Ciril Bergles se je rodil leta 1934 na Repčah nedaleč od Ljubljane. Velik del svoje mladosti je preživel na Vrhniki; ljubiteljsko gledališče, ki ga je vodil, je z veliko vnemo uprizarjalo zlasti Cankarjeve tekste. Maturiral je na poljanski gimnaziji in diplomiral na Filozofski fakulteti iz slavistike in anglistike. Na AGRFT je študiral gledališko režijo. Nekaj let je bil pedagog in ravnatelj na raznih ljubljanskih šolah. Zdaj se druži v glavnem samo še s poezijo. Tb je začel objavljati precej pozno. Doslej je izdal dvanajst pesniških zbirk in štirinajst celostnih prevodov predvsem iz španske in španskoameriške poezije. Pripravil je tudi izbor slovenske zdomske poezije zadnjih štiridesetih let Tb drevo na tujem rase.
Sodobnost 2001 I 242
CIRIL BERGLES
Izbris laboda
Izbris laboda
Utrujen od poziranja v tej nemi pokrajini labod za hip vznemiri čas vode.
V okenskem steklu luč razkazuje svoje barve, po njegovi belini se samo sprehaja.
Mora nekaj storiti, da bi si pridobil svet.
Močno razširi krila in se požene silno visoko ... 0
A v trenutku, ko že postaja
božanska ptica,
se izgubi v slikarjevih oblakih.
Sodobnost 2001 I 243
Poezija
Kamnita favna
Za spoznanje,
da je trpljenje vir užitkov,
moramo plačati z življenjem.
Vsaka noč kleše svoj monolit sanj.
In vsakdo mora skozi to skalo.
Ko se zmrači, postaja bog. Njegove možnosti so brezmejne.
Zbudi se, nežno ali nasilno, v čebelnjaku grehov.
Sanje se končajo šele s smrtjo sanjača.
Hiša
In šli so vsak na svoj dom. Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Jn 7,53-8,1
Ko so zagledali hišo, so se spustili v tek, da bi se nastanili v njej, čeprav je bila polna prsti in je veter pihal skoznjo, da je izpuhtel njen spomin.
Rešil se je samo tisti, ki ni z njimi vstopil vanjo in je hišo motril od daleč.
c^„hnn,,t 2001 I 244
Poezija
Mislil je na neko drugo hišo. Kako bo nekega dne potrkal na njena vrata in jih prosil, naj mu pustijo počivati v njej do konca njegovih dni.
Seviljska katedrala
(Krištof Kolumb)
Čeprav so me nazadnje dali v sveto olje in so bili vsi okrog mene hudo resni, sem pogrešal poslovilni banket. V prostranih sobah, v katere bi prodirala Božja luč po majhnih lučeh sveta. Odhajal sem upognjen, delal sem se, kot da rešujem neko uganko. V resnici pa sem razmišljal o besedah, katere bi izrekel tistim, katerih oči so bile uprte vame. Zaradi nekega ukaza si nisem mogel nikoli postaviti hiše na Atlantiku, a pomirja me to, da ta vedno spreminja svoje točke. Kot Elija sem hotel mirno sesti na ognjeni voz in se odpeljati proti sreči. A z eno samo zvito križdhko se ne da preslepiti tega povprečnega sveta. Včeraj so počistili cerkev, kamor so me potem položili. Prav je, da na tak način slavijo mojo intuicijo, toda mornarji mi niso nikoli zaupali. A rad bi počival v miru in prejel plačilo za to, kar sem storil.
Sodobnost 2001 I 245
Poezija
Sirene
Posedale so tam na visokih čereh. V svojem luskinastem sijaju.
Ko so videle prihajati ladjo,
se je oglasilo njihovo petje,
kot šepet dežja
in šumenje v krošnjah dreves,
in ga je blagi zefir prinašal
k temnim sencem mož,
kjer se skriva žalost
in se kopičijo daljne dežele
s skrivnostnim sijajem živega srebra ...
Videle so odhajati ladjo:
nihče ni zblaznel
in se vrgel v valove
zaradi njihovega pogleda iz jaspisa,
njihovih lusk iz ognja in koral.
Samo enkrat so opazile moža, vklenjenega v verige, lepega junaka, kako je poskušal strgati verige s svojih prsi, kako je z jokom in kriki preklinjal svojo strašno usodo.
Videle so, kako se je ladja oddaljevala,
tuja, brezbrižna, namenjena morda
proti nekemu srečnemu otoku
ali bogatemu pristanišču,
zanesljiva kot usoda,
svobodna kot pozabljenje,
z razvitimi jadri v vetru, polnem soli...
Odsotne, otožne, razjedene od nejasnega strahu so nehale peti, postarale so se, sčasoma so pozabili nanje, stoletja so ostale prezrte od vseh, spremenjene v spečo zgodovino, s svojimi spomini...
Sodobnost 2001 I 246
Poezija
In nekega navadnega jutra, v nerodni zmešnjavi bežečih rib, so se vrgle v globino, potopile svoj bledi sijaj...
Nič niso hotele, samo pele so, pele ...
Nikoli niso vedele,
daje v njihovi pesmi smrt.
(Tudi one ne.)
Krištof Kolumb odkrije novi svet
Vso noč, vso dolgo noč posluša Krištof Kolumb, kako letijo mimo ptice. Prihajajo iz neskončnega brezna, v sunkih, na tisoče ptic, letijo skozi morske meglice, kot da jih hočejo prestreliti, silen je šum njihovih kril. Prihajajo iz velikega gnezda, hrupni ptičji orkester. Kolumb onemi, prebledi, sliši grmeti življenje, mogočni let ptic Novega Sveta.
/
Sodobnost 2001 I 247