herzog
35mm, barvni, 90 minut
producent Nora Production Group, d.o.o. režija Mitja Milavec scenarij Jože Dolmark, Stojan Pelko, Mitja Milavec, Miha Hočevar fotografija Valentin Perko glasba Vojko Sfiligoj montaža Olga Toni, Miha Hočevar igrajo Boris Cavazza, Janez Hočevar, Nataša Barbara Gračner, Matjaž Tribušon, Tina Matijevec, Marko Mandič
Kaj je narobe s stavkom "midva že veva, kako je, če si zaljubljen"? Na prvi pogled nič, saj ga slišite takorekoč v vsakem drugem hollywoodskem filmu, da gospodinjskih šokerjev, ki si njegove permutadje večkrat sposodijo za naslov, niti ne omenjam. Problem nastane, ko ga skušate vpeti v slovenski film, ali pa še več, ko skušate posneti film, katerega vsebina je v grobem prav ta stavek. Saj veste, "vedeti" in "ljubezen" sta besedi, ki so se ju slovenski filmi v obdobju med Cvetjem v jeseni in Outsiderjem - ter njegovim bolj cinefilskim bratom Ekspres, Ekspresom - lotevali, kot bi hudiča iz njiju izganjali. No, Mitja Milavec, kijeI. 1983 podpisal enega od Treh prispevkov k slovenski blaznosti, je bil prepričan, da ve, kako se tej stvari streže. Nekje globoko v sebi je vedel tudi - toliko filmov je menda ja videl -, da imajo začetniki srečo, in lotil seje režije celovečernega prvenca z nekam enigmatskim, a modnim naslovom Herzog, atrofirane zgodbe o tem, da ljubezen nikoli ne umre, pa čeprav je na zadnji dan druge svetovne vojne skupaj z istoimenim letalom potonila v Jadranskem morju, na poi poti med Barijem in Belo Krajino. Mož, ki se spominja, je Boris Cavazza kot zadrti, cinični, arogantni, upokojeni in paralizirani Zlobec, mož, ki posluša, pa Matjaž Tribušon, najeta delovna sila za gospodinjska opravila, ki se v prostem času potaplja tako v modrino Jadrana kot v Zlobčeve družinske skrivnosti. Ker nesreča nikoli ne pride sama, se v obmorsko mestece pritepeta še sfrustrirana intelektualka, Zlobčeva hči Ana z obrazom Nataše Barbare Gračner, in njen bivši, precej starejši ljubimec Rihard alias Janez Hočevar, nekoč očetov najboljši prijatelj, zdaj njegov smrtni sovražnik. Če upoštevate še debitantko Tino
Nataša Barbara Gračner, Boris Cavazza
Matijevec, ki v Herzogu nosi ključno, takorekoč fatalno vlogo, saj uteleša vztrajnost spomina in moč ljubezni, lahko zakoličite poljubno število trikotnikov naklonjenosti ter sovraštva, od katerih pa Milavčev film reciklira le tiste najbolj klišejske. Da se razumemo, preigravanje klišejev filmu še nikoli ni bilo v breme, v breme mu je kvečjemu tisto, kar Herzoga navkljub dobrim namenom, skrbno tkani, a prisilno tempirani zgodbi ter atraktivnim lokacijam in nadpovprečno radovednim pogledom kamere vseeno pušča na suhem - in to je neuglašenost likov z obrazi, ki jih interpretirajo. Tej diskrepanci uspe ubežati edino Cavazza, saj po Kormoranu prvič odigra vlogo, ki se po intenzivnosti dvigne nad sam film in predstavlja enega najbolj impresivnih likov v zadnjih letih slovenske kinematografije. Vsi ostali pa na žalost predstavljajo čeri, na katerih nasede Herzogova ladja: Tribušon itak misli, da nastopa v drugem delu prigod Toneta Haca, stigmatizirani Rifle je po "podarim dobim" avanturi v vlogi romantičnega ljubimca in pustolovca kratkomalo absurden, če ne že aboten, Gračnerjevi boste prej kot Ana rekli Agata, Tina Matijevec pa je resnici na ljubo videti kot kiborg iz tretjerazrednega video pofla, ki mu je režiser pozabil prepovedati odpiranje ust. Se tu morda skriva senca dvoma, da Mitja Milavec vseeno ni vedel, kako je, če snemaš film o ljudeh, ki vejo, kako je, če si zaljubljen? Že mogoče, saj je debitant, toda kaj za vraga so potem tam počeli še trije soscenaristi, Stojan Pelko, Jože Dolmark in Miha Hočevar, ki so po vsej verjetnosti videli filme kot Jesenska pripoved, Tequila Sunrise ali pa vsaj Do zadnjega diha in bi potemtakem morali vedeti, kakšne obraze nosijo zaljubljeni moški ter usodne ženske? Skratka, Herzog je reklama za slovenski film, ki želi pogledati čez plot povprečja, ne ve pa, kam bi svoj pogled usmeril. Max Modic