 93 28 6 Lese .... . 183 139 32 11 Križe .... 218 125 38 44 Senično . . . . 184 148 13 20 Žiganja vas . 100 72 21 7 Skupaj . . . . 2123 1247 406 281 Pripomniti moramo, da se pojavljajo med podatki o,gozdnih površinah v zemljiškem katastru in po gozdarski evidenci in inventarizaciji gozdov znatne razlike. Razlike nastajajo predvsem zaradi različnega pojmovanja gozda. Gozdarji štejejo po določbah zakona o gozdovih LRS za gozd vsako površino večjo od 5 arov, ki je zarastla z gozdnim drevjem, medtem ko ga kataster večinoma še smatra za pašnik. Razen tega so nastajale v vseh povojnih letih pri podatkih o površinah gozdov, ki spadajo v splošno ljudsko premoženje in ki pripadajo privatnikom številne spremembe, deloma zaradi odločb o razlastitvah, deloma pa zaradi komasacij in arondacij. Po podatkih zavoda za statistiko je bil odnos površine gozdov splošnega ljudskega premoženja (SLP) na eni in privatnikov na drugi strani po katastralnih občinah naslednji: Katastrska Skupna površina gozdov Gozdovi Privatni občina SPL v ha gozdovi 1. Bistrica . . . . 525 87 438 2. Kovor . . . . 152 18 134 3. Križe .... . 397 83 314 4. Leše (del) . . 207 16 191 5. Senično . . . 166 16 149 6. Sv. Ana . . . . 2211 1483 728 7. Sv. Katarina . . 5662 3912 1750 8. Tržič .... 315 280 35 9. Z vir če . . . . 129 8 121 10. Žiganja vas 89 6 83 Skupaj . . . . 9853 5910 3943 Lesne zaloge v gozdovih so> se po prekomernih posekih v letu 1948 kmalu začele popravljati. Pri okularni inventarizaciji gozdov v letu 1951 je bila ocenjena lesna zaloga v privatnem sektorju na oko na ha 118 m3. Na podlagi klupiranja gozdov v letih 1954 do 1956 pa je izračunana lesna zaloga na ha 195 m3, tako da je znesla skupna lesna zaloga 796.072 m8. Zaradi primerjave navajamo ugotovljene lesne zaloge na ha v letih 1951 in 1956, ki so znašale: Katastrska Lesna zaloga na 1 ha m3 občina leta 1951 leta 1956 1. Sv. Katarina . . . . 98 196 2. Sv. Ana . . . . . . 140 195 3. Bistrica . . . . . . 157 215 4. Križe . . 114 137 5. Kovor . . 205 310 6. Zvirče . . 205 309 7. Senično . . . . . . 114 210 8. Žiganja vas . . . . . 114 210 9. Leše . . 127 10. Tržič . . 100 133 Poprečno . . . , . . . 118 195 Številke kažejo, da je bila poprečna lesna zaloga na ha v tržiški občini za 55 m3 ali 22 '%> nižja od normalne, ki je 250 m3 na ha. Skoraj 20 °/o gozdov tržiške občine je imelo takrat še zelo slabo lesno zalogo in le 1033 ha ali 25 °/o gozdne površine je imelo normalno lesno zalogo. Nekaj gozdnih parcel je bilo močvirnatih in skalnatih, kjer so uspevali le jesen, jelša in topol. Najbolj sta bila zastopana debelinska razreda III. in IV. Od V. debelinskega razreda je bilo samo 20 fl/o skupne lesne zaloge, kar dokazuje, da je bila v teh kmečkih gozdovih struktura lesne zaloge nepravilna, ker bi morala biti od V. razreda, to je 50 cm premera stoječega lesa dalje vsaj 35fl/o zaloge skupne lesne mase. Najboljšo strukturo lesne zaloge, značilno za prebiralne gozdove, so imeli gozdovi v katastralni občini Kovor s 25 '°/o in v Zvirčah s 27 “/o lesne mase od V. debelinskega razreda dalje. Te dve katastralni občini sta izkazovale tudi največjo zalogo na ha in sicer 310 in 309 m3. V imenovanih Celoten pogled na žagarske naprave in skladišča rezanega lesa ob tržiškem kolodvoru dveh občinah so bili najboljši gozdovi. Najnižjo zalogo so imele katastral-ne občine Leše, Križe in Senično s 127, 137 in 143 m3 na ha, kar je v veliki meri posledica prekomernega izkoriščanja gozdov v prejšnjih letih in slabše kakovosti tal. Izvršitev plana sečnje in plana oddaje v letu 1955 po glavnih sorti-men tih za m3 posredujejo naslednje številke: Izvršitev poseka Izvršitev plana in izdelave v m3 oddaje v m3 1. Hlodi za žago, igl. . 8.666 12.709 2. Hlodi za žago, buk. . 268 267 3. Prag. oblovina, bukva 137 137 4. Druga oblovina s. j. . 41 ; 33 5. Jamski les, igl. . . 1.404 420 6. Celulozni les, igl. . . 105 1.757 7. Celulozni les, buk. 153 117 8. Drva za kurjavo, buk. 1.659 1.107 9. Drva mehka in les za lesno volno . . . 524 532 10. Lubje smrekovo, ton . 69 .68 Skupaj . 12.957 17.079 Razlike v izkazih med posekam in oddajo so nastale zaradi prehodnih zalog. Kmetje so bili v povojni dobi prisiljeni, da sekajo polne kvote, ki so jim bile odobrene za posek, ker je za pretežni del gorskih kmetov gozd glavni vir dohodkov. Razvoj elektrifikacije in preskrba mestnih na- seli j s premogom sicer pomeni nekoliko olajšanje, vendar neizdatno. Nove tovarne celuloze in papirnice potrebujejo velike količine lesa za proizvodnjo finalnih produktov in dvigajo cene lesu. Po podatkih uprave za gozdarstvo so bile v letu 1955 odobrene naslednje količine lesa za posek v gozdovih privatnega sektorja in sicer: tehnični les 5000 m3, drva 2500 m3, skupaj 7500 m3. V gozdovih državljanske lastnine pa je bilo posekano v letu 1955 na področju tržiške občine tehničnega lesa 7885 m3, zaradi snega in vetrolomov 818 m3, skupaj 8703 m3. Od tega je odpadlo na domačo porabo 2080 m3 tehničnega lesa in 1835 m3 drv, za prodajo pa je šlo 583 m3 drv in 3353 m3 tehničnega lesa. Posestniki navajajo' v svojih vlogah, da potrebujejo les za domačo uporabo, v resnici pa les deloma prodajo. V letih 1954/1955 je bilo porabljenega 39 %> tehničnega lesa na domu, 61 '°/o pa prodanega. Pri drvah kažejo podatki, da se je porabilo 76'°/o v gospodinjstvih, 24'% pa za prodajo. Vse kaže, da je poraba drv na kmetih še vedno zelo velika. Agrarna skupnost in nove odredbe o gozdni paši V odnosu planinskega gospodarstva in koordinacije pašniških interesentov do potreb urejenega gozdnega gospodarstva je bil z novim zakonom o zemljiški skupnosti iz leta 1947 uveden nov režim. ObLO Tržič je opravljal sedaj na svojem področju po posebnem upravnem odboru, ki je sestavljen iz pašniških odborov vseh pašnikov, 11 planin. Odbor kmetijske zadruge Podljubelj je imel tri planine, in sicer: a) Korošica, ki meri 319 ha in ustreza za pašo 86 goved, 20 konj, 8 ovac. Udeleženci na tej planini so živinorejci iz vasi Sv. Ana, Senično, Golnik, Goriče in Podbrezje; b) planina Kofce meri 119 ha in lahko sprejme na pašo 85 goved, 20 konj in 250 ovac. Pašno so upravičeni živinorejci iz vasi Sv. Ana, Pristava in Palovče; c) planina Sije meri 247 ha in sprejme 60 goved, 8 konj in 50 ovac. Upravičenci so iz vasi Sv. Ana, Sv Katarina, Popovo in Peračica. Kmetijska zadruga Sv. Katarina je imela dve planini, in sicer: 1. Javornik 204 h prepase 70 goved. Upravičenci Jelendol in Naklo-. č) kmetijska zadruga Leše je imela 3 planine in sicer: 1. bistriška 44 ha, 6 goved. Upravičenci so kmetje iz Bistrice; 2. breška, upravičenci od Sv. Neže; 3. lešanska planina 53 ha za 50 govedi. Upravičenci so iz vasi Leše in Sv. Neža; d) kmetijska zadruga Kovor je imela: 1. planino Dolgo njivo s 110 ha za 100 glav govedi za upravičence iz vasi Kovor, Ljubno- in Križe; 2. Tegošče s 130 ha, 120 govedi, 8 konj, 30 ovac, upravičenci iz vasi Križe in Duplje; 3. Pungrat s 155 ha, 80 govedi, upravičenci z Brezja in Černivca. Skupaj imajo vse planine 1405 ha za pašo 779 go-ved, 62 konj in 338 ovac. Po izdaji omenjenega zakona je bilo treba urediti vsa pravna vprašanja zemljišča agrarne skupnosti in določiti načrt planšarstva ter razmejiti pašnike navedenih vasi. Člen 5 zakona o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/1947) je razširil pravico do paše na tujem zemljišču na vso živino v območju krajevnih LO, v katerih upravo pripadajo, vendar le v okviru dejanskih gospodarskih potreb in možnosti. Pri tem je bilo treba upoštevati nujne gospodarske potrebe dosedanjih upravičencev in malih ter srednjih kmetov. Pravice do paše, lesa in gozdnih pridelkov, ki pripadajo služnostnim upravičencem, so bile razglašene z zakonom o agrarnih skupnostih za obče ljudsko imovino. Občinska skupščina Tržič je v letih 1961 do 1963 zato izdala odločbo o ločitvi pašnega od gozdnega gospodarstva in s tem razčistila položaj. Likvidacija veneciank Na območju tržiške občine je obstajalo leta 1955 še 23 žag samic, v ljudski govorici navadno označenih z besedo »veneči j anke«, ki so imele skupno letno zmogljivost predelave 11.630 m3 lesa. Večina teh žag ni obratovala, tako da so preostale 4 žage leta 1956 razžagale samo 2000 m3 lesa. V okviru osnovnih določb in smernic petletnega plana je bila predvidena koncentracija predelave lesa v tehnično racionalno opremljenih industrijskih obratih. V zvezi s tem je bila odrejena tudi likvidacija malih zastarelih žagarskih obratov. Ob Mošeniku in ob Bistrici so bile, kakor smo poudarili že iz predvojne dobe številne vodne žage, ki so po starem načinu rezale oblovino in izdelovale blago, ki na trgu ni doseglo pogosto polne cene. Kljub temu so igrale za svojo neposredno okolico in za lastnika pomembno vlogo. Popolna ukinitev bi bila za to prehud udarec za okolje, katero so preskrbovale z žagarskimi proizvodi. Zato so našli pri izvajanju načrtnosti v lesnem gospodarstvu kompromisno rešitev v tem smislu, da se tem žagam-samicam, začasno dopusti nadaljnji obstoj, pri tem pa njihovo delovanje postavi pod strogi nadzor in proizvodnja omeji na nujno potrebo neposredne okolice. V ta namen je bila uveljavljena nova uredba o ukinitvi obratovanja žag venecijank. Uredba je bila objavljena v Uradnem listu dne 16. aprila 1953 ter je stopila istega dne v veljavo. Po njej je potrebno za obratovanje venecijank dovoljenje za delo, ki ga da tisti LO, kjer žaga obratuje. Po paragrafu 4 uredbe se je smelo žagati na veneeijankah samo les, ki ga uporablja lastnik žage za svoje lastno gospodarstvo in ki ga ima bodisi iz lastnega gozda ali pa ga kupi neposredno od lastnika gozda, če nima na lastni posesti potrebnega lesa, pa ga potrebuje v lastnem gospodarstvu, Dotakratna obrtna dovoljenja so se lahko zamenjala z novim dovoljenjem v enem mesecu. Kdor ni dobil dovoljenja, je moral takoj prenehati z obratovanjem. Kdor bi žagal brez dovoljenja, zapade kazni do 10.000 din ali 30 dni zapora. Kdor bi bil drugič kaznovan, mu lahko OLO odvzame dovoljenje za delo in po paragrafu 39 zakona o prekrških pa tudi orodje in priprave. Pod uredbo so spadale vse jermeniške mehanizirane žage, ne glede na vrsto pogona izvzemši polnojarmenike. Dovoljenje za delo je bilo potrebno brez ozira na to ali so obrati državni ali nedržavni. Pri izdajanju dovoljenja SO' morali ugotoviti ali je v dotičnem okolišu dovolj lesa za trajno zagotovitev preskrbe žage s hlodovino', nadalje če je lokalna potreba in če venecijanka ustreza ekonomskim pogojem ter gradbenim, tehničnim in varnostnim predpisom. Lastniki veneciank, ki so dobili dovoljenje, so morali voditi knjigo o prevzetem in oddanem lesu. Poslovanje je nadziralo osebje okrajev in občin. S tem je bilo delo vene-cijank reducirano na žaganje za lastnika ali za neposredno sosesko. Žaganje za trgovino je bilo izključeno. Na podlagi te uredbe je bilo izdanih samo pet dovoljenj. Vse druge prošnje so bile odklonjene. Upravljanje javnih zemljišč mestne občine Tržič Do prve svetovne vojne je občina Tržič upravljala obsežne gozdne komplekse Kukovnica, Kamnjek, Pirmance, Dobje in Meserjevec v izmeri več kot 235 ha. Navedena gozdna posestva so dajala občini Tržič razmeroma skromne dohodke, ker je bil pretežni del teh gozdov varstvenega (zaščitnega) značaja. Gora Kukovnica nad Tržičem ima sicer lepe gozdove, katerih pa se ni smelo sekati zaradi rušljivega skalovitega terena. V letu 1919 je ogromna skala v velikosti pritlične hiše, težka več stotin ton, pridrvela iz gore Kukovnice in zdrobila gospodarsko poslopje in drvarnice poleg stanovanjske hiše v »Hofnarci« ob Ljubljanski cesti. Zaradi bližine stanovanjskih hiš je bila razstrelitev skale nemogoča. Zato so Notranjost parne žage morali teren izpodkopati, da se je ogromna skala mogla pogrezniti v zemljo. Skalovje iz pogorja Kukovnice se je pogosto rušilo. Pristojne oblasti so zato v Jugoslaviji zgradile nad naseljem v Zgornji Preski leseno zaščitno steno, ki naj bi zaustavila rušeče se skalovje. Pogorje Kukovnice so po prvi vojni na nevarnih skalovitih mestih sistematično' pogozdovali z akacijo-. Po osvoboditvi so občinski gozdovi prešli v upravo splošnega ljudskega premoženja. Ta uprava jih doslej ni pričela izkoriščati, ker upošteva varstveni značaj Kukovnice. Pogorje Kamnjeka in Pirmane so po prvi svetovni vojni leto za letom sistematično, pogozdovali s črnim borom ter macesnom. Pogozdovanje je deloma uspelo. Skoraj redno vsako leto pa otroci ali neprevidni kadilci v Kamnjeku povzročajo gozdne požare, ki napravljajo na mladih kulturah znatno škodo. Gozdovi v Meserjevcu so bili pred vojno izsekani in v letih 1946 do 1948 znova sistematično pogozdeni. Pri občinskem ljudskem odboru v Tržiču je obstajala do leta 1960 kot posebni organ, ki je upravljal javna zemljišča, «-Uprava javnih zemljišč Tržič«. To so bila zemljišča, razlaščena po Zakonu o agrarni reformi in o nacionalizaciji oziroma zaplembi. Uprava javnih zemljišč je dajala v najem tudi troje kmetijskih posestev, ki so bila last splošnega ljudskega premoženja in sicer posestvo na Brdu pri Kovorju — prej last dr. Jureta Adlešiča, imenovano »Matjaževina«, dalje (Knezovo posestvo v Kovorju, prej last Ivana Klemenca iz Kovorja, in posestvo na Kramarjevi gubi v Podljubelju, prej last Bombažne predilnice in tkalnice Tržič. Uprava javnih zemljišč je bila leta 1960 likvidirana. Gozdove upravljata Kmetijska zadruga oziroma ObLO Tržič. Problematika podružabljanja gozdne posesti Z zveznim osnovnim in republiškim zakonom o gozdovih, ki sta bila uveljavljena leta 1961, so bile podane osnove za vključevanje zasebne proizvodnje v načrtno gospodarjenje. Dejstvo je, da sta bili v tem času v socialistični republiki Sloveniji še skoraj 2/s gozdov in s tem tudi gozdne proizvodnje v rokah zasebnih lastnikov ter da je zasebni sektor predstavljal razmeroma močan gospodarski potencial in je bila torej vključitev teh količin lesa v predelavo, ki je po takratnem stanju razvoja že občutila pomanjkanje surovine, postala nujna in pereča. Zato pri odnosih v gozdni proizvodnji ni bilo moč različno obravnavati in postavljati različne naloge zasebnemu in družbenemu sektorju lastništva gozdov. Vrhu vsega pa sta se obe lastništvi na terenu tako prepletali, da jih tudi strokovno, tehnično in upravno ni bilo več moč strogo ločeno obravnavati. Gozdarstvo predstavlja ne samo količinsko, marveč po obsegu svoje proizvodnje izredno važno vejo gospodarstva, ki pa je zaradi razdrobljenosti in stihijske proizvodnje zaostajala za celotnim razvojem. To je imelo seveda za posledico nizek standard zaposlenih, nezadostno tehnično opremo in s tem tudi pešanje rastnega potenciala gozdov. Povečane naloge, ki jih je prevzela industrija za izvoz v okviru naprav za uravnovešen j e trgovinskih bilanc, so. postavile tudi gozdnemu gospodarstvu nove naloge, ki jih ni bilo moč doseči, ne da bi pri tem prizadeli gozdno proizvodnjo kot lesno predelavo, kolikor se ne bi v gozdarstvu ustvarili novi odnosi po novih družbenoekonomskih pogojih. Podružabljanje gozdne proizvodnje je zaradi tega postalo politična in gospodarska nujnost. V procesu podružabljanja proizvodnje pa so! morali temeljiti odnosi na načelu priznavanja zasebne lastnine na eni strani, na drugi strani pa uveljavljanje v zasebnem sektorju nagrajevanja po vloženem delu in sredstvih za gozdno proizvodnjo. Proces podružabljanja gozdne proizvodnje je tako potekal v dveh politično, gospodarsko in socialno pogojenih fazah. V prvi fazi je bilo nujno, da se doseže organiziranost gozdne proizvodnje, pod čemer razumemo zagotovitev potrebne količine gozdnih proizvodov po asortimentu, v določenih časovnih obdobjih in v družbeno določene namene. V tej fazi je bilo nujno', da se tudi zasebni lastniki gozdov vključijo v organizirano sodelovanje s področno gozdnogospodarsko organizacijo. Te odnose so urejali na prostovoljni osnovi z dolgoročnimi pogodbami, s katerimi je lastnik prepustil skrb in gospodarjenje za svoje gozdove organizaciji, ki je imela za to potrebne kadre in tehnično opremo, sam pa se je vključil v gozdno proizvodnjo s svojo delovno silo in sredstvi, s katerimi je razpolagal. V taki gospodarski organizaciji s širokim področjem in razvito mehanizacijo je bilo možnosti višjega vrednotenja dela in dviga lastne produktivnosti, s tem pa tudi zboljšanja svojega gmotnega položaja. Dana mu je bila možnost, da prevzame občasna dela tudi v drugem sektorju ali v drugih gozdovih. Za primere nerazumevanja teh gospodarskih ciljev in stremljenj od strani zasebnih lastnikov pa so predvidevala zakonska določila tudi možnost obveznega prenosa gozdov v gospodarjenje pooblaščenih gozdnogospodarskih organizacij, da ne bi ovirali izvajanje procesa uveljavljanja socialističnih družbenih odnosov v gozdni proizvodnji. Da bi ti odnosi dobili ustrezno materialno osnovo, so finančni predpisi za individualno in podružabljeno gozdno proizvodnjo določili ustrezne olajšave. Za vključeni sektor so določili olajšave glede plačevanja prispevkov za gozdni sklad, prometni davek in dohodnino pri zakupu gozdov. Na ta način je bila uvedena stimulativna oblika in uveljavljen sistem razlikovanja med podružabljeno in individualno proizvodnjo s stimulacijo nagrajevanja za opravljeno delo in storitve, vključenih v kooperacijsko sodelovanje. V razvoju procesa podružabljanja gozdne proizvodnje opažamo po uveljavljanju zveznega in republiškega zakona o gozdovih dve obdobji. Prvo zajema čas do sredi leta 1962. Drugo obdobje pa je pričelo s kon- kretnim izvajanjem zastavljenega programa, v katerem je bilo treba upoštevati specifičnosti posameznih področij in skupnosti. Da bi zagotovili naprednejše oblike gospodarjenja v gozdovih zasebnih lastnikov, je bilo sklenjeno, da gozdno-gospodarske organizacije sklepajo z zasebnimi lastniki gozdov pogodbe o dolgoročnem proizvodnem sodelovanju. Podružabljenje na področju tržiške občine Konkretno je bil položaj na področju tržiške občine naslednji: Po letu 1961 je tržiška občina imela 10.171 ha gozdne površine. Od tega je bilo 6106 ha gozdov, ki SO' bili last splošnega ljudskega premoženja (SLP) in 4065 ha privatnih gozdov.* Ker je imela občina 11.241 prebivalcev, je prišlo poprečno na enega prebivalca 0,9 ha gozda, kar je bilo dvojno od jugoslovanskega poprečja in trojno z ozirom na evropsko poprečje. Letni posek na tej gozdni površini je bil določen s 36.500 m3 bruto in 31.000 m3 neto, Gozdni obrat Tržič je zaposloval 103 delovne moči. Gozdarski odsek kmetijske zadruge je imel 14 delavcev, združena lesna industrija v Tržiču 235 in tovarna lepenke 104 delavce, torej skupaj v vsem sektorju 456 delavcev in uslužbencev. Z ozirom na to, da je v družbenem sektorju na področju tržiške občine zaposlenih 4530 oseb, je torej gozdarski sektor predstavljal 10 '°/o zaposlenih. Blagovna oddaja je bila določena pri oblovini iglavcev na 16.400 m3, pri celuloznem in jamskem lesu ter drobni oblovini na 5700 m3, za tehnične asortimente 900 m3, skupaj torej 23.000 m3 iglavcev. K temu je dodati še 890 m3 oblovine listavcev, 800 m3 taninskega in celuloznega lesa ter 3810 m3 drv, skupaj torej 5500 m3 listavcev. Na navedeni blagovni oddaji je bil sektor SLP gozdnega obrata v Tržiču udeležen z 19.500 m3 ali 68%, privatni sektor KZ Tržič pa z 9000 m3 ali 32 «/o. Razen heraklitnega in furnirskega lesa so bili skoraj vsi ostali asortimenti konsumirani v Tržiču. Gozdnogospodarski obrat v Tržiču je prevzel v upravljanje gozdove v državljanski lastnini s 1. oktobrom 1962. Od tedaj je bilo v osmih mesecih na območju tržiške občine, sklenjenih 184 kooperacijskih pogodb z lastniki privatnih gozdov, ki so imeli skupno površino 2139 ha in skupni etat 5520 m3 iglavcev in 1526 m3 listavcev. Od privatnikov, ki so sklenili kooperativne pogodbe z gozdnogospodarsko organizacijo, je bilo 151 kmetov in 33 nekmetov. Po okoliših je bilo sklenjenih pogodb za sodelovanje v okolišu k. o. Podljubelj 35, Kovor 34, Križe 30, Brezje 23, Tržič 21, Dolina 14, Lom 9, Leše 6 in v ostalih občinah 12. * Podatki o gozdni površini in lastnini iz leta 1961 se bistveno razlikujejo od podatkov taksacije iz leta 1956. (Obrazloženo na strani 72, zgoraj.) Gozdno zemljišče kmetov nudi naslednjo sliko: Katastrska občina Število posest- nikov Posedujejo ha gozda Kooperanti števll° gozda Nekooperanti števil° gozda Podljubelj . . 32 813,5 29 743 3 70,0 Senično . . . 39 135,0 11 56 28 78,5 Katarina . 86 1636,8 18 420 68 1166,5 Križe . . . . 45 366,0 10 72 35 194,0 Z vir če . . . 21 109,7 9 58 12 41,7 Lese . . . . 38 337,0 2 5 36 104,6 Bistrica . . . 45 117,0 37 334 21 2,5 Kovor . , . 35 63,0 22 91 18 26,0 Žiganja vas . 24 45,7 6 32 13 45.7 Tržič . . . 13 Skupaj . . . 378 3625,5 144 1864 234 1761,0 51,5 °/o 48,5 °/o V privatnem sektorju je bilo na površini 4065 ha gozda 2162 parcel in 613 gozdnih posestnikov. Od lastnikov gozdov je bilo 333 kmetov in 280 pa takih lastnikov, ki jim dohodek od gozda ni bil glavni vir dohodkov. Razdrobljenost privatne posesti ilustrirajo nazorno- naslednje številke: Med gozdnimi lastniki jih je bilo 206, katerih gozdna površina je obsegala manj kot 1 ha. Od teh je 17 stopilo v pogodbeni odnos kooperantov, 189 pa jih je ostalo še naprej nekooperantov. Od nekooperantov je 149 nekmetov in samo 40 kmečkih posestnikov. Gozdna površina od enega do dveh ha pripada 109 lastnikom. Od teh se je 18 odločilo za kooperantski odnos, medtem ko jih je 91 ostalo še naprej nekooperantov. Med zadnjimi je 42 kmetov in 49 nekmetov. Največ nekmetov je v Bistrici (11) in v Lešah (9), sicer pa so porazdeljeni na vse občine tržiškega področja. V nadaljnji skupini gozdnih posestnikov, ki imajo 2 do 3 ha gozda, je 57 lastnikov, od teh 39 nekooperantov in 18 kooperantov. Med ne-kooperanti je 21 nekmetov, med kooperanti pa 4 nekmeti. V skupini gozdnih posestnikov od 3 do 5 ha je 72 gozdnih lastnikov, od tega 44 nekooperantov. Nekmetov je med njimi 20. Gozdnih posestnikov, ki imajo več kot 5 ha gozda, sta v tržiški občini 202. Od teh je 113 kooperantov. Pri teh gozdnih posestnikih število nekmetov pojema. Zanimivo je, da je na tržiškem področju še 46 gozdnih posestnikov, ki imajo več kot 30 ha gozda. Od teh jih je 29 na področju k. o. Katarina in 13 na k. o. Podljubelj. Kooperantsko razmerje se polagoma razvija. Razmerje med letom 1962 in 1963 kažejo naslednje številke: 1962 1963 število pogodbenikov . . 161 187 površina ha .... . 1939 2305 etat iglavcev .... . 4946 m3 5788 m3 etat listavcev .... . 1468 m3 1603 m3 etat skupaj . 6414 m3 7391 m3 blagovna proizvodnja . . 3418 m3 3980 m3 Lesna zaloga gozdov je bila izračunana 2,587.807 m3 in lesna zaloga na ha poprečno 255 m3. Od tega v družbenem sektorju 295 m3 in v privatnem, kjer je večinoma mlado drevje, pa 195 m3. Letni prirastek je bil izračunan na 40.311 m3 ali 1,56 ®/o in sicer: v privatnem sektorju 1,62 m3 na ha, v družbenem pa 4,46 m3. Po gozdnogospodarskem načrtu je znašal desetletni posek: m3 etat................................................ 338.420 posekano pa je bilo................................. 137.548 Po materialnih bilancah je ostalo letno poprečno . 33.573 medtem ko je bilo po načrtih......................... 33.842 od tega iglavcev...................................25.145 listavcev pa....................................... 7.428 Akumulacija je letno znašala.......................... 6.419 od tega iglavcev................................... 4.944 listavcev pa.................................... . 1.525 to je 0,25 °/o osnovne lesne zaloge. mili j. din Najvišja vrednost gozdov je bila izračunana na . . 4.038 vrednost prirastka pa na................................. 63 Letni posek na posameznega gospodarja parcele je znašal 17 m3, na posamezno parcelo pa 5 m3. Lesne zaloge v privatnih gozdovih pa prikazujejo po k. o. naslednje številke: Katastrska občina Kooperanti m3 Nekooperanti m3 Leše . . 1.050 8.677 Zvirče . . 21.272 8.615 Kovor . . 30.734 4.518 Križe . . 12.406 22.473 Senično .... . . 7.972 10.257 Tržič — 5.054 Ziganja vas . . . . . 2.415 11.620 Podljubelj . . . . . 162.872 6.618 Bistrica .... . . 63.537 7.674 Katarina .... . . 92.495 192.536 Skupaj . . . . . . . 394.753 273.042 Člen 39 zakona o gozdovih daje lastniku gozda, ki je v pogodbenem odnosu z gozdnogospodarsko organizacijo, naslednje pravice: 1. da sme sekati v okviru zmogljivosti gozda les, ki mu je potreben neposredno za lastno> kmetijsko gospodarstvo. Pri tem mu gozdnogospodarska organizacija lahko dodeli les tudi iz drugih parcel ali sploh od drugod; 2. lastnik sme pridobivati steljo in mah po načelih kolobarjenja za potrebe svojega kmetijskega gospodarstva v lastnem gozdu; 3. ima pravico do dela cene stoječega lesa in do drugih gozdnih proizvodov. Delež na ceni se določi v pogodbi med lastnikom gozda in gozdno- gospodarsko organizacijo ter ne more znašati manj kot 50 fl/o cene stoječega lesa na panju; 4. kooperant ima pod enakimi pogoji prednost pri izvrševanju gozdnih del in pravico do storitev v zvezi s temi deli. Ce spremeni gospodarska organizacija gozd v državljanski lastnini v gozdno plantažo in vloži v plantažni nasad vsa sredstva sama, pripada lastniku gozda na podlagi 3. točke prejšnjega odstavka tega člena del cene stoječega lesa samo glede na vrednost lesa, ki bi ga dal gozd, če bi se še naprej gospodarilo v njem na način, kot se je gospodarilo v njem pred spremenitvi j o v plantažo. Lastnik gozda v državljanski lastnini in gospodarska organizacija, ki prevzame takšen gozd v gospodarjenje, se lahko dogovorita, da bo gospodarska organizacija plačevala lastniku gozda zakupnino namesto plačila dela cene stoječega lesa po 3. točki prvega odstavka tega člena. Z izvajanjem novega režima kooperantstva vstopa razvoj gospodarjenja z gozdovi v novo razdobje. 218 Dominikalni gozdovi v rovtih Sv. Ane Površina Za posek Postane zrelo za posek Donos lesa sežnjev oralov oralov čez let oralov mehkega trdega Rovte, Košutna, Koritna 124 3 80 121 30 — Zelenica 200 — 80 120 — — Kmečki gozdovi v rovtih Sv. Katarine Površina oralov sežnjev 1556 550 4/e Zrelo za posek oralov sežnjev Postane zrelo za posek čez let oralov sežnjev 96 800 90 1459 1350 4/e Donos lesa kub. sežnjev trdega mehkega 677 877 Kmečki gozdovi v rovtih Sv. Ane Površina Zrelo za posek Postane zrelo za posek Donos lesa kub. sežnjev oralov sežnjev oralov sežnjev čez let oralov sežnjev trdega mehkega 1020 1177 60 900 80 960 277 407 562 Delež Ignaca Jabornika, imenovan Trata Površina Zrelo za posek Postane zrelo za posek Donos lesa kub. sežnjev oralov sežnjev oralov sežnjev čez let oralov sežnjev trdega mehkega 119 1082 5 — 60 114 1082 100 50 5366 1209 4/e 1312 900 — 4154 309 4/e 2198 V* 47.410 2/s 219 Pregled gosposkih in kmečkih gozdov leta 1800 (Dominikalni gozdovi v rovtih Sv. Katarine) Označba oddelka Revir Od tega zrelo Postane zreld Površina za posek za posek oralov sežnj ev oralov sežnj ev čez let oralov sežnj ev Donos lesa sežnj ev trdega mehkega Pusti vrh, Dolžanka, Maeesnovec, Huda Brda, tostran Skodovnika do Tostega vrha, na Robičev za Mlakami Tosti vrh 200 — 6 1200 90 193 400 45 90 Hudo Brdo onstran Sije v Mrzli dolini, Spodnje Planic Zali potok 255 — 64 — 120 191 — 360 — V vrteh pod Veterhom, Dolina v Hudih, Mlakar, Bukov hrib, Ste-govnik, Mali in Veliki Javornik, Medvode, Perašca, Pod Skalam Medvod j e 521 — 390 1200 80 130 400 7815 15.630 Sklana Peč, Cizovec, Vzhodne pod Krnicam, Dovga njiva, Plešivc, Košutnik, Medvedna, Dolina, Planje Košutnik Planje 240 — 160 70 80 2400 7.200 Pungrat Pod Pungratom 118 — 59 60 59 — 2.950 Vrsnin, Fevča, Veliki vrh, Grunt U Gruntu 453 — 302 140 151 — 8053 Vs 16.160 Vs Na Kavčenci, na Sedlu, na Wati-cu, Nove Snožeti, Zali vrh, Zmrzle doline, Sije Zmrzle Doline Ušibje 659 165 60 494 4125 4.125 Zapiski o posvetovanju kovačev v cehovski knjigi tržiških kovačev DAS. Alfonz Müllner: Die Geschichte des Eisens in Krain, Wien 1909, str. 481, 484. Rectifikation der Dominical-Herrschaft Neuhaus und Altgutenberg Laibacher Kreis 1756, DAS fase. 270—272. F. J. Schopf: Die Forstverfassung, das Forstrecht und die Forstpolizei. Wien 1835. DAS: Deželna deska. Besitzverhältnise der Herrschaft Neuhaus und Altgutenberg. Dr. Gustav Marchet: Forstrecht, Wien 1906, II. Band, str. 132 (Misehler-(Jlbricht: österreichisch Staatswörterbuch). Dr. W Schiff: Ablösung und Regulierung der Servituten,.Wien 1906, I. Bd., str. 65 (Mischler-Ulbricht: österreichisch Staatswörterbuch, Wien, 2. Aufl. 1900). J. Rossiwall: Die Eisenindustrie in Krain (Statist. Mitteilungen), Wien 1856. Statistično poročilo Trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko, Ljubljana leta 1872. A. Müllner: Das Waldwesen in Krain. V. Radies: Geschichte von Neumarktl. K. K. F. V. 1909. L. Dimitz: Österreichs Forstwesen 1848—1888, Wien 1890. Originalne listine odlokov gozdnih upravičencev iz Doline in Loma — v arhivu muzeja v Tržiču. Stenographisches Protokoll der Versammlung des Krainisch-Küstenländi-schen Forstvereines 28. Juni 1909 zu Neumarktl. Geschäftsberichte des Verwaltungsrathes und Betriebsberichte der Direction der Krainischen Industriegesellschaft leta 1872, 1881, 1883, 1884, 1885, 1886. 1887, 1888, 1889. 1890, 1991. Statistično poročilo komisarja za agrarne operacije za leto 1922, Ljubljana. Ing. A. Šivic: Gozdarstvo v Sloveniji. Ljubljana 1923. Ing. A. Šivic: Gozdarstvo v ljubljanski oblasti za leto 1926 in 1927. Ljubljana 1928. A. Prepeluh: Naš veliki socialni problem, Agrarna reforma. Ljubljana 1933. L. Hufnagl: Handbuch der Holzverwertung u. des Holzhandels. Berlin 1922. I. Mohorič: Zgodovina železarne Jesenice. I. del (rokopis). Kragelj: Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936. Poslovne knjige Bornovega veleposestva 1930—1940, v> arhivu gozdnega gospodarstva Tržič. Pravila Osrednje zadruge za izvoz lesa Marad in izpiski iz zadružnega registra. Ljubljana 1940. Naši gozdovi in žage. Izdaja delavske zbornice Ljubljana, 1939. Navod za oskrbovanje malih gozdnih posestev. Avg. Guzelj, Ljubljana 1903. Ing. Mirko Šušteršič: Gospodarska osnova revirja Košuta in Ljubelj. Ljubljana. Spisi arhiva gozdnega obrata Tržič in Puterhof. Spisi gozdnega gospodarstva Kranj 1950—1955. Uredba o likvidaciji venecijank (Ur. list LRS, št. 11/53, 14/53). Zakon o agrarnih skupnostih (Ur. list LRS, št. 52/47). Proračun MLO Tržič za leto 1955. Osebno izbrani podatki od ing. Sonnbichlerja, barona dr. K. Borna, Kristijana Marinška, L. Vesnaverja, ing. Milana Štera in upravitelja gozdnega gospodarstva F. Žnidarja. Razvoj predelovalne industrije lesa Zgodovina tovarne lepenke na Slapu Kranjska industrijska družba prodaja ugasle fužine v Tržiču V letih dolgotrajne železarske krize leta 1873 do 1880 je Kranjska industrijska družba čimdalje bolj uvidevala, da postajajo upi, da bi mogla poživiti delo jeklarn na Balosu in na Slapu pri Tržiču, od leta do leta slabši. Nove metode direktnega pridobivanja jekla v velikih pečeh, ki so bile urejene na vplinjenje domačega premoga, so onemogočile konkurenco jeklu, ki je bilo izdelano z vegetabilnim ogljem. Ta tehnični preobrat je pomenil konec nekdaj tako slovitega tržiškega jekla. Dnevi udarjanja težkih kladiv na Balosu, na Fabriki in na Slapu so bili šteti. Po stari poti ni šlo več naprej. Treba je bilo najti nadomestilo, pridobiti in postaviti industrijo, ki bi znala izkoristiti vodno moč fužin, bogastvo okoliških gozdov, domačo delovno silo in ki bi za svoje obrate lahko vsaj deloma uporabila prostrane zgradbe in naprave železarn. Sosednja Koroška je bila dober primer. Tam so iz nekdanjih fužin rastle parne žage, tovarne lepenke in celuloze, ponekod celo tovarne papirja in kemični zavodi. Analogen preobrat v tehniki proizvodnje in predelave kakor pri jeklu, se je namreč odigraval pri papirju in lepenki, kjer so namesto tekstilnih odpadkov začeli kot surovino uporabljati lesovino iz celuloze. Kranjska industrijska družba je skušala izkoristiti tržiške naprave za uvedbo nove produkcijske veje in sicer fabrikacije lepenke za izvoz. Za tako industrijo so bili glavni pogoji dani. Manjkalo je le strokovnih moči in kreditov za novo strojno opremo in prenovitev fužinskih zgradb. Odprto je bilo še tudi vprašanje ali naj vodi Kranjska industrijska družba novo podjetje v lastni režiji, ali naj da svoje fužine v zakup, ali naj jih proda in se samo kapitalno udeleži pri novi industriji. Intersentov za Tržič spočetka ni bilo razen domačinov, ki so v nezadostni razgledanosti nameravali nadaljevati fužinsko delo po starem. Industrijska družba je zato začela iskati stike, da bi na eni svojih fužin ustanovila industrijo lepenke in papirja. Da bi pridobila na času in pospešila rešitev vprašanja, je sama poskrbela za potrebno dokumentacijo. Pribavila je konkretne ponudbe strojnih tovarn in livarn z Dvora na Dolenjskem in strojne tovarne iz Beljaka in sestavila proračun za strojno opremo. Nato je šla še korak dalje ter je 15. marca 1879 zaprosila pri okrajnem glavarstvu v Kranju, da bi smela obnoviti jez na Mošeniku in preurediti tamošnjo fužino v tovarno lepenke tako, da bi odstranila vodna kolesa za pogon Balosa in namesto njih namestila vodno turbino. Okrajno glavarstvo je nato razpisalo za 3. april 1879 komisijo z ogledom naprav, katere so se udeležili Karl Luckmann za Kranjsko industrijsko družbo, fužinar Marija Ahačič in Franc Dornik, namestnik Jurija Barleta, glavar Gozani in inž. Grimm. Komisija je določila, da se mora jez zgraditi na istem mestu in v enaki smeri, kakor je bila določena kota zajezitve po zapisniku okrajnega urada v Tržiču z dne 21. novembra 1860, št. 1851 in da se morajo tudi rake obnoviti v prejšnji obliki. Stari, v načrtu kot rake označeni jarek, pa da se mora zasuti. Ugotovila je, da je obnova jeza potrebna iz javnih ozirov in je tudi v interesu višje ležečih obratov, izvzemši Franca Dornika, Marije Ahačič in Jurija Barleta ter jo zahteva tudi tržiški občinski urad. Preureditev fužin v tovarno lepenke po mnenju komisije ne bi ogrožala nobenega javnega niti privatnega interesa in zgradb. Predstavnik občine je bil z nameravano gradbo sporazumen in je izjavil, da vodi že pogajanja z direkcijo Kranjske industrijske družbe glede prispevka za obnovitev jeza. Jez je bil vključen na desni breg pri Strojna oprema ob polnojarmeniku katastralni parceli št. 236 in je končal na levem bregu ob fužinskih rakah. Parcelo 236 je namreč Kranjska industrijska družba prodala Luciji Barle v Tržiču št. 127, s pridržkom pravice do vgraditve jezu. Priložnost komisio-niranja so porabili obrežni interesenti, da bi uveljavili svoje neutemeljene zahteve, ki jih je družba zavrnila. Franc Dornik, Tržič št. 110 se je čutil kot lastnik fužine imenovane »Steselka« na levem bregu Mošenika ogroženega, če bi se opustil stari jarek in se je bal, da bi povečan zastoj vode izpodkopal temelje njegovega obratnega kolesa. Navzoči oblastni inženir je pojasnil zadevo, da se Kranjska industrijska družba ne more spuščati v to, da bi zaradi njegove kosar -nice znižala višino jeza, ker bi se s tem vodna pogonska moč zmanjšala in bi ob zapiranju zatvomic moral obrat počivati. Zastopnik Kranjske industrijske družbe je priznal, da je Dornikova cajnarica sicer od časa do časa trpela zaradi zastoja vode, toda po pojasnilih je jasno, da bi se temu dalo odpomoči samo z znižanjem jeza na Balosu, kar pa Kranjska industrijska družba ne more storiti. Kranjska industrijska družba je nameravala uporabljati vodno moč po dotakratnem načinu in se ni čutila dolžno, da bi obnovila jarek, ki ga je deloma poplava razdrla. S tem je bila komisijska obravnava zaključena. Steinlinov načrt tovarne lepenke na Slapu Na podlagi tega je okrajni glavar v Kranju 4. aprila 1879 pod št. 2177 izdal dovoljenje Kranjski industrijski družbi, da sme obnoviti jez na Mošeniku po predloženem načrtu in preurediti Balos v tovarno lepenke. Rok za zgraditev jeza je bil po zakonu z dne 15. maja 1872, deželni zakonik št. 16, določen na šest mesecev. Zahteva fužinarja Dornika je bila odklonjena, ker razprava ni ugotovila dolžnosti Kranjske industrijske družbe, da obnovi odtočni jarek in ker ta zadeva sploh ni bila predmet razprave. Družba je obenem naprosila papirniškega ravnatelja H. Steinlina kot strokovnjaka, da sestavi prospekt o možnostih uspevanja in o donosnosti take tovarne. Steinlin je sestavil naročeni ekspoze pod naslovom »Pripombe za utemeljitev podatkov za proračun stroškov in za izračunavanje rentabilnosti tovarniške naprave, zakupne pogodbe, krajevnih razmer in trgovine z lesovino v splošnem«. Podlaga Steinlinovemu proračunu so bile ponudbe za strojne naprave iz Auerspergove livarne na Dvoru pri Žužemberku in iz tovarne strojev v Beljaku. Proračun je bil baziran na praktičnih izkušnjah pri tovarni lesovine in papirja v Medvodah. Uvodoma ugotavlja Steinlin, da bo gradbeni material na uporabo na mestu samem, ali v neposredni bližini ter da bo zahtevalo podjetje minimalni obratni kapital, ker se lepenke in lesovine ne drži na skladišču, marveč se jo sproti prodaja za gotovino Tudi zadostujejo' majhne zaloge surovine, zaloge obratnih sredstev pa so le nebistveni strošek. Prevoz izdelkov do Kranja je bil kalkuliran s 25 krajcarji na 100 kg s pripombo, da se za ta denar lahko vedno najde voznika. Kranjska industrijska družba se je zavezala, da bo dobavila tovarni brusilni les po 15 krajcarjev kubični čevelj, kar je bilo ceneje kot so ga kupovali v Medvodah. Cena lepenke se je večkrat spreminjala. Zato so jo vzeli v račun le s poprečno ceno 11 goldinarjev za stot. Dejansko je bila cena vsa leta višja in so plačevali lepenko v Trstu leta 1878 za izvoz v Anglijo, Levanto in v Rusijo po 13 goldinarjev. Blago je bilo vedno iskano. Tržič je imel po svoji legi najugodnejši položaj in je zaradi bližine morja lahko konkuriral bolj oddaljenim tovarnam na Koroškem in Štajerskem. Pa tudi v Tržiču samem je že takrat tovarna čevljev porabila mesečno 2 do 3 tone lepenke za embalažo. Zgradbe na Balosu, ki naj bi se spremenile v tovarno lepenke, so bile v dobro ohranjenem stanju, ostrešja solidna in zdrava in ob sotočju Bistrice in Mošenika ležeči travniki in polja so merili 1862 kvadratnih sežnjev. Fužina sama je stala na mestu, kjer stoji danes transformatorska postaja in je bila 27 m dolga, 10 m široka in 5,5 m visoka. Skladišče za oglje, stari »kolpern«, ki je bil porušen leta 1960, pa je bilo dolgo 39 m, široko 12 m in 5 m visoko. Kolpem naj bi preuredili v sušilnico lepenke. Skladišče pri fužini je bilo 19 m dolgo, 8,5 m široko' in 3 m visoko. Stanovanjska zgradba za delavce je merila 16 X 8 X 3,5 m. Vodo za fabrikacijo bi lahko jemali iz Mošenika. Padec vode na Balosu je znašal 14,5 čevlja in bi se dal z izkopom odtočnega jarka do Bistrice še za 5 čevljev povečati. Množino vode je cenil Steinlin na 70 kubičnih čevljev na sekundo. Tudi Bistrica je imela na tem mestu 80 KM vodne sile, le da ni bila konstantna. Mošenik je bolje ustrezal, ker ima enakomernejšo vodo, je brez ledu in ne zamrzne. Zaradi tega je bila od davna ob njem nanizana vrsta obratov. Za vodnjak pa bi se lahko napeljala voda iz neposredne bližine. Kranjska industrijska družba je bila pripravljena dati Balos v zakup in bi postavila še vodno napravo s turbino in pogonskimi kolesi za letno najemnino 1500 goldinarjev, neodpovedljivo na deset let. V ponudbi je bil stipuliran dveletni odpovedni rok le v primeru, če bi Kranjska industrijska družba tovarno odkupila. Pred tem rokom pa je bila Kranjska industrijska družba pripravljena, da proda tovarni vso -posest po ugodni ceni. Ekspoze, ki je ohranjen v originalu, pravi, da je Tržič najbolj obrtniški kraj na Kranjskem, ki je imel že takrat 3000 prebivalcev. Vožnja do železniške postaje v Kranju je trajala petčetrt ure, do najbližje postaje v Podnartu tričetrt ure, le da je bila cesta tja slabša. Stanovanja so bila na razpolago. Tudi delovnih moči se je dobilo v zadostnem številu in po nizki ceni. Podnebje označuje kot ugodno in dvakratna poštna zveza dnevno s Kranjem, brzojavni urad, sodnija in davčni urad so bili za namestitev novega industrijskega podjetja ugodni pogoji. Ekspoze pravi, da je kupčija z lepenko za vsa racionalno napravljena in ekonomsko obratovana podjetja še vedno dobičkanosna. Industrijska družina Molinov Prvi resni interesent, ki se je pojavil, je bil Charles Moline iz znane angleške industrijske družine Molinov. Toda ni se toliko zanimal za Balos, kakor za odkup bivše jeklarne .Tabornikov na Slapu, četrt ure izven trga v soteski na desnem bregu Bistrice ob poti v Dolino. Na Slapu je bila vodna moč še s celo višjim padcem kot na Balosu, nadalje zdrave in solidne zgradbe za upravo in za delavstvo ter dovolj zemljišča za morebitno povečanje podjetja. V bližnji okolici je bilo zadosti delovnih moči, ki so bile deloma že prej zaposlene pri jeklarni. Slap je bil ločena naselbina zase, čeprav v neposredni bližini Tržiča. Tudi odkupna cena je bila neprimerno manjša kot za Balos. Zato je Molinu bivša jeklarna na Slapu v vsakem oziru bolje ustrezala za namestitev nove tovarne. Moline je odkupil Slap z vodno pravico, z zgradbami in zemljiščem za 13.000 goldinarjev in pričel takoj preurejati naprave za nov obrat. Ostanki stare jeklarne na Slapu — danes kotlovnica in sušilni kanal v tovarni lepenke Iniciator industrije lepenke na Slapu Charles Moline je bil iz rodu pionirjev industrijske podjetnosti v naših krajih. Njegov prednik William Moline je prišel po napoleonskih vojnah leta 1820 na Reko, in je tam začel delati iz hrastovine strojilni izvleček. Izdelek je pošiljal v Anglijo, kjer so imeli njegovi sorodniki veliko usnjamo. William se ni omejil samo na industrijo ekstraktov, marveč je kmalu ustanovil še rafinerijo trsnega sladkorja, nadalje papirnico ob Rečini, ki sta jo pozneje odkupila Smith & Menyier, in končno še pivovarno. Po dograditvi ljubljanske rafinerije sladkorja se je doselil leta 1830 v Ljubljano, kjer je zaposlil v cukrami svojega nečaka Franka, ki je bil sin bančnika Roberta Molina. Frank se je v Ljubljani udomačil in poročil hčerko ravnatelja cukrame Emo Kranz, s katero se je po požaru cukrame vrnil leta 1863 v Bristol v Anglijo. William je v Ljubljani ustanovil leta 1837 veliko mehanično predilnico in tkalnico, ki je stala med današnjo Kolodvorsko, Miklošičevo, Pra-žakovo ulico in Masarykovo cesto na mestu, kjer je bil pozneje zgrajen Ljubljanski dvor. V predilnici je zaposlil nečaka Davida, sina Johna Spaks Molina, ki je 25. julija 1843 poročil Slovenko Jerico Podbojevo, s katero je imel več otrok. Njena hčerka se je poročila v Anglijo z Bernardom Woodsonom. David je s svojo ženo ostal v Sloveniji ter umrl na svojem posestvu pri Mariboru. Charles Moline, Davidov bratranec, je bil rojen 25. januarja leta 1852 in je prišel v 70-tih letih na Kranjsko, kjer pa ni vstopil kakor je prvotno nameraval, v predilnico-, marveč se je posvetil papirni stroki. Pričel je najprej v Vevčah, kjer je sodeloval pri povečanju tovarne. Njegova želja pa je ves čas bila, da osnuje čimprej lastno industrijo. Ker je poslovno mnogo potoval po Gorenjskem, je zvedel, da namerava Kranjska industrijska družba opustiti jeklarno v Tržiču ter postaviti tam tovarno lepenke, za katero je bila že dobila dovoljenje in da je dobra surovina v neposredni okolici na uporabo. Ker sam ni imel dovolj sredstev, je vzel kot tihega soudeleženca domačina, bivšega poštnega upravitelja Kavčiča. Kavčiča je čez nekaj let na njegovo željo izplačal. Ker pa je bila Kranjska industrijska družba medtem že sama dobila koncesijo za tovarno lepenke na Balosu, se je Moline odločil za Slap, katerega je lahko ceneje kupil. Industrijski zaselek na Slapu ga je tako močno privlačil, da se je končno odločil, da se tu nastani in preuredi bivšo jeklarno v modem obrat. Polagoma je izgradil Slap ter je šest let kasneje ustanovil še pomožni obrat ob Lomšici v Čadolah. Omejil se je na proizvodnjo izključno bele lepenke za izvoz in vodil podjetje skoro 50 let do svoje smrti 15. avgusta 1930. Imel je 4 sestre, od katerih se je leta 1884 Jeanetta poročila z Viktorjem Schallgruberjem, ki je bil uradnik v Lloydovem arzenalu v Trstu. Viktorjev sin Ernest Schallgruber je tako postal nato po stričevi smrti lastnik tovarne. Charles Moline je bil do leta 1926 samec. Nameraval je prvotno poročiti Tržačanko-, toda njeni bratje so ji grozili, da ji bodo- s sekiro razklali glavo, če vzame tujca. Leta 1926 je v starosti 75 let poročil sestro Schallgruberjeve svakinje Frideriko Kaiser von Trauenstein, ki je živela kot vdova na Madžarskem in je po poroki prodala veleposestvo ter se stalno naselila na Slapu. Tvrdka je bila vpisana v trgovinski register pri deželnem sodišču v Ljubljani pod reg. št. 242 dne 6. februarja 1885 pod naslovom Holz-deckelfabrik ob Neumarktl Charles Moline na podlagi sklepa sodišča št. 797 z dne 3. februarja kot posamezna tvrdka. Poleg nemške protokolacije je bila v Jugoslaviji po vojni dne 6. decembra 1920 registrirana firma v slovenskem in angleškem besedilu in sicer Charles Moline tovarna lesnih lepenk ter angleško Wood pulp Mill Tržič. Deset let kasneje je bil po smrti ustanovitelja podjetja registriran v trgovskem registru kot lastnik firme dne 14. januarja 1931 Ernest Schallgruber, industrijec na Slapu. Pogonska sila za Slap in Čadole Tovarna je na Slapu prvotno izkoriščala deset metrov padca Bistrice s turbino s 150 KM. Da bi povečal zmogljivost obrata, je po ustavitvi ži-vosrebmega rudnika pri Sv. Ani s tamošnjim! rudarji dal izkopati 162 metrov dolg vodni rov z 1,50 metra premera, s pomočjo katerega je povečal padec vode na 24,6 metra s 1200 do 15001/sek. Nanj je montiral i’rancis turbino 300 KM (220 kW). Jez na Bistrici je bil prvotno zgrajen iz lesa in šele leta 1936 železobetonsko armiran. Obrat na Slapu so nato povečali. Montirali so še en brusilec in nov stroj za lepenko. Leta 1903 je bila zgrajena sušilnica, skladišče za lepenko in objekti za dodelavo. Nato je bil leta 1913 postavljen filter za izkoriščanje odpadnih voda. Proizvodnja in prodaja lepenke se je ugodno razvijala. Zato je že po šestih letih prišel Moline, kakor omenjeno, do zaključka, da postavi v bližnjih Cadolah ob izlivu Lomšice v Bistrico pomožni obrat tam, kjer je svojedobno stal tržiški plavž. Za pogon tega obrata je izkoristil Lomšico, kjer je zgradil nad obratom ob robu lomske planote nabiralni jez. Od tod doteka voda na turbino po 120 metrov dolgih železnih ceveh s premerom 53 cm. Prvotna naprava je bila zgrajena leta 1887 in izkorišča padec 48 m s Peltonovo turbino 190 KM. Lomšica je kot pogonska sila bolj stalna kot Bistrica in pozimi ne zamrzne. Pojmljivo je, da so proti zajetju vodnih sil in povečanju naprav vehementno ugovarjali lastniki vodnih pravic na Bistrici, med njimi posebno lastnik tovarne kos in srpov na Njivi, ki je izkoriščal-1400 1/sek vode s 7-metrskim padcem za tovarniško turbino 80KM, ker mu je pri za-tvoritvi zapornic na Slapu primanjkovalo vode za polni obrat. Koncesija za vodno napravo je bila Molinu kljub ugovorom končno podeljena. Zaradi pritožb se je pravda za vodno pravico vlekla skozi več let in je končala šele pri upravnem sodišču na Dunaju. Končni zapisnik o kolavdaciji je obsegal celo knjigo spisov. Kljub tej dolgi pravdi so bili pozneje odnošaji med lastnikom tovarne in sosedi znosni. Proizvodnja in izvoz lepenke do leta 1941 Kot surovina prihaja za tovarno v poštev smrekov les od 8 cm premera naprej, ki se pridobiva pri preredčevalnem delu. Izjemoma uporabijo kot brusilni les tudi oblice 30—40 cm premera. Brusilni les so čistili na roko. To je sicer povzročilo več stroškov, toda kvaliteta lepenke je bila zaradi tega boljša. Šele po drugi vojni so pričeli s strojnim čiščenjem. Največ lesa je prihajalo iz Doline in z Loma. Poprečno se je predelalo okrog 3000 m3 lesa na Slapu. Podjetje je sicer imelo tudf lastne gozdove, vendar je iz njih jemalo les le, kolikor dovoz kmetov ni zadostoval. Po večini je shajalo z dobavami iz privatnih kmečkih gozdov. Z veleposestvom barona Borna pri Sv. Katarini ni mela tovarna lepenke pogodbe za dobavo brusilnega lesa in tudi dejansko od njega ni do zadnje svetovne vojne ničesar kupovala. Zanimivo je, da kljub povečani porabi obeh obratov za lepenko do leta 1946 ni bil pripeljan niti en vagon surovine po železnici v Tržič, ali po cestah iz daljne okolice. Očiščeni les so sežagali v panje in vkladali v brusilnike (defibrerje). V teh aparatih se vrte veliki brusilni kamni iz labskega peščenca z izredno hitrostjo ter meljejo les pod močnim pritiskom tako dolgo, da postane bela kašasta gmota, ki jo imenujemo lesovina. Lesovina se potem po posebnih strojih po valjih in širokih klobuče-vinastih trakih pomika naprej, da se voda odcedi in da se nabere do želene debeline plast na plast te gmote. Lepenka je po tem procesu mokra in vlažna. Zato ima podjetje zgrajene posebne sušilnice, kjer se lepenka poleti na zraku in pozimi pa v umetnem s paro kurjenem sušilnem kanalu dobro posuši. Po satiniranju in sortiranju se odpošlje izgotovljena lepenka najrazličnejšim odjemalcem, da je porabijo v embalažne namene. Ker je lepenka proizvedena iz čiste lesovine iglavcev brez vsake kemične primesi, se uporablja za embalažo prehrambenih predmetov in zdravil. Po tržiški lepenki je v inozemstvu vedno dovolj povpraševanja, vendar proizvodnja sedaj ne zadostuje niti za domači trg. Z rekonstrukcijo obrata in elektrifikacijo se bo dosegla enakomernejša proizvodnja in obseg povečal za 25 do 30°/o proizvodnje proti letu 1955, ko je bila najvišja, odkar podjetje obstaja. Za proizvodnjo enega kilograma lepenke se porabi okrog 2 KM pogonske sile. Poraba lesa za izdelavo lepenke je odvisna od tega, ali se uporablja svež ali pa suh les, kar vpliva manj ugodno na kvaliteto proizvoda. Ako se upošteva, da je specifična teža suhega smrekovega lesa 0,42, suhe lepenke pa okrog 0,89 in da je pri odtočni vodi vedno nekaj izgube, se lahko reče, da je za proizvodnjo enega kg lepenke potrebno približno 2,40 kg suhega smrekovega lesa. Poleg smrekovega lesa se uporablja tudi jelov les. Podjetje je v obeh obratih delalo s polno zmogljivostjo. Slap je lahko proizvajal do 50 ton lesovine dnevno. Imel je tri brusilnike in tri stroje za lepenko, obrat v Cadolah pa en brusilnik in en Stara obratovališča in sušilnice — v ozadju se vidijo novi objekti tovarne stroj za lepenko. Zaradi pomanjkanja vode so v zimskem času lahko izkoristili le okrog 20 % zmogljivosti. Takrat je bilo delavstvo v glavnem zaposleno z dodelavo. Glavni odjemalci tovarne so bile od vsega začetka tobačne in karto-nažne tovarne, deloma tudi grafična in tiskarska podjetja. Za kartonažne potrebe so izdelovali lepenke v debelini 0,5 do 1,5 mm, za grafična podjetja pa od 1—2,5 mm. Okrog štiri petine proizvodnje so do prve svetovne vojne izvozili v Italijo, Anglijo, Egipt in Južno Ameriko. Po zlomu Avstrije je podjetje obratovalo na Slapu v nezmanjšanem obsegu naprej, le podružni obrat Čadole je nekaj let počival, ker je bil potreben popravil in ker v prvih povojnih letih ni bil dovoljen izvoz. Ko je bil leta 1922 izvoz obnovljen, je tudi obrat Čadole začel zopet delati. Ker pa je bila cena na domačem trgu ugodnejša kot se je dala doseči pri izvozu, nadalje ker je bilo doma stalno močno povpraševanje po blagu, se je prodaja preusmerila z 80'% na domači trg in izvažala le preostalih 20 '%>, kadar jih domači trg ni potreboval. Po statistiki zunanje trgovine Jugoslavije je znašal ves izvoz lepenke: Leto Količina Vrednost Od tega v Italijo kg din kg din 1921 198.612 320.920 141.512 228.660 1922 583.459 1,124.715 364.624 630.068 1923 936.570 3,384.713 856.131 5,007.746 1924 763.525 5,473.640 763.525 5,473.640 1925 1,050.902 3,500.820 1,050.855 3,500.720 1926 908.968 3,293.810 901.628 3.265.888 1927 733.284 2,344.900 722.090 2,309.320 1928 1,027.379 4,324.894 1,010.348 4,246.584 1929 516.213 2,307.250 515.225 2,293.370 1930 549.614 2,315.400 513.331 2,213.500 1931 395.059 2,11-7.800 364.095 1,986.400 1932 364.010 767.550 364.000 767.500 1933 218.914 333.416 218.914 333.416 1934 141.500 226.600 139.500 223.700 1935 208.500 296.600 198.500 283.600 Molinova tovarna lepenke je bila v tej dobi skoro edini izvoznik lepenke. Glavni odjemalec je bil italijanski trg, ki je odkupil večino let vse izvoženo blago. Izkupiček v. dinarjih je po> stabilizaciji valute padel pri za četrtino večji količini od 5,4 na 3,5 milijona din. V dobi krize 1931/32 je izvoz pri 10'%> manjši količini padel po vrednosti skoraj na eno tretjino (od 2,117.800 na 767.550) in leto kasneje še nižje na 333.416 din. S tem je bila vsaka nadaljnja možnost rentabilnega izvoza izključena. Položaj delavstva V obeh obratih je bilo zaposlenih 70—80 delavcev, poprečno polovica moških, ostale ženske. Lastnik tovarne, ki se je bil popolnoma naučil slovenščine, je živel z delavstvom v mirnih in urejenih odnošajih in v 65 letih obratovanja pod zasebnim podjetnikom ni bilo resnega mezdnega gibanja in nobene stavke. V splošnem so plačevali delavce bolje kot pri gozdnem veleposestvu, kar je Bom pogosto očital Molinu. K mirnemu sožitju in stabilnosti delovnega kadra je mnogo prispevalo tudi to, da sta okrog dve tretjini delavstva imeli brezplačna stanovanja v tovarniških zgradbah na Poljani in v okolici obratov, medtem ko je ostala tretjina prebivala v lastnih domovih. Podjetje je imelo v svojih petih zgradbah 37 stanovanj in večje število samskih sob tako, da je po navedbah obratovodstva okrog 65 delavcev stanovalo v zgradbah podjetja. Nekaj delavcev stanuje v Tržiču. Od zunanjih so prihajali 3 iz Zgornjega, 3 iz Spodnjega Loma na delo v tovarno. Med svetovno gospodarsko krizo je začela prodaja izdelkov zastajati. Vodstvo tovarne je zato odločilo, da se dela v letu 1932 in 1933 najprej na zalogo. Ko pa je začelo primanjkovati skladiščnega prostora, so reducirali proizvodnjo od 6 na 5 tedenskih delovnih ur. Od leta 1934 naprej je bila zopet izkoriščena polna zmogljivost. V letu 1936 je bil zgrajen nov jez pri Cadolah ter nova sortima dvorana za lepenko na Slapu. V naslednjem letu je pričelo podjetje izdelovati iz grobe lesovine, ki je ostajala pri rafinerjih, izolirne plošče. V ta namen je bil sestavljen nov provizorni leseni stroj. Podjetje si je prizadevalo, da bi vpeljalo svoj nov proizvod v Jugoslaviji, toda po štirih letih je izdelavo teh plošč opustilo predvsem iz razloga, ker se take lesovine pridobi le okrog 30 ton letno. Stroj je bil izdelan doma in so njegovi deli Stara delavska stanovanjska hiša na Poljani še v tovarni. Predvojna proizvodnja lepenke se je gibala med 800 in 1100 tonami, kakor kažejo naslednje številke: Leto 1937 1938 1939 1940 Lepenka .... . 759 1038 947 1108 Lesovina .... . 34 6,8 — — Izolirne plošče 3,1 4,7 14,4 25,5 Surovina za izdelavo plošč je bila groba lesovina, ki odpade pri izdelavi lepenke in bi se morala na rafinerju še enkrat zmleti, kar pa kvalitete kartona ne izboljša. 5. Okupacija in povojna doba — Nacionalizacija tovarne Prvi teden po izbruhu vojne so delali le na eno izmeno. Kmalu pa so povečali obrat po zahtevi nemških okupacijskih oblasti na dve izmeni. Kasneje so z ozirom na policijsko uro preuredili delo v brusilnici na 12 ur. Lastnik podjetja, ki je bil Tržačan, torej italijanski državljan, Ernest Schallgruber je ostal med celo vojno pri obratu in ga vodil osebno naprej. Računal je, da mu bodo delali težkoče in je imel zato stalno pripravljen nahrbtnik, vendar se mu ni ničesar zgodilo. Med vojno so nemške oblasti silile lastnika, da bi izdeloval čim več izolirnih plošč za barake in druge vojne potrebe. Z izgovorom, da je bila naprava sestavljena le za poskusne namene in da ne dela racionalno', je stroj demontiral in izdelavo plošč opustil. Izolime plošče podobne izdelave se v Ameriki, Skandinaviji, Nemčiji in Angliji že dalj časa uporabljajo in raste njihova poraba od dne do dne. Izkazale so se kot zelo ekonomične, ker izolirajo toploto, hlad in zvočnost ter se dajo dobro uporabljati pri različnih adaptacijah. Osvobodilno' gibanje je od vsega začetka lastnik tovarne izdatno podpiral. Dajal je partizanom denar, obleke, lepenko, podpiral jih z živili, odejami, klobučevinami in potrebnim inventarjem. Znal pa je shajati tudi z Nemci in po možnosti zadovoljiti njihove zahteve, da bi odvrnil sum pristranske privrženosti partizanskemu gibanju. Obratni prostori so bili zatemnjeni. Dovoz brusilskega lesa v tovarno je bil tudi v prvih vojnih letih še dovolj ustrezen. Sabotažnih akcij v tovarni ni bilo, prav tako ni bila povzročena omembe vrednejša škoda na strojih. Partizani so imeli stalno' celo ključ od skladišča lepenke na uporabo. Za delavstvo je tovarna med vojno organizirala menzo. Območje, na katerem stoji tovarna, se je v drugi polovici okupacijske dobe smatralo za osvobojeno ozemlje, ker so kljub bližini mesta Tržiča Nemci malokdaj zašli v ta kraj, ki je bil pod močno kontrolo partizanskih edinic. Izvzeti je akcije in ofenzive okupatorja na Karavanke. V takih primerih so se partizanske edinice umaknile, kolikor niso ob dobro organizirani obrambi in ugodnih položajih okupatorja nagnale nazaj v Tržič. Partizani so se tu zadrževali tudi podnevi ter izvajali akcije in mobilizacije. Delavstvo v tovarni je bilo na obe strani pasivno. Prvi prostovoljci so odšli v NOV v začetku leta 1943 in sicer 4 sinovi tovarniških delavcev in en zaposlen delavec. Sledili sta dve mobilizaciji. Prva v februarju 1944 in druga v novembru 1944. Pri tem je vstopilo v NOV še 11 delavcev, od katerih je dalo šest svoja življenja. Podjetje je imelo med okupacijo zaposlenih 65 do 70 ljudi, od tega komaj polovico moških. V drugi polovici vojne je postala dobava lesa težavnejša, ker je mnogo gozdnih delavcev odšlo v partizane, nekaj pa so jih mobilzirali tudi Nemci. Tovarna je gradila zaklonišče ter je bila s temi deli zaposlena polovica delovne ekipe. Vojne žrtve tovarniških delavcev so bili: 1. Koder Jože, roj. 11. III, 1901, delavec pri lesu od 8. I. 1923 v tov. 2. Kralj Franc, roj. 29. IX. 1914, čistilec lesa od 26. III. 1940. 3. Švegelj Miha, roj. 28. IX. 1910, brusilec od 5. IV. 1940. 4. Stegnar Valentin, roj. 14. II. 1914, vodja izmene od 16. XI. 1937. 5. Tišler Janez, roj. 23. VI. 1919, brusilec od 21. III. 1940. 6. Golmajer Franc, roj. 30. IX. 1913, delavec pri lesu od 2. IV. 1940. Njih imena so vklesana v spominsko ploščo na upravnem poslopju podjetja. Petero njih je padlo> v bojih na Primorskem, šesti pa je umrl v internaciji v taborišču Dachau. Po osvoboditvi je pričelo normalno obratovanje. Doselilo se je nekaj delavcev iz Prekmurja in z Dolenjskega. Ko so obnovili obratovanje, je bilo zaposlenih 55 %> žensk in le 45 '°/o moških. Lastnik podjetja je ostal na svojem mestu in vodil podjetje do nacionalizacije sam po navodilih generalne direkcije zvezne industrije papirja v Ljubljani kot administrativno operativnega vodje. To stanje je trajalo do 5. decembra 1946, ko je bilo podjetje nacionalizirano. Bivši lastnik Ernest Schallgruber je izročil podjetje v decembru ljudski oblasti. Z odstopno izjavo z dne 19. julija 1947 je bivši lastnik Ernest Schallgruber brezplačno odstopil celotno premoženje FLR Jugoslaviji in se nepreklicno odpovedal vsem pravicam do odškodnine, ki mu pripadajo po določbah o odškodnini po zakonu o nacinalizaciji zasebnih podjetij. Z odločbo vlade FLRJ, IV., št. 3006 z dne 24. avgusta 1947 v Beogradu je bila pooblaščena generalna direkcija zvezne industrije celuloze, lesovine in papirja v Ljubljani, da sprejme darilno izjavo, s katero je odstopil Ernest Schallgruber vse svoje nepremičnine državi brezplačno! v last splošnega ljudskega premoženja. Kot državno gospodarsko podjetje je bila tovarna registrirana na podlagi odločbe ministrstva industrije FLRJ dne 14. aprila 1947, št. IV/55/4. Registrirana je bila pri ministrstvu financ LRS, po odločbi z dne 23. junija 1947, št. 24.681 na listu 1-227. Kot predmet poslovanja je bilo označeno industrijsko izdelovanje bele lepenke. Osnovna sredstva so po bilanci z dne 31. decembra znašala 1,038.599.38 din, v bilanci z dne 31. decembra 1953 pa 50,498.439 din. Obratna sredstva so po bilanci iz leta 1948 znašala 1,358,629.74 din, po bilanci 31. decembra 1953 pa 5,269.247 din. V novi Eden naj starejših delavcev Ignac Godnov p. d. Jurežev Naca maže strojne ležaje register pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je bilo podjetje vpisano s sklepom z dne 7. maja 1955, FI 201/55. Oblasti so bivšemu lastniku pustile vilo in 5 ha zemlje ter mu ponudile službo v podjetju. Schallgruber pa je poklonil tudi vilo in ostale nepremičnine državi in prosil, da se mu dovoli izselitev. Prošnji je bilo ugodeno in leto dni po nacionalizaciji se je odselil v Meran, kjer živi sedaj. Pod delegatsko upravo Od podržavljenja do 12. decembra 1946 je teden dni vodil podjetje Lado Trampuž, kasnejši direktor papirnice Vevče. Tega dne je prevzel posle direktorja Andrej Andolšek, direktor podružnice NB v Tržiču. Direktor Andrej Andolšek je vodil podjetje do 1. februarja 1950, ko je bil premeščen za komercialnega direktorja v tovarno celuloze v gradnji v Prijedoru. Za njim je služboval na tem mestu industrijski tehnik Franc Repše, ki je 1. novembra 1950 predal posle novemu direktorju, strojnemu tehniku Miroslavu Lileku. Le-ta je bil že 6. januarja 1951 odpoklican na novo dolžnost in ga je zamenjal ekonomist Vlado Jurančič, ki je služboval do 30. novembra 1955. in je po lastni želji zaradi družinskih zadev odšel v tovarno dušika v Ruše. Njegovo mesto je prevzel direktor podružnice NB Tržič Franc Markelj. Stalež delovne sile je bil takoj po osvoboditvi maloštevilen in nestalen. V skupinah so prihajali in odhajali Prekmurci, Dolenjci in Tolminci. Ker je delo v podjetju naporno, je bila tudi fluktuacija delovne sile visoka, dokler so se službe dobile z lahkoto kjerkoli. To je trajalo vse do leta 1951, ko so se pojavili prvi začetki brezposelnosti. Danes je vse osebje v podjetju popolnoma ustaljeno. Tistemu delu osebja, ki je ostalo še izpred vojne v podjetju, gre zasluga in priznanje, da je tovarniški proizvod ohranil svojo prvotno kvaliteto, ki slovi daleč preko meja države. Dolenjci in Prekmurci, ki jih je iz povojne dobe ostalo v podjetju še kakih 25, so se povsem privadili svojemu novemu okolju ter posegli aktivno v delavsko- samoupravljanje in politično življenje. V tovarni so se počenili oziroma pomočili in opustili svojo prejšnjo »sezonsko« zaposlitev. Po nacionalizaciji je bil leta 1947 zgrajen na Lomu betonski zbiralni bazen za vodo-. Leta 1948 so bila montirana dvigala, kar je pocenilo prenos k sušilnicam. Leta 1949 pa so pričeli prevažati izdelke iz tovarniških obra- Pogled na celotno tovarno lepenke tov na železniško postajo v Bistrici pri Tržiču s kamionom. V letu 1951/52 je bila zamenjana turbina v Cadolah, v letu. 1954 pa obnovljena turbina na Slapu, ki se da bolj ekonomično izkoristiti. Povojna proizvodnja 1947—1951 Proizvodnja povojnih let izkazuje v tonah: 1947 1948 1949 1950 1951 1952 1953 1954 lepenka . 792 1062 783 951 979 1060 1250 1308 lesovina — 13 — 52 310 170 55 — V prvi polovici leta 1955 je bilo izdelanih 790 ton lepenke. Surovino dobiva podjetje po večini od kmečkih gozdnih posestnikov iz tržiške občine, Gorič, Sv. Ane, Križev, Kovora in Leš po kmetijskih zadrugah. Okroglo eno tretjino pa dobiva od gozdne uprave. Ker so bile potrebe domačega trga izredno velike, je podjetje šele leta 1951 obnovilo izvoz. V letu 1952 je izvozilo 60 ton, 1: 1953 pa 215 ton, od tega 10 ton v Turčijo. V letu 1954 je izvoz izkazal le 66 ton, medtem ko za leto 1955 podjetju izvozni kontingent ni bil dodeljen. Po vojni so tudi uvedli izdelavo lepenke z dodatkom celuloze. Proizvodnja te vrste doseže okrog 40 ton letno. 6. Delavsko samoupravljanje in sodobna problematika Od leta 1947 do 1950 je bila tovarna upravno podrejena generalni direkciji zvezne industrije lesovine in papirja. V letu 1950 je prišla tovarna lepenke pod upravo in administrativno vodstvo generalne direkcije kemične industrije LRS, ki pa se je že v letu 1951 razformirala v cilju decentralizacije v gospodarstvu. Ob ustanovitvi Zvezne industrijske zbornice v letu 1953 je bila ustanovljena tudi sekcija za papir, v katero se je tovarna včlanila. Sekcija je bila leta 1955 preimenovana v združenje industrije papirja, lepenke in celuloze s sedežem v Beogradu. Delavsko samoupravljanje podjetja se je pričelo z izvolitvijo dvajsetčlanskega prvega delavskega sveta meseca avgusta 1950. Na prvem zasedanju dne 25. avgusta je simbolično prevzel upravljanje tovarne delovni kolektiv in izvolil iz svoje srede sedemčlanski upravni odbor. Naslednja dva delavska sveta sta tudi še štela po 20 članov, medtem ko je kasnejši štel le 15 članov, upravni odbor pa 5 članov. Predsedniki delavskega sveta in upravnega odbora so bili v poslovnem razdobju 1950/51: DS Meglič Ivan, roj. 4. 5. 1910, kolar; UO Hrovatič Rudi, roj. 23. 4. 1923, personalni referent, v razdobju 1952/53: DS Štefe Kristijan, roj. 23. 12. 1899, delavec; UO Pirc Ivan, roj. 13. 6. 1929, delavec (preddelavec). V zadnjem desetletju 1953 do 1963 so bili naslednji: Predsedniki U. O. leta Predsedniki D. S. leta Serec Viktor 1953—54 leta Behek Anton 1953—54 leta Meglič Andrej 1954—56 „ Pavšek Jože 1954—55 „ Fic Ivan 1957—58 „ Povalej Edo 1956 Meglič Janez 1959 Bokan Jožef 1957—58 „ Sega Ivan 1960—61 „ Serec Viktor 1959 Povalej Edo 1962—63 „ Hočevar Anton 1960—61 „ Behek Anton 1964 Meglič Andrej 1962 Hlebar Fanika 1963 Štucin Jože 1964 Na sejah so sprejemali proizvodne plane, potrjevali računske zaključke in razpravljali o delitvi dobička. Najživahnejše razprave so bile o tarifnih in premijskih pravilnikih ter o normah, kjer je šlo za pravično nagrajevanje po opravljenem delu in uspehu proizvodnje. Mnogo preglavic je povzročala samoupravnim organom nestalnost vodovja, kar je oviralo proizvodnjo in je ostala delovna moč neizkoriščena. Delavski svet je ponovno razpravljal o potrebi elektrifikacije obratov. Pri tem si je predstavljal rešitev problema pogonske energije na ta način, Delovni kolektiv tovarne na Slapu leta 1897 da bi uvedli kombinirano obratovanje in bi ob zadostni vodi obratoval mehanični pogon, sicer pa bi vključili električni tok. DS je končno naročil pri industrijskem biroju izdelavo načrtov, da bi imelo podjetje zagotovljen stalni pogon za povečanje proizvodnje, s katero bi zadostili potrebam domačega trga in obnovili izvoz. Proizvodne naloge je tovarna izvzemši sušno leto 1949 vsa leta izpolnjevala. Petletni plan je bil količinsko presežen. Prav tako tudi planske naloge naslednjih let. Proizvodnja lepenke se je v letu 1955 nasproti letu 1947 skoraj podvojila. Število- delavcev je poraslo od 65 na 82. V letu 1955 izkazuje tovarna preko 1500 ton proizvodnje. Na iniciativo sindikalne podružnice so leta 1954 ustanovili prostovoljno gasilsko društvo, ki je zajelo razen podjetja tudi okolišna stanovanjska naselja Slap in Dolino. Gasilska organizacija je bila potrebna, ker so skladišča tovarne v pretežni večini iz lesa in je vedno na zalogi mnogo brusilnega lesa in lepenke, kar zahteva skrbno urejeno in budno požarnovarnostno službo. Društvo je z lastnimi sredstvi uniformiralo svoje članstvo in zgradilo gasilski stolp ter razvilo društveni prapor. Ob ustanovitvi je štelo 47 članov. Gasilci so bili vzorno opremljeni, izvežbani in disciplinirani ter v stalni pripravljenosti zavarovati ljudsko imovino pred požari in ujmami. Tehnična zaostalost ovira povečanje produkcije Z odlašanjem elektrifikacije je prišla tovarna leta 1956 v zelo- kočljiv položaj. Lokacija podjetja je zagotavljala sama po sebi stalen in zadostni dotok surovin, tj. smrekovega in jelovega lesa za brušenje in predelavo. Tudi potreba tržišča je stalno naraščala. Po beli lepenki je bilo vedno več povpraševanja, kakor ga je mogla tovarna zadovoljiti. Poslovno poročilo za leto 1956 navaja, da je imela tovarna v letu 1955 naročil za 1800 ton lepenke, v naslednjem letu pa za 2000 ton, proizvedeno pa je bilo zaradi nezadostnih pogonskih naprav le 1500 ton. Da bi zadostilo potrebam trga, je vodstvo tovarne skušalo dobiti kredite za rekonstrukcijo pri Uvozni in izvozni banki, vendar do realizacije posojila ni prišlo. V letu 1956 je podjetje izvozilo vsega'skupaj le 20 ton v Italijo. Izvoz bi bil lahko desetkrat večji, toda podjetju je bilo zaenkrat važneje, da zadovolji potrebe domačega trga. Tehnično je bila tovarna, kakor opisano, urejena na direktni pogon vodnih turbin in je bila tako proizvodnja popolnoma odvisna od nestalnega vodovja Bistrice. Produkcija je zato potekala zelo- 'neenakomerno, tako rekoč sezonsko. Proizvedli so lesovine: v I. četrtletju 1956 244 ton, v II. četrtletju 1956 436 ton, v III. četrtletju 1956 382 ton, v IV. četrtletju 1956 344 ton. V primerjavi s predhodnim letom je bila proizvodnja lesovine za 7 ton večja, proizvodnja lepenke pa za 110 ton manjša in je dosegla samo 1393 ton. Zaradi nezadostne vode je morala tovarna plačati za prekinitev dela 3692 ur. Da bi nadomestili te izpade, so uvedli v brusilnici nedeljsko izmeno vselej, kadar je bilo dovolj vode. Edina rešitev je bila elektrifikacija obrata in pojačenje lastne termične naprave. Vendar s tem problem še ni bil rešen. Bil je skrajni čas, da se misli tudi na zamenjavo dotrajanih strojev in zastarelih naprav, ki so bile že več kot 70 let v stalnem pogonu in ki so zahtevale vedno več popravil. 2e leta 1956 so se začele cene materialu višati. Cena celuloznega lesa je porastla od 7583 din na 7700 din, v mnogo večjem razmerju pa so se podražile naprave, ki jih mora tovarna uvažati, med njimi fosforbrončna sita, klobučevina in brusilni kamni. Osnovna sredstva podjetja so izkazovala leta 1956 — 41,10 milijona dinarjev, obratna pa 17,7 milijona dinarjev. Doseženi dohodek 72,4 milijona dinarjev je kazal, da je podjetje kljub vsem nedostatkom visoko rentabilno. Na tono proizvoda (lesovine) so potrošili 2,7 m3 celuloznega lesa. V tovarni je delalo 82 oseb, od tega 79 delavcev in 5 uslužbencev. Količinska storitev je znašala 34,1 tone na osebo. V celoti je podjetje predelalo 3789 m3 celuloznega lesa, ki sta ga dobavila kmetijska zadruga in gozdno gospodarstvo. Novo poslopje za mokro proizvodnjo lepenke na levi in del stare zračne sušilnice na desni strani Po normi je bilo opravljenih 86,9 '°/o vseh delovnih ur. Poprečna izpolnitev norm je bila 117'°/o. Podjetje je imelo 16,6 milij. din kredita. Amortizacijski sklad za nadomestitev opreme je izkazoval na začetku leta 1956 10,16 milijona din, sklad osnovnih sredstev pa 43,6 milijona dinarjev. Podjetje je upravljal delavski svet, ki je imel v tem letu 8 sej. Upravni odbor je imel 5 članov in 14 sej. Pričetek elektrifikacije Z elektrifikacijo so pričeli leta 1957. Najprej so zgradili daljnovod in transformatorsko postajo, nato pa pričeli priključevati nanjo posamezne motorje. Neelektrificirana je ostala zaenkrat brusilnica, ki je še naprej zadržala turbinski pogon. 2e to leto so začeli tudi graditi čistilnico za les. Dela so se nadaljevala v letu 1958. Staro čistilnico za les so ukinili, nato pa so elektrificirali mehanično delavnico. Za elektrifikacijo so najeli pri 'Komunalni banki v Kranju kredit 13,8 milijona dinarjev, od česar je bilo za čistilnico določenih 5 milijonov dinarjev. Z revalorizacijo in investicijami so osnovna sredstva porastla na 197,6 milijona dinarjev. Od tega odpade na gradbene objekte 110,6 milijona din, na strojno in drugo opremo 83,3 milijona din in na zemljišče v izmeri 174.807 m2, ocenjenih po 20 din pa skupaj 3,496.340 dinarjev. Stanovanjske zgradbe so bile upoštevane z 42,7 milijona dinarjev. Investicijsko posojilo so do konca leta odplačali. Proizvodnja izkazuje 1957. leta 1537,9 tone lesovine in 1511,4 tone lepenke, skupaj torej 3045,3 tone. Po trimesečjih je bilo gibanje proizvodnje podobno prejšnjemu letu. Fluktuacija delovne sile je bila močnejša kot v predhodnih letih. Plače delavstva so bile v tem letu še dokaj nizke. Po učinku je znašal poprečni zaslužek delavca na uro brez doplačil 55,42, po času pa 48,21 din. V produkciji je bilo izvršenih 184.248 ur, od tega 113.334 ur po učinku in 70.914 ur po času ter 4049 nadur. Norme so presegali poprečno s 127,5 %>. V naslednjem letu je produkcija zabeležila znaten napredek kljub temu, da so delali še na starih strojih. Lesovine so izdelali 1795,5 tone, lepenke pa 1636,7 tone, skupaj torej 3432,2 tone. Položaj glede lepenke ni bil zadovoljiv, ker so morali v zimski dobi prodajati polfabrikat, lesovino, ki jo niso mogli pri nezadostni parni proizvodnji osušiti. Tako je proizvodnja lesovine to leto porastla za 16,75 :°/o, lepenke pa le za 8,29 ’%>. Iz bilančnih podatkov se vidi, da je bila realizacija 198 milijonov dinarjev, poslovni stroški 80,9, prometni davek 28,7 in je podjetju ostal bruto dohodek 87,8 milijona dinarjev. Od tega je prejela federacija 46,3, ObLO Tržič 1,7 in je tovarni ostal čisti dohodek 39,4 milijona din. Plače delavcem so znesle 24,4 milijona dinarjev. Cena lepenke se je v tem letu občutno povečala od 43,425 na 68,53, torej za 19,1 dinarja. V celoti je bilo leto 1958 neke vrste prehodno leto, ko so poskusno začeli elektrificirano delati. V letu 1959 je proizvodnja brusilnic narasla na 2006,7 tone. Zračna in parna sušilnica niso zmogle posušiti teh količin, posebno ne v jesenski in zimski dobi. Za tono lesovine so porabili le 2545 m3 lesa. Storilnost delavca je dosegla pri lesovini 19,48 tone, pri lepenki pa 17,74 tone. Realizacija se je povzpela na 219,3 milijona dinarjev, kar je bilo j 1,5 % več kot v prejšnjem letu. Toda poslovni stroški so v istem času narastli za 25,3 l0/o tako, da je bila razlika v breme podjetja 13,8%. Zato so kljub povečani realizaciji dosegli za 0,8 milijona din manjši dohodek. Primerjava poslovnih stroškov daje naslednjo sliko (v milijonih dinarjev): Označba 1958 1959 V °/o surovine in material . . 46,4 55,9 120,5 elektroenergija . . . 5,9 11,2 188,7 gorivo • 2,7 3,1 114.7 takse — — 169,7 Podjetje je moralo plačevati očiščen celulozni les že po 10.195 din za m3. Popravila in vzdrževanje zgradb in naprav izkazujejo 7,8 milijona dinarjev izdatkov. Stroški za nabavljeno pogonsko energijo pa so se povečali za 5,27 milijona dinarjev. Osebni dohodki niso dosegli niti 10‘% realizacije. Bili so 19.161 bilijonov dinarjev. DS je zato sklenil ukiniti norme in uvesti plačevanje po enoti proizvodnje. Poprečni mesečni zaslužek delavca po času je znašal neto 15.503 dinarje. Vkalkulirani stroški na enega zaposlenega so bili 1,255.229 dinarjev. Na kilogram lepenke je bilo stroškov 70.723 dinarjev. Lastna cena proizvoda je porastla za 5,52 dinarja na 68.05 dinarja. Devet nekvalificiranih delavcev je zaradi nizkih tarifnih postavk (46 din na uro) odšlo iz podjetja in si poiskalo zaposlitev z boljšim zaslužkom. Za izgradnjo standarda so najeli posojilo 12,6 milijona din ter zgradili 5-stanovanjski blok. Gradbeni stroški so znašali 18,774.708 dinarjev. V letu 1960 je tovarna s 97 delavci in 7 uslužbenci prvič dosegla proizvodnjo nad 2000 ton lepenke. Rezultat bi bil lahko še boljši, toda zaradi nezadostne zmogljivosti parnega kotla so morali pozimi prodati kot pol-fabrikat 102 toni lesovine. Od skupne proizvodnje 2002 toni je bilo 1817 ton prima lepenke, 185 ton ali 9 % pa sekunda, kar je pomenilo poslabšanje kvalitete in zmanjšanje dohodka, ker je bila sekunda 15 din cenejša. Predelali so 5565 m3 celuloznega lesa in 45.700 kg celuloze. Zastojev ni bilo. Obračun zaslužkov po enoti proizvoda so vpeljali s 1. januarjam 1960. Nov sistem je na proces proizvodnje ugodno vplival. Poprečni osebni dohodek delavca se je povečal na 36.532 dinarjev. Neugodno je vplivalo to, da je podjetje prejelo zase manj kot federacija. Tovarna je plačala za 6 milijonov dinarjev več prometnega davka in za 5,8 milijona dinarjev večji delež federaciji kot leta 1959. Osnovna sredstva so po odpisih imela le 40 % svoje začetne vrednosti. Za nakup opreme in strojev so izdali 10,6 milijona dinarjev. Program rekonstrukcijskih del Za rekonstrukcijo podjetja glavni projekt še ni bil dokončno izdelan. Po prvotnih dispozicijah naj bi prva faza rekonstrukcije začela leta 1961 in sicer s stavbo za dodelavo in sortiranje lepenke. Postavil bi se nov parni kotel in zgradil nov sodobni parni kanal. V drugi fazi naj bi se uredili prostori in delavnice, sanitarije in premestili lepenčni stroji iz brusilnice v nadstropje višje, v bližino parnega kanala. Rekonstrukcija naj bi se zaključila do leta 1965. Na tej bazi je bil izdelan dokončni načrt. Ves proizvod so prodali na domačem trgu. Izvoza ni bilo. Lastna cena lepenke se je povečala za 70,5 din. V tej ceni je znašala materialna kvota 29.74 din, obratna režija 21,31 din, medtem ko so osebni dohodki zaznamovani le z 12,56 l0/o. Fluktuacija je bila razmeroma znatna. Vstopilo je 16, odšlo pa 13 delavcev. Z ozirom na nov pravilnik o delitvi osebnih dohodkov je bil tarifni pravilnik v letu 1961 dvakrat spremenjen. V podjetju je delalo 106 ljudi. Storitev je bila na uro 10,29 kg lesovine in 9,29 kg lepenke. Na kilogram izdelane lepenke so izplačali v letu 1960 11.75 din, v letu 1961 pa 13,63 din osebnega dohodka. V tem letu so bili spremenjeni instrumenti za delitev dohodka, ker je bil vkalkuliran 20°/o dav^k. Bistvenih zastojev v letu 1960 ni bilo. Proizvodnja v brusilnicah je bila v poletnih mesecih delno omejena zaradi povečanja letnih dopustov. Poslovna storilnost na zaposlenega delavca se je povečala za 3,47 tone, kar je za proizvodnjo lepenke zelo ugoden rezultat. Tovarna je dosegla v letu 1960 252,3 milijona dinarjev realizacije, kar je za 14 «/o več kot v predhodnem letu. Dohodek je znašal 99,4 milijona dinarjev, od tega je šlo na prispevek federaciji 46,4 milijona dinarjev tako, da je ostal čisti dohodek 49,5 milijona dinarjev. Od tega so bili osebni dohodki delavcev 36,5 milijona dinarjev. Podjetje je povečalo realizacijo skoraj z isto delovno silo, vendar mu je ostalo za 7,1 milijona dinarjev manj kot je prejela federacija in dopolnilni prometni davek. Poslovno poročilo označuje to kot krivično, da podjetje, ki ustvarja, končno ima manj koristi in da taka delitev destimulativno vpliva na proizvajalce. Konec leta 1960 so bile nedovršene investicije izkazane z zneskom 5,1 milijona dinarjev za rekonstrukcijo podjetja, ki je bila predvidena na razdobje od 1961 do 1965. Surovin ni primanjkovalo. Tovarna je imela v poletnih mesecih od maja do avgusta redno čez 1000 m3 celuloznega lesa na zalogi, kar je bilo z ozirom na omejena obratna srdestva nekoliko preveč. Pri prodaji lepenke podjetje ni imelo težav in je lepenka slej ko prej ostala iskan artikel za kartonažno in grafično industrijo. Izvoza ni bilo in tudi ne-kurantnega blaga ni zaostajalo. Celotni dohodek v letu 1961 izkazuje 258,7 milijona dinarjev. Poslovni stroški 114 milijonov dinarjev, prometni davek pa 49,6 milijona dinarjev. Narodni dohodek podjetja je torej zabeležen s 163,4 milijona dinarjev ali 93.000 dinarjev na enega zaposlenega. Družbena rentabilnost se je zaradi sprememb instrumentov za delitev dohodka znižala na 0,72 dinarja. Po pravilniku o delitvi čistega dohodka je moralo podjetje vložiti v razmerju 70 :30 v sklade podjetja. Sklad obratnih sredstev, ki je znašal 19,3 milijona dinarjev, je bil po uredbi o spremembah kontnega plana prenesen na poslovni sklad. Podjetje ni imelo kreditov za obratna sredstva. Zato je bilo plačevanje dospelih računov in družbenih obveznosti s plačilnim rokom otežkočeno. Podjetje je bilo v 10 primerih toženo in sicer po večini za manjše zneske. Izvršba pa je bila podana le enkrat, ker je v ostalih primerih tovarna že ob prejemu tožbe plačala dolg. Nasprotno je morala tovarna v 6 primerih vložiti proti kupcem mandatne tožbe, nakar so bili iztoženi Mikrometrsko sortiranje lepenke po številkah zneski do konca leta plačani. Kredit za financiranje družbenega standarda v znesku 9 milijonov dinarjev je ostal odprt. Letno anuiteto v znesku 1,2 milijona dinarjev je plačevala tovarna iz sklada skupne porabe. Preskrba s surovinami je bila tudi to leto do jeseni zadovoljiva. Podobno velja tudi za prodajo lepenke. Lastna cena proizvoda je v letu 1961 porasla za lesovino na 67,3 dinarja, za lepenko pa na 80,3 dinarja, medtem ko je prejšnje leto znašala le 71,5 dinarja. V letu 1962 je takratnega direktorja Franca Marklja 31. marca zamenjal Lovro Cerar, bivši tržiški župan. Podjetje je izpolnilo svoj količinski plan s proizvodnjo 2229 ton lesovine in 2003 tone lepenke. Proizvodnja se je torej nespremenjeno gibala na ravni predhodnih let. Celotni dohodek tovarne je znašal 270,9 milijona dinarjev. Od tega so odbili prejšnjeletne terjatve od kupcev v znesku 32,7 milijona dinarjev tako, da je ostalo za razdelitev le 238,7 milijona dinarjev. Poslovni stroški so dosegli 118 milijonov dinarjev, prometni davek pa 33.3 milijona dinarjev. S tem se je čisti dohodek reduciral na 74,2 milijona dinarjev, od katerih je prišlo na osebne dohodke 54,8 milijona dinarjev in ostalo za sklade 16 milijonov dinarjev. Prispevek federaciji in občini se je dvignil za 18 milijonov dinarjev, za sklade podjetja pa za 14,5 milijona dinarjev. Tovarna je imela v decembru rekordno prodajo 26 milijonov dinarjev. Delavski svet je po pravilniku o delitvi čistega dohodka določil delitev za leto 1962 v razmerju 75 :25. Od osnovnih sredstev, katerih nabavna vrednost je znašala 182,1 milijona dinarjev, je bilo odpisanih 113 milijonov, tako da je ostala 1. januarja 1962 vrednost 69 milijonov dinarjev, torej le še 37,9 %>. Osnovna sredstva družbenega standarda se niso bistveno spremenila in beležijo 59.4 milijona dinarjev ali 69,5 ®/o nabavne vrednosti. Prva faza rekonstrukcije uspešno zaključena V letu 1962 je podjetje opravilo prvo fazo rekonstrukcije. Odstranjene so bile tri stavbe in je bila na njihovem mestu postavljena stavba za dodelavo lepenke, v kateri so od oktobra dalje že lahko obratovali. V stavbo je bilo investiranih 54,3 milijona dinarjev. Investicijo je tovarna financirala v večini z lastnimi sredstvi. Kredita je najela le 11,7 milijona dinarjev. V perspektivnem planu je bila kot druga faza rekonstrukcije predvidena gradnja brusilnice za izdelavo lesovine ter nakup 4 novih lepenčnih strojev in novega hidravličnega brusilca s pogonskim elektromotorjem. Tako je skupna vsota investicij za leto 1963 predvidevala 100 milijonov dinarjev, za leto 1964 pa še nadaljnje 203 milijone dinarjev. Rekonstrukcijska dela so izvajali postopoma, tako da niso ovirala proizvodnega procesa. Izdelava lepenke je tekla kljub neštetim težavam in oviram nemoteno naprej. Od investicijskega vzdrževanja je tovarna obračunala že v letu 1962 5,6 milijona dinarjev. Poleg tega pa je imela s popravilom brusilnice 6,1 milijona dinarjev stroškov. Popravila v starih obratih so bila vsakodnevna, in so povzročala toliko zastojev, da je bil v septembru plan proizvodnje resno ogrožen. Izpolnili so ga samo s 73,9 milijona dinarjev. Kljub temu je prizadevnost kolektiva pripomogla, da so bile planske zadolžitve v količinskem in finančnem okviru do konca leta v celoti izpeljane. Na zunanja tržišča so leta 1962 izvozili 226,2 tone lepenke v vrednosti 22,7 milijona dinarjev. Od tega so šle 186,2 tone v Trst oziroma v Italijo in 40 ton v Egipt. Pri čvrsti valuti so dosegli za kg 98,7 dinarja, pri slabih valutah pa 108 dinarjev. Perspektivni plan je predvideval za naslednje leto 300 ton lepenke za izvoz. Za prodano lepenko je imela tovarna ob koncu poslovnega leta 32,7 milijona terjatev. Večinoma so datirale iz meseca novembra, ko je bila prodaja najmočnejša. Predpis, da se pri delitvi dohodka upošteva le plačana realizacija, vpliva za to negativno na ves kolektiv, ker se mu s tem znesek zmanjšuje za 32,7 milijona dinarjev brez lastne krivde. Proizvodnja je v letu 1963 zabeležila rekorden rezultat z 2558 ton lesovine in 2333 ton lepenke. Porastla je proti prejšnjemu letu torej za 330 ton ali 16,6 °/o. To je bil najvišji rezultat proizvodnje, ki je bil dotlej v tovarni dosežen. Temu primeren je bil tudi finančni rezultat, ki izkazuje 326 milijonov dinarjev realizacije pri 172,4 milijona dinarjev poslovnih stroških. Cisti dohodek podjetja je bil 110,4 milijona dinarjev, osebni dohodki pa so dosegli 75,8 milijona dinarjev. Zgradba za parno sušenje lepenke Novozgrajeni stanovanjski petorček na Poljani Nasproti prejšnjemu letu se je celotni dohodek dvignil za 35,8 "Vo, poslovni stroški za 46'%, doseženi dohodek pa za 48,6 '°/o. Vsota dolžnikov se je znižala v tem letu od 32,7 na 5,7 milijona dinarjev.' V letu 1963 je podjetje financiralo investicije s sredstvi poslovnega sklada gospodarske organizacije v višini 65,5 milijona dinarjev in iz kredita Komunalne banke v Tržiču v znesku 42,4 milijona dinarjev. Nabavke osnovnih sredstev kakor tudi investicije je tovarna v celoti plačala, tako da ni imela dolgov. V perspektivnem planu za leto 1964 je bila predvidena rekonstrukcija kotlovnice ter strojnega parka. Skupna vrednost investicij je znašala 349,9 milijona dinarjev. Od tega je bilo že investiranih 107,9 milijona dinarjev. Nadaljnje investicije je financirala Gospodarska banka s 111 milijoni dinarjev. Občinska skupščina Tržič je dala 10 milijonov, kupci 74, lastna sredstva pa 47 milijonov dinarjev. Tovarna je izvozila 328 ton bele lepenke, od tega 203 tone v Italijo, 110 ton v Egipt in 15 ton v Sirijo. V Trstu je bila dosežena cena 112,7 din. Ostali izvoz še ni bil dokončno obračunan. Na domačem tržišču pa je bila dosežena cena 115,5 milijona dinarjev. Celotna rekonstrukcija bo zaključena leta 1965 Ob koncu leta 1963 so bile stavbe za rekonstrukcijo tovarne dozidane, razen stavbe za kotlovnico, ki bo predvidoma šele leta 1965 končana. Tovarna je imela takrat pri komunalni banki v Tržiču 42,4 milijona din kredita za investicije, za obratna sredstva pa 16,2 milijona dinarjev. Parni sušilni kanal so gradila domača podjetja po nemški licenci in so bili stroški preračunani na 50 milijonov dinarjev. Letna anuiteta, ki bo bremenila podjetje za investicije, bo znašala v naslednjih dveh letih 16 milijonov dinarjev, a se bo pozneje zmanjšala za 10 milijonov dinarjev. Stroški celotne rekonstrukcije znašajo po proračunu 349 milijonov dinarjev, pri tem pa ne bodo še obnovljeni vsi stroji. Pričakujejo še 80 do 90 milijonov dinarjev kredita za investicije. Po izvršeni rekonstrukciji se bo zmogljivost tovarne povečala na 3400 ton, stalež delovnega kadra pa za 15 odstotkov. Za strokovne kadre štipendira podjetje dva papirna tehnika in enega strojnega tehnika za bodoče mojstre v tovarni. Viri Komisijski zapisnik o obnovi jeza na Balosu z dne 3. aprila 1879. (Arhiv predilnice Tržič.) Steinlin: Notizen zur Begründung der Daten des Kostenvoranschlages und der Rentabilitätsberechnung sowie über die Fabriksanlage, Pachtvertrag, Ortsverhältnisse und das Holzstoffgeschäft im Allgemeinen. (Arhiv predilnice Tržič.) Dr. Rudolf Andrejka: Najstarejše ljubljanske industrije. (Kronika 1934, stran 186.) Statistika spoljne trgovine kraljevine Jugoslavije, letniki 1922 do 1936. (Izvoz lepenke.) Trgovinski register protokoliranih posameznih tvrdk. (Tovarna lepenke Slap, št. 242/1885.) Ing. A. Struna: Vodni pogoni na Slovenskem, stran 282. Popis industrijskih podjetij: Tržič. (Arhiv TOZ.) Jos. Kragl: Zgodovinski drobci župnije Tržič 1936. Osebne poizvedbe pri E. Schallgruberju, dr. K. Ahačiču, direktorju Fr. Markelju in V. Jurančiču ter pri obratovodju Godnavu. Poslovna poročila in obračunski zaključki tovarne od leta 1955 do 1963. Zgodovina tovarne finega pohištva v Tržiču Razvoj tovarne od ustanovitve leta 1918 do 1941 Tovarno finega pohištva je ustanovil Alfred Aman, rojen v Gosaü. sin predilniškega mojstva Gebharda Amana iz Hohenemsa. Arnani so se doselili za časa Avstrije v Tržič, kjer so kupili malo hišo v Bistrici. Sin se je izučil mizarstva v Budimpešti. Nato je vstopil kot pomočnik k mizarskemu mojstru Janezu Kralju, od koder je leta 1912 odšel v obrtno šolo v Gradec. Že med vojno je leta 1917 pričel mizariti v Tržiču v skromnem obsegu z enim pomočnikom in enim vajencem. Leta 1918 pa je kupil delavnico ključavničarskega mojstra Bathelta, bivšega obratovodje šentanskega rudnika, na Balosu št. 1. V Ljubljani je pri Töniesu nabavil prve stroje, skobelni, poravnalni, kombinirani rezkalni stroj in krožno žago. Obrat je imel vodno pravico na Bistrici, kjer je stalo ob jezu pod mostom pred prvo svetovno vojno še vodno kolo. Aman je kupil turbino in vodno pravico od Alfonza Mallyja za 25 KM in odkupil potreben svet od predilnice. Oporni zid je moral zaradi poplavnih poškodb dvakrat graditi. Do leta 1924 je že toliko napredoval, da je nad svojo strojno napravo postavil dve nadstropji, uredil v njih mizarske delavnice ter za-posloval okrog 30 ljudi. Kot prvega arhitekta za notranjo opremo je zaposloval Škerla, pozneje pa Dunajčana Fielingerja in ko je ta odšel v Ljubljano, je dobil iz Stuttgarta arhitekta Rotha. Roth je bil arhitekt izredno prefinjenega okusa in delikatnega čuta za kombiniranje barv. Delovni kader se je formiral iz domačih pomočnikov, ki jih je lastnik sam vzgajal in izbiral po sposobnosti. Delavci so> bili plačani na ure, pa tudi s tedensko1 mezdo. Edini mojster v tovarni je bil Ignac Zupan, domačin iz Tržiča. Njemu je bila poverjena poleg drugega nabava furnirjev in izbira lesa, ki ga je nakupoval na Gorenjskem. Tovarna je izdelovala stavbeno in sobno pohištvo vseh vrst ter je podelala letno okrog 200 kubikov smrekovine in 50 kubikov furnirja. Vezane plošče in panel plošče so izdelovali doma. Med splošno gospodarsko krizo je prišla v plačilne težkoče in bila prisiljena na poravnavo'. Podjetje je pretrpelo pri dobavah za nov Park hotel na Bledu zaradi konkurza oziroma prisilne poravnave bivšega lastnika I. Kende velike izgube, ker ni imelo blagovnih terjatev zavarovanih in ni dobilo plačanih računov za svoje dobave. Posledice tega so nosili tudi delavci, ki so ostali nekaj mesecev le ob minimalnih naplačilih brez obračuna. Samemu arhitektu Rothu je bilo podjetje dolžno več kot 100.000 dinarjev. Delavstvo je tedaj prejemalo le naplačila in šele, ko so bile dobave izplačane, se je dokončno obračunalo. Vojne žrtve in povojna doba Med drugo svetovno vojno se je lastnik pod vplivom svojega brata priključil nacistom. Podjetje je bilo izredno dobro zaposleno z izdelavo opreme za pisarne in pohištva ter se je popolnoma saniralo. Aman je bil poročen z domačinko, hčerko obratovodje pri Mallyju. Po osvoboditvi je bil kot Nemec izseljen, obrat pa nacionaliziran z odlokom okrajne zaplembene komisije z dne 27. avgusta 1945 pod opr. št, 263. Za delegata pri podjetju je bil postavljen Anton Sajovic. Vojna je zahtevala med kadrom tovarniškega delavstva 14 žrtev. Padli so deloma v bojih NOB, deloma so bili ustreljeni kot talci ali umrli v taboriščih. Vojne žrtve so postali iz tovarne naslednji sodelavci: Besan Stanko, padel v Udenborštu 1943; Perkavc Srečko, ustreljen v Begunjah 1943; Zaverl Vinko, padel pri Mozirju na Štajerskem 1944; Vengus Ivan, padel pri Kamniku 1944; Dovžan Tine, ustreljen kot talec v Mostah 1942; Ahčin Franc, ustreljen kot talec v Mostah 1942; Kokal Tovarna finega pohištva na. Balosu Jože, umrl v Dachauu 1943; Čarman Franc, talec v Nemčiji 1943; Košir Alojz, padel pri Cerknem 1944; Solar Ivan, padel na Dobravi pri Podnartu 1943; Zupanc Karel, padel na Primorskem 1944; Bevc Franc, padel na Dolenjskem 1943; Pegan Anton, padel v Žabnici 1944; Dežman Peter, padel pri Jesenicah 1944. Leta 1945 je bilo podjetje podrejeno pod direkcijo lesne industrije pri ministrstvu za gozdarstvo. Pozneje je bilo v letih 1947 in 1948 združeno z industrijsko žago v Tržiču in ga je vodil Ernest Holy. Nato je bilo z odločbo ministrstva za gozdarstvo in lesno industrijo z dne 24. novembra 1948 zopet osamosvojeno ter ga je od 1. decembra 1948 naprej vodil kot v. d. direktorja Franc Pogačar. Kot samostojno državno gospodarsko podjetje je bila tovarna registrirana 7. avgusta 1951 pod št. 298. Za direktorja je bil postavljen Gašper Stibilj. Osnovna sredstva tovarne so bila določena na 24,252.811 din, obratna sredstva pa na 18,490.000 din. Delovni kader tovarne je imel naslednjo sestavo: Skupina Starost število visoko kvalificirani 20- -45 let 6 nad 45 let 8 kvalificirani 20- -45 let 32 do 20 let 6 nad 45 let 1 moški polkvalificirani do 20 let 1 ženska 20- -45 let 1 ženska nad 45 let 1 moški nekvalificirani do 20 let 1 m. 1 ž 20- -45 let 1 m. 1 ž nad 45 let — V pisarnah sta bila nameščena 2 moška in 3 ženske in nočni čuvaj. Razen tega je imela tovarna 8 vajencev. Iz krajev izven Tržiča je hodilo na delo v tovarno 18 delovnih moči, od tega 1 iz Naklega in 5 iz Dupelj z vlakom, s kolesi oziroma peš pa 3 iz Kovorja, 1 iz Podbrezja, 1 iz Leš, 2 z Loma, 3 od Sv. Ane in 1 iz Doline. Organizacija dela in samoupravljanje Prvi delavski svet je bil izvoljen na podlagi kandidatske liste z dne 22. avgusta 1950. Pri volitvah 28. avgusta je bilo izvoljenih 21 članov delavskega sveta in nato še 7 članov upravnega odbora. Delavskemu svetu je predsedoval Ivan Knific, upravnemu odboru pa Alojz Verdir. Podjetje dela po načrtu in je doseglo leta 1955 najvišjo proizvodnjo 2600 kosov pohištva v vrednosti 51 milijonov dinarjev. Tovarna je obsegala naslednje oddelke: prirezovalnica, strojna delavnica, priprava furnirja, furnirnica, brusilnica, ročna delavnica oziroma sestavljalnica, politimica, stolarna in tapetniška delavnica. Za pogon izkorišča 3,1 metrski padec Bistrice. Turbina je urejena na 30 KM in 1000 litrov vode na sekundo. Dovodni kanal pod zemljo je dolg 22 metrov. Obratovodstvo se pritožuje nad pogostim primanjkovanjem vode, ki ga povzroča natakanje vode v vodni hram na Slapu. Zastoji so sicer vnaprej najavljeni in trajajo krajšo dobo, vendarle povzročijo dva do trikrat na dan zastoj v obratu. 85°/o delavstva dela po specialnih normah po tarifnem pravilniku, ki je bil sprejet leta 1956. Med povojnimi strojnimi dopolnitvami obrata je omeniti visokoturni rezkar, avtomat za brušenje žag, stroj za rogličenje, stroj za prerez furnirja, politumi stroj in dvoeilindrski brusilni stroj. Podjetje ima razen navedenih oddelkov še sušilnico za vlago in za temperiranje na zraku sušenega lesa. Prvotno je bila tovarna, ki je imela pred 25 leti še pogon na vodna kolesa, urejena s transmisijami in šele v zadnjem času so bili brusilni stroji elektrificirani. Kot osnovne surovine uporablja pretežno orehov les, deloma tudi jesen, brest in bukev. Parjeno bukovino dobiva z Dolenjskega, brest in jesen nakupuje na Štajerskem, oreh pa povsod, kjer se najde v ustrezni kvaliteti. Furnirje kupuje v tovarni na Pivki in v Bodovljah pri Škofji Loki. Eksotičnega lesa ne uvaža. Tudi mizarske panel plošče in vezane plošče nabavlja od domačih tovarn. Obratni prostori tovarne so bili prekomerno utesnjeni ter do skrajnosti izkoriščeni in niso dopuščali racionalnejše organizacije dela. Podjetje hrani vse načrte in sezname naročil od svoje ustanovitve in bogato zbirko vzorcev domačih vrst lesa v različni obdelavi za pohištvene namene. Vrednost proizvodnje je pri isti strojni opremi in le za 15 ®/o večjem kadru dosegla naslednje vsote: 1953 32 milijonov din 1954 44 milijonov din 1955 51 milijonov din V dobi petletke je tovarna opremila naša poslaništva v 24 inozemskih državah od Helsinki jev do Tel Aviva in do zahodne Amerike s tržiškim pohištvom. Z letom 1956 je podjetje pričelo zopet delati za izvoz. Konkurenčne razmere za Anglijo, Holandijo in Zahodno Nemčijo so bile ugodne in se je obetal v bodočih letih uspešen razvoj. Na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 30. decembra 1960 in v zvezi z odločbo OLO Tržič z dne 12. januarja 1961 se je podjetje združilo z Lesno industrijsko žago ter Mizarno in Zabojamo v Tržiču. Namen in cilj združitve ni bil morda, da bi se asortiment proizvodnje razširil, marveč le, da se ustali in enotno nastopa na tržišču. Predvsem so računali na povečano proizvodnjo ladijske opreme ter na uvedbo izdelave praktičnega pohištva za široko potrošnjo. Združeno podjetje je začelo poslovati pod firmo »Združena lesna industrija Tržič« okrajšano ZLIT. Kot tako je bilo z novim letom 1961 aktivirano in nato 13. maja 1961 registrirano pri Okrožnem gospodarskem sodišču in vpisano v register pod številko Reg. III. 327/1 Kranj. Viri: Spisi v arhivu tovarne in osebni podatki Ignaca Zupana in Gašperja Stibila. Koncentracija predelovalnih obratov na Bistrici Nastanek Zlita Žagarska industrija v Tržiču je bila do julija 1954 v sklopu Lesno industrijskega podjetja Kranj, kot njegov obrat pod firmo »Lesnoindustrijsko podjetje Tržič«. Na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 26. julija 1954 in po sklepu OLO Tržič se je podjetje osamosvojilo in 23. septembra konstituiralo. Poslovni predmet je bil nakup hlodovine, rezanje lesa, prodaja žagarskih polizdelkov in predelava rezanega lesa v embalažo, mizarske izdelke ter pohištvo. Delavski svet je štel 11 članov, upravni odbor pa z ravnateljem 5 članov. V podjetju je bilo zaposlenih 73 delavcev, 7 uslužbencev ter dva pomožna, skupaj torej 85 delavcev. Do konca leta se je število zaradi potreb predelovalne proizvodnje v mizarski delavnici in zabojami povečalo na 91 delavcev in 10 uslužbencev. V prvem polletju 1954 so napravili 2155 m3 žaganega lesa ter 2750 m3 zabojev v skupni vrednosti 132,9 milijona dinarjev. Hlodovine so nakupili 8736 m3. Žaga je predelala 6147 m3 lesa. Od tega je izvozila 1596 m3, na domačem trgu je prodala 2245 m3 in predelala 3303 m3. Zaloga ob koncu leta je znašala 844 m3. Od skupne količine predelanega blaga je izvozila 994 m3 zabojev, na domačem trgu pa je prodala 750 m3. Mizarskih izdelkov so realizirali 293 m3, tako da je skupna prodaja znesla 2037 m3. V odstotkih je bilo izvoženih 22 '0/o, na domačem trgu 32 fl/o, predelanega pa 46'%. Od izvoza 1596 m3 je šlo 70 °/o v Nemčijo, 20 °/o v Turčijo in 10 %> v ostale države. Najugodnejše cene za rezan les so dosegli v Nemčiji in sicer za tombante lil celo 29.000 do 30.000 din za m3. Tudi pri izvozu v Turčijo so bile cene ugodne. Ker je imela industrija že dolgoletne zveze z Nemčijo, je ostala tudi po kontingentiranju Nemčija za rezano blago glavni kupec. Vsa izvozna naročila zabojev so se nanašala na Palestino. Poleg tega pa je podjetju uspelo, da zadovolji tudi še tržiške eksportne industrije. Zagovcev je bilo kupljenih v državnem sektorju 7220, v zadružnem sektorju pa 1516 m3. Največ žagovcev je dobavila kmetijska zadruga. V decembru je morala žaga zaradi pomanjkanja žagovcev ustaviti obratovanje. Pri žaganju je bil dosežen najvišji odstotek izkoriščanja 67 %% Ker pa je bilo dosti konične hlodovine, je poprečni letni procent znašal le 65 "Vo. Izkoristili so vse možnosti izdelave ter izdelovali letvice iz ža- manja in cepili krajnike na tračni žagi. Pri nemotenem obratovanju pol-nojarmenikov in pri dnevni produkciji 25 m3 žaganega lesa bi potrebovali letno 11.000 m3 žagovcev. Zaradi omejitve sečnje pa so mogli v lastnem okolišu dobiti največ 9000 m3 hlodovine. Cena žagovcev se je gibala od 7500 do 8800 din. Nenehno dviganje cen osnovnim surovinam je povzročilo, da so bili materialni stroški 59,6 milij. din znatno višji, kakor se je računalo po planu. Prometni davek je znašal 15,7 milijona din. Pripojitev invalidskega podjetja Lesne galanterije »ligi« S pripojitvijo »ligi« obrata je število zaposlenih naraslo na 134 delavcev in 14 uslužbencev. Obrata galanterija in mizarstvo sta rasla vzporedno z zidavo in predelavo barake, ki je stala na mestu sedanjega še vedno le za silo uporabnega objekta, ki predstavlja sedanjo stolarno. Njun začetek sega v dobo Lipov, ko so skušali proizvodnjo razširiti od žaganja desk na nekatere finalne proizvode. Iz skromnih začetkov in z zaposlovanjem manjšega števila delavcev je obrat počasi rasel. Od prvih začetkov z galanterijskimi izdelki, katerih izdelava je bila enostavna, je prešel na nekatere enostavnejše izdelke mizarske stroke. To so bile deske za likanje. Poskusil se je v izdelovanju oken in zelo enostavnih smrekovih regalov, Prevladovati je pričela galanterijska proizvodnja. Precejšen del te proizvodnje je bil namenjen izvozu. Po združitvi obeh podjetij pa je bila temu obratu priključena še tapetniška delavnica tovarne finega pohištva, ki je zaradi zidave zdravstvenega doma v Tržiču izgubila svoje delovne prostore. Ker je bilo v mizarski delavnici zaposlenih kar precej mizarjev, je ta prešla na izdelavo ogrodij za fotelje. Kljub temu pa je obdržala galanterijske izdelke. S tem je pričela dopolnjevati tapetniško dejavnost in je bila dana možnost, da obrat za fino pohištvo preide na izdelavo ploskovnega pohištva. Dne 16. aprila 1954 je izbruhnil v strojnici požar, ki je povzročil tri milijone dinarjev škode. DOZ je povrnil le 1,255.745 din. Razliko je moralo nositi podjetje. Materialni stroški so se v letu 1955 povečali na 130,1 milij. din, dobiček pa je porastel na 31,3 milijona din. Podjetje je za leto 1956 planiralo 1200 m3 žaganega lesa za izvoz, zvezna trgovinska zbornica pa je preko strokovnega združenja lesno industrijskih podjetij LRS odredila izvozni kontingent 2200 m3 rezanega blaga. Da bi lahko izpolnilo to obvezo, je moralo podjetje skrčiti svoj asortiment izdelkov iz mehkega lesa in delno preiti na predelavo tudi trdega lesa. V ta namen si je priskrbelo potrebne zaloge bukovine. Z ozirom na veliko povpraševanje po ščipalkah na angleškem trgu je kazalo povečati tudi oddelek za galanterijske izdelke. Dotakratna zmogljivost proizvodnje ščipalk je dosegala komaj 10 % naročil. Primitivni navijalni stroji so predstavljali ozko grlo za to vrsto proizvodnje, toda za povečanje bi bila potrebna tudi pomnožitev delovne Notranjost mizarne in zabojarne sile. Tudi v mizarski delavnici se je pokazala potreba povečanja obratnih prostorov, da bi se omogočila serijska proizvodnja na tekočem traku in bi se delovni stroji bolj sistematsko namestili. Podjetje se ni imelo sesalne naprave za odstranjevanje prahu in odpadkov, da bi zadostili zdravstvenim pogojem dela v mizarski delavnici. Proizvodnja v letu 1956 izkazuje 6824 m3 žaganega lesa iglavcev in 860 m3 listavcev ter 1913 m3 zabojev. Ščipalk so izdelali 11,6 milij. kosov, likalnih miz 12.361, sušilnih stojal 26.998, TV stolčkov 25.063 in 15.554 bukovih desk. Izvozili so 2868 m3 žaganega smrekovega lesa, predelali pa 3148 m8 mehkega lesa in 514 m3 bukovine. Poprečna cena žaganega lesa je bila 22.506 din, zabojev 47.414 din, letvic pa 40.100 din. Izvozno področje se je razširilo. Izvozili so razen Nemčije, Italije in Madžarske tudi v Anglijo in na Daljni Vzhod. Anglija je postala veleodjemalec za sušilna stojala, bukove deske ter ščipalke, medtem ko so TV stolčke izvozili v Ameriko. Na nemškem trgu se je položaj zaradi močne konkurence Sovjetske zveze in Romunije poslabšal. Imenovani državi sta dobavljali blago po 3 do 4 dolarje ceneje kot Tržič. Poprečna cena izvoznim zabojem je bila 50.000 din, medtem ko je na domačem trgu doseženo le 47.414 din. Smrekove hlodovine je nabavilo podjetje 10.809 m3, od tega 83 % od državnega, 14 '°/o od zadružnega in 3 *>/o od privatnega sektorja. Hlodovino so plačevali poprečno po 8525 din za 1 m3. V galanterijskem obratu in zabojami je bilo stanje izvoza kritično, vendar je podjetje doseglo še razmeroma zadovoljivo realizacijo. Materialni stroški so se povečali na 137,9 milij. din, dobiček pa je znašal le 22 milij. din. Vzroki nizkega dobička so bili znižanje izvoznega faktorja, znižanje cen izvoznim zabojem ter neugodne cene ščipalkam na angleškem trgu. Število zaposlenih se je dvignilo na 178, od tega 14 uslužbencev. Ob koncu leta je bila ugodna perspektiva za povečanje proizvodnje finalnih izdelkov in s tem povečanje števila zaposlenih delavcev, medtem ko so morali računati z zmanjšanjem proizvodnje zabojev od 2000 na 800 m3. Mizarska delavnica in galanterija sta planirale osem izdelkov za izvoz, pretežno v Ameriko (70 ^/o) in v Anglijo (30 °/o). Problematika 1. 1957 Leta 1957 so razžagali 7222 m3 lesa ter izdelali 1907 m3 zabojev. Zmogljivost žagarskega obrata 7000 m3 je za predelovalne obrate zabo-jame, galanterije in mizarske delavnice popolnoma zadostovala. Ozko grlo pa je bila premajhna zmogljivost sušilnice, pri finalnih izdelkih pa lakirnice, ki ni ustrezala niti zadoščala vsem potrebam. Cene hlodovine se niso bistveno spreminjale, le da si je poslovna zveza Kranj kot dobavitelj zaračunavala 425 din manipulativnih stroškov za svoje posredovanje od m3 pri smrekovim in 2 ‘°/o od vrednosti pri bukovini. Do nameravane redukcije proizvodnje zabojev ni prišlo, ker je po posredovanju zastopnikov Slovenija-lesa uspelo doseči ugodne cene za nova naročila. Prodaja vseh proizvodov, posebno pa žaganega lesa se je odvijala s precejšnjimi težavami zaradi določenih najnižjih prodajnih cen. Zaradi visokega davka za žagan, smrekov les se je podjetje branilo prodajati žagan les na domačem trgu, ker bi pri tem imelo izgubo. Bilo je torej nujno, da se prometni davek zniža. Povpraševanje po žaganem lesu je bilo zelo močno in je daleč presegalo proizvodno zmogljivost. Inozemski odjemalci so bili pri tem vedno bolj pedantni v zahtevah kvalitetne izdelave rezanega blaga. Poprečna cena žagane smrekovine v izvozu je bila 22.434 din, zabojev pa 43.572 din, ščipalk za groš 378 din, medtem ko je bila cena na domačem trgu za žagano smrekovino 24.071 din za 1 m3, za zaboje pa 36.951 din. V Ameriko so izvozili TV stolčke stepstol, bukove deske in noge za likalne mize, bukove gugalne konjičke in ščipalke. Poprečna cena žaganega lesa v izvozu v severno Afriko je bila 23.134 din, izvoznih zabojev pa 45.680. Skupna realizacija izkazuje 257,9 milij. din, stroški pa 235,7 milij. dinarjev, tako da je celotni dobiček dosegel le 22 milijonov dinarjev. Rezultat poslovanja je bil predvsem zaradi znižanja izvoznih faktorjev slabši. Podjetje se je sicer trudilo, da poveča pri enakih materialnih stroških svoj bruto proizvod. Neuspeh je doživela tudi mizarska delavnica zaradi menjanja asortimenta, kar je zahtevalo nujno reorganizacijo dela. Tržič pozdravlja partizansko vojsko Žaga v Bistrici je imela svojo pogonsko parno centralo, ki je dala 106 EWh. Proizvodni plan za leto 1958 je bil dosežen, vendar kaže pri finalnih proizvodih manj ugodno sliko. Zaboj arna nekaj mesecev ni delala izvoznih zabojev. Tudi proizvodnja ščipalk je bila omejena. Plasma izdelkov mizarske delavnice je postajal z ozirom na nagli razvoj proizvodnje v drugih istovrstnih obratih v državi vedno bolj ogrožen. Rentabilnost dela je bila vse očitneje odvisna od postopne zamenjave iztrošenih in zastarelih strojev in od izboljšanja delovnih pogojev. Tudi brusilke bi bilo treba že davno zamenjati za stroje večje zmogljivosti. Uvedba ekshau-storskih čistilnih naprav je postajala neodložljiva. Vrednost osnovnih sredstev je znašala konec leta 1958 169,4 milij. din, od katerih je bilo 90 milijonov že odpisanih. Največja iztrošenost (75 €/o) je bila pri strojih in pri orodju. Dejanska iztrošenost pa je bila večinoma še mnogo večja, kar je povzročalo neprestana popravila in zastoje, ki so ovirali produktivnost delovne sile. Obrat je le s prizadevnostjo posameznih delavcev zmogel dati potrebno kvaliteto izdelkov. Delovna sila je bila pri tem le 80 '%> efektivnih ur v dejanskem delovnem razmerju v obratih. Boleznina nad 7 dni v breme podjetja je pomenila občutno povečanje izgubljenih delovnih ur. Ugodnejša je bila prodaja žaganega lesa za izvoz zlasti za Urugvay, ker so dosegli v poprečju boljše prodajne cene kot v preteklem letu. Izvozni izdelki so dobili na izvoznih tržiščih visok sloves zaradi kvalitetne izdelave. Vsa proizvodnja ščipalk je bila zaključena za Ameriko. Podjetje je prejelo mnogo več naročil, kot jih je zmoglo izdelati. Izvoz žaganega lesa za Severno Afriko so morali zaradi devalvacije franka omejiti. Nasprotno pa je ugodna relacija nemške marke omogočila povečanje izvoza v Zahodno Nemčijo. Pri zmanjšani delovni sili za 22 delavcev je bruto produkt in tudi narodni dohodek ter dobiček podjetja porastel. Vse to se je doseglo pri zelo iztrošenih strojih in orodju. Vodstvo je izkoristilo dotlej neizkoriščene delovne rezerve, čeprav je mizarska delavnica še dalje ostala boleča točka. Obratne razmere v 1. 1959 V letu 1959 je bilo na žagi razrezanih 7842 m3 hlodovine iglavcev in 155 m3 listavcev. Izdelali so 2934 m3 zabojev v vrednosti 92,8 milijona dinarjev. Skupna vrednost proizvodov je presegla 300 milijonov dinarjev. Izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti ni bilo povsem v skladu z dejanskimi možnostmi pri žaganem lesu v proizvodnji ladijskega poda. Neizkoriščene možnosti povzročajo podjetju slabši finančni uspeh, posebno če se primerja z drugimi obrati, ki delajo v dveh izmenah. Razlog, da se na bistriški žagi ni obratovalo v dveh izmenah, je bilo pomanjkanje hlodovine, ki jo je dodeljevala trgovinska zbornica in je pri tem tržiški obrat s kontingen tiran jem precej oškodovala. Zaboj arna je delala zadovoljivo. Proizvodnost ščipalk na pero so zaradi slabe prodaje omejili. Z racionalno porabo proizvodnih sil so dosegli viden uspeh pri boljši izrabi delovnega časa. Individualno nagrajevanje po učinku je dalo dobre uspehe. Na žagi so delali v dveh izmenah samo pri večjem dovozu hlodovine. Zaradi pomanjkanja prostora v lopah in pokritih delovnih prostorih ter zaradi iztrošenosti vagonetov so nastajale motnje v proizvodnji. Delo zabojarne se je razvijalo sunkovito. Najprej je kazalo, da bodo morali izvozne zaboje zaradi nizke cene izločiti iz proizvodnje, nato pa je pre-orientacija prinesla toliko zaposlitev, da obrat ni mogel več zadostiti potrebam. Preurejanje notranjega ustroja obratov V mizarski delavnici so uvedli ventilacijo in parno ogrevanje prostorov. Preuredili so tudi lakirnico. Proizvodnja se je po izboljšanju delovnih pogojev in nagrajevanju po učinku iz meseca v mesec večala. Pogonske naprave obsegajo dva parna stroja. Večji poganja generator, ki daje prvi izmeni potrebni električni tok. Kadar generator ne obratuje, dela parna lokomobila, ki poganja po transmisijah polnojarmenike. Oba parna stroja sta bila močno izrabljena in je postajalo zaradi zastarelosti vzdrževanje čedalje dražje. Obnova električnih instalacij je postajala vse bolj pereč in neodložljiv problem. Mehanična delavnica rabi za vzdrževanje strojev in naprav. Zaradi pogostih okvar na napravah zaposleno delavstvo komaj zmaguje delo. Pomanjkanje pare, ki je navadno le 8 ur na razpolago' za obrat, povzroča motnje pri izkoriščanju sušilnice. Ker pa je treba sušiti ves les, po treben za zaboje, je bila sušilnica vedno ozko grlo zabojarne. V letu 1959 Delavstvo pozdravlja maršala Tita ob nenadnem obisku pred hotelom »Pošta« so posušili za zabojarno 1457 m3 žaganega lesa, za mizarske delavnice 428 m3. Sušilnica je imela le 3 komore s po štiri vagončki polnitve. Tip sušilnice je bil močno zastarel. Zrak je skozi skladovnico prepočasi krožil. Modernizacija sušilnice je bila torej nujno potrebna. V brusilnici so nabavili leta 1959 nov stroj za brušenje žag, nožev in rezkarjev. To je bil le skromen začetek, ki ga je bilo treba dopolniti še z nadaljnjimi na-bavkami. Šablone in vzorce za uvajanje novih izdelkov izdelujeta dva strokovna mizarja, ki sta zaradi obilice vzdrževalnega dela prezaposlena. Podjetje je posvečalo vprašanju norm in plačevanju po učinku polno pozornost. Kjerkoli so bile možnosti, so uvedli delo po učinku. Rezultati takega nagrajevanja so se pokazali posebno v mizarski delavnici, kjer je storilnost močno porastla. Vzdrževanju osnovnih sredstev so morali zaradi iztrošenosti naprav in slabega oskrbovanja v povojnih letih posvetiti vso skrb. Treba je bilo prekriti večino streh, izmenjati pragove na skladiščnih tirih, popraviti dvigalo in prepleskati delovne prostore. Obrat Jelendol je bil zaradi reorganizacije žagarskih obratov ukinjen in so ostale po' likvidaciji naprave neizkoriščene. Stvarno so' bile naprave zastarele in niso več ustrezale sodobnemu proizvodnemu postopku. Osnovna vrednost zgradb v Jelendolu je bila ugotovljena s 5,7 milijona din, opreme z 89.338 din, drugih strojev in naprav pa 5,6 milijona din, skupaj torej 11,5 milijona din. Dejanska vrednost pa je bila po odpisih in popravkih ugotovljena na 4,2 milijona din. Obrata ne nameravajo obnoviti. Pri podjetju je delalo v 1959. letu 174 delavcev in uslužbencev. Od teh je bilo 17 visoko kvalificiranih, 48 kvalificiranih, 69 polkvalificiranih in 16 nekvalificiranih. Od nameščencev je bilo 5 visoko strokovnih, 10 pa srednje strokovno izobraženih, medtem ko 9 planskih delovnih mest ni bilo zasedenih. Razlika je nastala zaradi rebalansa plana in preusmeritve proizvodnje med letom, ki so jo narekovale spremenjene razmere na tržišču. Socialni standard delavstva Fluktuacija delovne sile je bila precejšnja, saj je med letom odšlo iz podjetja kar 33 delavcev, večinoma po lastni želji, oziroma po odpovedi. Glavni vzrok odpovedi so bili nizki osebni dohodki. Od zaposlenih je bilo 86 moških in 79 žensk. Nepoznavanje delovnega mesta in neizvežbanost pri strojnem delu je povzročalo dovolj nezgod. Nezgode so nastale tudi zaradi naglice obratovanja, slabih zaščitnih sredstev in okvar na strojih. Podjetje je zato pripravljalo potrebne tečaje za dvig strokovnosti in za polaganje izpitov polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev. Na delo prihajajo delavci po večini peš. Le 15 se vozi z avtobusom na relacijah od 5 do 10 km. V poletnem času se večina poslužuje koles. Lastnega transportnega sredstva za prevoz delavcev podjetje nima. Po starosti je bilo. nad 25 let starih 72 moških in 53 ženske, do 25 let 10 moških in 23 žensk, pod 18 let pa le 4 moški in 3 dekleta. V letih 1957 do 1959 je bil položaj in uspeh obratov naslednji: Dosežki proizvodnje 1957 zneski 1958 so navedeni 1959 v 000 din delovna sila 194 172 165 celotni dohodek .... 259.141 265.350 286.868 materialni stroški . . . 156.576 150.836 162.410 čisti dohodek 48.479 50.676 58.459 narodni dohodek . . . 94.510 105.117 114.664 na enega zaposlenega: celotni dohodek .... 1.336 1.543 1.739 narodni dohodek . . 487 611 695 doseženi dohodek . . . 320 431 493 čisti dohodek 250 296 354 Navedene številke ponazorujejo uspeh večje produktivnosti in prihranka na materialu. Kljub zelo slabim tržnim pogojem je delovni kolektiv vendarle s svojim prizadevanjem dosegel vidne rezultate in je povečan čisti dohodek zasluga njegovih delovnih naporov. Izvoz žaganega lesa je bil po cenah in kvaliteti najugodnejši za Severno Afriko, Urugvaj in Madžarsko. Za Nemčijo je bila cena ugodna le pri dobri kvaliteti. Tržne razmere in izvoz Zabojev vrste Jaffa so izvozili zaradi ponovnega znižanja cene in reklamacij za kvaliteto precej manj kot prejšnja leta. Galanterijske izdelke so prodali brez reklamacij. Proizvodnjo stepstolčkov bi lahko podvojili, ker presegajo naročila zmogljivost obrata. Pri galanterijskih proizvodih je bila konkurenca na svetovnem trgu tako močna, da niso mogli povišati cen. Zato je uprava sklenila, da bo izdelovala ščipalke le toliko časa, dokler bodo imeli na zalogi surovine, ki so namenjene za ta proizvod. V notranjosti je prodajala tovarna rezano blago samo delavnicam jugoslovanskih železnic, kjer so lahko dosegli zaradi specialnih dimenzij relativno ugodne cene. Popraševanje je bilo večje od proizvodnje. Sicer so na domačem trgu najbolj ugodno lahko plasirali ladijski pod, vendar je tovarna kljub dobri konjunkturi kazala malo zanimanja za ta izdelek. Za galanterijske izdelke na domačem trgu ni bilo zanimanja izvzemši ščipalke za perilo, kjer so naročila še vedno presegala proizvodnjo. Električne in pogonske naprave podjetja so bile skrajno* zastarele in prirejene na napetost 3000, 380 in 220 V. Napetost na daljnovodu v omrežju deželnih elektrarn 10.000 V je prisilila podjetje, da preuredi instalacije, transformatorje in električne motorje, kar je pomenilo za podjetje znatno obremenitev. Od važnejših zamenjav dotrajalih osnovnih sredstev je omeniti tračno cepilko, stružnico za mehanično delavnico, parni kalorifer za lakirnico in električni merilec vlage za les ter nabava vagonetov za skladišče žaganega lesa. V letu 1860 je bila dosežena rekordna proizvodnja na žagi in sicer 9019 m3 žaganega mehkega lesa in 412 m3 trdega lesa, 3265 m3 zabojev in 94 m3 ladijskega poda v skupni vrednosti 359,5 milijona din. Proizvodnjo ščipalk so zaradi nizkih cen ukinili in namesto nje uvedli proizvodnjo domačih zabojev. Po količini je bil porast proizvodnje v treh letih naslednji: 1958 1959 1960 m3 m3 m3 žagan les iglavcev . . . 6.542 7.842 9.019 žagan les listavcev 633 155 412 zaboji . 2.461 2.934 3.265 ladijski pod . . . . 94 Skupaj . 9.636 10.931 12.790 Proizvodnja zabojev se je to leto močno približala polni zmogljivosti obrata, ki je znašala 3600 m3. V podjetju so se izoblikovale štiri osnovne proizvajalne enote, in sicer žaga, zaboj ama, mizarska delavnica in galanterija. Ker se v teh osnovnih proizvajalnih enotah delovni procesi med seboj bistveno razlikujejo, so bile enote organizacijsko samostojne, vsaka s posebnimi zadolžitvami. Na žagi se je pretežno delalo v eni izmeni. Pri večjem dotoku hlodovine so delali z nadurajmi in občasno z upokojenimi bivšimi delavci. Tako> se je število stalno zaposlenih v podjetju kljub povečani proizvodnji zmanjšalo. Nadure in delo z upokojenci je bil sicer le izhod v sili. Zato je podjetje stremelo, da bi izvežbalo nove delavce za delovna mesta pri drugi izmeni. Dvostranski obrobovalec, ki je eden od osnovnih strojev, se je zaradi izrabljenosti pokvaril in so ga le s težavo usposobili za nadaljnje obratovanje. V žagalnici so zboljšali delovne pogoje in jo toplotno izolirali. Zaboj ama je izdelovala skobi j ene zaboje za sadje, perutnino ter za embaliranje kovinskih izdelkov. Dotrajano tračno cepilno žago so med letom zamenjali za novo. Mizarska delavnica je začela proizvajati drobno pohištvo, vendar kljub skrbnim pripravam proizvodnja ni dosegla pričakovane višine. V tako imenovanem galanterijskem obratu, katerega označba ne ustreza stvarnosti, so izdelovali grobe zaboje za tekstilno industrijo, gajbe za embaliranje steklenic in ščipalke za perilo za izvoz. Vzdrževalne in pomožne enote so bile: strojnica, mehanična delavnica, električna delavnica, brusilnica, sušilnica, obratna mizarska delavnica in prevozne naprave. Za mehanično delavnico so to leto nabavili novo stružnico. Po sklepu delavskega sveta so večjo strojnico demontirali in prodali, ker obratovanje ni bilo več ekonomično^. Sušilnica je posušila 2263 m8 lesa, od tega nad polovico za zabojarno- in 528 m3 za mizarski obrat. Nagrajevanje po učinku V drugem polletju 1960 so uvedli nagrajevanje po kompleksnem učinku dela. Tako- so postale plače odvisne povsem od izvršenega dela, to je od količine in ekonomske rentabilnosti proizvodnje. Oboje je pripomoglo, da so realizirali planirane količine kljub pomanjkanju osnovnih surovin. Od vseh delovnih ur je bilo 173.504 opravljenih in obračunanih po učinku in 217.914 pa po normi. Nekateri oddelki so visoko presegali norme, predvsem na skladiščih in pri sortiranju hlodovine. Ta pojava je imela svoj koren še iz dobe, ko je bilo delo nekvalificiranih težakov slabo plačano in so jim zato postaviti nizke normne postavke. S povečanjem prometa in večjo storilnostjo pa so tudi ti delavci lahko z večjim učinkom dosegali večje plače. Valovanje delovne sile je bilo tudi to leto precejšnje. Delovno razmerje je prekinilo' 23 delavcev, od tega jih je 12 po lastni odpovedi oziroma samovoljno zapustilo delo. Položaj se je izboljšal, ko so uvedli nagrajevanje po kompleksnem učinku. Tarifni pravilnik je veljal od 1. januarja 1959. Sestavni del pravilnika so bili predpisi o normah, vsa določila in merila, ki običajno tvorijo sestavni del tarifnih pravilnikov. Kompleksno nagrajevanje se je začelo uporabljati s 1. julijem 1960 in temelji na preseganju plana proizvodnje. Osebni dohodki delavcev so odvisni od izvršenega plana proizvodnje posameznega oddelka ter od individualnega zaslužka delavcev. Polovico izračunane mase stimulacije, ki je odvispa od proizvodnega plana, so izplačevali redno mesečno z drugimi osebnimi dohodki, medtem ko se je ostali del izplačal po periodičnem obračunu s korekturo ustvarjenega dohodka. Osebni dohodki po tarifnem pravilniku so znašali v letu 1960 42 milijonov din, dohodki nad tarifnim pravilnikom 5,6 milijona din in osebni dohodki kot stimulacija pa 19 mlijonov din. Celotni v letu 1960 doseženi dohodek podjetja je bil 342,8 milijona din. Od tega so bili materialni stroški 175,2 milijona din, družbeni proizvod 167,6 milijona din, narodni dohodek 158,6 milijona din. Od čistega dohodka 82 milijonov din je odpadlo na osebne dohodke 67,4 in na sklade pa 14,8 milijona din. Tržna cena za m3 smrekovega žaganega lesa je bila v letu 1960 poprečno 29.782 din, bukovine pa 26.000 din. Kvadratni meter ladijskega Maršal Tito v razgovoru s predstavniki kolektivov v restavracijskih prostorih hotela »Pošta« poda se je računal na 1094 din, m3 zabojev pa na 45.455 din. Proizvodni program predelovalnih obratov navaja cene za 35 različnih izdelkov. Dosežene cene so bile v celoti zadovoljive, posebno pri izvozu v Egipt. Nemčijo, Urugvaj in Anglijo. Od vseh je najbolje plačevala Nemčija. Na žalost je bil zaradi previsokih prevoznih tarif izvoz v Nemčijo zelo oviran. Odjemalci so kupovali blago franco namembna postaja oziroma Salzburg. Prevoz žaganega lesa s kamioni je bil cenejši od železniškega prevoza. Stalno zniževanje cen za ščipalke je prisililo podjetje, da je odklonilo sprejemanje nadaljnjih naročil za ameriški trg. Sicer pa je zanimanje za druge izdelke na ameriškem tržišču naraščalo. Za poprečno kvaliteto so dosegali za žagan les smreke in jelke pri izvozu naslednje cene v din: Anglija .................... 28.450 Izrael....................... 26.377 Egipt....................... 32.370 Nemčija.......................32.171 Italija..................... 25.876 Urugvaj...................... 29.247 Na domačem trgu je bila poprečna cena 29.620 din. Pri zabojih je bila poprečna cena za izvoz 48.970 din, medtem ko so na domačem trgu plačevali 44.543 din. Uradno določene fiksne cene za žagan les so spravile podjetje v zadrego, ker so dobavitelji hlodovino še kar naprej dražili. Tako je bila prodaja žaganega lesa na domačem trgu vedno bolj nerentabilna. Najbolje je kazalo prodati žagan les v Anglijo, ker so kupci prevzemali les neposredno na skladišču v Bistrici. Zaradi tega ni bilo nobenih kasnejših reklamacij glede kvalitete in količine. Pri izvozu zabojev so se pojavljale reklamacije, ker blago ni bilo zadosti sušeno. 2e v letu 1960 so naredili prve predpriprave za postopno rekonstrukcijo obratov, ki je postala po združitvi podjetja s tovarno finega pohištva zelo pereča. Združeno podjetje je poslovalo pod firmo »Združena lesna industrija Tržič, skrajšano ZLIT«. Kot tako je bilo osnovano s 1. januarjem 1961 in registrirano* pri okrožnem gospodarskem sodišču 13. maja 1961 ter vpisano v register pod številko reg. III 327/1 Kranj. Samoupravljanje po združitvi Do združenja je prišlo, kot omenjeno, na podlagi sklepov obeh podjetij dne 30. decembra 1960 in v zvezi z odločbo ObLO Tržič z dne 12. januarja 1961. Kot skupno podjetje se je konstituiralo 8. februarja 1961, ko so izvolili člane delavskega sveta. Novo podjetje je prevzelo vse pravice in obveznosti združenih podjetij. Imelo je dva ločena obrata, ki sta bila pravno* samostojna, in sicer obrat I — žaga v Bistrici in obrat II — pohištvo, v Tržiču v ulici heroja Bračiča št. 1. Funkcije organov delavskega samoupravljanja prejšnjih podjetij so z združitvijo prenehale. Število* članov delavskega sveta združenega podjetja so določili na 21, upravnega odbora pa vključno direktorja na 9 članov. Od osamosvojitve leta 1953 so vodili podjetje naslednji člani kolektiva: Leto Predsednik DS Predsednik UO: Direktor 1954 Ropret Milan Šter Mirko Glogovšek Ivo 1955 Ropret Milan Šter Mirko Glogovšek Ivo 1956 Štrasner Anton Koželj Karel Glogovšek Ivo 1957 Ropret Milan Šter Mirko Glogovšek Ivo 1958 Tršinar Ignac Ropret Milan Šparovec Vinko 1959 Tršinar Ignac Ropret Milan Šparovec Vinko 1960 Štrasner Anton Tadl Franc Šparovec Vinko 1961 Ropret Milan Knific Ivan Šparovec Vinko 1962 Rajgelj Franc Frelih Anton Šparovec Vinko 1963 Rajgelj Franc Štrasner Anton Šparovec Vinko 1964 Ropret Milan Štrasner Anton Inž. Martin Horvat Po združitvi so najprej uredili vprašanje lokacije zemljišča in izdelave načrtov ter si skušali zagotoviti potrebno' investicijsko posojilo. S pogodbami so si zagotovili 11.600 m3 iglavcev kot surovino za žagarski obrat, da bi mogli kriti izvozne obveznosti predvsem za potrebo na polizdelkih za predelovalne obrate. Z združitvijo se je kader delovnih moči povečal na 236 delavcev, od teh je bilo VK 10, K 88, PK 88, od tega 60 žensk, NK 2. Od nameščencev pa VSU 12 in SSU 14, od tega 10 žensk. Fluktuacija delovne sile v letu 1962 je bila zelo močna. Prišlo je 50 delavcev, odšlo pa 55. Samovoljno je odšlo 10 delavcev, po lastni odpovedi pa 11, po izteku pogodbe 11 in po poskusnem roku 6. Poslovna poročila to leto prvič navajajo poprečne mesečne osebne dohodke na enega zaposlenega, ki so znašali v letu 1961 31.459 din, v letu 1962 pa 32.202 din. Celotni dohodki so po izvršeni realizaciji dosegli 633,3 milijona din fakturiranih prodaj in 601,8 milijona din plačane realizacije. Materialni stroški so se povišali na 334,6 milijona din, narodni dohodek pa je iz- Dom pod Storžičem kazan s 323,4 milijona din. Čisti dohodek, ki ga je doseglo podjetje, je bil 188,4 milijona din, od tega osebni dohodki 136,6 milijona din. Čisti dohodek podjetja je bil torej v letu 1962 za 8 % višji od prejšnjega leta. Cene izdelkov so se v splošnem nekoliko povečale. Poprečna cena rezane smrekovine je bila 31.034 din, bukovine pa 30.408 din. Za m3 zabojev so plačevali 50.769 din, za m2 ladijskega poda pa 1098 din. Vrednost izdelanega pohištva je izkazana s 142,8 milijona din. Preskrba s surovinami je bila dobra. Na žagi so predelali 20.012 m3 jelovih in smrekovih žagovcev ter dosegli 66,6 % izkoriščanje. Nad dve tretjini hlodovine so nakupili v državnem sektorju. Zadružni sektor je dobavil le 6387 m3 žagovcev. Cena žagovcev je bila določena v uradnem listu, in sicer za vsako kvaliteto posebej. Poprečna cena smrekovine in jelove hlodovine je bila 11.922 din. Pretežna večina stolarskih izdelkov je šla v ZDA, rezan les pa so večinoma izvozili v Italijo. V Anglijo, Nemčijo in Švico so šle le manjše količine. Vrednost izvoza žaganega lesa je dosegla 217,9 milijona din. Poprečna cena izvoženih zabojev je bila 54.300 dinarjev, žagane smrekovine na domačem trgu pa za vse kvalitete poprečno 35.825 din. Kupci kvalitetnega blaga so bili zelo zahtevni, medtem ko je bilo tudi popraševanje po slabejših kvalitetah zelo pogosto. Izvoznega plana žaganega lesa podjetje ni doseglo, ker so koprsko luko zaradi inventurnih poslov že sredi decembra zaprli. IKer zahtevajo kupci prvenstveno suho blago., je imelo podjetje spričo utesnjenih skladiščnih prostorov mnogo nevšečnosti. Kljub vsemu je uspelo, da so realizirali vse pogodbene količine zabojev, galanterije in ostalih finalnih izdelkov. Reklamacij ni bilo in so bili kupci z izdelki vseh vrst zadovoljni. Stagnacija in poostrena konkurenca Na domačem trgu je bila precejšnja stagnacija. Zaradi ukinitve vene-ciank v letu 1962 ni še bilo občutiti posebnega popraševanja po žaganem lesu za široko potrošnjo, ker so imeli potrošniki les še ne zalogi. Pri prodaji zabojev je bila močna konkurenca in so se tudi cene precej znižale. Novost je bila, da so tekstilne tovarne namesto mehkega lesa pričele naročati zaboje iz bukovine. Žagan les je podjetje v glavnem prodajalo preko »Sloveni j ales-Kooperativa« kot izvoznika. Le manjše količine je posredovalo »Jugo-drvo« iz Ljubljane. Cene so bile pogodbeno določene in so plačila dotekala dokaj promptno. Najboljše cene pri izvozu lesa so dosegli v Egiptu in v Švici. Za proizvodnjo pohištva so morali uvažati precej reprodukcijskega materiala, ker kvaliteta domače proizvodnje ni ustrezala. V letu 1963 je proizvodnja žage dosegla 385 milijonov din dohodka, proizvodnja zabojame 116,8 milij. din, proizvodnja stolame 82 milij. din, proizvodnja pohištva 112,7 milij. din. Vsi obrati skupaj 696,5 milijona din. Z ozirom na vedno bolj razvito pohištveno, industrijo je postajala prodaja izdelkov od leta do leta težavnejša. Na tržišču so se pojavljali skoraj povsem enaki izdelki, vendar z občutnimi razlikami v cenah. Za konkurenčnost obrata, je bilo potrebno reorganizirati proizvodnjo, preurediti tehnološki proces in znižati proizvodne stroške. Industrijska žaga v Bistrici je leta 1962 razrezala 13.164 m3 mehkega lesa, medtem ko je zabojama zabeležila produkcijo 2222 m3 zabojev, drugi obrati pa za 82 milijonov din mizarskih izdelkov in za 112,7 milij. din pohištva in opreme. Podjetje je bilo zadolženo za izvoz žaganega blaga v izrednih količinah ter je zato tudi dobivalo zadostne množine hlodovine. Zabojama je bila vse močneje angažirana za proizvodnjo zabojev za embalažo izdelkov kovinske in elektroindustrije. Za embalažo dragih izdelkov je dobro konstruirana in izdelana embalaža čedalje bolj nepogrešljiva. Planska proizvodnja je v letu 1963 dosegla skupaj 732,4 milij. din dohodka. Od tega odpade na žago 409,7 milijona, din. Žaga je predelala 12.944 m8 hlodovine iglavcev in 634 m3 listavcev. Proizvodnja zabojev je dosegla le 1801 m3. Za izvoz je bila industrija zadolžena v vrednosti 320.000 dolarjev. Izvozni plan je doseglo podjetje s IQS'0/». V večini mesecev je primanjkovalo' hlodovine iglavcev in tako žagarski obrat ni mogel izkoristiti svoje zmogljivosti, da bi obratoval skozi celo leto v več izmenah. Po ukinitvi privatnih žag so morali rezati hlodovino tudi privatnim lastnikom gozdov, kar ni bilo v obratnem planu upoštevano. Zabojama je morala na zahtevo kupcev izdelovati zaboje manjše kubature, ki pa so imeli večjo vrednost in zahtevali več dela. Delala je s polno zmogljivostjo, da je lahko zadovoljila vsa naročila ob pravem času. Proizvodnja pohištva je bila večinoma zaposlena z opremo dvoran in lokalov. Le deloma je izvrševala še druge obveznosti za ladijsko opremo. Zaradi spremenjenih razmer je čisti dohodek podjetja v letu 1963 nazadoval od 117 milijonov na 90 milijonov din v primerjavi z letom 1962. Vzrok zmanjšanja čistega dohodka je bil predvsem izvoz, kjer je bila dosežena nižja cena za 5128 din pri m3 kot na domačem trgu. V obratu pohištva pa je bil vzrok izgube, ker so pri izvozu za regale dosegli nižjo ceno, kakor so pričakovali in računali. Rekonstrukcija obratov je povzročala mnogo motenj. Le s skrajnimi napori so preprečili večje zastoje in omogočili obratovanje. Najbolj občutne so bile motnje na žagi in pri žabo jami zaradi ohromitve komunikacij. Iztrošenost strojnih naprav in preusmeritev izvoza Zmogljivost mizarske delavnice in stolame je bila polno zasedena s proizvodnjo drobnega pohištva in za potrebe tapetniške delavnice za ogrodja blazinjenega pohištva. Zabojama se je povsem preusmerila na proizvodnjo industrijske embalaže. Večina te embalaže je namenjena embaliran ju instrumentov in preciznih strojev ter mora biti dobro izdelana. Ta usmeritev je odprla obratu nove perspektive. V obratu pohištva je zaposlena le kvalificirana delovna sila. Na serijsko proizvodnjo obrat ni bil usmerjen. Izdelava je bila še vedno zelo podobna obrtniški. Ozko grlo je bila furnirnica, brusilni stroj in površinska obdelava. Furnirnica je imela samo tri ročne preše zastarelega tipa. Tudi brusilnica ni mogla z enim strojem opraviti vseh, brušenj, ki bi marala biti izvršena. Poskušali so z nadurami in premeščanjem delovne sile, toda pri površinski obdelavi so se pokazale vedno napake. Težave so nastajale tudi zaradi kratkih dobavnih rokov in kvalitetnih zahtev kupcev. Za Ameriko so izdelali 300 regalnih omar, toda ves posel je bil nerentabilen. Predvideva se, da bo obrat, premeščen v nove prostore in opremljen z novimi stroji, lažje prešel na serijsko izdelavo. Za rekonstrukcijo pohištvenega obrata je bilo predvidenih 67,9 milijona din. Računalo se je, da bodo, dela končana že v letu 1963, toda zaradi nepredvidenih težav so se zavlekla v leto 1964. S preselitvijo v nove prostore bo delovni proces bolj ekonomično organiziran in tudi strojni park obnovljen. Novo zgrajena transformatorska postaja že služi svojemu namenu. Valovanje delavcev je šlo v škodo podjetja. Po lastni odpovedi je odšlo 11 delavcev, samostojno pa je zapustilo tovarno 8 delavcev. Vseh zaposlenih je bilo na začetku leta 144 moških in 68 žensk, ob koncu leta pa 155 moških in 65 žensk. Poprečni mesečni osebni dohodki zaposlenega delavca so se od 38.643 din v letu 1962 povečali v letu 1963 na 43.965 din. Pri prodaji žaganega lesa za izvoz se je podjetje v glavnem posluževalo direktnih kupcev, ki so sami poskrbeli za prevoz preko meje. Po kvaliteti in dimenzijah sta v zadnjem času najbolj ustrezala italijansko tržišče in Saudova Arabija. Interesantna je bila tudi Grčija, kamor so prodali 18 mm podmeme deske, za katere ni bilo na domačem trgu interesentov. Izvoz se je usmerjal na tržišča s konvertibilno valuto in je bil finančni plan s 334.541 dolarji presežen. Za nekonvertibilno valuto so prodali le za 2673 dolarjev. Izvozne pošiljke so odpremljali večinoma v železniških vagonih, deloma pa s kamioni kupcev samih. Izvoz predelnih sten v Ameriko ni dal pričakovanega učinka. Na domačem trgu so prodali za gradnjo ceste Naklo—Ljubelj preko 1000 m3 žaganega lesa, vendar z nezadovoljivim rezultatom. Pri zabojih je postal glavni partner Iskra, Kranj. Kljub močni konkurenci so cene v poprečju zadovoljive in se pričakuje povečanje proizvodnje v prihodnjih letih. Slednjič so opremili več reprezentančnih lokalov s pohištvom, vendar je v splošnem pričakovati zboljšanje učinka šele po preselitvi v nove prostore. Združitev predelovalnih obratov v novi zgradbi Ob zaključku našega poročila je ZLIT dogradil novo poslopje, v katerem se bo koncentrirala predelovalna industrija. Zidarska dela so bila jeseni 1964 že v celoti končana in so že napravljali električne instalacije in parovode. Računali so, da se bodo preselili v nove prostore v novembru 1964. Določeno je bilo, da se v nove prostore preseli obrat za izdelavo finega pohištva, obrat stolame, ki izdeluje fotelje in nekaj galanterije. Galanterijo nameravajo v precejšnji meri opustiti, ker bi ovirala drugo proizvodnjo. S preselitvijo pride tudi zabojarna, ki je zasedla prostor sedanje stolame, do boljših delavnic. Po' končani rekonstrukciji predelovalnih obratov je planirana tudi obnova žage in nova strojna oprema. Namesto sedanje lesene konstrukcije, ki zahteva precejšnje vzdrževanje, nameravajo novo žago sezidati. Kot pomožnega obrata se občasno v Podljubelju poslužuje ZLIT žage, ki je privatna last Franca Dovžana, za razrez debelejše hlodovine, ki bi jo na polnojarmeniku ne mogli razrezati. Njena zmogljivost je 50 m3 mesečno pri 8-urnem obratovanju. Izkoriščanje pa je slabo in žagan les ni primem za izvoz na tuja tržišča. Pri ZLIT obratih se racionalno izkorišča ves odpadni les. Največ odpadnega lesa dobijo na žagi, nekaj pa tudi pri izdelavi pohištva in v obratu stolame. Žagarski obrat lepo dopolnjuje obrat zabojarne. Veliko, za trg slabo sposobnega lesa predelajo v zaboje. S tem se vrednost lesa poveča in zaposli precej delovne sile. Del žamanja in kratic prodaj O' papirni industriji, ki jih izkorišča kot surovino za izdelavo papirja. V podjetju je sicer še vedno ustaljena navada, da se del žamanja odda zaposlenim delavcem za kurjavo. Prav tako se v celoti odda za kurjavo odpadke stolame in precejšnji del odpadkov zabojarne. Pohištvo porabi odpadke v celoti za kurjavo in segrevanje lastnih delavnic. Precejšen del žaganja in oblanc porabijo za pogon parnih kotlov, del žaganja pa oddajo bližnjim kmetom, ki ga uporabljajo kot steljo živini. Zaradi velikega popraševanja po celuloznem lesu oziroma surovini za izdelavo papirja in seveda predvsem iz gospodarskih razlogov pa nameravajo ukiniti sleherno prodajo drv oziroma odpadkov, in bodo vse lesne odpadke od žaganja do žamanja in kratic oddali papirni industriji. Zunanje delavstvo prihaja na delo z avtobusi iz vasi Leše, Hudi graben, Brezje, Bistrica, Kovor, Zvirče, Podbrezje, Sebenje, Zadraga, Golnik, Žiganja vas, Križe, Jelendol in Naklo. Za prevoz delavcev z avtobusi je plačalo podjetje v 1963. letu 829.406 dinarjev. Podjetje ima sedaj zaenkrat še dva lokacijsko ločena obrata. Z rekonstrukcijo pohištvenega obrata pa bo proizvodnja tekla na enem mestu, pač pa v ločenih proizvodnih enotah: žaga, zabojarna in pohištvo. Kapacitete posameznih obratov so planirane: pri žagi na 15.000 m3 žaganega lesa, pri pohištvu na 550,000.000 din ali 5000 pogojnih garnitur, pri zabojarni na 200,000.000 din ali 3300 m3 zabojev. Moderniziran žagarski obrat in urejena zabojarna pa bosta omogočila še popolnejšo racionalno in vsestransko predelavo lesa. Viri Poslovna poročila in računski zaključki za leta 1954 do 1964, v arhivu podjetja. i i - ' r »v" ; ' * ; - 'O/; - ■ , ' ' r • 77j.; ', vi . , ' ... V i. ■ / ■: •' ■ ŽiO 0 •. ' ••; • ; ‘ 0 V • 0 fi ■: V J'' , • • ■; ■ >: - v ■.:>\ 7 f! g• r:i :; 1 > i:- i > -i vi -v. ■.. . • ;n: 11 r ■i' ; . (iyjvIV&M 'rm ^ XV:'* ! ■ /7VJ; 1 ■ .. V: ib' 7 " ; ■'V' 'b • vy.. i. . i r T ; - ' ^ 'V .'-.0:11 ; ■ 0^7. ■; '■ • ■ 't> . > ■> 1 ‘1 : [<>::> 7 j :.T 'v ;7 ■ ■ ■ ' .ftioj iilV ■v,: j: c-;: . , rr i-rS rrrK' V .'! • : ;r- .f/i.rS (7V V-Vt* ; '"Vit 'VrVir- voVr ■ ■ ' ' .. • : •: • '< ; : (ii..'j;.',-;-..) -r. . r-V.v j ir s r..xc " 1 "Ü ■ ■ ■ ■ . . n '7 "TOVO' " '7 DO Četrto poglavje Razvoj in delo komunalnih podjetij v Tržiču Razvoj in delo komunalnih podjetij V 80. letih preteklega stoletja so se s širjenjem socializma začele uveljavljati na področju občinskih samouprav nove širše koncepcije o njihovih gospodarskih nalogah. Razvoj naselij in prometa je nalagal občinam dolžnost, da morajo skrbeti za ustanovitev in izgradnjo občekoristnih gospodarskih naprav, ki jih ni kazalo prepuščati zasebni iniciativi ali kapitalističnem izkoriščanju. Razvoj industrije in širjenje naselij so nalagali potrebo po ureditvi sanitarne in higienske službe ter organizacije socialnega skrbstva. Dotlej je bilo to vprašanje prepuščeno zasebni dobrodelnosti, humanitarnim ustanovam ter podpornim organizacijam, ki pa s svojimi skromnimi sredstvi niso bila več kos rastočim potrebam časa in razmer. Med gospodarskimi nalogami pa je bilo v ospredju vprašanje preskrbe krajev z zdravo pitno' vodo, ureditev kanalizacije za odvajanje odpadnih voda, skrb za javno razsvetljavo ulic in trgov, ureditev komunikacij, ustanovitev javne tržnice ter preskrba naselja s svežim mesom in kontrola zakola živali. V Tržiču je konservativna nemška uprava trga dolga leta odlašala vsak ukrep v tej smeri. Končno pa je na začetku tekočega stoletja morala vendarle priznati perečo potrebo ureditve komunalnega gospodarstva. Posebno' nujna je bila razsvetljava mestnih ulic. Elektrifikacija trga Do leta 1904 so tržiške ulice razsvetljevale maloštevilne petrolejske svetilke, ki so dajale zelo medlo svetlobo. V občinskem proračunu so znašali stroški za razsvetljavo trga v 80 letih po 80 gold, letno. Prižiganje in gašenje svetilk so oskrbovali nočni čuvaji. Vsak hišni posestnik je moral obvezno preskrbeti letno dva nočna čuvaja. Kdor se je upiral, je moral za vsako noč plačati po 50 krajcarjev kazni. Ko je bila leta 1895 zgrajena v Ljubljani mestna elektrarna, tržiška uprava še ni kazala iniciative, da bi vpeljala električno razsvetljavo in-modernizirala svetlobne naprave v trgu. Prve beležke o elektrifikaciji trga najdemo v občinskem zapisniku šele 15. januarja 1901. Ta dan je predsednik občine sporočil občinskemu svetu pod točko 6 dnevnega reda, da je Andrej Gassner oziroma Predilnica pripravljena posoditi občini brezobrestno 2000 kron za ureditev razsvetljave. Posojilo bi občina odplačevala 20 let v obrokih. Predsednik je bil mnenja, da bi tak način omogočil, da bi vpeljali javno električno razsvetljavo trga brez posebnih stroškov. Občinski svetovalci so bili soglasno za predlog, edino Julij Goeken je ugovarjal, češ da zmore občina tudi sama toliko denarja, da lahko vpelje električno luč. Nato so poverili ključavničarskemu mojstru Batheltu, da napravi proračun. Spričo take neodločnosti občinske uprave je povzel iniciativo lesni trgovec Matevž Lončar in zgradil ob opuščeni fužinski stavbi na »Kreti«, med Kajžo in Globočnikovo tovarno, malo generatorsko napravo, ki jo je gnala vodna sila Mošenika. Lončarjeva centrala je bila meseca aprila 1901 dograjena in tako' je prvega maja zasvetilo po tržiških ulicah 51 električnih žarnic in 4 obločnice. Lončar se je dogovoril, da bo dobavljal občini tok za razsvetljavo proti plačilu pavšalne vsote 400 kron za pol leta. V ta namen je sklenil 22. marca 1902 z občino pogodbo, v kateri se je zavezal oskrbovati tržiške ulice z električno razsvetljavo na dobo 10 let. Elektrarna M. Lončarja na »Kreti« Matevž Lončar je zgradil električno centralo in pričel obratovati brez obrtnega dovoljenja. Tako je delal brez ovir poldrugo' lete». Sele 24. oktobra 1902 je obvestilo Okrajno glavarstvo v Kranju pod številko 25.571 tržiško občino, da je ugotovilo, da Lončar nima potrebne koncesije za svojo napravo. Glavarstvo je pozvalo v tem dopisu občino, da poroča, po kakšni ceni dobavlja Lončar električni tok in če ga oddaja tudi zasebnim odjemalcem, zavodom, obrtnikom in šolam proti plačilu. Glavarstvo je obenem pozvalo Lončarja, da vloži prošnjo za podelitev koncesije. Koristniki vodne moči na Mošeniku, ki se spočetka niso spotikali nad Lončarjevo napravo, so v naslednjih letih, ko je preurejal svojo centralo od vodnega kolesa na turbino, začeli delati vse mogoče ovire. Kmalu so se poleg Lončarja pojavili na občini tudi drugi interesenti s ponudbami, da bi dobavljali električni tok v še izdatnejšem obsegu. Med njimi je vložil 24. septembra 1902 industrijec Tomo Pavšler iz Kranja prošnjo za dovoljenje postavitve električne naprave. Občina mu je odgovorila, da je občinski svet obravnaval njegovo prošnjo in da ni proti gradnji električne naprave nobenih zadržkov. V pismu ga je pozval, naj navede, kdaj bo začel delati in čez katere parcele bodo zgrajeni elektrovodi. Do gradnje Pavšlerjeve centrale ni prišlo in je Lončar ostal edini dobavitelj električnega toka. Pobotnica M. Lončarja z dne 30. januarja 1902 potrjuje, da mu je občina izplačala 400 kron za razsvetljavo trga v drugem polletju leta 1901. Leta 1903 so vpeljali električno razsvetljavo tudi v urade tržiške občine. Material za napeljavo je dobavila dunajska električna družba Union. Predilnica je plačevala občini od leta 1902 446 kron prispevka za razsvetljavo naselja »Na fabriki«. V dopisu označuje to> vsoto kot odškodnino »Za našo pogonsko napravo«. Ko je spomladi 1903 zaprosil Lončar za dovoljenje za postavitev dvojne Francis turbine, so sosedi ing. Viljem Polak in fužinar Anton Globočnik, čeravno je šlo za enostavno preureditev že obstoječe vodne naprave, imeli najrazličnejše pomisleke. Lončarjev jarek, ki je dovajal vodo na pogonsko napravo elektrarne, je dajal 1107 lit/sek. Turbina pa je bila napravljena za 800 lit/sek. Padec, ki ga je mogel izkoristiti, je znašal 1,98 m tako, da je bil učinek ocenjen na 16 KM. Pred vzidavo turbine je dajala dinamo naprava poprečno' 3840 vatov. Z novo napravo se je učinek po ugotovitvah tehničnega izvedenca dvignil na 9420 vatov. Ugovore, ki jih je podal Anton Globočnik, je tehnični izvedenec ovrgel kot neutemeljene. Tudi trditev, da bo dotekalo manj vode in počasneje na njegova kolesa zaradi postavitve turbine, je zavrnil, ker se je izkazalo, da je bil dotok slabši le zato, ker so bile grablje ob Globočnikovem jezu z raznimi krpami in materialom zamašene, da niso propuščale dovolj vode. Preizkušnje so pokazale, da zajezitvena naprava ustreza za vsako vodno' stanje. Turbina je bila zgrajena za maksimalno 16,5 KM. Zajezitvena kota je bila določena na koti 10 m. Odtočni kanal Lončarjeve turbine je končal še pred mostom nad Globočnikovo fužino tako, da vodni dotok k trem fužinskim kolesom ni bil Sedež občinske skupščine in uradov. Na levi strani na Bastlovi hiši je tabla »Bralnega društva« v nobenem oziru oviran in tudi hitrost vodnega toka ni bila zmanjšana. To je potrdila komisija, ki je pregledala fužinska kladiva pri Globočniku dne 5. maja 1903 in ugotovila, da napravi kladivo 290 udarcev v minuti. Komisijski ogled je bil 23. junija 1903. Komisijo je vodil vladni kon-cipist dr. Svetel, tehnični izvedenec pa je bil ing. Rajmund Geilhofer. Lončar je želel, da bi se mu dovolilo povišanje jeza in poglobitev turbinske naprave, vendar je moral svoj predlog zaradi ugovora Globočnika umakniti. Okrajno glavarstvo je nato z odlokom dne 13. junija 1903 pod številko 15.347 izdalo načelno dovoljenje za zaprošeno preureditev. Na podlagi komisijskih pregledov je bila 4. januarja 1905 namestitev turbine pri Lončarjevi centrali brez zadržkov kolavdirana in izdana soglasnost za uporabo naprave, ki je dejansko že štiri leta obratovala. Predilnica je Lončarjeve naprave kaj rada omalovaževala. Iz spisov je razvidno, da je ostala Lončarjeva centrala včasih zaradi zadržavanja vode v Podljubelju brez potrebne pogonske vode in da zaradi tega centrala zvečer pol ure ni mogla razsvetliti trga. Predilnica se je proti obtožbi branila, češ da je ne zadene nobena krivda in da je pomanjkanje vode pri centrali posledica samolastnega postopanja koristnikov vode na prvem in drugem industrijskem jarku Mošenika, o čemer so se osebno večkrat prepričali. V ostalem pa je navajala predilnica, da je Lončarjev »mali obratek (Werklein)« postal zaradi vedno novih priključkov nezadosten in da morajo zaradi tega pri vsaki spremembi vodnega stanja nastajati motnje. Ponudbe konkurenčnih podjetij Razen Pavšlerja se je zanimala za dobavo električnega toka za razsvetljavo tudi družba Ganz & Co. oziroma njena Leobersdorfska električna tovarna, ki je gradila Završnico. V njenem imenu se je obrnil Tobbell iz Trsta na občinsko upravo ter prosil, naj bi sporočili njihovemu zaupniku Ivanu. Čopu v Mostah, ali in koliko toka potrebuje občina za razsvetljavo javnih cest, trgov in poslopij in koliko bi porabili razen tega še tržiški privatniki. Pripominja, da namerava njihovo podjetje zgraditi veliko na-* pravo, ki bo lahko dobavljala tok tako poceni, da bo občini konveniralo, da se posluži njihove dobave, ki jim bo nudila zanesljivo jamstvo, katerega pač malo podjetje ne more dati. Občina bi se na ta način izognila vsem neprilikam, ki se pri malih podjetjih pogosto pojavljajo. Bornova elektrarna na Pristavi Do zaključka z Ganzovim podjetjem ni prišlo, ker se je medtem baron Born odločil, da bo zgradil ob Bistrici pod Pristavo večjo električno centralo, ki bo lahko zadovoljila vse potrebe Tržiča za razsvetljavo in pogon industrijskih in obrtniških obratov. Okrajno glavarstvo je pod številko 22.809 razglasilo, da je dr. Bomov gozdarski urad predložil načrte in zaprosil za dovolitev električne centrale za Tržič in okolico-. V načrtih je bilo predvideno, da zgradijo iz Pristave po levem bregu Bistrice do Balosa daljnovod, od katerega bi odcepila napeljava za železniško postajo. V trgu samem pa bi položili kable. Pri Bomovi opekarni bi postavili poseben transformator za pogon žičnice za prevoz gline v Ročenco ter za dobavo toka na Pristavo in v Loko. V razglasu z dne 11. septembra 1906 pod številko- 20.380 je okrajno glavarstvo objavilo, da namerava gozdarski urad barona Borna zgraditi 600 m pod Pristavskim mostom jez iz betona, od koder bi po 465 m dolgem odprtem jarku dotekala voda na turbine in po 70 m dolgem odtočnem jarku nazaj v strugo. Za obrat Bomove opekarne, katero je nameraval zgraditi na Pristavi, je bilo določenih 60 KM. Naprave so bile komisioni-rane 11. septembra in 5. oktobra 1906. Po vodnem katastru je bila pri elektrarni ugotovljena pri nizki vodi minimalna množina vode z 2400 lit/’sek. Elektrarna je izkoriščala 8,7 metra vodnega padca in imela 278,4 bruto KM ter je bila za tovarno lepenke druga največja naprava na Bistrici. Imela je dve Francis turbini ter je obratovala nepretrgoma. Poprečna mesečna proizvodnja je bila 100.000 kWh. Da bi lažje dosegel koncesijo, je baron Bom sredi oktobra 1906 odkupil Lončarjevo centralo za 45.000 kron. Obenem je prevzel vse njegove obveznosti, ki so izvirale iz pogodbe s tržišbo občino z dne 22. marca 1902 in poznejših dopolnitev in razširitev. V zvezi s tem je Bom prevzel vse električne naprave, ki so bile last občine, na ta način, da izplača občini protivrednost, ki jo bo določila Union dmžba. Okrajno glavarstvo v Kranju je podelilo Bomu koncesijo za elektrarno dne 17. decembra 1906 pod številko 22.851. Koncesija je veljala za dobo .10 let in obsegala dovoljenje za graditev jeza, dotočnega bazena in kanala, centrale in odtočnega jarka. Obenem je glavarstvo dalo Bornu dovoljenje za postavitev krožne peči za opekarno na Pristavi, pridobivanje gline in postavitev žičnice. (Fascikel 1002 iz leta 1907.) Stanovanjski bloki na Kovarjevem ob Cankarjevi cesti Bom je prevzel dobavo toka za razsvetljavo v dotakratnem obsegu do konca leta 1921 za pavšalno letno odškodnino 1000 kron, plačljivo v četrtletnih obrokih. Občina je dobila pravico, da sme namestiti še deset novih žarnic. V pavšalu 1000 kron je bila všteta tudi izmenjava žarnic in vzdrževanje naprav. Cestno razsvetljavo so vklapljali občinski organi ob nastopu teme in je trajala do svitanja. Pogodba z Matevžem Lončarjem je ostala do pričetka obratovanja Bomove elektrarne v veljavi. Lončar je ostal odgovoren kot dodatni porok za brezhibno razsvetljavo do 30. aprila 1911. Njegova centrala pa je ostala, čeprav ni obratovala, do konca druge vojne instalirana in so jo demontirali šele po osvoboditvi. Obratovodja Bomove elektrarne na Pristavi je bil strojni mojster Jožef Kurnik. Pogodbo med občino in Bomom je sprejel občinski svet 12. decembra 1906. Bila je 10 let neodpovedljiva. Bom je dal občini na razpolago 10 novih svetilk in je bil pripravljen zamenjati osem 16-svečnih za 50-svečne. Vse kaže, da je bila prvotna razsvetljava v Tržiču zelo medla in nezadostna. Glede na namestitve novih svetilk so bili povabljeni občinski možje, da se udeležijo komisijskega obhoda, kjer bi tolmačili želje svojih volivcev glede namestitve novih žarnic. Pogosto se je zgodilo, da nekatere žarnice niso svetile. Elektrarna jih je morala zamenjati, vendar je to storila šele po večkratnih pritožbah. Občina je morala večkrat zagroziti Bornovemu uradu s tožbo, če ne bo razsvetljava v redu. Za železnico se je Bom zavezal v posebni pogodbi, da bo postavil v bližini postaje poseben transformator. Za vsako montirano žarnico je računal po 20 kron letno. Ob kolodvorski cesti je bilo prvotno samo 5 svetilk, ki so jih prižgali pol ure pred odhodom prvega jutranjega vlaka in ugasnili pol ure po prihodu zadnjega vlaka. Za šole in cerkve je montirala elektrarna 16-svečne žarnice na stroške odjemalcev toka in jih zaračunavala po 8 kron letno. Zasebne stranke so morale pred instalacijo predložiti reverz hišnega lastnika. Ce je hišni gospodar odklonil podpis zahtevane izjave, so instalirali napravo le na tveganje in stroške stranke. Za razsvetljavo poti na Pilarno, kjer je stanovalo mnogo delavcev, je plačevala Predilnica letno za 6 svetilk po 12 kron. Pri instalacijah je elektrarna računala montersko uro po 1 krono, za delo pomočnika pa 50 vinarjev. Žarnice je dobavljala po 10 zlatih kron. Pavšal za razsvetljavo za privatnike je bil za 16-svečno žarnico 24 kron letno. Arhiva bivše Lončarjeve in Bomove elektrarne sta bila med vojno uničena. Podatke smo rekonstruirali po spisih Občinskega arhiva in po navedbah bivših nameščencev elektrarne, ki so pri njej delali do leta 1950. Po teh podatkih je imela elektrarna po prvi vojni okrog 600 odjemalcev toka. Večina je bila pavšalirana in je plačevala tok po številu žarnic. Po stabilizaciji razmer je začela elektrarna montirati števce in je okrog leta 1925 že polovico odjemalcev opremila s števci. Pavšal je bil 30 dinarjev na žarnico. Na števce so plačevali za razsvetljavo 3 dinarje za kilovatno uro in 2,50 din za pogon. Mestna občina je imela posebno znižano tarifo. Po novi določbi z dne 21. januarja 1932 je znašala za občino cena za dnevni tok 1 dinar, za nočni tok pa 0,40 din za kWh. Razen mestne občine so tudi drugi veliki odjemalci sklenili z elektrarno pogodbe in dosegli ugodnejše dobavne pogoje in cene. Med njimi je bila tovarna čevljev Peko, tovarna kos Ahačič, tovarna pohištva Aman, ter mesarska podjetja za hladilnike, Pilama in fužinar Globočnik. Siromašni ljudje, ki so imeli v stanovanju samo eno žarnico, so dobili od elektrarne tok brezplačno. V zadnjih predvojnih letih je dosegla Bornova elektrarna že čez milijon dinarjev dohodkov za prodani tok. Pravne in poslovne odnose med elektrarno in občino je urejala pogodba z dne 7. maja 1932, ki je vsebovala 15 paragrafov. Po njej je bilo celotno omrežje last elektrarne, medtem ko so bile naprave za razsvetljavo in žarnice last občine. Elektrarna je bila dolžna vzdrževati vse naprave v dobrem stanju na lastne stroške. Občina in elektrarna sta imeli poseben števec za dnevni in nočni tok, ki se je avtomatično reguliral. Nočni tok se je računal od 22. do> 7. ure. Instalacijska dela je opravljala elektrarna na račun mestne občine Državni, banovinski in občinski davki ter trošarina za konsum električnega toka so šli v celoti v breme občine. Pogodba je bila neodpovedljiva do leta 1937, nato pa se je avtomatično podaljševala po 5 let. Ob zaklju-čitvi pogodbe je občina prispevala elektrarni k investicijam za nove vode 12.000 din, ki jih je po' podaljšanju pogodbe elektrarna vrnila. Obseg omrežja in skupine odjemalcev Omrežje Bornove elektrarne je izven Tržiča in Bistrice zajemalo vasi Duplje, Sebenje, Križe, Ziganjo vas in dalje do Gorič v smeri proti Golniku. Tudi zdravilišče Golnik je bilo priključeno na elektrarno na Pristavi in je plačevalo za tok trimesečno po 50 do 60 tisoč din. V Lomski dolini so se preskrbovali prebivalci iz manjših lastnih električnih naprav. Tovarna lesenih klincev Simon Smuk v Retnjah je imela za razsvetljavo lastno napravo 35,6 KM, za pogon pa je dobivala do leta 1952 tok iz Bornove elektrarne. Sedaj pa proizvaja tudi za pogon dovolj toka v lastnih napravah. Po osvoboditvi so prevzele nacionalizirano Bomovo elektrarno Kranjske deželne elektrarne po upravniku Karlu Hvatalu iz Kranja. Po vsem mestu je bilo 132 svetilk. Leta 1932 je občinski odbor namestil po nekaterih važnejših ulicah obločnice, ki so bile montirane na jeklenih vrveh v sredini ulic. Prebivalstvo je zahtevalo leto za letom razširitev razsvetljave in namestitev novih svetilk. Od leta 1952 naprej so prižigali in ugašali javno razsvetljavo posebni avtomati. Občina je od leta 1932 plačevala tok po števcu. Obločnice so svetile do 11. ure zvečer, nato pa manjše obsten-ske žarnice. Kolikor se je moglo ugotoviti, je bilo leta 1915 priključenih na tržiško omrežje 900 odjemalcev in 60 aparatov. Do leta 1930 je porastlo število na 1100 odjemalcev in 300 aparatov. Glavni odjemalec je bilo zdravilišče Golnik. Leta 1940 je bilo na omrežje priključenih 1600 odjemalcev in okrog 850 aparatov. Zmogljivost elektrarne je bila vsa leta polno izkoriščena. V okupacijski dobi se na javni razsvetljavi ni ničesar spremenilo. Mesto je bilo zaradi nevarnosti bombnih napadov stalno v temi. Po vojni pa je občina namestila številne nove svetilke v mestu kakor tudi v naseljih in okolišnih vaseh, tako da je leta 1956 razsvetljevalo področje občine že nad 300 javnih svetilk. Stanje električnih naprav leta 1956 Leta 1956 kažejo električne naprave in poraba električne energije na področju občine Tržič naslednjo sliko: 1. dolžina električnega omrežja v občini Tržič . . . 41,75 km dolžina električnih priključkov............... 26,32 km dolžina kablovodov............................. 3,62 km dolžina daljnovodov............................23,3 km Število transformatorskih postaj na območju občine Tržič......................................24 2. Število odjemalcev po kategorijah: a) gospodinjstva...............................1248 b) poslovni prostori ............ 49 c) motorji in aparati.......................... 33 č) poljedelski motorji ............................. 13 d) društveni prostori.......................... 5 e) zadružništvo . 2 Skupaj . . . 1350 3. Odjem električne energije za javno razsvetljavo v letu 1956 47.472 kWh 4. Priključeni obrati (uradi).................... 231 Odjem električne energije obratov...... 266.960 kWh 5. Število veleodjemalcev .■ ‘ , ........ . 6 Odjem električne energije od veleodjemalcev . . 1,201.953 kWh 6. Letni odjem električne energije po kategorijah (maloodjem) leta 1956 a) gospodinjstva............................ 1,362.773 kWh b) poslovni prostori......................... 13.721 kWh c) motorji in aparati č) poljedelski motorji d) društveni prostori e) zadružne ustanove 16.252 kWh 2.647 kWh 1.647 kWh 578 kWh Pri gospodinjstvih se je zaračunavala za tok nižja tarifa 2 din za kWh, višja pa 15 din. Za razsvetljavo poslovnih, prostorov in društvenih prostorov ter za motorje in aparate je bila določena nižja tarifa 8 din za kWh in višja tarifa 20 dinarjev, za zadružne obrate po 5 oziroma 20 din, slednjič za javno razsvetljavo 6 din. Transformatorske postaje so bile zgrajene v Pristavi, Bistrici, na Ble-kih, na občini, v župniški zgradbi in pri Lončarju. Poraba električne energije je pri rastoči elektrifikaciji obratov v stalnem porastu. Tudi javno razsvetljavo bi kazalo še ojačiti in razširiti. V letu 1959 so uspeli elektrificirati vse področje občine tako, da je sleherno naselje sedaj oskrbovano z električno energijo. Že zgodaj spomladi so elektrificirali del pri Počivalniku in pod Košuto. V obeh krajih so domačini zbrali polovico potrebnih sredstev, da je bilo moč dela izvršiti. Vrednost del je znesla preko 2 mili j. din. Tudi Retnje in novo naselje Podvasica sta bili elektrificirani. Obenem so na Ravnah zamenjali zračni elektrovod s kablom. Pri tem je sodelovala bombažna predilnica, ki je opremila transformator in zidala več stolpnic. Občinski ljudski odbor je leta 1959 vložil v elektrifikacijo 6,7 milij. dinarjev, nato pa še v naslednjem letu preko 1 milij. din. Pozneje pa je zaradi spremenjenega načina delitve finančnih sredstev za vzdrževanje električnih naprav financiralo in izvajalo elektrifikacijska dela podjetje Elektro Kranj samo. Najpomembnejša je bila rekonstrukcija elektrovo-dov in omrežja v mestu Tržiču. Dela so se začela že leta 1960 in nadaljevala v naslednjem letu. Kočljiv problem je bilo vprašanje cestne razsvetljave. Po več strokovnih proučevanjih je bilo odločeno, da bo zunanja razsvetljava živo-srebma. Vpeljana je bila ob Kolodvorski, Koroški, Cankarjevi cesti ter na trgu Svobode, skupaj na 94 novih svetlobnih mestih. Dela so bila preračunana na 16,8 milij. din, stvarno pa so dosegla že v letu 1959 preko 19 milij. din. Pri realizaciji planiranih del so finančno sodelovala tudi podjetja. Za elektrifikacijo naselij in zunanjo razsvetljavo je bilo v šestih letih od 1957 do 1962 vloženih 28,9 milij. din. Javna razsvetljava je bila obnovljena v Križah, Lešah in Sebenjah ter ob poti za Zaplotnikom v Retnjah. Dograjena je bila tudi transformatorska postaja v Podljubelju. Gradila sta jo Elektro-Kranj in Bombažna predilnica v Tržiču. Elektrifikacija podeželjskega področja občine Obseg: naprav se je do konca leta 1963 razširil tako, da so na področju občine Tržič merili: visokonapetostni daljnovodi 1—35 kV . 80 km nizko napetostno omrežje................150 km transformatorske postaje.................53 instalirani učinek v transformatorskih postajah............................... 9 MVA Odjemalcev pa je bilo leta 1963 na področju občine Tržič: veleod jemalcev................................ 10 gospodinjstva .............................. 2.638 poslovnih in društvenih prostorov . . . 263 motorjev in strojev........................... 116 javna razsvetljava............................. 28 Poraba kWh je bila za: gospodinjstva .......................... 4,722.477 poslovne prostore . . 381.658 motorje in aparate........................ 311.661 poljedelstvo............................... 10.289 ' društva.................................... 49.246 Od gornje porabe je poraba za javne ustanove — urade 1,056.912 kWh in 262 odjemalcev. Za javno razsvetljavo se je porabilo v letu 1963 100.299 kWh. Skupna poraba veleod jemalcev pa je bila 4,949.437 kWh. Za gospodinjstvo je veljala dnevna tarifa za kWh 7 din, nočna pa 3 din. Višja tarifa je določala za kWh ceno 16 din. Za poslovne prostore, motorje in aparate je veljala tarifa 15 oziroma 25 din za kWh. Javni razsvetljavi so zaračunavali kWh po 6,25 din. Veleod jemalci so plačevali dnevni tok po 12 din kWh, nočni pa po 5,50. V letu 1964 je bila tarifa za električni tok povišana in izpremenjena. 'TVnJ . Ostale komunalne naprave Razvoj klavniške industrije in preskrba z mesom Vprašanje skupnih klavniških naprav je bilo v Tržiču odprto vse do prve svetovne vojne. Zakol živine ni bil koncentriran, marveč so mesarska podjetja klala živino' v svojih obratih. Razen tega pa so dovažali tudi izventržiški mesarji sveže meso> in izdelke v Tržič ter jih prodajali na stojnicah. Stojničar Kuhar iz Dupelj je dovažal tedensko do 200 kg mesa v Tržič, medtem ko so Marinšek iz Naklega poleg Urbanca iz Zaloga in Bidovca dobavljali direktno večjim odjemalcem. Sele leta 1914 je pod prvim slovenskim županom občina začela graditi javno klavnico. Stavba je bila dograjena leta 1915, vendar je ostala med vojno dve leti v surovem stanju. Dovršili so le nekaj notranjih prostorov, tako da so jo lahko' od leta 1917 uporabljali. Po vojni so leta 1921 zgradili pri klavnici hladilnico na amoniakov plin s šestimi celicami. Dokončno pa je bila klavnična zgradba urejena in opremljena šele leta 1924. Poleg prostorov za klanje so bili v njej pralnica, čistilnica in živinski hlevi. Obrat hladilnice zastarelega sistema je bil zelo drag. Zato si je pet tržiških mesarjev zgradilo v lastnih obratih sodobne hladilnike, v katere so dajali tudi ostali štirje tržiški mesarji svoje zaloge v hlajenje. To je končno prisililo upravo klavnice, da je leta 1927 svoje hladilne naprave demontirala in jih prodala. Pridobljeni prostor je porabila za boljšo ureditev obratnih prostorov. Pod klavnico so leta 1928 speljali jarek Moše-nika, ki je omogočal stalno izpiranje. V predvojni dobi so v letih 1935 do 1941 klali v Tržiču mesečno povprečno 50 do 70 goved, 50 do' 60 telet, 40 prašičev in 30 do 40 glav drobnice. Samo zdravilišče Golnik je jemalo pred vojno v Tržiču tedensko okrog 1500 kg mesa. Preden je bila zgrajena klavnica, so v Tržiču klali v poletnih in jesenskih mesecih znatno število drobnice. Zakol ovac je znašal leta 1900 — 755 glav, leta 1902 — 628 ter je nato postopoma padal, tako da so leta 1905 zaklali le še 440 ovac, leta 1906 pa samo 200. Cena kilograma najboljšega govejega mesa je bila leta 1903 — 1,12 do 1,16 krone, za drobovino pa 40 vinarjev. Ko je bila zgrajena klavnica, je občinski odbor najel honorarnega veterinarja in postavil stalnega me-soglednika v klavnici. Uporaba klavnice je bila strogo obvezna za vse, ki so hoteli klati živino po določilih klavniškega regulativa. Do okupacije je veljala vključno s hlevnino, oglednino in ostalimi pristojbinami za uporabo klavnice naslednja klavnina: od goveda .... 94 din od teleta . . . . 51 din od prašiča .... 63 din drobnice .... 16 din Klavniški obrat je bil vedno aktiven, vendar se znatnejši dobički niso ustvarjali. Pristojbine za uporabo klavnice so se ravnale po stroških klavnice, med katerimi so bili honorar veterinarja, plača mesoglednika in snažilcev, razsvetljava klavnice in električni tok za naprave, stroški za patrone, kemikalije za razkuževanje, vzdrževanje klavniških strojev in vsakodnevna priprava velikih množin vrele vode. Med okupacijo je zakol ostal na višini predvojnega, ker so vojaške enote, policija in taboriščna uprava jemale znatne količine mesa. V dobi živilskih kart so razdeljevali od 5 do 7 ton mesa tedensko. Leta 1956 so obrat delno preuredili, napravili črevarno in garderobo ter izboljšali sanitarne naprave. Po izjavi mesoglednika je živina, ki prihaja na klavnico, v splošnem zdrava, le sem in tja se pojavlja metljavost. Ustanovitev mesarskega podjetja v Tržiču Po vojni je bila klavnica od leta 1945 do 1956 javna ustanova s samostojnim financiranjem. Medtem so v organizaciji preskrbe Tržiča z mesom nastale bistvene strukturalne izpremembe. Z odločbo, ljudskega odbora z dne 1. aprila 1947 je bila preskrba z mesom in mesnimi izdelki na področju tržiške občine poverjena Mesarskemu podjetju Tržič, ki je bilo registrirano pri Okrožnem gospodarskem sodišču v Ljubljani pod številko 338 Fi dne 25. maja 1955. Podjetje je imelo dva ločena obrata in sicer klavniški obrat na Ravnah ter predelovalnico mesnih izdelkov in prekajevalnico na Trgu svobode. Za prodajo proizvodov ima osem poslovalnic, od katerih so štiri na ožjem mestnem področju ter poslujejo z vso zmogljivostjo, medtem ko dela poslovalnica na Ravnah le z omejenim delovnim časom. Tri poslovalnice so izven mestnega področja, v Križah, Kovorju in v Dupljah. Te poslujejo le ob petkih in sobotah ter ob dnevih pred prazniki. Klavnica je bila do 31. oktobra 1959 v sklopu komunalnega podjetja Tržič, nato pa priključena Mesarskemu podjetju. Pristojbine za zakol so znašale v prvi povojni dobi za govedo po teži od 390 do 624 din, od prašiča 397, od teleta 290 in od drobnice pa 163. Zakol se je gibal v letih 1953 do 1955 takole: 1953 1954 1955 1953 1954 .1955 biki . . 71 75 41 junice . 185 141 106 voli . . . 149 141 114 telice . . 1442 1424 999 krave . 294 311 393 prašiči . 1250 1083 973 ovce . . . 169 133 173 koze 10 2 2 Kot tipična konsunma klavnica se je zaradi nezadostnega dogona živine s področja občine oskrbovala v živinorejskih krajih vzhodne Slovenije in hrvaškega Zagorja .Pripeljano živino je morala držati, ker je bil edini že tako nezadostni hlev v klavnici leta 1960 zaradi gradnje stanovanjskega bloka porušen, v najetih hlevih pri privatnikih, kar je bilo zelo neprilično. Konsumno področje tržiške klavnice ima po podatkih matičnega urada naslednje število konsumentov: Občina Naselje Delavci in Kmetje Obrtniki, upokojenci, Sku- paj uslužbenci drugi Tržič Tržič . . . . . 4273 24 1590 5.887 Tržič Kovor . . ... 330 619 82 1.031 Tržič Leše . . . ... 104 329 38 471 Tržič Križe . . . . . 1534 768 256 2.558 Tržič Katarina ... 433 542 108 1.083 Tržič Podljubelj ... 220 276 55 551 Kranj Duplje . . ... 617 394 112 1.123 Skupaj . . . . . 7511 2952 2241 12.704 Od skupnega števila prebivalcev je 7511 ali 59’‘•/o delavcev in uslužbencev, 2952 ah 23 “Vo kmetov ter 2241 ali 18 a/o obrtnikov, upokojencev in ostalih. Stanovanjske zgradbe ob Proleterski cesti Medtem ko naj bi fiziološka potreba znašala 35 do 45 kg mesa in mesnih izdelkov letno na prebivalca, je specifična poraba mesa na konsum-nem področju znašala: leta 1958 23,9 kg na osebo leta 1959 22,4 kg na osebo leta 1960 25,8 kg na osebo V primerjavi s potrošnjo mesa v Ljubljani je znašal po vrstah mesa v letih 1958 do 1960 konsum v procentih kakor sledi: Ljubljana Tržič poprečno 1958 1959 1960 goveje meso................ 61,4 50,0 48,8 55,3 telečje meso................ 6,2 28,6 21,1 13,7 svinjsko meso.............. 24,4 20,1 30,1 29,3 meso drobnice................8,0 1,3 3,0 1,7 Če se računa pri goveji živini 46'% izkoristek in poprečna teža 480 kilogramov, bi bilo torej za kritje potrebe pri navedeni strukturi konsuma letno zaklati 1087 glav govedi ter 762 telet, 1967 prašičev in 397 glav drobnice. Živinorejska proizvodnja na področju tržiške občine ne zmore kriti tolikega konsuma deloma, ker je področje premajhno' in pri tem pretežno usmerjeno k reji plemenske živine. To področje lahko da 10 do največ 15 % potrebne živine za tržiški zakol. Okrog 30% kupuje uprava klavnice direktno v ptujski okolici in v,Prekmurju, okrog 60% pa v okolici Varaždina na Hrvaškem. Živino nakupuje direktno- preko kmetijskih zadrug ter jo z lastnimi kamioni dovaža v najete hleve v okolici Tržiča. Zato je bila postavitev lastnih hlevov ob klavnici nujno- pereča. Klavnica je imela najet hlev za 10 govedi v Bistrici, ki je bil 3 km oddaljen od klavnice, v Zalem rovtu za 15 govedi 1 km in v Šenčurju za 6 govedi 20 km ter pri Krvinu za 6 govedi 3 km od Tržiča. Plačevanje najemnine, oddaljenost hlevov od klavnice in neprimernost za pitanje nabavljene živine, ki na transportu močno kalira, je povzročalo upravi podjetja mnogo skrbi in stroškov. _ -vj Obnova in dograditev karantenskih hlevov pri klavnici Ko so bili v letu 1963 dograjeni hlevi ob klavnici, ki so sicer le za kakih 15 % večji od zmogljivosti prejšnjih najetih, je odpadla skrb, kam spraviti kupljeno živino, pa tudi transportni stroški so se zmanjšali, ker ni potreben dvakratni prevoz. Lokacija klavnice ob Mošeniku je z ozirom na uporabljivo izredno hladno vodo ter možnost stalnega izpiranja prostorov ugodna. V zadnjih dveh letih je bila proizvodnja mesa na področju tržiške klavnice v tonah takale: Vrsta 1962 1963 goveje meso z drobovino . . . . 229,7 257,1 telečje meso z drobovino . . . . 117,2 100,1 svinjsko meso z drobovino . . . 216,3 233,2 ovčje meso . 7,6 8,0 skupaj sveže meso . 570,8 598,4 mesni izdelki skupaj .... . 159,2 182,2 Potrošnja svežega mesa je porastla v navedenih dveh letih skoraj za 5 »/o, potrošnja izdelkov pa za čez 14 '°/o, kar je smatrati za povsem normalno. Padec je zaznamovan le pri telečjem mesu, kar je bila naravna posledica prepovedi klanja telet. Premoženjsko pravne zadeve z bivšimi privatnimi mesarskimi obrtniki so urejene. Obrati dveh mesarjev so bili nacionalizirani in jih je prevzelo mesarsko podjetje v upravljanje. Dvema mesarjema, ki nista spadala pod nacionalizacijo, plačuje podjetje najemnino za uporabo lokalov. Od ostalih mesarjev je podjetje ob likvidaciji odkupilo njihova osnovna sredstva in inventar, od enega pa tudi poslovne prostore. Podjetje ima tri tovorna vozila in sicer dva za prevoz klavne živine, manjšega pa za dostavo mesa v poslovalnice. Kože prevzema Koteks, ki ima v bližini klavnice zasilno skladišče, druge odpadke pa podjetje Dinos. Obrežna dela v strugi Mošenika pod pekarijo Vprašanje mestne tržnice je bilo urejeno leta 1939, ko so adaptirali zgradbo občinskega doma. Pri tem so rezervirali del pritličja za prodajo kmetijskih pridelkov in živil na stojnicah in prodajnih mizah, medtem ko so dotlej prodajali kmetje odjemalcem kar ob cestnih pločnikih z vozov na glavnem trgu. Pokrit prostor tržnice meri 220 m2 in v njem lahko postavijo ob tržnih dneh 60 prodajnih miz. Tržna pristojbina je znašala pred vojno po vrsti in količini blaga 1 do 5 dinarjev. Po vojni je bila povišana na 10-kratno izmero, vendar krije komaj stroške vzdrževanja in upravljanja. Med komunalnimi napravami je končno omeniti še mostno tehtnico, ki je bila prvotno zgrajena leta 1905 na križišču pred mostom čez Bistrico ob sedanji avtobusni postaji. Naprava tehtnice je bila nato premeščena na spodnji del kolodvorske ceste, kjer so zanjo zgradili posebno poslopje. Vzdrževanje mostne tehtnice je bilo potrebno za tehtanje poljskih pridelkov, živine, premoga in drv itd., čeprav njen obrat ni rentabilen in mora kriti občina stroške iz svojega proračuna. Pletilstvo Leta 1948 je prevzela občina v upravljanje kot mestni pletilski obrat nacionalizirano delavnico, ki jo je bil ustanovil leta 1920 mizarski mojster Anton Pretner. Pretner je takrat kupil rabljene standard pletilne stroje ameriškega izvora in uredil pletilsko delavnico v velikosti 50 m2. Imel je lastno elektrarno na vodni pogon, ki je gnala vseh 9 strojev. V delavnici so izdelovali preprosite bombažne moške in ženske nogavice s tako imenovanim »patent robom«. V obratu je delalo poprečno 45 delavk. Do vojne ni bilo s prodajo izdelkov nobenih težkoč, ker je podeželsko prebivalstvo še nosilo preproste nogavice. Po vojni je bila leta 1948 delavnica nacionalizirana. Bivši lastnik je bil dolžan, da je iz svoje elektrarne dajal delavnici brezplačno električni tok. Mesečno so izdelali okrog 400 parov nogavic, ki so jih prevzemale tržiške trgovine v prodajo. Vse do leta 1952 so brez težav prodajali svoje izdelke. Kasneje pa je bil trg zasičen z nogavicami modeme izdelave, kakršnih tržiško pletilstvo ni moglo izdelati na zastarelih strojih. Polovica strojev: je bila že ustavljena, ker zanje niso mogli dobiti nadomestnih delov. Obnova se ni več izplačala in tako je tržiško pletilstvo zašlo v težkoče med drugim tudi zaradi tega, ker je moralo kupovati s prometnim davkom obremenjeno bombažno prejo, ki je bila za polovico dražja kot preja pletilskih tovarn. Zato niso mogli več konkurirati. Nekaj časa so nato popravljali stare nogavice s podpletanjem, toda stroški za popravilo so bili komaj za 10 dinarjev nižji kot so stale nove nogavice. Podjetje je nato nabavilo ročni pletilni stroj in izdelovalo še druge bombažne plete- nine, toda produkcija je bila majhna in cena previsoka, da bi mogla uspešno konkurirati sodobno opremljeni pletilski industriji v drugih krajih. Uprava je bila zato končno primorana, da likvidira obrat, ki je postajal vse bolj pasiven. Industrija gradbenega materiala V tej skupini moramo na prvem mestu omeniti apnenico, ki je stala na pobočju Kukovnice ob cesti proti Pristavi. Apnenica je pred vojno prodajala skoraj vse apno v Vojvodino, po vojni pa je krila prvenstveno potrebe po gradbenem materialu na Gorenjskem, ker manjše apnenice niso mogle proizvajati dovolj apna. Peč so kurili z žaganjem, ki so ga morali dovažati od bližnjih industrijskih žag, ker je tržiška žaga lastno žaganje uporabljala za svojo kalorično centralo. Apnenica je dajala po "> ton apna dnevno in je obratovala poprečno 5 mesecev na leto. Zaradi velikega zemeljskega plaza pa so jo morali leta 1959 likvidirati. Mesto Tržič je imelo tudi 4 kamnolome. Trije ob Bistrici so bili last občine, eden pa je pripadal predilnici. V njih pridobivajo lep dolomitni pesek. Za posipanje cest so uporabljali gramoz iz kamnoloma, ki leži ob cesti na Slap. Obrati so delovali v sklopu podjetja Remont, ki je zaposloval 23 delavcev in 5 nameščencev. Pregled družbenih obrtnih delavnic V avgustu 1964 je bilo v Tržiču devet obratov družbenih obrtnih delavnic, ki so skupaj zaposlovali 288 delovnih moči in imeli 31 vajencev. V naslednjem dajemo pregled obratov in njihove dejavnosti ter števila zaposlenih: Avtooprema izvršuje avtomehanična in ključavničarska dela ter zaposluje 49 delavcev in 9 vajencev. Kleparstvo obsega ključavničarski, kleparski in vodnoinstalatreski obrat. Ima 24 delavcev in 4 vajence. Obrat »Oblačila-Novost« v Križah in Tržiču se ukvarja s konfekcio-niranjem in izdelavo oblek po meri. Pri njem dela 43 delovnih moči in 6 vajencev. Čevljarska delavnica v Tržiču popravlja obutev, izdeluje čevlje po meri in copate. Zaposluje 41 delovnih moči. Mesarsko podjetje, katerega zgodovino smo podrobneje opisali v zvezi z zgodovino klavnice, ima 38 delovnih moči in 1 vajenca. V družbeni pekariji dela 22 delavcev in 3 vajenci. Komunalno podjetje za stavbeno in komunalno dejavnost ima 51 delavcev in 4 vajence. Elektrotehnično podjetje popravlja v tržiškem obratu radijske in televizijske sprejemnike. V njem delata dva strokovna delavca. Obrat »Servis-Center I« združuje profesionalne delavce za zidarska, mizarska, pleskarska in elektroinstalaterska dela in razne usluge. Ima 18 strokovnih delavcev in 4 vajence. Po številu zaposlenih je na prvem mestu gradbena dejavnost, kateri sledi Avtooprema, ki dobiva z razvojem motornega prometa vedno večji pomen. Servisna dejavnost je v Tržiču šele na začetku razvoja, vendar združuje že 18 delovnih moči. Obrati zasebnih obrtnikov v Tržiču leta 1964 V avgustu 1964 je bilo po podatkih obrtnega referata mestne občine v Tržiču še 81 zasebnih obrtnikov, ki so zaposlovali 117 delovnih moči in imeli 13 vajencev. Zasebni obrtniki predstavljajo 27 strok obrtne dejavnosti. Naj večje število obratov pripada izdelovanju copat, ki je bilo od nekdaj v Tržiču razvito kot hišna industrija ali domača obrt in je ta značaj ohranilo vse do današnjih dni. Kader zasebnih obrtnikov je imel leta 1964 naslednjo strukturo: kovači Obratov 3 Zaposlenih 3 Vajencev avtomehaniki 1 1 2 ključavničarji 1 1 — urarji 1 1 — elektroinstalaterji 1 4 1 soboslikarji 1 3 2 pečarji 1 6 — kolarji . 2 2 — mizarji 9 14 3 papirna galanterija . . . . 1 1 — moški krojači . 7 7 — ženski krojači 5 5 4 pletilje 1 1 — čevljarji .... . . . . . 10 17 — izdelovanje copat . 14 21 — sedlarji 1 1 — slaščičarji . 2 2 — tapetniki 1 1 — . , žaganje drv 1 1 — fotografi 1 1 — izdelovanje predmetov iz plastičnih mas . . . . 1 1 __ mlinarji . . 1 21 — moški frizerji . 3 4 — ženski frizerji . 2 8 - 1 prevoz potnikov — avtotaksi . . 1 1 — prevoz blaga . 2 2 — gostilničarji 6 2 — Po številu obratov je na drugem mestu čevljarstvo, na tretjem pa mizarski obrt. Rokodelsko čevljarstvo v privatnem sektorju je v izumiranju, ker nima več vajencev in tudi ne strokovnih šol za izučevanje rokodelskega načina izdelave obutve. Obrati so se obdržali za izdelavo obutve po meri in za popravila. Enako tudi ni naraščaja v pečarski, kolarski, kovaški, sedlarski in tapetniški obrti. Tudi gostinstvo v privatnih rokah je tako rekoč v likvidaciji. Krojaški obrt se je kljub širitvi konfekcije obdržal, vendar v moški stroki nima naraščaja. Druge stroke so zastopane in delujejo le v okviru krajevne potrebe. Zgodovina tržiškega vodovoda Javni občinski vodovod je zgradila trška občina leta 1873. Ta naprava je dovajala do konca preteklega stoletja vodo po lesenih macesnovih ceveh, ki so po dvajsetih letih začele popuščati. Razen porabe prebivalstva za gospodinjske in živinorejske potrebe so rabili takrat tržiški predelovalni obrati velike količine vode, predvsem usnjarji za namakanje in strojenje kož ter tekstilni obrati za barvanje in apretiranje tkanin in druge obrtniške namene. Zato je preskrba z vodo postajala že v preteklem stoletju v Tržiču pereč problem. Večje zgradbe v trgu so imele lastne vodnjake, iz katerih je tudi vsa soseska črpala vodo za svoje potrebe. Industrijski obrati C. -B. Mallyja: Globočnika in Teuerschuha so imeli lastne vodnjake in zato na vprašanju trškega vodovoda niso bili toliko interesiram. Vprašanje preskrbe z vodo za industrijske obrate je olajšalo to, da je največji porabnik vode Bombažna predilnica zajela vodne vrelce v Preski, ki dajejo izdatne količine ustrezne mehke vode za potrebe belilnice in barvarne ter tako razbremenjujejo občinski vodovod. Pri vsem tem pa je občinski odbor uvidel potrebo modernizacije vodovodnih naprav in je v ta namen leta 1895 naročil izdelavo načrtov pri dunajski specialni firmi ing. C. Wagenführer in ing. Rumpel. Deželni odbor, kateremu je občina kot gradbeni oblasti morala predložiti načrte, jih je zavrnil; pa tudi z novimi načrti iz leta 1897 deželni odbor ni bil zadovoljen. Ne glede na to je dala občina pri patološko-kemičnem inštitutu na Dunaju preiskati za vodovod določeno vodo. Dunajski inštitut je potrdil, da je voda brezbarvna, čista, brez posebnega priokusa in duha, prosta klora, amoniaka in solitrove kisline ter z ozirom na kemično sestavino uporabna kot brezhibna pitna voda. Na podlagi tega je občina leta 1898 zgradila novo zajetje. Toda deželni odbor ni odnehal in je dne 30. julija 1901 zahteval več sprememb in dopolnitev, ker se mu je cevovod in račun potrošnje sto litrov na osebo na dan zdel previsoko zaračunan. Deželni odbor je nato izročil operat ing. arhitektu K. Lahniku v strokovno oceno. Lahnik je podal poročilo, da so ponovne meritve ob raznih letnih časih in vremenskih razmerah pokazale poprečno vodno množino 10,61/sek. kar bi.ustrezalo množini 935.840 litrov v 24 urah. Izvirek je bil stalen in so se nahajali v istem genološkem okolju še drugi vrelci, ki bi se jih v primeru potrebe lahko zajelo. Lastnica parcele 683, na kateri se je nahajal zajeti vrelec, je bila Tržičanka Marija Texter. Da bi olajšala zgraditev vodovoda je dne 24. avgusta 1901 podarila občini v nepreklicno last parcelo z vsemi pravicami. Na občini so pri preračunavanju uporabe vode za določitev obsega vodovodnih naprav vzeli kot podlago naslednjo računsko osnovo: Tržič je štel: leta 1880 v 189 hišah 1797 prebivalcev, leta 1890 v 196 hišah 2099 prebivalcev, leta 1900 v 216 hišah 2652 prebivalcev. Številke so kazale, da je treba računati z močnim naraščanjem prebi- valstva, ker je že sama predilnica po dograditvi nove centrale nameravala Stanovanjski blok na »Fabriki« na Ravnah pomnožiti dela vstvo od 300 na 1200 delovnih moči. Na podlagi vseh ugotovitev so vzeli za osnovo, da se ho prebivalstvo trga v dogledni dobi povečalo na 4600 oseb. Pri poprečni: porabi 55 litrov vode na dan, bi potrebovali 220 tisoč litrov dnevno ali 2,54 litra na sekundo. Ker pa je takrat imel Tržič še 60 konj, 120 govedi, 300 ovac in 60 prašičev, so upoštevali tudi porabo vode za napajanje živine in zanje predvideli tri napajališča. Zato so projektirali cevovod s 100 mm premera in 1900 m dolžine z odtočnimi vodi po 80 in 60 mm. Višinska razlika med izvirki in vodnim hramom je bila 11,20 m, kar je zadostovalo, tudi če bi odvzemali več kot 3 litre vode na sekundo iz omrežja. Prvotni načrt je predvideval 13 avtomatičnih ventilnih vodnjakov in 15 hidrantov. Računi so kazali, da bi bilo pri razpoložljivi množini vode lahko več vodnjakov stalno odprtih, da bi se voda obnavljala. Vodni hram je bil določen na 100 m3 vsebine. Gradnja novega vodovoda leta 1904 Cevovod je moral trikrat prečkati Mošenik in so cevi enostavno položili v strugo. Cev za prehod čez Bistrico pa je bila pritrjena ob strani mostu. Nov vodovod je zamenjal prejšnji leseni, ki je bil že na več mestih odpovedal in zaradi puščanja ni več zadostoval. Gradnja nove naprave je bila zato nujna. Da bi zmanjšali gradbene stroške, so najprej poskušali zgraditi vodovod brez višinskega vodnega hrama in hidrantov. Gradbeno podjetje je sicer na to zahtevo občine pristalo, vendar je opozorilo, da je vodni rezervar potreben za izravnavo dnevne in nočne porabe vode, da bi se v njem nabirale zadostne količine za povečano porabo v dopoldanskih urah. Vrelec je bil sicer zadosten, da je dotok vode lahko sproti kril porabo, vendar je bilo treba računati s tem, da je poraba vode stalno naraščala in da je naprava hidrantov potrebna za požarne namene kakor tudi za čiščenje ulic. Nizke cene materiala so omogočile, da se je občina pri vsej štednji lahko odločila tudii za gradnjo rezervoarja in hidrantov. Gradbena dela so tako napredovala, da je v četrtek dne 1. decembra 1904 ob štirih popoldne prvikrat pritekla v Tržič voda po novem vodovodu. Spočetka je bilo na novo zgrajeni vodovod priključenih samo 140 tržišjdh hiš, toda leto za letom so se priključki množili. Občina je zgradila tudi 9 javnih vodnjakov, na katerih so Tržičani jemali vodo' za svoja gospodinjstva v hišah, v katerih še ni bil vpeljan vodovod. Poleg tega je občina zgradila 3 živinska vodna napajališča, ki so danes vsa odstranjena kakor tudi javni vodnjaki, ki so postali nepotrebni, saj v mestu ni več skoraj hiše, ki ne bi imela vpeljanega vodovoda. Financiranje vodovodnih del je bilo zasnovano na tem, da dobi občina državno in deželno podporo. Za gradnjo vodovoda je bilo občini obljubljenih 25.500 kron iz javnih skladov in sicer od poljedelskega ministrstva 13.600 kron, od deželnega zbora pa 9400 kron. Podpore so nakazovali v obrokih. Likvidacija zadnjih obrokov je bila določena šele po dovršitvi in kolavdaciji gradbenih del. Tako je bila občina prisiljena, da najame za kritje tekočih izdatkov posojilo v višini 22.000 kron. Najetje posojila je bilo sklenjeno 26. oktobra 1904 ter naj bi se obrestovalo in odplačevalo iz dohodkov vodarine. Deželni odbor je bil že z dopisom z dne 26. maja 1899 obljubil, da bo odobril podporo v višini 20 %> proračunskih stroškov. Vodovod je upravljal občinski- odbor. Vodarina je znašala prvotno po dve kroni na leto od vsakega iztoka. Vodomerov v Tržiču niso vpeljali. Donos vodarine so uporabljali za odplačevanje posojila. Skupni gradbeni stroški za napravo vodovoda so znašali 42.581 kron, in sicer so stale vodovodne cevi 12.761 kron, armature 7925 kron, gradnja rezervoarja 7693 kron, izkopanje vodovodnega jarka pa 6400 kron. Ob kolavdaciji je komisija ugotovila, da je gradbeno podjetje samo-lastno odstopalo od načrta. Odkrili so tudi več pomanjkljivosti pri gradnji. To je vodilo do spora s projektantom, gradbenim podjetjem in dobavitelji. Ko so bile pomanjkljivosti odstranjene, je deželni tehnik 29. oktobra 1906 opravil superkolavdacijo vodovodnih naprav. Proračun je bil prekoračen za 4174 kron. Deželni odbor je odobril podporo 9010 kron. Stroški zajetja studenca so po končnem obračunu znašali 2636 kron, režijska dela 3326 kron, naprava načrtov in komisije pa 2442 kron. Razširitev vodovodnih naprav pod Jugoslavijo V letih 1920 do 1922 je v Tržiču začelo občutno primanjkovati vode. Takratni župan je poklical podjetnika Pohlina iz Kamnika, da je popravil 16 let stare vodovodne naprave. Nato pa je občina izkoristila zahteve predilniške družbe. Ta je nameravala zgraditi na Pilami novo centralo, do katere bi dovajala vodo skozi predor, ki ga je projektirala nad tržiškim vodovodom. Ta dovodni rov je po načrtu potekal 12 metrov nad občinskim vodnjakom in je obstajala nevarnost, da bi gradnja predora utegnila poškodovati izdatnost občinskih vodovodnih vrelcev. Na podlagi mnenja univerzitetnega profesorja dr. K. Hinterlechnerja je občina zahtevala, da se občinske vodovodne pravice zavarujejo na ta način, da se izkoplje v hrib deset metrov dolg rov in v notranjosti zajamejo studenčne žile. Po dogovoru s predilnico je bil leta 1923 zahtevani rov izkopan in nova vodovodna naprava nato 12. julija 1924 kolavdirana. Pri tem so ugotovili, da dajejo zajeti studenci 20 1/sek. Obenem so v zvezi s temi deli obnovili vodno ocevje, da je ustrezalo dotoku v rezervoar. Vodovodne naprave je prevzela tržiška občina po razsodbi okrajnega glavarstva z dne 8. maja 1924, št. 7239 v uporabo in vzdrževanje. Predilnica je plačala stroške izpopolnitve vodovodnih naprav. Prehode cevi preko Mošenika so takrat pokrili s pločevino. V kompenzacijo za to, da je občina opustila načrt, da zgradi občinsko elektrarno na Mošeniku, je predilnica prevzela stroške za položitev novih Diploma častnega meščana občine Tržič, podeljena maršalu Josipu Brozu-Titu 24. maja 1962 jeklenih cevi od zajemalnika do rezervoarja pod Sv. Jožefom 0 120 mm, ter je s tem ojačila obstoječi vodovod, ker je takrat v višjih legah Tržiča že primanjkovalo vode. Nato so leta 1929 sestavili načrt za nadaljnje ojačenje vodovoda z novo vodovodno cevjo 100 mm premera, ki naj bi služila samo za dovajanje vode v rezrvoar. Obenem so projektirali 8 novih nadtalnih hidrantov in naj bi 9 starih podtalnih služilo le kot rezerva. Ojačenje vodovoda leta 1929 je izvršilo gradbeno podjetje ing. Josip Dedek iz Ljubljane. Vsa dela so stala 442.539 dinarjev. Ker pa so tudi novo cpv navrtali za hišne priključke, je ostal rezervoar skoraj stalno prazen. Porabo vode so cenili pred drugo vojno že 85 litrov na prebivalca. V mestu je bilo leta 1935 — 300 hiš s 3500 prebivalci, 25 konj, 24 goved. 15 prašičev in 3 ovce. Po uradnem poročilu na seji občinskega odbora 22. januarja 1936 pa je znašala poraba vode le nekaj manj kot 200 litrov na glavo prebivalca. V Tržiču je bilo takrat 290 pip polpalčnih, 12 pip po tričetrt palca, 118 splahovalnih stranišč, 38 pralnic, 31 kopalnic, 5 hladilnic, 3-industrijske in 3 vrtne pipe, skupaj torej 500 iztokov. Javnih vodnjakov v lasti občine je bilo 17, nadtalnih hidrantov pa 9. Po pogodbi iz leta 1904 je morala občina dobavljati ing. Karlu Polaku vodo brezplačno. Tudi občina sama je za svoje naprave in urade ter javne pralnice uporabljala znatne količine vode. Vodovod je upravljal neposredno občinski odbor. Za porabo vode je občina pobirala po 12,50 dinarja od polpalčnega iztoka ter dvojni znesek od polnega palčnega iztoka ter za pralnice in kopalnice. Ta letni pavšal so v letu 1936 podvojili za kritje stroškov adaptacije in razširitve vodovodnega ocevja. Nadzemske hidrante so nadomestili s podtalnimi. Toda že leta .1940 so morali ponovno ojačiti vodovod ter so pri tem stare cevi 80 mm premera demontirali in namesto njih vgradili litoželezne cevi 0 125 mm, kot paralelni vod k obstoječemu cevovodu 120 mm 0. Po takratnih računih bi moralo po obeh cevovodih priteči v rezervoar pri zaprtih iztokih 9,1 litra na sekundo. Zmogljivost cevi je bila glede na količino, ki se je dala zajeti, premajhna. Pretok iz zajetja je znašal od 3 do 5 litrov na sekundo in prav toliko vode se je pretakalo mimo zajetja. Zaradi izgub na cevovodu in povečane potrošnje je bil rezrvoar nad mestom skoraj stalno prazen. Prav tako so bili potrošniki v višjih legah v območju rezervoarja skoraj stalno brez vode. Povečan gravitacijski vodovod je imel rezervoar 200 ms ter je bil 5,5 km dolg. Imel je 280 hišnih priključkov, 4 industrijske priključke, 6 javnih izlivk ter 16 hidrantov. Letno so črpali 40.000 m3 vode, od tega za prebivalstvo 30.000, za industrijo 5000, za komunalne potrebe pa tudi 5000 ms. Med drugo vojno se stanje vodovodnih naprav ni spremenilo. Okupator je pač pripravil pri prvotnem projektantu ing. Wagenführerju ustrezne načrte, da bi ojačali javni vodovod z izkoriščanjem treh »Markovih studencev« nad Staževo gubo. Izvršitev tega načrta je bila predlagana povojnemu občinskemu odboru, ker bi ti studenci omogočili dovod vode do novih stavbišč, ki jih je Tržič nujno potreboval. Vodovodna dela po osvoboditvi Po vojni so razširili vodovodno omrežje v Prečno in Fužinsko ulico ter v ulico za Mošenikom. Skupaj z vojaškimi oblastmi so zgradili nov tlačni vodovod »Nad Hofnarco« z ocevjem 60 mm premera, ki daje vodo Ljubljanski cesti, Pristavi in vasi Križe ter tamkajšnji garniziji. Ta tlačni vodovod so zgradili 1. 1956. Zajema studenčnico ter ima rezervoar 180 m3. Dovaja vodo iz Tržiča do Križev 2,5 km. Letno črpajo 40.000 m3. Za Pristavo, Križe in garnizijo ima 126 priključkov ter 70 iztokov. Zasebnih vodovodov za pitno vodo je v občini 89. Služijo posameznikom. Po vaseh je bilo leta 1956 79 zasebnih vodnjakov in 89 kapnic. Pa tudi v tem obsegu preskrba z vodo za mesto in okolico ni bila zadostna. V novih blokih so dobivali vodo le v pritličju, medtem ko so bile višje ležeče hiše stalno brez vode. Za hitro rešitev vodovodnega vprašanja za omenjene bloke, za dijaški dom in še nekatere višje ležeče stavbe so zajeli izvir v bližini tovarne lepenke v Čadovljah, na pobočju pod cesto v Lom na višini 578 nm. Izvir je dajal minimalno 3,81 litra na sekundo. Ljubelj s predorom po Valvasorju s koroške strani Poleg tega pa so v neposredni bližini izvira v Cadovljah v smeri proti Lomu ob strugi Lomšice odkrili še izdatnejši izvir, ki je dajal okrog 15 litrov vode na sekundo. Visoka lega tega drugega izvira (613 n. m.) je omogočala gravitacijsko dovajanje vode v visoke predele ter do naj višjega rezrvoarja za Pristavo in Križe, kakor tudi za oskrbo novega naselja na 1 belcu. Zajetje Lomšice Prvi nižji izvir nad tovarno lepenke v Cadovljah so uporabili za potrebe industrije lepenke in bližnjega naselja. Za oskrbo področja okoli Slapa, visokega predela Tržiča in za ojačenje srednjega dela Tržiča pa so določili visoko ležeči izvir ob strugi Lomšice. Projektirali so cevovod, povezan z visoko ležečim rezrvoarjem za dijaški dom ter s tržiškim rezervoarjem na koti 542 nm ter rezervoarjem za Pristavo in Križem na koti 579 nm, .Visoka lega je omogočila tudi oskrbo novega zazidalnega področja na Ibelcu na poprečni višini 585 nm. V novih zazidalnih površinah v srednjem delu je bilo treba preskrbeti z vodo 1590 oseb, in sicer 300 oseb na Slapu, računano po 150 litrov na dan, potrebuje 45.000 litrov. V Cankarjevi ulici 950 oseb v novih blokih pa porabi 142.000 litrov na dan. Bloki nad Cankarjevo cesto s 340 stanovalci potrebujejo dnevno 51.000 litrov, skupaj torej 238.500 litrov. Potrebo vode na Ibelc so preračunali na 2,48 lit/sek. Izvir ob Lomšici so zajeli v zbiralni jašek z odtokom na koti 613 nm. Od zajetja do ceste pri tovarni lepenke v Cadovljah so projektirali azbestne cementne cevi s 150 mm 0 v dolžini 350 m. Dalje do odcepa v rezervoar za dijaški dom v dolžini 1294 m in do rezervoarja Pristave pa še nadaljnjih 858 m. Ob poprečni potrošnji je v rezervoar Pristava pritekalo 155,5 m3 vode dnevno in sicer ob minimalni potrošnji 38,16 m3, ob maksimalni pa 116,64 ms, tako da bi pri potrošnji 200 litrov na dan dotok zadoščal za 1550 prebivalcev. Dotok od izvira ob strugi Lomšice je omogočil oskrbo visokih predelov tudi za bodoče zazidalne površine na koti 580 nm. Vodovod Žegnani studenec — Naklo Važni kraji Kovor, Lese in deloma Križe niso imeli studenčne vode. Po vojni so zgradili vodovod na Brezjah in v Hudem grabnu vse do vasi Hudo ter vodovod v Bistrici za pilarno in za javno kopališče. Da bi se vse področje oskrbelo s studenčnico, se je občina zavzela za izvedbo načrta, da se napelje od Zvirč do Tržiča nov vodovod in da skupno z mestom Nova avtostrada na Ljubelj nad jetniškim taboriščem Kranjem položijo preko Kovora, Brega in Žiganje vasi vodovodne cevi od Žegnanega studenca ob Bistrici do Naklega. Leta 1959 so začeli graditi vodovod »Zegnani studenec« — Naklo. Na sestankih s prebivalci na področju, ki je po načrtu oskrbovano z vodo iz nove napeljave, so se dogovorili o načinu sodelovanja in o višini prispevkov. Višina udeležbe s prispevki je bila ocenjena na 9,6 milij. din. K temu je priračunati še vrednost dela 14,3 milij. din, skupaj torej 23,9 milij. din. Pri vodovodu Zegnani studenec — Naklo je bilo treba položiti 14,3 km cevovoda, od tega 7,4 km glavnega cevovoda in 6,2 km oskrbovalnega cevovoda. Pri gradnji vodovoda Zegnani studenec—Naklo je bilo do konca leta 1960 položenih 5,370 km cevi raznih dimenzij od 50 do 150 mm 0. Opravljeno je bilo delo na glavnem vodu od zajetja pod Kamnom do sto' metrov izpred avtobusne postaje v Ziganji vasi. Opravljena je bila tudi montaža v rezervoarjih Sija in dovršena gradbena dela v Kovorju. V naslednjih letih so še dogradili lokalne oskrbovalne vode v Kovorju, Zvirčah, na Bregu, v Retnjah, na Loki in v delu Bistrice. V Bistrici so zgradili 700 m cevovoda. Predračun vseh del je izkazoval 72 milij. din investicij, vendar je bilo treba računati, da bo zaradi podražitve materiala najmanj za 10 milijonov dinarjev prekoračen. Na trasi so trije rezervoarji v Bistrici, Kovorju in Ziganji vasi s skupno prostornino 170 m3. Do leta 1963 je bila naprava v glavnem dograjena. Za leto 1964 je ostalo le še okrog 700 m cevovoda in nekaj zaključnih del. Vrednost izvršenih del do konca 1962 je znašala 53,6 milij. din. Prebivalci so svoje obveze glede sodelovanja izpolnili, v denarju pa so prispevali 2,287.300 din. Vodovodna dela iz Cadovelj in Lomšice so bila preračunana na 41,2 milij. din, vendar je bilo do konca 1962 izvršenih samo 14,7 milij. din. V Podljubelju so zajeli vodo pri studencu v Črnem gozdu. Cevovod je bil projektiran na 1,7 km in proračunska vsota na 9,6 milijona dinarjev. Pri izvedbi so sodelovali tudi prebivalci v Podljubelju. Za leto 1964 so ostala le še nekatera zaključna dela. Tudi za novo šolo na Zalem rovtu je bil vodovod podaljšan do šolske zgradbe. Vodovod je po letu 1945 postal javna ustanova s samostojnim financiranjem. Sorazmerno investicijam ter rastočim vzdrževalnim stroškom so morali prilagoditi tudi vodarino. Za en polpalčni iztok je znašala 540 dinarjev, za pipo nad polpalčnega sistema ter za pralnice in kopalnice 1080 din, za industrijo pa za vsako pipo 2160 din. Potrebna dela na vodovodnih napravah opravljajo instalacijska podjetja. Od leta 1948 do 1950 so znašali poprečni dohodki vodovoda 265.000 dinarjev. V času 1950 do 1955 je donašala vodarina poprečno 590.000 din. Leta 1956 pa je bila povišana za 35 odstotkov in je donašala 900.000 din. Presežek dohodkov se porablja deloma za amortizacijo, deloma pa za dotiran j e investicijskega sklada. Na področju občine je bilo za gradnjo vodovodov vloženih v šestih letih od 1957 do 1963 84,6 milijona dinarjev, vrednost izvršenih del pa je znašala 98,9 milijona dinarjev. V proračunu za leto 1964 je bilo za dokončanje del predvidenih 13 milijonov dinarjev. Številke dokazujejo, da je vložila občina skrajne napore, da dokončno uredi preskrbo mesta in vsega občinskega področja z zdravo pitno vodo in se ni strašila velikih finančnih naporov in žrtev, ki so jih ta dela zahtevala. Kanalizacija Smotrna kanalizacijska dela so bila izpeljana ob graditvi občinskega vodovoda obenem s polaganjem vodovodnih cevi. Dotlej je bil po sredi glavnega trga odtočni jarek, ki so ga po zgraditvi kanalov leta 1904 zasuli. Obenem so bili urejeni tudi hodniki za pešce. Skupni gradbeni stroški so znašali za kanalizacijo v betonu 14.569 kron ter za odvodne kanale v lončenih ceveh pa 4019 kron. Skupna dolžina kanalizacije je bila 500 m. Kanali so zgrajeni s 60 in 50 centimetrov premera. Štiristo metrov kanala je bilo zgrajenega iz kamna, ostali del pa iz betonskih cevi. Največja dnevna propustnost je bila 360 m3/24 ur. Dnevna količina industrijskih odpadnih voda pa je poprečno 428 m3/24h. Kanalizacija ima 30 uličnih požiralnikov in 428 priključkov. Po prvi vojni so kanalizacijo razširili, da je meril zbiralni kanal 700 metrov s stranskimi vejami po 60 metrov. Večja dela so opravili šele po vojni, ko so kanalizacijsko omrežje povečali za 80 metrov in izpeljali tudi v Križah na 450 metrov. V ta dela so vložili 5,8 milijona dinarjev. Kljub velikim potrebam občina ni nobeno leto razpolagala z zadostnimi sredstvi, da bi mogla uspešno rešiti vprašanje kanalizacije. Omejiti se je morala na najnujnejša opravila ter nadaljevati pričeto kanalizacijo v Križah, delno na Ravnah, v Pristavi in v Zvirčah. V kanalizacijska dela so vložili 8,395.000 din. Važno je, da SO' v zadnjih letih začeli preučevati vprašanje čistilne naprave za odpadne vode industrije, posebno usnjarske in tekstilne, ki vsebujejo strupene kemikalije, ki škodujejo ribjemu zarodu v Bistrici. Izdelan je investicijski program za ureditev čistilnih naprav za odplake iz javne kanalizacije in odpadnih voda. Komunalna dejavnosti pri vzdrževanju komunikacij Po katastru cest ima tržiška občina na svojem področju 43,97 km cest in 18 mostov. Od cestnega omrežja je 27,678 km važnejših komunikacij, ki povezujejo naselja s središčem mesta, nadalje 7,621 km vaških poti in 8678 km mestnih ulic. Od mostov je 8 masivnih, 10 pa lesenih pro-vizorijev. Od leta 1959 do 1962 je prevzelo vso cestno službo komunalno podjetje v Tržiču. Stroški so od takrat zelo narastli, kontrola kvalitete in množine dobavljenega posipnega in vzdrževalnega materiala pa je bila zelo težavna. Zato so krajevni odbori, ki so bili ustanovljeni leta 1962, težili po tem, da bi sami prevzeli vzdrževanje in upravljanje cestnega omrežja. Izvzemši mesto Tržič in Križe so stvarno' že leta 1962 vsi krajevni odbori prevzeli vzdrževanje svojih cest in vaških poti. S tem se je dosegla pocenitev in enotno upravljanje vzdrževanja cest. Za posipanje cest so letno' porabili od 1000 do 1500 m3 posipnega materiala, ki je stal leta 1957 s prevozom poprečno 900 din, vendar so tudi tu cene porastle do leta 1963 na 1800 do 2000 din za 1 m3. Zaradi vse večjega motornega prometa so zgradili avtobusna postajališča v Pristavi, Sebenjah in Žiganji vasi, namestili prometne znake in napravili ostale ukrepe za varnost prometa. Vzpostavili so tudi avtobusni promet do Leš in Jelendola, ki je zelo važen za prevoz delavcev v tržiške obrate. Masivni železobetonski mostovi so bili zgrajeni v Cadovljab, na Slapu in na Ravnah. Most v Retnjah, katerega je bila podrla katastrofalno visoka voda, so nadomestili z začasnim lesenim provizorijem. Za vzdrževanje, rekonstrukcije in novogradnje cest in cestnih objektov je bilo izdanih v šestih letih do 1963 skupaj 63 milijonov din, od tega 28,9 za vzdrževanje in 34,1 za rekonstrukcijo in novogradnje. Ceste in ulice v Tržiču in Križah upravlja sedaj komunalno podjetje Tržič, na področjih krajevnih skupnosti v Lomu, Jelendolu, Sebenjah, Se-ničnem, Kovoru, Brezjah in Lesah pa krajevne skupnosti same. Po planu je imel Tržič proračunski kredit za vzdrževanje 6 milijonov din, Križe 854.000 dini, ostale krajevne skupnosti pa naslednje vsote: Kovor........... 493.000 din Lese ............ 668.000 din Sebenje .... 629.000 din Senično .... 250.000 din Brezje.......... 582.000 din Jelendol .... 50.000 din Obtežba cestišč po vedno rastočem motornem prometu, avtobusih in kamionih, ki zajema cestno omrežje vseh kategorij, pa postavlja krajevnim skupnostim nove naloge in vse večje tehnične zahteve za vzdrževanje in opremo cestnih komunikacij. V mestu je treba vzdrževati cestišča v 22 ulicah in na glavnem trgu v skupni dolžini 8,6 km. Najvažnejša komunikacija je cesta II. reda Naklo—Podljubelj 22,5 km. Poleg nje so važne ceste III. reda Tržič—Podbrezje 7,5 km, Tržič—Lesce 14,8 km ter Tržič—Lom—Jelendol 3,5 km. Nanje se navezuje 27 km cest IV. reda, 6 km vaških in 1,7 km gozdnih cest. Na vseh cestah III. reda se je v zadnjih letih razvil močan avtobusni in kamionski promet. Zapisnik seje občinskega sveta z dne 12. oktobra 1881 glede cestne razsvetljave. Zapisnik seje občinskega sveta z dne 15. januarja 1901 glede uvedbe električne razsvetljave. Dopis občine Tomažu Pavšlerju z dne 24. septembra 1902. Poizvedbe okrajnega glavarstva o obratnem dovoljenju za elektrarno M. Lončarja z dne 24 oktobra 1902, št. 25.571. Potrdilo o .plačanem pavšalu za II. sem. 1902 fasc 138/1902. Dopis predilnice glede odškodnine K 446 z dne 3. januarja 1903. Tehnično poročilo ing. R. Geilhoferja z dne 27. junija 1903 s skico glede preureditve elektrarne na turbinski pogon (11 strani). Komisijski zapisniki z dne 7. maja in 23. junija 1903 o vodopravnih razpravah. Odločba okrajnega glavarstva z dne 2. julija 1903 št. 15.347, s katero se odobruje postavitev turbine. Pritožba Wiljema Polaka z dne 20. decembra 1904, da pogoji koncesije niso izpolnjeni. — Zapisnik o kolavdaciji z dne 4. januarja 1905. Razglas okrajnega glavarstva z dne 19. septembra 1906 glede koncesioni-ranja elektrarne v Pristavi. Ponudba strojne tovarne Leobersdorf 15. junija 1906 fasc. 847/1905. Dopisovanje občine in Bor novega gozdarskega urada v zadevah elektrarne fasc. 969/1906. Razglas okr. glavarstva glede gradbe opekarne in žičnice Ročenca—Pristava 21. avgusta 1906. Dopisi občine s predinico in M. Lončarjem glede zadrževanja vode v Mo-šeniku fasc. 1906. Sporazum med Bornom in Lončarjem glede prevzema pogodbenih obveznosti št. 1535, 1536 in 1557. Sporazum med Bornovo gozdno upravo in tržiško občino glede dobave toka — fasc. 1534 z dne 14. oktobra 1906. Dopis občine M. Lončarja št. 1512 z dne 12. oktobra 1906 glede njegovega subsidiarnega poroštva. Erkenntnis (Koncesija) okr. glavarstva glede gradbe elektrarne, elektro-vodov itd. z dne 26. decembra 1906 in 2 reverza barona Borna. Pogodba o dobavi električnega toka občini z dne 7. maja 1906. Dopisi občine glede razširitve razsvetljave Bornovemu Gozdarskemu uradu iz leta 1907 št. 652, 768, 898, 1210. Zapisnik o ogledu, kje napraviti nove svetilke, z dne 1. avgusta 1907, št. 1232. Dopis predilnice glede delitve stroškov za razsvetljavo pilarne z dne 27. julija 1907. Obvestilo Bornovega gozdnega urada občini, da vstopa kot dobavitelj toka na mesto M. Lončarja z dne 20. decembra 1906. Zapisnik seje občinskega sveta z dne 12. decembra 1906 o sprejetju dobavne pogodbe za električni tok. Dopis Bornovega urada občini glede razsvetljave dovozne ceste na železniško postajo z dne 22. januarja 1908. Dopis občine obratovodji elektrarne glede nedostatka pri razsvetljavi z dne 5. novembra 1909. Poizvedbe pri C. Teranu — inkasantu Bornove elektrarne in pri Elektro-Kranj. Dopisi s projektanti in dobaviteljskimi tvrdkami iz leta 1899. Dopis deželnega odbora št. 5110 o 20 %> prispevku h gradbenim stroškom za vodovod — 26. maja 1899. Notarski spis o darilni pogodbi za svet pri izvirkih za vodovod z dne 24. avgusta 1901. Poročilo ing. Lachnika k načrtu vodovoda avgusta 1902. Obračun gradbenih stroškov za vodovod fasc. 1903/04. Prošnja na deželni odbor za odobritev posojila za vodovod — 3. novembra 1904. Dopis ing. Rumpela z dne 22. februarja 1902 v zadevi rezervoarja. Dopisi s projektanti, banko in sodiščem glede zaplenitve materiala, pomanjkljivosti izvedbe in izplačila računov — fasc. 349 iz leta 1904. Prošnja občine na deželno vlado za likvidacijo zadnjega obroka podpore z dne 6. novembra 1905. Poročilo občine glede izplačila varščine deželnemu odboru 19. septembra 1906. Dopisi občine in deželnega odbora glede kolavdacije — fasc. 1923. Dovoljenje za uporabo, izdano od okrajnega glavarstva občini — 16. januarja 1906, št. 28.782. Analiza pitne vode tržiškega vodovoda 15. maja 1897. Obračun gradbenih stroškov firme Wagenführer 4. avgusta 1905 za vodo-, vod in kanalizacijo. Tehnično poročilo d. z o. z. Obnova o novem zajetju vrelcev 23. januarja 1922. Odločba okrajnega glavarstva z dne 15. julija 1924 o kolavdaciji in uporabljivosti vodovodnih naprav. Spisi gradbenega oddelka komunalne uprave za razdobje 1948 do 1964. Informacije referenta Nandeta Stritiha. 'vO Peto poglavje Zgodovina poti čez Ljubelj TRŽIČ IN POT CEZ LJUBELJ! Najstarejši podatki o Ljubelju Na koroški strani so v Podljubelju v Novem St. Lenartu in pri Hum-perškem gradu odkrili vrsto rimskih kamnov z napisi, ki kažejo na to, da so bila že v rimski dobi naselja pod Ljubeljem. Dva od teh napisov sta posvečena boginji Belestis, zaščitnici železnih rudnikov, iz česar nekateri sklepajo, da so Rimljani tovorili koroško železo čez Ljubelj. Nesporno je le, da so v rimski dobi na koroški strani okrog Podljubelja rudarili. Domneva se, da je pot čez Ljubeljsko sedlo vezala mesto Virunum z Emono. V srednjem veku je bila trgovska pot čez Ljubelj po vseh znakih sodeč živahno frekventirana tako, da so pri starem Sv. Lenartu in pri Magdalenski kapeli v Zapotnici napravili mala prenočišča in gostišča za potnike. Te hospice je oskrboval vetrinjski samostan. Na kranjski strani pa je imel ob ljubeljskem naselju, predhodniku današnjega Tržiča, stiški samostan enako zavetišče. Leta 1239 je oglejski patriarh Bertold podaril vetrinjskemu samostanu več posestev s pogojem, da vzdržuje duhovna in nekaj hlapcev, da bi varovali potnike čez Ljubelj pred roparji. Na Malem Ljubelju je podaril koroški nadvojvoda Bernhard vetrinjskemu samostanu leta 1253 gozd in cerkvico Marije Magdalene. Odkar je nadvojvoda Henrik leta 1330 ustanovo povečal, je bival na Malem Ljubelju vedno duhovnik, ki je sprejemal potnike v zavetišče in skrbel, da so varno hodili čez samotni Ljubelj. Na Ljubelju je imel deželni knez tudi že od nekdaj svojo mitnico. Snežni zameti, nalivi in neurja ter ujme so v stoletjih pot močno poškodovale tako, da je postajala vedno težje prehodna. Ker je promet naraščal, je bilo treba s časom skrbeti za obnovo in redno vzdrževanje poti. V ta namen je bila v začetku 16. stoletja ljubeljska pot izročena v oskrbovanje na severni strani koroškim, na južni strani pa kranjskim deželnim stanovom. Ker je ozka tovorniška pot postala za živahen promet pretesna, so sklenili ok. 1560. leta napraviti cesto čez Ljubelj. Cesto so gradili sedem let od leta 1569 do 1575. Gradbeni stroški so znašali 20.000 goldinarjev. Kranjski in koroški stanovi so prispevali po devet tisoč goldinarjev, ostanek je plačal deželni knez iz dohodkov ljubeljske mitnice. Nadzorstvo nad deli sta poleg deželnih glavarjev imela tudi oba vicedoma. Iz poročila koroškega deželnega glavarja Jurija pl. Khevenhtillerja in vicedoma Jurija pl. Paradeiserja ter gradiščanskega grofa iz Celovca Leonarda Weltzerja z dne 1. decembra 1566 povzamemo, da so tačas lomili skalnato steno pod cerkvijo Marije Magdalene na Malem Ljubelju. Delalo se je kaj preprosto. Glavni mojstri so bili Ivan Schnelko, fužinar pod Malim Ljubeljem in nadvojvodski mitničar in Lenart Brandstetter iz Eisenerza. Delali so po lesenem vzorcu, katerega je napravil celovški mizarski mojster Hans Freyman, ki je premeril hrib na višavo in širjavo. Cesto so gradili ljubeljski rudarji in italijanski zidarji, robotali so jim pa kmetje iz okolice. Vse kaže, da še niso znali s smodnikom razstreljevati skalovja, železnega orodja, katero je popravljal Schnelko. v svoji fužini, pa se jim je zdelo škoda. Delali so zato večji del v času, ko je zamrznila skalnata stena. Zakurili so na njej ogenj, odgrebli razdrobljeni apnenasti kamen, potem zopet zažgali ogenj in odgrebli drobce. Drv za kurjavo je bilo dovoli na razpolago. Dne 14. marca 1573 je bila cesta na koroški strani dogotovljena, nakar je dobil kranjski deželni glavar baron Herbert Turjaški od nadvojvode Karola naznanilo, da so izročili čiščenje in vzdrževanje nove poti čez Ljubelj cerkovnikoma pri Lenartu in Mariji Magdaleni. Pri tem poslu sta smela klicati tudi sosede na pomoč. Odškodnino za trud za čiščenje ceste so jim plačali iz dohodkov nadvojvodske mitnice pod Ljubeljem. Cerkovnik pri Sv. Lenartu in drugi posestniki, ki so prebivali na Ljubelju, so morali od takrat imeti pripravljene vole in konje za priprego. Vozniki so jim plačevali od para volov po 8 krajcarjev in od konja po 4 krajcarje priprežnine. Leta 1575 je bila cesta, ki je bila pa še vedno zelo ozka in za vozove nepripravna, izdelana in dozidana tudi na kranjski strani. Nadvojvoda je dovolil obema deželama, ki sta pomagali graditi cesto, da sta tudi postavili svoji mitnici. Korošci so jo naredili na Malem Ljubelju in določili, da se plača od tovornega konja po 2 krajcarja, in če bi kdo šel z naloženim vozom pa tudi 2 krajcarja. Kranjci so postavili nov most in mitnico v Tržiču. Na na j več j e presenečenje je šla nova cesta na vrhu Ljubelja, skozi predor. Na mitnici v Tržiču so plačevali Korošci od tovora vina po 4 vinarje in je dobila kranjska dežela v treh letih od 1581 do 1583 — 732 goldinarjev in 30 krajcarjev mitnine samo od vina, vsega skupaj pa 11.127 goldinarjev 17 krajcarjev in 2 vinarja. Iz tega se lahko presodi, da je bilo tovorjenje po tej poti proti koncu 16. stoletja zelo živahno. Deželni mitničar v Tržiču je bil takrat Jakob Schnelko. Mitnina je bila potrebna, ker so bili s popravljanjem ceste in mostov vedno stroški. 2e leta 1579 je bilo treba popraviti vseh 11 serpentin od Sv. Ane do vrha in tudi predor. Proračun je izkazoval 1174 goldinarjev stroškov, ki so jih krili v enakih delih nadvojvoda ter obe deželi. Takrat so izruvali lesene kole in so cestne nasipe ter oporno zidovje podzidali. Tudi zid pri predoru, ki se je bil zrušil, je bilo treba obnoviti. Seženj novega zidu so* računali takrat 2 goldinarja 30 krajcarjev. Najstarejši opis ljubeljske poti je ohranjen v knjigi Lovrenca Kure-liča, cesarskega glasnika, ki je izšla leta 1661 na Dunaju. Pisana je v italijanskem jeziku. Kurelič v njej opisuje potovanje cesarja Leopolda I. čez Ljubelj leta 1660. Leopold je bil prvi vladar, ki je čez ljubeljsko sedlo prispel na Kranjsko. Deset let kasneje je poročal o Ljubelju angleški zdravnik in znanstvenik dr. Brown, ki je na pobudo kraljevskega kolegija v Londonu potoval po Evropi, in je podrobno opisal tudi predor na vrhu sedla. Njegov potopis je izšel v nemškem prevodu v Niirnbergu leta 1711. Kranjski zgodovinar Valvasor pravi v svoji knjigi »Slava vojvodine Kranjske« II. str. 170, da je predor pod vrhom sedla dolg 150 geometričnih korakov, visok 12 čevljev, širok 9 čevljev ter znotraj deloma obokan s kamenjem, deloma pa podprt s tramičevjem, kakor so rovi v rudokopih. Valvasor sam je napravil nekaj crtežev o ljubeljski cesti. V »Slavi« se vidi Obmejni prehod vrh Ljubeljskega sedla s piramidami iz leta 1728 pri vrhu predor skozi goro s kranjske strani, v knjigi o Koroški pa podaja sliko na 101. strani s koroške strani. Nadvojvoda Leopold je 24. januarja 1631 ukazal kranjskemu deželnemu vicedomu, naj cesto od Kranja do vrha Ljubelja tako razširi, da bi bila pripravna tudi za vozove. Na koroški strani so jo bili razširili najbrž že leta 1615, kakor pravi napis na kameniti steni na malem Ljubelju, da je bila v tem letu cesta prenovljena. A tudi po tej razširitvi je bila še vedno preozka. Valvasorjev načrt ljubeljskega predora Ker sta izredna strmina pota in ostro podnebje s snežnimi zameti povzročala velike neprilike, je že zgodovinar Johan Vajkard Valvasor predložil načrt, naj bi se zgradil 350 sežnjev dolg predor, ki naj bi na kranjski strani pričel pri šentanski cerkvici in na Koroškem končal pri Sv. Lenartu. Že to samo dejstvo kaže, da je bila zveza čez Ljubelj za takratni trgovski promet izrednega pomena. Valvasor sam je vložil prošnjo na cesarja za podporo, da bi se mu potem ob predoru dovolilo napraviti mitnico. Izvedbo Valvasorjevega načrta je preprečila- kuga, ki je izbruhnila leta 1679. Kranjski deželni stanovi so zato leta 1724 obljubili, da bodo pripeljali na tlako 60 voz in 40 delavcev, da bi se cesta razširila, toda naredilo se je le malo. Cesarski patent iz leta 1727. Ljubelj — del glavne komercialne ceste Dunaj—Trst Novo razdobje v zgodovini ljubeljske ceste nastaja leta 1726, ko jo je cesar Karel VI. s patentom z dne 21. avgusta razglasil kot sestavni del druge komercialne zveze med Dunajem in Trstom. S favoriziranjem Trsta je dobila ljubeljska pot kot najkrajša zveza veliko važnost in so- takrat začeli tudi ponovno proučevati načrt predora, ki bi skrajšal pot čez sedlo. Koroška trgovina in fužinarstvo je že od naj starejših dob imelo samo po sebi živahen promet z morskimi pristanišči. Poleg tega pa je na Koro-ško prihajal z Bavarskega in Solnograškega čez turske prehode in iz dunajske kotline ter Gornje Štajerske velik tranzitni promet, usmerjen na jug, ki je potreboval najprikladnejšo pot k morju. Za promet iz zahodnega dela Koroške so prihajali vpoštev Kanalska dolina, Predil (1157 metrov) in Podkorensko sedlo (1073 m), za srednji in vzhodni del pa Ljubelj (1369 m) ter Jezersko (1218 m). Čez prva dva prehoda so vodila pota v Furlanijo na Čedad, Gorico in čez ostala dva pa v Ljubljano, po Krasu v Benečijo ter do pristanišč Oglej, Gradež, Štivan pri Devinu in v Trst. Ker je bil cesarski patent razglasil cesto iz Solnograda čez Beljak na Kranj in cesto z Dunaja čez Gornje Štajersko in Ljubelj v Ljubljano za glavno komercialno cesto, je prišlo med kranjskimi in koroškimi stanovi do sporov, kako naj bi se poti izgradile. Del Korošcev je zahteval, naj vodi pot čez razvodnico pri Ratečah, kjer poteka sedaj proga na Trbiž, drugi del pa čez Podkoren. Spor je bil končno odločen v korist Podkorena, na katerem so imeli tudi gorenjski fužinarji poseben interes. Z vso hitrico se je lotil popravila ljubeljske ceste deželni glavar grof Wolf Vajkard pl. Gallenberg 1. 1728, ko je zvedel, da pride cesar Karel VI. čez Ljubelj v Ljubljano, kjer se mu bo 29. avgusta dežela Kranjska slovesno poklonila. Naglo je poslal na Ljubelj 24 zidarjev iz Radovljice in z Bleda. Meseca junija in julija leta 1728 je delalo tam 71 voz in 374 delavcev iz kranjskega, radovljiškega in kamniškega okraja. Za čas od 2. do 28. avgusta so pa morala sklicati gorenjska gospostva na tlako' še enkrat toliko voz in delavcev, da so razširjali ovinke in pritrdili držaje ob ljubeljski cesti. Znani predor na vrhu gore, ki se je že sam podiral, so popolnoma porušili in napravili 130 m dolgo in 3,4 m globoko zarezo v skalnato steno, kakor se vidi še dandanes. Dvoma komora je dala za ta popravila les in 4220 goldinarjev. Kranjci so poslali cesarju Karlu VI. za potovanje 16.000 goldinarjev in delali velike priprave, da bi dostojno proslavili prihod ljubljenega vladarja, obenem pa se mu zahvalili, da je z novimi cestami odprl pota kupčiji. Cesar je prenočil na mitnici na Malem Ljubelju in je dne 25. avgusta prvič stopil na kranjska tla, kjer ga je pozdravil kranjski deželni glavar in vrhovni cestni ravnatelj grof pl. Gallenberg. Zgodovina ljubeljskih piramid Na vrhu so na obnovljeni cesti kranjski deželni stanovi postavili na ljubeljskem sedlu leta 1728 dve skalnati piramidi z latinskimi napisi, s katerimi izražajo svojo vdanost velikemu cesarju, ki pospešuje zunanjo trgovino svojega cesarstva, odpira skozi skalnati presek najkrajšo pot do morja in omogoča udobno potovanje. Zgodovinar Kobler je o gradbi ljubeljskih piramid zbral iz ohranjenih spisov podatke, iz katerih se vidi, da so zanje nalomili kamen v Moravčah. Ivan Baumgartner, ki je kamen Vhod v Ljubeljski predor na koti 1058 nm oskrbel, je prejel 4 goldinarje 30 krajcarjev, delavci v kamnolomu pa 10 goldinarjev 21 krajcarjev. Voznina od Moravč do Ljubljane je znašala 5 goldinarjev 57 krajcarjev. Piramidi s podstavkom je izklesal kamnoseški mojster Alojzij Bombaši v šentpetrskem predmestju v Ljubljani. Za klesanje kamenja je računal 520 goldinarjev, za vrezavanje 1300 črk pa 65 goldinarjev, skupaj 585 goldinarjev. Kamenje za piramidi so odpeljali dne 9. julija 1728 iz Ljubljane proti Ljubelju na dvajsetih vozovih V goro je šlo trdo. Tržiška gosposka je spravila za prevoz od Tržiča do- vrha Ljubelja 197 konj skupaj, ki so zaslužili 65 goldinarjev 40 krajcarjev. Ivanu Poljaku iz Tržiča so za postavljenje piramid plačali 150 goldinarjev, za po-zlačevanje 1270 črk na piramidah slikarju Stefanu Brusu 42 goldinarjev, kiparju in ljubljanskemu meščanu Henriku Mihaelu Löhru in kiparju Mateju Vrbniku iz Ljubljane, ki sta izklesala dva kamenita orla, 90 goldinarjev, slikarju Ivanu Frančišku Rainwaldtu iz Ljubljane za pozlačenje črk in orlov 62 goldinarjev 14 krajcarjev, pasarju Josipu Mayerju v Ljubljani za dve kroni na orla, 1 žezlo, 1 meč in dva lovorova venca iz medi, kar je tehtalo skupaj 11 '7s funta in bilo v ognju pozlačeno, 110 goldinarjev in Matiji Zupanu so plačali za napravo velikega orla iz. celega kamna pa 18 goldinarjev. A. Koblar navaja, da so pri postavljanju piramid porabili 74 funtov svinca, 270 funtov železa, ki je stalo 31 goldinarjev 30 krajcarjev, in 1000 žebljev v vrednosti 2 goldinarja 60 krajcarjev. Slavnostno piramido z napisi so postavili tudi na Trojanah, kjer se je cesar pri vračanju poslovil od kranjske dežele. Za vse 3 piramide so plačali leta 1728 kranjski stanovi iz deželne blagajne 1940 goldinarjev 33 krajcarjev. Piramide nosijo naslednje latinske napise: PRVA PIRAMIDA — I. Carolo VI Caes. Max. Germanie Mavorti Rom. Jovi Orbis terrori omnes omnium ante se Maximorum Impp. Glorias supergressus. Commercium cum exteris fundando Scissis montium lateribus Perfractis saxis et rupibus Immenso (a) ere Latam ad Avstriaca littora Viam aperiendo integrae Populos in spem felicit. erexit. Boni omnis monum posuerunt Dicatissimi Camioliae Status Aera Christi MDCCXXVIII 1. plošča: Quod . plošča: Tu quisquis es Qui remotis adveniens oris Ducat. Cam solum anticipiti tangis pede Caroli VI Viri Immorta. Rom. Imptoris Max. Avgusti Admirare virtut. industriae provinciam Cuius duetu, auspiciisque Lata et placida via Viatori Quem praecipites olim terrebant tramites Magno sudore aperta est. 3. plošča: Ernestus Ferd. Commes a Saurau Deputat. Praeses Antonius Josephus Commes ab Auersperg Georg. Xaver, de Marotti Ep. Pet. Joan. Adam Com. ä Rasp Franc. Jacob, ä Schmidhofen Deputati actuates. DRUGA PIRAMIDA — II. 1. plošča: Ingredere Carnioliam tuam Maxime Caesar super omnes retro Principes fortissime Providentissime C VI Geminos Gloriae Colossos UT laetitiae ex adventu tuo Conceptae Memoriam Nulla temporum aboleret Vetustas Gratulabundi erexerunt Ducatus Carnioliae Status. 2. plošča: Hospes quam spectas molem Carolo VI Per imp. per Victor, per Triumph Ad Columen Gloriae Erecto Per Commerciorum incrementum Publicam felicit adaugenti Aurea saecula restituenti Fortunatum in Car. liam adventum Praecantes Festis acclamantibus obviam effusi erexerunt Fidelissimi Proceres. 3. plošča: Wolff. Waichard Commes ä Gallenberg Capita, ac. supr. Viar. Director Orpheus Commes ä Strassoldo Praetor, et locumtenens. Franciscus Commes ab Auersperg Mareschallus. Napisi izražajo srečo nad prihodom cesarja na Kranjsko, ki obeta obnoviti zlate čase, s tem, da odpira skozi presekana pobočja gora široko pot k morju, pospešuje trgovino z zunanjimi deželami ter osrečuje ljudstvo. Na ploščah so vklesana imena predstavnikov deželnih stanov, grofa Ernesta von Saurau, Antona Jožefa Auersperga, J. A. Raspa in F. J. Schmid-hofena, cestnega direktorja grofa galenberškega, namestnika grofa Orfeja Strassoldo in dednega maršala grofa Franca Auersperga. Predor — tretjič na dnevnem redu Zadeva ljubeljskega predora pa s tem ni bila odstavljena z dnevnega reda. Načrt se je pojavil tretjič okrog leta 1820. Kljub konkurenčnima cestama čez Podkoren in čez Jezersko, koder je bila zgrajena cesta 1541 oziroma 1643, je promet čez Ljubelj stalno naraščal. Uvažali so morsko sol, kolonialno blago in južno sadje, pa tudi žveplo, galun in soliter, olje ter grška in italijanska vina, suhe ribe in začimbe. Izvažali pa so železo, svinec, les, platno, sukno in živino. Beležke o izvozu železa iz leta 1562 kažejo, da je letno šlo s Koroškega okrog 200.000 centov železa in jekla do morskih pristanišč. Za prenos tega blaga je bilo potrebnih 57.000 konjskih tovorov. Skoro polovica uvoza, ki je prihajal z juga na Koroško, je šla čez Ljubelj. Po podatkih koroških zgodovinarjev je v smeri na Koroško prevoženo čez Ljubelj 20.000 centov, s Koroškega pa 67.000 centov. Do leta 1867 pa se je ta promet popetoril. Pobudnik in projektant ljubeljskega predora v času Karla VI. je bil Obristbergmeister na Koroškem grof Jurij Kristalnik, ki je 15. decembra 1725 dobil od komisije za popravilo in vzdrževanje cest nalog, da izdela načrt daljšega ljubeljskega predora. Predor naj bi pričel na koroški strani pri St. Lenartu in končal pri Sv. Ani. Meritve je napravil stanovski inženir Kornelij Mauro. Komisija je nato poverila menihu Maksimiljanu von Pil-pach, ki je bil po rodu 'Kranjec in je slovel kot odličen graditelj cest, naj izvede načrt. Pilpach pa se je bal, da zaradi tehničnih težkoč do cesarjevega potovanja ne bi mogel biti gotov. Zato je nalog odklonil in je dela omejil na zboljšanje ceste in zaseke vrh sedla. Skoraj sto let kasneje je po končanih francoskih vojnah prišel načrt predora zopet v razpravo. Težkoče so bile pri tej tako živahni in frekven-tirani trgovski zvezi namreč tolike, da so vedno videli in iskali odpomoč v izgradnji predora. Posebno v zimski dobi je bil promet zaradi zametov po štiri do pet mesecev ohromen in ustavljen. Leta 1820 sta se našla dva podjetna moža, ki sta predložila cesarju prošnjo in načrt za izgradnjo podzemeljske ceste skozi Ljubelj, ki bi bila okrog 400 sežnjev dolga. To sta bila Gorenjca dr. Jožef Jabornig pl. Altenfels, po rodu Tržičan, takrat odvetnik v Celovcu, ter Andrej Kapus pl. Kamnogoriški, fužinar v Kamni gorici. Cesarju ta načrt ni bil nikdar predložen, pač pa se je zanj združena dvoma pisarna zelo zanimala. Na podlagi načrta je pričelo dolgotrajno dopisovanje med oblastmi. Najprej je poslala dvoma pisama obvestilo o vsebini prošnje 28. junija 1821 dvomi komerčni komisiji na znanje z naročilom, naj zahtevajo mnenje od graškega in ljubljanskega gubernija ter naj se informirajo o premoženjskem stanju, kreditu, morebitnih nadaljnjih družabnikih obeh predlagateljev, nadalje o momentih, katere bi kazalo v političnem in trgovskem oziru posebno upoštevati in koliko bi znašala mitnina, ki naj bi se pobirala za kritje stroškov predlaganega predora. Odgovori gubernij ev so se glasili, da ni dvoma o prednostih nameravanega podviga in tudi ne o možnosti izvedbe, vendar bi bila za to potrebna velika denarna sredstva in znatna tehnična izkušenost. Prosilcem pa manjka i eno i drugo. Jabornig živi samo od dohodkov pisarne in Notranjost 1567 m dolgega Ljubeljskega predora in sicer 882 m na avstrijski in 685 m na jugoslovanski strani Kapus pa sploh nima nobenega denarja. Sicer pa niso predložili niti podrobnih načrtov, niti stroškovnikov tako, da si ne morejo napraviti prave predstave o potrebah podviga. V ostalem so predložili mnogo premajhne izmere predora in opustili navedbe glede razsvetljave in straženja predora. Dvorna pisarna je na podlagi tega menila, da kaže biti nezaupen proti prosilcem. Zato sploh ni predložila cesarju prošnje. Po njenem mnenju bi bilo nesmotrno, če bi sklicali lokalno komisijo. Odločila je, da pozove prosilce, naj vložijo prave načrte in predloge ter izjavo premožnega človeka, da je pripravljen, če ne da sam svoja sredstva, da bi vsaj prevzel poroštvo za pravilno porabo denarja, ki bi ga zbrali. Preden je bil ta sklep sporočen gubernijem, je bila še naprošena dvorna komerčna komisija, naj bi dala nato svoje pripombe. Ta je 18. septembra 1821 odgovorila, da se posebno ilirska gradbena direkcija v Ljubljani pritrdilno izjavlja glede možnosti in koristnosti izvedbe načrta in naj se torej ne bi delalo stvari odvisno od tega, ali imata prosilca potreben denar, marveč naj bi oblasti stvar zasledovale naprej in nato poročale. Nato je pisala dvoma pisarna 5. julija 1822 ljubljanskemu guberniju, da je zaprosil ravnatelja dvornega stavbenega sveta viteza Schemerla, ki je bil ravno na Kranjskem zadolžen z osuševanjem ljubljanskega barja, da poda svoje mnenje o gradbi predora. Ta je sicer nalog izvršil, vendar predmet še vedno ni bil zrel za dokončno razpravo. Pogled na splošno karto ljubeljske gore, ki jo je on narisal, kaže, da je predlagana črta najprikladnejša. Višina obeh krajnih točk rova ni bila določena, ker zaradi velikega snega niso mogli popolnoma preiskati terenov na obeh straneh gore in zaradi tega tudi padca odprte ceste, rova in stroškov niso mogli izračunati. Sicer pa tudi ne pozna geološke sestave hribin v notranjosti gore, skozi katero naj bi se rov gradil. Verjetno je sicer, da je iz trdega apnenca, ki bi se dal z navadnim smodnikom razstreliti. Je pa tudi mogoče, da bi prišli na kremenjak ali peščenec, pa tudi na vodne žile ter bi potem vsa zadeva zaradi višjih stroškov propadla. Gubernij je bil pozvan, naj porabi ugoden letni čas za to, da se ugotovi najboljši potez in razjasnijo odprte točke, zaslišijo strokovnjaki iz okolišnih rudnikov, izdelajo podrobni načrti in troškovniki, in nato vsa zadeva zopet predloži dvorni pisarni. O ugotovitvah na koroški strani naj bi se sporazumeli z graškim gubernijem. Tudi naj bi poiskali zanesljive podjetnike za rovska dela in k temu pritegnili Jabomiga in Kapusa, če lahko dasta zadostno poroštvo. Dne 10. junija 1822 je nato' graški gubernij pozval okrožni urad v Celovcu, da stopi v stik z ljubljanskimi uradi, da bi skupno' napravili potrebne ugotovitve. Dne 22. junija je ljubljanska gradbena direkcija zaprosila celovško kresijo, da sporoči pogoje, ob katerih bi celovška gradbena direkcija pričela na koroški strani z raziskovanjem. Ljubljanska gradbena oblast je 7. avgusta odgovorila, da so se pri lokalni komisiji, ki je bila 30. julija, sporazumeli, naj bi opravila geometrični posnetek in niveliranje na koroški in na kranjski strani ljubljanska gradbena direkcija zato, da bi prišli do enotnih rezultatov. Sele ko bi se to opravilo, bi lahko sklicali komisijo z rudarskimi strokovnjaki, da bi temeljito proučila načrt. Kresijski inženir Karel Ček v Celovcu je bil pozvan, da se v danem času priključi delu komisije. Poizvedbe in raziskovanja so tekla svojim potom naprej, vendar manjkajo o tem nadaljnji spisi. Prvo beležko najdemo šele leta 1825. Medtem je bil predlagatelj dr. Jabomig leta .1823 umrl in tudi Kapus je opustil udeležbo, ko ni vsa leta o stvari ničesar več slišal. Dne 15. decembra 1825 je pisal ljubljanski gubernij celovški kresiji, da že dolgo dobo raziskujejo izvedljivost predora in da so o tem 17. novembra poročali dvomi pisarni. Dvoma pisarna se je z gubernijem strinjala, da je največjega interesa, da bi odstranili pomanjkljivosti te poti, ki je komercialno važna in predstavlja direktno in najkrajšo* zvezo med Kranjsko in Koroško ter Trstom. Najboljši izhod bi bil, da se zgradi predor in sicer čim nižje, tem bolje in naj se v ta namen da pred vsemi ostalimi prednost črti, ki jo je določil dvorni gradbeni svet. Toda s tem se spremeni ves položaj, ker bi bil tak predor nad 600 sežnjev dolg (torej 1,1 km), kar prevrže vse dotedanje račune in troškovnike. Dvoma pisarna je zato prosila, naj vse še enkrat dobro preučijo posebno glede višine in širine predora ter izogibališč, kakor tudi to, da bi se pozimi napeljal v predor sneg, da bi se lahko po njem vozilo s sanmi in ali ne bi kazalo misliti na gradbo železnice skozi predor, kar je sicer dvorni gradbeni svet odklonil. (Končno naj bi ugotovili, kakšne stroške bi povzročila ureditev razsvetljave in kako naj bi se preprečila nevarnost napadov na potnike v predoru. Sestavi naj se primerjava prednosti take izvedbe proti prejšnjim zamislim. Kresija je odpisala 29. januarja 1826 ljubljanskemu gubemiju, da je vprašala za svet okrajno oblast Humperk glede varnosti potnikov in da je ta izjavila, da se v teh krajih zelo redko dogodijo roparski napadi, v ostalem pa bi zadostovala dva stražnika in skrbnika razsvetljave, da bi jih lahko branila, če bi bila oborožena. Za razsvetljavo bi bilo* potrebno najmanj 8 svetilk. Stroškov niso mogli natančno navesti. Za plače stražarjev pa bi bilo treba predvideti 80 do 100 goldinarjev letno. Gradbena direkcija v Ljubljani je 6. oktobra 1826 odgovorila kresiji, da zahteva pokrajinsko državno knjigovodstvo izpopolnitev troškovnih predračunov, da ugotovijo cene stavbišč ob vhodu v predor za postavitev zgradbe za mitničarja in stražnika. V ta namen naj kresija čimprej skliče komisijo. Do te komisije je prišlo 10. novembra v gostilni pri »Nemškem Petru«. Dne 18. novembra so poslali gradbeni direkciji zapisnik, da je gosposka pripravljena odstopiti zemljišče brez odškodnine. Načrti in spisi o predzgodovini ljubeljskega predora, so ohranjeni v gradbenem arhivu na Dunaju. Zdi se, da se je stvar vlekla do leta 1830. Postopanje z načrtom je tipična slika birokratizma Metternichove dobe, brezkrajnega zavlačevanja rešitve načrta, ko država sama, izčrpana od dolgotrajnih vojn, ni imela sredstev za uresničitev koristnih naprav. Železnica omrtvi ljubeljski promet Četrtič se je pojavil načrt ljubeljskega predora v dobi gradbe železnic ter je ostal skoraj 30 let od 1871 do 1901 na dnevnem redu. Takratne borbe so opisane v zgodovini tržiške železnice. Po otvoritvi gorenjske proge leta 1870 se je promet s Koroške usmerjal čez Trbiž na Ljubljano. Živahno vrvenje čez Ljubelj je začelo odmirati. Slednjič je morala tudi redna pošta iz Celovca v Ljubljano prenehati. Zadnjič je vozila 16. novembra 1875. Po otvoritvi gorenjske železniške proge se je zdelo vse do druge svetovne vojne, da je zadeva ljubeljskega predora dokončno pokopana, ker je čez sedlo potekala državna meja in ni bilo izgleda, da bi se z meddržavnim sporazumom med Avstrijo in Jugoslavijo lahko v dogledni dobi predor uresničil. Položaj se je spremenil šele, ko so med drugo svetovno vojno Gorenjsko zasedle nemške okupacijske oblasti. Jadranska cesta — Dograditev predora 1944/45 Jetniško taborišče pod Ljubeljem v dobi nacizma V okviru nacističnih načrtov je zaživel tudi projekt jadranske ceste, ki naj bi vodila v smeri stare zgodovinske poti čez Ljubelj. Zato so nemške zasedbene oblasti začele med okupacijo v več sektorjih graditi novo cesto od Tržiča do Sv. Ane, katere sledovi so bili še po vojni vidni. Pod sedlom Ljubelja pa so začeli vrtati v bližini Bomove vile 1,5 km dolg predor. Dela so bila poverjena podjetju Hoch- und Tiefbaugeselschaft Universale na Dunaju. Delovno silo naj bi dala jetniška taborišča. V ta namen so začeli graditi že v zgodnji pomladi 1943 taborišče pod Ljubeljem. Gradila je tvrdka Raubel iz Celovca. Poleg jetniških barak so gradili tudi barake za profesionalno civilno delavstvo in tehnično upravo, varnostne objekte za straže, policijo in varnostno stotnijo iz Celovca, da bi varovali taborišče proti vpadom partizanskih čet. Taborišče je dobilo električno razsvetljavo od daljnovoda šentanske centrale. Vod je bil čez ljubeljsko sedlo povezan z boroveljskim vodom. Za zajetje Mošenika so zgradili pod Košuto poseben vodni hram, od koder so črpali vodo v taborišče. Spočetka je bilo v taborišču okrog 300 vojnih ujetnikov in političnih internirancev. Ljubeljski predor so začeli delati hkrati z obeh strani. Poleg jetnikov so bili pri delih zaposleni tudi obrtniki in profesionisti. Zanje je bilo na desni strani ceste zgrajeno civilno taborišče. V predoru so delali v treh izmenah. Na eno izmeno je šlo poprečno 200 jetnikov. Delali so s tremi kompresorji. Za odvoz materiala so zgradili poljsko železnico z eno električno in dvema parnima lokomotivama. Ob vhodu V predor je bila nameščena ventilatorska naprava za zračenje delovišča. Vojaško taborišče je bilo podrejeno uničevalnemu taborišču Mauthausen pri Linzu, tehnično pa podjetju Univerzale, katero je zastopal stavbeni svetnik ing. Seidenglanz. Polirji so bili po večini Avstrijci. Kot pomožne delavnice so bile zgrajene mizarska, mehanična ter gradbena delavnica in kovačija. Nad taboriščem je bil nameščen drobilec. Ob njem so izdelovali betonske kvadre za oblogo predora. Jetniki so odhajali na delo ob pol 6 zjutraj iz taborišča tako, da so prispeli nekaj pred šesto uro pred predor. Delo je bilo izredno težko in je jetnike pri nezadostni hrani do skrajnosti izčrpavalo. Oblečeni so bili v lahke jetniške obleke, kar je bilo nezadostno, ker je bilo taborišče 1000 m nad morjem. Le ob hudem mrazu v zimi so dovolili nositi dvojno obleko. Jetniki v taborišču so bili po večini Francozi. Med njimi pa je bilo tudi mnogo rajhovcev in Avstrijcev, ki so bili nasprotniki nacistov, pa tudi nekaj Poljakov in Jugoslovanov. Na kranjski strani je bilo zaposlenih skupaj okrog 500 ljudi, na koroški pa po izpovedi enega od stražarjev le okrog 200 ljudi. Taborišče je imelo ambulanto z vojaškim zdravnikom iz Avstrije, jetniki pa so imeli svojega jetniškega zdravnika. Komandant taborišča je bil zelo surov in krut. Pobegi iz taborišča so bili dokaj pogosti. Po večini so pobegnili pri nočni izmeni na ta načini, da so se vlegli v vagonete med odkopani material in tako prišli na odvalu na prosto. Taborišče ni bilo bombardirano niti sicer napadeno. Po dnevnih raportih, ki so ohranjeni, je delalo pri posameznih vrstah del naslednje število jet- nikov: Vrsta dela severna stran predora . . južna stran predora . . . minerji, zidarji gradnja cest dezinsekcija kuhinja policija 1. marca . . 218 . . 144 . . 160 . . 10 . . 10 . . 10 . . 10 Stanje spomladi 10. marca 324 + 50 170 161 gradnja vodovoda 30 gradnja cest 10 leta 1944 20. marca 325 174 234 10 30. marca 325 267 112 10 10 10 skupaj . . . 562 745 743 734 taboriščno osebje .... . . 68 88 88 88 bolni . . 52 49 50 58 skupaj . . . 682 882 881 880 Stanje spomladi leta 1945 Vrsta dela 20. januar 1. febr. 29. febr. 11. april 21. april 26. april sev. stran predora . . . . 225 290 218 325 321 385 južna stran predora . 270 103 157 273 258 258 nočna minerji izmena vodovod . . 30 140 160 121 114 129 vodovod vodovod garaža . 20 30 10 — 25 25 dezin- cesta sekcija cesta Tržič . . . . 16 10 10 15 — — kuhinja . . . 3 — 10 — — — skupaj . . . 564 573 565 734 718 797 taboriščno osebje . . . 70 68 68 88 88 97 bolni . . . 52 45 48 55 56 70 izolirani . 102 skupaj . . . 686 686 681 877 964 964 V poldrugem letu je bil zgrajen predor v zadostnem obsegu tudi za naj intenzivnejši motorni promet. Prebitje predora so v decembru 1944 proslavljali slavnostno z vsemi svečanostmi okupacijskih oblasti. Ob koncu druge svetovne vojne so ostala še vsa notranja gradbena dela v predoru nedokončana, vendar se ga je nemška vojska na umiku v polnem obsegu poslužila. Ob vhodu v predor je bil po vojni postavljen spomenik žrtvam taboriščnega nasilja in suženjskega dela pod bičem nacizma. Spomenik ob taborišču pa predstavlja do okostja sestradanega jetnika, ki dviga obupno reke k nebu, z napisom »Obtožujem« — »J’accuse«. Po končani vojni je ostal predor poldrugo desetletje nedokončan. Zgrajena sta bila le zunanji obok kalota v celoti po celi dolžini predora in 7 m široko prosto' vozišče. Neizgrajeni so ostali oporniki in sicer na avstrijski strani na dolžini 250 m, medtem ko je bil ostali del avstrijske strani še pred osvoboditvijo dograjen. Na avstrijski strani bi bilo torej še za kakih 6 mesecev dela, da bi se predor spravil v dovršeno stanje. Tlakovati je bilo treba vozišče in dokončno urediti kanalizacijo, ki je bila samo provizorno načeta. Na jugoslovanski strani pa je bilo treba po vsej dolžini jugoslovanskega dela predora, ki meri 685 metrov, zgraditi opornike, urediti kanalizacijo in tlakovati vozišče ter zgraditi robnike za stranske hodnike, kar je zahtevalo leto dni dela. Predor poteka 297 m nižje kot je bil cestni prelaz na koti 1366 m. Vhod v predor je na koroški strani na koti 1063 metrov. Priključni del je bil zgrajen že med vojno, ker so dovažali material v predor s koroške strani. Bil je zelo strm. Zato so izdelali načrt nove priključne ceste, ki pa je zahteval mnogo velikih objektov, viaduktov in mostov, kar pa zaradi velikih stroškov ni bilo lahko izpeljati. Priključna točka na staro cesto je ležala 92 metrov pod cerkvijo sv. Lenarta, ki je 1114 metrov nad morjem. Avstrijski del predora je dolg 882 metrov. Predor je zgrajen v loku, ki zavija na južni strani v jugovzhodno smer. Dolg je 1567 metrov. Najvišja točka predora 1069 metrov leži na avstrijski strani. Na jugoslovanski strani končuje predor na koti 1058, torej 11 metrov nižje kot je kulminacija predora na koroški strani. Po vojni se na nobeni strani dvanajst let ni nič delalo. Sele leta 1957 so izdelali načrte za dokončno ureditev predora. Ob vhodu v predor, ki za promet ni bil odprt, je tržiško Turistično društvo zgradilo poleg carinarnice in postojanke graničarjev lično gostišče, kjer je bila tudi menjalnica. Za praktično uporabljivost predora je bilo treba urediti še vprašanje dovozne ceste. Promet na ljubeljskem cestnem prelazu je bil namreč v zimski dobi zaradi zametov in plazov od novembra do maja oviran. Cesta je bila v obdobju 1952—1962 zaprta za promet v zimski dobi od minimalno 44 do največ 212 dni, oziroma računano na koledarsko leto od 91 do 221 dni, to je 25 do 61 «/o leta. V letu 1955 na primer so jo morali zapreti že 6. novembra in je zapora trajala do 15. maja 1956. V letu 1960 so jo zaprli zaradi snežnih ovir 12. oktobra in je ostala zaprta do 29. aprila 1961, torej polnih šest in pol mesecev. V takšnih okoliščinah je cesta izgubljala na pomenu, ki ji je sicer po zemljepisnem in turističnem značaju nesporno pripadal. Glavna ovira za promet pozimi sta bila nad 2 km dolgi odsek od platišča pri predoru, do prelaza na jugoslovansko-avstrijski meji, kjer ima cesta mestoma vzpon 32 '% in preti nevarnost snežnega plazu pod Begunščico. V zimski dobi so zato promet preusmerjali na podkorenski in jezerski prehod. Bilo je torej nujno potrebno, da se zgradi položnejša in zavarovana cesta, ki bi omogočala promet tudi v zimskem času. Sele leta 1961 je prišlo med Jugoslavijo in Avstrijo do sporazuma, da se obnovijo dela in čimprej dovrši ter opremi obstoječi predor. Stroški Spomenik žrtvam nacističnega taborišča. Do kosti sestradan jetnik dviga roke k nebu z vzklikom »Obtožujem — j accuse« graditve predora na jugoslovanski strani so znašali po oceni do leta 1945 okroglo 490 milijonov dinarjev, od leta 1946 pa do dovršitve pa še 683 milijonov, torej skupaj 1173 milijonov din oziroma če se po enakem merilu priračunana še avstrijski del 2700 milijonov dinarjev. O potrebi dovršitve predora so razpravljali v okviru Evropske konference ministrov za promet CEMT, nadalje pri ožji skupini za ceste med Jugoslavijo in Avstrijo, ter na številnih sestankih pristojnih organov obeh držav od leta 1953 naprej. Tehnične zadeve je reševal tehnični pododbor na enajstih sejah od leta 1959 naprej. Obnovitvena dela so se pričela na jugoslovanski strani 11. novembra 1956 in je trajala dograditev do 15. novembra 1963, ko so predor zasilno odprli in dovolili ves promet. Na avstrijski strani pa so dela trajala še do 1. julija 1964. Redni promet skozi predor teče torej od srede novembra 1963. Ob začasni otvoritvi prometa so sklenili, da bo predor odprt za promet vso zimo. Maloobmejni promet se je razvil na obeh straneh že v letu 1964 ter obratujeta dnevno dve avtobusni progi skozi predor. Za polno vrednotenje pridobitve je bila potrebna še priključna avtomobilska cesta do Naklega, tako imenovana jadranska cesta, ki je identična z današnjo novo ljubeljsko cesto. To progo so začeli trasirati že leta 1941. Deloma so jo začeli tudi že graditi z mobiliziranimi prebivalci od Podtabora do Kovorja, v Ljubeljski dolini pa z jetniki iz podljubeljskega taborišča. Po osvoboditvi so bili medvojni načrti revidirani in izboljšani ter leta 1957 odobreni. Graditi so jo začeli leta 1961 od predora proti Tržiču v dolžini 2,5 km, in nato leta 1963 še ostali del ceste proti Naklu. Gradbena dela so bila kljub dolgotrajni zimi meseca junija 1964 končana. Ostal je samo še predor v plazovitem terenu nad tržiško železniško postajo. Investicije za gradnjo predorov in ceste so črpali iz zveznih in republiških sredstev. Na novi cesti je bilo zgrajenih več pomembnih objektov, med njimi omenjamo snežno galerijo pod begunjskim plazom, tri cestne predore nad Tržičem, most preko tržiške Bistrice pri Naklem ter viadukt nad Cenovo gubo in več nadvozov in podvozov. \Po dolžini nova cesta sicer ni bistveno skrajšala razdalje med Ljubljano in Celovcem, pač pa je zveza proti Bledu za 3 km krajša. Oprema cestišča omogoča varnejšo vožnjo in dopušča večjo hitrost. S tem se je potovalni čas iz Naklega do državne meje znatno skrajšal. Najvažnejša pridobitev pa je v tem, da ima nova cesta maksimalni vzpon 9%, le kratek odsek pri Galeriji ima 11,4 '%», medtem ko je imela stara ljubeljska cesta maksimalni vzpon 32'°/o. V prvih poletnih mesecih 1964 so cesto uporabljali še z obvozom skozi Tržič, v jeseni pa je bil dokončan tudi zadnji predor v plazovitem terenu nad železniško postajo v Tržiču. Ob stari cesti pa še vsako leto prirejajo tradicionalne moto-dirke, za veliko nagrado v alpskih vožnjah. Viri J. W. Valvasor: Die Ehre des Herzogtums Krain II 170. Dr. Martin Wutte: Kärntens Wege zum Meer in alter und neuer Zeit. (Carinthia letnik 133 zvezek 2-3 1943). Emerich v. Zenegg: Aeltere Tunnelprojekte am Loibl (Carinthia letnik 133 zvezek 2-3 1943). Dr. Walter Schmid: Loiblpass Carniola II Lj. 1909 str. 136—163. A. Koblar: Cesta čez Ljubelj in ljubeljski piramidi. IMK 1893 stran 218. P. Radies: Walvasors Projekt eines Loibltunnels. (Klagenfurter Zeitung 1886 nro. 71.) Karavankenbahn. Laibacher Wochenblatt 1891. No 590. Osebno zbrani podatki o taborišču pod Ljubeljem 1943—1945 pri ing. Tišlerju. Podatke o ljubeljski cesti je dala Skupnost cestnih podjetij SRS na uporabo. ■ 7 ■ ' .v:7-71 f':-s ?! 77.- 7 77: ,7:771 r.!'t)i■ 7:777, 7 7- :f,7 7 . 7 77? *rr7? ,‘T;: 7 47 >vi--Yi n 7 7, . ,?■ :7 iv7--;i77.: .ali; r • -771 .'7.7 : ' : < 77' :7? . ■ kß-' ; ; r.::- .7ži1i:a.i;.v iiüftr':- . ‘ s* - 7 7 7. : 7 7 7 f .. :- . ., ... «7 7-.;s j.?a' i: i f _ i /■ r Zgodovina borbe Tržiča za železniško zvezo Prve možnosti vključitve Tržiča v železniško omrežje Predlog, da bi se zgradila železniška zveza iz Celovca čez Ljubelj in Ljubljano do Trsta kot zveza glavnega mesta Dunaja z morjem, so stavili koroški deželni stanovi že leta 1843, še preden je padla odločitev za dokončni potek južne državne železniške zveze, ki je bila grajena pozneje čez Graz in Celje na Ljubljano in Trst. V poznejših predlogih koroških deželnih stanov pa se zveza čez Ljubelj več ne ponavlja. Tehnika gradnje železnic v gorskih krajih je bila takrat še nezadostno razvita in gradbena podjetja niso tvegala predorov, ki bi bili daljši od pol kilometra. Tržič sam je kot najbolj razvit industrijski center na Kranjskem imel od vsega začetka velik interes, da bi ga pri gradnji železnic upoštevali. Ljubeljska črta je predstavljala najkrajšo zvezo med Celovcem in srednje koroškim industrijskim bazenom na eni ter Trstom na drugi strani in bi ustrezala tudi tržiškim interesom. Toda v prvem razdobju razvoja železniškega omrežja je bil širok greben Karavank nepremagljiva ovira, ker gradbena tehnika takrat še ni razpolagala z gradbenimi izkušnjami, vrtalnimi napravami in tehnično opremo kot pol stoletja kasneje, da bi mogla tvegati gradnjo predora, ki bi bil več kilometrov dolg. Predori, ki so jih gradili med Dunajem in Trstom na progi državne južne železnice, so bili le po 200 do 300 metrov dolgi, kar je bila maksimalna dolžina, za katero so se mogli še odločiti gradbeni tehniki. Proga južne državne železnice se je zato v velikem polkrogu izognila alpskim gorskim grebenom in je bila zgrajena ob robu vzhodnih Alp večinoma vzdolž tokov Mure, Savinje in Save. Železniški centri in industrija, ki je ležala globlje v notranjosti alpskih dolin, je ostala brez železniške zveze, navezana prej ko slej na cestni transport, ki je bil drag, počasen in nesiguren, ki je v zimski dobi popolnoma zastal, in ki za prevoz množinskih tovorov sploh ni ustrezal. Ko so nato leta 1864 sestavljali nov gradbeni načrt za železniško omrežje, se je Trgovinska zbornica v Ljubljani živo zavzela za gradnjo transverzalne proge od Beljaka oziroma Trbiža, po Savski dolini do I,j ubijane in odtod dalje čez Novo mesto in Gorj ance do Karlovca, toda zveze s Tržičem ni bila predvidela. Zveza Celovca na Maribor, ki je bila dograjena leta 1863, za izvoz na Trst ni ustrezala. V takem kritičnem položaju (Koroška in Gorenjska nista mogle ostati. Zato sta vodile borbo naprej, da bi dobila alpska industrija končno drugo zvezo s Trstom. Skupnim naporom mesta Ljubljane, trgovske zbornice in njenega tajnika, poslanca dr. Lovra Tomana, se je posrečilo, da so po izgubi Benečije na Dunaju vendarle pričeli misliti na to, da je treba zahodno in severno koroško> industrijo bolje povezati in ji dati bližnji izhod na morje. Ker pa gorenjska proga ni bila obsežena niti v prvem gradbenem programu trgovinskega ministrstva iz leta 1854, niti v drugem iz leta 1864, je bil zakon o pogojih in ugodnostih za koncesijo železniške proge Ljubljana—Tržič dne 9. julija 1868 v parlamentu le s težavo sprejet. Odločitev ali naj poteka gorenjska železnica po levem ali po desnem bregu Save ni bila lahka. Za vsako stran je govorilo' mnogo tehtnih gospodarskih razlogov, ki jih ni bilo mogoče vse enotno povezati in spraviti v sklad. Ena varianta je predvidevala, da bi gorenjska proga že pri Tacnu prekoračila Savo ter nato potekala po ravnini mimo Smlednika do Kranja, od koder naj bi se po možnosti čimbolj približala Tržiču, nato pa čez Radovljico vodila do Jesenic. Ni dvoma, da bi bila taka rešitev zelo ustrezala gosto naseljenim krajem na levem bregu Save. Toda v tem primeru bi bil položaj Selške in Poljanske doline ter vseh postranskih priključkov, ki gravitirajo na Škofjo Loko, še težavnejši in njihova pot do železnice še daljša. Upoštevali so tudi stare manufakture platna, sitarstvo in žimarstvo okrog Stražišča, železarske obrate v Železnikih, Kropi in Kamni gorici ter skušali izpeljati železnico vse do Bleda po desnem bregu. Proti desnemu bregu je govorilo predvsem to, da bi ostal Tržič s svojo živahno industrijsko delavnostjo še nadalje odrezan od prometa. Koncesijski komite se je zato zavzemal za kompromisno črto, ki naj bi potekala v spodnjem delu po desnem bregu Save, kjer je bila koncentrirana industrija papirja in lepenke, kjer so ležali rudniki družbe Knapovže, bakreni rudniki v Škof jem pri Gorenji vasi, fužine v Železnikih in valjarna v Jesenovcu ter fužine pod Jelovco. Zagovarjal je varianto, da bi šele pri Globokem prešla proga na levi breg ter povezala jeklarne na Savi, Javorniku, v Mojstrani in Beli peči. Pa tudi pri prehodu na Koroško so se hoteli za vsako ceno izogniti predoru skozi Karavanke v Podkorenu. Zato je padla odločitev, da se proga izpelje od Rateč in Belih peči skozi globok zasek na Trbiž kot prometno križišče, na katerega se stekajo štiri doline. Tako usmerjena gorenjska proga ni ustrezala niti interesom Tržiča v krajevnem oziru, niti v tranzitnem pogledu interesom alpske železarske industrije, ki je zahtevala dostop k morju po najkrajši poti. Po dograditvi gorenjske proge so maja 1871 v Ljubljani osnovali pripravljalni odbor, ki je dobil predkoncesijo za izvedbo preddel za načrt ilirskih centralnih železnic. Konzorcij je požrtvovalno deloval ter dal na lastne stroške izdelati generalne načrte in ostale predpisane izkaze ter sestavil tiskano spomenico o načrtu ilirskih centralnih železnic, ki naj bi dopolnile avstrijsko železniško omrežje; posebno v prometni smeri od severa na jug ter od Severnega morja v Dalmacijo in k tržaškemu pristanišču. Ta načrt je predvideval med drugim kot glavno progo zvezo Celovec—Ljubljana, ki bi na Kranjski strani potekala od Šenčurja pri Kranju čez Naklo do Tržiča. Zato Tržič, ko je leta 1870 stekla gorenjska železnica, ni obupal, marveč je s podvojeno vztrajnostjo nadaljeval svoje napore za gradnjo železniške zveze. Pridobil je kranjski deželni zbor, da se je leta 1872 zavzel pri trgovinskem ministrstvu na Dunaju za tržiško progo. Položaj je postal kritično pereč, ko je vlada kot drugo zvezo s Trstom predložila leta 1871 načrt za gradnjo železniške zveze iz Trbiža čez Predil v Gorico in je pretila nevarnost, da bo ta načrt, ki je bil na prvi pogled kot naj direktne j ša zveza zelo prikupi j iv in prikladen, uzakonjen. Zeleniški plazovi z gostiščem in carinarnico. Po dograditvi žičnice postajajo privlačna smučarska postojanka Tržaški mestni zastop na eni strani, poslovni krogi v Trstu in industrija na Koroškem so se zavzemali za to, da bi se druga zveza s Trstom zgradila čez Divačo in Hrušico na Škofjo Loko in od Kranja pa podaljšala bodisi s predorom skozi Ljubelj ali pa čez Jezersko na Celovec. Tudi ljubljanska trgovska zbornica se je od vsega začetka vneto trudila, da bi se rešilo vprašanje v prilog Gorenjske in Notranjske. Razvnela se je javna polemika v časopisju, deželnih zborih, strokovnih revijah, med katero je bila napisana vrsta polemičnih študij o prednostih in težkočah ter pomanjkljivostih predilske in ljubeljske zveze. Tudi ljubljanska trgovska zbornica je predložila parlamentu tiskano spomenico, v kateri osvetljuje svoje stališče do postavljene alternative Loka ali Predil. Že uvodoma izraža ogorčenje, da se nova prosta luka v Trstu gradi tik ob južnem kolodvoru, tako da se s tem še bolj utrjuje monopol, ki ga ima že tako družba južne železnice, da bo tudi v bodoče gospodar vse pomorske trgovine, ki se bo iz novega pristanišča direktno stekala na njen tovorni kolodvor. Družba javnih skladišč je gradila naprave, ki bi v primeru ukinitve proste luke zopet koristile izključno južni železnici. Podčrtavala je, da trgovsko-politični in industrijski interesi tržaške luke zahtevajo, da se gradi proga čez Gorenjsko v industrijske centre Koroške in dalje na Gornje Štajersko. Opozarjala je obenem, da so to uvideli že Rimljani, ki so gradili ceste preko Razdrtega in Hrušice ter Ljubelja in Jezerskega na Koroško in dodala, da je tudi načrt železniške zveze preko Škofje Loke zasnovan na tej podlagi. Politične razmere so* končno prisilile južno železnico, da se je odpovedala predpravici gradnje druge zveze s Trstom za dobo 7 let. Tako so se akcije za samostojno zvezo med Celovcem in Trstom skozi Ljubelj nadaljevale naprej. V kranjskem deželnem zboru je zabeležena prva akcija za gradnjo železnice, ki bi vodila od Tržiča skozi Karavanke na Koroško*, v zapisniku IX. seje KDZ z dne 4. decembra 1872, ko poroča vitez Kaltenegger, da je vložil V. C. Supan, predsednik kupčijske in obrtnijske zbornice, spomenico za gradnjo proge Trst—Loka—Launsdorf na Koroškem. Dva dni nato je predlagal na X. seji poslanec Dežman, naj izjavi deželni zbor svojo soglasnost s tem načrtom in mu tako da moralno* podporo. Obenem je predlagal, da se konzorciju odobri predujem 5000 goldinarjev za izdelavo načrtov. Nato je poročal na XII. seji KDZ dne 16. oktobra 1874 poslanec Ivan Murnik, ki je takrat zastopal mesto Kranj in trg Tržič v deželnem zboru, v imenu gospodarskega odseka o peticiji za gradnjo železnic TO zbornice in predlagal, »naj deželni zbor ponovno prosi, da vlada pospeši gradnjo železnice Trst—Loka. Pri nadaljevanju proge proti severu naj bi upoštevali Tržič kot naj marljivejši trg na Kranjskem«. Predlog je bil brez razprave sprejet, ker je bila potreba železnice očita. Za nadaljevanje druge zveze s Trstom od gorenjske železnice naprej ni bilo določeno, kje naj se odcepi nova proga čez Karavanke in tudi Ljubelj ni bil imenovan kot mejni prehod, marveč je bilo iz previdnosti samo pripomnjeno, naj bi pri nadaljnji zvezi upoštevali Tržič. f. Kriza je nato omrtvila vsako možnost akcij na dolgo dobo sedmih let. Vladala je splošna gospodarska depresija in gradbena stagnacija, dokler se ni vlada odločila, da spremeni smer železniške politike in se vrne k sistemu državnih železnic. Prva akcija po krizi je bila leta 1881, ko je deželni zbor na predlog gradbenega svetnika Franca Potočnika sklenil, da napravi deželni odbor prošnjo na dunajski parlament, da sprejme zakon za gradnjo brezpogojno* potrebne železnice Trst—Loka, ki naj bi se morebitno nadaljevala do Launsdorfa na Koroškem. Z enako prošnjo se je tudi Trgovska zbornica v Celovcu obrnila na dunajski parlament, V naslednjih petih letih zopet ni bilo nobenih akcij. Deželni zbori so izglasovali vedno nove peticije in resolucije. Dne 7. maja 1883 je deputacija predstavnikov Trsta, Istre, Kranjskega, Koroške in Solnograške pod vodstvom grofa Chorinskega izročila cesarju Francu Jožefu skupno prošnjo za gradnjo te zveze. Kakor je razvidno iz poročila časopisa »Neue freie Presse«, št. 6717 z dne 10. maja 1883 je cesar priznal, da je ta proga važna in izjavil, da bo dal vladi naročilo, da pa ji mora prepustiti, da bi ona izbrala najprimernejši čas za izvedbo načrta. Tudi vojaški krogi so bili za zvezo čez Škofjo Loko in Ljubelj na Celovec, ker se jim je zdela proga po dolini Soče preveč izpostavljena. Deputacija se je po avdienci pri cesarju zglasila pri trgovinskem ministru, ki je dal zagotovilo, da bo vlada posvetila loški železnici največjo pozornost. Tri leta kasneje je dne 20. januarja 1886 na XVII. seji vložil baron J. Svegelj nujni predlog, ki ga je podpisalo 35 poslancev, da naj se železniška proga Trst—Kozina podaljša do Loke in od primerne točke gorenjske železnice, na primer iz Kranja na Tržič in čez Ljubelj do Celovca. Obenem naj se skrajša tudi zveza čez Visoke Ture do* Talheima in Rottenmanna. Svegelj je obširno utemeljil svoj predlog s konkretnimi navedbami, koliko se bo skrajšala pot z Dunaja in iz Prage ter iz Celovca do Trsta. Osnova njegove argumentacije je bila, da je Rudolfova železniška družba, ko je gradila gorenjsko železnico, dobila koncesijo za podaljšanje do morja, ki je še vedno veljavna. Svegelj je zato* predočil celo zadevo kot dopolnilno dogradnjo Rudolfove gorenjske železnice. Strukturalne spremembe tržiške industrije in prometa Načrt tovorne proge Kranj—Tržič Tržiški promet je do sedemdesetih let imel le razmeroma skromen obseg in lokalno usmerjenost. V glavnem se je za potrebe tržiških fužin in jeklarn dovažal grodelj s Koroškega oziroma deloma z Jesenic. Usnjarska industrija je bila v pretežni večini še navezana na nakup surovih kož od domače živine po Kranjskem in le deloma na Hrvaškem. Bistveno se je spremenil položaj, ko je KID sklenila prodati tržiške jeklarne in izkoristiti pogonsko moč Mošenika in Bistrice za pridobitev novih industrij, ki naj bi se naselile v Tržiču in deloma uporabile zgradbe dotakratnih železarn. KID je imela glavni interes le še na dobavah oglja iž tržiških gozdov, ki ga je rabila za svoje plavže na Jesenicah in na Javorniku. Dovoz oglja pa je bil usmerjen iz Tržiča na Podnart čez Kovor in Podbrezje. Po letu 1885 so se temeljito spremenile tržiška gospodarska struktura in prometne potrebe. Takrat so pričeli graditi bombažno predilnico in tkalnico. Zanjo je bil potreben dovoz bombaža in odvoz izdelkov, dovoz premoga za parne kotle in raznih potrebščin ter utenzilij za tovarniški obrat. Tovarna bele lepenke, ki jo je zgradil Charles Moline na Slapu leta 1881 in v Cadolah leta 1886, je bila izrazita izvozna industrija, bazirana na domačo surovino, smrekov les iz neposredne okolice. Pa tudi v usnjarstvu se je po letu 1884 položaj spremenil, ker je C. B. Mally začel predelovati prekmorske kože. Tržiški gozdi so nudili možnost izvoza več sto vagonov tehničnega in gradbenega lesa letno’. S tem je nastala v blagovnem prometu Tržiča potreba večje tonaže in tudi popolne preusmeritve na direktno zvezo z najbližjim morskim pristaniščem. Medtem je bilo namreč vprašanje direktne železniške zveze s Trstom po omrežju državnih železnic začasno kompromisno rešeno na ta način, da si je uprava državnih železnic zagotovila za prevoz pošiljk z omrežja državnih železnic, h katerim je spadala tudi gorenjska proga, do Trsta izključno uporabo enega tira južne železnice med Ljubljano in Divačo, nakar je sestavila direktne tarife za promet med postajami gorenjske proge na eni strani ter državno železniško progo Divača—Kozina—Trst na drugi strani. Industrija na Gorenjskem je tako z letom 1882 dobila znižane železniške tarife za Trst. Pravica uporabe enega tira južne železnice med Ljubljano in Divačo za državno železnico še ni pomenilo dokončne rešitve, ki bi, bila mogla zagotoviti tržiški industriji močnejšo' pozicijo'. Nova industrijska podjetja v Tržiču so imela največji interes, da bi se zgradila železniška zveza iz Tržiča do gorenjske proge, ki bi jim olajšala dovoz surovin in eksport izdelkov. Pobudo, ki jo je naslovil Kranjski deželni zbor na dunajsko vlado leta 1886, ni imela uspeha. Ni preostajalo drugega, kakor da so industrije same poskusile rešiti vsaj vprašanje tovornega prometa za preskrbo tržiških delavnic. KID je bila glede Tržiča zainteresirana v glavnem, da bi mogla oglje ceneje prevažati do gorenjske proge. Po iniciativi ravnatelja Kranjske industrijske družbe Karla Luck-manna je izdelala tvrdka Stem & Haferl načrt za normalnotirno železniško zvezo samo za tovorni promet. Ta zveza bi se odcepila od gorenjske proge na kolodvoru v Kranju in bi od Naklega dalje do Tržiča soupo-rabljala cesto. Gradbeni stroški so bili preračunani na 500.000 goldinarjev. Financiranje pa je bilo zamišljeno tako, da bi za 200.000 goldinarjev izdali brezobrestne delnice, za 300.000 goldinarjev pa 5°/# prioritetne delnice. Prednostne delnice je bila pripravljena prevzeti dunajska Länderbanka, medtem ko se je za osnovne delnice računalo, da bi jih odkupila deloma kranjska dežela deloma pa neposredni interesenti ob nameravani progi. Deželni zbor je nato v seji dne 22. oktobra 1888 sklenil, da prevzame za 50.000 goldinarjev osnovnih delnic. Za ostalih 150.000 goldinarjev pa kljub vsemu prizadevanju ni bilo mogoče dobiti podpisnikov. V samem Tržiču je občina pričela agitirati proti navedenemu načrtu, češ da ne rešuje problema, ker ne predvideva ureditve osebnega prometa in da taka izvedba za tovorni promet ne bi zadostovala. Občina je poudarila, da ima Tržič kot industrijsko najbolj razvit kraj na Kranjskem pravico, da dobi normalno železniško zvezo za osebni in tovorni promet. Javnost se je strinjala s stališčem občine in Sternov načrt je nato propadel. Tržiška proga v sklopu transalpinskih zvez Vprašanje tržiške železniške zveze je postalo medtem sestavni del široke problematike direktne transalpinske železniške zveze, ki naj bi povezala gomještajerske, gomjeavstrijske, češke in koroške industrijske Vrhni zavoji stare ceste na jugoslovanski strani z graničarsko karavlo na Ljubelju centre po najkrajši poti s Trstom. To je pomenilo za Tržič popolnoma nov položaj. Krajevni interesi Tržiča so bili odslej v veliki medpokra j inski borbi in v borbi državne prometne politike proti Rotschildovi mednarodni finančni družbi le droben delec. Tako se je Tržič znašel v ostri konkurenci z deseto rico načrtov, ki so imeli vsak zase svojo problematiko. Krajevni interesenti so mobilizirali vsak za svoj načrt vse, kar bi lahko podprlo njihove napore, da bi ga uresničili. Tržičani na srečo z ljubeljsko progo niso bili osamljeni. Podpirali in zagovarjali so jih vplivni industrijski krogi na Koroškem, rudarska in plavžarska podjetja iz bazena hiittenberškega Erzberga, pa tudi na Gomjeavstrijskem in Češkem so našli mnogo opore. Deželni zbori, trgovinske zbornice in zveze industrij cev so zainteresirale javnost, parlament in vlado, resortne ministre in vojaške kroge, da bi osvojili njihove variante. Pričela je vnovič živahna kampanja v dnevnem in strokovnem časopisju, tiskali so brošure, letake in raznovrsten propagandni material. Dne 28. julija 1890 je povzel iniciativo za izgradnjo ljubeljske železnice koroški deželni zbor, ki je sklical v Celovec sestanek predstavnikov trgovskih zbornic in deželnih odborov iz Avstrije, Kranjske- in Koroške ter povabil tudi praško in tržaško trgovsko zbornico na sodelovanje. Na tej konferenci je bilo sklenjeno, da je gradnja neodvisne in najkrajše železniške zveze med Trstom in severnim zaledjem monarhije nujna in neodložna stvar in da bi taki zvezi služila železnica, ki bi vodila čez Škofjo Loko in Tržič v Celovec. Resolucija konference je imela toliko uspeha, da. je vlada vsaj odobrila trasiranje in študijo predlagane proge. Naslednji dve leti 1891 in 1892 sta potekli v preučevanju raznih variant na terenu. Po vladnem nalogu so posebne tehnične ekipe študirale načrte na terenu, zbirale podatke o geoloških razmerah, sestavljale gradbene stroškovnike, proučevale gospodarske razmere, možnosti razvoja osebnega in tovornega prometa in komercialne rentabilnosti začrtanih variant. Težišče problemov je bilo v tem, katera proga bi utegnila pritegniti na tržaško luko širše zaledje in pridobiti več tonaže za tržaški promet. Ta dela so trajala skoraj deset let. Ustanovitev konzorcija leta 1893 Po zaključku terenskih študij se je izvedelo, da namerava vlada s sodelovanjem interesentov in obeh dežela zgraditi najprej lokalno železnico od Celovca do Podljubelja in od Kranja do Tržiča. Na tej progi je bila zainteresirana tudi koroška industrija v Bistrici v Rožu, v Borovljah, Podljubelju in Bajtišu, ki je prav tedaj preživljala težko krizo. Na kranjski strani je stvar toliko dozorela, da je bil 27. aprila 1893 ustanovljen konzorcij, v katerega sta vstopila kot predstavnika deželnega odbora Ivan Murnik, predsednik kmetijske družbe in tajnik trgovske zbornice, ter dr. Schafer. Nadalje so bili člani konzorcija tržiški župan Globočnik, veleposestnik, bančnik in delničar Kranjske industrijske družbe baron Born ter osem prominentnih industrijcev iz Tržiča. Kranjsko hranilnico je zastopal dr. Zupan. Za predsednika so izvolili vplivnega barona Šveglja. Za sodelovanje pa so naprosili tudi poslanca prof. Franja Šukljeta. Naloga konzorcija je bila, da zbira prispevke interesentov v denarju in materialu ter da izdejstvuje podelitev koncesije. Ni manjkalo intrig, s katerimi so hoteli oslabiti krajevna prizadevanja industrijskih in političnih krogov. Tako so prišli na eni strani s predlogom zakupa ali podržavljenja južne železnice, na drugi strani pa agitacija, da se slovenski krogi potegujejo za karavanško' železnico, da bi dobili direktno zveze s koroškimi Slovenci in razvili na Koroškem nacionalno propagando. Na tretji strani so zopet prikazovali karavanško železnico kot sestavni del nemškega mostu na Jadran, kjer naj bi nova železnica poživila in okrepila nemške industrijske manjšine v Tržiču, Ljubljani, Kočevju in Trstu. Akcije Kranjskega deželnega zbora Odločno akcijo je nato pokrenil baron Švegelj s tem, da je 9. maja na XI. seji vložil nujni predlog v zadevi železniške zveze s Tržičem. V predlogu se sklicuje baron Švegelj, da se je deželni zbor že leta 1888 izjavil za nujnost tržiške železnice in sklenil dati subvencijo 50.000 goldinarjev tako, da bi za to vsoto prevzel osnovne delnice in s tem podprl ter pospešil gradnjo proge, vsekakor pod pogojem, da se dokaže, da bo železnica primemo rentabilna. Takrat se je računalo, da bi zveza Tržiča s primemo točko gorenjske železnice stala pol milijona goldinarjev in bi služila samo krajevnim interesom. Švegelj je poudarjal, da se je od takrat položaj spremenil in da gre to pot za subvencioniranje glavne proge, ki naj bi dala kranjski deželi Pogled z vrha na ljubeljsko dolino zvezo s sosedno Koroško in ki bi ustrezala vsem zahtevam prometa. Ker pa deželna finančna sredstva niso dopuščala večje subvencije, naj bi vsaj takrat obljubljeno podporo 50.000 goldinarjev izplačali. Odvisno je le od utemeljitve koristnosti proge s krajevnega vidika. Pripomnil je, da ni dvoma, da bo železnica kot lokalka izdatno alimentirana. Svegelj se je opiral na obvestilo, ki ga je prejel od trgovinskega ministrstva 27. aprila 1893 pod št. 19.980, da je po izvršenih študijah za karavanško progo določena zveza skozi Tržič in šentansko dolino. Opiral se je tudi na resolucijo deželnega zbora z dne 20. januarja 1886 ter na sklep z dne 22. oktobra 1888, po katerem je bil deželni zbor pripravljen, da prevzame za 50.000 goldinarjev osnovnih delnic. Ker pa bodo po prejetem obvestilu progo gradili kot glavno progo druge vrste in so gradbeni stroški preračunani na 1,300.000 goldinarjev ter bo proga pomembna za tranzitni promet iz cele države, predlaga deželnemu zboru, da sklene, da zagotovi prevzem osnovnih delnic za 50.000 goldinarjev za gradnjo železnice čez Tržič do gorenjske proge pod pogojem, da dajo ostali interesenti 80.000 goldinarjev, medtem ko naj bi za ostanek gradbenih stroškov izdali 4'%> obligacije, katerih obrestovan j e bi jamčila država. Pri Švegljevem predlogu je ostalo iz pojmljivih razlogov vprašanje priključne postaje na gorenjsko progo, odprto. Vpoštev so prihajale tri postaje: Kranj za smer proti Ljubljani, Podnart kot najbližja zveza, in Lesce za prometno smer proti severu in zahodu. Tržič je bil navdušen in je trdno računal na obvestilo trgovinskega ministrstva, da bo karavanška proga grajena skozi Ljubelj in da bo Tržič tako vključen v veliko tranzitno progo. Zato postajajo od tega časa naprej akcije za tržiško železnico vse živahnejše. Skoraj nobeno zasedanje deželnega zbora ne mine, da ne bi bil podan kak predlog za tržiško železnico. Na XII. seji dne 13. februarja 1894 poroča poslanec Murnik, da so vložile občine Kovor, Sv. Križ, Naklo, Tržič,' Sv. Katarina, Sv. Ana in Kranj prošnje, da bi se zgradila železnica Kranj—Tržič—Ljubelj. Njihove prošnje se opirajo na to, da je bila delna proga Kranj—Tržič—Ljubelj že pregledana, in da se je deželni zbor glede druge zveze s Trstom izrekel za ljubeljsko progo kot najprikladnejšo zvezo s Celovcem. Kot priključek na gorenjsko progo predlagajo v prošnjah postajo Kranj in prosijo, da KDZ posreduje, da bi progo pričeli čimprej graditi. V zvezi s temi prošnjami je podal poročevalec Murnik kratek historiat akcij za to progo in pripomnil, da so 28. julija 1890 sklepali v Celovcu zastopniki deželnih odborov in trgovskih zbornic o drugi zvezi s Trstom in so se zedinili na to, da je gradnja nujna in da naj bi s to železnico dosegli najkrajšo zvezo s Celovcem. Na peticijo z dne 23. marca 1891, da bi progo tehnično pregledali, in ker ni bilo odgovora na urgenco deželnega odbora z dne 10. aprila 1893 št. 3613, je trgovinsko ministrstvo kot že povedano, dne 27. aprila 1893 sporočilo pod št. 19.980, da se projektira železnica kot glavna proga druge vrste z mešano vleko, sistemom adhezije in kot zobčasta železnica, ki bi potekala od Celovca do Žihpolja, potem po humperškem vznožju v Rožno dolino do Košentaure, nato proti Ljubelju do postaje Podljubelj, Zapotnica ter postaje Sv. Lenart, kjer bi vstopila v 4845 m dolgi ljubeljski predor. Na južnem izhodu predora bi bila postaja Sv. Ana, nato bi potekala proga navzdol do- postaje Dobrina in odtod dalje v Tržič ter čez Duplje v Kranj. Razdalja Celovec—Kranj bi znašala 49 km. Od Kranja naprej bi položili drugi tir do Ljubljane. Proga med Kranjem in Tržičem bi bila dolga 15 km in so bili stroški preračunani,, vštevši vozni park, inter-kalarne obresti in rezervni sklad na 1,200.000 goldinarjev. Na to razveseljivo novico sta deželni zbor in TO zbornica predložila, da naj se gradnja proge pospeši. Mesec dni po Švegljevem nujnem predlogu je 8. junija 1893 prejel deželni odbor v pogled načrt proge Kranj— Tržič, ki ga je izdelal inšpektorat državnih železnic. Pod vodstvom konzorcija je zadeva hitreje napredovala in dne 30. oktobra 1893 je bila že revizija trase, pri kateri so podali interesenti na zapisnik svoje želje glede lokacije postaj in postajališč. Vse je kazalo, da bo že v naslednjem letu 1894 mogoče pričeti z gradnjo proge. Usoda je hotela, da je nastala medtem sprememba v vodstvu trgovinskega ministrstva in z njo je padel tudi načrt prejšnje vlade za gradnjo krajevnih železnic z obeh strani Karavank. Nato je konzorcij 21. novembra 1893 predložil vladi spomenico, da bo tekla železnica po zelo obljudenem delu Gorenjske, kjer je veliko industrije in hišne obrti. Tržiška obrtnost slovi že od nekdaj. V Tržiču je bombažna predilnica in tkalnica, so dve tovarni obutve in štiri usnjarne, tovarna lepenke in predilnica za loden. Nedaleč od Tržiča je šentanski rudnik za živo srebro. V šentanski dolini in ob Bistrici je 20 mlinov in 20 žag ter tovarna furnirjev. Vloga zaključuje svoja izvajanja, da so poizvedbe o rentabiliteti dognale, da ni nikjer tako ugodnih razmer, kakor so za to železnico-, ki bi povzdignila obstoječo industrijo, omogočila ustanovitev novih tovarn ter olajšala izvoz obrtnih, kmetijskih in gozdnih izdelkov. Dodal je, da je koroški deželni zbor sklenil, da se udeleži gradnje s prispevkom 100.000 goldinarjev. Spomladi 1894 so se obrnili interesenti na grofa Hohenwarta, da bi sprejela vlada tržiško lokalko v gradbeni program in ga predložila parlamentu v odobritev. Niso imeli uspeha. Vlada je v železniškem odboru Avtostrada nad mestnim kopališčem izjavila, da je zadeva povezana z vprašanjem druge železniške zveze s Trstom in da se o tržiški lokalni železnici ne more prej odločati, dokler ne pade glavna odločitev. Boj za glavno odločitev se je začel stopnjevati in je trajal do leta 1901. Bili so ga na široki fronti od Trsta do Prage in Dunaja. Deželni zakon za pospeševanje železnic V naslednjem letu 1895 sta dva važna dogodka odločilno vplivala na potek akcij za tržiško železnico. V kranjskem deželnem zboru je bil namreč 11. februarja 1895 sprejet zakon o pospeševanju železnic nižje vrste in statut ter izvoljen devetčlanski železniški odbor. Za ta zakon se je zavzemal najbolj ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je obširno utemeljil potrebo ustanovitve sklada. Opozoril je, da je bil na Štajerskem že pred petimi leti sprejet tak deželni zakon in da je kranjski zakon sestavljen po vzoru in na podlagi izkušenj štajerske dežele. Hribar je hkrati predložil program železniških zvez, ki naj bi jih postopoma na podlagi tega zakona zgradili. Tržiška železnica v tem programu ni bila obsežena, ker se je pač računalo, da jo bo gradila država kot del glavne proge. Vendar se zdi, da kranjski deželni zbor sporočilu trgovskega ministrstva ni preveč zaupal in je zato Hribar ob koncu svojih izvajanj dodal pomembni dostavek! »Če bi državna uprava zoper pričakovanje ne mislila na ljubeljsko železnico-, bi se priporočalo, da se zgradi normalnotirna železnica iz Podnarta v Tržič.« Zakon je vseboval 13 členov, organizacijski statut pa 9 paragrafov. Po njem bi dežela pospeševala gradnjo železnic na ta način, da bi prevzela poroštvo za letni čisti donos in tako zagotovila največ 4'% o-brestovanje prednostnih obveznic, nadalje, da bi dala posojilo-, ali pa bi prispevala h gradnji ä fond perdu. Za lokalne železnice naj bi se ustanovile delniške družbe, v katerih upravo bi deželni odbor imenoval po dva člana. Šesti paragraf zakona je polagal važnost na to, da izjave deležnikov, s katerimi se zavezujejo prevzeti delnice ali plačati prispevke ä fond perdu, odstopiti zemljišča, dobaviti material ali druge storitve in dajatve, morajo biti pravnoobvezno podane v obliki, ki jo določi deželni odbor. Paragraf 7 je določal, da o dopustnosti in o pogojih za uporabo- okrajnih in občinskih cest za krajevne železnice odloča deželni odbor. Deželni železniški svet sestavljajo po novem zakonu deželni glavar in dva zaupnika, ki jih imenuje iz vrst članov deželnega zbora, nadalje po en član iz kurije veleposestnikov, predstavnikov mest in predstavnikov kmečkih občin ter končno še en član uprave dolenjskih železnic. V naslednji XVI. seji 16. februarja 1895 je dr. Ivan Tavčar kot poročevalec predlagal, naj se kot prva po novem deželnem zakonu pospeši gradnja železnice Kranj—Tržič, eventualno Podnart—Tržič. Tavčar pravi, da ima ta železnica svojo prihodnost, če jo sploh kaka železnica ima. Da pa ne bi predloga napačno tolmačili zaradi vprašanja druge zveze s Trstom in da se ne ustvari prejudic zaradi priključne postaje, predlaga alternativno, poleg Kranja eventualno tudi Podnart tako, da ostane vprašanje priključka odprto, ker je deželnemu odboru vseeno, na katero postajo se lokalka priključi. Na podlagi Tavčarjevega poročila je deželni zbor sprejel resolucijo, v kateri poziva vlado, da v enem letu ustavno zagotovi gradnjo železnice čez Karavanke ter po najugodnejši poti čez Kranjsko do* Trsta. Iz izvajanj dr. Tavčarja se vidi, da so se morali poleg ljubeljske proge močno uveljavljati tudi že drugi načrti za zvezo čez Karavanke do Trsta in se je zato KDZ previdno izogibal morebitnemu očitku intransigentnosti Velikonočni potres, ki je porušil polovico stare Ljubljane, je, kakor omenjeno, iz temelja spremenil deželni gradbeni program. Prvenstvena naloga je bila, da omogoči s podporo dežele in mesta obnovo Ljubljane iz ruševin ter stimulira v ta namen z olajšavami in posojili gradbeno delavnost zasebnikov. Vpričo tega so vsi drugi načrti stopili v ozadje. Tudi vprašanje tržiške železnice se je šele čez leto dni ponovno pojavilo' v deželnem zboru na XIX. seji dne 11. julija 1896. Povod za to je dal dopis železniškega ministrstva kranjskemu deželnemu odboru z dne 1. julija 1896 št. 2880. V pismu ministrstvo obžaluje, da ni moglo sprejeti tržiške železnice v vladni predlog, da pa nima ničesar proti temu, da se deželni zbor ukvarja z vprašanjem gradnje te železnice in tudi ne proti temu, da bi se država udeležila gradnje tako, da bi vsako leto odobrila potrebno podporo za zagotovitev obrestovanja prioritetnega posojila. Toda neobhoden pogoj je, da se udeležijo financiranja tudi krajevni interesenti in dežela Kranjska z izdatnim prispevkom, ki bi glede višine vsaj nekoliko- ustrezal finančni žrtvi države, ki bo morala prevzeti poroštvo. Ce lokalni interesenti ne bi mogli spraviti takšnega prispevka skupaj, bi se morala primemo povišati deželna subvencija. Konsorcij je na podlagi tega takoj zaprosil deželni zbor, da zviša vsoto obljubljene subvencije. O novi situaciji je poročal deželnemu zboru dr. Papež, ki je ob koncu svojega govora predlagal, naj sklenejo povišanje deželne subvencije iz sredstev deželnega sklada od 50 na 75.000 goldinarjev. Nato je povzel besedo poslanec gorenjskih kmečkih občin Kalan, ki je zagovarjal zvezo s Kranjem, kamor vodi 16 km dolga lepa in gladka cesta. Priznal je, da je pot v Podnart za 6 km krajša in ker so ravno takrat začeli graditi cesto čez Kovor na Podnart, je bil Kalan mnenja, da če se gradi železnica v Kranj, odpade potreba ceste na Kovor. Navaja, da so bili proti gradnji te ceste občine Sv. Katarina, Sv. Ana in Sv. Križ, za gradnjo pa so bili le Tržič in Kovor. Akcijski odbor v Tržiču, katerega najagilnejši člani so bili ravnatelj šentanskega rudnika Simon Rieger in industrij ec Andrej Gassner ter baron Bom, je iskal stike s koroškimi industrijskimi krogi ter priredil na Koroškem številna propagandna predavanja, na katerih so pridobivali po- bornike za načrt ljubeljske in škofjeloške železnice. Poročilo o. takem predavanju, ki je bilo 20. septembra 1896 v Zgornji Beli na Koroškem, pravi, da so tudi v Borovljah ustanovili akcijski konzorcij. V njem šobili zastopani Johan Dovjak kot župan, industrijec Alfred Voigt, Jožef Marks, Anton Antonič, Franc Kiršner, Štefan Krasnik, Jakob Lauseger, Jakob Lučovnik, Marko Ogris, Franc Ovčar, Filip Pošinger, Peter Vernik, Albin Cauko in drugi. Da bi lažje ustvarili razpoloženje za ljubeljsko progo, so predlagali, naj bi zgradili najprej lokalne železnice iz Celovca do Borovelj in Podljubelja na eni, ter iz Kranja do Tržiča na drugi strani. Za gradnjo predora pa bi dal živosrebmi rudnik pri Sv. Ani svoje naprave, vrtalne stroje ter pogonsko moč na razpolago. Prelom. Odklonitev loške in osvojitev bohinjske proge. Vprašanje priključka Tržiča na bohinjsko progo Pred tem je dne 26. marca 1896 posebna deputacija akcijskega odbora obiskala finančnega in železniškega ministra na Dunaju. Pri obeh je bila vljudno sprejeta in oba ministra sta imela polno pohvalnih besed priznanja za Tržičane in njihovo delavnost. Oba ministra sta izjavila na podlagi predložene spomenice pripravljenost, da bosta akcijo za nujnost železniške zveze podpirala. Stroški gradnje so bili po spomenici predvideni na 1,300.000 goldinarjev, torej 86.700 goldinarjev na kilometer, vštevši vozni park in vse ostale izdatke. Ljubljanska trgovska zbornica je razpravljala o zadevi na seji dne 24. aprila 1896 in sklenila, kakor omenja spomenica, podpreti prošnjo konzorcija. Tržič je štel takrat poleg predilnice in tovarne lepenke še dve tovarni čevljev ter tri fužine za kovaške izdelke in kose. Industrijska podjetja so dajala že tedaj letno- okrog 1200 vagonov tovornega blaga. Nadalje je spomenica ugotovila, da je ob nameravani progi 255 trgovskih in obrtnih obratov. Zbornica je poudarila, da bi bila železnica važna za kranjske sejme, za valjčne mlinarje v Kranju, razvila bi se močneje lesna industrija, povzdignilo čevljarstvo v celem okraju in omogočila ustanovitev novih industrij. Poudarila je, da je na tej progi zainteresiranih še pet velikih občin. Deputacija se je sklicevala, da se Tržič bori že nad 25 let za železniško zvezo in naj bi upoštevali predlog, ki je bil soglasno sklenjen na veliki konferenci delegatov 28. julija 1890 v Celovcu, da naj bi nameravana nova zveza s Trstom potekala skozi Tržič. Minister Guttenberg je sprevidel, da je prišel čas, ko- je treba Trži-čanom povedati resnico. Izjavil je odkrito, da je vlada odklonila progo Škofja Loka—Divača, ki bi sekala štiri razvodnice, češ da so terenske razmere skrajno neugodne. Vlada je odločila, da bo gradila iz Trsta progo skozi Bohinj do Jesenic. Osupnjeni deputaciji je v pomirjenje in tolažbo dodal, da naj to nikakor ne pomeni, da bi postala s tem gradnja posebne železnice do Tržiča in v Borovlje odvečna. Za optimistično razpoloženje, ki je do takrat prevladovalo v zainteresiranih krogih Tržiča, je to pomenilo hud udarec. Ker pa je Guttenberg odklonil samo loški del druge zveze s Trstom in glede Karavank ni dal nobene določene izjave, so Tržičani upali, da se bo kot nadaljevanje bohinjske proge proti severu vendarle lahko uveljavila ljubeljska proga. Guttenberg je v nadaljnjem razgovoru z deputacijo dal pobudo, naj bi Tržičani pristali na to, da se zgradi železniška zveza iz Tržiča na Lesce oziroma na Vrbo, koder bo potekala bodoča Bohinjska železnica. Tržiški akcijski odbor je sedaj uvidel, da bi bil zaman vsak trud, če bi še nadalje vezali usodo svoje železniške zveze na loško progo. Sklenil je zato preusmeriti svoje akcije v okviru dane situacije. Izjavo železniškega ministra Guttenberga so prvič sporočili javnosti na zborovanju dne 19. septembra v Tržiču in 20. septembra nato v Borovljah, kjer so sklenili opustiti vsak nadaljnji boj proti železniški zvezi čez visoke Ture, za katero je bilo predvidenih 9 variant in skrbeti raje za nov načrt, s katerim bi se Tržič čim bolje približal bohinjski progi, obenem pa podpreti akcije koroških interesentov, da bi se onstran Karavank zgradila železnica do Borovelj oziroma do Podljubelja. Zato je akcijski odbor v razdobju 1897 do 1900 osredotočil svoja prizadevanja na to*, da dokaže prednosti in tehnično izvedljivost, če bi se Karavanke prečkalo pod Ljubeljem in železnico speljalo v tej smeri namesto skozi Medjedol na Fodrožco. Sklenili so, da se bodo do skrajnosti potrudili, da bi se vendarle pri zvezi iz Bohinja proti severu Tržič in ljubeljska cesta upoštevala. Za zvezo z glavno progo so trezno kalkulirali, da prihaja za Tržič v poštev izvoz prediva, ki je bil usmerjen v pretežni večini proti severu in na Laško, izvoz usnja prav tako na Dunaj, v Prago in Budimpešto, izvoz lesa, ki je šel v glavnem na Trst, medtem ko je za dovoz surovin, posebno bombaža in surovih kož prihajal kot uvozna luka skoraj izključno Trst v poštev. Zato so po dolgem razmotri vanju položaja le začeli razmišljati o možnosti priključka na gorenjsko* progo pri Lescah. Predsedstvo občine je v zadevi tržiške železnice dopisovalo z državnim poslancem dr. Ferjančičem že od leta 1897 naprej, ko še ni bilo odločeno glede prehoda železnice čez Karavanke. V dopisu z dne 21. aprila 1897 podaja predzgodovino bojev za železniško zvezo v Tržiču in pravi, da je v vprašanju priključka na karavanško železnico* dosežena soglasnost, ter da je vlada sklenila sprejeti progo Lesce—Tržič v program lokalnih železnic, ki naj bi se v tem letu zgradile. Pogoj je bil, da bi predloženi Hammerjev načrt izpopolnili, da bi lahko ugotovili stroške. Tržiška občina je zato iskala tehnika, ki bi izdelal podrobni načrt. Končno sta ga napravila ing. A. Gassl, ki je že od prvega aprila trasiral progo po eni liniji, medtem ko je ing. W. Lindauer od 14. aprila delal na drugi liniji. Železniško ministrstvo je določilo višjega ing. K. Meliharja, da pregleda teren. Ogled je bil dne 2. in 3. aprila. Me-lihar je na koncu izjavil, da je edina praktična izvedljiva trasa med Lescami in Tržičem Hammerjeva linija. Vse je torej kazalo, da stvar dobro teče in da je na zanesljivi poti, če bi v zadnji uri zopet ne nastale spremembe, in bi se zopet zapostavilo progo, ki spada med najvažnejše v deželi. Poslanca Ferjančiča je zato občina naprosila, naj pri otvoritvi parlamenta 28. aprila 1897 govori z železniškim ministrom in ga vpraša, ali bo proga Lesce—Tržič zanesljivo uvrščena med toletni program 16 krajevnih železnic. Če bo odgovor pozitiven, naj bi v imenu občine izrekel ministru zahvalo. Če pa bi imel minister pomisleke glede sprejema v gradbeni program, naj bi ga spomnili na obljubo, ki jo je dal 14. januarja 1897 po svojem referentu dr. Exner-ju in ki je zapisana v stenografskem zapisniku stran 28956, kakor tudi na to, da je razvoj prometa na Kranjskem zelo močno zaostal, in da bi bilo nepravično, če Tržič ne bi dobil železnice, ki jo nujno potrebuje. Če bi hotel minister ali kdo od njegovih uradnikov utemeljiti to, da proga ni bila sprejeta, ker gradbenih stroškov za predloženi načrt niso mogli ugotoviti, naj bi dr. Ferjančič opozoril, da so inženirji na terenu ter da bodo v najkrajšem času predložili vse operate, ki so potrebni za točno določitev gradbenih stroškov. Tudi če bi morebiti oporekali, da ni bilo vpisanih dovolj osnovnih delnic, to ne drži, ker se je konzorcij z vlogo z dne 7. oktobra 1896 obvezal, da bo zbral dve tretjini stroškov. V primeru, da bi se pri razgovoru z ministrom ali posameznimi resortnimi uradniki pojavile druge zapreke, prosijo poslanca dr. Ferjančiča, naj bi predsedstvo občine o tem brzojavno obvestil. Končno pripominja županstvo, da je bila ob priložnosti obiska ravnatelja S. Riegera pri radovljiškem okrajnem glavarju Kalteneggeru izražena želja, da bi se trasa proge, če je to tehnično izvedljivo, položila tako, da bi dobila Radovljica postajo za osebni in tovorni promet. O tem so že razpravljali z radovljiškim županom in predstavniki okolišnih občin ter so tehnične poizvedbe ugotovile, da bi se Radovljici lahko' ustreglo. Proga bi se s tem podaljšala za poldrugi kilometer, stroški pa povečali za 100.000 kron. Radovljica je pripravljena, da bi podpisala potrebno število osnovnih delnic. Zaradi tega tržiški konzorcij upa, da Radovljica v bodoče ne bo delala zaprek. Ta sporazum je bil važen, ker je dr. Andrej Ferjančič zastopal v parlamentu tudi radovljiški okraj. Deželni odbor je menil, da je poglavitno to, da se Tržiču sploh omogoči železniška zveza in je zato' predlagal kranjskemu deželnemu zboru, naj ostane sklep glede podpore veljaven tudi v primeru priključka v Lescah. Načrt proge Tržič—Lesce je zbudil interes širše okolice, posebno Nove vasi, Zapuž in Zgoš, da so se začeli potegovati, da bi se v Zapužah napravila postaja. Nekateri so bili pripravljeni brezplačno odstopiti potrebno zemljišče, drugi pa za polovično ceno. Prošnjo so utemeljevali, s tem, da obstajata v Zapužah dve tovarni sukna, dve žagi, mlin in dva lesna trgovca, v Zgošah, ki so pet minut oddaljene, pa štiri tovarne sukna, trije mlini in žaga. Končno bi pritegnila nova postaja tudi Begunje, kjer je bilo šest žag, dve suknjami in mnogo obrtnikov. Vloga Zapužanov z dne 3. maja 1897 navaja, da bi bila postaja važna v tujsko prometnem oziru, ker so Zapuže center gosto naseljenega področja Begunj, Polc, Brezja, Dvorske vasi, Vrbenj, Črnivca, Otoka in Nove vasi. Spomenico je podpisalo čez sto posestnikov in obrtnikov. V borbi za koncesijo tržiške železnice je na predlog gorenjske sekcije Zveze industrij cev tržiška občina kasneje imenovala tri za gradnjo železnice posebno zaslužne delavce za častne občane in sicer: barona Jožefa Šveglja, poslanca dr. Andreja Ferjančiča in sekcijskega svetnika železniškega ministrstva Ludvika Wrbo. V naslednjem letu 1898 so industrijska podjetja iz Tržiča vložila na deželni zbor prošnjo, da vključijo Tržič v železniško zvezo in vztrajala na tem, da bi se gradil karavanški predor na Ljubelju. Mestna občina Radovljica se je zavzela za gradnjo proge Lesce—Tržič ter prosila za vključitev Radovljice v to progo. Obenem so Radovljičani vztrajali na tem, da se gradi ljubeljski predor. Na koroški strani se je položaj kompliciral zaradi rivalitete med Celovcem kot glavnim mestom, na katerega je gravitiralo železarsko področje severno- od Krke in prometno- mnogo ugodnejšim Beljakom, katerega industrijsko- področje se je naglo razvijalo. Videti je bilo, da bo treba obe stališči in interese zbližati in povezati, da bi obe mesti dobili čim boljšo zvezo v smeri na Trst. Iz te potrebe je polagoma nastajal načrt skupne zveze obeh centrov na Podrožci, od koder bi naprej vodila zveza na Jesenice. Kljub nastalim spremembam je bil že v prejšnjem letu 1897 vložil poslanec Ivan Šubic, ravnatelj obrtne šole, spomenico mestne občine v Kranju, o kateri je razpravljal deželni zbor v XI. seji 21. aprila 1899. Šubic je predlagal: 1. dežela Kranjska je še vedno za progo Loka—Divača in Kranj— ■—Tržič—Celovec; 2. če bi se gradilo železnico čez Ture in Predil, bi bila kranjska dežela primorana, da se v zaščito svojih interesov zavzame za to, da se zgradi ljubeljska železnica na ta način, da se najprej napravita obe dovozni progi in sicer iz Kranja do Tržiča ter iz Celovca do Podljubelja kot normalnotimi železnici in da se postaja Tržič zgradi na primerno visokem položaju; 3. zgradi naj se proga Ajdovščina—Postojna in eventualno podaljša do Logatca; 4. ker je priključek v Podnartu neprikladen, se izreče za priključek v Kranju in za kar naj hitrejšo gradnjo; 5. lego tržiške in podljubeljske postaje naj se določi tako, da bo poznejša zveza povzročala čim manj zaprek in čim manj stroškov. Šubičev predlog je plenum odstopil deželnemu železniškemu svetu v nadaljnji pretres. Po intervenciji tržiške deputacije pri ministrstvih na Dunaju je železniško ministrstvo na izročeno spomenico medtem odgovorilo že prej pod št. 2880 konzorciju, da je pripravljeno sprejeti železniško zvezo Tržič —Lesce v gradbeni program krajevnih železnic za leto 1897, če bodo do takrat pogajanja glede zagotovitve kapitala za delnice pravočasno zaključena. Tržiški odbor je videl v tej rešitvi pozitivno priznanje nujnosti železniške zveze s Tržičem in se je sprijaznil končno z idejo, da postane tržiška zveza del bohinjske proge. Dal je izdelati načrt in ga pospešeno predložil ministrstvu s prošnjo, da uvrsti progo v vladni predlog gradbenega programa. V letih 1897 in 1898 je omeniti med številnimi akcijami dve važni konferenci in sicer velik zbor delegatov alpskih in sudetskih dežel dne 22. marca 1897 v Pragi, o katerem smo podrobneje poročali v okviru zgodovine tržiške predilnice, in razprave na konferenci rudarsko plavžarske sekcije v Celovcu dne 13. aprila 1898, katere končni uspeh je bil, da je Celovec obenem z Beljakom dosegel, kakor nam je znano iz poznejšega razvoja, železniško zvezo na Podrožco. Vzporedno s temi iniciativnimi akcijami pa so tehnične komisije intenzivno delale na terenu, da bi pospešeno izgotovile načrte, ki so bili v obširnem elaboratu kot vladni predlog pripravljeni za razpravo v avstrijskem parlamentu. Odnos ljubeljske proge do ostalih variant Poročil o,ki ga je predložila vlada poslanski zbornici na 17. rednem zasedaju leta 1901, je bilo že enostransko prikrojeno v prilog zveze med Podrožco in Hrušico na eni ter bohinjske proge na drugi strani. Ostale variante, med njimi tudi ljubeljska, so bile v prilogah k stenografičnim zapisnikom št. 60 zelo sumarno obravnavane. Za prehod čez Karavanke so bili izdelani štirje načrti, vendar so bile v vladnem predlogu navedene tudi variante, glede katerih je bilo vnaprej določeno, da ne pridejo praktično v poštev, kakor predilska proga iz Trbiža skozi Bovec in Kobarid do Gorice in Trsta ter loška proga po Poljanski dolini čez Žiri in Srbotje na Hrušico in Senožeče do Trsta. Cez Karavanke so bili izdelani naslednji načrti: 1. Ljubeljska proga iz Celovca do Sv. Lenarta s predorom pod Ljubeljem do Sv. Ane in dalje na Tržič in Kranj. 2. Medjedolska proga iz Celovca na Koroško Belo. 3. Medjedolska proga iz Beljaka na Podrožco-Hrušico in Jesenice. 4. Mangartska proga iz Trbiža po sedanjem tiru gorenjske železnice do Belopeških jezer in pod Mangartom v dolino Koritnice, na Srednji Log. Ta varianta ni prebila masiva Karavank, marveč ga je obšla in se je poslužila že obstoječe železniške proge. Ljubeljska proga se je po tem načrtu odcepila v nadmorski višini 440 m od proge južne železnice v Celovcu, je prekoračila državno cesto proti Rožni dolini ter se nato usmerila proti jugu do razvodnice Satnice ter dalje do postaje Žihpolje, katero je dosegla v višini 521 m. Nato se je nadaljevala po strmem pobočju pod Humperškim gradom skozi predor 500 m ter prekoračila Dravo z 264 m dolgim mostom in je pri Svetni vesi dosegla višino 433 m. Od tod se je bližala severnemu pobočju Karavank do vstopa v Ljubeljski jarek. Po 2453 m dolgem spiralnem predoru je do-spevala do Sv. Lenarta, kjer je vstopala v glavni predor pod Ljubeljem, ki se je začenjal na višini 843 m ter je bil 4876 m dolg. Na južni strani je iz predora izstopila na postajo Sv. Ana v višini 627 m. Od tu je napravila veliko pentljo skozi 350 m dolg predor, prešla v dolino Bistrice in tako dosegla Tržič v višini 497 m. Iz Tržiča je z malim padcem nadaljevala pot do Kranja, premostila Savo in dosegla kranjsko železniško postajo v višini 357 m. Vsota vseh vzponov v smeri od severa proti jugu je bila 461 m, v nasprotni smeri pa 544 m. Poročilo omenja, da bi se dal predor pod Ljubeljem položiti za 50 m nižje in bi nato odpadel špiralni predor 2530 m, zato pa bi se dolžina ljubeljskega predora povečala na okroglo 8000 m Gradbeni stroški so bili preračunani na 44 milijonov kron. Zveza čez Ljubelj bi bila od Kranja do Celovca dolga 67 obratnih kilometrov in 81 tarifnih kilometrov. Poročilo omenja čisto na kratko, da je razlog, da ljubeljska proga ni bila upoštevana, ta, da bi služila izključno avstrijskemu notranjemu prometu in ne bi pritegnila Bavarske, čeprav je skrajšala pot od Glandorfa do Trsta za dolžino 68 obratnih in 53 tarifnih kilometrov ter bi vsak kilometer skrajšane proge stal poprečno 647.058 kron obratne oziroma 830.188 kron tarifne dolžine. Primerjava prednosti posameznih izdelanih variant daje naslednjo sliko: Proga 1 Celovec—Ljubelj—Kranj ...............67 obratnih km Proga 2 Celovec—Koroška Bela.................33 obratnih km Proga 3 Celovec—Podroščica—Jesenice .... 43 obratnih km Proga 4 Beljak—Podroščica—Jesenice...........35 obratnih km Proga 5 Trbiž—Predil—Gorica..................99 obratnih km Proga 6 Trbiž—Mangart—Gorica.................83 obratnih km Skrajšane ec «>S .S o s >N 00—1 o £ E S Naj višji Višina Dolžina predora na razvodnici Skupni poti med gradbeni Glandorfom Kilometer C cc 'C cc vzpon nad morjem vzpona v smeri stroški v irr Trstom —lh dolžine km skrajšane poti stane kron > flfl« s-j j-s obrat tarif obratni tarifni 1 81 813 461 544 4680 44,0 68 53 647.058 830.188 2 39 603 251 120 9870 44,0 72 66 611.111 666.666 3 51 636 295 163 8016 24,5 59 51 415.254 480.392 4 38 636 147 78 8016 19,5 30 27 650.000 722.222 5 113 806 121 781 8600 68,0 80 79 850.000 860.759 6 94 748 24 672 9225 68,0 96 87 708.333 781.609 Še preden je padla formalna odločitev v parlamentu, je bilo že iz vladnega predloga in priključenih tehničnih ter komercialnih podatkov razvidno, da je Tržič iz tekme transalpinskih zvez izločen in da so bili napori akcijskega komiteja in kranjskega deželnega zbora brezuspešni. Vse kombinacije glede priključka na bohinjsko progo so padle v vodo, ker ni bila osvojena proga iz Medjedola na Koroško Belo, ki bi bila pote- kala preko Vrbe proti Bledu, da bi se mogla tržrška proga v bližini Vrbe priključiti nanjo. Z odločitvijo, da se bo proga iz Hrušice čez Jesenice nadaljevala na Blejsko Dobravo in ob severni strani blejskega jezera proti Bohinjski Beli, so postale vse kombinacije zamišljene zveze Tržič—Lesce brezpredmetne. Tržiško progo je pokopalo to, da je bila vezana na progo Škofja Loka—Divača, ki bi prekoračila tri razvodnice in se razvijala skozi tri doline ž znatnimi padci in številnimi predori. V kombinaciji z ljubeljsko progo bi se moralo od Celovca do Divače dvigniti tovor do skupne višine 1043 m, v nasprotni smeri pa 1070 metrov. Obratna dolžina loške proge je bila projektirana na 89 km, tarifna pa na 110 kilometrov in gradbeni stroški preračunani na 36 milijonov kron. Pri tem pa bi bila pot do Trsta skrajšana samo za 11 km tarifne dolžine, tako da bi en kilometer krajše proge stal 3,272.727 kron. Navedeni neugodni momenti so izločili vnaprej škofjeloško- progo iz tekme. Odločitev je padla za gradnjo mnogo dražje bohinjske proge, ki je bila preračunana na 59 milijonov kron ter zveze Beljaka in Celovca z Jesenicami, ki je tudi stala 44 milijonov kron. Pozicija Celovca in koroške industrije, ki gravitira na celovški bazen, pa je bila rešena s tem, da je dobil Celovec priključek na novo progo v Podrožci in s tem direktno zvezo skozi Bohinj s Trstom in Gorico. Le Tržič je popolnoma izpadel. Vrnitev na prvotni načrt priključka na gorenjsko progo Tržiču poslej ni preostajalo drugega, kakor da se povrne na prvotni načrt gradnje krajevne železnice z najprimernejšim priključkom na gorenjsko progo. Kakor čitamo v poslovnem poročilu kranjskega deželnega zbora, je železniško ministrstvo že 17. februarja 1899 pod št. 3761 odredilo, naj se sestane komisija, da reši vprašanje, ali naj bi bila projektirana lokalna železnica iz Tržiča priključena na glavno progo v Kranju ali pa na postajo Podnart-Kropa. Komisija je bila sklicana za 27. aprila 1899. Navzoči zastopniki Kranja, Tržiča in Križev so se izrekli za Kranj. Okrajni glavar dr. Mihael Gsteten-hofer, predstavnik Bombažne predilnice, Ilirske rudarske združbe in tržiške graščine so se izrekli za to, da se izpelje železnica v smeri bohinjske proge v prvi vrsti. Ce pa gre za odločitev ali Podnart in Kranj, so za Kranj. Clan deželnega odbora poslanec Ivan Murnik se je izjavil za Kranj. Predsednik trgovske in obrtniške zbornice Ivan Perdan, predstavnik konzorcija ter Kranjske hranilnice so se priključili izjavi Ivana Murnika. Z ozirom na podane izjave in odločbo železniškega ministrstva, da sedaj zveza s postajo Lesce ne prihaja več v poštev, se je komisija izrekla za priključno postajo v Kranju, vendar s pripombo-, da bi udeleženci, če se izpelje bohinjska proga, še zmeraj dajali prednost daljši zvezi na postajo Lesce-Bled, Ob zaključku se je komisija izrekla tudi glede lege postaje v Tržiču za načrt iz leta 1893. Poslanec dr. Ferjančič je 22. maja 1901 vložil spreminjevalni predlog k vladnemu načrtu glede železnic drugega reda, ki naj bi se zagotovile v letu 1901. V tem svojem predlogu poudarja, da tržiška industrija nujno potrebuje železniško zvezo, odkar so namesto starih železarskih fužin nastale tam nove industrije. To sta priznala tudi Trgovska zbornica in Kranjski deželni zbor, ki je določil 100.000 kron za vpis osnovnih delnic tržiške železnice. Opozarja nadalje, da je dne 22. septembra 1893 ministrstvo pod št. 46.774 razpisalo za 30. oktober revizijo trase, ki je potekla brez zadržkov in pri kateri je že nastopil konzorcij tržiške železnice. Navaja da je dne 27. marca 1896 konzorcij prosil železniško finančno' ministrstvo, da bi sprejeli progo v vladni gradbeni program. Toda 1. julija 1896 je ministrstvo pod št. 2880 odgovorilo, da ni moglo proge uvrstiti, da pa je pod določenimi pogoji pripravljeno podrobneje razpravljati o vprašanju udeležbe države pri zbiranju kapitala in sicer v tej obliki, da bi država jamčila določen letni čisti donos, ki je potreben za obrestovan j e in amortizacijo prioritetnega posojila za gradnjo proge. Med pogoji je bil najvažnejši ta, da se doseže povečanje deželnega prispevka in zagotovijo prispevki interesentov. V nadaljnjih izvajanjih opozarja posebno nato, da je konzorcij dosegel pri deželnem odboru, da je bil prispevek povečan na 150.000 kron, medtem ko so interesenti zajamčili, da bodo prevzeli za 16 °/o gradbenih stroškov osnovne delnice. Kranjski deželni zbor je na seji dne 5. marca 1897 sklenil, da je pripravljen dati ta prispevek tudi v primeru, če bi bil priključek na gorenjsko progo v Lescah, kakor je sugeriralo železniško' ministrstvo z odlokom z dne 9. februarja 1897, št. 33. Ferjančič ponavlja, da je z ministerialnim odlokom z dne 17. februarja 1898, št. 3761, eks. 897 bila določena posebna komisija, ki se je sestala 27. aprila 1899 v Kranju. Na tej so končno sporočili interesentom, da se tržiške proge tako- dolgo ne more zagotoviti, dokler ne pade dokončna odločitev gled.e trase druge zveze s Trstom. Dr. Ferjančičev predlog opisuje nato traso tržiške proge in pravi, da naj bi se vendar Tržičanom, ki se že 30 let borijo za zvezo, ustreglo. Po navedbah dr. Ferjančiča so bili izračunani stroški, če bi se gradila proga kot čisto lokalna železnica, na 2,1 milijona kron, če bi se gradila kot del ljubeljske proge pa 2,6 milijona kron. Ker so interesenti in deželni zbor prevzeli obvezo-, da prispevajo 240.000 kron, je ostalo za poroštvo države še 1,760.000 kron. Leta 1901 je tudi baron Svegelj ponovno vložil v Kranjskem deželnem zboru nujni predlog, ki ga je podpisalo 34 poslancev glede železniške zveze med Tržičem in gorenjsko progo, v katerem podčrtava, da je potrebna zveza od vseh strani priznana, da so načrti v vseh smereh že pripravljeni, da je deželna vlada že pred mnogimi leti obljubila podporo in da je tudi ministrstvo obljubilo državno subvencijo in jamstvo. Mesto priključka je bilo dolgo časa odprto, a je sedaj tudi to določeno za Kranj. Zato naj se deželni odbor z vsem poudarkom zavzame, da se gradnja proge Kranj—Tržič finančno' in zakonito zagotovi in nemudoma prične z deli (III. seja 116. julija 1901). Deželni odbor naj bi določil osebo, ki bi vodila vsa zadevna dela ter naj odobri predujme iz deželnega železniškega sklada. Poslovno poročilo' navaja, da je bilo konzorciju izplačano posojilo 10.000 kron. Dne 13. maja 1900 poroča tržiškemu županu dr. Ferjančič, da je razpravljal o progi z baronom Švegljem. Baron je bil za stvar zavzet in je obljubil, da ne bo opustil nobene priložnosti, ki bi pripomogla stvari k uspehu. Vendar naj si Tržičani ne delajo utvar, ker bo težko prodreti s predlogom v odboru iz enostavnega razloga, ker lahko pridejo' drugi z enakimi zahtevami. Zahteva se 50 do 60 lokalk. Zato bo tudi po drugih potih vse poskusil, da bi dosegel ugoden uspeh. Razglas okrajnega glavarstva z dne 9. oktobra 1902 naznanja, da bo pričel avtorizirani inženir Viljem Lindauer prihodnje dni z meritvenimi deli za progo in opozarja zemljiške posestnike, da teh del ne ovirajo in zakoličenj ne poškodujejo. Ko je leta 1902 začela predilnica graditi veliko vodno napravo za centralo pri Sv. Ani, se je sprožila misel, da bi tudi lokalno železnico Kranj—Tržič elektrificirali. Računali so, da bodo že leta 1903 v novi centrali obratovali trije agregati po 870 KM, torej skupno nad 2000'KM ter da predilnica sama tolike množine toka zase ne bo potrebovala. Zato so menili, da bi lahko predilnica oddajala železnici električni tok proti plačilu letnega pavšala 80 kron za kW. Vodstvo predilnice je bilo s tem sporazumno. Na podlagi tega je predsedstvo trške občine naslovilo 27. aprila 1903 spomenico na poslansko zbornico na Dunaju, naj bi se z oziroma na napredek tehnike pri bodoči železnici Kranj—Tržič namesto' pare uporabil za pogon električni tok. V spomenici opisujejo, da gradi predilnica že leto dni veliko centralo pri Sv. Ani in da bi lahko oddajala tok za železniško trakcijo. Elektrifikacija lokalne železnice bi bila za tržiško obrtnost velikega pomena, ker bi omogočala priključek na vse vlake v smeri proti Ljubljani, kakor tudi proti Jesenicam. S tem bi Tržič lahko vsaj delno izkoristil ugodnosti, ki jih bo nudila druga zveza s Trstom. Do elektrifikacije vleka ni prišlo in je trajalo skoraj pol stoletja, da je bila proga vsaj motorizirana. Podelitev koncesije in gradnja proge Zopet sta potekli dve leti, preden je končno' uspelo, da je avstrijski parlament 15. julija 1903 sprejel zakon, ki je pooblaščal vlado, da sme prevzeti poroštvo za 4 '%> obrestovanje in odplačilo posojila 1,750.000 kron pod pogojem, da bodo kranjska dežela in interesenti prispevali 320.000 kron. Zbiranje prispevkov interesentov je šlo zelo trdo. Trajalo je nadaljnja tri leta, preden je bila stvar dokončno uresničena. V razglasu okrajnega glavarstva z dne 1. junija 1904 je bilo objavljeno, da so podrobni načrti od 1. junija 1904 naprej pri okrajnem glavarstvu na vpogled. Operati za odkup zemljišč so bili razgrnjeni na vpogled pri občinskih uradih Stražišče, Naklo, Križe, Kovor in Tržič. Operat za odkup zemljišč davčne občine Stražišče je bil skozi štirinajst dni razgrnjen vsem na vpogled pri občinskem uradu Stražišče, davčnih občin Strževo, Okroglo, Pivka, Naklo in Strahinj pri občinskem uradu Naklo, davčnih občin Duplje, Žiganja vas in Križe na občinskem uradu Križe, davčne občine Bistrica pri občinskem uradu Kovor in davčne občine Tržič pri trškem uradu Tržič. Po naredbi deželne vlade za Kranjsko je bila razpisana postajna komisija in politični obhod v zvezi z razpravami za razlastitev za 4. julij in naslednje dneve. Občine so to razglasile na krajevno običajni način. Končno so spomladi 1906 dr. Karel Born od Sv. Katarine, Andrej Gassner in tržiški župan Karel Mally zaprosili za koncesijo za gradnjo normalnotirne želznice Kranj—Tržič, ki jim je bila podeljena 28. avgusta 1906 pod št. 1176 drž. zak. št. LXXXIII. Proga naj bi se zgradila v dveh letih. Tržiška občina je prejela od deželne vlade šele 24. septembra 1906 obvestilo, da je bila že dne 21. avgusta 1906 izdana koncesija za gradnjo in obrat normalnotirne krajevne železnice med Kranjem in Tržičem. Koncesijska listina je bila objavljena v LXXXIII. kosu državnega zakonika št. 178. Takoj so se začeli zanimati razni dobavitelji materiala, med njimi tvrdka Greinitz, ki se je obrnila na župana Mallyja za pojasnilo, katero gradbeno podjetje bo prevzelo gradnjo železnice. Gradbeno vodstvo je bilo poverjeno tvrdki Chirici & Picha iz Dunajskega Novega mesta. Leta 1907 so bili pri gradbenih delih zaposleni 203 Slovesna otvoritev tržiške proge ob prihodu prvega vlaka v Tržič dne 22. junija 1908 delavci, ki so naredili 100.000 m8 zemeljskih del in 10.160 m8 zidarskih del. Proga je bila dolga 15.270 metrov. Najdražji in najvažnejši objekt je bil most čez Savo in vzpon na levi breg nad Lajhom v Kranju. Vprašanje lokacije osebnega kolodvora v Tržiču so dolgo preučevali. Namesto, da bi tekla proga od Pristave po pobočju levega brega Bistrice in za Virjem do Dolinske ceste, kjer bi se bila postaja zgradila na travniku pod pokopališčem, je zmagal interes predilnice, da se spelje proga na Virje, kjer bi imela tovarna direktni industrijski tir na postajo. Tako je dobil končno Tržič v strugi Bistrice skoraj kilometer od centra trga oddaljeno postajo na desnem bregu, h kateri je bilo treba šele zgraditi dohodno in dovozno pot. Ob trasi sami se je pojavilo nekoliko variant. Obhod tržiške lokalke se je začel 4. julija 1904 in je trajal do 10. julija. Pri njem so na podlagi dopustilne listine z dne 28. avgusta 1903 določili vse parcele, ki pridejo za razlastitev za gradnjo železnice v poštev. Na začetku in koncu proge je bilo podanih več izjav, na osnovi katerih so izpopolnili in prilagodili načrte. Nato je deželna vlada odredila še politični obhod, ki je bil 26. in 27. julija 1905. Za deželni odbor sta se ga udeležila Peter Graselli in deželni tehnik. Dežela je prispevala eno tretjino za gradnjo dovoznih cest. Železniško ministrstvo je izdalo nato odlok o uspehu političnega obhoda, obravnavanju variant in gradnji industrijskega tira v predilnico, kateremu je bila priznana občna koristnost, in dovozne ceste na kolodvor. Na spomenico županstva si je pridržalo v odločbi z dne 29. decembra 1904, da bo glede elektrifikacije odločilo šele potem, ko bodo koncesionarji podali konkretne predloge glede pogojev in cene toka. Ministrstvo je v svojem odloku odkrito izjavilo, da računa, da bodo prometne razmere in dohodki na tržiški progi zelo pičli, in da bo nova železnica pasivna ter padla v breme železniškega erarja. Zato tudi večino želja, izraženih ob priložnosti postajne komisije in političnega obhoda ni moglo upoštevati. Poizvedbe, ki jih je napravilo ministrstvo, so namreč Dokazale, da bo prometna obremenitev vlakov tako slaba, da lahko obojestranski vzpon na teraso Duplje—Križe od 17 %o brez nadaljnjega povečajo na 25 °/oo. Železniško ministrstvo je v oceni rezultatov komisijskih razprav in političnega obhoda obvestilo koncesionarje, da je treba izključno' na stroške lokalnega železniškega podjetja opremiti progo v obeh smereh za promet 14 sedemdesetosnih vlakov za primer morebitnega poznejšega podaljšanja in priključka na progo Maribor—Franzensfeste, ker je železniško ministrstvo potrdilo zapisniške izjave svojega predstavnika. Dalje je ministrstvo železnic zahtevalo, da morajo za priključek v Kranju zgraditi poseben tir. S temi, za normalno obratovanje nepotrebnimi deli, so se gradbeni stroški močno povečali. Ko so bili izpolnjeni vsi pogoji koncesijske listine z dne 28. avgusta 1906, državni zakonik št. 168, ki jih je stavil deželni zbor za izplačilo dovoljene podpore v svoji seji dne 11. julija 1896, je nakazal prispevek 140.000 kron s pripombo, da naj koncesionarji svoječasno izročijo deželnemu odboru za 150.000 kron delnic. Poslovno poročilo deželnega odbora za leto 1908 navaja, da je delniška družba lokalne železnice Kranj—Tržič dne 23. februarja 1907 poslala deželnemu odboru 750 delnic po 200 kron v imenski vrednosti 150.000 kron. Deželni odbor je imenoval Petra Grassellija za svojega predstavnika na občnem zboru družbe dne 30. januarja 1907. Nove preglavice je Tržičanom povzročilo vprašanje voznega reda in priključkov na gorenjsko progo. Mnenja tržiških interesentov so bila v tem oziru deljena. Nekateri industrijci so polagali večjo važnost na priključek na tržaško progo na Jesenicah, kakor pa na južno v Ljubljani. Večina obrtnikov je bila tudi za priključek na Jesenicah, vendar so dajali prednost, če se obeh priključkov ne bi dalo doseči, priključku v Ljubljani. Posebno važna je bila zveza na večerni vlak, ki je odhajal ob 8. uri zvečer iz Kranja proti Ljubljani. Priključek je bil važen zaradi pošte in za osebni promet. Ravno tako važno je bilo, da bi mogli potniki, ki pridejo po južni železnici od vzhoda v Ljubljano, še zvečer dospeti v Tržič. Občina je v svoji vlogi 13. februarja 1905 ponovila, da bi se vsem neprilikam glede priključkov dalo odpomoči z elektrifikacijo proge, sicer industrijski Tržič od bohinjske proge ne bo mogel imeti koristi, ki bi mu jih lahko nudila. Odločitev glede gradnje dovozne proge na tržiški kolodvor se je zaradi ugovorov predilnice zelo zavlekla in jeseni leta 1907 še ni bila resna. Pretila je nevarnost,da ne bo dograjena niti do otvoritve železniške proge. Občina je zato urgirala rešitev zadeve pri deželni vladi in deželnemu odboru v Ljubljani. Ko je bila proga dograjena, je 22. junija 1908 pripeljal v Tržič prvi vlak. Medtem pa je 17. septembra 1908 sporazumno z okrajnim cestnim odborom tržiški občinski odbor prepovedal uporabo dovozne ceste na kolodvor za avtomobile. Prepoved je trajala več kot pol leta. Končno je dunajski avtomobilski klub opozoril kranjsko okrajno glavarstvo, da je ta sklep neutemeljen, ker je cesta 4,8 m široka in dobro vzdrževana. Šele potem je glavarstvo 9. junija odredilo, da mora občina v treh dneh odstraniti tablo z napisom »dovoz za avtomobile prepovedan«. Za gradnjo železnice so bile razlaščene le neobhodno potrebne površine zemlje proti odškodnini. Razlaščeni so bili v občini Stražišče mali deli parcel po nekoliko metrov ali arov travnikov in pašnikov 8 posestnikom, v katastralni občini Strženo 16, v davčni občini Okroglo 4, v davčni občini Pivka 8. v davčni občini Naklo 22, v davčni občini Strahinj 21, v katastralni občini Duplje 59, v davčni občini Žiganja vas 36, v davčni občini Križ 19, v davčni občini Bistrica 16 in v davčni občini Tržič pa 5 posestnikom. V občini Križe, Žiganji vasi in Dupljah so prišle tudi manjše parcele njiv ob novi progi v poštev. Parcele za industrijski tir v Bistrici je plačala predilnica. Predilnica je sama morala odstopiti za gradnjo železnice okrog enega hektara travnikov in gozda od svojega sveta. Razlastitveni postopek se je vlekel še pet let po otvoritvi proge in je bil šele 4. avgusta 1913 s prepisom izločenih delov parcel v železniško knjigo zaključen. Lastnikom 107 razlaščenih parcel je bila na osnovi zakona št. 30 iz leta 1878, po okrajnem sodišču v Tržiču, s sklepom z dne 7. maja 1907 št. 178/7 po izvršenih cenitvah priznana odškodnina v skupnem znesku 59.495,55 kron. Tržiška industrija je po štiridesetih letih končno dočakala uresničitev priključka na železniško omrežje. Medtem je bilo marsikaj zamujenega, kar se ni dalo več popraviti in nadomestiti. Splošni promet na progi je bil odprt 7. julija 1908. Obrat so vodile državne železnice proti povrnitvi stroškov. Železnica je odprla nove perspektive za izkoriščanje gozdov, predvsem pa je olajšala dovoz bombaža ,premoga in obratnih sredstev ter surovih kož in strojil za tržiško industrijo. Prevoz tovorov je prešel s ceste na železnico in se je odtod po svetovni vojni, ko je motorizacija cestnega prometa omogočila prevoz blaga od proizvajalca direktno- do potrošnika, po dvajsetih letih pričel zopet vračati na cestno omrežje. Pasivnost in zadolževanje podjetja Lokalna železnica Kranj—Tržič je bila po pravni obliki podjetja delniška družba s 320.000 kron delniškega kapitala. Sedež uprave je bil na Dunaju I, Freyung št. 8. Družba se je konstituirala 30. januarja 1907. Predsednik upravnega sveta je bil baron Jožef Švegelj, podpredsednik pa baron dr. Karel Bom. Državno upravo so zastopali dr. Wilhelm Franc Exner, dvomi svetnik Otto Gebauer ter dr. Siegfrid Werner. Deželni odbor pa so zastopali Franc pl. Suklje in dr. Ivan Šušteršič, pozneje dr. Evgen Lampe ter dr. Anton von Schöppel, tržiške kroge pa Karel Boromei Mally in Simon Rieger. Kapital je bil razdeljen na 1600 delnic po 200 kron. Pozneje po zamenjavi v Jugoslaviji je bil spremenjen na 80.000 dinarjev. Delnice so se glasile na donosilca in imele imensko vrednost 200 kron, pozneje 50 din. Po koncesijski listini z dne 28. avgusta 1906, št. 178 je uživala lokalka olajšave, ki so bile predvidene v členu V. zakona z dne 31. decembra 1894. Država je prevzela po njej poroštvo do 28. avgusta 1982 za obresto-vanje in odplačevanje 4 ‘°/o posojila v znesku 1,750.000 kron za gradnjo železnice. Izdanih je bilo za 1,800.000 kron prednostnih obveznic po 4 */». Naprava železnice je stala 1,890.876 kron. Dohodki niso zadostovali za obresto-vanje obveznic. Primanjkljaj je morala kriti država. Ob koncu leta 1910, torej pa dveh in pol leta obratovanja, je bila lokalka dolžna državi že 115.969 kron. Ta dolg je naglo naraščal, ker proga ni imela tranzitnega prometa, krajevni prevoz pa ni zadoščal za kritje obveznosti. V leto- 1910 je imela železnica 90.384 kron obratnih dohodkov in 71.150 kron. obratnih izdatkov. Kljub temu je bila pasivna in se je morala že v drugem letu svojega obstoja zateči k državni blagajni za posojilo- iz naslova državnega jamstva. Samo do leta 1910 je prejela od države iz tega naslova 77.161 kron. Bilanca za leta 1915 je izkazovala: Dohodki in izdatki: kron obresti...................11.888 donos obratovanja . . . 7.193 državno poroštvo . . . 63.603 skupaj . . . 82.684 kron prioritetne obresti . . . 70.813 prioritetno odplačilo . . 4.000 uprava ....................6.510 dotacija amort, sklada . . 1.361 skupaj . . . 82.684 Aktiva: naprava železnice in oprema gotovina..................... vrednostni papirji . . . . dolžniki .................... materialni sklad............. državno poroštvo............. kron 1,913.364 16.890 287.153 6.000 15.000 505.718 skupaj . . . 2,744.125 Pasiva: krön delniška glavnica...................... prednostne obveznice................... rezervni sklad......................... materialne zaloge...................... amortizacijski sklad................... zaostanki na obrestih in amortizaciji . upniki................................. predujem državne uprave................ obresti državne uprave................. 320.000 1,800.000 40.000 15.000 1.496 29.467 74.696 402.240 60.826 skupaj . . . 2,744.125 kron dohodki od obratovanja......................... 70.950 razni dohodki..................................... 338 obratni stroški.................................55.136 ostali izdatki ..................................8.959 obratni presežek.................................7.193 obratni koeficient.............................. 84,89 °/o Obratni presežek 7193 kron je kril komaj desetino obresti za obveznice, medtem ko o vračanju posojil državni upravi ni moglo biti govora, niti o obrestovanju delniške glavnice. Tako se je podjetje od leta do' leta zadolževalo pri državni blagajni in se je lahko vnaprej izračunal rok, ko bo brez odškodnine zapadlo državi. Koncesija je imela trajati do 28. avgusta 1996. Po zlomu Avstrije so prenesli sedež lokalke v Ljubljano. Leta 1925 je bila lokalka tarifamo in obratno vključena v prometno enoto jugoslovanskih državnih železnic. Sestavili so nova pravila v slovenščini, ki jih je odobril veliki župan ljubljanske oblasti 30. septembra 1927 obr. 821/1. Delničarji so jih sprejeli že 10. novembra 1923. Nova uprava je bila nato registrirana 15. februarja 1932 pod št. 121 v železniški knjigi. Člani so bili Ciril Pirc, župan v Kranju, dr. Dragomir Markovič, načelnik generalne direkcije državnih železnic, Ivan Ogrin, stavbenik v Ljubljani, Franc Šuklje, dvorni svetnik v pokoju, dr. Karel Bom, veleposestnik in graščak pri Sv. Katarini, Matija Zamida, ravnatelj deželnih uradov, ing. Anton Klinar, stavbeni svetnik ter Dragotin Hribar, industrialec v Ljubljani in dr. Viljem Elbert v Tržiču. Dne 6. aprila 1936 sta bila zaradi smrti izbrisana Franc Šuklje in Dragotin Hribar, vstopila sta Rado Hribar, industrij ec in Avgust Tosti, ravnatelj kreditnega zavoda. Po drugi svetovni vojni je bil na podlagi dekreta Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS z dne 23. januarja 1947 II. št. 388 vpisan 26. februarja 1947 kot začasni upravitelj Kamilo Hartman, izbrisani pa vsi člani prejšnje uprave. Leto dni nato je bila zaznamovana 18. februarja 1948 nacionalizacija podjetja pod št. R 174/46. Končno je bila dne 17. maja 1952 izbrisana tudi firma delniške družbe, s pripombo, da več ne deluje in da nima več premoženja. „ Finančni položaj lokalke se namreč po osvoboditvi ni izboljšal, ker konkurira potniškemu prometu močno razvit avtobusni promet na cestah, pri prevozu tovora pa mnogo enostavnejši in ekspeditivnejši promet kamionov, ki imajo še to prednost, da prevzamejo tovor pri podjetju in ga Železničarji na tržiški postaji leta 1964 še isti dan dostavijo prejemniku v obratne prostore, tako da odpade dovoz in odvoz od železniške postaje. Zato se železniški prevoz v zadnjem času omejuje na množični prevoz lesa, premoga, gradbenega materiala in industrijskih surovin. V letu 1961 izkazuje promet na lokalni železnici Kranj—Tržič naslednjo tonažo: Postaje Vrsta prometa Tržič Križe Duplje Naklo potniki . . 77.657 45.364 69.262 88.667 naloženo ton . . . . . 7.752 343 23 4.973 razloženo ton . . . . 22.810 4.739 567 18.295 skupaj ton . . . . . 30.562 5.082 590 23.268 Tržič ima torej dnevno tovora 84 ton, vsa proga Tržič—Kranj pa 17 vagonov. Dnevno vozi na progi 7 vlakov. Število potnikov, ki prihajajo na delo in v šolo, zadnja leta, odkar industrije doplačujejo delavstvu, ki prihaja na delo' z avtobusi, razliko prevoznih stroškov, vedno bolj pojema. Na primer v tovarno Peko sta v letu 1964 prihajala z vlakom le še dva delavca, medtem ko se jih je z avtobusi vozilo 263. Odvozna tonaža je v Tržiču le ena tretjina dovozne tonaže. Pri Naklem in ostalih postajah pa je razlika še nesorazmerno večja. Ves dražji tovor odpremljajo danes iz Tržiča s kamioni. Tudi pri potniškem prometu pri 27 rednih vsakodnevnih avtobusnih zvezah po cestah, ki potekajo vzporedno z železnico, železnica ne more vzdržati konkurence. Po otvoritvi tranzitnega prometa po Ljubeljski cesti in skozi predor se položaj za železnico ni zboljšal. Obravnave deželnega zbora Kranjske 1872 IX. in X. seja, — 1874 XII. seja. Leto 1881 stran 12, 21, 156 in 573. — Leta 1886 XVII. seja. — Leta 1893 Obravnave str. 255. — Leta 1894 XII. seja. — Leta 1895 priloga 54 ter strani 195, 521, 400, 564, 462. — Leta 1896 strani 518, 609. — 1897 poročilo 218, strani 205, 433, 362. — Leta 1898 stran 295, 401, 266 ter poročilo' 150. — Leta 1899 strani 223, 263. — Leto' 1900 stran 109, 116 in poročilo' 164. — Leto 1901 obravnave stran 266. — Leto 1905 poročilo 160. — Leta 1906 poročilo 172. — Leto 1907 poročilo 182. — Leto 1908 stran 180. Ein Beitrag zur Lösung der Triester Eisenbahnfrage. Vortrag vom Werks-director S. Rieger am 19. September 1896 zu Neumarktl. Spomenica občine poslancu dr. Andr. Ferjančiču z dne 21. aprila 1897. Vloga interesentov iz Zapuž in okolice na tržiško občino z dne 3. maja 1897 v zadevi vključitve Zapuž v novo progo. Predlog poslanca dr. Ferjančiča in tovarišev k vladnemu načrtu glede gradnje železnice v letu 1901 z dne 22. maja 1901. Ferjančičev odgovor občini z dne 13. maja 1901. Technisch-commercieller Bericht über die zweite Eisenbahnverbindung mit Triest (Beilage 60 zu den stenographischen Protokollen des Abgeordnetenhauses XVII Session 1901), Wien 1901 Staatsdruckerei. Stenographisches Protokoll über die in Prag am 22. März 1897 abgehalten Delegirten-Versammlung in Angelegenheit der Eisenbahnverbindung mit Triest. Ein Beitrag zur Lösung der Triester Einsenbahnfrage. Mitteilung des vom Werks-direktor S. Rieger am 20. September 1896 zu Oberferlach gehaltenen Vortrages. Über die Corrector und Ergänzung des südlichen Staatsbahnnetzes von Cäsar Combi. Triest 1898. Die Verhandlungen über die Rosenthaler und Triester Eisenbahnfrage in der Section Klagenfurt des berg- und hüttenmännischen Vereines für Steiermark und Kärnten 1898 Klagenfurt. Razglas Okrajnega glavarstva glede trasiranja proge z dne 9. oktobra 1902. Vloga občine na poslansko zbornico na Dunaju z dne 27. aprila 1903 št. 430 v zadevi elektrifikacije proge. Razglas Okr. glav. z dne 1. junija 1904 o razpisu postajne komisije in političnega obhoda, združenega z razlastitveno razpravo (št. 1378). Dopis okr. glav. tržiški občini v isti zadevi z dne 1. julija 1904. Vloga tržiškega župana na komisijo za krajevno železnico Kranj—Tržič z dne 8. julija 1904 št. 700 v zadevi elektrifikacije in priključkov. Odločba železniškega ministrstva z dne 2. decembra 1904 št. 41351 v zadevi gradnje lokalne železnice. Vloga občine na železniško ravnateljstvo v Beljaku z dne 13. februarja 1905 št. 172 v zadevi priključkov tržiške železnice. Ponudba firme Ornstein & Koppel za sodelovanje pri gradnji železnice z dne 16. marca 1905. Gorenjska sekcija industrij cev predlaga občini imenovanje zaslužnih oseb za železnico častnim občanom 10. junija 1905. Okrajno glavarstvo obvešča dne 27. septembra pod št. 23677 občino, da je bila koncesija za lokalno železnico izdana 28. avgusta 1906 (fasc. 1354). Vloga občine na deželno vlado in deželni odbor št. 1705 z dne 27. novembra 1907 glede gradnje dovozne ceste na železniško postajo. Odlok okr. glavarstva z dne 9. junija 1909 št. 13785 o odstranitvi napisne table o prepovedi avtomobilskega prometa. - , Letni pregled prometa v letu 1961, Zavod za statistiko LRS. Statistični bilten br. 245 Savezni zavod za statistiku, Beograd. Podatki Skupnosti cestnih podjetij v Ljubljani. Zgodovina gospodarskega zadružništva v Tržiški občini V razvoju tržiškega gospodarstva je imelo zadružništvo kot organizacijska oblika združevanja malih ljudi v boju za gospodarsko osamosvojitev Slovencev pomembno vlogo. Doseglo bi bilo nedvomno' mnogo pomembnejše uspehe, če ne bi bilo usmerjeno po liniji političnih strank, kar je imelo zanj vrsto neprijetnih posledic. Zadružništvo predstavlja posebno za razvoj denarstva in zadružnega gospodarstva v prvi polovici tekočega stoletja važno razvojno fazo. Ker so bile zadružne ustanove ob prehodu v socialistični ustroj likvidirane, podajamo kratko kroniko zadružnega dela in pomena za dvig delovnega človeka. A. Kreditne zadruge Na področju tržiške občine do pričetka tekočega stoletja ni bilo denarnega zavoda. Podjetniki in bolniške blagajne so nalagale odvečno gotovino pri regulativnih hranilnicah v Celovcu in Ljubljani, ki so gojile le realno in hipotekarsko kreditno poslovanje. Lastniki industrijskih podjetij so bili kreditno povezani z dunajskimi bančnimi zavodi, Länder-banko in Kreditanstaltom, medtem ko so se za drobni hranilni in plačilni promet posluževali čekovnega zavoda poštne hranilnice. Slovenci so nalagali svoje prihranke deloma v Mestno, deloma pa v Kranjsko hranilnico v Ljubljani, pa tudi v posojilnico v Kranju. Posestnikom so posojale bolniške blagajne iz svojih podpornih skladov in iz zavarovalnega premoženja na dolžna pisma in na vknjižbe. Denar so posojali na dolžna pisma na nepremičnine tudi premožnejši meščani, medtem ko se je osebni kredit razvil šele z ustanovitvijo posojilnic na zadružni podlagi. Izjema je bila predilnica, ki je v širokem obsegu dajala posojila svojemu delavstvu na obročna odplačila. Postopek pri dovoljevanju posojil na osebni kredit, o katerih smo obširneje poročali v drugi knjigi, je bil zelo enostaven, ker ni bilo treba porokov, niti so imele stranke stroške s taksami. Višino odplačilnih obrokov so določali sporazumno po zmogljivosti, zaslužku in premoženju in se je obrok enostavno odtegoval od za- služka ob štirinajstdnevnem izplačilu. Predilnica je dajala posojila svojim delavcem za zidanje hiš, za opremo, pa tudi za nakup inventarja in za gospodinjske potrebe. V posameznih primerih so bila odobrena posojila po 10.000 pa tudi 20.000 din mirnodobnega denarja. Trgovci in. obrtniki so si izposoj evali za kratkoročne potrebe denar pri privatnikih, vendar le v manjšem obsegu. Vse poslovanje je bilo urejeno za normalne razmere, cene in zaslužki so bili stabilni in blagovni računi dobaviteljev so zapadli v plačilo šele po enem do treh mesecev, tako da si je trgovec medtem s prodajo blaga priskrbel potrebno gotovino. Delavstvo se je posluževalo nakupnih knjižic, na katere je jemalo živila in druge potrebščine na kredit ter je poravnalo dolg ob izplačilnih dneh. Iniciativa za ustanovitev prve kreditne zadruge je prišla šele okrog leta 1900 iz Ljubljane, kjer so zadružni organizatorji iz okolice dr. J. E. Kreka propagirali ustanavljanje kreditnih zadrug kot najprimernejše oblike za gospodarsko osamosvojitev. V Tržiču je povzela iniciativo duhovščina, ki je sklicala v ta namen v kaplaniji posvet somišljenikov. Pripravljalna dela so naglo napredovala tako, da so že proti koncu leta vložili zadružna pravila v odobritev. Pri takratni politični usmerjenosti je duhovščina imela interes, da bi ostalo obrtništvo in prebivalstvo tudi v denarnem oziru v trdni gospodarski povezavi pod njenim vodstvom. Sele 7 let kasneje so tudi liberalni meščanski krogi ustanovili svojo zadružno posojilnico. Z zadružnimi hranilnicami in posojilnicami je bila vpeljana nova vrsta kreditnega poslovanja, namreč osebni kredit, ki je bil za obrtnike zelo pomemben. V delavskih vrstah je bilo takrat zelo malo prihrankov. Ves zaslužek so porabili sproti za najnujnejše življenjske potrebščine. Za izredne izdatke so bila potrebna manjša posojila, ki so jih zaposlenim dajale domače posojilnice. Hranilnica in posojilnica r. z. z n. z. Kot prvi zadružni kreditni zavod je bila ustanovljena 25. marca 1901 hranilnica in posojilnica po Reifeisnovem sistemu z neomejeno zavezo. Ustanovili so jo posestniki tržiške okolice, ki so s svojim neomejenim poroštvom dali zadrugi trdno podlago. Med ustanovitelji so bili fužinar Franc Ahačič, kovorski župan Janez Golmajer, tržiška kaplana Jože Ker-žišnik in Jože Potokar, Jakob Rožič, posestnik na Hudem, Gregor Soklič, posestnik v Lomu in Ambrož Škerjanc, posestnik v Seničnem. Ob ustanovitvi je pristopilo k zadrugi 18 posestnikov in ob koncu prvega leta je imela posojilnica že 52 članov. Prvo leto je bilo poslovanje zelo omejeno. Posojilnica je uradovala samo vsako soboto od 10. do 12. ure in ob nedeljah za delavce od 9. do 10. ure. Po prvi svetovni vojni se je poslovanje tako razvilo, da se je morala hranilnica preseliti iz kaplanije v Pirčevo hišo v takratni Cerkveni ulici št. 8, kjer so bili uradni prostori za občinstvo odprti vsak dan dopoldne in popoldne. Tržiška hranilnica in posojilnica je bila ena izmed redkih, ki je bila ustanovljena kot zadruga z neomejeno* zavezo, pri kateri je bil vsak član porok za obveznosti zadruge z vsem svojim premoženjem. Za svojo glavno nalogo je smatrala posojilnica, da je preskrbovala obrtnikom cenejše kredite, da ne bi morali zapreti svojih delavnic in služiti svoj kruh v tovarnah. Po prvi svetovni vojni že noben obrtnik ni mogel shajati brez kredita, ker so morali plačevati nabavljeno blago v gotovini, nato pa včasih po več mesecev čakati, da so jim odjemalci plačali naročeno blago. Poleg tega je zadruga dajala kratkoročna posojila kmečkim posestnikom, da so si nabavili vprežno živino in poljedelsko orodje. S posojili jih je slednjič obvarovala mnogokrat pred rubežnijo zaradi neplačanih davkov. Poslovanje zavoda se je v prvih dveh desetletjih obstoja razvijalo takole: Leto Promet Naložbe 1901 169.719 kron 63.082 kron 1902 192.443 kron 96.111 kron 1903 304.799 kron 153.458 kron 1921 4,132.717 kron 1,777.937 kron 1922 2,246.064 kron 568.328 kron 1923 1,568.722 din 746.152 din 1924 3,368.614 din 1,065.105 din 1925 9,093.939 din 1,690.186 din Da bi po možnosti ustregla obrtnikom in trgovcem, je po- vojni hranilnica odprla strankam tekoče račune, kar je poslovanje z obratnimi krediti zelo olajšalo. Leta 1925 je bilo na tekočih računih 4,503.210 din prometa, Šterova hiša, v kateri je pričela poslovati Tržiška posojilnica leta 1908. X označuje nekdanje poslovne prostore kar dokazuje, kako potrebna in koristna je bila ta naprava. Naj večjega pomena za kreditne potrebe manj premožnih ljudi pa so bila kratkoročna posojila, ki jih je dovoljevala hranilnica po nizki obrestni meri navadno na štiriletno' ali še daljšo dobo. Od leta 1901 do 1921 so si izposodili na ta način. 1,702.429 kron, leta 1922 do 1925 pa 1,202.128 dinarjev oziroma 4,808.512 kron. Obrestna mera za posojila navadno ni presegala obrestne mere za vloge za več kot poldrugi odstotek. Zadruga je iz tega krila upravne stroške in tako je njen zaklad v 25 letih narastel le na borih 20.000 dinarjev. Od leta 1925 naprej je promet hranilnice in posojilnice močno po-rastel, ker je glavni del denarnega poslovanja usnjarske in čevljarske zadruge Runo šel preko hranilnice. Izkaz iz leta 1927 kaže, da so naložbe po zamenjavi kron za dinarje pri posojilnici začele naglo naraščati in dosegle leta 1927 že 3,158.627 dinarjev. Vloge so bile razdeljene na 1207 hranilnih knjižic, tako da je prišlo na knjižico poprečno 2466 dinarjev. Število zadružnih članov se je do konca leta 1927 povečalo' na 315, čisti dobiček pa na 35.764 dinarjev. Po ustanovitvi Runa se je promet v štirih letih podeseteril in narastel na 33,000.000 dinarjev. Od dobička je hranilnica podpirala dobrodelne organizacije, vincen-cijevo konferenco1, kateri je dala 20.000 din podpore in 20.000 din posojila za zidanje rokodelskega doma. Z ozirom na neomejeno poroštvo članov je zavod pri dajanju posojil postopal zelo previdno. Posojal je samo proti varnemu poroštvu in vknjižbam. Tako' hranilnica do leta 1928 ni pretrpela nobene izgube, čeprav so zaostale obresti narastle na 67.337 din, vrnjena posojila pa le na 337.795 dinarjev. Zadruga je bila poslovno povezana z Ljudsko posojilnico ter Prometno banko v Ljubljani. ■ v Tržiška posojilnica Kot protiutež klerikalni hranilnici in posojilnici je bila 27. maja 1908 ustanovljena Tržiška posojilnica, ki je bila registrirana v zadružnem registru dne 22. avgusta 1908 kot zadruga z omejeno zavezo. Prvi člani njenega načelstva so bili: Josip Šter, mojster BPT, posestnik Josip Kavčič iz Tržiča, posestnik Franc Potočnik iz Križev, Anton Markelj, posestnik in trgovec v Tržiču, tesarski mojster Franc Stritih iz Bistrice, Josip Vidmar, Franc Globočnik, Franc Brodar, Stane Dolžan, dr. Josip Gruden, Franc Žagar, Pavel Engelsberg, Ivan Kališnik in Franc Varšek. Za sopodpis je bil pooblaščen Franc Markelj, od leta 1935 pa Franc Pirc. Ob ustanovitvi je imela posojilnica poslovne prostore »pri Slugu«, na Ljubljanski cesti 15. Zadružni delež je znašal 100 din in so ga morali vplačati takoj ob pristopu. Ustanovitev tržiške posojilnice spada v dobo, ko so se bili v Tržiču hudo razvneli narodnostni boji. Po septembrskih dogodkih v Ljubljani je bilo tudi v Tržiču geslo »Svoji k svojim«. Obrtniki in trgovci pa tudi širši mestni krogi so se močno oprijeli zavoda in je bil dotok vlog vseskozi zadovoljiv. Zavod se je do splošne gospodarske krize ugodno razvijal in je bil stalno aktiven. Posojilnica je imela 153 članov. Leta 1937 je izkazovala 1,485.552 dinarjev hranilnih vlog ter 254.832 dinarjev rezervnih skladov. V letu 1927 se opaža med obema tržiškima kreditnima zavodoma močno tekmovanje za pridobitev hranilnih vlog. Ker so v Ljubljani takrat obrestovali navadne vloge po 5 "Vo, vezane pa po 6 in celo 7 %>, je načelstvo hranilnice sklenilo obrestovati stalne vloge nad 4000 din po 6 ®/o. B. Konsumno zadružništvo Kakor pri kreditnem se je tudi pri konsumnem zadružništvu delavstvo cepilo na dva tabora. »Prvo delavsko konsunmo društvo v Ljubljani« je bilo ustanovljeno leta 1895 in je postalo matica in blagovna centrala prodajnega omrežja klerikalne ljudske stranke, ki je ustanavljala po podeželju in tudi v večjih potrošniških centrih, med njimi v Tržiču svoje prodajalne. Socialnodemokratska delavska organizacija je šele mnogo kasneje ustanovila »Konsumno društvo za Slovenijo«, ki je postalo blagovna centrala omrežja delavskih prodajaln po industrijskih in rudarskih centrih Slovenije. Obe osrednji organizaciji v Tržiču nista našli posebno ugodnega terena za uspevanje konsumnih prodajaln. Konkurenca privatnih trgovcev in predilniška preskrbovalnica nista dopuščali, da bi se promet razvil do Pirčeva hiša v Cerkveni ulici, kjer je poslovala Hranilnica in posojilnica z. z n. z. ustanovljena 1901 X označuje nekdanje poslovne prostore večjega obsega. Anton Kristan pripoveduje v »Zgodovini delavskega zadružništva«, da so na željo Tržičanov meseca februarja leta 1911 odprli v Tržiču malo prodajalno. Zadružne blagovne prodajalne niso izpolnile pričakovanj, ki so jih stavili nanje zadružni organizatorji. Bile so na eni strani preveč odvisne od veletrgovine in od tovarn, na drugi strani pa so morale delati z nameščenim osebjem. Zato niso mogle nuditi blaga odjemalcem v splošnem ceneje kot privatne trgovine in kot so to konsumenti ob ustanovitvi pričakovali. Ko so kupci opazili, da v cenah ni bistvenih razlik in da dajejo trgovci stalnim odjemalcem blago na knjižice, je zanimanje za konsume močno popustilo. Ljudje so kupovali, kakor so imeli denar, kjer je bilo ceneje in ugodneje in kjer jim je kvaliteta najbolj ustrezala. Vodstvo konsumov se je stalno borilo s pomanjkanjem kapitala. Zato niso mogli izkoristiti priložnostnih ugodnostnih nakupov. Pri kvar-ljivem blagu in živilih so imeli mnogokrat izgube, čeprav so zadružna pravila dopuščala, da se sme v nevarnosti kvara oddajati blago tudi nečlanom. Zaradi male izbire in zaostalega nekurantnega blaga so zadružniki nakupovali potrebščine raje pri trgovcih. Disciplina delavstva je bila v tem oziru nezadostna. Najbolje so se obnesli gostilniški obrati, ki so jih odprle nekatere zadruge, kjer so brez posebne režije točili pijače na drobno. Leta 1917 je kupilo vodstvo socialnodemokratskega konsuma od F. Stareta na glavnem trgu hišo, v kateri so odprli gostilniške prostore ter uredili dvorano^ za gledališke prireditve in shode. V teh prostorih se je koncentriralo delovanje socialnodemokratskega delavstva iz Tržiča in okolice. Konsumno društvo za Slovenijo je po vojni leta 1919 odprlo podružnico' v Križah pri Tržiču in podružno prodajalno v Podljubelju. Med vojno so v tako' imenovanem rdečem konsumu leta 1916 do 1917 prodali za 80.173 kron blaga. V naslednjem letu se je vrednost oddanega blaga zvišala na 311.163 kron. Vrednost zadružne hiše so po vojni cenili na 70.000 dinarjev. Oba konsuma, črni in rdeči, kakor ju je ljudstvo krstilo in imenovalo', nista mogla razviti pričakovane delavnosti zaradi pomanjkanja trgovske izkušenosti in nestrokovnega vodstva. Zadružni organizator Anton Kristan je med vojno ustanovil »Vojno zvezo za konsumna društva in zavode«, ki je omogočila, da so v času splošnega pomanjkanja blaga vendar le dosegli dodelitev blagovnih kontingentov za preskrbo konsumov. Kristanova vojna zveza je vodila aprovizacijoi kranjske industrije od leta 1917 naprej ter je s časom združila poslovno 151 firm. Kljub temu je bil med vojno Tržič pogosto brez moke. Po vojni se je zveza preosno-vala v nakupovalno zadrugo, ki pa je morala zaradi pomanjkanja denarnih sredstev čez dve leti v likvidacijo. V zvezi s tem je bila prodana tudi hiša v Tržiču. Kot samostojna zadruga je bilo v dobi splošne gospodarske krize 30. novembra 1932 v Tržiču ustanovljeno Delavsko konsumno društvo. Pravila so sprejeli zadružniki na ustanovnem občnem zboru 17. oktobra leta 1932. Po njih je bil namen zadruge, da pospešuje gospodarske, socialne in kulturne koristi delavstva, zlasti pa, da kupuje, prideluje in predeluje živila in življenjske potrebščine ter jih prodaja svojim članom. V pravilih je bilo tudi dovoljeno, da društvo ustanavlja in vzdržuje zadružno gostilno, kuhinjo in okrepčevalnico ter da kupuje in najema za zadružne namene potrebne nepremičnine. Zadružni delež je bil določen na 200 din. Poleg tega je vsak zadružnik jamčil še z enkratnim zneskom. Politično je bila usmerjena za slovensko ljudsko stranko. Vodstvo zadruge so tvorili predsednik in štirje člani načelstva. V prvem načelstvu so bili Henrik Snoj, delovodja v predilnici, Franc Padar, Karel Smole, Franc Seiko in Josip Hočevar. Zadruga je pričela delovati sredi najhujše gospodarske krize in je vzdržala preko vseh kritičnih let. Dne 24. februarja 1935 so bila spremenjena pravila in ustanovljeno mesto podpredsednika, ki pa ni bil registriran. V sedmem letu obstoja je 23. marca 1939 prešla v likvidacijo. Razhod zadruge je bil sklenjen na občnem zboru 19. februarja 1939. Likvidatorja sta bila Karel Smole in Rok Stegnar iz Tržiča. Likvidacija je trajala leto dni in je bila zadruga 27. avgusta 1940 izbrisana. Večji pomen so dobile zadruge med in neposredno po drugi vojni, ko se je blago delilo na karte in je bila potrošnja kontingentirana ter Staretova hiša na Glavnem trgu — sedež vodstva socialno demokratskega konsuma razdeljevanje živil in industrijskih proizvodov racionirano. Pri tem so bile zadruge prvenstveno upoštevane. Zato je število zadružnikov izredno na-rastlo. V Tržiču je bila 2. septembra 1945 ustanovljena Nabavna in prodajna zadruga z o. z.., ki je bila registrirana 15. aprila 1946. Predsednik zadruge je postal delovodja v tovarni Peko Stefan Urbanc. Namen zadruge je bila nabava gospodarskih in živilskih potrebščin ter vnovčevanje pridelkov brez posrednikov in izvajanje obsežnega programa za pospeševanje gospodarstva. Delež je znašal 200 din. Vsak član je jamčil poleg tega še s petkratnim zneskom. Na podlagi sklepa občnega zbora 9. februarja 1947 se je zadruga združila s Prvim delavskim konsumnim društvom, potem je bila 13. julija 1947 ustanovljena še »Delavsko-nameščenska potrošniška zadruga z o. z.« v Tržiču. Ta tip zadrug so ustanavljali v prehodni dobi na začetku petletke, ko je biloi zadružništvo vključeno v okvir načrtnega gospodarstva. Upravni odbor je imel 10 članov. V upravi so bili delavci, nameščenci in obrtniki iz Tržiča, Bistrice, Loma, Podljubelja in Puterhof a. Zadruga je imela obsežen program planiranja potrošnje in organizacije preskrbe ter dviga kulturne in prosvetne ravni svojih članov. Dne 4. aprila 1948 so spremenili pravila in preimenovali podjetje v »Potrošniško zadrugo« z o-, z., katero je upravljalo 9 članov. Nova pravila so omogočala ustanavljanje obrtnih delavnic in lastnih podjetij ter so nalagala zadrugi skrb, da s sindikalno organizacijo dviga kulturno-prosvetno raven svojih članov. Toda tudi ta zadruga ni dolgo trajala. Na občnem zboru dne 7. aprila 1950 so sklenili likvidacijo. Kot likvidator je bil 27. junija 1950 registriran magistratni načelnik Vanja Japelj. C. Produktivne zadruge Med gospodarskimi zadrugami pripada v aktivnosti prvo mesto stavbenim zadrugam. Razvoj industrije, ki je pritegnila po vojni mnogo delavstva iz tržiške okolice na delo v Tržič, je povzročil občutno pomanjkanje stanovanj. Nekatera industrijska podjetja so zgradila za svoje delavstvo stanovanjske hiše, druga pa so odkupovala stara poslopja ter jih adaptirala in preurejala za delavska stanovanja. Vendar vse to ni moglo rešiti stanovanjske krize. Zato so organizatorji delavstva že zgodaj dali iniciativo, da ustanovijo stavbene zadruge, ki bi gradile delavske domove in omogočale zadružnikom dolgoročno odplačevanje zgrajenih stanovanjskih hiš. Tako je bila 28. januarja 1906 ustanovljena prva stavbena zadruga z imenom »Lastni dom«, ki je bila 5. aprila registrirana v zadružnem registru. Namen zadruge je bil, da preskrbi svojim članom lastne domove, s tem da jih zida na njihove stroške in jim pomaga, pri nakupu posestev in stavbišč. Delež je znašal 20 kron. V prvo načelstvo, ki je štelo 7 članov, je bil izvoljen kot predsednik Josip Šter. Dne 27. marca 1909 je zadruga spremenila svoj naslov v »Kreditna in stavbena zadruga ,Lastni dom’«. Po novih pravilih je znašal glavni delež 20 kron, opravilni pa 5 kron. Zadruga je lahko dajala nizkoobrestna posojila, sprejemala hranilne vloge in preskrbovala posojila proti vknjižbi na posesti. Zadruga je zgradila ob cesti iz Pristave proti Križam vrsto enodružinskih stanovanjskih hiš, ki so ji dali ime »Šterova kolonija«. Po vojni so 16. marca 1919 sklenili na občnem zboru razdružitev in likvidacijo in je bila po končani likvidaciji dne 31. decembra 1920 zadruga izbrisana. Nova »Stavbena zadruga« je bila ustanovljena 6. oktobra 1927 in registrirana nato 3. novembra v zadružnem registru. Imela je podoben gradbeni program zidanja hiš za včlanjene zadružnike. Delež je znašal 100 dinarjev in je vsak zadružnik jamčil s petkratnim zneskom. Predsednik zadruge je postal Janez Majaršič, podpredsednik dr. Kozma Ahačič, v upravi pa so bili Konrad Mehle, Andrej Markič in Ignac Zupan. Zadruga je imela svoj sedež v prostorih hranilnice in posojilnice. Od mestne občine je dobila na razpolago brezplačen prostor za stavbišča »na fabriki«. Tu je želela, da bi se razvil nov del mesta, ki bi imel suho, sončno in zdravo lego. Nameravala pa je zidati tudi v okolišnih vaseh v Kovorju, Križah, Podljubelju in v Dolini. Poslovanje je bilo zamišljeno na naslednji način: Kdor je želel, da mu zida zadruga stanovanjsko hišo', je moral plačati vsaj 10 deležev. Za vsako novo hišo so nato sestavili načrt in predračun. Vsak reflektant na stanovanje je moral plačati vsaj četrtino predračuna, tri četrtine pa mu je zadruga kreditirala po nizki obrestni meri na obročno odplačevanje poprečno mesečnih 300 din za obresti in dolg. Stavbena akcija je bila za takratne tržiške razmere preoptimistično zamišljena. Poslovati je pričela spomladi 1928, toda že po dveh letih jo ie kriza prisilila v likvidacijo. Zgradila je vsega dve hiši na stari pilami. Občni zbor 6. aprila 1930 je sklenil razid in po dveh letih je bila likvidacija končana in 6. maja 1932 zadruga izbrisana. Zadružna organizacija čevljarjev Zgodovino čevljarske zadruge smo opisali v okviru zgodovinskega razvoja usnjarske in čevljarske zadruge Runo, ki je od produktivnih zadružnih organizacij edina obstala in se razvila v pravo tovarniško industrijo. Razen »Čevljarske zadruge v Tržiču« je bila leta 1923 ustanovljena tudi »čevljarska zadruga v Ljubnem«, ki je združila v svojem okrilju 15 čevljarskih mojstrov s 40 vajenci ter pozneje še »čevljarska gospodarska zadruga Križe«. Zadruga V Ljubnem je dobro uspevala, vendar je bil individualizem članov tako močan, da je morala, čeravno* ni bila pasivna, zaradi pomanjkanja volje in smisla za zadružno delo po treh letih obstoja v likvidacijo. Tik pred drugo svetovno vojno je bila 19. marca leta 1939 ustanovljena kot zadruga z omejeno zavezo čevljarska zadruga pod firmo »Obrtno čevljarstvo Ljubelj«. Namen zadruge je bil, da nabavlja surovine in izdeluje čevlje ter jih prodaja in izvaža. Med prvimi člani uprave SO' bili Ivan Mokorel iz Bistrice, Ivam Štefe iz Retenj in Andrej Breška iz Tržiča. Delež je znašal 1000 din in so ga morali zadružniki vplačati takoj ob vstopu. Vsak član je jamčil še z enkratno vsoto. Dne 19. maja 1940 so dopolnili pravila, da sme zadruga ustanavljati skupne delavnice in skrbeti za strokovni pouk. Zadruga je tudi med vojno vzdržala ter solidno poslovala in je bila po vojni leta 1956 priključena matični industriji tovarne Peko. K združitvi v zadružne organizacije so prisilile čevljarska podjetja pomanjkanje surovin ter težave z dodeljevanjem in nabavo pomožnega materiala. Kakor hitro so se razmere v prometu s surovinami in potrebščinami normalizirale, je interes za sodelovanje v zadrugi popustil. Vsak član je odtlej zopet v glavnem skrbel zase in za svojo klientelo ter ni bil več vnet za skupnost zadružnega dela. Šele pritisk industrijske konkurence je pred drugo svetovno vojno prisilil čevljarje, ki sami niso bili dovolj močni, da bi nabavili strojno opremo za svoje delavnice, da so se združili pod firmo »Obrtnega čevljarstva«, kjer je bila proizvodnja urejena na industrijski način. D. Ostale gospodarske zadruge Med ostalimi zadrugami je omeniti »Gospodarsko in kreditno zadrugo združenja vojnih invalidov, krajevni odbor v Tržiču«. Te vrste zadruge so bile osnovane po vsej Sloveniji z namenom, da pomagajo invalidom-rokodelcem ter pri rehabilitaciji vojnih žrtev. Delež je znašal 50 dinarjev. Vsak zadružnik je jamčil za štirikratno vsoto. V prvem načelstvu so bili Janko Markič, Stanko Slabe, Vinko Ciber, Gašper Vuk in Ivan Globočnik. Zadruga je bila registrirana 24. avgusta 1932 in je delovala šest let do 27. march 1938. Tudi trgovci v Tržiču 12. oktobra 1940 ustanovili svojo »Trgovsko nabavno zadrugo z o. z.«, pri kateri je bil poslovni delež 1000 dinarjev. Namen je bil skupna nabava deželnih pridelkov in kolonialnega blaga. V upravi so bili trgovci Jože Vidmar, Mirko Lavš in Janko Košir. V tržiški okolici je bilo pred vojno ustanovljenih več zadrug, med njimi »Pašniška in gozdna zadruga v Podljubelju« ter »Pašniška in gozdna zadruga v Lomu«. Nameravale so prevzeti upravo pri agrarni reformi razlaščenih delov Bomovega veleposestva. Tudi »Planinski dom na Kov-cah« je bil ustanovljen in zgrajen na zadružni podlagi. Na Slapu je imela sedež »Nabavna in prodajna zadruga na Lomu«, ki je bila ustanovljena 19. februarja 1940. Za preskrbo s pitno vodo> sta bili ustanovljeni dve vodovodni zadrugi in sicer ena na Lomu, druga pa v Podbrezju in Kovorju. Člani lomske zadruge so bili kmetje in posestniki z Loma. Poslovni delež je znašal 100 dinarjev, poroštvo' pa desetkratno vsoto. Pri vodovodni zadrugi v Podbrezju so bili včlanjeni posestniki iz Kovorja, Hudega, Zvirč, Srednje vasi, Podtabora in Bistrice. Delež je bil 50 dinarjev in je vsak član jamčil z še enkratno vsoto. Zadruga je bila izbrisana 4. aprila 1950, ker je krajevni odbor v Kovorju prevzel njena aktiva in pasiva. V povojni dobi je bila v okviru predpisov o gozdnem gospodarstvu 14. marca 1946 registrirana »Lesno-produktivna zadruga z o. z. v Tržiču«. V načelstvu so bili kmetje in gozdni posestniki s Slapa in Loma. Predsednik je bil Franc Pehare. Pogoj za sprejem v zadrugo je bil, da poseduje zadružnik najmanj 1 ha gozda. Zadružni delež je znašal 1000 din za vsak hektar gozdne posesti. Zadružnik je jamčil za desetkratni znesek svojega deleža. Zaradi združitve s »Kmetijsko zadrugo z o. z. Katarina« je bila zadruga po dveh letih obstoja izbrisana. Pašniške zadruge so ustanovili v Kovorju in v Križah. Zadnja je bila kmalu likvidirana. Likvidirana je bila tudi »Živinorejska zadruga v Kovorju« ter »Hranilnica in posojilnica v Lesah«. Dne 28. avgusta 1947 je bila ustanovljena »Kmetijska in nabavi jalna ter prodajna zadruga v Križah« z deleži po 200 din in petkratnim poroštvom. Včlanjeni so bili kmetje, delavci in obrtniki z Loke, Pristave, Ziganje vasi, Vetemega, Seničnega, Sebenj, Križev in Kovorja. Namen zadruge je bil, da izdela plan za odkup kmečkih pridelkov, sestavi plan potrošnje, sklepa odkupne pogodbe, skrbi za večjo produktivnost in kulturnoprosvetno izgradnjo svojega okolja. Novi zadružni zakon je definiral zadrugo kot prostovoljno gospodarsko organizacijo delovnega ljudstva, ki zaradi narodnega gospodarstva s skupnim delom povezuje in pospešuje kmetijsko gospodarstvo in obrtno Poslovalnica Tržiške posojilnice leta 1937 delavnost ter razvija pobude ljudskih množic pri organizaciji proizvodnje in preskrbe. Zadruge so po novem zakonu postale opora državi pri izvajanju državnega gospodarskega načrta in so bile zamišljene kot sredstvo za splošno ljudsko pobudo in nadzor v gospodarstvu. Usoda kreditnih zadrug med gospodarsko krizo — Run vlagateljev — Zamrznjenost vlog, zaščita in sanacijski plan posojilnic Splošna gospodarska kriza je leta 1931 povzročila po mestih neutemeljeno dviganje hranilnih vlog, ki se je stopnjevalo* do prave panike. Vlagatelji pri večini zavodov niso imeli stvarnega povoda za prekomerno in iznenadno dviganje vlog. Spravili pa so s tem denarne zavode, ki so nekaj časa neomejeno in brez odpovednega roka izplačevali naložbe in dobroimetja, v nemalo zadrego, ki se je s časom stopnjevala do te mere, da zavodi niso- mogli več ustrezati vedno večjim zahtevam vlagateljev. Sprva so denarni zavodi izplačevali hranilne vloge na pokaz v polnem obsegu. Ko so porabili za to vsa mobilna sredstva, so začeli izterjavati posojila in spravili s tem dolžnike v znatne neprilike. Položaj je stopnjevalo to, da so ravno- največji vlagatelji nasilno in z grožnjami zahtevali izplačila. Proti takemu postopku denarni zavodi niso- bili pravno zaščiteni. Trudili so se, da bi pomirili vlagatelje in zajezili paniko, toda po večini zaman. Za dviganje vlog ni bil povod nezaupanje do vodstva posojilnic, katerih poslovanje je bilo popolnoma v redu. Iz mest se je panika širila na podeželje in s časom zajela tudi oba kreditna zavoda v Tržiču. Vodstvo obeh posojilnic se je dolgo upiralo krizi in je skušalo mobilizirati svoje naložbe, da bi lahko zadostilo vlagateljem. Končno- pa je le nastopila tolika imobilnost, da sta bila oba zavoda prisiljena zaprositi za dovolitev zaščite in odlog plačil. Tako- je bila prisiljena hranilnica in posojilnica v Tržiču, ki je v smislu uredbe z dne 22. novembra 1934 zaprosila ministrstvo za poljedelstvo po treh letih brezplodnih naporov dne 16. septembra 1936 za odlaganje plačil. Prošnjo je ministrstvo rešilo šele po štirih letih in je dne 17. oktobra 1940 odobrilo odlaganje plačil pod št. 72.257 na dobo sedmih let, računano od 18. oktobra 1935. Hranilnica je bila medtem že znaten del svojih obveznosti uredila. Dne 17. novembra 1940 so bila zadružna pravila delno spremenjena in je kot član načelstva vstopil župnik Alojzij Žitko. Podobno usodo je dočakala že leto dni prej tudi tržiška posojilnica. Med gospodarsko krizo je morala zaradi dviganja vlog dne 31. oktobra 1935 zaprositi za odlog plačil v smislu uredbe z dne 22. novembra 1934. Prošnjo so odposlali na poljedelsko ministrstvo 19. novembra 1935. Po izvršeni reviziji je bila nato 14. marca 1936 pod št. 79.106 naprošena zaščita odobrena. Med okupacijo je bil postavljen za komisarja posojilnic nacionalni socialist Rudolf Stranski. Sanacija ob začetku vojne še ni bila zaključena. Komisar je vterjaval po zamenjavi dinarjev za marke sistematično dolgove slovenskih dolžnikov, vendar z vrnjenimi posojili ni izplačeval vlagateljev, marveč je denar nalagal pri osrednji blagajni zadružnih organizacij v Celovcu. Doba okupacije je k razcepljenosti zadružnih ustanov iz predvojne dobe doprinesla svoje. Medtem ko v ljubljanskem okrožju ni bilo posebnih reform, izvzemši likvidacijo »Zveze gospodarskih zadrug«, ki je združevala delavske zadruge in je bila politično socialnodemokratsko usmerjena, je pod nemško okupacijo nastala na zadružnem področju velika perturbacija. Konsumne, gospodarske in nabavne zadruge so nemške oblasti enostavno pripojile h Genossenschaftswerku der NSDAP oziroma v Versor-gungsringe, ki je za Gorenjsko imel svoj sedež v Beljaku. Kreditne zadruge so preuredili po svoje v posebne Reifeisenkassen in Volksbanke, organizirane na zadružni podlagi. Z zamenjavo dinarjev za marke so bila glavnica zadružnih deležev predvojnih posojilnic in njihova obratna sredstva decimirana. Tečaji zamenjave so bili dekretirani pod vidom vojne kontribucije okupatorja in niso bili v skladu niti z blagovnimi cenami niti z mirnodobno kupno močjo dinarja. Vlagatelji so pri tem praktično zgubili 9/io substance svojih prihrankov, kar je pojmljivo škodovalo smislu za varčevanje. Lokal, kjer sta bili 1945/46 likvidirani obe posojilnici Danes je v njem pisarna Turističnega društva V Tržiču so med okupacijo delovali naslednji denarni zavodi: 1. Volksbank, Zweigstelle Neumarktl, ki je imela glavni sedež v Kranju in ki je bila osnovana kot kreditna zadruga, Banka je imela v glavnem obrtniške kredite. 2. Kreissparkasse Radmannsdorf, Zweigstelle Neumarktl, torej podružnica okrožne hranilnice, ki je poslovala za komunalne kredite, hipotekama posojila in upravljala žiro račune. 3. Reifeisnovka »Spar- und Darlehenskasse«, kot zadružna hranilnica in posojilnica, ki je nadaljevala poslovanje obeh predvojnih tržiških posojilnic, ki sta bili pod moratorijem in zaščito. Obe posojilnici sta namreč ob okupaciji prenehali delovati, ker so bile njihove denarne naložbe zamrznjene pri Zadružnih zvezah v Ljubljani. Zato okupator praktično predvojnih poslov ni mogel likvidirati, marveč je prevzel njihovoi tekoče poslovanje, opravil denarno zamenjavo in vter-javal, kot omenjeno', posojila ter zbrani denar nalagal pri Zadružnih zvezah v Celovcu in Gradcu. Okupacijski denarni zavodi so bili dobro organizirani in medsebojno z žiro računi povezani. Likvidacija in prehod na bančni sistem Ob osvoboditvi so jugoslovanske oblasti zapečatile poslovalnice okupatorskih zavodov. Preskrbo industrije z gotovino je prevzel Denarni zavod za Slovenijo, ki je bil ustanovljen leta 1944 na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in je po osvoboditvi odprl podružnico v Kranju. Denarne naložbe in blagajne industrijskih podjetij so- varnostne oblasti OZNE blo» kirale iri so bili povsod postavljeni delegati, ki so urejali tekoče denarno poslovanje in pripravljali obnovo proizvodnje v obratih. Za izlačilo delavcev in nakup materiala jih je dotiral z gotovino Denarni zavod za Slovenijo. Medtem je bila pripravljena zamenjava okupacijskega denarja za nove dinarje. Da se ne bi ponavljale napake iz predvojne dobe, se je nameravalo vse kreditno in blagovno zadružništvo reorganizirati in preusmeriti. Ta naloga je bila poverjena iniciativnemu zadružnemu odboru za Slovenijo', skrajšano IZOS v Ljubljani, ki je po vseh večjih krajih osnoval zadružne iniciativne odbore. Tako je bil v Tržiču od občinskega ljudskega odbora postavljen Franc Markelj, ki se je bil ravnokar vrnil iz preseljeništva, da uredi obe kreditni posojilnici. Pripravljalna dela in študij so pokazala, da ne preostaja drugo kot likvidacija obeh zamrznjenih zavodov. Izvedba tega sklepa je bila mogoča šele v letu 1946. Dne 13. februarja 1946 je ministrstvo financ izdalo Francu Markelju odločbo o postavitvi za delegata, ki je bila registrirana 3. junija 1946. Po načelu koncentracije denarnih zavodov v finančno močne kreditne ustanove je bil 21. avgusta 1946 objavljen zakon o ureditvi in delovanju kreditnega sistema. Namen koncentracije je bil, da bi se prosta ljudska denarna sredstva mogla izkoristiti do skrajnosti za kreditiranje države in narodnega gospodarstva. Nekdanjo razdvojenost po politično strankarskih vidikih je bilo treba likvidirati in ves kreditni aparat organizirati v enotno celoto. Ta naloga je bila poverjena banki, da z dajanjem kreditov zagotovi likvidnost kreditnih podjetij. Ves kreditni aparat je bil po novem zakonu razdeljen na tri sektorje. Z objavo novega zadružnega zakona so dne 31. julija 1947 prenehali veljati predpisi, ki niso bili v skladu z novimi določbami. Obstoječe zadruge so morale v šestih mesecih prilagoditi svoje poslovanje in pravila novemu zakonu. Tiste, ki niso imele pogojev za, nadaljnje delo, so morale likvidirati. Odločbe o likvidaciji so izdali izvršni odbori OLO, ki so bili pristojni tudi za potrditev pravil. Da bi se omogočil enoten postopek pri likvidaciji kreditnih zadrug, je bila izdana 19. aprila 1947, uradni list št. 16 posebna uredba, ki je določila vrstni red izplačil pri likvidaciji. Po čl. 6 te uredbe je bilo treba ločiti poslovanje pred 9. majem 1945 in po njem. Poslovanje po 9. maju 1945 so morale posojilnice v 15 dneh prenesti z ustreznim kritjem na državna kreditna podjetja, poslovanja pred osvoboditvijo pa je blio likvidirano. Denarne vloge do 5000 din so pri tem po vrstnem redu prišle na četrto mesto. Za njimi so bile terjatve zadrug in slednjič na šestem mestu vse druge obveznosti. Kjer imovina ni zadostovala za kritje obveznosti, je upnik višjega razreda izključil upnike nižjega razreda. V istem razredu pa so likvidirali izplačila v razmerju terjatev. Neprijavljene terjatve so ugasle. V nekdanji Teksterjevi hiši je začela poslovati leta 1947 podružnica Narodne banke Sedaj je sedež medobčinske Komunalne banke Nova zgradba podružnice Službe družbenega knjigovodstva pri Narodni banki ob Cesti JLA Na podlagi 1. člena uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug z dne 27. IV. 1947 je hranilnica in posojilnica v Tržiču dne 18. avgusta 1947 prenehala poslovati in prešla v likvidacijo. Kot likvidatorji so bili vpisani Pavel Avbelj, Gabrijela Grašič in Filip Lavriša iz Kranja. Končno je bil 17. decembra 1948 vpisan kot likvidator še Lovro Koršič ravnatelj podružnice Narodne banke v Kranju. Tako je bila hranilnica in posojilnica v Tržiču, ki je obstajala 56 let, dne 26. januarja 1956 izbrisana. Pri tržiški posojilnici je bil 3. julija 1946 vpisan kot delegat ministrstva financ Franc Markelj. Posojilnica je prešla 10. avgusta 1947 v likvidacijo. Prehod v likvidacijo in prenehanje poslovanja je biloi objavljeno v Uradnem listu 17. aprila 1947. Likvidirali so' jo isti kot hranilnico in posojilnico. Po oseminštiridesetletnem obstoju je bila 26. januarja 1956 izbrisana. Pričetek poslovanja Narodne in Komunalne banke v Tržiču Denarne in kreditne posle je začasno prevzel, kot omenjeno, Denarni zavod za Slovenijo. Za njim pa je prevzela poslovanje kot ustanova za vso državo FLRJ Narodna banka v Beogradu. Na pobudo tov. Franca Mar-kelja in po sklepu občinskega ljudskega odbora je pričela v Tržiču že leta 1946 poslovati ekspozitura Narodne banke FLRJ, podružnice v Kranju, ki je v glavnem izvrševala blagajniške posle za vse gospodarske organizacije in ustanove, ki so imele večje tekoče račune pri podružnici Narodne banke v Kranju. Ekspozitura je zaposlovala v začetku tri uslužbence. Zaradi hitro se razvijajočega poslovanja, posebno industrije pa se je že v letu 1947 pokazala nujna potreba, da se ekspozitura preosnuje v samostojno podružnico NB. To se je zgodilo 7. junija 1948, ko je na novo osnovana podružnica NB prevzela vse tekoče račune podružnice v Kranju in pričela samostojno poslovati. V podružnici je delalo^ osem uslužbencev. To stanje je trajalo do 15. maja 1956, ko je bila zaradi nove organizacije bančništva podružnica NB likvidirana in je njene posle prevzela na novo ustanovljena Komunalna banka. Le žiro računi večjih industrijskih podjetij so ostali pri podružnici NB v Kranju. Žiro račune lokalnih obrtnih podjetij, trgovine in gostinstva ter manjših gospodarskih organizacij kakor tudi potrošniške kredite in hranilne vloge je prevzela Komunalna banka. V tem merilu je poslovala do 31. decembra 1956. S prvim januarjem 1957 je bila spremenjena v podružnico Komunalne banke kranjskega okraja. V takem okviru in povezanosti je delovala do konca leta 1960, ter je postala s prvim januarjem 1961 zopet samostojna Komunalna banka v Tržiču. To stanje je trajalo le 5 mesecev. Dne 6. maja 1961 se je v zvezi z razvojem celotnega gospodarstva in kontrolo pravilne uporabe družbenih sredstev ponovno pokazala potreba ustanovitve podružnice NB FLRJ, ki se je po objavljenem zakonu o družbenem knjigovodstvu z dne 1. novembra 1962 presnovala v podružnico SDK pri NB v Tržiču. Podružnica vodi 29 žiro računov gospodarskih organizacij, dva žiro računa politične teritorialne skupnosti, 29 žiro računov raznih ustanov s samostojnim financiranjem, 11 žiro računov občinskih družbenih skladov, 52 žiro računov družbenopolitičnih organizacij in društev ter več kot 200 hišnih svetov in dva žiro računa banke. Na področju tržiške občinske skupščine je bilo v maju 1964 262,500.000 dinarjev hranilnih vlog ter 187,000.000 potrošniških posojil, katerih račune vodi podružnica Medobčinske komunalne banke v Tržiču, ki je zaradi integracije komunalnih bank Gorenjske postala leta 1962 podružnica, vendar še s svojim žiro računom pri SDK pri NB podružnici v Tržiču. Podružnica SDK pri NB v Tržiču zaposluje 25 uslužbencev, podružnica Medobčinske komunalne banke v Tržiču pa 12 uslužbencev. KB je prevzela poslovne prostore prejšnje podružnice NB, medtem ko je NB zgradila za SDK ob Ljubljanski cesti novo poslopje. Viri Izpiski o registracijah iz zadružnega registra deželnega sodišča v Ljubljani. Poročila Zadružne zveze v Ljubljani 1931—1940. Spomenica Zveze slovenskih zadrug ob 25-letnici obstoja. Dr. V. Valenčič: Pregled zadružnega gibanja in stanja. S. Z. 1. 1938. Dr. V. Valenčič: Razvoj zadružništva v luči letopisov ZZ. 1930. Zadružništvo1 (Poročilo o delu IZOS) oktobra 1945. Podatki direktorja SDK pri NB Frana Markelj a in direktorja KB Hiršla v Tržiču. Narodni gospodar, Glasilo zadružne zveze 1932—38. ■ V; i iS; ■ \Ml - -i'.-. .. A -i ' ■ - Razvoj socialnega zavarovanja in zdravstvenega skrbstva RAZVOJ SOCIALNEGA SKRBSTVA Pričetek socialnega skrbstva v Tržiču sega nazaj do leta 1874, ko je bila po privatni iniciativi bratov Antona in Matevža Klopčaverja ter Janeza Dobrina ustanovljena »Prva splošna delavska podporna blagajna«. Osnovana je bila na, društveni podlagi in pristop je bil prostovoljen. Pravila so bila sestavljena po vzorcu bolniških blagajn, ki so jih v tej dobi ustanavljali v sosednih deželah. Dotlej je bila skrb za bolne in onemogle delovne ljudi prepuščena uvidevnosti gospodarja oziroma dobrodelnim in humanitarnim ustanovam. Z ustanovitvijo blagajne pa se je prešlo v režim organiziranega socialnega zavarovanja in sicer v Tržiču 14 let prej, preden je bilo z zakonom z dne 28. decembra 1887 ustanovljeno obvezno bolniško zavarovanje. Z njo se začenja tržiška zgodovina razvoja socialnega skrbstva, ki je v 90 letih napredovalo do današnjega sistema zavarovanja. V društvo se je lahko vpisal vsak čevljarski, usnjarski ali kovaški vajenec in pomočnik. Ko je postal samostojen mojster, je lahko ostal še naprej prostovoljni član blagajne in je kot tak imel pravico na zdravniško pomoč, zdravila in zdravljenje v bolnici. Pri vpisu je vsak član kupil svečo voščenko, s katero so' se člani blagajn udeleževali cerkvenih procesij. Društvo je imelo tudi lastno zastavo. Svojim članom je v primeru bolezni in nezmožnosti dela plačevalo v najnižjem razredu dnevno podporo po 30 krajcarjev, v najvišjem pa 1 goldinar. V začetku je imelo društvo le 15 članov, nato pa je članstvo polagoma naraščalo takoi, da je doseglo leta 1900 že 450. Med vojno je padlo članstvo na 220 in še ti so bili takrat zaposleni v obratih, ki so delali za vojsko. Društveni prostori so bili prvotno na Skali, pozneje pa pri Karlu Ruehu. Prvi predsednik je bil Janez Dobrin, nato Peter Polajnar, nazadnje pa1 25 let Karl Rueh. Dne 11. julija 1919 je vse posle in imovino bolniške blagajne na osnovi odloka pokrajinske vlade za Slovenijo prevzela bivša bolniška blagajna v Ljubljani. Društvo je posedovalo za blagajno staro železno skrinjo z umetno ključavnico iz leta 1813. To skrinjo je uporabljala kasneje nositeljica za- varovanja v Tržiču »Ekspozitura okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani«, ki jo je oddala mestnemu muzeju v Tržiču v varstvo. O delavski blagajni je ohranjena originalna blagajniška knjiga, ki je pregledno vodena od februarja 1880 do predaje blagajne dne 28. junija 1919. Knjiga je vodena v nemškem jeziku in šele od oktobra 1918 naprej v slovenščini. Podatkov o članstvu knjiga ne navaja, pač pa se iz nje lahko sestavi statistika bolehanja članov in pregled izplačanih podpor. Leta 1881 je bil načelnik blagajne J. Andolšek, blagajnik Janez Dobrin in zapisnikar Železnikar. Blagajna je vodila skrbno gospodarstvo ter je uprava pazila, da ne nastanejo primanjkljaji. Od dobroimetij je dajala 6 «/o posojila na zadolžnice. Premoženje je imela poleg tega naloženo pri Mestni hranilnici v Celovcu 100 gld. in pri Kranjski hranilnici v Ljubljani 398 gld. Ob prevzemu blagajne po novo izvoljeni upravi je znašalo njeno' premoženje 2022 gld., Iz njega so dali posojila sedmim posestnikom iz Tržiča, Jelendola, Zadrage in Retenj. Režijski stroški blagajne so bili minimalni in so znašali okrog 5 gld. letno. Prispevki, ki jih je plačevala blagajna obolelim članom, so znašali 1 do 2 gld. tedensko. Razen tega so izplačevali pogrebnino in posmrtnino 18 gld. Skupni dohodki v letu 1882 so bili 945 gld. in 75 krajcarjev, izdatki pa 868 gld. 50 kraje., tako da je ostal prebitek 77 gld. 25 krajcarjev. V naslednjih letih se je gibalo poslovanje blagajne takole (v avstrijskih goldinarjih): Leto Prejemki Izdatki Premoženje 1883 646,35 570,00 2084,93 1884 850,20 843,00 2050,00 1886 828,12 803,22 2255,77 1888 667,20 671,72 2297,19 1889 1122,85 482,40 2937,64 1890 2750,37 Bratovska skladnica šentanskega rudnika Druga socialna ustanova je bila Bratovska skladnica živosrebmega rudniku pri Sv. Ani pod Ljubeljem, ki jo je po določbah rudarskega zakona iz leta 1854 ustanovila Ilirska družba za svoje delavstvo. Skladnica je dobila svoj statut 30. julija 1880. Pri njej so bili zavarovani rudarski delavci in pazniki, pa tudi začasno zaposleni nestalni delavci. Od vsakega goldinarja zaslužka so plačevali po 5 kraje, prispevka v blagajno. Lahko so zavarovali tudi svoje družinske člane, če so za vsakega plačali po 4 krajcarje prispevka tedensko v blagajno. Pri bolezni, ki je trajala več kot tri dni, je oboleli član dobil 60 °/o svojega normalnega zaslužka kot boleznino. Skladnica je dajala podporo obolelemu skozi 20 tednov. Podrobneje smo opisali njeno poslovanje v prvi knjigi zgodovine tržiške industrije in obrti. Z ustavitvijo rudnika je skladnica šla v likvidacijo. Sprememba v poslovanju obeh blagajn je nastala z letom 1889, ko je začel veljati novi zakon »o dajanju pomoči za slučaj bolezni«. Poleg zava- rovanja za primer bolezni pa je bil izdan leta 1889 tudi zakon o zavarovanju za primer nezgod. Ta zakon je bil kakor prejšnji zasnovan na načelu samoupravljanja in je bil nosilec zavarovanja v Trstu. Okrajna in obratna bolniška blagajna Na podlagi omenjenega zakona z dne 28. decembra 1887 je bila poleg Splošne bolniške in podporne blagajne ustanovljena še Okrajna bolniška blagajna, ki je prevzela bolniško zavarovanje za primer bolezni vsega ostalega delavstva posebno ženskih delavk, ki jih Splošna blagajna načelno ni sprejemala v zavarovanje. Do začetka svetovne vojne je štela poprečno 500 članov. Okrajna blagajna je imela od pričetka uvedbe obveznega bolniškega zavarovanja pa do leta 1919, ko jo je prevzela Ljubljanska bolniška blagajna, kot predsednike Julija Goekena, Jurija Bathelta, Frana Pribila, Jožeta Klofutarja in Franca Deua. Poslovne prostore je imela pri Mihaelu Bergerju v Tržiču, ki je bil 14 let tajnik blagajne. Bombažna predilnica in tkalnica v Tržiču je imela svojo lastno' »Obratno bolniško blagajno« s poprečno 580 člani. Enako je imela tovarna lepenke Charles Moline na Slapu pri Tržiču svojo lastno obratno bolniško in podporno blagajno s poprečno 75 člani. Toda tovarniško delavstvo predilnice se že ob prvem desetletju obstoja tovarne ni zadovoljilo z dajatvami Obratne bolniške blagajne in je že takrat želelo, da bi jih dopolnilo s prostovoljnim zavarovanjem. Tako je že leta 1896 prišla iz delavskih vrst pobuda, da se ustanovi prostovoljno »Podporno društvo za primer nezgod, onemoglosti in starosti«. Iniciativni odbor je sestavil društvena pravila, ki jih je odobrilo' deželno predsedstvo z odlokom 2. junija 1897. Po desetih letih pa je društvo ustanovilo tudi starostno in podporno blagajno za onemogle delavce, ki so bili najmanj deset let včlanjeni. Člani splošne delavske podporne blagajne okrog leta 1890 Z novim zakonom leta 1889 je nastala sprememba v knjigovodstvu bolniške blagajne. Odtlej vpisujejo samo skupne mesečne dohodke in izdatke za boleznino, in za podpore in za izdana posojila. Razvoj premoženja blagajne v nadaljnjih letih kaže naslednjo sliko: 1891 2587,57 gld. 1905 8.462,80 kron 1892 2591,78 gld. 1906 8.766,44 kron 1893 2290,99 gld. 1907 7.843,72 kron 1894 2301.94 gld. 1908 8.011,98 kron 1895 2123,06 gld. 1909 7.805,99 kron 1896 2203,29 gld. 1910 8.318,93 kron 1897 2805,07 gld. 1911 10.011,53 kron 1898 3324,64 gld. 1912 10.062,69 kron 1899 3547,17 gld. 1913 9.464,61 kron 1900 7053 kron 36 vin. 1914 10.302,02 kron 1901 7854 kron 31 vin. 1915 9.984,57 kron 1902 8065 kron 72 vin. 1916 9.237,76 kron 1903 8875 kron 1 vin. 1917 8.495,41 kron 1904 9.446,08 kron 1918 8.495,41 kron Število zasebnih posojil se zmanjšuje in znaša le še okrog ene četrtine premoženja blagajne. Režija narašča. Med izdatki se pojavlja honorar za zdravnika, ki znaša začetkoma pavšalno po 50 kron mesečno, kasneje med vojm> pa 75 kron. Blagajna najema poslovne prostore, za katere plačuje najemnino. Ima nastavljeno upravno' osebje, tajnika, knjigovodjo in kontrolorja. Stroški za nadziranje bolnikov se gibljejo od 11 do 14 kron mesečno, plača knjigovodju 19 kron in tajniku 40 kron. Izdatki za boleznino se gibljejo od 50 do 100 kron mesečno, za zdravila pa 50 kron. Pogrebnina je znižana na 20 kron. Račun inventarja, ki je bil zelo skromen, izkazuje samo 336 kron. Po novih predpisih je smela blagajna nalagati svoj denar pri pupi-larno varnih denarnih zavodih. Med blagajniškimi prejemki se pojavljajo tudi že dohodki od obrtnih kazni usnjarne K. B. Mally in od tovarne čevljev Mally & Demberger 55 kron. Leta 1911 je ostalo samo še eno privatno posojilo v znesku 1000 kron. Vse ostalo premoženje je bilo naloženo na 5 hranilnih knjižic. DVE SOCIALNI USTANOVI IZ PREDVOJNE DOBE Otročje zavetišče — Rokodelski dom Pred prvo svetovno vojno in deloma tudi po njej je bil glavni del socialnega skrbstva prepuščen zasebni dobrodelnosti. Dobrodelna organizacija, ki je v Tržiču zasnovala prve socialne ustanove, je bila Vincenci-jeva konferenca. Ustanovljena je bila 14. aprila 1889. Med ustanovitelji so bili kolar Fortunat Kurnik, mizar Peter Mihelač, ključavničar Vincenc Teuerschuh, čevljar Anton Gaber, nameščenec Friderik Ošabnik, oba trži-ška duhovnika in industrij ec Andrej Gassner. Konferenca je v začetku delila podpore le v živilih in sicer neposredno v vsakem primeru, kjer je bila potrebna izredna pomoč. Izdajala je nakazila, s katerimi so lahko podpirani nakupili živila. Pozneje so začeli reveže podpirati tudi z denarjem. Predilnica je večkrat darovala večje količine platna, ki so ga razdelili med reveže. Razdeljevanje so imenovali »fasungo« in je bilo po njej veliko povpraševanja. S časom je ustanova dobivala tudi izven Tržiča denarne podpore, posebno od premožnih Trži-čanov, ki so službovali in delovali drugod. Od leta 1909 do 1919 je družbi predsedoval industrijec Andrej Gass-ner. Za koncentrirano aktivnost je potrebovala družba lastno hišo in je zato dala župniku vsa svoja sredstva, da je prevzel hišo na Skali, ki je bila na dražbi prodana za 14.410 kron. To zgradba je začela takoj preurejati v zavetišče in sirotišče, ki je bilo 29. novembra 1913 izročeno svojemu namenu. Že meseca decembra je prišlo v zavetišče 16 otrok. S podporo hranilnice in posojilnice ter z brezplačnim sodelovanjem tržiških obrtnikov in industrij cev je bila zgradba pozidana, da bi služila za prosvetne društvene prostore tržiškega ljudstva in 7. marca 1915 odprta. Med vojno je v njej poslovala šolska in vojna kuhinja, ki je razdelila 41.194 obedov učencem in 56.312 obedov vojakom. V šolskem letu 1924/25 so začeli prihajati v dom h kosilu in v zavetišče otroci predilniških staršev. Število otrok v polni oskrbi je narastlo na 20. V letu 1933/34 so oskrbovali v sirotišču 51 otrok, v zavetišču pa 56, medtem ko jih je ob šolskih dnevih hodilo 115 do 120 otrok na obed. Za obrtniške in industrijske vajence je bilo do leta 1928 slabo preskrbljeno. Oskrba je bila prepuščena uvidevnosti in praktičnim možnostim posameznega obrtniškega mojstra ah podjetja, sicer pa so bili pre- puščeni samim sebi. Dolgo let se je čutila potreba, da bi obrtniški naraščaj dobil lastni dom in streho. Iniciativo za to je dala končno Vincencijeva konferenca, ki je 13. januarja 1928 odkupila za 100.000 din Kodrovo hišo v Cerkveni ulici št. 5, kjer je imel Anton Jeglič gostilno. Zgradbo je pričela takoj preurejati v Rokodelski dom. Novembra 1928 so bila preureditvena dela zaključena. Vsa dela za preureditev zgradbe so stala 267.339 din, inventar pa 45.265 din. Zgradba je imela že prej čedno dvorano, ki je od leta 1907 služila telovadnemu odseku »Orel«. Konferenca je za kritje izdatkov prejela podporo od oblastnega odbora, od hranilnice in posojilnice, od usnjame RUNO, največ pa od solastnika predilnice Andreja Gassnerja, vendar je morala najeti še znatno posojilo. Spočetka je bilo v novem Rokodelskem domu nameščenih 12 postelj za stanovanje obrtnih vajencev, pomočnikov in samskih delavcev. Za ekonoma je bil postavljen ključavničarski mojster Andrej Markič. Upravo so s februarjem 1930 prevzele šolske sestre. Decembra 1931 je bila v njem odprta tudi čitalnica. Kuhinje spočetka ni bilo. V celoti je bilo v Rokodelskem domu prostora za 36 vajencev in je že leta 1930 imelo v njem 32 naraščajnikov hrano in stanovanje po izredno nizki ceni. Ostale podporne organizacije Poleg opisanih zakonitih bolniških blagajn obveznega zavarovanja je delovala y Tržiču še vrsta prostovoljnih delavskih podpornih organizacij, ki so bile ustanovljene na društveni podlagi kot prostovoljne ustanove. Med njimi omenjamo Podporno društvo čevljarskih pomočnikov, ki je imelo 48 članov; Podporno društvo za predilce »Naša moč«, ki je imelo 20 članov; Strokovno in podporno društvo za čevljarje; Podporno društvo za strojarje in Podporno društvo usnjarskih pomočnikov. Podporni sklad pri bolniški blagajni, ki je bil ustanovljen leta 1900 in je pričel s 190 kronami začetnega kapitala, je zbral do pričetka vojne 713 kron premoženja. Kakor drugi javni zavodi so morale blagajne obveznega zavarovanja med vojno vpisati avstrijska vojna posojila. Okrajna blagajna je vpisala leta 1916 četrto avstrijsko vojno posojilo v višini 3000 kron, kar je predstavljalo 30'% premoženja. V drugi polovici vojne je bilo tudi zadnje privatno posojilo likvidirano, ter je bilo nad 60'% premoženja naloženega na hranilne knjižice in je tako delilo usodo hranilnih vlog v dobi povojne inflacije in zamenjave. Tudi vojno posojilo je izgubilo po vojni vrednost. Tako je z varčevanjem zbrano premoženje skopnelo po vojni na brezpomembne vsote. Likvidacija Obratnih in Okrajnih bolniških blagajn Po razpadu Avstrije je bila za Slovenijo ustanovljena v Ljubljani Okrajna bolniška blagajna in Začasna nezgodna zavarovalnica, ki sta delovali do izdaje novega zavarovalnega zakona to je do 30. junija 1922. Ob nastanku države Srbov, Hrvatov in Slovencev je ostal v veljavi še stari avstrijski zakon o zavarovanju za primer bolezni in nezgod. Z noveliranjem je bil leta 1921 zakon nekoliko izboljšan, vendar tudi v tej obliki ni še ustrezal povojnim potrebam socialnega varstva. Na podlagi določb poglavja o delu v mirovnih pogodbah je vidovdanska ustava predvidevala programsko ureditev zaščite delavskih pravic in socialnega varstva. V tej smeri je bil z veljavnostjo od 1. julija 1922 po dolgem odporu uveljavljen nov zakon o zavarovanju delavcev in nameščencev. V njem je bilo predvideno zavarovanje zoper bolezen, za onemoglost in starost ter zoper nezgode. Uveljavljanje starostnega zavarovanja pa je bilo zaradi hudega odpora industrije odgođeno do 1. septembra 1937. Da bi se moglo zgraditi socialno varstvo po smernicah novega zakona, je bilo treba reorganizirati dotakratni ustroj izoliranih obratnih bolniških blagajn. Narodna vlada v Ljubljani ni čakala šele na uveljavljanje enotnega zavarovalnega zakona, temveč je že spomladi dne 2. maja 1919 izdala naredbo o razpustu in likvidaciji obratnih blagajn s 30. junijem 1919. Smisel in namen te naredbe niso povsod sprejeli s polnim razumevanjem. Zato tudi prevzem bolniških blagajn ni potekal povsod brez ugovorov. Na poseben odpor je naletela naredba pri upravi tržiške bombažne predilnice. Dne 17. maja 1919 je bil zadnji občni zbor predilniške obratne blagajne. Skupščino^ je odprl kot načelnik Edmund Glanzmann v prostorih predilnice ter ugotovil sklepčnost. Skupščina je odobrila letne zaključke za vojna leta 1914—1918 ter je vzela na znanje okrožnico Narodne vlade SHS dne 2. maja 1919 o razpustu obratne blagajne z 31. majem 1919 in o prevzemu od poslovalnice ljubljanske okrajne blagajne. Navzoči so bili Mestno kopališče načelnikov namestnik vitez Ernest von Bernetich-Tomazini, dalje Ivan Cundrič, Ferdinand Zech, Jakob Heusermann in Robert Stranski. Občni zbor je sprejel na znanje, da je bilo med vojno, na račun premoženja vpisanih 10.000 kron nominala avstrijskega vojnega posojila izdaje I., II. in VI. Prebrani so bili zadevni zapisniki, ki jih je občni zbor sprejel brez ugovora. Nanašali so se na sklepanje o uvedbi delnega zavarovanja za brezposelne delavce, dalje o večjih dajatvah po noveli o bolniškem zavarovanju in končno pogodb s prejšnjimi zdravniki bolniške blagajne dr. Kaiserberger-Vučino in dr. Otto Hawlinom dalje razpis narodne vlade, s katerim se razpušča obratna blagajna predilnice, nakar so soglasno sklenili: Ker ni razpust bolniške blagajne zasnovan na nobeni zakoniti podlagi in ni izvršen po zakoniti poti, se proti temu energično protestira ter je ta protest sprejet v zapisnik o predaji blagajne in sicer je v protestu treba izrecno naglasiti nezakonitost postopka in si zavarovati vse pravice. Nadalje se je sklenilo, da se preda premoženje samo do višine zakonitega rezervnega sklada. Ta sklep je bil pravno' popolnoma utemeljen in ustreza določbam čl. 49 zakona; o bolniškem zavarovanju z dne 30. marca 1888 in čl. 31 oblastno potrjenih pravil blagajne. Rezervni sklad naj bi po zakonu in po čl. 18 pravil znašal dvakratno višino poprečnih letnih izdatkov. Končno se je sklenilo, da mora načelnik pri predaji blagajne dati na zapisnik, da se mora pri blagajni, ki jo prevzema, takoj vpeljati družinsko zavarovanje ter prosto' izbiro zdravnikov, da ne bi bili člani razpuščen^ obratne bolniške blagajne na kakršenkoli način oškodovani. Po razpustu in likvidaciji obratnih in okrajnih blagajn je ostalo pri predilnici Podporno društvo, katerega pravila je vnovič potrdil veliki župan ljubljanske oblasti 29. aprila 1927. Predsednik društva je bil Leo Gassner, podpredsednik Hinko Snoj, blagajnik pa Franc Pirc. Društvo je imelo 626 članov in izkazuje leta 1927 125.760 din premoženja, medtem ko je premoženje starostnega in invalidskega sklada doseglo' leta 1935 1,275.963 din. Premoženje razpuščene Okrajne bolniške blagajne je prevzel Fran Nosan za ekspozituro Ljubljanske okrajne blagajne v Tržiču. Premoženje Obratne bolniške blagajne predilnice pa so prevzeli likvidatorji Miha Rožanc, Franc Nosan in M. Berger, in sicer gotovino 3337,27 kron ter zadolžnico prvega avstrijskega vojnega posojila v imenski vrednosti 10.000 kron, ki so jo že takrat ocenili na polovico imenske vrednosti. Likvidacija blagajne je bila zaključena 7. junija 1919 ter je njene posle prevzela poslovalnica Okrožnega urada za socialno zavarovanje v Tržiču. Socialno zavarovanje pod Jugoslavijo Namen likvidacije blagajn je bila koncentracija malih finančno šibkih ustanov v cilju, da se ustvari širša baza za postopno in sistematično izgradnjo socialnega zavarovanja za primer bolezni in nezgod ter tako končno omogoči uvedba starostnega in invalidskega zavarovanja. Zava- rovanje je bilo pred vojno zasnovano na sistemu kapitalnega kritja. Ta sistem se ni obnesel, ker so vojne in zamenjava denarja reducirale premoženja bolniških blagajn na tako nizko vsoto, da niso več zmogle predpisanih dajatev. Razen tega se je z organizacijo centralnih uradov ustvaril težak in kompliciran administrativni aparat, ki je bremenil zavarovance in je bil povod številnim pritožbam. Povojno bolniško zavarovanje v Jugoslaviji je trpelo zaradi kroničnih primanjkljajev, ki so ovirali programatično izgradnjo tudi ostalih panog socialnega zavarovanja. Na področju tržiške ekspoziture okrožnega urada za socialno zavarovanje je bilo leta 1922, ko je začela ekspozitura poslovati, 2285 zavarovancev in je postopoma naraščalo do izbruha splošne gospodarske krize leta 1931. Leta 1925 je bilo zavarovanih 2414, konec leta 1926 že 2647 in doseže vrhunec konec leta 1930 z 2855 člani. Med krizo je zaradi redukcij in splošnega zastoja poslovnega prometa število zavarovancev leta 1932 padlo na 2375, torej za 480 zavarovancev manj kot na pričetku krize. Z letom 1935 se je pričel položaj boljšati in je število zavarovancev poraslo na poprečno 3200 delavcev. Kader zavarovancev je bil na področju tržiške ekspoziture razmeroma stabilen, le pri gradbenih delavcih in sezonskih gozdnih delavcih valuje od 150 do 200 delavcev, ki v zimski sezoni niso zaposleni. Zavarovane člane so zdravili pri bolniški blagajni nameščeni zdravniki dr. Vučina in dr. Hawlina ter kasneje dr. Pance in dr. Premrov v svojih privatnih ordinacijah, za kar niso prejemali nobene odškodnine. Leta 1922 je prejela tržiška občina iz nemških reparacij leseno stavbo kot opremo za dečji dom. Stavbo je občina postavila na zidano pritličje Zdravstveni dom v Tržiču in v zgrajenem poslopju je odprla Zdravstveni dom. V pritličju so uredili kopališče z desetimi prhami in kopalno kadjo ter centralno kurjavo. Dečji dom je prvotno oskrboval Higienski zavod v Ljubljani. V njem je bila posvetovalnica za matere in otroški dispanzer. V mansardi je občina zgradila še nekaj sob kot zasilno porodnišnico, toda prostore so le malo porabljali, ker ni bilo ustreznih pogojev. Do leta 1935 zdravstvena uprava ni razpolagala z reševalnim avtom in so bolnike prevažali na nosilih z vlakom. Le za najtežje primere je dajala predilnica tovorni avto na uporabo za prevoz v bolnico. Zdravniki so morali do 5 kilometrov obiskovati bolnike peš. Sele na razdalje nad 5 kilometrov so se lahko posluževali vprežnih vozil. Kot otročja zdravnica je delovala do vojne dr. Tekla Pance-Kenk, ki se je z vso ljubeznijo posvetila negi dece in šolskih otrok. S pomočjo RK je izdejstvovala, da so pošiljali vsako leto najpotrebnejše otroke na 4-te-densko zdravljenje ob morju, na Rakitni ali na Zelenici. Prispevke za zavarovanje zoper bolezen so predpisovali na podlagi uvrstitve zavarovanca v mezdni razred, ki ni smel biti manjši od 24'% in ne večji od 42 «/« zavarovane mezde. Prispevke za starostno zavarovanje pa so predpisovali v višini 18 '%> zavarovane mezde. Prispevek za zavarovanje zoper nezgode se je ravnal po odstotku nevarnosti zaposlenega zavarovanca, ki je bil izračunan po nevarnostnih tabelah in se je gibal od 4 do 9j0'%> prispevka za primer bolezni. Ta dajatev je podjetja, pri katerih je bil način dela tak, da je povzročal številnejše poškodbe s hujšimi posledicami, močno prizadela. Tako je na primer znašal pri ročnem čevljarstvu odstotek samo 6 '°/o, pri strojnih čevljarskih obratih 25 %, pri gradbenih podjetjih 48 '°/o, pri sekanju lesa in pri žagah pa do 90 %. Predpis teh prispevkov je očitno posegal v žepe malih delodajalcev, ki so se pogosto skušali odtegniti prijavni dolžnosti v predpisanem času in si na ta način prihraniti izdatke na rovaš zavarovancev. Polovica prispevka od bolniškega in starostnega zavarovanja je padala v breme delodajalca, polovica pa na račun delojemalca, medtem ko je prispevek za nezgode bremenil izključno le delodajalce. Okvir pričujočega prikaza ne dopušča, da bi mogli podrobneje prikazati spremembe, ki so nastale v delavskem zavarovanju in pridobitve ter napredek za delavnega človeka. Ob okupaciji so Nemci prevzeli upravo socialnega zavarovanja 4. maja 1941. Poslovanje je bilo' centralizirano v Kranju pri Blagajni za socialno zavarovanje za zasedeno ozemlje (Koroške in Kranjske. Predpis za maj je napravil še Okrožni urad za socialno zavarovanje (OUZD). Dajatve so bile 1 do 2 marke na dan, tudi prispevki so več ali manj tudi po zamenjavi ostali isti. Z letom 1943 so okupacijske oblasti razširile socialno zavarovanje tudi na poljedelske delavce in je s tem število zavarovancev močno porastlo. S prvim julijem 1945 so bile postavljene vse ustanove socialnega zavarovanja pod nadzorstvo poverjeništva za socialno politiko v Beogradu. Nato so bili ustanovljeni federalni zavodi za socialno zavarovanje in sicer za Slovenijo v Ljubljani. Z uveljavljanjem novega zakona o socialnem zavarovanju s 1. januarjem 1947 je bilo uvedeno državno socialno zavarovanje kot javna ustanova pod neposrednim vodstvom in nadzorstvom ministra za delo FLRJ v Beogradu. Konec julija 1948 je bila izvedena decentralizacija v ekspoziture in sicer v LRS na 70 organizacijskih enot, zavarovanje pa dejansko poenoteno v organizatorskem in materialnem oziru. Pri ljudskih odborih je bila leta 1950 odrejena ustanovitev posebnih organizacijskih enot za izvajanje socialnega zavarovanja. Socialno zavarovanje je postalo del splošne državne uprave. Socialno zavarovanje se je odtlej financiralo iz sredstev zveznega proračuna v letih 1950 do 1952, medtem ko se je od 1. januarja 1953 obnovilo plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje in se denar steka v sklade pri zavodih za socialno zavarovanje, ki so edini vir za pokrivanje izdatkov vseh panog zavarovanja. Po novi uredbi o organizaciji zavodov za socialno^ zavarovanje iz leta 1955 so ZSZ samostojne družbene ustanove, katerih delo' temelji na načelu samoupravljanja po zavarovancih. Z veljavnostjo od leta 1955 je bil vpeljan nov sistem socialnega zavarovanja in zdravstvenega varstva. Končno omenjamo še zakon o pokojninskem zavarovanju iz leta 1957 in zakon o invalidskem zavarovanju iz leta 1958 in 1959. Za Tržič je bilo najbolj pereče vprašanje Zdravstvenega doma. Lokacija zanj je bila določena že leta 1946 in tudi predvidena vsota pet milijonov dinarjev za njegovo gradnjo pri Republiškem zavodu v Ljubljani. Ker pa je bil baje v Škofji Loki takrat zdravstveni dom bolj potreben, so misel zidave v Tržiču zaenkrat odložili. Od leta 1948 do 1952 je bil Tržič oziroma ambulante v sklopu zdravstvenega doma Kranj-okolica, od leta 1952 dalje pa se je Tržič osamosvojil v nadzorstveni upravi občine Tržič. Zdravstveni dom v Tržiču so pričeli končno graditi v juniju 1960 ter so ga slovesno odprli 1. maja 1962. V njem je koncentrirana služba socialnega skrbstva z ambulantami in poslovni prostori podružnice komunalne skupnosti zdravstvenega skrbstva in socialnega zavarovanja. Socialna problematika v luči statistike Iz obsežnih poročil tržiške ekspoziture navajamo nekoliko številk, ki ponazorujejo važnost in obseg današnje službe socialnega varstva. Na področju tržiške podružnice je bilo v zadnjih letih poprečno zaposlenih zavarovancev: moških žensk 1957 2054 2156 1958 2204 2285 1959 2244 2308 I960 2192 2345 1961 2334 2350 skupno zaposlenih .... 4210 4489 4552 4537 4684 Število delodajalcev — podjetij pa je bilo naslednje: 1957 1958 1959 1960 1961 socialističnega sektorja . . 69 66 63 76 83 kmetijstva in gospodinjstva 76 72 65 60 52 skupaj 145 138 128 136 135 Od zaposlenega števila je delalo leta 1961 v industriji 3370 delovnih moči, od tega 1517 moških in 1853 žena. V gozdarskem sektorju je bilo zaposlenih 112 delavcev, od tega le 9 žensk, v gradbeništvu 267 moških in 21 žensk, pri železniškem prometu pa 32 moških in 3 ženske. V trgovskem in gostinskem sektorju so prevladale ženske. Na 53 moških je bilo zaposlenih 143 žensk, skupaj 196. Število' delovnih moči v obrti je zelo nazadovalo. Socialno je bilo zavarovanih 97 moških in 57 žensk, pri komunalni dejavnosti 75 moških in 19 žensk, na področju kul-tumo-socialne aktivnosti pa 52 moških in 116 žensk. Tako je v vsem socialističnem sektorju delalo 2268 moških in 2287 žensk, skupno torej 4555. Zasebni sektor izkazuje minimalno število zaposlenega osebja. V obrti je bilo 43 moških in 42 žensk, v ostalih vejah pa 4 moški in 6 žensk. Začasno zaposlenih upokojencev je bilo 19, upokojenk pa 15. V trži-ški socialni strukturi ima industrija 72,47 '%> vseh zavarovancev. Na drugem mestu je gradbeništvo' s 6,20 %>, na tretjem gostinstvo s 4,22 in na četrtem kultumo-socialna dejavnost s 3,61'%>. V industriji pa se je zaposlitev tržiškega delavstva razdeljevala po posameznih vejah proizvodnje takole: Stroka moški ženske skupaj kovinska industrija................ 204 58 262 lesna industrija................... 151 79 230 proizvodnja lesovine in lepenke . 47 56 103 tekstilna industrija...............518 1018 1536 industrija usnja in obutve . . . 597 642 1239 skupaj industrija................... 1517 1853 3370 Valovanje zaposlene delovne sile je bilo na področju tržiške podružnice ZSZ precej znatno. Novih prijav je bilo v letu 1961 1465, odjav 1376, sprememb pa 601. Nesreč v breme socialnega zavarovanja se je pripetilo 290, bolezenskih primerov je bilo 4737, porodnic pa 171. V breme zavarovalnega prispevka je šlo 453 primerov nesreč pri delu, 5023 obolenj, skupaj torej 5476. Zdravstvena služba je opravila med aktivnimi zavarovanci 55.802 pregledov, za svojce zavarovancev 17.185, pri upokojencih pa 11.877 pregledov. K temu pride še v zobozdravstveni službi 18.069 pregledov aktiv- nih zavarovancev, 7066 svojcev in 2273 upokojencev. V bolnicah se je zdravilo 1379 zavarovancev s skupnim številom 18.121 dnevi oskrbe. Na klimatično zdravljenje je odšlo 126 zavarovancev in je skupno število oskrbnih dni doseglo 3176. Izdatki za ambulantno zdravljenje so znašali 39,7 milij. dinarjev, za zobno nego 13,5 milij. din, za zdravljenje v bolnicah 50,3 milij. din in za zdravila pa 24,30 milij. din. Bilanca dohodkov in izdatkov socialnega zavarovanja za tržiško podružnico SZS izkazuje: skupnih dohodkov................ 253,570.350 din skupnih izdatkov................ 234,831.272 din poslovni rezultat................ 18,739.088 din V letu 1963 je bilo na področju tržiške občine 5239 aktivnih zavarovancev s 3564 družinskimi člani. Pokojnine je uživalo 1476 osebnih upokojencev s 412 družinskimi člani. Skupaj torej je bilo v zdravstvenem varstvu in socialnem skrbstvu 10.691 oseb. Poprečnina invalidskih pokojnin je znašala 20.282 din, osebnih pokojnin 25.990, družinskih pa 17.259 dinarjev. Izdatki za invalidsko zavarovanje so dosegli v letu 1963 65,1 milijona dinarjev, za pokojninsko zavarovanje pa 312,9 milijona dinarjev. Najnižja osebna pokojnina je znašala 8213 din, najvišja 61.220 din. Družinske pokojnine pa so se gihale od 3425 do 24.470, invalidske pa od 4870 do 39.800 din. Pri Predilnici je bilo zaposlenih 53 invalidov, pri Peku 27, pri Tovarni kos in pri Runu po 7, pri Novogradnjah in v Tovarni lepenke po 4, v ostalih 6 podjetjih pa po en invalid. Osnovni prispevek za socialno zavarovanje je bil določen 1963 na 21.5 % bruto osebnih dohodkov, od katerih se je porabilo za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter otroške dodatke 13 %, za zdravstveno zavarovanje pa 8 °/#. V sklopu novega zdravstvenega doma v Tržiču delujeta dve splošni ambulanti, ena specialistična ambulanta, dve zobni ambulanti, en dispanzer za žene in dva dispanzerja za otroke, od teh eden šolski. Poleg tega deluje v Tržiču še obratna ambulanta predilnice, izven Tržiča po posvetovalnice za otroke v Križah, v Kovoru, na Lomu, v Lesah, Jelendolu in Podljubelju. V sklop zdravstvenih naprav spada tudi otroško okrevališče «Stane Žagar« v Podljubelju. Na področju socialnega varstva pa delujejo tri ustanove, otroški vrtec, dijaški dom in dom oskrbovancev. Otroški vrtec za predšolske otroke je nameščen v nekdanjem Radeckijevem gradu in ima zmogljivost za 130 otrok, vendar je bilo v letu 1961 v varstvu le 95 otrok. V letu 1962 je bila ta ustanova priključena Dijaškemu domu, ki ima zmogljivost 35 gojencev, vendar jih je bilo leta 1961 v domu le 30. Za odrasle osebe je v Tržiču dom oskrbovancev, ki ima zmogljivost 30 oseb. Leta 1961 jih je bilo v oskrbi le 25. Zmogljivosti so torej zadostne, vsaj niso niti polno izkoriščene. Treba je pri tem upoštevati, da cene storitev in preskrbe v domovih, ki se spreminjajo, močno vplivajo na možnost polnega izkoriščanja naprav. Viri Blagajniška knjiga Kranken-Kassa obratne bolniške blagajne predilnice 1890—1919 (v arhivu BPT). Kassabuch splošne delavske bolniške blagajne v Tržiču 1880—1919. Zapisnik občnega zbora bolniške blagajne B. P. T. 1919. Karel Miklič: Zgodovina Tržiča (rokopis v lasti dr. K. Ahačiča). V. Kragl: Zgodovinski drobci str. 399. Gradivo, ki ga je izročil vodja ekspoziture Fran Nosan. Organizacija socialnega varstva delavstva in nameščencev v Jugoslaviji (rokopis Fr. Nosan) (v arhivu podružnice KZSZ v Tržiču). Zdravstvena služba od leta 1919 dalje (rokopis Fr. Nosan)'. Poslovna poročila podružnice Tržič Zavoda za socialno zavarovanje leta 1960, 1961 in 1962. Poročilo o delu skupnosti zdravstvenega zavarovanja Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje v Kranju za leto 1963. Statistični podatki in dokumentacija k poslovnemu poročilu Okrajnega zavoda za Soc. zav. v Kranju za leto 1961 in 1962. Deveto poglavje Zgodovina tržiškega strokovnega šolstva Od osnovne šole do delavske univerze Glavna šola v Tržiču 1. 1777 Tržiška osnovna šola spada med najstarejše ljudske šole na slovenskih tleh. Ustanovljena je bila kot tako imenovana »Glavna šola-« že v dobi Marije Terezije. Po strašnem požaru leta 1811 je bila več let brez strehe in izprašanega učitelja. Pri obnovi šole se je graščak Radecki vneto zavzemal za zboljšanje šolskih razmer in spodbudo pridnosti učencev. V ljubljanskem šolskem muzeju so ohranjena tiskana poročila o* tržiški glavni šoli od leta 1864 naprej. Šola je izdajala pregled klasifikacije učencev vseh štirih razredov po skupinah učnih uspehov. Najboljši so prejeli častna odlikovanja. Poleg osnovne šole je obstajala v Tržiču tudi pevska in glasbena šola, ki jo je obiskovalo 92 učencev in 68 učenk. V risarski šoli je bilo 26 dečkov in 17 deklic. Nedeljsko šolo' je obiskovalo 246 fantov in 50 deklet, enkratni tedenski pouk pa 16 fantov in 22 deklet. Nedeljska šola je imela tri oddelke. Ob koncu šolskega leta je bila javna preizkušnja, za katero je šolsko vodstvo razposlalo tiskana vabila. Šolo so nadzorovali trije duhovniki, župan, fužinar Anton Globočnik ter krajevni šolski nadzornik. Za rokodelske vajence je obstajala, kot omenjeno, nedeljska ponavljalna šola. Z zatonom cehovstva in razvojem tržiške industrije pa je postajalo vedno bolj očito, da izobrazba, ki jo nudi nedeljska šola, ne ustreza potrebam strokovnega znanja rokodelskega in industrijskega naraščaja. Iz tega spoznanja se je rodila obrtno-nadaljevalna šola, ki je pričela 17. oktobra 1882 z rednim poukom. Šola je imela pripravljalni tečaj in dva razreda. Vajence iz okolišnih vasi so sprejemali v pripravljalni tečaj. Učence, ki so imeli tržiško osnovno šolo, pa so uvrstili takoj v prvi razred. Obrtno nadaljevalna šola 1. 1882 Prvo tiskano poročilo o Obrtno-nadaljevalni šoli datira iz leta 1885. V prvem letu je bilo sprejetih 108 vajencev, od teh 63 v pripravljalni tečaj, 27 v prvi in 18 v drugi letnik. Po stroki je bilo med njimi 56 čev- Mojster Ivan Mehle strokovni predavatelj za čevljarstvo ( I' f' ljarjev, 19 kovačev, 13 usnjarjev, medtem ko so ostali pripadali 11 različnim rokodelskim strokam. Sola je imela 550 goldinarjev dohodkov. Iz sklada za obrtne šole je prejela za nabavo učil izreden prispevek 80 goldinarjev. Do leta 1894 so1 bila šolska poročila samo nemška. Sele od tedaj naprej so začeli izdajati dvojezična letna poročila. Na obrtno-nadaljevalni šoli so poučevali ob nedeljah od 8 do 10 dopoldan in od 1 do 3 popoldan, ter ob sredah od 5 do- 7 zvečer. Poučevali so čitanje in branje s pismenimi vajami, splošno in obrtno' risanje, poslovno spisje in računstvo1. Po rojstnem kraju je bik> 72 učencev s Kranjskega, dva s Koroškega, dva iz Avstrije ter po eden s Štajerskega, Primorja in Hrvaške. Po materinem jeziku je bilo 73 Slovencev, 5 Nemcev in 1 Hrvat. Po starosti jih je bilo 7 starih 13 let in 5 pa čez 20 let. Na šoli so' poučevali osnovnošolski učitelji, ki so bili usposobljeni za nadaljevalno šolstvo. Vajenci so morali pri vpisu plačati 50 krajcarjev za risarske in pisarniške potrebščine. Slovenske učne knjige so pričeli prvič uporabljati v 90 letih in sicer Funtekovo Sl ovcnsko-nemško1 slovnico z berilom za obrtne šole ter obrtno spisje, Močnikovo1 tretjo računico in Romihovo' Obrtno knjigovodstvo. Dotlej so uporabljali le nemške učne knjige. Do- leta 1901 je število vajencev nazadovalo na 86. Iz Tržiča jih je bilo 49, 37 pa iz okolice. Po poklicu je bilo 43 čevljarjev, 10 predilcev, 8 kovačev, 6 ključavničarjev. Učni uspeh je bil zelo slab. Šolo je uspešno končalo 47 učencev, padlo pa jih je 24. V letu 1908 je vstopil kot delegat deželnega odbora v šolski odbor Slovenec fužinar Franc Ahačič, ter kot zastopnik obrtnikov pekovski mojster Sebastijan Lassnig. Število vajencev je padlo na 63. Vedno jasneje se je kazalo, da obrtno-nadaljevalna šola ne more nuditi vajencem in pomočnikom zadostne strokovne izobrazbe, ki bi jo z ozirom na napredek tehnike in gospodarstva potrebovali. Pouk splošnih predmetov je bil formalno sicer slovenski, stvarno' pa je imela šola pretežno nemški značaj. Obrtno spisje so poučevali v prvem in drugem razredu delno v nemščini, risanje pa na podlagi nemških risalnih predlog. Učitelj je razdelil vajencem nemške predloge in tolmačil napise. Širših razlag za razne stroke vajenci niso dobili. Medtem ko so na Koroškem strokovne predmete na obrtno-nadaljevalnih šolah poučevali mojstri, ki so učili vajence praktične uporabe risb in krojenja vzorcev, tržiška šola tega ni imela. V 30 letih so obiskovali strokovno nadaljevalno šolo vajenci, ki so pripadali 27 različnim strokam. Največ je bilo čevljarskih, v drugi vrsti pa usnjarskih in predilniških vajencev. Razvoj obiska navajamo v naslednjem pregledu: Stara dekliška šola v Šolski ulici Leto Kovači Čevljarji Usnjarji Predilni- čarji Skupaj z drugimi strokami 1885 19 56 13 — 108 1890 6 48 3 9 82 1895 6 40 20 12 99 1900 5 41 12 12 92 1905 5 35 4 10 74 1910 6 19 3 3 52 Številke kažejo, da je število vajencev v vseh strokah že pred prvo svetovno vojno močno padlo. Pri kovačih se je reduciralo na 6 vajencev. Najmočneje pa so padli čevljarski vajenci. Leta 1911 jih je bilo samo še 8. Tudi število usnjarskih vajencev se je zmanjšalo na tri in prav tako tudi predilniških. Vseh vajencev je bilo leta 1911 le še 41. Med prvo vojno šola ni delovala. Z razpadom Avstrije so se razmere močno spremenile. Pritisk, ki ga je prej izvajala nemška ekspanzija ob podpori nemških industrialcev ter nemške šolske organizacije, je bil zlomljen. Toda Tržičani so čutili, da je treba ustanoviti učni zavod, ki bi vzgajal kadre industrijske kvalifikacije za tržiško industrijo. ^ strokovno Šolstvo pod Jugoslavijo Ustanovitev meščanske šole V ta namen je tržiški občinski svet dne 7. aprila 1919 sklenil zaprositi vlado, da ustanovi v Tržiču kot največjem industrijskem centru Slovenije, popolno meščansko šolo. Predlog je bil načelno sprejet, toda zagotoviti je bilo treba prispevke z obvezo občin, da bodo krile stvarne izdatke za šolske potrebščine in vzdrževale šolsko poslopje. Za nastanitev meščanske šole je bila na uporabo zgradba ukinjene šulferajnske šole na Balosu. Zato se je občina Tržič obrnila na okoliška naselja, da nujno sklepajo o prevzemu obveznosti za novo šolo v Tržiču. Okoliške občine so se nekoliko obotavljale, vendar so kmalu pristale, da prevzamejo delež prispevkov. Tako je bila 17. julija 1919 na seji Višjega šolskega sveta sklenjena ustanovitev prvih slovenskih meščanskih šol v Ljubljani, Ribnici, Tržiču in na Jesenicah. Za ravnatelja je bil imenovan Albin Lajovic. V prvi razred se je vpisalo 30 fantov in 40 deklet in s petnajstim septembrom je začel pouk. Šola si je pridobila z izvenšolskimi prireditvami ugled in simpatije Tržičanov. V naslednjih letih je bilo poslopje že premajhno in je marala občina zgraditi še eno nadstropje, tako da so imeli v letu 1922/23 za sedem razredov pet učilnic na razpolago. V povečani zgradbi je bila nameščena tudi šolska kuhinja. H kritju gradbenih stroškov je prispevala tudi tržiška industrija, tako da je 16. septembra 1923 lahko začel pouk v dograjeni, povečani zgradbi. Šola je dobila risalnico, fizikalnoi sobo s potrebnimi kabineti in kopališče. V telovadnici so napravili zložljiv oder za šolske prireditve. Z dotacijami, ki jih je prejela od raznih ustanov, je dobivalo v šolski kuhinji 40 dijakov hrano po znižani ceni. Šola je izpopolnila svojo opremo, nabavila učila in nakupila 1400 učnih knjig za posojanje revnim dijakom. V prvem desetletju se je šolalo na njej 261 fantov in 328 deklet. 40 °/o jih je bilo iz Tržiča, 16 °/o iz Kovora, 13'°/o iz Križev, ostali pa iz najrazličnejših krajev Slovenije. Učenci so vsako leto obiskovali industrijska podjetja, velesejme in muzeje, priredili v šolskem poslopju akademije in igre, kar jim je prineslo dovolj dohodkov za podpore manj premožnim učencem in za nakup učnih pripomočkov. Šola je vpel javala mladino pri pouku kemije in prirodoslovja v poznavanje razmer in potreb domače obrti in tržiške industrije. Seznanjala je učence z industrijskimi surovinami, strojno opremo in predelovalnimi postopki v tržiških in bližnjih tovarnah. Ob 20-letnici leta 1939 je bilo na šoli vpisanih v sedmih razredih 137 fantov in 108 deklet. Učni uspeh je bil izreden, saj je bilo 28 odličnjakov in 88 pa je končalo šolo s prav dobrim uspehom. Zbirke soi se zelo povečale in tako je prirodoslovna že imela 190 kemikalij, risarska 85 modelov, zbirka za ročna dela pa 115 vzorcev. Na šoli so poučevali tudi praktično gospodinjstvo in kuhanje. Učenke čevljarske stroke pri zaključnem izpitu iz strokovnega risanja z učiteljem Andrejem Tišlerjem Mnogi absolventi te praktične in koristne šole so zavzemali kasneje vidne položaje v upravi in obratih tržiške industrije. Povsod so se izkazali kot iniciativni in razgledani strokovni sodelavci. Uspešno so zavzeli mesta v tržiški industriji, ki so jih dotlej imeli doseljeni tujci. Z okupacijo je bilo delovanje šole ukinjeno. Okupacijske oblasti so razpustile slovenske šole, pozaprle učiteljstvo in osnovale v Tržiču popolnoma nemške šole z doseljenim učiteljstvom iz Rajha ter pričele s sistematičnim potujčevanjem mladine. Uspeha ni bilo. Mnogo učencev in vajencev je odšlo v partizane in žrtvovalo svoja mlada življenja v bojih. Strokovno šolstvo po osvoboditvi Šola za učence v gospodarstvu Po osvoboditvi je napočila doba novega ustvarjanja. Nastajale so industrijske šole za učence v gospodarstvu z izpopolnjenim učnim programom in metodami. Tudi življenje vajencev se je močno spremenilo. S prvim decembrom 1949 je pričel pouk v šoli za učence v gospodarstvu, ki je imela 3 razrede in 124 učencev. Toda prva povojna leta je morala šola skrbeti predvsem za splošno izobrazbo učencev, ker so prihajali v šolo tudi taki, ki so med okupacijo morali obiskovati nemške šole ali pa sploh niso bili deležni šolskega pouka. Njim je bilo treba posredovati najprej osnovno znanje. Pri tem je seveda trpel pouk strokovnih predmetov. Toda stanje se je hitro izboljševalo. Postopoma so lahko vpeljali pouk strokovnih predmetov, katere so poučevali strokovnjaki iz tovarn in obratov. Tako so dobili predavatelje poleg čevljarske stroke tudi za vajence kovinske, lesne, oblačilne in elektro stroke. Leta 1948 je ljudska oblast začela prirejati v juliju strokovne tečaje za učence čevljarske stroke. Prirejenih je bilo 5 takih tečajev, ki so jih obiskali vajenci iz vseh krajev Slovenije. Na njih so predavali specialisti in obratovodje tržiških tovarn, rokodelski mojstri in strokovni učitelji. Od leta 1945 do 1952 je bilo na šoli 453 vajencev, med njimi 84 čevljarskih, 67 strojnih ključavničarjev, 58 mizarjev, 44 krojačic in 33 električarjev. Mladina se je po vojni začela usmerjati v nove poklice, kjer ni bilo dovolj naraščaja. Z nastajanjem državnega sektorja se je tudi odnos vajencev družbenega in privatnega sektorja naglo spreminjal. Porazdelitev vajencev po sektorjih zaposlitve nam tolmačijo naslednje številke: V šolskem letu V državnem sektorju V privatnem sektorju Skupaj 1945/46 36 88 124 1946/47 46 76 122 1947/48 65 59 124 1948/49 95 44 139 1949/50 118 42 160 1950/51 111 41 152 V prvih povojnih letih je bilo razmerje obeh sektorjev bistveno različno. Prevladoval je privatni sektor. Po četrti nacionalizaciji v letu 1948 pa sta se oba sektorja zbližala in skoraj izenačila. Od takrat naprej prevladuje državni sektor, ki je s časom porastel na petkratno' število vajencev privatnih podjetij. Najnižji je bil obisk v letu 1952/53, ko je število učencev padlo' na 101, torej globoko pod poprečje predvojnih let. Nato pa se je razvijal v naslednjih štirih letih odnos vajencev na šoli takole: V šolskem •letu V državnem sektorju V privatnem Skupaj 1952/53 67 34 101 1953/54 99 34 133 1954/55 140 37 177 1955/56 156 33 189 Poleg rednega pouka je prirejala šola v poletnih mesecih za vajence posameznih strok še občasne tečaje, ki jih je obiskalo 334 vajencev in vajenk. Za časa tečajev je upraviteljstvo šole formiralo tudi internat s kuhinjo in popolno oskrbo. V zadnjem letu so imeli tečajniki internat in prehrano v dijaškem domu. Tečaje in internat je vodil upravitelj šole, nadzorno službo pa učitelji-predavatelji. V letu 1953/54 je imela vajenska šola 7 oddelkov z 89 vajenci in s 44 vajenkami, skupaj torej 133 učencev. Dotok je padel na. 10 čevljar- Skupina prešivalk v maju 1956. V sredini upraviteljica Franja Starič in učitelj Andrej Tišler Prvi letnik industrijske čevljarske šole »PEKO« v juniju 1957 skih vajencev in 4 vajenke', medtem ko se je število v kovinski stroki povečalo na 33, v lesni na 24, v oblačilni pa na 8 vajencev in 8 vajenk. Najmočnejši porast je zabeležen v tekstilni stroki, kjer je vstopilo 29 vajenk in 1 vajenec. V šolskem letu 1954/55 je porastlo število na 177, od tega 84 deklet. Med njimi je bilo 55 vajenk tekstilne’, 16 čevljarske in 13 oblačilne stroke. Usnjarska stroka beleži v tem letu prvič 5 vajencev. V drugih strokah so bile le manjše spremembe. V letu 1955/56 je končno imela šola že 8 oddelkov s 189 učenci. Poleg 93 vajencev je bilo 96 vajenk, od tega 68 tekstilne, 16 čevljarske in 12 oblačilne stroke. V drugih panogah so bili samo vajenci. V naslednjih letih so si vajenci ogledali poleg obratov tržiške industrije tudi industrije v Kranju, Novem mestu, Mariboru, na Jesenicah, v Novi Gorici, v Sevnici ter v Žireh. Razen poklicnih učiteljev in gimnazijskih profesorjev so poučevali strokovne predmete kot predavatelji obrtniški mojstri za mizarsko, čevljarsko in krojaško stroko» ter 7 tekstilnih tehnikov iz predilnice in ob ra to vod j a mehaniške delavnice. Med njimi je bil publicistično' posebno delaven strokovni učitelj Andrej Tišler, ki je pri- občil v tržiškem vestniku vrsto spominskih in strokovnih člankov o čevljarstvu. Kader predavateljev je štel že 22 strokovnih moči, toda kljub važnosti šola še vedno ni imela svojega poslopja. Zaradi preusmeritve vajencev v nove poklice je šolska oblast jemala od vajenske šole stroko za stroko, najprej tekstilno, nato oblačilno, lesno in ključavničarsko stroko, tako da sta ostali le še kovaška in čevljarska stroka. Dotok vajencev je popuščal zaradi razmer v privatnem sektorju, ker se zlasti čevljarstva kot rokodelske obrti nihče ni šel več učit. Nasprotno pa je industrija potrebovala specializiran kader za strojno proizvodnjo, kjer je bilo delo deljeno na vrsto specialnih opravil. Industrije so ustvarjale lastne centre za izobrazbo, kjer je bil okvir izobraževanja prikrojen za potrebe dotične industrijske stroke. Ob 70-letnici obstoja vajenske šole Ob 70-letnici obstoja vajenske šole je bila izdana publikacija s statističnim pregledom razvoja in delovanja šole za učence v gospodarstvu v Tržiču. Na šoli je bila tudi odkrita spominska plošča padlim učencem v NOB. V letu 1960/61 se je vpisalo le 24 učencev ter se za to majhno število ni moglo več zagovarjati stroškov, ki so dosegli na enega učenca mesečno 13.000 dinarjev. Zato je bila šola s 15. marcem 1961 z ozirom na splošno reformo strokovnih šol v LRS ukinjena. Delavska univerza in problem izobraževanja odraslih Splošni zakon o šolstvu je uvrstil v sistem izobraževanja in vzgoje tudi izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje odraslih, V ta namen so bili pri večjih industrijskih podjetjih ustanovljeni posebni industrijski centri za izobrazbo, v večjih mestih pa šole za odrasle in delavske univerze. V Tržiču je občinski ljudski odbor sprejel na seji občinskega zbora in zbora proizvajalcev dne 29. septembra 1959 odločbo', da se ustanovi v Tržiču delavska univerza. Naloga nove ustanove je bila, da sodeluje pri usposabljanju odraslih oseb za opravljanje družbenih opravil in da pomaga pri njihovem splošnem in strokovnem izobraževanju. Ustanovo upravlja odbor 11 članov, od katerih 9 imenuje občinski ljudski odbor na predlog Sveta za šolstvo, dva člana pa izvoli predavateljski zbor delavske univerze. Za upravnika delavske univerze je bila z odločbo OLO Tržič postavljena predmetna učiteljica Marija Faganeli. V upravni odbor so bili imenovani: Mišo Petek, uslužbenec, Stana Costa, predmetna učiteljica, Janez Grum, upravitelj osnovne šole, Slavko Hvalica, uslužbenec, Stane Mešič, sekretar občinskega komiteja ZK Tržič, Edo Roblek, profesor, osnovna šola, Vinko Smolej, uslužbenec, Ivan Valjavec, uslužbenec, Rudi Ahačič, uslužbenec, Filip Šarabon, uslužbenec, tovarna čevljev Peko, Marija Faganeli, upravnica delavske univerze v Tržiču. Smernice delovanja delavskih univerz Ustanovitev delavskih univerz nasploh so narekovale potrebe našega društvenega, gospodarskega in kulturnega razvoja. Izobraževanje odraslih izven industrijskih centrov za izobrazbo je bilo dokaj nesistematično. Ankete so pokazale, da pomanjkljiva izobrazba ovira delavce pri doseganju boljših uspehov na njihovem delovnem mestu, na drugi strani pa da jim povzroča težave pri reševanju nalog v družbenem upravljanju. Delavska univerza je bila kot prosvetna ustanova namenjena izobraževanju delavskega razreda. Zato so bile njene glavne naloge, da omogoči delovnim ljudem, da pridobijo kvalifikacijo, da jim posreduje družbeno in gospodarsko izobraževanje ter jim omogoči, da si z osebnim zanimanjem razširijo svojo izobrazbo s posameznih področij znanosti, tehnike in kulture. Glavne smernice v okvirnem programu delovanja delavske univerze v Tržiču obsegajo vse veje izobraževalne delavnosti predvsem: Ideološko izobraževanje delovnih ljudi na večernih političnih šolah in v obliki predavanj iz razvojne in sodobne tematike. Družbeno-ekonomsko izobraževanje naj bi se koncentriralo v seminarjih, v okviru katerih so bila predvidena predavanja za delavsko samoupravljanje, za mojstre, za kadrovsko politiko, za člane šolskih odborov, za člane svetov pri občinskem ljudskem odboru, za člane zadružnih svetov, hišnih svetov in stanovanjskih skupnosti, za sindikalne funkcionarje in o družbenem upravljanju v komuni. V sektorju splošnega izobraževanja so bili na programu tečaji za strojepisje, za tuje jezike in za splošne predmete za delavce, ki želijo opraviti izpite za priznanje kvalifikacije. Pouk v tečajih za tuje jezike je bil planiran v dveh delih, za začetnike in za višjo stopnjo. Končno so bila na področju poljudno znanstvenega izobraževanja predvidena predavanja o izbiri poklicev in usmerjanju mladine, o zdravstvu, kmetijskih problemih, o filmu, književnosti in potopisne reportaže. Delovni uspehi delavskih univerz 1961—1963 Konkretizacija dela v tržiških razmerah, kjer je zastopana raznovrstna industrija, ki ima vsaka svojo posebno problematiko, je bila težavna. Delavska univerza ni imela za svoje delo niti potrebnih predavalnic, niti drugih tehniških pripomočkov. Morala je šele zbrati in organizirati kader predavateljev ter dogovoriti z vodstvom industrijskih obratov po- drobnejšo sestavo delovnih programov. Kljub temu je delavska univerza razvila z veliko vnemo obsežno dejavnost. Pri vsej stiski za učilnice in predavalnice je v letu 1963 priredila: večerno politično šolo, ki jo je obiskovalo 16 slušateljev, mladinsko politično šolo 19, seminar za predsednike sindikalnih podružnic 32, 2 seminarja za člane delavskih svetov v bombažni predilnici 82, seminar za predsednike mladinskih aktivov 17, seminar za sindikaliste iz gozdnega gospodarstva 9, seminar za prosvetne delavce 57, seminar za šolske odbore 32, posvet z gospodarstveniki o odnosih notranje delitve dohodka 7, 3 politična predavanja za obveznike predvojaške vzgoje 180, 2 predavanji iz gospodarstva (ZLIT, Peko) 60, 2 predavanji o beograjski konferenci v Tržiču 70 + 380 slušateljev, 5 predavanj o beograjski konferenci v okolici 153, 3 predavanja o< Afriki in zunanjepolitičnih problemih 185, predavanje o reformi strokovnega šolstva 150 slušateljev. Za pridobivanje strokovnega znanja se je pokazalo' znatno zanimanje gospodarskih organizacij, pa tudi posameznikov. Razen krajših seminarjev sta dobro uspela tečaja za kvalifikacijo in visoko kvalifikacijo za člane Zveze borcev, ki sta bila prirejena v zimskem času 1961/62. Na novo je zaživela administrativna šola, ki je kot ekonomska srednja šola vezana na matično šolo v Kranju. Junijskemu razpisu za srednjo tehnično šolo se je odzvalo čez sto interesentov in so bili oddelki srednje tehnične šole vključeni v STŠ v Kranju. Obisk slušateljev pa kažejo' naslednje številke: na oddelku ekonomske srednje šole 29, na oddelku administrativne šole 22, na tečaju za kvalifikacijo za člane ZB 26, na tečaju za višjo kvalifikacijo za člane ZB 35, v sodelovanju z BPT na tečaju za tkalce 18, 2 seminarja o termični obdelavi jekla za tovarno kos 42, seminar iz higienskega minimuma za gostinske in trgovske delavce 32 slušateljev. Glede učenja jezikov je bilo največ interesa za nemščino, kjer se je vpisalo v začetni tečaj 26, v nadaljevalni pa 28 slušateljev. V šoli za starše so predavali zdravniki. V Tržiču jo je obiskalo 38, v Križah pa 70 ljudi. Šole za življenje so priredili v Tržiču s 37 in v Kovorju s 57 poslušalci. Učenci strokovne šole za čevljarstvo ob ukinitvi 15. marca 1961 V sredini sedijo prof. Slava Rakovec, uprav. Franc Herič, učiteljica Jelka Žagar in strokovni učitelj Andrej Tišler Za širšo javnost so bila prirejena predavanja s področja tehnike s filmskimi komentarji. Največ zanimanja je bilo za potopisna predavanja. Obisk je vsakokrat presegel 250 oseb. V sezoni 1962/63 je bilo prirejenih skupaj 13 seminarjev, ki so bili vsi močno obiskani. Predavanja iz zunanje politike je poslušalo 306 obiskovalcev, predavanja o spremembah v socialnem zavarovanju pa 555 udeležencev. Delavska univerza je priredila pripravljalne seminarje za slušatelje iz slovenskega jezika, matematike in tehnologije ter instrukcije za opravljanje izpitov na srednji tehnični šoli. Vsi slušatelji, ki so se prijavili k izpitu, so uspeli. Prijavljajo se novi interesenti za študij na STŠ, ker jih njihova delovna mesta silijo k študiju. V posebni prireditvi »-Panorama življenja« so ob 200 barvnih diapozitivih prikazali turistično- podobo Tržiča, njegove zgodovinske zanimivosti in prirodne lepote, ki jih je obiskalo 1560 gledalcev. Delavska univerza je na osemletkah priredila 109 predstav ozkotrač-nih filmov s komentarji, ki jih je gledalo 9187 oseb. Predavanj je bilo v letu 1962/63 72 z 12.712 obiskovalci. Potopisna predavanja je obiskalo 5760 oseb. Y šoli za življenje je bilo 109, v šoli za starše pa 145 obiskovalcev. Predavanj iz zdravstva se je udeležilo 700, predavanj iz znanosti in tehnike pa 750 oseb. V sezoni 1963/64 je bilo v tretjem letniku ESŠ 29 slušateljev, v prvem letniku pa 25. Drugi letnik TSS je imel na strojnem oddelku 27 slušateljev, na elektro oddelku pa 13, AŠ pa v drugem letniku 14 slušateljev. To leto je delavska- univerza priredila tudi oddelek za odrasle po dovršeni osnovni šoli, da bi si mladi ljudje lahko razširili znanje. V prvi stopnji, ki obsega 5. in 6. razred, je bilo 12 slušateljev, v drugi stopnji za 7. in 8. razred pa 25 slušateljev. V okviru strokovnega izobraževanja je organizirala uvajalni seminar za nove delavce, seminar za kadrovske službe, seminar o kupoprodajnih pogodbah in v tovarni kos pa seminar za profiliranje delovnih mest. Delavska univerza si prizadeva dati delavcu poleg strokovnega znanja tudi znanje iz gospodarstva in mu po kulturni plati pomagati k oblikovanju osebnosti. Pri tem jo je ovirala velika stiska glede predavalnic za izvajanje izobraževalnega programa. Za enkrat je morala gostovati pretežno- v šolah, ki niso imele niti za lastno dejavnost dovolj prostorov. Nekatera predavanja so bila prirejena v Cankarjevem domu. Delavska univerza ima preko- 30 predavateljev in prihajajo nekateri na predavanja iz Kranja. Za prireditve najema 9 učilnic in 2 dvorani. Mnogo slušateljev prihaja iz Kranja, Trboj in Lesc ter se še v večernih urah vračajo na svoje domove, da lahko zjutraj nastopijo redno delo v obratih. Šolska spričevala osnovne šole v Tržiču od leta 1864 naprej, v šolskem muzeju v Ljubljani. Letna poročila Ljudske in Obrtno-nadaljevalne šole v Tržiču od 1894 naprej, ki jih je izdajalo šolsko vodstvo. Dokumentacija iz privatnega arhiva strokovnega učitelja Andreja Tišlerja Članki Andreja Tišlerja 1925 do 1955 v Obrtnem vestniku v Ljubljani. Članki Andreja Tišlerja v Tržiškem vestniku. Albin Lajovic — Spomenica meščanske šole v Tržiču ob 10-letnici obstoja. Tržič 1929. 70 let šole učencev v gospodarstvu. Tržič 1952. Statistika šole učencev v gospodarstvu 1952 do 1961 iz arhiva šole. Poročila in spisi o delovanju Delavske univerze v Tržiču. ? . fr: r? A-x v . . , . 3 '• • ' J ,r. v •' Deseto poglavje Narodnostni boji in poskusi ponemčevanja Zgodovina industrije in obrti v Tržiču bi bila nepopolna in enostranska, če ne bi vsaj nekoliko očrtali bojev, ki so jih morali voditi Slovenci proti nasilnemu ponemčevanju in gospodarskemu prodiranju nemških podjetij na tržiško področje. Tržičani so se že ob likvidaciji jeklarn upirali proti naselitvi tujih podjetnikov, sluteč, da bodo doseljene industrije zanesle v zatišje dotakratnega mirnega sožitja nacionalni šovinizem. Tržič je v dobi ljudskih taborov in ustanavljanja čitalnic ostal ob strani in za narodne pokrete takrat še ni kazal zanimanja. Medtem ko je bilo v razdobju od leta 1861 do 1870 širom kranjske dežele ustanovljenih 17 čitalnic, med njimi celo v manjših krajih kakor so Metlika, Planina, Sodražica in Ilirska Bistrica, Tržič med njimi ni bil zastopan. V Kranju je od 29. januarja 1863 delovala narodna čitalnica, ki je štela okrog leta 1870 že 112 članov. Budila je narodno samozavest, nacionalni ponos in pozivala narod na odpor proti zatiranju slovenskega jezika in potujčevanju. Borba proti nemškutarenju in narodni mlačnosti je bila v 70. letih po vsem Kranjskem zelo* razgibana. Tajnik trgovske zbornice in poslanec Ivan Murnik je leta 1868 ustanovil v Ljubljani »Društvo za varstvo pravic slovenskega naroda-« na podlagi temeljnih državljanskih zakonov in za obrambo enakopravnosti slovenščine v javnem življenju, v uradih in šolah. Društvo* je ustanavljajo podružnice po vseh večjih krajih in je leta 1870 štelo 861 članov, vendar njegova delavnost v Tržič ni prodrla. V Tržiču je v dobi slogaštva obstajalo 1. 1848 ustanovljeno prosvetno društvo »Liedertafel«, ki je prirejalo predavanja in v svojem pevskem zboru gojilo slovenske in nemške pesmi. V prvih dveh desetletjih svojega obstoja ni delalo razlike med slovensko in nemško pesmijo, kasneje pa je postajalo vedno bolj nemško nacionalno. Leta 1862 je priredilo veliko pevsko slavje, na katerem je sodelovalo 36 pevcev iz Celovca. Z razvojem industrije se pričenjajo v desetletju od 1880 do 1890 vedno močnejši narodnostni boji. Društvo »Liedertafel« se odtlej ni mnogo udejstvovalo. Proti koncu preteklega stoletja aktivirane kultumobojne organizacije pa so ga vpregle v svoj sklop in je tako leta 1908 pristopilo k nemški pevski zvezi »Südmärkischer Sängerbund« ter postalo pod vplivom narodnostnih nestrpnežev naravnost protislovensko usmerjeno. Kletni gostinski prostori pri A. Jelencu V Tržiču samem so imeli v občinskem odboru in krajevnem šolskem svetu vse do leta 1912 Nemci večino. Vpliv nemške večine se je kazal ne samo v izključnem nemškem uradovanju na občini in v pristranskem vodstvu občinskih poslov, marveč se je predvsem uveljavil pri upravi in usmerjanju delovanja osnovne šole. Že leta 1866 so tržiški meščani predlagali spremembo' učnega jezika v osnovni šoli. Deželni zbor je na svoji seji dne 12. februarja 1866 odločno zavrnil predlog tržiških občanov in je dne 26. marca 1866 sporočil tržiški občini pod št. 1112, da zavrača predlagano spremembo učnega jezika na tržiški glavni šoli, da bi se v Tržiču vpeljal že v prvem rayredu nemški pouk. Odlok poudarja, da morajo predpisi, ki veljajo splošno za pouk na ljudskih šolah na Kranjskem glede nemščine in slovenščine veljati tudi za Tržič. To je najstarejša listina O' tem vprašanju, ki je ohranjena v mestnem arhivu in ki kaže, da je stremljenje po ustvaritvi nemškega obeležja Tržiča obstajalo že leta 1866. Za kasnejšo dobo je značilno, da je bil leta, 1868, takratni šolski upravitelj Fettich-Frankheim kaznovan z globo 5 goldinarjev, ker je zapisal v seznamu rodbinskih imen šolarjev, ki je bil pisan v nemškem pravopisu, nekaj imen v slovenskem pravopisu. Na podlagi šolskih zakonov se je leta 1870 tudi v Tržiču konstituiral krajevni šolski odbor, sestavljen iz Nemcev. Do leta 1912 soi bili nato predsedniki tega sveta fužin,ar Stanislav Jabomig, Anton Globočnik st., Avgust Pichler, Friderik Reitharek in Karel Mally. Krajevni šolski svet je kljub odločni zavrnitvi predloga leta 1866 skupaj z občinskim odborom kmalu po letu 1870 ponovno skušal doseči odobritev posebnega učnega načrta za tržiško šolo. Po njem bi se že v prvem razredu poučevala nemščina po več ur na teden in bi ji bilo v vseh višjih razredih odmerjenih več tedenskih ur kot slovenščini. Za pravice in ugled slovenskega jezika se je v tej dobi med učiteljstvom upal potegovati edino učitelj Luka Knific, ki je služboval v Tržiču od leta 1864 do 1878. Leta 1874 je bil postavljen za. šolskega vodjo. Zaradi njegove narodne zavednosti so mu delali tržiški nemškutarji povsod mnogo težkoč. Vso dobo svojega učiteljevanja v Tržiču se je moral boriti proti zapostavljanju in omalovaževanju slovenskega jezika na šoli in v uradih. O njem piše nemški kronist Miklič v svojih zgodovinskih beležkah, »da je bil nepriljubljen, ker se je preveč zalagal za ugled slovenskega jezika«. Zato so začeli tržiški nemškutarji proti njemu intrigirati in je moral končno zapustiti Tržič. Knific je bil v boju za slovenski pouk osamljen in brez potrebne politične in moralne zaslombe v javnosti. Da bi zlomili njegov odpor in dosegli svoj cilj ponemčevanja šole, so leta 1878 Nemci izdejstvovali njegovo premestitev v Preddvor. Knificev naslednik je bil Jožef Kragelj, znameniti matičar in kronist, po rodu iz Tolmina, ki je vodil tržiško šolo do leta 1909. Ob premestitvi Knifica je tržiškim nemškutarjem uspelo, da so končno dosegli odobritev šolskih oblasti za poseben režim na šoli. Kragelj je imel zaradi tega privi- Sokoli vežbajo na dvorišču Bastlove gostilne Skupina članov »Svobode« ob razvitju društvenega prapora. V sredini je Henrik Snoj predsednik društva legija za nemški učni jezik zelo težko stališče. Slovenski poslanci pa zadevi ponemčevanja tržiške osnovne šole niso pridaj ali potrebne načelne važnosti, da bi se odločneje zavzeli za stvar. Ponemčevanje osnovne šole — Delo Südmarke in Schulvereina Nemški pouk je na tržiški šoli po tem učnem načrtu pričel že v prvem razredu osnovne šole, medtem ko bi po naredbi z dne 16. novembra 1874 smel pričeti šele takrat, kadar so se učenci zanesljivo naučili in privadili pisanja in branja v materinem jeziku, torej kvečjemu v tretjem razredu. Občinska uprava je šolskemu upraviteljstvu celo prepovedala izdajanje šolskih izvesticij v slovenščini. Ko je kranjski deželni odbor nato 1. 1884 zahteval, da se na tri- ali štirirazrednih osnovnih šolah pouk nemščine ne začne že v drugem semestru prvega razreda, marveč .šele v tretjem razredu, je bil krajevni šolski odbor v Tržiču pozvan, da predloži overjen prepis sklepa oziroma zapisnika glede pričetka nemškega pouka. Na ta poziv je tržiški šolski svet odgovoril, da je bil pouk v »drugem deželnem jeziku« odobren z odlokom deželnega šolskega sveta z dne 29. junija 1877 št. 1081 ter da bi sprememba dotakratnega učnega načrta zelo neugodno vplivala. Po sklepu krajevnega šolskega odbora je bil, izvzemši verouka in slovenščine že v prvem razredu nemški učni jezik. V drugem razredu je prevladovala nemščina pri pismenih nalogah in računskih vajah, v tretjem razredu pa sploh tudi pri računstvu in pri pouku predmetov. Šolski svet se je skliceval na dosežene uspehe, češ da je znanje učencev pri javnih šolskih preizkušnjah v obeh jezikih popolnoma ustrezno in da bi se s spremembo učnega načrta ne dalo več doseči. Zato je prosil, da ostane dotakratni učni načrt še nadalje v veljavi. Tržiško šolo je obiskovalo že leta 1868 282 učencev. V Tržič so bili všolani otroci iz Tržiča, Bistrice, Podljubelja in Jelendola do leta 1890, ko so Šentanci in Bistričani dobili lastno šolo. Ker so morali končno pri nemškem režimu osnovne šole popustiti, so Nemci še isto leto 1884 ustanovili krajevno skupino Schulvereina, kateri so poverili nadaljnjo borbo za nemško šolstvo. Portal Boncljeve hiše, last C. B. Mallyja ob Koroški cesti Germanizatorska stremljenja nemške industrije v Tržiču Z likvidacijo industrijske posesti Kranjske industrijske družbe v letih 1880 do 1890, se pričenja doseljevanje nemških strokovnih moči za tekstilno in čevljarsko industrijo. Doseljenci so ustanovili z domačini nemškutarji skupaj podružnico Südmarke. Namen in cilj društva Südmarke je bil, da ščiti ter gmotno in politično podpira nemško manjšino, skrbi za doseljevanje nacionalistično borbenega naraščaja, vzdržuje in krepi stike z nacionalnimi organizacijami nemštva, širi nemško propagando in nastopa borbeno proti obrambenim organizacijam Slovencev, vodi z njimi polemiko v nemškem časopisju in ovira vsak pokret za gospodarsko osamosvojitev in okrepitev slovenstva ter vsestransko pospešuje nemško ekspanzijo. Ofenziva nemških šovinistov je najprej razkrojila politično slogaštvo družbe, v kateri so se dotakrat brez razlike ob stalnih omizjih družili Slovenci in Nemci in nato pričela s terorjem ponemčevati delavstvo v tovarnah. . S pomnožitvijo predilniškega kadra, mehanizacijo Mallyjeve usnjame, s širjenjem Združenih tovarn čevljev ter z ustanovitvijo Geokenovega podjetja in končno s prihodom C. B. Mallyja na občino ter ravnatelja Simona Riegerja k šentanskemu rudniku leta 1888, zaveje v tržiških industrijskih krogih, v šoli in v uradih nov kurz germanske gospodovalnosti in oblastnosti. Doseljeni industrijski nameščenci nastopajo kot nosilci kulture in gospodarske iniciative čedalje zahtevneje in vedno bolj izzivalno. Krajevna skupina Südmarke skuša pod vodstvom Riegerja in Goe-kena pokazati nemški propagandi v Rajhu čim več uspehov pri ponemčevanju Tržiča. Akcijo je vneto podpiral Karl Mally, ki je bil leta 1882 izvoljen prvič, nato pa leta 1897 še drugič za župana. Nemci so proti domačim someščanom kaj radi in pogosto poudarjali, da so tvorci nove industrije, ustanovitelji podjetij in tako krušni očetje slovenskih delavcev. Zato so delavcem vedno bolj s poudarkom priporočali, naj poslušajo svoje gospodarje, upoštevajo njihove želje in se ravnajo po njihovih nasvetih. Glavni poborniki nemštva in netitelji nacionalne nestrpnosti so bili poleg župana in tovarnarja C. B. Mallyja tudi njegov knjigovodja, poznejši samostojni tovarnar Julij Goeken, ki se je leta 1889 osamosvojil, in obra-tovodja šentanskega rudnika Simon Rieger. Vse akcije je finančno podpiral sicer pobožni, vendar nacionalno šovinističen induštrijec Andrej Gassner. Slovenci v Tržiču takrat še niso imeli svoje matice, niti svojega političnega nacionalnega voditelja. Najbolj se je politično udejstvoval kaplan in poznejši župnik Franc Špendal, ki je leta 1889 skupno z Andrejem Gassnerjem ustanovil Vincencijevo društvo. Pod Gassnerjevim predsedstvom in vplivom nemških sester pa je Vincencijeva konferenca dobila nemško usmerjenost. Ustanova je skušala s priložnostnim razdeljevanjem darov in podpor v živilih in blagu pritegniti čimširše vrste revnega prebivalstva nase. Andrej Gassner je politično sicer ostal v ozadju in se osebno političnih bojev v Tržiču ni udeleževal, pač pa je s svojim vplivom, nasveti in direktivami usmerjal delovanje obstoječih organizacij v nemškem duhu. Obnašanje Nemcev in nemškutarjev proti Slovencem se je stopnjevalo pod vplivom tujih tovarniških mojstrov od omalovaževanja in preziranja Slovencev in domačinov sploh do direktne sovražnosti. S svojim postopanjem so vedno bolj izzivali odpor zavednejših Slovencev. Doseljenci so imeli svoje zaključene družbe. Nacionalna ločitev je postajala vedno bolj izrazita. Stalna omizja meščanske družbe so se razšla. Slovensko bralno društvo in Slovensko izobraževalno društvo Slovenski rodoljubi so se zato pričeli shajati v »Rodarjevi hiši« in zbirati okrog kolarskega mojstra in narodnega pesnika Vojteha Kurnika. Kurnik je bil naročen na vse takratne časopise in je imel na svojem domu veliko zbirko knjig. Tako je nastala spontana prva čitalnica. Rodarjevo hišo sedaj preurejajo v Etnografski muzej. Da se izognejo nevšečnostim srečavanja z Nemci, so Slovenci končno sklenili ustanoviti lastno organizacijo, kjer bi lahko prirejali prosvetne večere, imeli svojo čitalnico s slovenskim časopisjem. Tako so se na pobudo Alojza Šimena in Leopolda Ahačiča začeli zbirati v Loj zovi hiši, ki je bila last Kajetanovih. Ti sestanki so dali pobudo, da se je leta 1889 ustanovilo »Slovensko bralno društvo«, pod zaščito sv. Cirila in Metoda. Društvene prostore so imeli v gostilni »Pri Bastelnu«. Predsednik je bil Alojz Šimen. Od vsega začetka so ustanovili svoj pevski odsek, ki so ga vodili učitelji, pa tudi za dobrodelne namene so osnovali invalidni in si-rotinski sklad. Toda slogaštvo med Slovenci je trajalo le kratko dobo. Pri društvenih volitvah dne 7. februarja 1897 je klerikalna skupina predložila svojo lastno listo kandidatov, ki pa je ostala pri glasovanju v manjšini. Posledica je bila, da je manjšina še to leto ustanovila »Slovensko izobraževalno društvo sv. Jožefa«, katerega prvi predsednik je bil kaplan Ignac Nadrah. Društvo je najelo prostore v hiši zdravnika Pirca, kjer je bila v eni sobi čitalnica, v drugi pa knjižnica. Predstave so prirejali v dvorani pri Lončarju, pozneje na Skali, dokler niso dobili lastne dvorane »V našem domu«. Slovenci so se shajali v gostilni »Pri Bastelnu« na glavnem trgu, kjer je bil po vojni kulturni in šahovski klub. V Bastelnovi dvorani so bile vse slovenske kulturne prireditve. Nemci in nemškutarji so se zbirali pri stalnem omizju v gostilni Globočnik. Liedertafel je imela svoje prostore v hotelu Radecki, v današnji Zelenici. Najvidnejši člani slovenske skupine so bili fužinarji Franc in Niko Ahačič, sodni predstojnik Ivan Rekar, dalje kontrolor Rihard Mally, založnik Ivan Jelenc in slovenski obrtniki. Na nemški strani sta bila glavna protagonista Mallyjev ravnatelj Siebenaichler in Scharinger, ki je bil načelnik (Turnwart) nemškega telo-vadnega društva, nemški mojstri in industrijski uradniki obeh čevljarskih tovarn in predilnice s svojimi šefi. Tudi leta 1883 ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo je imelo do konca prve svetovne vojne samo nemško ime »Freiwillige Feuerwehr Neumarktl«. Načelovali so mu Anton Globočnik, C. B. Mally, Vincenc Teuerschuh, Jurij Bathelt in Josip Dornik, Karl Gosak in Blaž Jeglič. Društvo je imelo nemško poveljstvo in splošno nemško obeležje. Skrajno napetost pa je izzvala leta 1902 ustanovitev telovadne organizacije »Friesen«, h kateri je pristopila večina takratnih tržiških nem-čurjev. Dne 15. septembra 1903 se je spremenila v telovadno društvo nemških turner jev z geslom »Werktätig Anteil zu nehmen, dass im ernsten Wollen diese Turn Verbindung bestrebt war, ist und sein wird an der Schaffung eines Alldeutschlandes«, kar pomeni, da se hočejo aktivno udeleževati tega, kar je resna volja in stremljenje telovadne zveze bilo, je in bo», namreč ustvaritev vsenemštva. Društvo je bilo torej poi svojem programu usmerjeno na to, da kot izrazita bojna formacija pomaga izgraditi vsenemško državo. Leta 1913 so pri telovadnem društvu Friesen osnovali tudi otroški odsek, leta 1915 pa ženski in dekliški odsek. Delovanje telovadnega društva Friesen je trajalo do konca vojne in je bilo ustavljeno z odlokom okrajnega glavarstva v Kranju dne 10. junija 1919. Slovenci so kot protiutež proti turnerjem ustanovili leta 1903 Sokola, kateremu je ing. K. Polak odstopil ob tržiški železniški postaji zemljišče, da so zgradili Sokolski dom. Leta 1904 je sledila nato še ustanovitev Delavskega telovadnega in kulturnega društva »Vzajemnost«, iz katerega se je pozneje razvilo društvo »Svoboda«. Učiteljski zbor je bil zelo mešan. Slovenski učitelji se pod pritiskom nemškega šolskega odbora niso upali izven šole nacionalno izpostavljati. Med učiteljskim odborom so delovali od leta 1906—1925 konservativni cerkveni skladatelj Ferdinand Kalinger, nadalje zagrizen kočevski Nemec Karl Miklitsch od 1899—1913, ki je pozneje odšel v Celovec, socialistka Alojzija Štebi od 1903—1905 in nacionalista Karl Mahkota 1906—1908 ter kaplan Janko Barle in vrsta učiteljic. Šolski upravitelj Josip Kragelj je imel v danih razmerah težko stališče in je le z največjimi napori preprečil, da se v času njegovega delovanja 1879—1905 ni ustanovila nemška šola. Ustanovitev nemške šole V okviru Schulvereinske podružnice so tržiški Nemci dolgo vrsto let vztrajno hrepeneli po lastni nemški šoli. Želja se jim je uresničila šele leta 1909, ko je ljubljanski šolski kuratorij ustanovil v Tržiču privatno nemško ljudsko šolo, ki je začela s poukom s šolskim letom 1909—1910 v takratni Klofut ar j e vi hiši za gradom na sedanji Ljubeljski cesti št. 40. Pravico javnosti je nemška šola dobila z ministerialnim odlokom 11. februarja 1911. Leta 1912 je kupil Schul verein od takratnega tržiškega tovarnarja Julija Goekena za 10.000 kron vrt na Balosu in tam začel zidati novo lastno šolsko poslopje, ki je bilo že naslednje leto dograjeno in 16. septembra 1913 posvečeno. Ker nemških otrok ni bilo dovolj, so agitirali v tovarnah, da pošljejo slovenski mojstri in delavci svoje otroke v nemško šolo*. Nekateri so se takemu prigovarjanju vdali iz strahu za zaposlitev, drugi pa iz špekulacije, da bodo učenci iz nemške šole pri industriji bolj upoštevani in dobili boljša mesta. Podatki o obisku in uspehih šole niso ohranjeni. Prva štiri leta 1909—1913 sta poučevali na šoli dve učni moči., S šolskim letom 1913/1914 je bila nameščena še tretja in v naslednjem šolskem letu četrta. Tako je ostalo do* konca šolskega leta 1917/1918. V šolskem letu 1918/1919 so poučevale malo peščico* otrok še tri učne moči. S koncem šolskega leta je nemška šola prenehala. Narodna vlada je postavila poslopje in naprave pod sekvester. Na tržiški šoli so bile nastavljene kot V tej zgradbi se je pričela schulvereinska šola (Klofutarjeva hiša) učiteljice Frančiška Schelivsky, Frida Uhl, Ana Kauer, Avgusta Bernik in učitelja Ferdinand Barta, Maksimilijan Robausch in Ada Reiz. Za predšolsko vzgojo sta skrbeli v Tržiču dve ustanovi. Slovenski šolski vrtec je vzdrževala družba sv. Cirila in Metoda, ki je imela leta 1900 svojo krajevno skupino v Tržiču, nemškega pa je vzdrževal Schulverein. Za vodstvo nemškega vrtca je skrbel učitelj Miklitsch, za slovenskega pa nadučitelj Kragelj, pozneje ravnatelj Kalinger in upravitelj Patemost. Šovinizem na občini Na občinskem uradu so v nasprotju z določbami temeljnih avstrijskih zakonov o državljanskih pravicah uradovali do leta 1912 strogo nemško. Kadar so prejeli slovenski ali hrvaški dopis, je občinski urad v dobi županovanja Mallyja in nemškega sekretarja Jožefa Webra (1905—1918) takoj remonstriral. Že 8. julija 1884 je tržiški občinski urad vrnil mestnemu magistratu v Varaždinu dopis št. 6186 s pripombo, da v Tržiču ni nihče zmožen hrvaškega jezika, in naj torej dopis sestavijo nemško in nato pošljejo v rešitev. Kranjskemu deželnemu odboru je 10. oktobra 1908 županstvo predlagalo, naj pošilja občini svoje odloke v obeh deželnih jezikih, češ da nekateri tržiški poslovni krogi, katerim je treba predložiti odloke deželnega odbora na vpogled, ne razumejo slovenskega jezika. Tudi ravnateljstvu državnih železnic v Trstu je pisala tržiška občina 28. novembra 1908, naj v bodoče pošilja dopise v nemščini. Zaradi volilne reforme je bil nemški ljudski svet za Kranjsko (Deutscher Volksrat) v strahu, kakšne posledice bo imela uvedba splošne volilne pravice na razmere v občinskem odboru v Tržiču, kjer so imeli Nemci več virilistov, ki so z novim občinskim redom izgubili mandatne pravice. Volksrat je takoj vprašal županstvo, naj nujno poroča, kakšen vpliv bi utegnile imeti določbe paragrafov 13—17 novele k občinskemu volilnemu redu na sestavo občinske uprave v nacionalnem oziru. Odgovor občine med arhivskimi spisi ni ohranjen. Pri podelitvi diplom častnih članov občine je občinski odbor dajal prednost izrazitim Nemcem. Ob zaključitvi vodovodnih del in kanalizacije je podelila občina diplome častnega članstva ravnatelju kranjske hranilnice in deželnemu poslancu dr. Antonu Schoepplu, nadalje prof. dr. Juliju Bindern, vodji ženskega nemškega učiteljišča in načelniku Südmarkine pevske zveze, predsedniku kranjske hranilnice Jožefu Luckmanu, deželnemu šolskemu nadzorniku v Gradcu Viljemu Linhartu, rudniškemu ravnatelju Simonu Riegeru ter grofu Antonu Jožefu Barbo-Wachsen-steinu. V utemeljitvi podeljenih diplom je zapisano, da so priznanje za njihovo posebno naklonjenost, skrb in zanimanje za tržiški trg ter za vplivno pomoč, da so lahko navedena dela uspešno končali. Nadzorniku Linhartu so šteli v posebno zaslugo, da je pripomogel k ustanovitvi nemškega otroškega vrtca in k izdaji nemškega koledarja za Kranjsko. Napisne table nad poslovnimi prostori firm so bile nemške, le redkokdaj dvojezične. Pod pritiskom nemških bojnih društev so Slovence zapostavljali pri sprejemu v službe ali pa so jim dajali le težka dela in slabo plačana službena mesta. Ein deutscher Industrieort Industrijska podjetja so dopisovala s strankami in uradi izključno nemško. Tudi v poslovnih lokalih in v delavnicah so uradniki in šefi občevali s strankami in delavci le nemško. V industriji ni bilo pod Avstrijo niti enega slovenskega uradnika. Ozek okvir prikaza ne dopušča, da bi podrobneje opisali kroniko pogostih incidentov, ki jih je povzročila narodnostna napetost. Pogosto je prišlo do pouličnih izzivanj in celo do pretepov med posameznimi skupinami in poedinci. Višek je doseglo izzivanje ob javnem nastopu Sokola. Največje razburjenje pa je povzročilo, ko je Sokol Mokorel vrgel raz dimnik Mallyjeve tovarne usnja frankfurtsko zastavo, ki so jo nato na trgu javno sežgali. Zelo bučne so bile tudi demonstracije ob odhodu Simona Riegera v Borovlje leta 1908. Predsednik obč. skupščine Milan Ogris otvarja novo šolsko poslopje na Zalem rovtu Nemce je ščitila in jim dajala potuho avstrijska politična uprava, ki je bila izključno v nemških rokah. Moralno oporo jim je dajalo nemško časopisje, ki je o nacionalnih bojih pristransko poročalo-. Slovenci so bili v tem boju razbiti na male organizacije brez enotnega vodstva za skupni nastop in brez sredstev. Med časopisno polemiko je za to dobo značilen članek, ki ga je 13. avgusta 1898 v št. 9563 prinesla »Deutsche Zeitung-« pod naslovom »Ein Deutscher Industrieort« o tržiških razmerah. Člankar imenuje v njem Tržič nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju, kjer prebiva od jedra pristno nemško prebivalstvo in kjer so se po zaslugi Nemcev razvile velike industrije z vzornim vodstvom. Današnji generaciji ne bo lahko doumeti težino živčnega pritiska hladne vojne, ki je trajala desetletja in v kateri so slovenski delavci in kmetje le s trdoživim odporom slednjič zmagali. Boji so se vodili za socialne pravice in kulturni napredek Slovencev proti prodiranju tujega kapitala in protf gospodarskemu izkoriščanju Slovencev. Nemškega prodiranja pod Avstrijo deželna meja na Ljubelju ni ovirala. Nemški industrij ci so favorizirali zaposlitev »svojih ljudi«, kakor so se navadno izražali. Tako je ob sprejemu ing. Smolika v predilniško službo- pozdravil Glanzmann sprejetega z besedami, »da je prvi tujec, ki ga sprejemajo med uradništvo, ker so do takrat imeli le svoje ljudi« (mišljeno Nemce) »v uradniškem kadru«. Z zmago Slovencev pri občinskih volitvah leta 1912 se je pričelo čiščenje na občini. Nemci so ostali oholi in predrzni tudi še po razpadu Avstrije, ko se je splošno zahtevalo-, da je treba nemške šole zapleniti. Ko se je v dobi koroških bojev v januarju 1919 vodila borba vrh Ljubelja, so- še mnogi trdno upali, da se bo po mirovni pogodbi v Jugoslaviji nemški režim v njihovih podjetjih neokrnjeno nadaljeval. Po pretežni večini so Nemci ostali na svojih položajih. Opcija za jugoslovansko državljanstvo-, ki jo je omogočala mirovna pogodba, je bila prva preizkušnja, da se politično opredelijo. Večina je optirala za avstrijsko državljanstvo. Ko so- bili kasneje objavljeni jugoslovanski zakoni o zaščiti delavstva in inšpekciji dela, pa so dobili z ozirom na njihovo predvojno službovanje v Tržiču trajna dovoljenja za zaposlitev. Tako je popustljivost jugoslovanske politične uprave pustila neizkoriščeno priložnost, da likvidira v industriji zaposlene tujce, ki davno- več niso bili nepogrešljivi in nenadomestljivi. Zakoniti predpisi, da morajo v enem letu vzgojiti domačine, da jih nadomestijo, niso bili upoštevani. Celo nove inozemce so doselili z utemeljitvijo, da gre za strokovnjake, ki jih ni v državi. Nemški industrijci v takih razmerah pojmljivo niso imeli interesa, da bi šolali in štipendirali nadarjene domačine in jih izvežbali v inozemstvu za vodilna mesta ter jim omogočili visoko strokovno kvalifikacijo. Vprašanje je bilo rešeno šele po osvoboditvi ob nacionalizaciji podjetij, ko so končno domači strokovnjaki prevzeli vodstvo in upravo industrije. Dopis kranjskega deželnega odbora z dne 26. marca 1866 št. 1112. Dopis občine magistratu v Varaždinu z dne 8. julija 1884. Dopis okrajnega šolskega sveta z dne 12. decembra 1884 v zadevi učnega jezika na tržiški osnovni šoli št. 824 in odgovor občine. Diplome častnega občanstva šestim pobornikom nemštva z dne 2. avgusta 1905 št. 1042. Dopis občine železniškemu ravnateljstvu v Trstu glede dostavljanja nemških dopisov z dne 28. novembra 1908 št. 1660. Dopis občine kranjskemu deželnemu odboru v zadevi nemških dopisov z dne 10. oktobra 1908 št. 1405. Vprašanje nemškega Volksrata za Kranjsko z dne 4. oktobra 1909 glede posledic novega občinskega volilnega reda. V. Kragelj: Zgodovinski drobci Tržiške župnije 1936 st. 227—248, 250 do 251, 402—410. Ustmene podatke so dali: A. Jelenc, prof. C. Rekar, L. Ude, dr. K. Ahačič, J. Lončar, prof. Milač in V. Japelj. t 'X . 'M iu(r J. Tržiške znamenitosti Lekarniški muzej v Tržiču Posebnost in privlačna redkost Tržiča je Lavičkov lekarniški muzej. Ta muzej sestavljajo tri samostojne zbirke. Med njimi je najvažnejša in tudi širokega mednarodnega pomena knjižna zbirka strokovnih del po-čenši od naj stare jše medicinske in lekarniške literature, do naj novejših standardnih del tega področja. Druga je bila edinstvena zbirka protestantske literature in prvih tiskanih virov slovenskega jezika. Tretja pa je zbirka lekarniških naprav in opreme od arheoloških najdb iz rimske dobe, ki so bila odkrita na slovenskem ozemlju, preko srednjega veka do novejše dobe, ki prikazuje razne stile in načine urejanja ročnih in splošnih lekarn. Muzej je življenjsko delo in plod 30-letnega zbiranja ustanovitelja, pri katerem magister Lavička ni štedil ne energije, ne denarja, marveč je z vso vnemo navdušenega zbiratelja starožitnosti porabljal vsako priložnost za pridobitev novih redkosti in znamenitosti za svoje muzejske zbirke. Lavička je zbiral preudarno, načrtno in sistematično. Vzor mu je bila pri tem slovita zbirka univerzitetnega profesorja B. Rebera v Ženevi, katero je imel priložnost za časa svojega službovanja v Švici kot lekarnar podrobno spoznati in proučiti. Lavička se je sicer že od mladih nog kot študent zanimal za zgodovino v splošnem, posebej pa za zgodovino lekarn in farmacije. Reberova zbirka pa ga je navdušila in podžgala njegovo prirojeno nagnjenje in smisel za raziskovanje in zbiranj p historične dokumentacije, da je navezal po- vsem kontinentu stike z lekarniškimi ordinacijami, antikvariati, zbiratelji starinskih znamenitosti, antikvitet in arheološkega materiala, da bi z novimi nakupi obogatil, izpopolnil in razširil svoje zbirke. Po tridesetih letih dela je magister Lavička uspel, da je postal s svojimi zbirkami naš »gorenjski Reber« in kot tak vzbudil pozornost ne samo strokovnih krogov in stanovskih tovarišev, marveč tudi širših znanstvenih organizacij mednarodnega merila. Svojim zbirkam je posvečal ves svoj prosti čas in zanje potrošil velike vsote svojih prihrankov. Zbiral je marljivo in neumorno skozi tri desetletja od leta 1911 do druge svetovne vojne, dokler ni okupacija prekinila njegovega zaslužnega dela. »Naš dom« na Skali ob Bistrici, današnji Cankarjev dom, središče tržiških kulturnih prireditev Okusni regali muzeja so napolnjeni deloma s starimi lekarniškimi posodami iz stekla, majolike, fajanse, fiole, kelihi, deloma pa s knjigami, uteži, škatlami, možnarji in drugim lekarniškim priborom. Na mizi pod oknom stoji stara lekarniška tehtnica, svetilnik, globus in mikroskop. Muzej hrani okrog sto maj olik raznih oblik, okrašenih s portreti, emblemi, latinskimi napisi in dekoracijami. Posebna redkost so tri velike klasične majolike iz Castelo Durante, ki so okrašene z originalnimi slikami in ornamenti Flaminia in Rafaela Fontane, učencev Leonarda da Vincija. Fodobne hrani edinole Reberova zbirka v Švici. Raznih lekarniških posod šteje zbirka muzeja okrog 300 kosov. Zbrane so od vseh vetrov, iz raznih samostanskih lekarn ter iz zasebnih zbirk. Nekatere so okrašene s podobami rastlin, iz katerih so izdelani medikamenti. Več posod je prišlo iz nekdanje samostanske lekarne v Stični, iz Izole, Petrovaradina in z Moravske. Bogata je tudi zbirka raznovrstnih steklenic, fijol, epruvet itd., ki so nekdaj krasile lekarne v naših krajih. V štirioglatih s tankim vratom so hranili tekočine, v steklenicah s širokim vratom pa razne soli in praške. V lončkih so čuvali razne ekstrakte in konserve. Zbirka hrani tudi najstarejši dokument domače farmacevtske zgodovine, to je lekarniški račun iz leta 1643, katerega je napisal Janez Matija Reich, deželni lekarnar v Novem mestu o zdravilih, dobavljenih Juriju pl. Staudachu, poveljniku v Metliki, v znesku 3 goldinarjev 30 krajcarjev. V muzeju so zbrani tudi zanimivi originalni ceniki za zdravila in lekarniška dela. Od raznih taks za zdravila, katere hrani zbirka, je treba omeniti dunajsko iz leta 1765 in 1819 v latinščini, praško iz let 1730 in 1820, graško iz leta 1814 ter dve ljubljanski iz leta 1819 in 1836. [$Prva ljubljanska ima naslov: »Taxa medicamentorum in pharmacopoea austriaca contentorüm. — Taxe der in der österreichischen Pharmakopoe enthaltenen Arzeneyen. Laibach 1819. Gedruckt bei Leopold Eger, Gubernial Buchdrucker.« Na koncu cen za zdravila še je delovna taksa, ki našteva ceno za razna receptuma dela kakor kuhanje, destiliranje, filtriranje, infuzijo itd. Druga taksa ima naslov: Taxa medicamentorum in pharmacopoea austriacae editione quarta contentorüm. — Taxe der in der Vierten Ausgabe der österreichischen Pharmacopoe enthaltenen Arzeneien. Laibach. Gedruckt in der Eger’schen Gubernial Buchdruckerei 1836. Naslovni strani Portal Rihard-Mallyjeve hiše na spodnjem voglu Glavnega trga z letnico 1613 te takse še sledi: Circulare des k. k. illyrischen Gubemiums, ki vsebuje v 16 točkah predpise za lekarnarje, neke vrste lekarniški red. Izredne dragocenosti muzeja pa so stare znanstvene knjige iz farmakopeje in medicine iz XV. in XVI. stoletja, ki so pisane po večini še v latinskem jeziku in ki so bile izdane v Firenci, Pgpjzu, Baslu, v Lipskem, Ženevi in Berlinu. Najstarejše segajo do leta 1475 nazaj. Med njimi so za zgodovino posebno važne razprave idrijskega zdravnika Johanesa Scopo-lija Fundamenta chemiae, ki je izšla v Paviji 1778, Fundamenta botanica, 8 zvezkov, izšlo na Dunaju 1786, Flora Camioliae, 8 zvezkov, izšlo na Dunaju 1772 ter drugih strokovnih pisateljev počenši od 16. stoletja naprej do najmodernejše dobe. Ta zgodovinska biblioteka daje muzeju mednarodni pomen. Izredno važna je za proučevanje razvoja zdravilne in ^medicinske znanosti. Lavička se ni ömejeval samo na medicinsko in farmacevtsko znanost, marveč je zbiral tudi stare enciklopedije, strokovne razprave o mineralogiji, prirodopisnih vedah, dela o drogah, metalurgiji in tudi o> splošni kulturni zgodovini, skupno več kot 600 del in publikacij. ^osebno važna je Lavičkova zbirka originalne protestantske literature, katero so po njegovi smrti 5. oktobra 1942 okupacijske oblasti odpeljale v Celovec in so bile šele po vojni izvzemši Dalmatinovo biblijo vrnjene. Med temi zbirkami omenjamo posebno originalno izdajo Valvasorja iz leta 1689 in protestantske spise Adama Bohoriča, Anoticae gonulae, Wittenberg 1584; Primoža Trubarja, Ta drugi deil noviga testamenta, Tübingen 1582. Primoža Trubarja, Ta celi psalter Dauiduv, Tübingen 1566; Jurija Dalmatina, Molitvenik dr. Andreja Musculi v nemškem jeziku, Wittenberg 1584 (platnice manjkajo). V istem zvezku: Primož Trubar, Ta celi katechismus, Wittenberg 1584, Kanoyonal to jest, Kniha žalnu a pisni duchovnich, Amsterdam 1659. Tedor, Apostolus, Moskva iz 16. stoletja (delno poškodovana pri požaru) in Primož Trubar, Evangelia, kjer manjka začetek. Ta edinstveni muzej je ustvaril magister Boguslav Lavička, ki je bil rojen 1. maja 1879 v Chrudimu na Češkem, kjer je pohajal tudi osnovno šolo in gimnazijo. Nato je študiral na visoki šoli v Pragi, kjer je poleg obveznih predmetov obiskoval tudi medicinska predavanja iz mikologije, splošne in specialne tehnične bakteriologije. Po končanih študijah je leta 1896 vstopil v lekarniško prakso v Ledči nad Sazavo, nato v Svetli na Sazavi ter končal 1. junija 1890 v Libni pri Pragi. Dne 29. julija 1901 je na češki univerzi v Pragi diplomiral za magistra farmacije. Vse kolokvije je položil z odličnim uspehom. Po končanih študijah je služboval v Chrudimu leta 1901, na Moravskem Sumperku 1902, nato v Burgdorfu v Švici 1903 ter leta 1904 v Couvetu v francoskem delu Švice. Od okrajnega sveta v Neufchätelu je prejel avtoriziranje za samostojno izvrševanje lekarniškega poklica v Švici. Pozneje je služboval v Insbrucku 1905, v Meranu 1906, v Pardubicah 1907, nato v Korneu-burgu, v Klanjcu na Hrvaškem, pri Hočevarju na Vrhniki in pri Pircu v Idriji ter je prišel leta 1910 končno v Tržič, kjer je v poletni sezoni nadomestoval lekarnarja Robleka. V Švici in na Tirolskem se je navdušil za planinstvo in alpinizem in tržiška okolica ga je tako prevzela, da je sklenil, da se tu trajno naseli. V prostem času se je ukvarjal s slikarstvom. Žal je bila njegova zbirka oljnatih slik in akvarelov med vojno pokradena. V Žejah je ustanovil farmo nasadov medicinalnih rastlin ter se ukvarjal s poskusnim kultiviranjem in aklimatiziranjem zdravilnih zelišč. Proizvajal je kvalitetne droge, toda le za poskusne namene. Za svoje zasluge za farmacevtsko znanost mu je slovanska organizacija lekarnarjev podelila leta 1926 diplomo dopisnega člana. Druga svetovna vojna je zbiralno delo Lavičke nasilno prekinila. Bil je od Nemcev aretiran in zaprt ter za represalijo okupatorske oblasti za smrt kovorskega župana Lukana kot talec z osmimi drugimi dne 16. julija 1942, star 63 let, po nedolžnem ustreljen. Zbirka je sedaj deponirana na posestvu v Strahinju pri Naklem. Hodnik v I. nadstropju Verdirjeve hiše Pokojnikov sin mg. ph. Zdenko Lavička je po vrnitvi iz ujetniškega taborišča leta 1945 našel očetovo zapuščino vso v neredu. Manjkala so znamenita dela in raritete, ki jih je bil okupator odnesel. Del odnesenih zbirk je bil pozneje odkrit na Koroškem in repatriiran, drugo- pa kljub naporom dosedaj ni najdeno. Magister Zdenko je uredil in konserviral očetove zbirke ter jih skrbno čuva. V njegovih zbirkah se nahajajo incu-nabule, ki so verjetno edinstveni primerki na svetu. Posebno- znamenita so Consilia medica od Bartolomea Montagnane, ki je najstarejša farmakopeja na svetu, tiskana v Padovi leta 1475, nadalje Biblija iz leta 1491, ki je bila tiskana v Padovi leta 1475, nadalje Biblija iz leta 1491, ki je bila tiskana pri Frobenu v Baselu. Bohuslav Lavička je tudi odkril fragment Gutenbergo-ve biblije. Posebnost zbirke je rimski instrumentarij, ki je bil izkopan v bližini Ljubljane in ki je sestavljen iz 50 kosov. Važen je Lavičkov herbarij, ki ga je zasnoval že kot študent in v katerem so zbrana vsa domača zdravilna zelišča. Pomembna je Lavičkova obsežna kolekcija drog, ki tvori kot farmakognostična zbirka sestavni del muzeja. Za krajevno zgodovino- Tržiča je zanimiv ko-sitmi krožnik s spominskim napisom na veliki požar leta 1811, ko je zgorelo 75 ljudi. Mg. ph. Zdenko Lavička je aktivni član mednarodne Akademije za zgodovino farmacije. Lekarniške posebnosti muzeja sta opisala v dveh študijah magister Franc Minarik leta 1926 v Farmaceutskem Vestniku in Edmund Dann, podpredsednik Mednarodne akademije v Süddeutsche Apotheker Zeitung št. 8/1954. Tržiški muzej Bogata in pestra zgodovina tržiškega naselja in njegove produktivnosti je sama po sebi nalagala potrebo ustanovitve muzeja. V splošnem so Tržičani že v preteklih stoletjih imeli mnogo smisla za ohranitev listin in predmetov zgodovinske važnosti ter za zbiranje podatkov o zgodovini kraja. V svojih družinskih zbirkah so skrbno čuvali spomine svojih prednikov, njihovega dela in doživetij. Odkar se je razvil fotografski obrt, so sestavljali družinske albume s posnetki prireditev, zgradb in oseb, zbirali stara pisma in zapisovali kroniko družinskih dogodkov. Vrsta tržiških pisateljev je zbirala kronološke podatke o vseh važnejših dogodkih in tako je že pred vojno nastala bogata tržiška kronika, ki jo je sestavil Viktor Kragl. V krajevnem časopisju so objavili zapiske o nekdanjih tržiških navadah in proslavah, o načinu življenja, o obrtniških praznikih in cehovskih običajih. Žal je bilo med okupacijo odnesenih zelo mnogo zgodovinsko izredno važnih listin neznano kam. Kljub škodam, ki jih je povzročila okupacija med drugo svetovno vojno in prva povojna leta, je ostalo v tržiških arhivih še mnogo- neobdelanega in javnosti prej nedostopnega gradiva zgodovinske vrednosti, ki ga je bilo treba rešiti pred uničenjem v papirniških mlinih in ohraniti njegovo vsebino za bodoče rodove. Tako ima Tržič edinstveno zbirko matičnih podatkov in rodovnikov, o katerih je že sam Viktor Kragelj izrazil željo, da bi našli primemo mesto v bodočem tržiškem muzeju. Ustanovitev takega muzeja je bila že pred vojno želja vseh kulturnih delavcev mesta Tržiča, vendar se zaradi pomanjkanja sredstev ni mogla uresničiti. Po osvoboditvi je slovenski tehnični muzej (STM) leta 1950 dal pobudo, da naj bi kraji z obrtno in industrijsko tradicijo zbirali muzejsko gradivo za ustanovitev krajevnih muzejev. Tako so poleg škofjeloškega in kamniškega muzeja nastali novi muzeji na Jesenicah, v Kropi, v Idriji, na Bledu, v Železnikih in na Ravnah. Tržič s svojo bogato industrijsko tradicijo nikakor ni mogel zaostajati za njimi. Zato je Tržiški vestnik v avgustu 1952 sprožil vprašanje tržiškega muzeja. Na sestanku dne 2. septembra 1952 je bil sestavljen iniciativni odbor za ustanovitev muzejskega društva. Muzejsko društvo je postalo matica, v okrilju katerega so se zbirali sodelavci vseh panog, ki so pomagali odkrivati zgodovinske znamenitosti, in ki naj bi popularizirali potrebo in pomen muzeja za splošno vzgojo ter kulturni in gospodarski dvig ljudstva. Odbor se je zavedal, da je treba nujno zbrati in rešiti pred pozabo ves preostali material ne samo o razvoju tržiške delavnosti, o tehničnem, kulturnem in socialnem napredku, marveč predvsem o narodnoosvobodilni borbi, katere se je ude- Ustanovitev tržiškega muzeja v »Kajži« 22. maja 1955 ležil Tržič v nadmemem obsegu in za katero so stotine borcev dale svoje življenje. Začasno delovanje pripravljalnega odbora je našlo svoje zavetišče v turističnem društvu v Tržiču. Od vsega začetka so bili zbrani dragoceni muzejski predmeti, posebno iz NOB, pa tudi o tržiškem kosarstvu, čevljarstvu in usnjarstvu. Občni zbor, ki je bil sklican dne 16. oktobra 1952, je izvolil upravni odbor in mg. ph. Lavičko za predsednika. Razgovori so pokazali, da je potrebna delitev dela po tehnični, narodnoosvobodilni, kulturni in umetniški stroki. Zato so bili ustanovljeni ustrezni posebni odseki. V ospredje je stopilo vprašanje prostorov za namestitev zbranega muzealnega gradiva, arhiva in knjižnice. Začasni depot je bil določen v Valjavki, ki pa zaradi vlažnosti ni ustrezala muzejskim potrebam. Delo je pokazalo, da se tržiške znamenitosti ne dajo koncentrirati na enem samem mestu, marveč da bo treba osnovati več skupin, da bi se lahko nazorno prikazalo1 tržiško delavnost v preteklosti. Izdelani so bili zato podrobni programi za načrtno zbiranje gradiva iz osvobodilne borbe ter materiala za oblačilni, usnjarski, čevljarski in tekstilni oddelek. Želja odbora je bila, da pridobi za muzej zgradbo zgornje Kaj že, kjer je pred 100 leti slovela znamenita delavnica raznobarvnih kotenin in kjer so še danes ohranjene peči in sušilnice te pomembne barvarske in tkalske obrti. Tu so bili dani vsi pogoji, da se s sodelovanjem bombažne predilnice nazorno prikaže razvoj tekstilne proizvodnje od časov, ko je tržiška okolica še kultivirala lan in pridobivala ovčjo volno za izdelavo platna in sukna, pa do današnjih izdelkov. Druga važna skupina naj bi našla mesto v stari kovačnici »Germo vki«, kjer so več kot 300 let kovali kose in srpe in kjer bi se namestil kosarski muzej z vso bogato dokumentacijo, ki je ostala ohranjena. Zbirka gradiva iz narodnoosvobodilne borbe je po zaslugi vnetih zbirateljev in partizanov St. Urbanca, prof. C. Murnika, F. Globočnika in ing. Tišlerja v kratkem času narasla na 2074 predmetov ter je bila dne 5. avgusta 1954 v dvorani društva »Svobode« prirejena številno obiskana razstava zbrane dokumentacije. V ostalem pa je ves stari Tržič arhitektonsko pomemben in zanimiv. Posebna komisija Zavoda za varstvo spomenikov je določila 50 tržiških zgradb kot arhitektonskih spomenikov. Delo muzejskega društva je našlo> pri predsedstvu MOLO Tržič polno razumevanje in vso materialno’ podporo. Tudi upravni odbor predilnice je pristal, da prepusti Glanzmanovo vilo za namestitev muzeja. Z dobljenimi krediti je muzejsko društvo pričelo realizirati načrt postopne izgradnje tržiškega muzeja. Ob priliki občnega zbora muzejskega društva 17. oktobra 1954 je bila prirejena javna razstava zbranih muzealij, ki je obsegala kovaški, čevljarski, usnjarski, farmacevtski in splošno zgodovinski oddelek. Na tej razstavi so bili izloženi predmeti, slike in dokumenti znamenitih Tržičanov, med njimi ing. Vilka Polaka in tržiškega ljudskega pesnika Vojteha Kurnika. Društvo tržiškega muzeja je tako s prvim javnim nastopom dokumentiralo svoje organizatomo delo in uspehe nabiralnih akcij. Dokazalo je, da ima Tržič kljub vsem izgubam še vedno toliko' gradiva, da bi lahko z njim izpolnil ne le krajevni, temveč tudi splošni tehnični muzej. Po tej razstavi je začelo rasti zanimanje za muzejsko delo-. S pogodbo z dne 19. februarja 1955 je tržiški muzej prevzel na podlagi izročilnega pisma Rudolfine Polak zgornjo Kajžo v užitek, uporabo in upravljanje s tem, da mu pripade po njeni smrti v popolno last. Dne 22. maja 1955 je sledila slovesna ustanovitev tržiškega muzeja v zgornji Kajži. Na spominski plošči, ki je bila odkrita ta dan, so vklesane besede: Tržiški muzej ustanovljen ob deseti obletnici osvoboditve. 22. V. 1955. Muzej se je nato udeležil mednarodne usnjarske razstave, ki je bila od 22. do 30. oktobra 1955 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer je razstavil kompletno staro rokodelsko čevljarsko delavnico. S kupno pogodbo z dne 17. oktobra 1955 je odkupil in prevzel muzej fužino Germovko v svojo last, da jo renovira in uredi v kosarski muzej. Delovanje muzeja pa je bilo ovirano, ker so bili razstavni prostori v Kajži zasedeni za stanovanja. Za izpraznitev prostorov za muzej je bilo treba priskrbeti stanovalcem druga stanovanja. Muzejsko društvo si je nenehno prizadevalo, da dobe stanovalci Zgornje kajže druga stanovanja. Prizadevanja so od leta 1959 dalje končno le imela uspeh. Brž ko je bilo katero izmed stanovanj v prvem nadstropju Zgornje kajže izpraznjeno, ga je muzejsko društvo preuredilo v razstavne prostore. Tako je od 1. 1960 dalje muzejsko društvo lahko začelo prirejati razstave v razpoložljivih, obnovljenih prostorih. Tega leta je ob 75-letnici BPT uredilo tekstilni oddelek. V sodelovanju z občinskim odborom Zveze borcev NOV Slovenije sta bili leta 1961 in v naslednjem letu odprti zaporedoma dve razstavi: »1941 leto na Gorenjskem« ter »Leto 1942 na Gorenjskem in dokumenti o taborišču pod Ljubeljem«. V letu 1962 je muzejsko društvo razen tega za dan mrtvih počastilo s posebno razstavo spomin padlih borcev in ustreljeni^ talcev s tržiškega področja, za tem pa še organiziralo razstavo del tržiškega rojaka slikarja Janeza Kališnika. Ko je bilo leta 1963 končno v celoti izpraznjeno prvo nadstropje, po smrti Rudolfine Polakove pa še drugo nadstropje Zgornje kajže, je društvo adaptiralo izpraznjene prostore za bodoči muzej, nabavilo potrebno opremo, izdelalo načrt razvoja muzeja ter začelo akcijo*, da občinska skupščina Tržič prevzame kot svojo ustanovo tržiški muzej. O predlogu je najprej razpravljal svet za prosveto in kulturo, ki ga je osvojil in predložil skupščini. Hkrati so bili povabljeni zastopniki vseh tržiških gospodarskih organizacij na poseben sestanek v klubu gospodarstvenikov, da na njem obravnavajo prevzem patronatskih dolžnosti nad oddelki bodočega trži- škega muzeja, ki naj prikazujejo razvoj produktivne delavnosti tržiške industrije in obrti od najstarejših dob do današnjih dni. " V zadnjih dveh letih so se zvrstile v Zgornji Kajži v organizaciji muzejskega društva »Razstava del slikar j ev-domačinov« in razstava »Delavsko gibanje pred II. svetovno vojno in prvo leto okupacije in osvobodilnega boja«. V organizaciji delavske univerze pa je bila prirejena razstava slik akademskega slikarja Ljuba Ravnikarja ter razstava del klasicista Franca Kavčiča. Dne 1. junija 1964 je skupščina občine Tržič sprejela sklep o ustanovitvi Zavoda tržiški muzej in imenovala v svet muzeja tri člane. Svet muzeja je takoj nato izvolil vršilca dolžnosti ravnatelja in sprejel program dela za leto 1964. Vodstvu muzeja je uspelo, da je že do 3. avgusta uredilo v vseh 11 prostorih muzeja inavguralno razstavo- kateri je spričo važne prometne poti čez Ljubelj in turizma dalo naslov »Tržič v luči turizma«. Slovesen akt odprtja muzeja je ob prisotnosti številnih domačih in tujih gostov izvršil predsednik skupščine občine Tržič tovariš Milan Ogris. Zatem je tržiški muzej uredil še dve razstavi »Razvoj šolstva v ttržiški občini« in »Razvoj čevljarske industrije na Slovenskem«. Delavska univerza je v muzejskih prostorih organizirala v prvih petih mesecih po ustanovitvi tržiškega muzeja tri razstave s področja likovne umetnosti: razstavo del prof. Milana Batiste, razstavo del bratov Janeza in Jurija Šubica ter razstavo del Hinka Smrekarja. Ker se je Zavod za spomeniško varstvo v Kranju zainteresiral za restavriranje Kurnikove hiše in je restavriranje sprejel v program svojega dela za leto 1964, je tržiški muzej 1. septembra 1964 sklenil z lastnico hiše, Marijo Kurnikovo pogodbo, po kateri je prešla hiša v last tržiškega muzeja. Prav tako je tržiškemu muzeju prepustilo vse svoje imetje tudi muzejsko1 društvo. Tako ima tržiški muzej v lasti tri muzejska poslopja: fužino Germovko, Zgornjo kajžo in Kurnikovo hišo za svoje stalne zbirke in občasne razstavne prireditve. Viri Inventurni seznami muzeja. Katalogi knjižnice Lavičkove zbirke. Mapa osebnih podatkov o B. Lavičku. Popis posod in utenzilij. Seznam protestantske literature v Lavičkovi zbirki. Farmaceutski Vestnik, Zagreb 1126. Tržiški vestnik 1954. Kronika tržiškega muzeja, str. 15. Naši razgledi, III. letnik 1954, št. 21. Zaključek Tržič je bil in je ostal močan center industrijske in obrtne delavnosti. Že v davnini so’ tržiški rokodelci uživali sloves kvalitetnega dela. Ponosni so bili na svoje cehovske tradicije. Ditrihovo jeklo, Radeckijeve pile, tržiški maroken in safian ter Polakova rožnata kotenina so bili znani širom sveta. Po njih so popraševali na daljnih prekmorskih tržiščih davno preden je stekla prva železnica po slovenskih tleh. Tržiške kose so poznali in naročali po vsem Balkanu in iz Besarabije. Šentansko živo srebro so v preteklem stoletju izvažali na Kitajsko, ob Mošeniku pa so strojili indijske in transvalske kože. Nizke cene in solidno izdelavo tržiških čevljev so občudovali že pred več kot stoletjem obiskovalci prve industrijske razstave v Ljubljani. Tržiški usnjar je peš kot vandrovec križaril že pred 140 leti po> vseh deželah evropskega zahoda in severa, strojil j uh to v Moskvi, da se vrne domov v rodno delavnico z bogatim izkustvom in novim znanjem. V Berlinu, na Holandskem in Saškem se je izučil tržiški »ferbar« že pred stoletjem umetnosti ročnega tiskanja in barvanja, v kateri je postal nenad-kriljiv in občudovan. Njegov sin je gradil anatolsko železnico v Perzijo, vrtal predore skozi visoke Alpe v Švici, pri tem pa ostal klen rodoljub svoje domovine. Male fužine so prehajale kot družinska posest od rodu do rodu. Tovarniški in kovaški žigi tržiškega blaga so bili kupcu porok kvalitete in vrednosti. Trdo je bilo delo v tržiških delavnicah. Od zore do mraka je odmevala od strmega pobočja 'Kokovnice enolična pesem fužinarskih kladiv. Naporno -delo ni šlo brez bojev in skrbi. Desetletja se je boril tržiški kovač za svoj goli obstoj, da je končno zopet našel svojim izdelkom pot v Brazilijo', Indijo in Polinezijo. V stoletju tehnične revolucije je Tržič ohranil svojo industrijsko- tradicijo. Jeklarstvo je zamrlo in se odselilo drugam. Na virih žive energije Bistrice in Mošenika je vzklilo novo življenje. Nastale so nove tovarne, večje in donosnejše od prejšnjih. Tržič je obnovil svojo slovito pilarsko industrijo, pridobil nove panoge hišne industrije in dela na domu, zgradil veliko tekstilno industrijo, zajel nove vodne sile in zasnoval industrije za predelavo bogatih zakladov tržiških gozdov. Tok časa in mehanizacija proizvodnje sta narekovala združitev rokodelskih obratov, ki posamič niso mogli več prilagoditi svojih naprav zahtevam racionaliziranega dela in novega tehničnega ustroja. Mnogi so se v svoji konservativnosti dolgo upirali napredku in razvoju, končno pa vendarle uvideli neizbežno potrebo skupnosti. Proces koncentracije je trajal skoraj pol stoletja. Danes je tudi v gozdarstvu že zaključen. Opuščene zgradbe na Mošeniku nas še spominjajo na klasično dobo fužinar-stva. Stara generacija čevljarskih rokodelcev je v zatonu. Le redki veterani se še v visoki starosti borijo ob trdem delu za skorjo kruha.^s=^=— Družbeno upravljanje produkcijskih naprav je iz temelja presnovalo odnos delavca do podjetja ter dalo gospodarskemu ustvarjanju in režimu proizvodnje novo obeležje in širšo vsebino. Industrijsko delo je imelo vedno svojevrstno dinamiko. Stabilnih razmer ni več. Motorizacija diktira pospešen tempo. Vsak dan postavlja nova vprašanja, odpira nove probleme, ki zahtevajo nujne rešitve in ne trpijo odlaganja. Tudi tržiške industrije imajo vsaka svojo perečo problematiko, ki jo v prvih povojnih letih intenzivnega dela za skupnost niso mogle takoj rešiti. Potreba obnove iztrošenih naprav in strojnega parka, združitve malih mošeniških električnih central in elektrifikacije tovarn so stopile neodložno v ospredje trenutne problematike. Delavsko samoupravljanje mu posveča intenzivno pažnjo. Tržiški delavec je delal in dela za zunanje trge, kjer srečuje vedno več tekmecev. Tržičan ima ambicijo, da ohrani pridobljene pozicije na vseh daljnih tržiščih, da ohrani sloves svojih izdelkov in prodre z njimi na nova tržišča ter da vzgoji mlad rod delavske inteligence, ki bo širil in gojil plemenite tradicije tržiškega dela v širnem svetu. Ivan Mohorič ZGODOVINA INDUSTRIJE, GOZDARSTVA IN OBRTI V TRŽIČU Tretja knjiga Izdal Mestni muzej v Tržiču Založilo Turistično društvo Tržič Tiskala tiskarna »Toneta Tomšiča-« v Ljubljani 1965