Izhaja vsaki četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom na celo leto . 3 fl. „ pol leta . 1 fl. 50 k. „ '/, , — fl. 80 k. Brez poš'ljanja na dom za celo Jato . 2 fl. 50 k. „ pol leta . 1 fl. 30 k. n 'A » • — fl. 70 k. Posamezni listi se dobijo pri knjigaru Novaku na velikem trgu za 5 k. SLOVENSKI Podučiven list za slovensko ljudstvo. Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi ne prijemajo. Oznanila se prijemajo, plača za vrstico je 10 k. in za kolek 30 k. „Poduk v gospodarstvu bogati deželo." Stv. 35. V Mariboru 27. avgusta 1868. Tečaj II. (Dalje.) 6. poslanec dr. Prelog: „Slavno društvo! Prečastiti rojaki! Vsak rodoljub— naj""dela po svoji mogočnosti za blagostanj e svojega naroda, da se tako odstrani vse, kar je krivo oenašnjega slabega stanja. Tega načela so se držali ljutomerski rodoljubi in so sklicali prvi slovenski tabor, tega načela so se držali tudi rodoljubi govorniki, ki so vam dokazali, kako je sila potrebno, da se vpelje slovenski jezik v naše urade, šole in crkvene zadeve; da se tako pomagamo do boljega. Tudi jaz stopim pred Vas, ne samo kakor Vaš rojak, temoč tudi, kakor Vaš poslanec (Živio). Ljudstvo si voli za svoje poslance take može, o kterih je prepričano, da bodo jegove pravice zahtevali in sploh za njegovo blagostanje skrbeli, dolžnost poslanca pa je, da zve, kaj je jegovim volivcem naj bolj potrebno. Vsak, kterega sem dozdaj vprašal, kaj bi mu naj bolj potrebno bilo in kaj ga naj bolj tišči, vsak mi je skoraj odgovoril „Gospod! dače so prevelike" in če bi jih vprašal sto, bi mi jih devetdeset odgovorilo, dača je prevelika, deset pa, denarjev nimamo. (Klici: Resnica.) Moji dragi! Dače so za res previlike, ali dače v zdajnih časih znižati skoraj celo ni mogoče. Neposredna dača še vendar ne bi bila tako velika, če bi tako mnogo prikladov ne bilo, ki vendar še več iznesejo, kakor neposredna dača sama, o tem se lahko vsak sam prepriča, če pogleda v svoje dačine bukve. (Resnica.) Človek, ki dačo plačuje ima vendar vso pravico tirjati, da se mu razkaže, kamo naš denar gre in kaj se ž jim dela. Neposredna dača, gre v državno kaso in je potrebna za oskrbovanje države, ta se tudi pri zdajnih razmerah v Avstriji nikakor znižati ne more, ker država potrebuje mnogo denarja, da plača obresti od velikega dolga, in da izdržava veliko armado, ktera je v zdajnih nemirnih časih potrebna, ker tudi druge države imajo mnogo vojakov na nogah in ker se je vsak dan bati, da spet napoči vojska. Kaj pa je s prikladi ? Cesarski prikladi, t. j. za vojsko so potrebni, ker še ni plačano, kar so stale vojske v zadnjih letih. Kaj se zgodi z priklado za občine, lahko zvete, ker vsaka občina mora vsako leto položiti račun in dokazati, kako se je denar porabil; to isto se zgodi tudi pri okrajnem zastopništvu, ktero tudi vsako leto položi račun, v kterem dokaže, kamo je denar porabilo. Mnogo denarja gre pa tudi v deželno kaso in tudi od deželne vlade imamo pravico tirjati račun, da zvemo kako naše denarje vsako leto porabi. Hočemo malo v.ta račun pogledati, da vidimo, kaj se dela z našimi denarji v Gradcu. Cela štirska dežela plačuje neposrednih davkov, od kterih se jemlje 35 procentov deželne priklade, 2,688.300 gld. Če vzememo, da mi štirski Slovenci plačujemo samo tretjino te dače — plačujemo pa več — tedaj plačujemo 896.102 gld. in ta tretjina daje prikladov 313.644 gld. Pa kamo gre ta deželni denar? Za oskrbovanje dežele gre iz deželne zaloge blizo 160.000 gld. Za policijo 77.000 gld. Za oddelovanje dežele, t. j. za vredenje rek, za moste, ceste itd. gre više 71.000 gld. Za omikovavne naprave, t. j. za štipendije, prineske k cesarskim učiliščem, znanosti in umetnosti, tehniko v Joha-neumu, višo realko, podobarnico in akademijo risanja, zavod gluho-mutastih, učenje podkovanja, telovadstvo, šole za djan-ske kmetijske vaje, gledišče; za vse to se plača iz deželne zaloge 123.000 gld Na nas toraj dojde, če vzememo spet tretjino, više 41.000 gld. Pa kaj imamo Slovenci od tega? Koliko škode nam je že napravila in še dela Mura, Drava in Pesnica, ali dozdaj še se niso hoteli zmeniti, da bi jo bili nekoliko vredili. Medtem seje za vredenje Aniže, ki dere samo po pečinah, pred kratkimi leti izdalo više 80.000 gld. So li nam mar ceste, moste delali ? Od omikovavnih naprav, mi Slovenci skoraj toliko imamo, kakor celo nič. Štipendijo Slovenec zlo težko dobi. Nemška učilišča v Gradcu nam Slovencem ne pomagajo. V realki, tehniki skoraj ni nič slov. dijakov, in še mnogo tistih, ki tje gredo, se napije tujega duha, da po tem lasten narod zaničujejo, kaj imamo od gradskega gledišča, telovadstva itd. Je li to pravica, da se v Gradcu nemško gledišče za Gradčane vzdržuje z našimi denarji ? Za te nam celo nek'cr'°tne zavode pa gre- iz naše slovenske zemlje više 40.000 gld. Kazen tega pa donaša v deželno kaso rogačka kisela voda više 56.000 gld. in dobernske toplice 5400 gld. Rogačka kisela voda in dobernske.toplice pa so na naši slovenski zemlji tedaj še gre dalje v deželno kaso našega denarja 64.000 gld, toraj skupej, če vzememo ono samo, kar gre za imenovane nam skoraj celo nekoristne zavode, in to, više 104.000 gld. Koliko bi mi s tem denarjem lahko storili za naše lastne, nam bližnje zavode, kteri bi nam v resnici koristili? (Živio!) Tirjajmo tedaj, da se za naše denarje, kterih toliko da-jamo v deželno kaso v Gradec, tudi naj naši reki, Mura, Drava vredite, da se napravijo tudi za nas Slovence slovenski zavodi, da ^ se pri nas vstanove realke in kmetijske šole itd." (Živio!) Tudi ta četrti oddelek resolucije je bil po tem enoglasno sprejet. Prvoseduik naznanja da ima govoriti g. Božidar Raič (kterega množica z živahnimi živio pozdravlja): „Slovenci radi pojo pesem: „Kje dom je moj". Ena vrsta te pesma so glasi: Na Slovenskem dom je moj! . . . Zgodovina nam kaže resnico, ona nam kaže kako se je godilo temu in temu narodu in zakaj se mu je dobro ali slabo godilo. In če mi pitamo reke Dravo, Savo, Muro, če pitamo gore na Slovenskem, hribe in gomile vse nam pričajo da so jim Slovenci imena dali, da so Slovenci od nekdaj tu prebivali, da: na Slovenskem je naš dom ! . . . Če nam zgodovina pripoveduje, da so se Slovenci le še v 6. stoletju po teh krajih naselili, resnica je pač da se je tuj poplav divjih Hunov in Avarov čez našo deželo valil. Ali slovenska je naša zemlja, zemlja na kteri se trudimo, na kteri solze pretakamo, na kteri se veselimo! (Gromoviti klici: živio!) . . . Črne zgodbe divjakov so v zgodovino zapisane. . . . Karol Veliki si je našo slovensko zemljo osvojil rekoč, da mu je za razširjenje sv. vere. Pa jegovi oznanovalci sv. resnic niso bili narodu našemu po volji, ker so tuj jezik govorili. Čeravno je bilo med Slovence poslanih več škofov, kteri so celo po 50 voz žita pred seboj v deželo vozili, niso Slovenci hoteli od njih sprejeti krščanstva. Še le ko sta sveta apostola Slovanom Ciril in Metod prišla, ko sta jih učila v milem domačem jeziku, tačas je vse ljudstvo objelo sv. zveličavno vero, ker jo je razumelo. V 9. in 10. stoletju so pridrli Magjari in se vgozdili med Slovane, in kjer denes stanujejo, tam so stanovali nekdaj Slovenci. Tu so naše predede delili, in delili so jih pozneje še drugi. Tako smo razcepljeni še dan denašnji. Kar pa je razdeljenega, nima moči. ... Popri- mimo se torej gesla, ktero je sam naš p res v. cesar za svoje razglasil „z zedi njenimi močmi" si pomagajmo! Kar nas Slovencev živi še na zemlji, združimo se v eno celoto. (Živio!) . . . Ako ni nevarno, da se naša Avstrija na dva kosa deli, ne more se nam reči, da bi nevarno bilo, ako se združimo Slovenci v eno celoto! . . . Ako smo mi močneji, močneje je naše cesarstvo, kajti mi smo za obstanek in razvitek mogočne Avstrije. Združimo se, ker smo bratje iu sinovi ene matere!" (Živio!) . . . Tudi ta (5.) oddelek resolicij se z živahnimi klici s skušnjo nasprotnega glasovanja enoglasno sprejme. (Konec prihodnjič.) -HsseesB-j-- Slovenci! V starodavnih časih so bili naši preddedje svobodeu in sam svoj narod. Kedar je bilo treba posvetovati se o občinskih rečeh, zbirali so se pod milim nebom, v senci košatih lip so se mirno pogovarjali, izrekali brez strahu svoje želje in tako dosegli po mirnem potu, kar so želeli in potrebovali. Prišli pa so žalostni časi za naš slovenski narod, propal je v sužnost in v sto in stoletnih stiskah skoro da ni popolnoma poginol. Zgubil je vse zaupanje do samega sebe, nosil potrpežljivo naloženo mu težko breme in v neki zaspanosti in malomarnosti si še ni upal misliti, kako bi si poboljšal svoj težavni stan in se rešil težkega jarma, ki ga je tiščal in žalil. Po tavžent letih imamo zdaj spet postavno pravico zbirati se pod milim nebom in se posvetovati o vseh stvareh, ktere se nam potrebne in imenitne zde; naše sklepe pa smemo naznajati vladi, da tudi ona pozve, česar mi Slovenci želimo. Že je bil tak shod, prvi slovenski tabor, 9. avgusta t. 1. v Ljutomeru. Prišlo je k temu shodu več ko 8000 ljudi in izrekli so svoje želje in misli zarad pravic, ktere gredo tudi našemu slovenskemu narodu. Da ima pa to, kar je sklenol prvi slovenski tabor v Ljutomeru, pri vladi še večo veljavo, treba je, da se tudi v drugih slovenskih krajih zbere ljudstvo in okritosrčno iu brez strahu izreče svoje želje. Zatoraj so pod tem vabilom podpisani možje sklenoli Vas, drage rojake, sklicati na dan 6. septembra t. 1. v Žalec, da bi se tam pod milim nebom pogovorili in posvetovali, česa nam je treba, da se nam bo zanaprej bolje godilo, kakor do zdaj; da bi se tam posvetovali in pogovarjali, kako bi se ravnopravnost našega slovenskega naroda, ktera nam je v §. 19 državnih osnčvnih postav vnovič od pre-svitlega cesarja zagotovljena, djansko izpeljala. Pridite in pripeljite se, kolikor Vas je koli mogoče. Več ko je ljudstva zbranega, več veljave imajo sklepi. Posebno pa vabimo in kličemo Vas, slovenske rojake savinske in škalske doline; vsaj eden naj pride iz vsake hiše in hišice, da Vas bo na tavžente in tavžente. Kažite, da niste zaspani in.da Vam je mar za Vaše pravice. Na noge, slovenski možje! Pomagajmo si sami ! Če si ne pomagamo sami, nam ne bo nihče pomagal na tem svetu. Zdramimo se! Delajmo! Zedinimo se! Se enkrat Vam kličemo: Pridite iz vseh hiš, vseh ves i, posebno iz celjskega gornogradskega, Vranskega, š oš ta n j ske ga, laškega, konjiškega, kozjanskega in šmarskega okraja! Pridite v nedeljo 6. septembra ob treh popoldne v žalski trg k slovenskemu taboru. Sledijo podpisi 58 rodoljubov. --t-ascagesn- Gospodarske stvari. Sadjereja. v. O okuliranju. Pri okuliranju se prav varčno vzeme očice od žlahtne vejice in se vrine med skorjo onega drevesa, ktero hočemo požlahtniti, se tamo dobro zaveže, da priraste. Koristi okuliranja pa so sledeče : 1. Deblo, na ktero se okulira, se ne rani zlo in zatoraj lože popolnomo zaceli. 2. Se ta način požlahtnjenja lahko rabi pri vseh sa-dovnih drevesih in se dobijo naj zdravejša in naj dalje trpežna drevesa. 3. Breskvi, marelice in vsi pritlikovci se naj rajše oku-lirajo, ker skušnje učijo, da pri prvih dveh se po okuliranju ne cedi tako lahko smola iz njih, kakor če se na kaki drugi način požlahtnijo. 4. Že po nekih dnevih lahko opaziš, ali se je požlaht-njenje prijelo ali ne, če ne, še se prav soknato drevo lahko enkrat požlahtni. 5. Se to dela v toplem času, t. j. od početka junija do sred septembra. 6. Ni potrebno drevesnega voska. 7. Ima tudi to prednost, da se hitro napravi, ker v tem izurjen vrtnar lahko požlahtni vsak dan na stotine dreves. Pri tem požlahtnjenju se mora posebno paziti na to, da je deblo popolnoma soknato, ker tedaj se lože skorja odlušči. Ce je pa suho vreme, se morajo drevesa prej dobro pomočiti. Okuliranje se naj lože prime, če se dela zgodaj zjutra ali taki po toplem dežu in posebno, če se okulira na vejice, ki so zrastle ono leto. O vročem popoldnevu in pri močnem vetru se ne bi smelo okulirati. Tudi ne pri dežu ali taki po dežu, dokler še kaplje na drevesih sedijo, se ne bi smelo okulirati; ker če voda pod skorjo dojde se okuliranje ne prime. Če taki po okuliranju nastopi velika vročina, se mora oko varovati s ti m, da se nad njim priveže malo listja; zatoraj tudi ni dobro, na oni strani vejice okulirati, ktera je proti, poldnevu (jugu) obrnena. Če je po dežu drevo nesnažno, se mora pred okuliranjem sesnažiti. Okulira se lahko dvakrat v letu, od početka junija do sred julija in od konca julija do sred septembra. Prvo se imenuje okuliranje na rastoče oko, drugo pa na speče. Pri okuliranju na rastoče oko, še vrinjeno oko ono isto leto požene, vejico, ki vendar, posebno v mrzlih krajih, slaba ostane in zatoraj po zimi lahko pozebe; zato se okuliranje na rastoče oko ne priporoča. Pri okuliranju na speče oko, še sicer oko na divjaku priraste, ne požene vendar ono leto vejice, temoč spi do druge pomladi. Od debel, na ktera se celo pri zemlji okulira, se morajo 14 dni prej šolen visoko vejice odrezati. Ravno pred okoliranjem pa se ne smejo vejice odrezati, ker potem sok ne more krožiti. Če se kako drevo visoko požlahtni, se mora oko tako vrinoti, da se napravi lepa korona. Če je divjak spoda kriv, se mora pod krivim mestom okulirati, da se potem lepo ravno drevesce dobi. Okuliranje se mora hitro delati, posebno pri koščičastem sadju, ker tukaj se oko hitro posuši. Okuliranje se začne pri onih drevesih, ktera naj prej sad prinesejo, p. pri črešnjah, aprikozab, breskvih, slivah, in pri koščičastem sadu naj prej pri onih drevesih, kterih sad dozori v polletju, zatim pri onih, kterih sad dozori v jeseni in proti zimi. Jabelka in hruške se lahko okulirajo v staro in mlado skorjo, koščičasto sadje pa samo v mlado skorjo. -—.— E>opisi. Iz Ptuja- Govoril sem pred nekterimi tedni z nekim gospodom iz Bavarskega, kteri je tukaj potoval. Hodil je po večih krajih spodnega Stajarja in si vse na tanko ogledoval. Ko se nekaj časa pogovarjava, me vpraša, ali stanujejo a Mariborskem okrogu Nemci ali Slovenci. Od kod tako sodi, ga vprašam, in odgovori mi, ker sem povsodi našel napise ob cestah na srejnskih tablah samo nemške. Razložim mu to zastavico in povem, da je to storilo le okrajno ura-dništvo brez ozira na narod, kteri je tam celo slovenski. To je vendar krivica mi odgovori in me praša nadalje, ali so ljudske šole slovenske, ali se pisari v uradnijah v domačem jeziku, kterega narod zastopi. Žalostno mu razložim naše ljudske šole, naše uradnije. V šolah namreč vse bolj po nemščini diši, več ur na teden se morajo vbogi otroci mučiti z nemško „Sprachlehre", večkrat stoji v tednem šolskem redu „deutsch lesen", kakor pa slovensko. Uradniki skoro vsi nemško pišejo, so celo, kteri besede slovenske ne znajo. Ako bi prišel človek v uradnijo in bi tirjal, naj se mu slovensko piše, ker le to on razumi, zarenči uradnik nad njim, da siromak trepeče, kakor šiba na vodi. Nekoliko me debelo na to pogleda bavarski gospod iu reče: To je žalostno za slovenski narod. Tako je tedaj ravnopravnost v vaši Avstriji, tako se spoštujejo pravice uaroda. Vse to pa še, kakor sem bral, hvalijo časniki." (Hitro sem vedel, ktere časnike gospod bere.) „To ni samo žalostno", govori dalje gospod „ampak celo krivica se godi, ako se jegov materni jezik tako zanemarja, ako povsodi sliši o postavah, ktere mu zagotovijo, da ima on ravno tiste pravice, kakor vsi drugi narodi v državi, kakor Nemci, Magjari itd. o kterih se zdaj toliko govori. Velika je gotovo potrpežljivost Slovencev, da še svoje otroke v take šole pošiljajo, v kterih se v ptujem jeziku uči! kako je prava omika potem mogoča! Kaj bi le Dunajčani rekli, ako bi se v njihovih ljudskih šolah začelo slovansko prednašati in učiti. Omilujem pa tudi gospode uradnike, kteri se štejejo med omikane, učene državljane, pa ne poznajo, da to ni naravno ljudem v tujem jeziku pisati, kterega ne razumijo, po takem bi se tudi lahko v Avstriji, kitajsko pisalo, bi ravno tisto bilo. Omilujem pa tudi tiste, kteri so postavo dali, ker imajo tako malo veljave pri podložnih uradnikih, do celo postav ne spolnujejo, ampak celo drugače ravnajo. Pri nas na Bavarskem bi je kmalu naučili. To je žalostno za vlado in narode, to ni ravnoprav-nost, ampak nadvlada jednega naroda nad drugim". Tako je sodil pošteni Nemec. Zapomnite si to vsi odpadniki, vsi nemškutarji! Iz Ribnice. Že častiti dopisnik od sv. Jakoba v slov. goricah je nekoliko naznanil v „Slov. Gospodarju" stv. 14. t. 1. kako je marnberški okrajni urad občinam Jauževvrh-Arlica, sv. Anton in sv. Primož na slovensko vlogo za slovenske dopise in postave odgovoril. Naj tukaj nekoliko več iz te odloke povem. Okrajni urad pravi: „da še ni dovoljeno, da bi Slovani v slovenskem jeziku vloge napravljali in vladi predložiti smeli, da je ravnopravnost sicer v uradu, šoli in crkvi postavno izrečena; pa še vendar ni določeno v kteri jezikovi obliki se smejo vloge in odloke dajati, ali hro-vaški — krajnski — ali jugoslovenski; jezik za splošno pisanje ni dosti izobražen, in se v uradu in šoli ne more priznati". Kako potrebno je tudi uradnikom slovenske časnike čitati, se vidi iz te odloke, ko bi bil le povrhoma naše slovenske časnike bral pisatelj te odloke, gotovo bi vedel, da imamo vsi Slovenci le edino en slovenski jezik. Namesto da bi nam na prošnjo slovenske postave poslal, se pa naslanja na druge občine, ki za nemške postave prosijo. Radi bi pa vendar vedeli ali se res za celo slovensko štirsko ne tiskajo slovenske postave? če se? kako se bi mogle dobiti? Glede na to, kako uradniki z našimi naj svetejšimi pravicami ravnajo; so nas pač zlo razveselile odločbe v slovenskem taboru v Ljutomeru. Podal sem se s vrlim domorodcem Janez Ozvaldom na prvi slovenski tabor v Ljutomer, in morem tukaj očitno spoznati, da se takega navdušenja za našo stvar poprej nisva nadjala. Zatoraj slava vsem domorodcem! Upam, da se bomo skoraj na drugem slovenskem taboru spet sošli! L. D. Vi n šek o v. Iz Beča. Slavno c. k. ministerstva kmetijstva je osnovalo s ministerstvom uka poduk umnega kmetovanja i poljedeljstva za učitelje v Beču, ter odločilo šest tednov i poklicalo 200 učiteljev iz kronovin cesarstva. 15. avgusta o 12. uri se snidejo učitelji v krasni i velikanski dvorani kmetijske družbe spodnoavstrijanske. O £1 stopi slavna gospoda minister grof Potočki, Dr. Herbst, opat Helfersdorfer v dvorano. Prvi pozdravi opat Helfersdorfer zbrane učitelje s krepkim govorom pravega keršanskega crkvenega duha ter poziva: Človek dela, Bog pa je, ki da svoj blagoslov. Potem razloži minister grof Potočki namen šesttednega učiteljskega poduka, minister dr. Herbst razloži kako ravno šole zastran umnega kmetovanja z naj boljšim vspehom napredovati, zamorejo. Dr. Lorenc kmetijskega ministerstva tajnik naznani red poduka i imenuje slavne učitelje, koji bodo voditelji. Zahvalo za osnovanje poduka učiteljev izgovori v imenu vsih nasočih ravnatelj mariborskega učiteljskega pripravništva. Za njim se zahvali prav krepko neki tirolski učitelj. — Učitelji so razdeljeni v tri razrede. V prvem so učitelji kmetijstva, učiteljskih pripravništev i učitelji realk; v drugem so glavnih šol učitelji; v tretjem učitelji deželnih» trivialnih šol. Prednašajo se razni oddelki kmetijstva, naravoslovje, kemija vsak den od 8.—12. ure, popoldan so pogovori o prednašanih raznih predmetih i učitelji obiskujejo razne posestvine, kjer praktično vidijo umno kme- i tovanje. Iz lavantinske škofije so po visokem škofijstvu pozvani k temu poduku: Janežič ravnatelj učiteljskega priprav- i ništva, Irgolič učitelj predmestne mariborke šo!e, Tribnik učitelj Sevniški i Jamšek učitelj mozirski. Politični ogled. Iz štajarskega deželnega zbora. 22. t. m. se je odprl štaj. dež. zbor s tim, da je ob 10. uri bila slovesna maša, ktero je bral dr. Karlman Hieber, opat admonski v viteški sobani. Škofa nista bila nasoča, ker še birmata. Ob §11 uri je g. deželni glavar grof Gleispah, ko predsednik stopil na svoje mesto in si je naprosil gg. poslanca dr. Grafa in Feyrera za perovodji. V svojem precej dolgem govoru je posebno povdarjal nove postave, ki so zvezane z deželno postavodajo, dalje postavo o gnanstvu (šubuj. Omenil je izdelovanje Rudolfove železnice na Štajarskem ki je nekoliko že tako daleko napravljena, da se bode odprla še to jesen. Glede na rudarsko državno posestvo v Eisenercu, ki se bode prodalo, je deželni glavar rekel, da se ne boji toliko, kakor nekteri, ki mislijo da bo novo društvo (čulo se je, da je hotelo neko angleško društvo Eisenerc kupiti) napravilo nevarno samotržje v deželi ; po njegovih misli bi mogla založna glavnica tega društva (kakih 20 miljonov gld.) deželi marsikaj pomagati, veče samotržje tudi ni mogoče, kakor je bilo dozdanje. Nevarnost za deželo bi le bila, če bi se po prodaji gozdje izrekali; temu pa se v pogoju lahkovokom pride. Govoril je tudi o delavnosti deželnega odbora in posebno omenil novo delavnico, ra-širjeni vrt pri splošni bolnišnici, kmetijsko šolo v Krotteu-dorfu pri Gradcu, popravo norišnice, olepšanje deželne hiše. — K slednjemu je klical slavo cesarju, kar so storili tudi poslanci. C. kr. namestnik baron Meczery pozdravi deželne poslance in pravi, da mora deželni zbor s časom dobro gospodariti, ker bo se zborovalo le kratek čas. Vlada bode svoje dolžnosti deželi nasproti na tanko in vestno spolnovala. Po tem izroči vladine predloge: osnovo postave, po kteri naj neha politično dozvoljenje k zakonu; osnovo postave v zadevah volilnega prava, o premembah srenjske postave po deželi in mestih Gradcu, Mariboru in Celju, o okrajnih cestah, realnih šolah, o nehanju kuratorije na Johaneumu in o šolskim nadzorništvu. Deželni glavar napove prihodnjo sejo na ponedeljek 24. t. m. in naznani 9 toček, ki dojdejo na dnevni red, potem konča sejo. 2. s e j a 24. t. m. Naj prej se prečita zapisnik prve seje. Deželni glavar oznani, da je dr. Schloffer predložil, naj se odpošlje zahvalnica do cesarja za državno osnovno in verne postave in da je 33 poslancev že ta predlog podpisalo. Predlog se odkaže opravno-rednemu izdelovanju. Na dnevni red dojde naj prej predlog g. posl. Pfeiffera zastran prodaje Eisenerca in odstranjenja §. 41 deželnega reda. Prvi predlog je g. Pfeiffer nazaj vzel, drugega je vendar zagovarjal — predlog se vendar celo ni podpiral. G. Stremeyer je za tim v imenu deželnega odbora spo-ročeval o 6 novih volitvih, ktere je odbor vse kakor veljavne priporočal. — Ker se je vendar pri volitvi g. dr. Heschela in dr. Schmidta, mnogo napak storilo predloži G. Schreiner naj se te dve volitvi posebnemu odboru od pet članov izročite, ki ju naj pretrese in pri prihodnji seji o njima sporo-čuje. Predlog se prime. G. Stremeyer po tem sporoča o dr. Domikuševi volitvi in navede več vzrokov, zastran kterih jo je odbor za neveljavno pripoznal. Tudi ta volitev se izroči onemu istemu odboru, kakor prvi dve. Volila sta se po tim dr. Baier in dr. Nekerman za perovodji. — Za poverjevavce zo izvoljeni dr. Baltl. g. Attems, dr. Mihel, Pauer. V odbor, ki ima prošnje pregledati in o njih sporočevati so voljeni gg. Frank, Neupauer, Wanisch, Heschel in Conrad. — V odbor, ki ima pregledati volitve so došli gg. Schreiner, Altman, Schloffer, Vošnjak, Frank. V finančni odbor so voljeni gg. Altman, Baier, Graf, Feyrer, Kaiserfeld, Tunner, Lipold, Lohninger, Schlogel, Schloffer, Schreiner, Syz. V odbor, ki ima vravnanje stvari, ki se tičejo odveze zemljišč so voljeni: gg Conrad, Krihuber, Pauer, Neupauer in Baltl. — V odbor za pregledovanje računa deželnega odbora so došli: gg. Razlag, Mulley, Tunner, Auer-sperg, Feyrer, Nekerman, Plankensteiner, fc>yz, Schreiner. — V odbor, ki ima uravnavo stvari, ki se tičejo okrajnega zastopništva in srenj so voljeni: gg. Baier, Heschel, Frank, Kaiserfeld, Scholz, Lamberg. Pairhuber, Rak, Rechbauer, Seidl, Wanisch, Lipold in Braudstetter. Konec seje J na 2, prihodnja seja je v četrtek. Na dnevem redu so deželni predlogi in sporočila deželnega odbora. V Češki deželni zbor so 22. t. m. narodni poslanci poslali protest, kterega jih je podpisalo 81 in niso došli v zbor. Veliki deželni maršal knjez Auersperg je bil na koncu svojega govora tako zmoten, da je rekel „Ž i vi o cesar Jožef prvi!" V Ljubljanskem deželnem zboru je Wurzbab nagovoril poslance v nemškem jeziku, deželni poglavar Conrad pa v nemškem in slovenskem. V Brnu 22. t. m. federalisti in škofi niso došli v deželni zbor, in se je zatoraj zbor moral odpustiti za ta dan V polskem deželnem zboru je 22. t. m. poslanec Zyblikiewicz predložil, da se naj z nova pregleda ustava in ta predlog je narodni odbor sprijel. Smolka pa je predložil, naj se lanski sklep, da se naj pošljejo poslanci v državni zbor, zdaj zavrže, in naj se državni poslanci svojega poslanstva odpovejo. Ta predlog se vendar ni podpiral, in na to se je poslanec Krzeczunowiecz taki poslanstva odpovedal. VInsbruku so v deželnem zboru predlogi liberalne stranke padli. Iz Hrvaške se piše, da se narodna stranka z unionisti ne bo mogla pogoditi. iNovicar. 6. septembra t. 1. bo v Žalcu pol ure od Celja v lepi savinski dolini drugi slovenski tabor. Tudi k temu taboru se pričakuje prav mnogo ljudi ne samo iz slovenskega Štajarja temoč tudi iz Ljubljane in Zagreba. Namen vtaboro-vanju pa bo tudi tukaj on isti kakor v Ljutomeru. Čuje se, da je vlada že tabor dovolila. Pri tem taboru menijo govoriti gg. Ivan Žuža, dr. Ploj, dr. Razlag, Lipold, dr. Srnec, dr. Zamik, Raič in dr. Vošnjak. Tudi iz Goriškega in Primorske se čuje, da se delajo priprave za „tabore. Kaj pa dela Kranjska?! — Na Češkem je pogorelo mesto Budejevice. Pošta, okrajna sodnija in 50 hiš je zgorelo. Pravi se, da je mesto navlašč zažgano. V Nadejkovcu so češki dijaki hoteli napraviti zabaven shod, vložili so zato, kakor naša postava tirja, prošnjo za dovoljenje, shod vendar ni bil dovoljen. 15. septembra 1.1. bode v Ljubljaui prvi občni zborvseb ljudskih učiteljev na Krajnskem v mestni dvorani. Razgovar-jalo so bode : 1. Kaj je pomanjkljivega pri naših ljudskih šolah in česa živo potrebujemo? 2. Kako bi se v ljudski šoli z drugimi nauki združeno pospeševalo umno, narodno gospodarstvo. 3. Kako bi se stalno zboljšale slabe okolščine o učiteljski plači? K temu zboru vabi vse učitelje osnovalni odbor v Ljubljani. Pretekli teden je papež obiskal svoje vojake v taboru. Vojaki so ga sprejeli z veliko navdušenostjo. Pravi se, da Rusija pošilja mnogo raznega orodja na doljno Donavo. Tamo se tedaj nekaj kuha. Od vseh stranih še zmirom prihajajo jednako hudi glasi, da so namreč gosenice zelje (kapus) vse pojele ; vsi dozdaj priporočeni in rabljeni pomočki soper ta mrčes niso celo nič pomagali. Iz Florence se sicer spet piše, da je gotov po-moček proti gosenicam ta-le, če se 1 funt prostega petroleja v 25 pintov vode vlije, dobro zmeša in s to vodo zjutra in in zvečer s škropilnico zelje škropi. G. M. Herman, naš občno slavljen in od vseh ljubljen deželni poslanec je prestavljen v celo nemški Hartberg. Kaj bi rekli o tem? — G. Herman, ki je popolnoma zmožen slovenskega jezika v besedi in pisavi je prestavljen v nemški kraj, uradniki pa, ki slovenščine celo ne znajo so poslani v celo slovenske kraje (g. Juri Wagner v Konjice, g. Julij Kintzl v Laški trg), kako bo se tedaj izvrševal §. 19 ? Kar se tiče našega dragega g. Hermana, obžalujemo sicer iz vsega srca, da odide od nas, prepričani smo vendar popolnoma, da še on ostane nadalje celo naš, kakor tudi mi je g a nebomo nikdar pozabili. Na ljubljanski realki se je podelila služba učitelju, ki celo nič slovenski ne razume. Ali bo se v Ljubljani §. 19 tako izvrševal?__ Petek res nesrečen dan. V petek t. j. 14. avgusta se je v Sesani (blizo Nabrezine, kjer kopljejo kamenje za zasipanje morja v Trstu), zgodila strašna nesreča: Nekega kmeta, ki je prehitro na razstreljeno mesto šel (podžgali so bili mino), da bi med kamenjem raznesene korenike posekanih debel pobiral, zaduši sapa (gaza) iz votline puhteča; 4 francoski delavci mu tečejo na pomoč, ali tudi oni poka-pljejo. Kmetje prišel poznej, k sebi, oni 4 pa so mrtvi. Tisti dan se je tudi v Trstu pri vsipanju kamenja v morje vto-pilo četvero ljudi. V Puntigamovi privarni pri Gradcu sta pred kratkim prid-govala, novo katolško vero znani Nemec Ronge in Dunajčan Forster. Zadnji je med drugimi tudi rekel: „Mi imamo zdaj ustavnega cesarja, čemu bi imeli absolutističnega papeža", in piva pijani poslušavci so ploskali tem besedam, da so se skorej vsi oglušili. — Kaj dan danas ne bo vse mogoče! — Iz Kal a se piše, da se v tamošnem gozdu med Lomom, Kalom in Lokovcem že celo polletje vlačijo trije vol ki, ki so prej ko ne došli iz Trnovskega gozda in ki so že mnogo ovac, krav, volov in konjev zadavili in zatoraj mnogo kvara napravili tamošnim prebivalcem. Začeli so se že celo hišam bližati, če ne bo pomoči ne bo več človek v lastni hiši svoboden. — Tamo bi bilo tedaj bolj potrebno, da bi se sošli strelci, kakor na Dunaju. — Res je sicer, da tamo ni toliko piva, kakor na Dunaju! — Za obiskovavoe v slovenskega tabora v Zavcu pri Celju je cena vožnje po železnici iz Zagreba, Onnuža, Maribora, Ptuja, PoliČan, Zidanmosta in Ljubljane za polovico znižana; in sicer za vožnjo v Celje za 5. in 6. septembra iz Celja nazaj pa za 6. 7. 8. septembra t. 1. >N ■X 3 i-o s s Tržna cena 3 s ¡>13 j> 1 -O £ a O £ pretekli teden. > g fl.|k.||fl. k. fl.jk.ffl.j k. Pšenice vagan (drevenka) . 4 20 5 — 5,~ 4 50 Rži „ .... 2 70 3 45 3 30 3 30 Ječmena „ .... 3 — 2 80 3 50 _l_ Ovsa „ .... 1 40 1 85 1170 1 56 Turšice (kuruze) vagan 2 80 3 25 3 — 3 10 Ajde „ . . . 3 — 3 _ 3 40 2 80 Prosa „ . . . 3 — 3 3 — 3 10 Krompirja „ 1 20 1 _ 1 20 1.10 Govedine funt .... __ 20 _ 25 -24 — ¡25 Teletine „ .... _ 20 _ 26 — 26 -26 Svinjetine črstve funt Drv 36" trdih seženj (Klafter) — 28 _ 26 — '24 -'25 10 — 9 _ 8 50 10- 1 OJ J )J 10 ti J> • . • — — 5 40 —!—- -- 36" mehkih „ . 6 — 6 — 6:— 7 50 ., 18" „ ,, . — — 3 50 | 1 Oglenja iz trdega lesa vagan — 80 — 60 -40 -95 „ „mehkega,, ,, 60 — 50 -40 — 70 Sena cent .... 1 20 1 20 — 75 l!- Slame cent v šopah 1 _ 1 — — 60 —195 „ „ za steljo 80 — 90 — 45 —175 Slanine (špeha) cent 40 40 39- 38 — Jajec, pet za . — 10 10 __l_ 1 1 Cesarski zlat velja 5 fl. 44 kr. a. v. Azijo srebra 112.50. Narodno drž. posojilo 62.20. Loterijne srečke. V Trstu 19. avgusta 1868 : 4« 43 40 30 »G Prihodnje srečkanje je 2. septembra 1868. Dobro izurjen ekonom, ki je oženjen in slovensko dobro govori, dobi službo pri lavantinskem knjezoškofijstvu v Mariboru z začetkom leta 1869. Več o tem se zve pri imenovanem knjezošl^ifijstvu. V najem se daje mlin, žaga, pekarija in nekoliko zemljišča. Pogoj se pozve pri lastniku Jožetu Prilšeku v Bukovici pri Grižah.