SLOVAR PREKMURSKEGA GOVORA*
0	Na pobudo in ob uredništvu V. Novaka smo pred časom dobili priročnik živega prekmurskega govora. Ker je od zadnje obsežne študije prekmurščine s strani domačih raziskovalcev minilo že skoraj petdeset let,' je Slovar beltinskega prekmurskega govora (dalje SBG) toliko bolj dobrodošel prispevek k našemu poznavanju tega zanimivega in od ostalih še posebno različnega slovenskega narečja. Ta slovarček nudi bogato narečno gradivo, izvirajoče iz osebnega znanja domačina, kmeta Franceta Novaka. Precejšen delež pri tem delu ima urednik: > Besedno gradivo je bilo
4 G. Cocchiara vzneseno pravi: »U odnosu na razum, mašta je prethodnik spo-soban za večno obnavljanje. Kada piše stihove, kada peva, zar i racionalni čovek ne postaje ponovo dete te, stoga, i nerazumen.«
* France Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora (dopolnil in uredil Vilko Novak). Murska Sobota: Pomurska založba. 1985. 138 str.
1	Sodobno znanstveno raziskovanje prekmurskega narečja se začenja z monografijo Ägosta Pâvla, A vashidegkuti sziovén nvelvjdrâs hangtana [Glasoslovje slovenskega govora na Cankovi] (= Magvarorszagi szlâv nyelvjârâsok 1, ur. Oszkâr Asbóth, Budimpešta: A Magyar Tudomânyos Akademia, 1909). ki pa je, na žalost, bibliografska redkost. To delo dopolnjujeta dve temeljni razpravi: A legujabb vend irodalom nyelve |Novejši prekmurski /»vendskic/ knjižni jeziki (Nyelvtudomâny 6/1 [1916], str. 1—27); Vend szüveggyüjtemeny s az eddigi gyiijtések torténete |Zbirka prekmurskih /»vendskih«/ besedil in zgodovina njihovega zbiranja] (Nyelvtudomâny 6/3 11916], str. 161—187 in 6/4 [1918|, str. 262—282). kot tudi nekateri krajši članki. Se vedno čaka na objavo Pavlova slovnica Vend nyelvtan |Prekmurska /»vendska«,/ slovnica], rokopis dokončan I. 1942 (hrani se v Studijski knjižnici v Murski Soboti). To je normativna slovnica prekmurščine, zasnovana na živem prekmurskem narečju.
Druga dva raziskovalca prekmurščine sta prav tako prekmurska rojaka: Šte-van Kiihar je objavil narečna besedila, zapisana v njegovi rojstni vasi Bratonci: Narodno blâgo vogrskij Slovèncov (CZN 7 |1910], str. 107—127); Nârodno blago vogrskij Slovancov (CZN 8 |1911|, str. 47—76: CZN 9 [1913], priloga str. 1 — 16; CZN 10 [1914], priloga str. 17—37); faksimile teh besedil ter drugo Kiiharjevo prej objavljeno in neobjavljeno gradivo je nedavno izšlo v: Števan Kiihar, Ljudsko izročilo Prekmurja [zbral in uredil Vilko Novak|, Murska Sobota: Pomurska založba |1988[). Anton Vratuša se je ukvarjal z razširjenostjo glasoslovnili inovacij na Go-ričkem in v Porabju: jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju (Slovenski jezik 2 [ 1939), str. 213—228), ponatis brez zemljevida v Panonski zbornik [uredil Franc Zadravec], Murska Sobota: Pomurska založba, 1966, str. 20—28. Prekmursko narečje (po njegovo »ugrska slovenština«) je obravnaval tudi Matija Valjavec v svojem monumentalnem delu Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku (Rad Jugoslavenske akademije znanosti i uinjetnosti od 1878 do 1897), vendar je gradivo črpal pretežno iz pisanih virov.
Marc L. Greenberg, Slovar prekmurskega govora	453
potrebno urediti, postaviti v abecedni red, ga opremiti z naglasnimi znaki, s končnicami, urediti knjižni pomen in pri germanizmih najti izvirno obliko...« (str. VI). Eden od zastavljenih ciljev je razširiti naše poznavanje besedišča, glasoslovja in oblikoslovja prekmurskega narečja: »[o|benem s pripravljajočim se slovarjem stare, zgodovinske knjižne prekmurščine [...) kliče slovar bćltinskega govora po nadaljevanju sestavljanju slovarjev ostalih prekmurskih govorov, ker bomo šele tako dobili kolikor toliko popoln besedni zaklad in glasoslovno ter oblikoslovno podobo prekmurskega narečja« (str. VII). Delo je potencialno velikega pomena za slovanske jezikoslovce, etnologe, literarne zgodovinarje in folkloriste. Ker se ne prištevam med strokovnjake zadnjih treh področij, se bom dotaknil le nekaterih stvari, ki zadevajo vrednost tega dela za slovansko jezikoslovje in še zlasti urednikovo željo, podati ustrezen opis »glasoslovn|e] ter oblikoslovn[e] podob|e] prekmurskega narečja«.2
0.1 SBG prinaša bogate posebnosti prekmurskega besedišča in nudi veliko študijskega gradiva komparativistu. Pri Pleteršniku ali v SSKJ ni besed kot bajusi 'brki' (prim, pri Pleteršniku barusa), blék -a 'vamp' (ta beseda je resda poznana bralcem Kranjčevega Strici so mi povedali iz Ivanovega maščevanja nad brati), borójca 'brinje' (Pleteršnik navaja borooica), póuoati -plen 'pridelovati, rediti, graditi', sédeno mlejko 'kislo mleko', če naj omenimo samo nekatere.
0.2 Vendar pa se prav dialektologu utegne poroditi tudi metodološki pomislek. V uvodu urednik omenja, da se je avtor F. Novak kmalu po rojstvu preselil v Bo-gojino, kljub temu pa doma ohranil svoj rodni beltinski govor. Poleg tega da se je seznanil tudi z govorom svojega novega okolja, pa »spoznal [...] od njega že nekoliko različni ravenski govor bogojanski« (str. V). Za dialektologa je prvo in najpomembnejše merilo pri določanju zanesljivosti informatorja, da je le-ta vse ali skoraj vse življenje preživel v rojstni vasi in ni imel tesnih stikov z drugimi govori oz. knjižnim jezikom. Le tako smo lahko kolikor toliko prepričani, da imamo opravka z enim samim jezikovnim sestavom. V danem položaju pa se raziskovalec, ki hoče zadostiti tem zahtevam, sprašuje, ali je F. Novak sploh zanesljiv informator za beltinski govor.
1	Fonologija in naglas v SBG.
1.0	Urednik opozarja, da besede v SBG niso zapisane docela znanstveno fonetično, vendar so opremljene z naglasi (ostrivec za dolžino, krativec za kračino), ozki -e- pod krativcem ni označen, medtem ko je pod ostrivcem vsak -e- ozek» (str. VI). Zakaj tako? Iz tehničnih razlogov, zaradi tiskarskih omejitev? Brez dvoma je dosledna znanstvena predstavitev prozodije in glasoslovja narečja težavna naloga. V slovarju takega obsega in namena bi bil natančen fonetični zapis morda odveč. Kljub vsemu je škoda, da urednik ni skušal razčistiti vsaj nekaterih dvoumnosti, brez katerih bi bil SBG zanesljivejše jezikoslovčevo orodje. Doslednejši in natančnejši podatki bi bili v tem primeru še posebej dragoceni. Kot je znano, prekmurski govori ohranjajo precejšnjo mero konservativnosti prav v glasoslovju in prozodiji (omenimo le ohranitev kračin v nekončnih zlogih iz praslovanskega starega akuta, npr., *žiiba > žaba) in so zato velikega pomena za teoretično vzpostavitev zgodovine slovenskega in posredno tudi splošnoslovanskega jezika. Ker pa SBG nima namena biti docela znanstveno delo, se bom tu omejil le na tisto, kar ne zadošča zahtevam, ki si jih je v uvodu zadal urednik sam.
1.1	Zapis je bolj ali manj fonološki, se pravi, predvidljive fonemske premene niso zaznamovane (npr. zaoec -vea [zûfca]).3 Izražene pa so nepredvidljive (morfo-fonemske) premene, npr. c/èteo -tla, potrga lec -uca. pnyèdali -véj n, potegiivati -vlera, oözinäzati se -žen se (premene poudaril M.F.G.). To je povsem sprejemljivo. Ker
2	Doslej je o delu kritično poročal J. Toporišič: Janoš z Micikov po domače, (7 D 21. 8. 1986, str. 36 |= Jezikovni kotiček 77|). V tem prispevku avtor obravnava predvsem glasoslovne ter oblikoglasne doslednosti in nedoslednosti v slovarju. Opozoril je na manjkajoči kratki ozki e, na deloma nedosledno oblikoglasje, na neraz-ločevanje kolikosti pri ó' in ü ter r (pri le-tem ne gre pričakovati kolikostnih nasprotij: vsak naglašeni r je namreč v doslej poznanih prekmurskih govorih kratek), na odsotnosti naglasnih znamenj, na nenaglasnost, na neurejenost pri zapisovanju osnovnih oblik v geselski glavi, na napake pri dvonaglasnosti in še kaj. Informativno je o SBG pisal tudi Š. Barbarie. Ob priročnem slovarju beltinskega govora, JiS 31/8 (1985—86). str. 296 in Jezik naš dokaze hrani. Stopinje 1987, str. 29—32.
3	Izjema je oézec -sea.
urednik opozarja, da besede »niso zapisane docela znanstveno fonetično«, je treba splošno doslednost, s katero tretira segmentno fonologijo, samo pozdraviti. Nekatera odstopanja od tega bodo obravnavana v nadaljevanju.
1.1.1 Edino fonološko pravilo je podano na strani 120 med gesloma okaniti, -ànin in vkoplti, -ijn: »v pred zvenečimi soglasniki izg[ovarjamo| f.« Mesto tega pravila pa kaže, da se /v/ v resnici izgovarja kot |f| pred nezoenečimi soglasniki. Drugače bi za besede pravda. preozelija. vdariti. vganiti pričakovali izgovor *prâf-da, *prefzetija, *fdàriti, *fganiti. kar ie malo verjetno.
1.2 V primerih, ko je naglas na črki z diakritičnim znamenjem (ö, ü), mesto naglasa ni označeno in prav tako ne kolikost samoglasnika, npr. betegüvati -iijen. bliijzi, Böltinci, börkle, bregiiše, ciido. dojiiunica, driik, družina, diijša. gliiji, grüda, griijška, giimlo, gviišno. kiikec, kril j, kiijnja itd.4 Lahko bi domnevali, da je pri /ü/ dolžina odražena v dvoglasniku (ali v zaporedju fonemov?) iij kot v besedi diijša, kjer primerjalno gradivo kaže na dolžino, prim. čak. dûsâ. Bi morali domnevati, da to ustreza zaporedju dolgi samoglasnik + zvočnik, kot je nakazano z Novakovim zapisom dréjoo, hiidóu, nasléjgnje, rouža. torej *dujša?5 Bi to veljalo tudi za tip kriij (pričakujemo kračino, kot slov. knj. kruli)? Pravzaprav tudi ne moremo predvideti (v nasprotju z drugimi prekmurskimi govori), da je mesto naglasa dejansko na teh zlogih, saj je v beltinskem govoru zaokroženost u-ja očitno možna tudi v nenaglašenih zlogih, npr. kiipiivàti, kiišiivanje, prim, na Cankovi kipiivati (Pavel 52i3)e *kupoväti), kisiivanä (511).7 Poleg številnih nenaglašenih besed tega tipa sem našel še druge brez naglasnega znamenja, npr. Antikristuš. bidrača. bijček, bundaš, cigar, delaven, grahour. griisti. grmlaica. hijštoo, jedinec -nca. jejstuina, nindri, posrečiti se -in se, šankrejt, š pa jz -a. spaš a -e. špice -ic, tajiti, talige -g, vratnijce, vremeniti -a -o, žveplati -an, žoinga -e. Te primere je bodisi spregledal urednik ali stavec ali pa je bil urednik negotov glede njihovih naglasov.
1.2.1 Precej dvoumnosti najdemo tudi pri oblikah, ki naj bi jih tvorili iz gesel. Oglejmo si samo nekatere primere. Od glagolskih oblik sta navedena nedoločnik in sedanjik v 1. os. ednine. Na isti strani (101) najdemo naslednja gesla in oblike: spolovlti -ijn, sporoučiti -in, sponositi -in. spozapréjti -en. Ali naj to pomeni, da ima beltinski govor v naglasni paradigmi c (končniški naglas v sedanjiku) dve varianti i-jevske pripone, tj. -ijn proti -in? Večina končniško naglašenih glagolov tega tipa se končuje na -ijn, torej bi lahko sklepali, da je to pravilna oblika.8 Najdemo pa jo tudi nenaglašeno, npr. dreseliti -ijn, dužlti -ijn, odletèti -ijn, precediti -ijn, vendar je to le težko verjetno. Dalje, kje so naglašene sedanjiške oblike sponosin. spoza-pren?" Pri rekonstrukciji manjkajočih ali dvoumnih podatkov raziskovalec ne bi
4	Pričakovali bi, da so vzrok za tako stanje tiskarske omejitve. Vendar pa se iz nekaterih primerov vidi, da so ustrezna ločevalna znamenja bila na voljo, prim. foherceg -a, glad -üj, gyo, š or ki.
5	Za drugi del dvoglasnika v tipih dréjoo. diijša bi bil boljši zapis z i (torej dreioo, diiiša), ki bi se ujemal tudi z zapisom dvoglasnika ou v tipu hiidóu. Tako že J. Toporišič, n. m.
0 GraHivo za Cankovo je iz Agost Pavel 1909. Prva številka se nanaša na stran, številka nad njo pa na vrsto, šteto od zgoraj.
7	Iz SBG vrednost nenaglašenega ii-ja ni razvidna. Najdeta se dve vrednosti: giblti -bijn 'gubiti, izgubljati' toda pogiibiti -iin. spogiibiti se -ijn se, pistiti -in 'pustiti' in piistlti -ijn 'pustiti, spustiti, pripustiti'.
8	Z dvomljivo končnico -in najdemo: gojiti -in. mrziti -in, opojiti -jin, pognojiti -in, stati -ojin, zablijščati se -in se, zasvojiti -in. Iz teh primerov bi lahko domnevali, da /j/ na koncu korena ne dovoljuje končnice -ijn. Vendar najdemo: dojiti -ijn, trojiti -ijn, utajiti -ijn, zapojiti -jijn, zbojàti se -ijn se, zdojiti -ijn, zdvojlti -ijn, zgojiti (brez naglasnega znamenja) -ijn.
9	Dalje imamo pistiti -in v nasprotju z raspistlti -ijn. Ali sta ta dva primera res naglašena različno, in če sta, kako izgleda sedanjiška oblika glagola pistiti? Ali je enaka kot piistlti -ijn? Iz danih podatkov je nemogoče tvoriti tudi sedanjike glagolov: àldiivàti -jen, dreveneti -ejn. drgetati -čen: genôti se -nen se, grablàti -an, hamrati -an, henjati -an, igrati -an, jeklati -lan, miniti -in (prim, preminiti -ijn). obdariioàti -jen, ognojlti se -in se. oženiti se -in se, pehati -an, pelàti -an, podežgati -en, odpelati -an, podkovati -ven, sprevoditi -in, vözmetati -cen, vôzravnàti -avnan, zatajiti -in, zategiivàti -jen.
Marc L. Greenberg. Slovar prekmurskega govora	455
smel delati zaključkov na osnovi poznavanja naglasa v drugih slovenskih narečjih, saj se prekmurski naglas močno razlikuje od preostalega slovenskega, kaj šele od južnoslovanskega; prim. slov. knj. pobrati, poberem, pobral, kar je v martinjskem govoru pobrçati, pobarejn, paçbro (iz gradiva M. L. G.). Navedli bi lahko številne podobne primere.
1.2.2	Nekatera gesla najdemo z dvema ali več naglasnimi znamenji, npr. àbécé, àjandék, âldiioàti -jen, âlomès, àpât, àtanàdnet, àtanodniked, ùtoednôuk, bôgomôlec -Ica, dôbroèiniteo -la, dôkotàti -un, dôldâoati -jen, dôlglédati -Dien, dôl priségnoti se -nen se,10 dôl semlèti -mèlen, dopôugnjé, féderoâjs, glôspapér, gôr držati -in, gor plačati -an, hèrbija, lègoar, lejkožijoec -oca, itd. V zloženkah tipa bôgomôlec, ddbročiniteo, gôr držati, féderoâjs je večglasnost razumljiva, prav tako v âbécé. Vprašljivi pa ostajajo primeri kot àjandék, ttlomaš, àpât, hèrbija, lègoar, pri katerih bi eno od naglasnih znamenj lahko pomenilo nenaglašeno dolžino (ali ustrezno samo-glasniško kakovost) iz posojajočega jezika, prim. madž. ajândék, âllomâs, apât, lek-oàr. Ce je res tako, ni jasno, zakaj imamo v nekaterih od teh primerov vendarle različne kolikosti oz. kakovosti kot v izvirnem jeziku, npr. apât, lègoâr (pri katerih se kolikosti oz. kakovosti morda ujemajo z madžarskimi) proti àjandék, âlomàs (pri katerih se ne morejo ujemati). V vsakem primeru o naglasu teh prevzetih besed v beltinskein govoru lahko le nezanesljivo sklepamo.
1.2.3	Za rekonstruiranje praslovanskega naglasa — projekt, s katerim se še vedno ukvarjajo številni znanstveniki po vsem svetu — najdemo v SBG tudi nekaj zelo uporabnega gradiva. Nedavno je sovjetski naglasoslovec Dybo posvetil članek na-glasnim arhaizmom pri izpeljavi.11 Velik delež pri tem ima prekmursko naglaševanje, za katerega je Dybo črpal gradivo pri Valjavcu. Prišel je do zaključka, da so v prekmurščini izglagolski samostalniki na *-bje posplošili končniški naglas ne glede na naglas glagolske podstave, vendar so v posameznih govorih ohranili naglas na osnovi v nekaterih izpeljankah iz glagolov praslovanskih nepremičnih naglasnih tipov (paradigmi a in b). To jç sklepal, iz naglaševanja pri Steyanu Kiizmiču (v Dybojevi^ transkripciji): orženje, siinenjè, spadnjenjé, poteknjenjë, oznanjenje, pu-staoljenje, skoarjenje, stoorjenje,1г itd. Če bi Dybo upošteval SBG, bi lahko ugotovil, da se v živem prekmurskem govoru ohranja razlika med končniško naglaše-nimi izglagolskimi izpeljankami (običajno iz glagolov paradigme c) in tistimi, ki so naglašene na osnovi (običajno iz glagolov paradigem a in b) ; za prvo prim, v SBG čtenje, raspetjé, spanjé, tkanje, ocepljenjé, odublenjé, vteloolenjé; za drugo prim, činéjnje, liijpanje, mègnjenje, mišlejnje, spoznanje, stoorjénje (prim, stooriti -inI), terjanje, oeléjnje (prim, oelèti -ijn\), oijdejnje. Jasno je, da bi bil delež prek-murščine pri rekonstruiranju praslovanskega naglasa lahko velik: SBG bi ji z nekaj popravki in izboljšavami lahko utrdil mesto pomembnega vira pri tem prizadevanju.
1.2.4	Kot smo videli, v SBG ostaja precej naglasnih problemov odprtih. A ker je zapletenost naglaševanja nenaglasoslovcu težko razumljiva, smo obravnavali le pomanjkljivosti in nedoslednosti v okviru samega SBG; ob strani smo pustili marsikaj, kar bi bilo še želeti od takega slovarja (npr. radi bi imeli več podatkov o naglasu oblikospreminjevalnih vzorcev kot le za rod. ed. pri samostalniku in sed. 1. os. ed. pri glagolu). Te pomanjkljivosti in nedoslednosti se zdijo nepotrebne, saj se iz drugih primerov vidi, da je urednik imel dober občutek za mesto naglasa in koli-kostne razlike.
2 Oblikoglasje in oblikoslovje.
2.1 Večina pripomb, ki zadevajo oblikoslovne podatke SBG, je vsebovana v obravnavi naglaševanja. Tu naj dodamo le še nekaj misli. Ena od značilnosti prekmur-ščine je posebna razvrstitev neobstojnega samoglasnika na koncu osnove. Kot je znano, so prekmurski govori v določenih besedah to premeno odpravili, tako da imamo na Cankovi na doçèâci 'na delčeu' (63e), bikäc, blkäca (574,h doa golöubäca
10 Ali je razlika med skupaj pisanimi glagoli tipa dôlglédati in narazen pisanimi tipa dôl priségnoti se?
"Vladimir Antonovič Dybo, Slovoobrazovanie i akcentologija. Ak-centologičeskie arxaizmy v proizvodnvx kak istočnik dlja rekonstrukcji akeentnyx tipov proizvodjaščix, v: Sopostavitel'noe izučenie slovoobrazovanija slavjanskix ja-zykov (ur. G. P. Neščimenko). Moskva: Nauka, 1987, str. 142—149.
12 Valjavec jih transkribira -ńe in -né.
(14517), pe(säk, peijäcän 'peščen' (384). s premeno pa žrebac, žre pea (3617), kldriäc. fklanci (4642.43), kötäo, kötla (4644.45). V SBG je v nekaterih primerih premena samoglasnika z o jasno označena: bôbooec -oca, bôgomôlec -lea, bojazlivec -Dca, bratânec -nca, cèker -kra, cimper -pra. čiiden -dna -dno, čiidodelec -lea, diižen -žna -žno, gróubanec -nca, jèdec jèca, kàmenec -nca, kôrbeo -bla, načetek -tka, ocoérek -rka. okenček -čka, plèsec -sea, smrkavec -оса, oózec -sca, oozéo -zla (naglas?), Žalec -lea. Upoštevaje to zakonitost lahko domnevamo, da v naslednjih besedah ni premene: bikec -a, coiker -a, čunek -a, dèdek -a, gùdek -a, krâpec -a, fciijšec -a, mlgec -a, mHoec -a, neoôlen -a -o, ôgnjec -a, ograček -a, pùter -a, ščijpek -a. Ijèden -a, tkalec -a, odiirec -a, žalosten -a -o (iz tega sklepamo na oblike *bikeca, *čuneka, *dèdeku. *gùdeka, *kräpeca ...). Po tej logiki pričakujemo, da dâoen -a -o predstavlja obliki *diwena in *däoeno, vendar pa se najde zveza däono oejk. Tretji tip gesel vsebuje dvoumne podatke o premeni: bogateč -ca, čonkeo -lâ, kameri -la, kèbeo -la. lùgeo -oa, làpec -ca, locén -na, luster -ra, lüden -na -o, meter -ra, mlateč -ca. môstec -ca, ôceo -la, očioesen -na -no, ôgnjegàsec -ca, oster -ra -ro, prpeo -ra razloček -ka, samec -ca, sèrec -ca, stoàrec -ca, žeden -na -no (*bogâtca. *bogâca ali *bogâteca. *čonkl& ali *čonkela, *kâmla, *kàmenla. ali "'kàmela, *kèbla ali *kèbela. *lagDa ali *lùge-oa...?). Potrebna bi bila dosledna in nedvoumna predstavitev oblikoglasne podobe osnove.
3	Besedišče.
3.1 V zvezi z besediščem tile dve pripombi: Glede na to, da je urednik vložil toliko napora v iskanje porekla in izvirnih oblik prevzetih besed, je škoda, da ni navedel strokovne literature, iz katere je črpal podatke.13 Z ustreznim znanstvenim aparatom bi bil SBG lahko popolnejše orodje pri študiju izposojenk v prekmurščini Drugo, izposojenke in izpeljanke iz izposojenk se v slovarju ne razlikujejo. Pod geslom bèteg -a najdemo oznako madž. beteg. kar seveda pravilno označuje vir izposojenke. Nato sledijo gesla betegiioati -iijen iz madž. betegeskedik. betežasti -a -o iz madž. beteges in betežnijk -a iz madž. beteg. V teh primerih nimamo opravka z izposojenkami v pravem pomenu besede, ampak z izpeljankami iz izposojene podstave s slovanskimi priponami. Primerjava morfomov res kaže vzporednost: madžarska pripona {ked}/{kod}/{köd) označuje ponavljalnost podobno kot slovenska {üd}/{üj}, vendar je v madžarščini glagol izpeljan iz pridevnika beteges in ne neposredno iz beteg. Pri betežasti pripona (asf) tvori pridevnik iz samostalnika, v madžarščini pa {es} modificira pomen pridevnika beteg 'bolan'. Kljub delnim podobnostim so te besede v vsakem od obeh jezikov tvorjene avtonomno po njegovih sistemskih zakonitostih: celotna besedna družina je v prekmurščini torej tvor-jena iz izposojenke beteg. Posebna skupina so številni kalki, pretežno iz nemščine, ki niso posebno označeni in tudi ni naveden njihov vir, npr. gor držati -in (prim, nem. aufhalten), gôr nâjti -den (auffinden), gôr obésiti -in (aufhängen), oömeläti -ècen (auswerfen), oömrejti (aussterben), itd.
4	SBG seveda ne smemo presojati s stališča tistega, kar bi lahko bil. ampak predvsem s stališča tega, kar je. Nedvomno predstavlja edini široko dostopen priročnik za študij živega prekmurskega narečja. Avtorja nista imela namena izreči zadnje besede o prekmurščini, tudi ne napisati izčrpnega in popolnega slovarja, pač pa le zbirko besed, ki jih je zapisal nejezikoslovec in ki so drugačne ali odsotne v Ple-teršnikovem slovarju, torej nekakšen diferencialni slovar beltinskega govora (SBG, str. V). S stališča tako zastavljenega cilja je SBG pomemben dosežek in dobrodošel prispevek slovenski dialektologiji. Moral bi biti vzpodbuda drugim slovarnikom za zbiranje narečnega gradiva v Prekmurju in drugod. Druga izdaja SBG pa bi ob upoštevanju tudi tu navedenih pripomb lahko še bolje služila slovenskemu in drugemu slovanskemu jezikoslovju.
Marc L. Greenberg
Kalifornijska univerza, Los Angeles
13 Pri enem samem primeru je naveden vir: ob geslu cikóuti -od najdemo opombo
»prim. slov. cipóte znč. |zaničljivo] noge; cingale (F. Bezlaj: Etimološki slovar)«.