Poštnina plačana d gotovini
Cehkv&*£
6LASILO f LOVEN	^ m H ^ Bjm * Lm
SKIH CERKVENIH LJ If AAHiJill 17,
GLASBENIKOV
ŠT. 3, 4	MAREC O 1936 O APRIL	LETO 59
Dr. A. Dolinar:
Zgodovina katoliške cerkvene glasbe.
(Dalje.)
Bežen pogled na zrela dela dunajskih klasičnih mojstrov prikazuje daljnosežne razlike: pri Mozarta in Haydnu v glavnem pozni barok in udvorljivi (galantni) slog, pri Beethovnu pa zlasti novi človečanski ideal. Enotnost, ki njihovo umetnost najožje medseboj poveže, moremo takole označiti: V slogu dunajskih klasikov — v dobi visoke klasike — vidimo najožjo združitev vseh bistvenih lastnosti (vseh bitnosti) glasbene umetnosti, ki so vse dosegle polno umetniško in svojstveno izbistritev in so tukaj medseboj organsko spojene.
Ta združitev se je izvršila v smislu one vodilne misli, ki se je v glasbenem razvoju izkazala kot najmočnejša in najprvotnejša: namreč melodična; doba visokega baroka se je v svojem večglasju posluževala melo-dike, ki je rastla docela na podlagi čisto pevskih in kontrapunkticno-tehničnih ozirov in je tem zadnjim še prednost dajala. Pri dunajskih klasikih je ostala melodika popolnoma na domačih tleh in tvori posebnost zase, kjer si pojem umetnostnega in ljudskosti držita ravnotežje, s čimer je ravno dosegla splošno veljavo. Harmonija dunajskih klasikov je v prvi vrsti melodiji v pomoč: ne sili v ospredje, ampak jo harmonsko osvetli in sicer z njej nujno pripadajočimi akordi; harmonija je tukaj prepolna duševne pomembnosti. Od harmonsko učinkujoče glasbe zdrsne klasika h kontrapunktično grajenim vmesnim stavkom in odpira z njimi nove izrazne možnosti. K strogo linearni kontrapunktiki (po strogih pravilih vodenja glasov) se pridruži še kontrapunktika, ki temelji na harmonskih osnovah, ki je kaj primerna za slikanje močnih duševnih občutij. Obli-gatno spremljanje (obligates Accompagnement) — ne samo naznaoena, ampak docela izpisana spremljava v podrejenih glasovih — je izvedeno z neverjetno gotovostjo v obliki, ki pomirljivo združuje navidezno
nepremostljiva nasprotja med samostojnostjo in odvisnostjo. Glede široko-poteznosti sloga ne pozna glasba nič enakovrednega; iz notranjih razlogov je dobil ta slog v rokah njemu primernih mojstrov — značaj: normativno-klasičnega in se končno ustalil kot svetovni glasbeni slog. (Ursprung: Die Kath. Kirchenm. str. 248.)
Nadaljnji razvoj cerkvene glasbe v 19. stoletju zasledujemo v dveh smereh. Najprej nas zanimajo skladatelji, ki so slučajno, priložnostno ali kakorkoli že skladali tudi za cerkev. Imenujemo le pomembnejše. Vrsto dunajskih klasikov v cerkveni glasbi nadaljujejo: Franc Schubert 1797 do 1828, F ran z L is z t (1811—1886) in Anton Bruckner (1824—1896).
Schubert je zložil za cerkveni pevski zbor svojega rojstnega kraja Lichtental pri Dunaju — 6 latinskih maš in »Deutsche Singmesse«. Njegova cerkvena glasba izhaja stilno od Mozartove maše v C in se naslanja na Salierijevo šolo, vendar ga takoj spočetka označuje močna primes ljudske melodike.
Njegova nežno doneča maša v G duru z godalnim kvartetom in orglami iz 1. 1815 naznanja pravega romantika. Večja rast in zaokrožitev diha iz maše v As duru, dovršene 1. 1822. Njegove pomembnejše skladbe so deležne prav raznovrstnih ocen; odvisno je od tega, kakšno stališče kdo zavzame: bodisi zgolj umetnostno, cerkveno liturgično, ali pa ozir na biografske prilike. Kretschmar navaja n. pr. As-dur mašo kot dokaz Schubertove duševne veličine, dočim jo Schnerich kljub številnim odlikam prišteva k slabejšim delom.
Slog te maše (»As-dur«) znači hkrati jasno odpoved na gotove vezi preteklosti, katerih se tudi v tistih mašah ni mogel docela osvoboditi, ki se sicer odlikujejo po njegovih izvirnih in osebnih svojstvenih potezah. Mladega skladatelja niso strašili sledovi kvarilcev in uničevalcev cerkvenega masnega sloga, ki ga je J. J. Fux tako plodovito prenovil. Še krog 1.1800 je bilo dunajsko cerkveno glasbeno ozračje prepolno vplivov 1.1772. umrlega stolnega organista G. Reutterja: njegov slog je bil v glavnem — v Nemčijo brez prave notranje podlage presajen — neapolitanski slog. Salieri tudi ni bil mož zato, da bi svojega učenca odtod odvrnil. Schubert je moral svojo pot najti sam. Štiri maše iz mladeniške dobe so bile vaja zato.
Schubertov biograf Vetter pripominja k maši: Od tukaj ne vodijo več pota nazaj, Salieri, Reutter in tutti quanti pa tudi J. Haydn ne — nimajo nobene oblasti nad Schubertom. Instinktivno najde skladatelj sam pot k onim časom, ko se je J. J. Fux z vso silo zamislil v neminljive vrednote Palestrinovega sloga.1
Kot najdovršenejša velja maša v Es-duru, o kateri pravi življenje-pisec, da jo je pisal skladatelj opojnega navdihnenja, vendar že tudi v prividu smrtnih slutenj — (Agnus Deil).
1 Vetter: Schubert, str. 98.
V	splošnem daje Schubert prednost homofonskemu stavku z vedno večjo izločitvijo arioznih delov. Zmeraj bolj važno sredstvo mu postaja harmonija, ki v svojih lepotah in jakostih opisovanja vedno bolj do razvoja prihaja.
Z liturgičnim besedilom ravna prav svojevoljno, kar nam je dandanes nerazumljivo. Tudi posamezni mašni deli med seboj niso v nobenem pravem sorazmerju: ves Čredo — F-dur maše obsega n. pr. 13 partiturnih strani, dočim sam: dona nobis pacem: 26 strani. Vmes pa najdemo glasbene odstavke, ki po svoji intimnosti in lepoti naravnost očarajo.
Bil je pač velmojster nemške pesmi, ki pa v liturgiji docela odpove — pravi dr. Weinmann (Gesch. der Kirchenm. str. 241).
Za nas Slovence je zanimiv, ker je 1. 1816 bil med 21 prosilci, ki so prosili za razpisano mesto glasbenega učitelja na tedaj otvorjeni glasbeni šoli Filharmonične družbe v Ljubljani.
V	nizu skladateljev, pripadajočih starejši romantični struji, navedemo tiste, ki pripadajo v naš okvir.
L u i g i Cherubini (1760—1842) je zložil 2 maši v A in D, Rekviem in strogo v cerkvenem slogu pisani 8-glasni Čredo.
Gioacchino Rossini (1792—1868) beleži med drugimi tudi docela v opernem slogu zloženo: Stabat mater.
F e 1 i x Mendelssohn Bartholdy (1809—1847) je znan zlasti po obeh velikih oratorijih: Pavel iz 1. 1836 in Elija iz I. 1846 — najpomembnejših delih te vrste za Haydnom, kjer se vidno naslanja na Bacha in Handla. Tretji oratorij: »Kristus« je ostal nedokončan; važen je tudi 114. psalm z orkestrom: Ko je Izrael iz Egipta šel.
Na pragu nove dobe stoji Hector Berlioz (1803—1869) ustva-ritelj modernega orkestra. Od njega gre črta preko L i s z t a in Rib. W a -g n e r j a v dobo novejše romantike.
Berliozijev učitelj Jean F r a n c o i s Le Sueur je duševni vodja imenovane trojice: goreč pristaš programske glasbe, njen zagovornik v besedi in pismu je hkrati tudi muzikalnoliturgični revolucionar.
Prevratno leto 1848 znači prevrat tudi v glasbi: simfonična oblika v instrumentalni glasbi je razbita, oblika arije zgine z opernega območja. Okovi tonovske lestvice so razmaknjeni, moderni pojem tonalitete se proslavlja v smislu novih od Fetiša v njegovih glasbeno-filozofskih predavanjih — izraženih načel. Tudi v glasbi odmevajo tedaj velika — po svobodi stremeča — dogajanja, ki začno človeški družbi oblikovati novo lice.
Berliozjeva sem spadajoča dela so: Requiem iz 1. 1837, Te Deum za 3 zbore, orkester in orgle iz 1. 1849; bibilična trilogija: Jezusova mladost v 3 delih (1. Herodove sanje, 2. beg v Egipet, 3. prihod v Sais).
Franz Liszt (r. 1811 v Raidingu pri Odenburgu na Ogrskem, u. v Bayruthu 1. 1888) je umetniška osebnost izredne pomembnosti in kljub
vsemu nepreklicno notranje doslednosti. Tudi na svoja cerkvena glasbena dela prenese izraževalna sredstva nove romantike, njene melodične, harmonične in tematične osnove, programsko-muzikalno arhitektoniko, do čuda prefinjeno pa tudi individualistično pobarvano izraznost. Njegove glasbene misli so pogostokrat čudovite.
K njegovim cerkvenim skladbam spadajo 4 latinske maše in 1 Re-kviem; iz 1. 1848 datira maša za moški zbor, povodom blagoslovitve bazilike v Granu 1. 1855 je zložil slavnostno skladbo Graner-Messe, ki se iskri od moči in sile Berliozjeve orkestralne tehnike.
V isto vrsto spada po velikosti zasnove maša, za katero je dalo povod kronanje cesarja Franca Jožefa za ogrskega kralja 1. 1867.
»Missa choralis« iz 1. 1865 je odsev tedanjega boja cecilijancev za pravo cerkveno glasbo: posvečena je Haberlu.
Liszt je pomemben tudi v vrsti oratorijskih skladateljev. Njegov ora-torij »Kristus« tvori v tej zvezi važen mejnik. Stilno oznako mu daje bogata uporaba starocerkvenega melodičnega zaklada, njegov vplet in vliv v moderno harmonsko občutje se je skladatelju posrečil. Tudi velik častilec Wagnerja odseva iz uporabe njegovih harmonskih osnov deloma z navedbo vodilnega motiva, zlasti pa vsestransko uporablja sekvenco kot važno arhitektonsko enoto. S Handlovim »Mesijem« ima »Kristus« skupno le idejo. Velik del partiture zavzema zgolj instrumentalna godba (vihar na morju, prihod treh modrih). Nad razsežnimi zborovskimi partijami veje dih srednjeveške mistike. Od tukaj vodijo najmočnejše vezi k stari liturgični drami.
Omeniti je še oratorij: Sv. Stanislav, legendo o sv. Elizabeti, poleg tega več psalmov, kantat in manjših skladb.
Jan. Kalan:
Opazovanja in opazke nestrokovnjaka o cerkvenem petju.
Žal nisem glasbeno izobražen in se v glasbi ne udejstvujem, a vendar petje zelo ljubim. Rad sam pojem in rad poslušam petje. Tudi z zanimanjem zasledujem in spremljam vas, ki se pevsko in glasbeno udejstvujete, kakor želim vso božjo službo imeti lepo, vzpodbudno, veličastno, tako še posebej lepo petje v cerkvi. Kako veliko vlogo pa to ima pri božji službi! 0, ko bi petja in orgel ne bilo, kak dolgčas bi vladal po naših cerkvah! Molitev, srčna molitev pred Bogom, to je seveda glavno; a človek je človek; in ta potrebuje neke opore in vzpodbude, hrane in ognja, da hrani in neti, opira in podžiga njegovo pobožnost. 0, kako krasen dar nam je dal Bog, ko nam je dal grla, da lahko pojemo!
Dovolite mi torej, da tudi jaz — lajik na vašem polju — napišem nekaj misli iz svojega opazovanja vašega udejstvovanja na polju cerkvenega petja in glasbe!
1.	Opazujem, kako se cerkveno petje v teku časa spreminja, V moji mladosti se je pojavilo cecilijanstvo. Gotovo je bil to potreben pokret: oskrbeti cerkvam dostojno, pravilno, ne posvetno in trivialno, ampak res cerkveno, pobožno petje. Toda v tem stremljenju je zašlo cecilijanstvo tudi v nasprotni ekstrem: v dolgčas. Foerster je bil glavni pobornik cecilijanstva, in ima velike zasluge za pravilno in dostojno cerkveno petje. Vem pa še dobro, kako sem se kot stolni vikar, sedeč na sv. Štefana dan in druge božične praznike v spoved-nici, jezil — mislim, da brez greha — ko vam niso peli ne ene pesmi, ki bi malce dihala božično veselje. Sam ljub dolgčas so prav počasi žagali na koru. Ko bi ne bili sicer vedeli, da je Božič, od pevcev bi tega ne bili mogli zvedeti. Božič — ali pa tiha nedelja, to je bilo vseeno. To je veljalo za »resno« cerkveno glasbo.
Kako je danes to drugače! Danes vam donijo s korov ljubke in sladke božične pesmice, da se naša srca kar razgrevajo in tajajo v veselju in ljubezni do božjega Deteta. In mislim, da je to prav. Saj je petje vendar izraz naših občutkov in naj te občutke tudi samo vzbuja in goji.
Danes so prišle v veljavo zopet stare pesmi, ki so ležale dolgo vrsto let kot staro železo v ropotarnici. In mislim, da je prav, da so prišle te ljubke pesmice spet do kredita. Če zbirajo skrbno in spravljajo s častjo vse stare reči, zakaj bi pesmi ne? Če po starih cekvah z veliko težavo in stroški odkrivajo izpod beleža stare slike, če imamo posebnega konservatorja, ki skrbno pazi, da se ohranijo vsi najbolj skromni ostanki stare umetnosti, — vse, kar je starega, je častitljivo — samo stare pesmi bi naj ne veljale nič? Koliko je vendar ljubke poezije v teh starih pesmih! Na Štefanov večer sem pri božičnici v društvu sv. Marte slišal celo vrsto teh starih božičnih pesmic. To so vam biseri narodne poezije! Rekel sem ženskam, ki so jih pele: Te pesmi moramo zapisati, da se ne pozabijo in ne zgube! Pa so mi rekle: Saj so že zapisane, gospod dr. Kimovec nas jih v Šenklavžu učijo. In res so mi pokazale nekaj teh pesmic tiskanih na notah. Glej, glej kaj sem doživel! Gospod stolni dekan, le naprej; vse staro dragoceno blago nam zberi! Ti bomo hvaležni.
2.	Od teh pesmic lahko takoj preskočim k ljudskemu petju. Oj, da sem vendar tudi tega doživel! Počasi je šlo in s težavo. Oh, kako počasi — in kako težavno! Vse dobro gre s težavo, če je samo na sebi še tako lahko. Ali je ljudsko petje vpeljati kaj težavnega? No, malo truda je že treba, a ta trud ni posebno hud — in je sladak. Nazadnje pa je kljub vsem pomislekom in težavam ljudsko petje le zmagalo. Na evharističnem kongresu je triumfiralo. Kakor če sonce po dolgi borbi z nadležno meglo v polnem žaru zavlada in za-triumfira na nebu! Koliko je evharistični kongres pridobil z ljudskim petjem! Ali niso tujci strmeli nad lepoto naše ljudske pesmi?! Lepe pesmi glas seže v deveto vas. Celo v Rim je segel ta glas: Vatikansko glasilo »Osservatore Romano« ga je poveličevalo. Pa mora iti in bo šel sloves o našem petju še dalj po svetu.
Pozdravljeno torej naše ljudsko petje! In zahvaljeni vsi, ki ste mu pripomogli do zmage! Menda so ob kongresu vendar vsi pomisleki proti njemu obmolknili. Saj je vsak, kdor ga je slišal, moral reči: To je pa v resnici lepo, to je veličastno! Oh, ljudsko petje — mi je zadnjič rekel šentpetrski gospod župnik — to je pa več kakor bi s kanonom ustrelil! Dobro je povedal! Imenitno! No, in s kanonom ne morejo pri vsaki cerkvi streljati — grmenje in veselje ljudskega petja si pa lahko tudi najrevnejši privoščijo.
Toda niso še povsod vpeljali tega »kanona«. Ne poznajo še povsod ljudskega petja. Veliko še manjka. Na Silvestrov večer sem v neki veliki cerkvi poslušal Zahvalno pesem. In ne en človek v cerkvi ni dal kakega glasu od sebe, samo kor je pel. In to Zahvalno pesem! Še niso pregnani vsi pomisleki
zoper ljudsko petje, še mu nekateri nasprotujejo. Še se vlačijo ponekod megle zadržkov zoper to petje. Toda sonce, ki je na nebu že tako zavladalo, bo tudi te megle pregnalo.
3.	Več petja! Naše pesmi so zares lepe — narodne in umetne. Toda premalo jih pojemo. Poslal sem Vam že o tem enkrat eno kratko notico na opazko nekega dopisnika, da nikjer tako radi ne pojejo, kakor na Slovenskem. To žalibog ni resnica. Pač nimajo kmalu kje tako lepih pesmi, pojejo pa marsikje veliko več kakor pri nas. Nemške pesmi so za nas pravo žaganje, pojejo pa na Nemškem venomer. Skoraj ni maše, pri kateri bi ne peli — samo v nedeljo, ampak tudi v delavnik. Kako so se čudili nemški duhovniki, ki so bili pred nekaj leti pri nas, da je pri poldvanajsti »gosposki« maši v Šenklavžu vse tiho! Pri moji maši na Nemškem so vedno peli. Kdo pa pri nas v delavnik, pri navadni maši poje? Nezaslišano! Grobna tišina! Vsak momlja ali šepeta svoje molitve sam zase. Nobene skupnosti! Da, ne samo pri sv. maši pojejo na Nemškem vsak dan, skoraj vsako ali vsaj marsikako molitev poživijo in dopolnijo s petjem. Tako po zavodih in samostanih, sploh kjer je skupna večerna molitev, to molitev vsak večer zaključijo s pesmijo. Kje pri nas po večerni molitvi pojejo? In vendar bi bilo tako lepo! Saj so tudi apostoli z Jezusom po zadnji večerji zapeli zahvalno pesem.
0 tem ne bom tu dalje pisal, ker sem napisal en članek za »Kraljestvo božje«, ki je začelo gojiti liturgično gibanje. Na to »gibanje« sem navezal in priporočil: Začnite v delavnik glasno moliti in peti pri sveti maši! Zdaj je pri nas v delavnik v cerkvi živ dolgčas. Nobenega glasu! Kakor bi bilo prepovedano! Poživite vendar tudi v delavnik sveto opravilo z glasno molitvijo in petjem! Kaj pa to stane? Ravno v delavnik ljudsko petje lahko igra svojo važno vlogo. Tedaj ne bo nikomur napoti. In to bi bil pri nas najlažji in najboljši začetek liturgičnega gibanja.
Več petja! To pa ne velja pri nas samo za v cerkvi, ampak tudi za izven cerkve: v hiši ali kjerkoli. Premalo nabožnega in premalo narodnega petja. Veliko premalo! Kdor ve, kako blažilen in vzgojen vpliv ima lepo petje, mora to zelo obžalovati. Zato pa pri nas toliko grdega vpitja, tuljenja in rjovenja, toliko kvant — ker lepih pesmi ne znajo. Prav zato sem pa jaz izdal dve pesmarici (brez not): »Pojte!« in »Prepevajte!« 190 nabožnih in 170 narodnih ali ponarodelih pesmi, da bi imeli ljudje besedilo pesmi, katerih napev jim je večinoma znan, pri roki. Slovenska javnost pa je te dve moji pesmarici, kakor tudi druge moje spise preveč prezrla. In tako svojega namena nisem dosegel.
Možje-glasbeniki! Če hočete slovenskemu ljudstvu izkazati veliko dobroto, gojite med njim petje — ne samo umetno, marveč tudi ljudsko! Gojite kar najbolj narodno pesem! Vsa čast umetnim pevcem! Toda petje ne sme ostati privilegij samo nekaterih izvoljenih, petje mora postati ljudska last! Če bodo fantje prepevali lepe narodne pesmi, ne bodo divjaki, pijanci in pretepači. Tu, mojstri petja in glasbe, imate še široko neobdelano polje. Prosim, spravite se nanje!
4.	Kaj pa zborovo petje in z borovi pevci? Ker tako ljubim ljudsko petje, bi se utegnilo misliti, da umetnega ne cenim, ali da izvežbane pevce omalovažujem in preziram. Bog varuj kaj takega! Saj sem rekel že zgoraj. Vsa čast zborovim pevcem! Zares hvaležni moramo biti cerkvenim pevcem, ki se toliko trudijo, da nam božjo službo polepšujejo in nas z lepim petjem razveseljujejo. Poslušal sem na kongresu tudi petje Pevske zveze tam na Turjaškem trgu in občudoval sem, kaj lepega ti zbori zmorejo. To je bilo nekaj velikanskega! Da so le mogli tako točno in dovršeno peti, ki niti skupne vaje niso mogli imeti! Imeli so le premalo poslušalcev, veliko premalo. Jaz
sem si mislil: Saj se pri velikih narodih komaj kaj takega dobi. Pred vsem svetom bi se lahko pokazali! Vsa čast!
Ene dobrohotne opazke glede petja mi pa cerkveni pevci, organisti in komponisti, nikar ne zamerite! Kakšna bo ta?... Skoraj bi rekel, da je naše cerkveno petje — preveč koncertno in premalo pobožno. Preveč umetnost in premalo molitev. Zdi se, kakor da se pevci hočejo le preveč dobro skazati, premalo pa pojoč moliti.
Zakaj na Nemškem tako veliko pojejo, ko njih petje ni nič kaj lepo? Zato, ker jim je petje slovesna molitev, ker hočejo pojoč moliti. Tam ni nobenega postavljanja s petjem, ker vedno bolj ene žagajo in enoglasno. Ne gledajo toliko na lepoto, ampak bolj na besede, ki niso drugega kakor molitev.
Potrebno se mi zdi, da bi vi, ki cerkveno glasbo in petje gojite, večkrat poudarjali, da je in mora biti cerkveno petje molitev, da naj pevci kar največkrat obujajo dober namen: da hočejo peti ne sebi, ampak Bogu v čast; in da naj ne pazijo samo na točno izvajanje, ampak tudi na besedilo, ki naj ga z zavestjo in občutkom izgovarjajo. Četudi bi zaradi pazljivosti na molitev petje včasih ne bilo v vseh podrobnostih dovršeno, bo Bogu zaradi tega vendar bolj ugajalo.
Če bodo pa pevci in organisti peli Bogu v čast, ne pa sebi, potem tudi ne bodo imeli nič več — proti ljudskemu petju. Ker oboje — ljudsko, kakor zborovo — je enako Bogu v čast!.
5.	Še eno besedo organistom. Pri nas igrate točno od trenutka, ko zapoje zvonec pri zakristiji, pa do trenutka, ko mašnik spet v zakristijo zgine. Zdi, se da se ravnate vsi po slavnem Foersterjevem geslu: Malo denarja — malo muzike. Na Nemškem pa igrajo še ves čas, ko se ljudje iz cerkve vsip-Ijejo. In to se mi je zdelo prav lepo, nekako slovesno: kakor da bi jih hotele orgle prijazno domov pospremiti in se od njih posloviti. Slovesnost lepo počasi izdoni. Da, nekateri organisti potem še dolgo preludirajo, ko je cerkev že skoraj prazna. Pri nas je pa kakor odsekano: Punktum! Konec! Nič več! ...
Posebno pa opažam, če mašnik potem, ko je prišel za sv. mašo k oltarju, ali pa med sv. mašo obhaja, tedaj orgle — obmolknejo in molče, dokler ni zadnji človek obhajan. Meni se zdi to dolgočasno. Komaj orgle zabučijo, ko duhovnik k oltarju pristopi, a brž ko tabernakelj odpre — odpovedo. Kakor bi bilo med sv. obhajilom prepovedano ali neumestno igrati ali peti! — Kaj pri slovesnih pojedinah ne povabijo godcev nalašč zato, da gostom godejo? In pri nebeški gostiji si tudi mislimo, da nam bodo angeli peli in godli. Kaj hočem reči? To, da se petje in orgle k sv. obhajilu med sv. mašo prav tako podajo, kakor med mašo samo. Saj je sv. obhajilo en del sv. maše same, in to važen del. Kaj je primernejšega, kakor med sv. obhajilom peti obhajilne ali druge evharistične pesmi? Torej visoko cenjeni organisti: Četudi je malo denarja, vendar vas prosimo, nikar ne bodite z muziko preveč varčni! Vidite, da vas radi poslušamo!
6.	In še eno komponistom. Čast vam in hvala za vaše lepe skladbe! Toliko nam jih proizvedete, da vam jih pevci ne morejo sproti prepeti. Mislim, da se na glasbenem polju nikjer toliko ne dela, kakor pri nas. Vsaj pri Nemcih nisem opazil v tem toliko napredka in spremembe kakor pri nas. (Pač pa sem časih slišal tudi katero, ki sem mislil, da je zrasla na slovenskem zelniku, pa je bila le z nemškega na slovenski presajena.) — Pri vsej ogromni množici naših pesmi pa pogrešam še nekaterih. Katerih pa? Želel bi, da imamo za vsak praznik vsaj eno lepo in sicer tako, da bi šla dokaj lahko v ušesa in bi se je ljudje zlahka naučili, pa jo ob prazniku zapeli. Za božič imamo pač nešteto lepih pesmi, za velikonoč tudi precej. Zakaj nimamo za
veličastne binkošti nobene pesmi, ki bi jo ljudje /ji al i in peli? Za Vnebohod celo ne. Za druge praznike tudi komaj. Za sv. Telo bi bila pač »Praznika svetega«. Za Veliki Šmaren je bila silno poljudna »Za Bogom častimo«, pa je menda nič kaj več ne cenite; jaz pa mislim, da je še zmirom lepa, a je s kora skoraj nikoli več ne slišijo in jo bodo pozabili. Pa je bo škoda! — Treba je, da z duhom Cerkve, ki se razodeva v cerkvenem letu, čutimo, mislimo, živimo; primerna pesem k prazniku pa tega duha najlepše razodeva. Moja mati je še znala skoraj za vsak praznik posebno pesem in jo je pela na do-tični praznik pred pečjo z burkljami v roki, da sem se tudi jaz od nje nekoliko naučil. A takih žena, ki bi znale pesmi za razne praznike in jih res pele, skoraj ni več. Morate jih spet naučiti! Predvsem nam pa morate take pesmi preskrbeti! Potem morajo na kor — s kora pa, če bodo poljudne, in to morajo biti, bodo prišle med ljudstvvo. Celo za bolj znane in češoene svetnike, katerih godovi se ne obhajajo praznično, bi bilo lepo imeti pesmi, ki bi jih ljudje res peli. Tudi nekaj takih smo pri nas peli, a danes so že pozabljene. Gospodje skladatelji, dajte ljudstvu tudi takih pesmi in napravili jim boste veselje, gojili pravega cerkvenega duha in pospeševali pobožnost.
To bi bilo nekaj misli in želja nestrokovnjaka o cerkvenem in narodnem petju in glasbi, ki jih izvolite velecenjeni strokovnjaki blagohotno uvaževati! Ne vem, če se vam ljudje kdaj kaj zahvalijo, da jim muzicirate in prepevate. Zato se vam pa jaz v imenu vseh, ki vas poslušamo, zahvalim, da nam božjo službo tako lepšate, nas pa razveseljujete. Vam hvala — Bogu pa čast!
Dodatek urednika. G. konz. svetniku Janezu Kalanu se za njegov v resnici vzpodbuden članek prav iskreno zahvaljujem. Mislim, da se orga-nisti in skladatelji z njegovimi mislimi in nasveti večinoma strinjamo. O stvareh, ki potrebujejo nekoliko razjasnila, pa se bomo — če Bog da — še lahko porazgovorili.
Fran Ferjančič:
K 25 letnici msgr. Premrlovega uredništva.
Sicer ne vem, ali ne bo g. uredniku morda neljubo, da sem si izbral ravno njega in njegov 25 letni uredniški jubilej za predmet svojemu članku. Vendar, ker je članek napisan z najboljšim namenom, napisan od starega, iskrenega prijatelja, ki je vseh teh 25 let z njim čutil in z njim sodeloval v prospeh cerkvene glasbe, upam, da ne bo vrgel teh vrstic v koš.
Priznajmo odkritosrčno: 25 dolgih let urejevati kak list, res ni malenkost. Ko sem služboval še kot kaplan v ljubljanskem Trnovem, je izhajal v Ljubljani politični tednik »Slovenski liste. Urednik mu je bil pokojni Anton Koblar. Ko pa je moral Koblar za dlje časa oditi iz Ljubljane, ga je nadomestoval v uredništvu moj šef, tedanji trnovski župnik Ivan Vrhovnik. Dobro se pa spominjam, kako mi je Vrhovnik nekoč potožil, koliko truda in dela mu povzroča urejevanje imenovanega tednika. In vendar je to težavno delo opravljal samo nekaj tednov ali mesecev. Kaj naj rečemo šele o msgr. Premrlu, ki pa urejuje naše glasilo že celih 25 let?
Cerkveni Glasbenik je dosegel že precej visoko starost. Letošnja njegova glava nosi v nadpisu častitljivo letno številko 59. A kljub tej
visoki starosti je imel list primeroma jako malo urednikov: literarni del lista so v vsem tem dolgem času urejevali samo trije uredniki, glasbeni del pa celo samo dva. Prvi urednik literarnega dela Cerkvenega Glasbenika je bil pokojni profesor Janez Gnjezda, mož blagega spomina. Trudoljubivo je urejeval list od njegovega početka (1878) pa do svoje smrti (10. sept. 1904). Za njim je prevzel uredništvo tedanji ljubljanski stolni kanonik, dr. Andrej Kar lin, ki je bil obenem tajnik Cecili-jenega društva. Izborno je urejeval list do konca leta 1910, ko se je kot novoimenovani tržaško-koperski škof moral posloviti od Ljubljane. Z novim letom 1911 pa je prevzel uredništvo msgr. Stanko Premrl, ki sedaj z veliko vnemo urejuje list že nad 25 let.
Glasbeni del Cerkvenega Glasbenika pa je imel kakor že omenjeno — ves čas samo dva urednika. Prvi je bil tedanji stolni organist in ravnatelj orglarske šole, pokojni Anton Foerster, mož izrednih zaslug za cerkveno in svetno glasbo. Mojstrsko je urejeval glasbene priloge od početka lista, od 1. maja 1878, pa do konca leta 1908, torej osem mesecev nad 30 let. Nato je vsled starosti odložil uredništvo in ga prepustil mlajši moči, g, Premrlu. Dve leti, od 1908 do 1910, je g. Premrl urejeval samo glasbene priloge našega lista. Ko pa je bil dr. Karlin po-vzdignjen na škofovski sedež, je msgr. Premrl prevzel tudi uredništvo literarnega dela. Z začetkom leta 1911 torej je g. Premrl obojno uredništvo, ki je bilo do tedaj ločeno, združil v eni osebi in tako je tudi ostalo vseh 25 let do danes.
Ako le nekoliko površno prelistamo zadnjih 25 letnikov Cerkvenega Glasbenika, vidimo takoj, kako veliko zakladov je nakopičenih v njih. G. urednik si je znal ohraniti prejšnje, starejše sotrudnike našega glasila, znal si je pa pridobiti tudi mnogo novih. Seveda največja teža je slonela na njegovih ramah. Koliko je v teh 25 letih v literarnem delu napisal sam! Ne bom našteval vseh njegovih spisov; omeniti hočem samo nekatere: »Cerkveno petje pri tihih svetih mašah«, »Nekoliko statistike o glasbi v ljubljanski škofiji«, »O izbiranju primernih cerkvenih pesmi za bogoslužje«, »Pregled novejšega slovenskega cerkvenoglasbenega slovstva«, »Nujno razmišljanje o naši cerkveni glasbi«, »K jubileju Cecilijinega društva v Ljubljani«, »Pričnimo s cerkvenim ljudskim petjem«, »Cerkveno ljudsko petje v ljubljanski škofiji«, »Ali smo z ljudskim petjem pri nas že kaj napredovali?«, »V luči liturgične obnove gledano naše petje pri tihih mašah s svojim razvojem in literaturo«, »Pevski in glasbeni odmevi evharističnega kongresa«, »Slovenska evharistična glasba«, »Nekoliko statistike o orglah v ljubljanski škofiji«, »Nekoliko podrobnih zanimivosti o orglah v ljubljanski škofiji«, »Nekoliko statistike o sedanjem stanju orga-nistov v ljubljanski škofiji« itd. Napisal je tudi več temeljitih življenjepisov glasbenikov in skladateljev, ki so umrli v tej dobi, n. pr. Antona Svetka, Antona Foersterja, p. Hugolina Sattnerja, Ignacija Hladnika, Ivana Pogačnika, Josipa Sicherla in drugih. Objavil je tudi več svojih dopisov, v katerih poroča zlasti o cerkveni glasbi v ljubljanski stolnici. Ne bi pa
prišli zlepa do konca, ako bi hoteli naštevati vsa njegova koncertna poročila, poročila o novih orglah, vse ocene v »Oglasniku za cerkveno in svetno glasbo«, vse zanimive novice in podatke, ki jih je stalno priobčeval pod rubriko »Razne vesti« ali »To in ono«. Zares, ogromno delo!
Ravno tako pa si je prizadeval, da je visoko dvignil tudi vrednost glasbenih prilog. Dočim so se v prejšnjih časih skladbe »Cerkvenega Glasbenika« gibale bolj v tračnicah starega cecilijanizma, kar je tudi povsem naravno, je Premrl krenil na novo, svobodnejšo in modernejšo pot. Za seboj je potegnil tudi druge cerkvene skladatelje, zlasti še mlajše, ki so po večini njegovi učenci. On sam je v zadnjih 25 letih objavil v »Cerkvenem Glasbeniku« okrog 150 lastnih skladb, ki služijo drugim skladateljem lahko v zgled moderne cerkvene glasbe.
Vse to je izvršil kljub ogromnim težavam, ki jih je imel kot urednik med svetovno vojno in po njej. Mnogi drugi listi so takrat popolnoma ali vsaj začasno prenehali. »Cerkveni Glasbenik« pa se je le vzdržal, četudi ne brez hudega napora. Medtem ko je prej izhajal navadno vsak mesec, je začel z letom 1917 redno izhajati vsak drugi mesec v dvojni skupni številki. Zaradi silno neugodnih tiskovnih razmer je ob času najhujše stiske šestkrat izšel list vsak tretji mesec v skupni trojni številki, seveda v manjšem obsegu. Z letom 1920 je »Cerkveni Glasbenik« zopet redno izhajal vsak drugi mesec v dvojni številki. Opustiti se je moralo tudi tiskanje glasbenih prilog; zadovoljiti se je bilo treba z litografiranimi izvodi. Kako huda je tedaj predla našemu glasilu, spoznamo lahko iz dejstva, da se je leta 1919 uredništvo v listu samem prvič obrnilo do naročnikov s prošnjo za podporo. Pa Premrl je vztrajal in z božjo pomočjo srečno premagal vse težave. List ni prenehal, temveč se je polagoma iznova okrepil. Kdo ne vidi tu velikih zaslug, ki si jih je sedanji urednik stekel za naše glasilo?
Zato mu kar najiskreneje čestitamo k redkemu 25 letnemu uredniškemu jubileju ter mu iz srca želimo, da bi še nadalje dolgo vrsto let tako uspešno, kot doslej, urejeval nam nad vse dragi »Cerkveni Glasbenik«!1
Stanko Premrl:
Slovenska orgelska literatura.
V orgelski literaturi Slovenci res da nismo preveč bogati in založeni; a vendar se je hvala Bogu tudi tovrstne naše glasbe zlasti v razdobju približno zadnjih šestdesetih let toliko nabralo, da je je že za malo razstavo. Oglejmo si to razstavo kar v našem listu. Dela bom razporedil deloma po času, kakor so nastala, deloma po skladateljih, kakor so drug za drugim nastopali. Skladbam bodo kolikor mogoče pridejane opombe glede časa, kdaj so izšle, glede kraja, kje so izšle in v kateri založbi. Pri še nenatisnjenih delih bo pripomnjeno, da se nahajajo še v rokopisu.
1 Dragemu prijatelju in zvestemu sotrudniku, g. kanoniku Fr. Ferjančiču, sem rad ustregel. Za čestitke se mu iskreno zahvaljujem. — Urednik.
Vrsta slovenskih orgelskih skladb se pomika v nekako sledečem redu:
Maše k Kašpar: 25 kratkih preludijev (rokopis).1 M a še k Kamilo: Preludiji (Caecilia 1858).2
Fajgelj Danilo: Slovenski orglavec. 100 mediger za orgle. Izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani. —: Predigre za orgle ali harmonij. Op. 15a.
—: Predigre za orgle ali harmonij. Op. 15b. Celotni opus v dveh zvezkih je izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani. Delo je poklonjeno gospodu Janezu Kokošarju.3 —: 12 prediger za orgle ali harmonij po motivih pesmi iz Cecilije. Op. 26. Delo je poklonjeno g Feliksu Stegnarju, c. kr. učitelju, dež. poslancu itd.
V	Ljubljani 1887. Tiskali in založili Blasnikovi nasledniki. Vrh naslovne strani stoji geslo: »Kar zamore, vsak storiti je dolžan«.
—: 24 fugiranih pred- in poiger v vseh tonovskih načinih dura in mola za orgle ali harmonij. Slovenskim organistom za uporabo pri službi božji. Op. 29. Izdalo in založilo Cecilijansko društvo za goriško nadškof ijo. 1887. Tisk Blasnikovih naslednikov.4 —: Orgelski odmevi. Zbirka prediger in poiger za orgle ali harmonij. Za uporabo v cerkvi, šoli in na domu. Delo je poklonjeno g. Antonu Klodiču vit. Sabladovskemu, c. kr. dež. šolskemu nadzorniku itd. Op. 40. V Ljubljani 1889. Založil Franc Govekar, nadučitelj. Tiskali Blasnikovi nasledniki.5
—: A fuge za polne orgle in uporabo ob koncu sv. maše. Op. 127. Delo je poklonjeno mil. g. dr. Janezu Flappu, poreško-puljskemu škofu itd. itd.
V	Ljubljani 1896. Tiskali in založili Blasnikovi nasledniki.6
1	Naslov je prav za prav nemški: 25 kurze Preludien fiir die Orgel zur Selbst-ttbung fiir angehende Orgelspieler und zum besonderen Gebrauch der Landschul-praeparanden zu Laybach nach den Grundsatzen der besten Tonsetzer verfertigt von Caspar Maschek, k. k. Lehrer der Tonkunst. Rokopis, morda samo prepis izvirnika, je iz glasbene ostaline slovenskega skladatelja Leopolda Čveka. Preludiji so večinoma homofoni (akoirdni), deloma po takratni modi preprosto figurirani.
2	Ta list je izhajal sicer z nemškim imenom, prinašal pa cerkvene pesmi slovenskih skladateljev s slovenskim in nemškim besedilom ter bil namenjen našim po-deželnim organistom, učiteljem in gojiteljem glasbe na deželi. Izhajal je samo dve leti. Kamilo Mašek, prvi urednik te »Cecilije«, je namreč že 29. junija 1859 — star komaj 28 let — umrl. Za njim je do konca leta 1859 urejeval list Andrej Praprotnik. Nato je list prenehal. Kamilo Maškovi preludiji so krajši in daljši, vmes celo ena fuga na temo velikonočne Aleluje, razen tega kadence in modulacije.
3	Op. 15a obsega 18 prediger, štev. 18 je predigra k adventni pesmi »Vi oblaki ga rosite«. Op. 15b obsega 20 prediger. Prvih petnajst je kontrapunktična obdelava raznih pesmi iz Foersterjeve Cecilije; zadnjih pet je prostozloženih kot predigra, poigra in elevacija (povzdigovanje). To delo je bilo dovršeno 1. 1886.
4	V opombi pravi skladatelj: »Sledeče igre so postavljene v ekspoziciji fuge. Zato so zaznamovani glavni motivi, odgovori, medmetki, protistavki, povratki teme in povratki odgovorov s črtami ravnicami. Taka mesta naj se izraznejše igrajo. Zadnji takti pri predigrah zamorejo se ritardirati. Naj bi se ta način preludovanja obče posnemal, ker le tako postane igranje na orglah pravilno.« Srpenica, meseca decembra 1887.
5	Ta zbirka obsega 180 prediger v štirih delih. V prvem delu je 40 kratkih prediger v avtentičnih staro-cerkvenih načinih. Drugi in tretji del podajata 120 iger v durovskih in molovskih lestvicah. Četrti del pa prinaša 20 poiger za polne orgle s pedalom.
8 Zadnja teh fug nosi ime »kromatična fuga« na temo:
—i—?—ff-fc-:	■■> ^ • -ti t »f r
1	j: \z ' ' { • t 1 .....1- - -
	Man.
	43
r
—: Predigre za cerkveno uporabo. Podaja Cec. društvo za goriško nadškofijo svojim udom. 1905. Prediger je 52 na 52. straneh.
—: KacLence za orgle. Podaja svojim udom Cecilijansko društvo v Gorici. 1906. Kadenc je 230 na 52. straneh.
—: Fuge, fugete in ver zeti za orgle. Podaja svojim udom Cec. društvo v Gorici. 1906.7
—: Fuga v des-duru. (Novi Akordi, I., stran 30.)
—: Skladbe za orgle, izišle v »Cerkv. Glasbeniku«: 2 predigri k pesmim v Ceciliji (1884, XI), 2 fugi (1890, XII), Postludij (1896, VI), Aleluja (fuga) (1897, II), Tokata (1897, IV), Predigra za božični čas (1907, XI), Preiudij, Interludij, Postludij (1908, IX, X).8
—: Fuge za orgle. Op. 65. Delo, poklonjeno g. Antonu Foersterju, se nahaja še v rokopisu. Fug je osem.
—: Verzeti za orgle. Op. 75. 19 skladb. Rokopis. Srpenica, 6. julija 1892.
—: 5 postludijev, 1 interludij, 1 tokata in 1 trio. Rokopis.
Stegnar Srečko: Fuga na temo »Aleluja« (rokopis).
Lavrenčič Alojzij: Pred- in medigre (C. Gl. 1886).
Aljaž Jakob: 6 kratkih pred- oz. mediger k Ceciliji (rokopis).
Hladnik Ignacij: 2 fugi za orgle. Op. 12. 1889. Založil skladatelj. Tiskal Blasnik.
—: Prva fantazija z vpleteno zahvalno pesmijo za orgle. Op. 33. V Ljubljani. 1897.9 Založil skladatelj. Tisk I. Blasnikovih naslednikov. Delo je poklonjeno g. dr. Francetu Deteli, ravnatelju gimnazije v Novem mestu.
—: Slovenski organist. Zbirka pred- in poiger za orgle ali harmonij, I. zv., Božične pred- in poigre. V Ljubljani 1901.10 Založil skladatelj. Tisk Blasnikovih naslednikov.
—: 5 fugiranili slavnostnih iger (Funf fugierte Festspiele fiir Orgel) op. 61. Založil Anton Bohm & Sohn, Augsburg u. Wien. 1912.11
—: Fuga na Nedvedovo temo »K tebi srca povzdignimo«. (N. A. I., stran 61.)
—: Meditacija (N. A. XII., stran 50.) Tej Meditaciji je dostavil še tri Kontra-punktične variacije, ki se nahajajo v rokopisu.
—: Koncertna fantazija za orgle po motivih slovenskih narodnih pesmi. Op. 80. Trije stavki: Maestoso, Adagio, Finale. Rokopis. Delo je poklonjeno Hlad-nikovi sinahi gospe Irmi roj. Mayr.
Foerster Anton: Preludium super hymnum austriacum auct. J. Haydn.
—: Postludium super hymnum austriacum auct. J. Haydn. Oboje izšlo v »C. Gl.« 1908, VII.
—: Postludij na temo «Ite missa est« (dupl. I. cl.). Izšel v Joh. Dieboldovi zbirki Der katholische Organist in Hochamt, Requiem und Vesper, Gro-fiere und kleinere Orgelstiicke, op. 54 C. Založil Pustet v Regensburgu 1910.
—: Postludij na velikonočno »Alleluja«. Izšel ravnotam. Ta skladba se nahaja tudi v Foersterjevi knjigi »Harmonija in kontrapunkt« kot zgled za fugeto. V Ljubljani 1904..
—: 11 verzetov k večerniškim psalmom. Tudi ti so izšli v Dieboldovi zbirki.
7	Zbirka prinaša najprej 20 fuget in 13 fug, ki so nenavadno na široko razvite. Med temi je: Fuga po motivu velikonočnega »Alleluja«, tri fuge »di tono«, ena izmed teh na češki napev »Božji nam je rojen Sin« in ena na Wittov »Alleluja«.
8	Nekatere izmed teh skladb so izšle pozneje v Fajglovih samostojnih izdajah, deloma malo predrugačene, nekaj se jih nahaja samo tukaj.
8 Fantazija obsega tri stavke: Moderato maestoso, Larghetto in Finale.
10	Iger je dvanajst, nekaj daljših, nekaj krajših.
11	Drugo izmed teh slavnostnih iger, ki so izdelane kot fuga, je pod naslovom Fuga objavil C. Gl. 1890. XI.
Sattner p. Hugolin: Fuga. (Cerkv. Glasbenik 1907, II.) —: Postcommunio. I. maestri dell'organo. II., december. Carrara, Bergamo. O c v i r k Ivan: Pred- in poigre za orgle ali harmonij. 1907. Tiskal Jos. Eberle
& Co. na Dunaju. Zbirka obsega 40 skladb. —: 10 skladb za harmonij ali orgle. (C. Gl. 1920.) —: Stella matutina. (I maestri delTorgano, II. december.) —: Larghetto. (L'organista liturgico I. avg., Carrara Bergamo.) —: 12 rapsodij za koncertno uporabo. (Rokopis.)
Adamič Karlo: 2 preludija za orgle ali harmonij. Kutne Hora. >>Česka
hudba«. Tisk A. Švarc. —: Gloria in excelsis Deo. Zbirka božičnih preludijev in meditacij za orgle. Zagreb 1924. Tisk nadbiskupske tiskarne v Zagrebu. Zbirka obsega 8 skladb.
—: Zbirka 33 lahkih preludijev za orgle ali harmonij. Koprivnica 1931. Samozaložba. Kogoj Marij: Medigra,12 (Rokopis.) Pahor Roman: Preludij. (Rokopis.)
Premrl Stanko: 100 praeludia organi. Zbirka orgelskih preludijev. Ljubljana 1912. Založila Katoliška bukvama v Ljubljani. Delo je izšlo 1. 1921 v II. natisu. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. —: Preludiji in kadence. V Ljubljani 1924. Založila Jugoslovanska knjigarna.
V tej zbirki je 75 orgelskih iger. —: 65 orgelskih iger v različnih tonovskih načinih, za uporabo pri bogoslužju.
1930.	Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. —: Slavnostna predigra. (N. A. I., stran 100.)
—: Fuga v žalni spomin f p. Angeliku Hribarju. (C. Gl. 1907, 10.) —: Parafraza Jos. Haydnove pesmi »Bog ohrani«. (C. Gl. 1914, 8. 9.) —: Preghiera in Kancona (parafraza Jos. Gruberjeve pesmi »Sveta noč«).
(I maestri delForgano. 1930. II. april. Carrara, Bergamo.) —: Olto piccoli pezzi — Osem majhnih, lahkih skladb. (I maestri dell'organo.
1931.	III. april. Carrara, Bergamo.)
—: Preludij v C-duru. (L'organista liturgico. 1932. I. jimij-julij. Carrara, Bergamo.)
—: Uvod in fuga v G-duru. (Rokopis.)
—: Predigre k Mozartovemu Requiemu. (Rokopis. 11 skladb.13) —: Pastorale. (L'organista liturgico III. 4.) —: Koral. (L'organista liturgico IV. 5.)
—: Slavnostna predigra in fuga v D-duru. (Predigra: rokopis, fuga prirejena
po klavirski fugi, objavljeni v N. A. IX., stran 63.) —: Preludij iz božične suite. (Rokopis.) —: Preludij alla marcia, (Rokopis.) —: Fugato. (Rokopis.)
—: Fugeta na temo koralnega Magnificat. (Rokopis.) —: Preludij v E-molu. (Rokopis.)
Gašperšič Joža: Pred spokorno pesmijo. (C. Gl. 1915, 9.)
Komel Emil: Fugirana predigra. (N. A. I., stran 8.)
—: Fugirana predigra, (N. A. II., stran 74.)
Druzovič Hinko: Fuga. (N. A. III., stran 30.)
Krek dr. Gojmir: Slavnostna predigra. (N. A. II., stran 65.)
—: Eremit za orgle oz. klavir in gosli. (IV., stran 58.)
^ Delo iz mladih let.
13 Štiri izmed teh so natisnjene v mojih Preludijih in kadencah, kot štev. 49, 50, 59 in 60.
Hochreiter Eniil: Otlo composizioni — 8 orgelskih skladb. (I maestri del-
1'organo. III. oktober.) —: Preghiera. (I maestri deH'orgaao, II. julij.) —: Elegia (Tranquillo). (L'organista liturgico, II. avgust.) —: Elevazione (Con špiritu). (L'organista liturgico, III. maj.) —: 6 preludijev, op. 78. (Rokopis.) —: 6 orgelskih skladb, op. 94. (Rokopis.)
J o b s t Anton: Allegretto. (I maestri deH'organo, II. november.)
—: Molitev, Preludij, Elevazione. (Rokopis.)
Ž e 1 e z n i k Martin: Fantazija v Fis-molu. (Rokopis.)
—: Zbirka daljših orgelskih skladb (preludiji, fantazije, fuge). (Rokopis.)
Se lak Kosto: Fantazija. (Rokopis 1931.)
G rum Anton: Velikonočni preludij. (Rokopis 1923.)
—: Preludij na Riharjev motiv »Novomašnik, bodi pozdravljen.« (Rokopis.)
Kumar Ciril: Preludiji in kadence. (Rokopis.) Zbirka obsega 83 skladb.
—: Preludij v Es-duru. (Rokopis.)
Klemenoič Josip: Fugirane igre. (Rokopis.)
F r i c Ivan: Preludij v f-molu. (Rokopis.)
Doktoric David: Sonata v treh stavkih. Andante, Koral, Improvizacija
s fugo. (Rokopis.) —: Slavnostna koračnica. (Rokopis.) —: Zbirka preludijev. (Rokopis.)
Tome Matija: Preludiji in modulaeije, I. zvezek. Samozaložba. Preludijev
je 46, modulacij 109. —: Slavnostni preludij (Preludio festivo) in fuga. Preludij je izšel v I maestri dell'organo 1930, II. oktober. Preludij in fuga sta izšla ravnokar v posebnem natisu. Šterbenc. Josip: Trio in Melodia ostinata. (Rokopis.) Ar nič Blaž: Koncertni preludij. Op. 9 (tiskan na Dunaju kot rokopis).14 —: Memento mori za orgle in trobila. (Rokopis.) Kiinovec dr. Frančišek: Zbirka orgelskih preludijev. (Rokopis.) Ukmar Vilko: Vera, upanje, ljubezen za gosli in orgle. (Rokopis.) K opor c Srečko: Mala suita. (Rokopis, 1919.)
—: Meditacija sv. Tomaža Akvinca za harmonij, v štirih stavkih. (Rokopis.) —: Koncertna suita: Prolog, Fuga, Nenija, Passacaglia, Epilog. (Rokopis.) Š t u r m Franc: Fantazija. (Rokopis.) Os ter c Slavko: Fantazija in Koral. Samozaložba.
Adolf Grobming:
Nekaj poglavij iz fiziologije in fonetike.
(Dalje.)
Sledeči odstavek sem zadnjič pri prepisovanju iz rokopisa prezrl. Po vsebini spada pod »Odporo« na str. 10.
Ustničnozobne a r t i k u I a c i j e. O ustničnozobnih ali labiodentalnih artikulacijah govorimo takrat, kadar se giblje spodnja ustnica proti zgornjim zobem. V knjižni slovenščini izgovarjamo na ta način samo pripornika v (®abilo, z vw\o) in f (frfotati, Frančišek). Priporo zanje tvorimo tako, da pritisnemo spodnjo
14 Skladatelj je temu koncertnemu preludiju dodal še trobila in tolkala.
ustnico ob spodnji rob zgornjih sekavcev1. Pri izreki ne zapušča zrak ustne votline le skozi zožitev med zobmi in ustnico, ampak tudi skozi vrzeli v zobeh. Pripora za zveneči v je čvrstejša in izrazitejša, kakor za nezveneči f. Ker mora zrak pri v-ju premagati precejšnjo oviro, je šum prepihovanja (zezljanje) dokaj močnejši, kakor pri f-u. Prof. Ramovš loči v »Konzonan-tizmu« (§ 69) pri labiodentalnem v-ju dve stopnji zvonkosti: polno zvon-kost v-ja pred vokali i, e in pred j (vino, vera, veselje, s krvjo), in slabejšo zvonkost tega pripornika, pred vokali a, o in a in pa med konzonantom in katerimkoli vokalom (voz, voza, vandar — svet, svak).
Sinteza.
Že v začetku poglavja o artikulacijah (pri analizi2) sem omenil, da so človeški glasovi proizvodi kompliciranega govorilnega organa in da se je treba zato najprej seznaniti z opravili posameznih govoril, ako hočemo razumeti delovanje vsega organa. Govorila sem obravnaval v istem redu, kakor jih preleti iz pljuč prihajajoči zračni tok (pljuča, jabolko, jezik, ustnice) z namenom, seznaniti bralca z najvažnejšimi elementi, ki so pomembni za tvorbo glasov. Ker je bilo naše opazovanje usmerjeno na funkcije organov, je šlo pri analizi v glavnem za odnos posameznih organov do glasov. V poglavju, ki smo ga sedaj načeli, pa bomo obrnili svojo pozornost na glasove, kot produkt harmoničnega delovanja vsega govorilnega organa. V središču našega opazovanja bo torej glas in njegov odnos do govorilnih organov.
Vsak glas bom opisal najprej s fonetičnega stališča, nato pa (bodisi v skupinah ali posamezno) ocenil njegovo pevsko uporabnost. Pri fonetičnem opisu se bom držal v glavnem Jespersenovega sistema, ki se mi zdi od vseh, kar jih poznam, še najpreglednejši, s to razliko, da bom navedel najprej zožitev, ki je za izreko najvažnejša, nato delovanje govorilnih organov v obratnem redu kakor doslej. Zasledovati isto pot kakor pri analizi ne bi bilo pametno, ker nam je itak znana; bolje je da jo prehodimo tudi v obratni smeri. Pri vsakem važnejšem stavku ali pojmu bom navedel številko, n. pr. 59/15 od katere znači prvi del letnik C. Glasbenika, drugi del pa stran, tako da najde bralec brez težave natančnejše podatke, ako jih rabi. Ker so nam posamezni elementi itak znani, bodo pri večini glasov odpadle dolgovezne razlage.
Zaporniki 52/167
b Zaporo tvorijo ustnice 58/85, ki so bolj ali manj našobljene. Šobljenje
je odvisno od sosednih vokalov (ibi, ebe ...) 58/134 • ■ Jezik počiva
1	Poleg navedene pripore za v je zelo razširjena še druga, ki jo tvorimo tako, da pokrijemo z notranjo platjo spodnje ustnice zunanjo steno zgornjih zob. (Prim. Ramovš >Konzonantizem« § 69.)
2	Izraz »Analiza« je »pomotoma izostal in spada na čelo strani 36, 53. letnika. Cenjene čitatelje prosim, da mi take in slične napake oproste. Pripominjam, da je pri periodičnih člankih, zlasti ako se vlečejo skozi več letnikov, skoraj nemogoče, izogniti se raznim pogreškom.
f
pri osamljeni izreki na dnu spodnje čeljusti (konica pri zobeh), v zvezi z vokali se pa ravna po njih (pri ibi, je dvignjen kakor pri ž-ju, pri ebe, kakor pri e-ju itd.) Mehko nebo zapira zraku pot v podnosje 55/48, glasotvornice se tresejo 53/1,07 ■ •, dokler se zrak za zaporo zgoščuje (napihovalni glas Ki/MS). p Glede zapore, jezika in mehkega neba velja isto kot za b. Glasotvornice se pri tem glasu ne tresejo. (Vse navedbe za b veljajo tudi za p.)
d Zaporo tvori jezična konica proti kotu med gornjimi sekavci in dlesnami (dentalno-alveolarna zapora) 55/11°. Ustnice so odprte. Velikost ustnične odpore se ravna po sosednih vokalih ss'15. Mehko nebo zapira vhod v nosno votlino 55/48. Glasotvornice se tresejo 53/1W7 • • (napihovalni glaS 53/108),
t Jezična zapora, ustnice in mehko nebo kakor pri d-ju. Glasotvornice
se ne tresejo. (Navedbe za d veljajo tudi za t.) g Zaporo tvori jezična ploskev proti meji med trdim in mehkim nebom (ga), vendar leži mesto zapore lahko bolj spredaj (gi, ge) ali bolj zadaj (go, gu) kakršen je pač vokal, ki spremlja ta soglasnik 56/iu Jezična konica sledi gibom jezika, pri gi leži pri zobeh, pri ostalih vokalih se pa bolj ali manj oddaljuje od zobne ograje. Ustnice se ravnajo po okolici s9'15. Mehko nebo zapira pot v podnosje 55/48. Glasotvornice se tresejo 53/107.. (napihovalni glas ss/ios), k Za zaporo, jezično konico, ustnice in mehko nebo velja isto kakor za g. Glasotvornice se ne tresejo. (Navedbe iste kot pri g-ju.)
Opombe za pevca.
b-p Ker leži pri b-ju in p-ju zapora na skrajni točki nastavne cevi, se večkrat pripeti, da so vokali, ki jih zapojemo z njimi v zvezi, plitki in premalo kriti. Zato imej pri petju teh glasov občutek, da se izvrši eksplozija navznoter. Bolj ali manj naj spremlja ta občutek tudi druge zapornike.
d-t Zapornika d, t dajeta pevcu ugodnost, da jih artikulira lahko tako, da upre konico jezika ob notranjo stran spodnjih zob 56/ru>. Takšna artikulacija omogoča koncentracijo jezične mase v sprednjem delu ustne votline. S tem se osvobodi golt in sprostijo žvečilne mišice, kar ugodno vpliva na razvoj glasu in na gibanje spodnje čeljusti, g-k Pri zapornikih g, k se vokali radi navzamejo zastrte nebne barve1 in izgube zvočnost. Zato je dobro, ako se artikulirajo kar moči spredaj. Vprav radi te nevšečnosti je treba g in k pridno vaditi. Za izhodišče lahko rabijo spoji gi, ki ali pa takšni, ki pevcu najbolje prijajo. Po teh naj skuša učitelj uravnati nastavek za druge spoje (ga, ka, go, ko itd).
1 Nemci označujejo nebno barvo z izrazom »gaumig«.

Zaporniki delajo pevcu včasih silne preglavice, ker ga silijo, radi svojega eksplozivnega značaja, k nepotrebnemu tratenju zraka. Da se temu izognemo je dobro, ako jih mehko zapojemo in po možnosti zadržujemo zrak. Najbolj nevarni so nezveneči zaporniki, ki pospešujejo poleg tega še trdi zastavek. Res je, da ojačujejo zaporniki vokale, vendar je škoda neprimerno večja kakor korist, ako jih nepravilno izvajamo. Dober pevec uporabi za nezveneče zapornike manj zraka, kakor za zveneče, ne da bi zvočnost vokalov pri tem kaj trpela. Iz navedenega pa ne sledi, da je treba zapornike medlo artikulirati, nasprotno, artikuliraj čvrsto, pri tem pa štedi z zrakom. Brez čvrste zapore ni lepega zapornika! Važno je tudi, da se že pri artikulaciji zapornika pripravimo na vokal in kolikor se pač da uravnamo govorila tako, da se bo prehod nemoteno izvršil. Zato je treba n. pr. pri zlogu bi, že pri izreki b-ja dvigniti jezik v lego vokala i.
Viktor Steska:
Važna poprava stolnih orgel v Ljubljani.
O ljubljanskih stolnih orglah vemo, da je sklenil 20. maja 1732 ljubljanski škof Sigmund grof Schrottenbach s celjskim orglarjem Jan. Janečkom pogodbo za napravo novih orgel z 22 spremeni. Dopolnil je te orgle Franc Ksa.verij Križman 1. 1762 in postavil še srednjo omaro. Pozneje so te orgle popravljali razni mojstri, n. pr. ok. 1830 Janez Kunert, 1. 1859/60 Ferdinand Malahovski, 1. 1867 Goršič, nove, razen lepih omar, pa je napravil 1. 1912 Ivan Milavee. O tem je obširno pisal prof. Jos. Smrekar v Cerkv. Gl. 1906, str. 11, 21, 25, 26. V tej razpravi, kakor tudi ne v spisu: Orgle v ljubljanskih cerkvah, Rafael Fabiani, v Kroniki slovenskih mest, II, 163 id., se pa ne omenja znatna sprememba stolnih orgel, ki jo je napravil ljubljanski orglarski mojster Janez Jurij Eisel 1. 1781.
O njegovem delu spričuje listina v škof. arhivu (fasc. stolna cerkev), obsegajoča izjavo, ki jo je Eisel podal 5. januarja 1780. Glasi se v slovenskem prevodu:
Izjava,
ki jo podajam na zahtevo o orglah tukajšnje stolne cerkve v Ljubljani, ki naj se odmaknejo od stene in preurede tako, da bodo najboljše v deželi.
Zato izjavljam in se zavezujem, da napravim in postavim z božjo pomočjo tako delo, da ne bo na Kranjskem nobenega, ki bi to presegalo glede moči in ljubkosti.
Vse delo se deli v 3 skupine: manual, pozitiv in pedal. Vsaka skupina bo imela naslednje spremene (registre), ki jih navajam:
Manual.
1.	Principal 8' (8 čeveljski)
2.	Flauta major 8'
3.	Flauta minor 4'
4.	Oktava maior 4'
5.	Quinta 4'
6.	Superoktava 2'
7.	Mikstura trojna. Ta spremen bo imel 175 piščali.
8.	Vox humana 8', gre iz druge oktave od a.
9.	Salicional 8', ki pride namesto »trampucina« (tramboncino, jezičnik) in ga ne bo treba nikdar uglaševati.
Positiv.
1.	Principal 4'
2.	Copula 8'
3.	Flauta 4'
4.	Mali portun 4' (burdonček)
5.	Špičasta flavta ali »Plochflauta« (Blockflote) 2'
6.	Oktava 2'
7.	Mikstura, dvojna, z 90 piščalmi.
Ti spremeni bodo šli skozi vso klavijaturo s 45 piščalmi.
Pedal.
1.	Inlra Bas 32'
2.	Portun 16' (Burdon)
3.	Oktavni bas 8'
4.	Kvintni bas 8'
5.	Namesto bombarde, ki jo je treba neprenehoma uglaševati, napravim 16čeveljski Gambni bas.
6.	Oktava 4'
7.	Šumeče piščali, trojne.
Ti spremeni gredo skozi vso klavijaturo v pedalu.
V vsem torej obsega delo 24 spremenov. Zveneli bodo sicer ostro, vendar pa ljubko. Ne smem se hvaliti, toda delo bo z božjo pomočjo to samo kazalo in pričalo, če mi Bog le zdravje da, da vse tako dovršim.
Pri tem pa bom moral vso mehaniko in vse sapnice na novo napraviti in nov meh dodati, ker bi 4 mehovi ne zadostovali.
Orgelska omara mora biti ožja, da bo prostor na koru širši. Moral pa bom vse spremene razen dveh, ki sta še oela, na novo uravnati, dva spre mena: sali-cional in viola di gamba pa napraviti nova iz cina; tudi miksturo bom moral narediti novo. Ta dva spremena bosta imela 225 piščali. Kratko, kar bom od starih orgel mogel porabiti, bom od njih vzel.
Pri odnašanju starih orgel in pri postavljanju novih orgelskih omar mi morajo pomagati tesarji, ki mi postavijo in odneso oder; prav tako pri odru za mehove. Mizar mi mora narediti na koru pod, ki mora biti vzvišen. Vse drugo prevzamem sam in bom sam oskrbel in pripravil.
Naredil bom vse to za 3000 (tri tisoč) gold. in upam, da se temu nihče ne bo čudil ali se nad tem pritoževal. Z marljivostjo ne bom varoeval, toda s pogojem, da se mi podeli napitnina. Ko bodo orgle pri Sv. Jakobu narejene, bom z delom pričel in se zavezujem, če mi Bog zdravje da, da bom orgle postavil od letošnjega do prihodnjega sv. Mihaela. Upam, da nihče ne more večjega dela dovršiti.
Če mi bo med tem časom kaj denarja treba, ne dvomim, da ga prejmem, zakaj za delavce in pomočnike moram denar imeti; drugo pa se mi bo izplačalo po izvršenem delu. Zavezujem se pa, da jamčim leto dni za svoje delo in bom vse uglasil, ko bi kaj narobe hodilo.
Orgelska omara se bo spremenila, da bo organist gledal na veliki oltar. Če bo treba za okraske ali za popleskanje kakega podobarja, ga ne bom jaz najel in se tudi za to ne bom menil.
To je na zahtevo moja izjava in prosim, da se mi odlok kmalu sporoči, ker bi sicer prevzel kako drugo delo.
Priporoča se najponižneje
Janez Jurij Eisel, tukajšnji orglar.
Škof Karel grof Herberstein je bil s tem načrtom zadovoljen in je ob sprejemu pogodbe to pogodbo podpisal.
Na hrbtu listine je zapisano:
Pogodba za orgle v stolni cerkvi s tukajšnjim orglarjem Jan. Jur. Eiselom dne 5. jan. 1780. Delo dovršeno 1781.
Iz te izjave in iz pristavka se prepričujemo: 1. da je ljubljanski orglar Janez Jurij Eisel napravil 1. 1780 načrt za popravo in prestavo orgel v stolni cerkvi;
2.	da je ta načrt v pogojenem roku, t. j. do sv. Mihaela 1781 dovršil;
3.	da je bila sprememba korenita v formalnem oziru (prestava igralnika, poožitev glavne omare) in v glasbenem;
4.	da Križmanovo delo ni trajalo niti 30 let, bržkone zaradi vlage, ker so bile orgle naslonjene na steno in jih je moral Eisel odmakniti od stene;
5.	da je imel Eisel 1. 1780 v delu šentjakobske orgle, kar dosedaj tudi ni bilo znano.
Bernard Pirnat:
Črtice iz življenja slovenskega organista.
(Dalje.)
V.
Devica Marija v Polju pri Ljubljani.
D. M. Polje pri Ljubljani je lep kraj, fara vnebovzetja prebl. D. M., je imela takrat 3546 duš. Faro je vodil č. g. Matija Kolar. Pozneje je bil od škofa imenovan za stolnega kanonika ter se preselil v ljubljanski kapitelj. Umrl je kot stolni dekan 14. avgusta 1921 v 77. letu starosti; bil je blaga in dobra duša v vsakem oziru. Bog mu daj večni mir in pokoj in sveta, nebesa. Rad je slišal lepo ubrano petje ter tudi godbo. Dal je prav krasno poslikati vso cerkev po slikarju Jebačinu iz Ljubljane. Dalje je napravil novi peti veliki zvon, ki je tehtal 105 starih stotov ali 6086 kg. Ta takratni največji zvon v ljubljanski škofiji je imel prerez spodaj 221 cm. Vlil ga je Peter Hilzer v Dunajskem Novem mestu 1. 1904. Na moj predlog je dobil zvon ton Fis, ostali zvonovi so imeli tone: H dis fis h. Tudi orgle so bile takrat precej velike in dobre z 18 spremeni. Prišla pa je 1. 1914. vojska ter vzela veliki zvon in menda tudi principal. G. župnik je bil skrben in reden plačnik za svojega organista. Poljci so bili ponosni na svojega dobrega župnika, ga ljubili in spoštovali. Poljci so bili ponosni pa tudi na svoje naprave: na lepo cerkev in veliki zvon in so bili sploh jako vneti za napredek. Pritrkavanje na. 5 harmonično v duru ubranih zvonovih je bilo krasno poslušati. G. župnik Kolar pa je skrbel tudi za cerkvene pevce in jim večkrat za njih lepo petje precej dal v denarju. Sern-tertja je pevce povabil v gostilno k županu Jakobu Dimniku ter jih pustil tam pogostiti z jedačo in pijačo. Tudi g. kaplan Matej Rihar je bil jako vnet za petje in izvrsten pevec, pevcem jako naklonjen in dobrotljiv. V slov. kat. izobraževalnem društvu je mnogo storil za izobrazbo mladih fantov in deklet. Društvo je imelo svoj lastni dom, veliko lepo zidano hišo, dobro izvežban pevski zbor za cerkveno in narodno petje. Pozneje sem jaz izučil tudi tambu-raški zbor. Moj prednik Ivan Bezeg je bil dober organist in je imel dobro izvežban cerkveni zbor.
Službo oganista sem nastopil 24. sept. 1903 in bil tu do 15. okt. 1906. Ravno toliko časa sem bil občinski tajnik v D. M. Polju. Povprečni zaslužek obeh služb je znašal mesečno 50 do 60 gl. Stanovanje sem plačeval po 4 gl. na mesec. Stanoval sem v županovi hiši nad prvim nadstropjem pod streho in zraven je bila občinska pisarna. Imel sem tudi dva »grobarja«, katera sta mojo službo izpodkopavala. G. učitelj Hlebec bi bil rad organist in Nace Mercina, posestnik v Zg. Kašlju, bi bil rad obč. tajnik. Oba sta prišla na moje mesto. Pa učitelj Hlebec je bil kmalu odstavljen. Kako dolgo je Mercina bil tajnik, mi ni znano.
Cerkveni pevski zbor je imel v oktobru 1903 6 sopranov, 4 alte, 3 tenorje, 6 basov, skupaj 19 oseb. Društveni moški zbor za narodno petje pa je obstajal iz 12 oseb. L. 1903 decembra sem začel učiti otroški naraščaj 22 grl, a stalnih je malo ostalo. Obenem sem začel učiti tamburaški zbor. Priglasilo se je 24 mladeničev. Tudi sam sem se moral učiti, ker nisem popolnoma nič znal. V šestih tednih sem pa znal igrati vse tamburaške inštrumente. Prva navodila mi je dal organist I. Jerman, za kar sem mu še danes hvaležen.
V teku let so se tamburaši naučili mnogo komadov in igrali pri društvenih veselicah prav dobro. Iz tega tamburaškega zbora se je pozneje izcimila godba na pihala. Ta godba je bila 1. 1912 na Dunaju na evharističnem kongresu in slišal sem sam na lastna ušesa, kako izvrstno in precizno so ti moji nekdanji fantje igrali. Na Dunaju sem tudi sam ž njimi osebno govoril in so mi rekli: Vi ste nam pot pokazali v petju in godbi, da smo to, kar smo sedaj in vedno se spominjamo svojega strogega učitelja.
Dne 7. sept. 1904, v sredo ob pol 4 popoldne je prišel presvetli knezoškof dr. Anton B. Jeglič in takoj blagoslovil veliki novi zvon Fis, ki je tehtal 105 starih stotov, največji v ljubljanski škofiji. L. 1914 ga je vzela vojna, kakor tudi mnogo drugih. Nato je imel knezoškof kratek nagovor o pomenu zvona za zveličanje duš. V četrtek, 8. sept. je bila birma. Takrat se je pokazala Poljska ofert v svojih krasnih oblekah: židane, žametove, črne, rdeče, višnjeve, zelene in še druge barve krila, s srebrnimi pasovi, s pečami in s petelini na glavi. Res krasna ženska oprava. Moški v irhastih hlačah iz jelenove kože z jermenci, škornje do kolen kakor pravi Gorenjci; žametov zelen telovnik-brezrokavec s srebrnimi gumbi. Zelen suknjen suknjič z gumbi iz jelenovih rogov, zelen klobuk kastor z gamsovo brado. To so se postavili kakor pravi Gorenjci. Kranjska narodna noša je res krasna. Dne 9. julija je bil blagoslov nove društvene zastave slov. kat. izobraževalnega društva in strokovnega društva papirne tovarne. Ob 8 je bila sv. maša za vsa povabljena tuja društva. Ob pol 2 zbirališče vseh društev pred društvenim domom. Ob tričetrt na 3 so vsa društva odkorakala v cerkev, kjer so bile litanije z blagoslovom. Po litanijah blagoslov nove zastave, katero je slovesno blagoslovil župnik Matija Kolar in pojasnil v kratkem govoru pomen kat. zastave. Sledilo je zabijanje žebljev. Kumica je bila ga. dr. Divjakova. Po tej mešanici se je zastava razvila in dvignila, domači pevski zbor pa je zapel: »Zastava že razvita je, morilna cev nabita je.« — Za tem je govoril dr. Janez Ev. Krek o kat. zastavi: zakaj je in zakaj se zbiramo pod kat. zastavo. Po tem govoru se je razvrstil slavnostni sprevod z novo blagoslovljeno zastavo na čelu. Za njo so korakale belo oblečene družice in domači tamburaši v novih čepicah z liro in sokolovim peresom; za njimi domače deve in ženke v narodni noši v dragih oblekah s pečami na glavi s slovenskim trakom na prsih, zlatimi in srebrnimi umetno delanimi pasovi in raznimi krasnimi obeski zlatih verižic in prstanov in Bog ve kaj še vse. Sprevod je šel od cerkve skozi Vevče in Poljsko vas na vrt župana Dimnika, kjer je bila prosta zabava in šaljiva loterija. Tovarniška godba je prav dobro svirala pri sprevodu in prosti zabavi. Vmes se je vrstilo petje in tamburanje domačih in tujih pevcev in tamburašev. Tako je bilo vse lepo in v redu v lepi ofertni Poljski vasi.
Srečko Koporc:
Poltonski sistem.
t
(Konec.)
Izmed poglavitnih zvez, ki so v poltonskem sistemu tipične, a so bile znane že pred njegovim nastopom, so sledeče:
1. Dur-mol na istem osnovnem tonu (simultana zveza)
2.	Dur-mol na vzporednem tonu (simultana zveza)
3.	Mol z veliko seksto in septimo navzgor, z malo septimo in malo seksto navzdol.
Poglavitni interval je dur-molova terca, ki paralelizira značilne poteze
Vse, kar se dogaja v okviru velike terce navzgor in navzdol, je le »razširjena tonaliteta«, to je tudi vse, kar ima sodobna glasba, vse drugo pa je brezpomembno in diletantsko.
Razen gori omenjenih akordnih zvez, poznamo iz stare harmonije po-edine tone, ki so jih obravnavali pod precej nerodno rubriko »harmonično tuji toni«. Ti toni večinoma prehajalnega značaja pridejo v poštev tudi tu, le pod drugačnimi okoliščinami:
a)	kot nerazvezana menjalna nota,
b)	kot dodani intervali (sekunda, kvarta, septima, nona),
c)	toni v sukcesivni alteraciji antičnih lestvic,
č) glavna in stranska hromatika (hromatično sosednji toni ali »bitona-liteta«, sosednji tonovski način).
Teoretično so mogoče še mnoge medstopnje, ki jih pa le nekateri skladatelji uporabljajo zavedno, ostali pa pišejo »atonalno« ter se pri tem zanašajo na svoj temperament.
Schonberg je koncentriral zvočne gmote tako, da je v resnici dosegel večjo ekonomijo v harmoniji, kontrapunktu in obliki. Začel je v času, ko so šli vzporedno vseobči družabni interesi za tem, da se odstrani vse, kar je nepotrebno.
Poltonski sistem je nastal iz diatonike. Dodajanje disonanc-intervalov (znano že pri Debussyju) je ustvarilo višek tehnike, ki jo je poltonski sistem samo še vse bolj kultiviral, na pr.:
vsak ton C-dur lestvice ima dvoje sosednjih tonov, eden je spodnji, drugi je zgornji sosednji ton. S transpozicijo dobimo vseh 12 lestvic. V antičnih lestvicah
1 V tem članku mora v 1.-2. letošnji številki na strani 20. pred notnim zgledom stati: b) glasbeno disonanco; kar s tem popravljamo.
c—e—g
c—es—g
obeh akordov:

dobimo s transpozicijo na »e« ton vseh 12 hromatičnih tonov. Kultura harmoničnega vodilnega tona je prešla v kulturo poedinih tonov: vsak ton je dobil dva hromatična in diatonična sosednja tona (po stari teoriji rečeno: dva vodilna tona).
Drugačna je bila zadeva pol tonskega sistema v kontrapunktu. Melodična gradba je nastala s poltonskim sistemom pod drugačnimi pogoji. Nastale so nove samostojnejše zveze in razvezi. V melodični grad bi so nastale večje doslednosti ravno v izpeljavi motivov. Stopnjujoč tip motiva:
so raztegnili v večjo intervalno oddaljenost:
^---
V kontrapunktičnih oblikah se pojavlja težnja po zvezi med strogimi in prostimi oblikami (fuga in fox). Sledi pogosta uporaba kanoničnih oblik, na pr.
rakovo gibanje:
9 10 11
12 3 4 5 6 7 8	I^J
ali
-h-—J?
mm^mmim
Tudivfugi dobimo zaradi poltonskega sistema znatne zunanje spremembe: v Bergovi operi »Wozzeck« sledi odgovor teme v medianti (torej ponoven dokaz, da je terca najbolj potenciran interval v vseli zvezah, prej pa je bila kvinta). V Schonbergovem mešanem zboru »tTnentrennbar« op. 27. št. 1, dobimo kanon v nasprotnem gibanju, tega zaključuje ista zveza soprana in alta kakor v začetku, le simultano podobo imata sedaj oba glasova.
Omenim naj zanimivo paralelo, kar se tiče sukcesivne in sinmltane menjave v kontrapunktu. V harmoniji smo se o tem že seznanili, tam je bil način drugačen. V kontrapunktu pa moramo razmotrivati zgodovinsko-zemlje-pisni problem. Na kontrapunkt je vplivalo dvoje po značaju različnih svetov:
a)	južno-orientalski (odnosno južno-evropsko-rimski, ki sloni na grških naukih o konsonancah in je specielno sukcesivne narave),
b)	germansko-skandinavski (severni) značaj poudarja simultani princip.
V poltonskem sistemu vidimo nekako centralizacijo obeh značajev. Odtod dejstvo, da ima ta glasba na sebi nekaj vseobče človeškega, vesoljnega (Beethoven: »Alle Menschen werden Briider«).
Tudi glasbena arhitektura se je močno izkristalizirala s pomočjo polton-skega sistema. Najprimitivnejše oblikovno sredstvo, ki datira še iz antične psalmodije in iz še starejše »kulture« primitivnih narodov, je ponovitev (recitiranje na enem tonu). Ponovitev je važen faktor pri nekaterih glasbenih oblikah (trodelna pesemska oblika, rondo, sonata), a s poltonskim sistemom je odpadla tako imenovana direktna ponovitev kot posledica nove logike.
Schonberg je skušal odstraniti zaradi vedno večje vloge poltonskega sistema celo kontrast, ki je bil eno najvažnejših tehničnih sredstev v glasbeni arhitektoniki (Petrarkov sonet). Hauer zlasti pa Berg je sicer nadaljeval Schon-bergov način negacije kontrasta, a vendar ga je v novejših delih spet upostavil, namesto tega pa je glasbeni stavek orkestralno obrazložil s pomembno tematiko. Tako so imele klavirske skladbe orkestralni stavek. Vse to so bile posledice prevelikega disonančnega dodajanja. Kot primer naj sledi tema za
fugo iz moje klavirske skladbe:
_==™__
—^ 1-11__Ai
Ta obložena tema za fugo kaže vse prednosti nove tehnike: večtematičnost v monotematicni preprosti fugi ima, ako primerjamo s harmonično simultanostjo, podobno razmerje, ki ga vidimo v obliki trotematskega vsestranstva:
a)	osnovni motiv,
b)	refleksni motiv,
e) sklepni motiv. Tema, ki bi morala biti enoglasna, je postavljena, vertikalno, horizontalno pa leži le motiv. V prostih oblikah dobimo tri temelje zvočne osnove, prvo s petimi toni, drugo s tremi toni, tretjo s štirimi toni, skupno 12 tonov. Vse te osnove so izčrpane v motivični in ritmični spremembi in transpoziciji, na pr. Schonberg, op. 25 (menuet).
K sklepu te razpravice, ki vzbuja znaten interes zlasti pri mlajši generaciji, omenjam: Ne trdim, da je poltonski sistem nekaj, kar naj bi ostalo v glasbi večno. Nikakor! Poltonski sistem je predvsem zgolj tehnično sredstvo sedanje dobe kakor je bila nekdaj liromatika (Kroyer: »Die Anfange der Chromatik im ital. Madrigal des 16. Jahrhund.«, 1902), le s to razliko, da obstoja tu zavedno delovanje. Poltonski sistem je izraz dobe, ki je mogoče tehnično najbolj napredna, manj pa duhovno. Prišel bo čas, ko tudi poltonski sistem ne bo več zanimiv, kajti nastopila bodo nova drugačna sredstva. Mnoge skladbe bodo pozabljene kakor tudi skladatelji, le tuintam bo ostalo kako glasbeno delo in avtorjevo ime, ki bo ostalo zapisano trajno preko stoletij, pa naj je deloval v tej ali oni tehniki, to je pač zakon glasbene večnosti. Poglavitno je, da si je ustvaril skladatelj v svojem življenju, čeprav skrit javnosti, lastno podobo, lastni stilni značaj. Tak skladatelj se je moral boriti z vsem, predvsem je moral spoznati zgodovinsko orientacijo, ustvariti je moral nova sredstva. Kajti le potem, če je prišel do tega, je bil zmožen ustvariti taka dela, ki imajo estetsko-invidualno vrednost, jn šele na taki stopnji zraste glasbena umetnina. Ako pa kdo o priori odklanja te ali one pridobitve, pa dela to ali iz nevednosti (takih je precej) ali gole konservativnosti. Za glasbeni razvoj in za splošno glasbeno kulturo pa pomenijo taki poedinci zgolj mrtev kapital.
Koncertna poročila.
I. Koncerti v Ljubljani. 21. januarja je bil klavirski koncert Nikolaja O r 1 o v a. Orlov, odličen, pri nas že znan pianist, je izvajal Scarlattija, Schumanna in največ Chopina. Njegova igra je bila virtuozna in toplo doživljana, zato prepričevalna. — 27. januarja se je na Taboru vršila Svetosavska beseda, pri kateri je sodelovalo mnogo naših domačih umetniških moči in bile izvajane izključno jugoslovanske in ruske skladbe. — 7. februarja se je vršil v opernem gledališču velik koncert Glasbene Matice, ki so ga izvajali: gospa Bernot-Golob Franja in člani Slovenskega vokalnega kvinteta kot solisti, pevski zbor Glasbene Matice in pomnoženi operni orkester. Izvajana dela so bila deloma nova, izvirna, deloma nanovo prirejena. Med temi je Osterčev Magnificat za zbor in orkester, prvotno zložen za zbor in štiriročno klavirsko spremljanje in kot tak svojčas že izvajan. Skladba je po zamisli in značaju slovesna, mogočna, vendar v izrazu dokaj trda in bolj ali manj monotona. Dr. Švarov »Brodnik« za alt in orkester je bil prvotno zložen tudi s klavirjem. Če je sedaj z orkestrom pridobil na vrednosti in uporabnosti, je vprašanje. V orkestru pač skladatelj skuša verno podati vse posamezne nianse razgibanega baladnega besedila. Glasba je zato plastična, napeta, morda malce prenemirna. Orkester je petje mestoma nekoliko dušil. Mosolova »Železolivarna«, simfonična slika najhujšega šumenja, piskanja, tulenja in vrvenja v te vrste tovarnah, je — kar grobe naturalistične učinke tiče — prvovrstno pogodena, dasi že deloma kopirana po drugem vzorcu. Gre pa preveč na živce, tembolj če si prisiljen te vrste glasbeni »nestvor« poslušati dvakrat zaporedoma! Podali so jo kajpada virtuozno. Kot glavno skladbo koncerta so končno izvajali Štolcer-Slaven-skega Religiofonijo, oratorijsko suito za soli, zbor in orkester. Veličastna, svojevrstna, značilno južnjaška skladba sestoji iz sedmih delov. V prvih petih skladatelj podaja nekatera bolj značilna verstva in njih versko-glasbeno izživljanje: primitivne verske vzklike poganov, bogate židovske obredne speve, posebno krasne, skrivnostno poetične molitve bramanov in budistov, krščanske vznesene bogoslužne speve in moha-inedansko versko petje. Teh pet delov tvori pravo Religiofonijo. Šesti stavek: Glasba, in sedmi; Himna delu prav za prav ne spadata v ta okvir. Delo je stalo skladatelja velikega truda in posebnega težkega proučevanja posameznih ver in njih petja. V tem pogledu zasluži skladatelj posebno priznanje. Delo priča tudi o silni skladateljevi zrelosti in moči. G. Slavenski je koncertu osebno prisostvoval in bil deležen največjega odobravanja. Koncert je pripravil in vodil ravnatelj Mirko Polič. — 10. februarja je koncertiral »D r a ž d a n s k i kvartet«, ki ga sestavljajo gg. G. Fritsche (I. gosli), F. Schneider (II. gosli), G. Hofmann-Stirl (viola) in G. M. Biilow (čelo). Dovršeno so izvedli po en Haydnov, Beethovnov in Dvorakov godalni kvartet. — 17. februarja je tukajšnja Radiofonska oddajna postaja priredila drugi simfonični koncert. Pomnoženi, jako dobro vigran radijski orkester je pod vodstvom dirigenta Draga Mario Šijanca izvedel Handelnov Concerto grosso v g-molu, Bachov klavirski koncert v d-molu s pianistom Reinholdom Gallatia, Haydnovo >Lovsko« simfonijo št. 73 in Jurij Mihevčevo overturo opere »Vilino dete«. Spored je bil klasičen, enoten, mikaven, lahko umljiv in izvrstno podan. Takih koncertov si še želimo. — 24. februarja se je vršila II. javna konservatorijska produkcija. Vsebovala je angleško starejšo in novejšo glasbo. Izvajalci so bili: konservatorijski pomnoženi orkester pod vodstvom prof. Škerjanca, ter pevki Fratnikova in Korenčanova, prva iz šole prof. Župevca, druga iz šole prof. Wistinghausove. Spremljal ju je pianist Gallatia iz šole prof. Janka Ravnika. Uvodno besedo je govoril ravnatelj Betetto. Produkcija je lepo uspela in nudila prav poučen vpogled v značilno angleško glasbo. — 26. januarja se je vršil koncert bolgarske glasbe. Po uvodni besedi prof. E. Adamiča o bolgarski glasbi so spored izvajali: gdč. Korenčan je pela nekaj samospevov, instrumentalne točke sta izvedla prof, Šivic (klavir) in prof. Pfeifer (gosli); oddelek zbora Glasbene Matice pa je zapel nekaj mešanih zborov. — 2. marca je pevsko društvo
»Ljubljanski Zvon« priredil ob 30 letnici svojega obstoja koncert slovenske narodne pesmi. Spored je obsegal 18 umetno obdelanih slovenskih narodnih pesmi: štajerskih, primorskih, belokranjskih, koroških, gorenjskih in dolenjskih, ki so jih priredili naši skladatelji: E. Adamič, Kogoj, Dev, Tome in Marolt1. Zbor, precej prenovljen in osvežen, je pod jako zmožnim vodstvom sedanjega pevovodja Doreta Matula težko in naporno nalogo prav častno rešil. Ce izvzamem nekaj pomanjkljivosti v interpretaciji in podajanju zlasti nekaterih daljših Tomčevih skladb, je bilo izvajanje umetniško in je nudilo velik glasbeni užitek. K 30 letnici društvu, njegovemu zboru, dosedanjemu dolgoletnemu pevovodju Zorku Prelovcu in sedanjemu vodju Matulu prav iskreno čestitam. 8. marca se je vršil II. mladinski koncert pod naslovom: »Arija«. Izvajali so ga: operni pevec Josip Gostič (tenor), operna pevka Zvonimira Zupevc (sopran) in pianist prof. Lipovšek. — Isti dan je pevsko društvo »Zvezda« v Mostah pri Ljubljani obhajalo 15letnico obstoja ter priredilo ob tej priliki koncert. Vodil ga je društveni pevovodja prof. Mirko Avsenak.
II. Koncerti drugod. 6. januarja je župnijski pevski zbor v Lomu nad T r ž i č e m priredil pevski koncert. Zbor, ki je zapel 18 pesmi, je vodil akademik Fr. Zupan. — Praški kvartet je sredi januarja koncertiral v Celju. Izvajal je skladbe Mozarta, Schuberta in Dvoraka. Pri klavirskem kvintetu je sodelovala gospa Mara Sancinova. — V Mariboru se je vršil večer angleške narodne pesmi. Pela je gospa Ethel L e w i s iz Londona. — Na koncertnem in recitacijekem večeru v Mariboru dne 4. februarja je A. Jarc pel arije in pesmi; spremljal ga je operni korepetitor iz Ljubljane g. Kumar, ki je dodal Beethovnovo »Mondschein« sonato.	St. Premrl.
Dopisi.
Novo mesto. (Nekaj malega o kapiteljskih orglah.) Že zadnjič sem obljubil, da hočem »Cerkvenemu Glasbeniku« sporočiti kaj tudi o naših kapiteljskih orglah, ki so bile pred nedavnim časom temeljito izčiščene in popravljene. Svojo obljubo moram spolniti. Za nekatere podrobne podatke se iskreno zahvaljujem novomeškemu gospodu proštu Karlu Čerinu!
Morda bo temu ali onemu neznano, da je v prejšnjih časih imela kapiteljska cerkev dvoje orgel. To je razvidno iz ohranjenih starejših zapiskov. Ti govore o malih orglah s šestimi spremeni, ki so bile postavljene v presbiteriju, in o velikih orglah z dvanajstimi spremeni, ki so stale na koru. Male orgle se omenjajo še 1. 1852. Dvanajst let pozneje (1864) se pa omenjajo samo še ene orgle z osemnajstimi spremeni. Neka pripomba iz 1. 1879 dokazuje, da so bile tedaj kapiteljske orgle zelo revne in silno potrebne popravila. In temu se tudi ni čuditi, saj so morale biti orgle zelo stare; postavljene so namreč bile za časa prošta Martina Jabacina (1775—1789). Na vsak način orgle niso bile več kos svoji nalogi in se tudi niso več spodobile za tako mesto, kakršno je Novo mesto. Zato je rajni novomeški prošt dr. Sebastijan Elbert dal postaviti nove orgle. K temu sta mu zlasti prigovarjala pokojni p. Hugolin Sattner in tedanji kapiteljski organist, znani orgelski virtuoz Ignacij Hladnik. Delo je bilo izročeno bratoma Mayer v Feldkirchen na Predarlskem. Izvršila sta delo spomladi 1904. Kolavda-cija je bila 17. maja, blagoslovljene pa so bile orgle na binkoštno nedeljo istega leta. Orgle z 22 spremeni so stale 7800K. Od tedaj se prav do zadnjega časa ni izvršila na orglah nobena znatnejša poprava, razen da je v mesecu juliju leta 1931 sam orglarski mojster Franc Jenko meh temeljito popravil. Delal je dva dni ter je računal 950 Din. Ako prištejemo k tej vsoti še stroške za hrano in stanovanje v gostilni, kar znaša 76 Din, dobimo skupne stroške 1026 Din.
V teku časa so se orgle zelo zaprašile, kajti v vseh 31 letih, odkar so bile po-
1 Zelo umesten in poučen uvodnik in razlago izvajanih pesmi je za koncertni spored napisal naš glasbeni folklorist France Marolt.
stavljene, niso bile nikdar izeiščene. Zato je g. prost Čerin to nujno potrebno delo izročil lansko leto orglarskemu mojstru Jenku. Z dvema pomočnikoma in enim vajencem je Jenko to delo izvršil od 18. do 22. novembra minulega leta. Ker je v orglah manjkalo osem malih piščalk — bogvedi kam so izginile — je bilo treba tudi te nadomestiti z novimi. Gospod prošt pa je sklenil postaviti na kor tudi ventilator, da ne bo treba več mehača. Po posredovanju orglarskega mojstra Jenka je prišla kapiteljska cerkev poceni do potrebnega ventilatorja. V frančiškanski cerkvi v Zagrebu so namreč orgle povečali in dotedanji njihov ventilator ni več zadostoval, pač pa bil igti ventilator primeren za naše kapiteljske orgle. Zato so zagrebški očetje frančiškani rade volje prepustili svoj ventilator naši kapiteljski cerkvi za polovično ceno. Sedaj deluje ventilator pri nas prav dobro. Kajpada je nekoga pripravil ob službo, namreč — mehača.
Gotovo bo tega ali onega zanimalo, koliko stroškov je imela pri vsem tem novomeška kapiteljska cerkev. Izdatki so tile:
orglarskemu mojstru Jenku za ventilator........ 3000.— Din
za regulator........ 250,— „
za izprašenje in popravilo orgel . 1600,— „
elektrarni.................... 1599.50 „
Maloviču za mizarska dela..............510.—
za prevoz iz Št. Vida in Zagreba..............93.50 „
Skupno: 7053.— Din Je to sicer precejšnja vsota. Toda, če hoče kdo kaj večjega izvršiti, mora v ta namen enkrat pošteno žrtvovati, potem pa ima za dlje časa mir.	Fr. Ferjančič.
Sv. Lenart nad Škofjo Loko. Dovolite, gospod urednik, da se tudi iz naše fare enkrat oglasimo v »Cerkvenem Glasbeniku«. Je sicer majhna, šteje le nekaj nad 500 duš, in svetu malo znana, ker ni v prometnem kraju.
Najprej hočem malo opisati, kako je prišla naša cerkvica do še precej dobrih orgel. Tukajšnji rojak g. dr. Andrej Zupane, ki je bil baje advokat v Ljubljani, je pisal takratnemu g. župniku Vovku, naj postavi na kor orgle, kakršne gredo gor, plačal jih bo pa on. To se je tudi izvršilo leta 1898. Napravil jih je orglarski mojster Franc Goršič, menda kot zadnje delo. — Gospod župnik Vovk, kakor vem in vidim, ni bil pevec in tudi ne glasbenik, zato se je zadovoljil z majhnimi orglami. Ko bi bil takratni župnik to, ikar ni bil, bi imeli lahko danes dvomanualne orgle, lep prostor za pevce, ki ga danes jako pogrešam, in tudi lahko več spremenov.
Ne smem reči, da so orgle slabe, rečem pa, da bi bile na ta način lahko še boljše, ko se je dobil tak dobrotnik, ki jih današnji svet malo pozna. Naj mu ljubi Bog to veliko dobroto sedaj plačuje z ljubeznijo v nebesih! — Ko sem podpisani prevzel tukaj službo leta 1932, sem imel jako težko stališče glede pevcev in not. Pevcev sem dobil 2 soprana, 2 alta in 2 basa, note pa raztrgane in zamazane. Začel sem zbirati nove pevske moči, pa sem se pri tem zameril starim pevcem, ker so mislili, da smejo samo oni peti in nihče drugi. Nekaj časa sem to gledal; ko smo pa enkrat peli Kempterjevo latinsko mašo, 60 mi nagajali, da smo jo morali peti le v kvartetu. Takrat sem bil s svojo potrpežljivostjo pri kraju in sem stare pevce odstranil, tako da danes od starih pevcev sodeluje le še gdč. šolska upraviteljica. Note sem kar naprej prepisoval, da sem nad 200 pesmi prepisal in nekaj tudi nakupil. — Sedaj imam note vse lepo urejene. Z bratom, ki je bil pri meni in je nekoliko knjigoveza, sva 14 dni vezala, da sva spravila skupaj. Gospoda župnika sem naprosil, da je dal napraviti še omaro. Tako je sedaj vse lepo na svojem prostoru.
Danes šteje naš zbor 4 soprane, 4 alte, 2 tenora in 3 base. Upam, da ni med zadnjimi. Hrepenim še po večjem zboru, toda prostor kora mi tega ne dopušča. — Pojemo danes, da ne bom našteval vsakega posebej, od Riharja do najmlajšega skladatelja Štrbenca. Pevske vaje imamo redno dvakrat na teden: ob petkih zvečer in ob nedeljah popoldne, — Ljudsko petje gojimo s šolarji in Marijino družbo; s starimi ljudmi je pri nas nemogoče kaj doseči.	Lojze Grandovec, organist.
Vrhnika. S 1. decembrom 1935 sem nehal vršiti službo organista na Vrhniki. Ob tej priliki izrekam svojo najglobljo zahvalo vsem gg. pevcem in pevkam za njihovo dolgoletno in brezplačno sodelovanje na cerkvenem koru pod mojim vodstvom. Bog plačaj obilo vsem in vsakemu posamezniku brezprimerno požrtvovalnost za tako vztrajno posečanje pevskih vaj in tako vneto poveličanje službe božje z lepim petjem!
Istočasno naj blagovoli veleč, gospod dekan sprejeti izraz posebne zahvale za vso naklonjenost, ki mi jo je blagovolil izkazovati tekom mojega 10 letnega službovanja. —
Anton Grum.
Oglasnik za cerkveno in svetno glasbo.
Dva »V Zakramentu«. Zložil Gregor Rihar; priredil in izdal dr. Franc K i m o v e c. Ljubljana 1936. Opalografija Roman Pahor, Dravlje pri Ljubljani. Ti dve skladbi sta že precej časa krožili v prepisih med našimi zbori, ki so jih posebno ob slovesnih prilikah radi prepevali. Posebno prva skladba v C-duru je v glasovih kot v orgelskem spremljanju široko razpredena, ritmično živahna, orkestralno občutena (alt naj ima v petem taktu zbora ton »e« namesto »g«). Druga v A-duru je bolj preprosta, pa za izvajanje hvaležna. — Ker emo že pri Riharju, bi omenil, da bi se splačalo tudi kako njegovo slovensko mašo predelati današnjim potrebam primerno in jo izdati. Danes so že skoraj pozabljene, je pa v nekaterih skritih več lepot kot v marsikateri sodobni. Spomnim naj samo na njegov veličastni »Svet« v Des-duru!	M. Tome.
Dr. Fr. Kimovec: Morska zvezda. Pojte zvonovi. Obe Marijini skladbi sta pieani za moški zbor. Prva je zborom že znana kot nekaka neoficielna kongregacijska himna. Druga se bo v svoji preprostosti tudi hitro priljubila; v prvem delu je akor-dično pisana, v drugem pa živahno tematično izpeljana. Skladbi priporočamo! M. Tome.
Povodnji mož. Groteska v enem dejanju. Po narodni pravljici priredil Dragotin Vodopivec, uglasbil Vinko Vodo pivec. Ljubljana 1936. Izdal in na opalografu razmnožil Roman Pahor, Dravlje pri Ljubljani. Vodopivec je uglasbil to grotesko z najpriprostejšimi sredstvi, da jo bodo zmogli tudi šibki odri. Spremljava je veliko lažja kot pri »Kovačevem študentu«; pisana je sicer za klavir, ki se pa da v sili tudi nadomestiti s harmonijem. Osebe so štiri, njihovi pevski deli so pisani v najlažjem slogu (včasih se celo zdi, da slišimo reminiscence iz »Kovačevega študenta«). Edino prizorišče: čevljarska delavnica. Dejanje kot tudi glasba seveda ne vrtata v globine. Kdor pa hoče z majhnimi sredstvi pripraviti poslušalcem urico smeha in oddiha, mu spevoigro zelo priporočamo.	M. Tome.
Matija Tome: Preludij in fuga v E-duru. Ta zlasti v tehničnem oziru sijajna orgelska skladba je deloma izšla že leta 1930 v takratnem italijanskem glasbenem listu »I maestri dell'organo«, kjer je natisnjen njen prvi del: Preludij. S fugo vred pa jo je skladatelj izdal sedaj v samozaložbi. Preludij se giblje v polnih akordih, ki se kromatično pestro prelivajo v manualu, melodija v pedalu jim pa odločno kontra-punktira. Oblikovno je preludij trodelen; srednji del — krajši od prvega — je izpeljan tematično bolj prozorno in rahlo. Sledeča dvojna fuga prinese najprej krepak tema, izvirajoč iz preludija in ga v drznem poletu — ritmično hiteč posebno v srednjem delu — dovede do konca. Drugi tema je splošno bolj hitre narave: giblje se v šestnajstinkah in največ punktiranih osminkah naprej samo v manualu, pri vstopu pedala pa se obe temi združita in zmagoslavno hitita k sklepu. Tudi v fugi je obilno uporabljena kromatika. Skladba je namenjena prav spretnim organistom. Takim jo zelo priporočam. Dobi se pri skladatelju v Št. Vidu nad Ljubljano; stane 8 Din. St. Premrl.
Saša Šantel: Invencija, Naklada i vlastištvo: Centralna zadruga jugoslo-venskih autora. Zagreb (Jugoslavija.) Ta kot op. 55 izišla Šantlova klavirska skladba je modernega lica, splošno pa v melodiji in obliki jasna, prikupna, hvaležna. Akcijo Centralne zadruge jugoslovanskih autorjev v Zagrebu, ki se je namenila izdajati jugoslovanske skladbe v večjem obsegu, toplo pozdravljamo. Šantlovo skladbo priporočamo.	St. P.
Breda Š o e k : Kristus je vstal. 12 velikonočnih pesmi za cerkveni mešani in moški pevski zbor. Z dovoljenjem lavantinskega knezoškofijstva. Loče, 1936. Tiskano kot zasebni rokopis v Ločah pri Poljčanah. — Marljiva skladateljica je pripravila našim zborom za letošnjo velikonoč šopek poljudnih velikonočnih pesmi. Preproste v melodiji in harmoniji so nekako preračunane za šibkejše zbore. Tu in tam je skladateljica šla v tem pogledu morda celo predaleč. Med boljšimi pesmimi se odlikujejo: štev. 1. (krepka, enotno razvita); št. 5 (posebno umerjena in zelo cerkvena), št. 6 (zelo ubran moški zbor), Aleluja v 10. pesmi in 11. pesem. Prva dva aleluja v osmi pesmi sta manj cerkvena; priporočani tako-le spremembo:

v u 1
A - le - lu
rt
« —•
-—p-
ja,
v k
a - le - lu
±=*z
enako v tenoru.
ja,
V 9. pesmi je deklamacija besedila »rešenja in zmage« v sopranu in altu slaba. Boljše bi bilo:
l--»---1 —e—0—0— —i—0—0 _


T
Re-še-nja in zma-ge slo-ves-ni je dan,
Tiskovnih napak je prav malo: pri št. 7 na strani 9 v zadnjem taktu naj stoji e mesto es, pri št. 8 na strani 10 v drugem taktu spodaj v basu c c d g. Pri št. 9 so prenehaji na strani 11 odveč. Pesmi so kljub nekaterim nedostatkom vredne priporočila.	St. Premrl.
Razne vesti.
Hrvatski cerkveno-glasbeni list »Sv. Cecilija« izhaja letos že trideseto leto. Sedanji urednik lista je kanonik Janko Barle, urednik glasbene priloge ravnatelj Franjo Dugan. Bratskemu listu k jubileju iskreno čestitamo.
Zaslužni cecilijanec, upokojeni župnik in konzistorialni svetnik goriške nadškofije, biseromašnik Blazij Grča je 29. januarja t. 1. dopolnil devetdeset let svojega plodonosnega življenja. G. jubilant živi že približno dvajset let v Šenčurju pri Kranju in je še vedno delaven. Bog ga živi!
V	Mengšu je 214. januarja umrl v starosti 79 let gosp. Matija Lipar, oče organista in kapelnika Petra Liparja. Pokojni je bil 36 let organist pri mengeški župni cerkvi, ustanovni član pred 52 leti ustanovljene godbe in mnogoletni cerkveni ključar. Bil je glasbeno zelo nadarjen in kot samouk izdelal harmonij, ki ga še sedaj uporabljajo. Pokoj njegovi duši!
120. januarja je v službi smrtno ponesrečil g. Viktor Povše, višji tehnik ljubljanske Radiofonske oddajne postaje. Pokojni je bil tudi dober glasbenik, igral gosli, obiskoval nekaj časa ljubljansko orglarsko šolo, potem pa služil pri oddajni postaji od prvega početka do smrti. V službi je bil vesten in zanesljiv. V družbi veder in iskren. Naj počiva v miru!
V	Cerkljah pri Kranju je 16. februarja preminula gospa Evgenija Vavken, pošta-rica, vdova skladatelja, nadučitelja, posestnika in župana. Plemenito, velespoštovano gospo je ob nenavadno veliki udeležbi pogrebcev od blizu in daleč pokopal ondotni rojak g. stolni dekan dr. Franc Kimovec. Cerkljanski moški zbor je pokojni gospe zapel žalo-stinko »Vigred se povrne«, ki jo je pred 05 leti zložil njen pokojni soprog, skladatelj, pevec in organist Andrej Vavken, in je šla ob tem slovesu še posebno k srcu. Z blagim soprogom naj blaga gospa uživa pri Bogu večno veselje!
V Št. Vidu nad Ljubljano je 13. februarja po dveh dneh hudega trpljenja izdihnil svojo blago dušo profesor škofijske gimnazije g. Luka Arh. Poučeval je klasične jezike, zadnja leta tudi slovenščino v višjih razredih. Bil je izvrsten učitelj, navdušen Slovenec in tudi vešč glasbenik. Kot bogoslovec in tudi še pozneje je napisal za »Cerkveni Glasbenik« več člankov: o dr. Fr. Ks. Wittu, o Riharjevih pesmih, o Don Lorenzo Perosiju, o P. Hartmannovem oratoriju »Sv. Frančišek«. V Cecilijinem društvu ljubljanskih bogo-slovcev je bil v 1. 1896/97 pevovodja, v 1. 1807/98 blagajnik in v 1. 1898/99 predsednik. Pri stanovskih tovariših, pri dijakih in pri ljudstvu priljubljenemu pokojnemu profesorju naj Bog v večnosti poplača vsa njegova dobra dela!
Gospa Vincencija Šček, mati bivšega drž. poslanca v Rimu Virgila in slovenske skladateljice Brede, je 22. januarja praznovala 851etnico rojstva. Gospa Šček zna silno mnogo slovenskih narodnih pesmi, ki se jih naučila največ doma v družini od svojega deda, ki je lastnoročno napisal nekaj zvezkov slovenskih narodnih in od katerih je nekaj ohranjenih. Istotako se je mnogo slovenskih narodnih naučila tudi od svoje matere, ki je bila tudi navdušena pevka. Po smrti svojega soproga Josipa, žel. strojevodja, rojenega Vipavca, se je 1. 1984 naselila pri svoji hčeri Bredi, učiteljici v Ločah pri Folj-čanah. Naj Bog slavljenko> ohrani še leta in leta!
G. Franc Jenko, izdelovatelj orgel v Št. Vidu nad Ljubljano, je koncem februarja dovršil dvomaualne orgle za mestno župno cerkev na Jesenicah.
Ljubljanska Radijska postaja prireja zadnji čas zopet večere raznih slovenskih skladateljev. Četrti tak večer je veljal skladatelju L u c i j a n u Mariji Škerjancu, peti pa Josipu Klemenčiču.
Radio — Bratislava je izvajal v februarju najnovejše delo slovenskega skladatelja L. M. Škerjanca: »Trio« za klavir, gosli in čelo.
Turinška opera je 9. februarja do tal pogorela.
Nemški glasbeni zavod za inozemce v Berlinu priredi od junija do avgusta 1936 mojstrske tečaje v pevovodstvu, klavirju, orglah, čembalu, goslih, čelu, violi di gamba, komorni glasbi, petju in opernih nastopih. Zavod se nahaja v Berlin-Charlotenburgu 2, Grolmanstrasse 36-IV.
Nabožni list »Kraljestvo božje«, glasilo apostolstva sv. Cirila in Metoda za lavan-tinsko in ljubljansko škofijo, ki izhaja letos že 10. leto, ima od letos dalje v dodatku še »Božje vrelce« kot liturgično glasilo. Lepo urejevan list stane letno 12 Din. Priporočamo ga.
Sofijska priinadona gospa H. Jovovič-Kovačenko je gostovala v ljubljanski operi v operah »Madame Butterfly« in »Manon«. Pevkin glas je izvrstno šolan, njeno odersko podajanje zasluži vse priznanje. Obe predstavi sta bili tudi splošno prav dobro dani, žalj bolj slabo obiskani. Kot novost je prišla 20. februarja na oder opera »Katarina Izmajlova« (Lady Macbeth), ki jo je napisal mladi ruski izredno nadarjeni skladatelj Š o š t a k o v i č. Dejanje je silno naturalistično, glasba pa polna mladostnega poleta. Opero je vodil ravnatelj Mirko Polič in jo učinkovito izoblikoval, režiral pa jo je prof. Osip Šest.
Ravnatelj ljubljanske opere in pevovodja pevskega zbora Glasbene Matice g. Mirko Polič in upravni ravnatelj Nar. gledališča in Glasbene Matice g. Karel Mahkota sta bila pred kratkim odlikovana s češkoslovaškim redom Belega leva. Visoko in zasluženo odlikovanje jima je izročil o priliki slavnostne recepcije na češkoslovaškem konzulatu dne 24. februarja tukajšnji češkoslovaški konzul g. Stanislav M i n o v s k y. Obema odlikovanima gospodoma iskreno čestitamo.
škofjeloški pasijon iz 1. 1721, ki ga je zložil kapucin p. R o m u a 1 d iz Štandreža pri Gorici in nanovo priredil prof. Niko Kuret, so letošnjo prvo postno nedeljo uprizorili v Ljubljani v Delavski zbornici. Igrali so ga akademiki. Pevske vložke: postne in druge pesmi je pelo občinstvo samo.
Tri zvonove z glasovi c, d, e, namenjene za jugoslovansko misijonsko postajo Bošonti v Indiji, je vlila tvrdka Ivan Kogovšek v Š e n t Vidu nad Ljubljano.
Drugi slovenski glasbeni festival se bo vršil o binkoštih leta 1937 v Ljubljani.
Na orglarski šoli v Ljubljani se je z marcem t. 1. uvedel tudi pouk na pihala in trobila. Za enkrat le za omejeno število učencev. Šola si je nabavila 6 instrumentov: 2 klarineta, krilovko, basovsko krilovko, trobento in rog. Nekaj instrumentov bodo učenci dobili drugod.
Letos 17. aprila poteče 10 let od Anton Foe,rsterjeve smrti. Prihodnje leto bomo pa, če Bog da hkrati s OOletnico Cecilijinega društva ljubljanske škofije obhajali tudi lOOletnico Anton Foersterjevega rojstva. Foester je zapustil v rokopisu še eno latinsko mašo: Missa »Quilisma« za mešani zbor, orgle in orkester. Jako lepo bi bilo, če bi se za to mašo našel založnik. Skladba in tudi spomin na velikega našega glasbenika bi to zaslužila.
TO IN ONO.
Ameriška in slovenska cerkvena glasba. Dobil sem v roke latinsko mašo »T h i r d M a s s in B Fiat«, ki jo je zložil amerikanski skladatelj W. A. L e o n a r d. Tiskana je v Bostonu, založila jo je Oliver Ditson Company. To mašo so izvajali v Waukeganu, 111. pri pontifikalni maši našega g. knezoškofa dr. Gregorja Rožmana dne 17. novembra 1935, ko se je mudil med amerikanskimi Slovenci. Ta Leonardova maša je povsem necerkvena, banalna, tudi tehnično ne brez napak. Tudi glede besedila se ne ozira na cerkvena določila.1 Seveda imajo v Ameriki tudi boljše reči. Vendar, če izvajajo take in enake maše in jih smatrajo celo za imenitnei, je to za amerikanske cerkveno-glasbene razmere slabo spričevalo. Naša slovenska cerkvena glasba, primerjana z mašo ftlla Leonard, je neprimerno bolj in resnično cerkvena, četudi smo pred kratkim brali v oceni »Slovenske sodobne glasbe« (Slovenec 1935), da je naša slovenska glasba v bistvu nereligiozna. Dotični g. pisec naj bi se ogledal gori omenjeno amerikansko mašo, pa bi našo slovensko drugače sodil. Sicer jo pa najbrže premalo pozna.	St. P.
IZ NAŠIH GLASBENIH LISTOV.
»Pevec«, glasilo Pevske zveze v Ljubljani, je po daljšem presledku zopet izšel kot 7.—12. štev. 1935. List vsebuje kot glavni članek poročilo o evharističnem koncertu, kjer beremo poleg poročila glavnega pevovodje prof. M. Bajuka krasne ocene o evharističnem koncertu iz peres: Emerika Berana, Vilka Ukmarja, St. Premrla. Zorka Pre-lovca, prof. Grobminga, Ant. Jobsta in Lud. Puša. Prav primeren in važen je M. Ba-jukov članek »Vzor-pevec«, od katerega pisatelj zahteva, da bodi 1. reden, 2. točen. Anton Jobst izraža v članku »O pevskem pouku« žsljo, naj bi naši glasbeni listi prinašali več poučnih člankov in razprav o teoretičnem in praktičnem vežbanju zborov, godb, orkestrov itd. Poročila o koncertih so iz Mavčič, iz Bele Krajine in iz Črnomlja. Priporočenih je več novih slovenskih glasbenih izdaj. Na zadnji strani je slika pevskih zborov »Pevske zveze«, ki so sodelovali pri evh. koncertu v Ljubljani 29. junija 1935. — Glasbena priloga je izredno bogata; obsega 24 strani in prinaša zelo lepe skladbe naših skladateljev: Fr. Briceljna, R. Pahorja, A. Jobsta (2), Jos. Šterbenca, Fr. Premrla. Ferda Skoka, I. Laharnarja, M. Zeleznika in V. Vodopivca. Ena skladba: »Molitev za vladarja in domovino« je od slavnega francoskega skladatelja Mehula (1763—1817). — »Pevec« stane letno 30 Din. Priporočamo ga in prosimo zlasti naše organiste in pevovodje, naj z naročbo in še kakimi prispevki pomagajo listu, da se še naprej vzdrži.
»Cirilometodski Vjesnik« je z 11. in 12. štev. 1935 zaključil svoj tretji letnik. V
1 Zelo poučno bi bilo navesti nekaj notnih in drugih vzgledov, a radi pomanjkanja prostora mora to odpasti.
tej številki prinaša sledeče članke: Cirilo-Metodov kor in Katoliška akcija (Gorjanski), Najstarejše slovanske pesmi v čast sv. Metodu (Djuro Pavič), Sv. Ciril in Metod, slovanska apostola, prvoučitelja in prosvetitelja (Vjekoslav Višoševič), Vpliv bizantinske litur-gije in himnografije na glasbeni razvoj zapada (dr. Lorenzo Tardo), »Da bi bili vsi eno« (dr. D. Nj.), Fjodor Ivanovič Šaljapin (Boris Komarevski), Cirilometodijski zapiski, Iz pevskih vrst, Koncerti, Društvene vesti, Iz uredništva in uprave. Glasbena priloga prinaša Jurija Arbatskega Himno sv. Cirila in Metoda, veličastno daljšo skladbo, in Stanislava Prepreka Svjat, tudi solidno in krepko skladbo. — Letos je izšla že 1. in 2. štev. v novi opremi. Spominja se predvsem nadškofa dr. Ante Bauera, hrvatskega metropolita ob 80 letnici njegovega rojstva in 25 letnici škofovanja. Naslednji članki so: Sorodnost bolgarskega cerkvenega petja z bizantinskim (A. I. Manov), Viri za zgodovino začetka cerkvenega petja v Ukrajini (dr. Hvedin Steško), Vloga glasbe v liturgični obnovi (Slavko Gorjanski), Cirilometodski zapiski, Liturgika in cerkvenoslavenska književnost in ostale vesti. — V Glasbeni prilogi (tiskani) so skladbe: Ark Fokina, A. Grigorijeva, D. Bortnjanskega in G. Lomakina. List stane celoletno 100 Din, brez priloge 30 Din.
»Sveta Cecilija« prinaša v letošnji prvi številki dva članka o našem Davorinu Jenku, ki ju je napisal Vladimir R. Djordjevič in Belgrada. V prvem je življenjepis in ocena Jenka, v drugem je seznam in opis njegovih skladb. Iz članka »Spomen-orgulje u crkvi Male brače u Dubrovniku« izvemo, da je jeseni 1. 1935 v tej slavni in priljubljeni cerkvi orgle deloma preuredil deloma na novo naredil naš mojster Franc Jenko. Prejšnje dvomanualne so bile Riegerjeve, sedanje imajo tri manuale in 39 registrov. O. dr. B. Sokol Jenkovo delo zelo pohvali.
»Zvuk« 1935, štev. 8.—9., posveča prvi članek tudi Davorinu Jenku. Dr. Milivoje Milojevič je v njem podal Davorina Jenka »intimni lik«. O glasbenem življenju v Ljubljani stalno poroča prof. Slavko Osterc.
Tudi vse te tri odlične glasbene revije, izhajajoče deloma v Zagrebu deloma v Belgradu, toplo priporočamo.
IZ ZVEZE ZA KATOLIŠKO GLASBO V JUGOSLAVIJI
Prvi veliki vokalni koncert pod pokroviteljstvom naše Pokrajinske zveze za katoliško cerkveno glasbo se je vršil na prošnjo Odbora za proslavo 1050 letnice smrti svetega Metoda o priliki slovesne otvoritve jubilejnega Cirilmetodovega leta ter v počastitev sv. Cecilije, 21. novembra 1935 v Zagrebu v dvorani kina »Balkan Palače«. Na tem koncertu so sodelovala vsa glavna zagrebška cerkvena pevska društva: Orato-rijski zbor sv. Marka z vodjem prof. Mladenom Pozajičem. Glasbeno društvo sv. Antona z vodjem Hinkom Krenčičem, I. hrvatsko pevsko društvo »B r a n i m i r« z vodjem prof. Josipom Vrhovskim, Zagrebška polifonija z vodjem vseuč. docentom Matijem Ivšičem in grškokatoliški 9tolni Cirilo Metodov zbor z vodjem prof. Borisom Komarevskim. Zbori so nastopili s sledečim sporedom:
1.	Zagrebška polifonija: a) Ivšič: Utvrdi Bože, b) Ivšič: Svečenici Gospodnji.
2.	Glasbeno društvo sv. Antona: a) Stehle: Čredo iz maše »Slalve Reginac, b) Stehle: Benedictus iz iste maše.
3.	Stolni Cirilo-Metodov zbor: a) Česnokov: Slava Jedinorodnij, b) Nikoljski: Svjete tihij.
4.	I. h r v. k a t. pevsko društvo »Branimi r«: a) Lučič: Ave Maria, b) ftihovsky: Benedictus es tu Virgo Maria, c) Bortnjanski: Sej den. I. del.
5.	Oratorijski zbor sv. Marka: a) Dugan: Kristus se je gore stal, b) Dugan: Tri kralja jahaju, c) Dugan: Tebe Boga hvalimo.1
1 V celotnem sporedu bi se mesto skladb nemškega skladatelja Stehleja bolj podala n. pr. kaka slovenska. Op. ur.
Prireditev je v vsakem pogledu nad vse uspela. Duša se je radovala in srce živahneje bilo vsem navzočim, ko so videli, kaj more na polju gojenja in širjenja katoliške cerkvene glasbe ustvariti in nuditi harmonično in iskreno bratsko sodelovanje. Vsak zbor je bil dober, nekateri na izredni tehnični višini; vsi stremijo za istim končnim ciljem — za obnovo in poglobitvijo liturgičnega življenja vseh vernikov, kakor vsakega posameznega pevca. Tej prvi lepi skupni manifestaciji kat. cerkvene glasbe v Zagrebu so prisostvovali med drugimi odličnimi udeleženci predvsem gg. nadškof koadjutor dr. Alojzij Stepinac, križevski vladika dr. Dionizij Njaradi in škof dr. Franjo Salis Seevis.
Imenovanje zveznih delegatov. Ordinariat 9 k opijanske škofije je imenoval za škof. delegata g. Zitomira Janežiča, duh. pomočnika v Skoplju; ordinariat šibeniške škofije don Josipa Španiča, kapelnika stolne bazilike v Šibeniku; ordinariat škofije na Krku g. Karmela Zazino-viča, bogoslovca v Zagrebu; ordinariat hvareke škofije don Jurija D u 1 č i č a , stolnega dekana na Hvaru.
Konstituiranje škofijskih odborov. Škofijski odbori so bili izvoljeni v K o t o r u , kjer predseduje g. Anton R. Homen, ravnatelj stolnega kora, v Križevcih in v Splitu skupno z Dubrovnikom.
DAROVI ZA »CERKVENI GLASBENIK«.
Po 20 Din so darovali: g. Jakob Čadež, organist v pokoju v Šmarju, gospa Antonija Schulz v Ljubljani, gdč. Liza Serajnik, učiteljica glasbe v Mariboru, g. Janko Žagar, župnik na Ledinah; po 10 Din: g. Franc Pahulje, kaplan v Podzemlju, župni urad v Šempetru v Sav dolini, g. Anton Wornig, organist na Bledu, g. Anton Gole, ekspozit na Grosupljem, g. Fr. Rakun, župnik v Framu, g. Alojzij Jenko, kaplan na Trebelnem, g. Rudolf Mecilošek, kaplan v Paračinu, g. Ludvik Čepon, kaplan v Boh. Srednji vasi, g. Franc Cerkovnik, kaplan v Tržiču, gdč. Ana Ojstriš, učiteljica v Ljubljani, župni in dekanijski urad v Stari Loki; 9 Din: Cerkveno predstojništvo v Studencih pri Mariboru. — Najlepše se vsem zahvaljujemo in Bog povrni!
LISTNICA UPRAVE.
Naročnike, ki naročnine za 1. 1936 še niso poravnali, prosimo, da to kmalu store. — Naročnike, ki od časa do časa naročajo glasbene priloge, prosimo, naj jih poravnajo takoj po prejemu; stalni letni naročniki glasbenih prilog pa kadar lažje morejo. — Po A. Jobstovi slovenski maši, objavljeni v 1.-2. naši letošnji prilogi, so naročniki hitro segli in že vso pokupili. Z njo ne moremo nikomur več po-streči. — Starejše letnike >C. Gl.« imamo v zalogi še sledeče in jih nudimo po sledeči ceni: 1. 1928—1935 po 30 Din, dijakom in šolam po 20 Din, 1. 1886—1891 po 10 Din, dijakom in šolam po 7 Din. Priporočamo se za naročila.
NAŠE PRILOGE.
Današnja glasbena priloga v obsegu štirih strani prinaša Alojzij Mavov mešani zbor z orglami »Jezusove rane«, dr. Fr. Kimoveevo A n t i -fono za Veliko noč in od istega skladatelja prirejeno ljudsko postno pesem »Oljsko goro tiha noč pokriva«, obedve za mešani zbor, prva tudi z orglami, ter Stanko Premrlo? moški zbor »Popule meus« (Impropria) za veliki petek. Posamezni izvodi se dobe pri naši upravi po 1.50 Din, pri večjem nakupu po 1.25 Din.
Izhaja kot mesečnik r dvojnih številkah. Cena listu z glasbeno prilogo vred 40 Din, za dijake 25 Din, za inozemstvo protivrednost 60 Din letno. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo 12/1. Odgovorni urednik lista in glasbene priloge in izdajatelj Stanko Premrl v Ljubljani. — Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel Čeč.