Dopisi. Lz Veržeja. (Slov. gasilno druš t v o.) Gosp. urednik! Kaj ne, da je veselo za Vas, ko zveste, da je tudi v Veržeji, o katerem ste malokedaj kaj strogo narodnega slišali, končno narodna zavest nekoliko oživela. Tukaj smo ustanovili novo gasilno društvo. Staro je namreč bilo vsled delovanja samo nekaterih barvano precej nemčursko, dasi mnogi udi niti niso za to vedeli. To je razvidno iz tega, da je sedaj velika večina udov tega društva, ki je že lansko leto menda po jetiki sreCno zaspalo, pristopila novemu narodnemu društvu. Društvo se ie sestavljalo dne 27. jan. ter je ob enem volilo odbor. Voljeni so: za načelnika Ostrc Jožef, za nač. nam. Vauda Vinko, blagajnika Strniša Alojz, orodnega oskrbnika Henrik Klemenčič, vodnika plezalcev Kotnik Karol, njegov. nam. Pušenjak Karol, vodnika brizgalničarjev Avar Matjaž, njegovega nam. Sršen Franc ml., vodnika varuhov Zelenko Martin, nam. Gaberc Franc. Društvu je ta dan pristopilo 35 udov, upajmo pa, ker se oglasila še vedno vršijo, da število udov doraste še prav visoko. Da bi to mlado društvo krepko rastlo, vedno marljivo delovalo in zastopalo dostojno svoje stališče, v to pomozi Bog! Iz Šmarij pri Jelšah. (Plava kri.) Ljubi »Slov. Gospodar«! Na pošti imamo novo poštno gospodično, ki je bojda visocega stanu tako, da se neki ne pretaka rdeča kri po njenih žilah, ampak plava. Kaj pa ti, »Gospodar«, rečeš, ali naj človek verjame kaj tacega? Veš, pa tista gospodičina nič ne zna slovenski govoriti ali pa noče, saj je iz Ljubljane. Naočnike tudi ima in hudo gleda, posebno, če govori na pošti kdo slovenski, in sitna je takrat. Jaz si kar ne upara blizu, posebno ker iraa na vratih pritirjen neki nemški list. Jaz sicer znam nekaj nemškega, kajti bil sem pri vojakih in tam se še človek nauči kaj drugega, kakor »salatirati«, če ni preslabe glave. No, pa da mi boš verjel, da znam nemški, povem ti tukaj, dragi »Gospodar«, kako sva se sekala z nekim nemškim mesarjem iz Celja. Jaz sem mu rekel: »Gutmorgn, Herr Fleischbank, ich bin zaus ein Kajbl!« Mesar me je vprašal: »Bi alt?« Na kar sem mu povedal: »Fufzehn Gulden!« Potem je nadalje poizvedoval: »Bi vielkost?« — in jaz: »SeksBochn!« Ali se nisera dobro odrezal? No, pa preveč se nečem hvaliti, čeprav velja pregovor, da se dobro blago samo hvali, torej le nazaj na pošto! Kakor sem pisal, imajo na vratih nemški napis, kateri pravi, kakor mi je razložil neki gospod, da se morajo vrata zapirati. Tisti gospod je tudi rekel, da so dali naši Nemci napis trikrat raztrgati, ker je sarao nemški. Šmarijski Nemci so namreč sama gospoda, pa pravijo, da tisto že sami od sebe vedo, da se morajo vrata zapirati, da je tisti napis za nje torej razžaljiv in odveč, kmetje ga pa itak ne razumejo. Kaj pa ti misliš, »Slovenski Gospodar*, ki prideš precej daleč po svetu in mnogo slišiš? To bi te pač prav ponižno prosil, kadar prideš sem k nam v bmarije, opozori naše Ijudi, naj ostro pazijo, da bodo dobivali dvojezične tiskovine, katere so plavokrvnej gospici trn v peti. Da, skoraj bi bil pozabil! Saj se pravi, da nesreča nikoli ne pride sama; tako imamo tudi pri nas na pošti še jedno gospico na pomoč — pri nemškovanju! Pravi se, da bota te dve gospici poučevali v nemšketn jeziku tiste naše goske, ki so v Celiu ali v Mariboru študirale za kuharice in so svoj slovenski materinski jezik pozabile, nemški se pa še niso naučile. Po mestih se pravi takim vajam v drugih jezikih, če se ne motim, «Koffersekcjonstund». — Več prihodnjič! M. Krpan. Iz ptujskega okraja. (Slabi odnošaji.) Vsaki okraj itna neko središče. Za nas }e mesto Ptuj to središče, ker se tu nahajajo vsi ces. uradi, denarni zavodi, odvetniki, notarji, zdravniki. Za nas Slovence pa ima to središče še poseben pomen. V me.stu stanuje precejšno število Slovencev, kateri so obiskovali visoke šole. Ti so poklicani, da bi bili glava, vodje za vse Slovence celega okraja. Toda te naloge naši Slovenci v mestu že dolgo ne izpolnjujejo! Pred leti smo si kupili in pripravili «Narodni dom» v mestu, da bi imeli svoje prostore za krčmo, shode, veselice itd. Tudi z dežele smo dali prispevke, dasi nam denarja primanikuje. Če pa sedaj prihajamo v naš skupen dora, najdemo ga navadno praznega, zapužčenega. Ptujske Slovence najdeš povsod drugod, celo po krčmah in kavarnah najhujših naših nasprotnikov, potem tudi po beznicah, katerih bi se moral pošten človek ogibati, samo v »Narodnem domu» njih ni. Društveni odborniki v tem oziru zanemarjajo svoje dolžnosti baš tako, kakor vsi redni udje. Za tako ravnanje in obnašanje ne velja noben izgovor, nikako opravičevanje. Sramoi.no je in opustiti se mora! Ako ptujski Slovenci ne razumevajo sedanje dobe, ako se oni ne ravnajo po geslu «Svoji k svojim», kaj pa se naj tirja od preprostih okoličanov?  «Narodni dom» ima biti središče tudi poznejim rodovom; čim preje se poplačajo dolgovi, tem preje odmenijo se lahko dohodki v dobrodelne namene. Ali je to tako težko razumeti ? Ali bi se taki dohodki ne potrebovali že sedaj ? Odbor čitalnice, lastnik «Narodnega doma» mora se poboIjSati sam in ž njim udje; odbor mora se vsestransko brigati, da bode društvo napredovalo, da se dohodki zvišajo, dolgovi odplačajo; udje pa raorajo odbor podpirati. Umazanost in skopuštvo tu ni na mestu. Oživeti pa se mora tudi politično društvo in Ciril-Metodova podružniea. Glede teh društev se niti ne ve, kdo ima vodstvo v rokab. Nagibov je dovolj, da bi politično društvo večkrat v letu zborovalo. Celo edinost v okrajnem zastopu je že zginila, ker ni nobenega posvetovanja, nobenega pogovora. Tu bi moralo imeti politično društvo vodstvo v rokah. Sedaj pa se volilci opravičeno celo o tem pritožujejo, da njih izvoljenci brez pravega uzroka zanemarjajo seje okrajnega. zastopa in okrajnega šolskega sveta, dasi stanujejo v mestu, da nikdar pred sejo nihče ne izve, o čem se ima vršiti posvetovanje in sklepanje, da Ijudje prihajajo k sejam, pa ne vedo, kaj volilci želijo, česar se hočejo obraniti. Ako pri vseh teh društvih nočejo sodelovati v prvi vrsti izšolani gospodje, ne morejo tirjati in ne smejo pričakovati, da bi se okoličani za njih brigali, da bi njih kot obrtnike, trgovce, odvetnike, notarje itd. podpirali! Kdor za občni blagor nič ne stori, ničesar ne žrtvuje, kdor ne mara biti odbornik pri tem ali onem druStvu, kdor ne mara zahajati k sejam, komur je vsaka stopinja pretežavna, vsaka zamuda glede dohodkov občutljiva, naj se ne šteje med narodnjake. Danes pišem o naših slabih odnošajih občno, drugokrat dotaknil se bodem podrobnostij. Moj namen je, pripomoči, da se naše prežalostne razmere zboljšajo; in vsled tega se ne more in ne sme tistim osebam prizanašati, katere zanemarjajo svoje dolžnosti vsestransko. S Ponikve. (0 b č n i z b o r) kmetijskega bralnaga društva se je v nedeljo dne 23. jan. prav dobro izvrSil. Lepo okraSeni prostori v gostilni g. Podgoršeka so bili do zadnjega kotiča napolnjeni, dokaz, da je zanimanje za naše društvo veliko. Tako je prav! Na poučne veselice moramo zahajati in ne tja, kjer se samo pije in pleše. Počastili so nas tudi gostje iz Št. Jurija, Št. Vida in drugih sosednih krajev. Po lepem pozdravu načelnika, č. g. župnika Kreft-a, povzel je besedo č. g. Jožef Kržišnik, kaplan teharski, in nam v prav jedrnatem govoru razložil, kaj teži kmečki stan, zakaj ne doseže svojih pravic, da propada in da si drugače pomagati ne more, kakor da združeno deluje, da se združi v verskem, narodnem in gospodarskem oziru. Le tedaj, ako bomo svojo vero očitno spoznavali, ako bomo svoj materin jezik spoštovali, svoj narod ljubili in se z združenimi močmi za svoje pravice potegovali, in ako borao tudi v gospodarskih rečeh skupno delovali, in se izobraževali, le tedaj bodo zasijali slovenskerau kmetu, in z njirn celerau slovenskemu narodu boljši časi. Burno ploskanje na koncu govora' je pričalo, da je g. govornik vse tri točke svojega govora izvrstno pojasnil, da je govoril iz src vseh. Bodi mu zato prisrčna hvala! Nato je pristopilo precej novih udov k bralnemu društvu, stari pa so plačevali udnino. Vraes pa je zapel domači mešani zbor nekaj mičnih pesmie, a tudi kvartet iz Št. Jurija nas je iznenadil s svojim krasnim petjem. Ko je bil tudi srečolov s prav lepirni dobitki končan, je deklica Lizika Senker prav lepo deklaraovala znano Gregorčičevo pesem: «Naš čolnič otmimo*. Tako so nam le prehitro pretekle ure nedolžnega veselja. Še večkrat naj bi bilo tako! Iz Celovca. («Koroški Kmetski L i s t»). Predpustni čas imamo, vsak se v tem času rad malo pošali in si priredi pošteno veseije. To menda v6 tudi koroški nemški — bolje protestantovski — «bauernbund»; zato je hotel nam koroškim Slovencem povečati predpustno veselje s tem, da nas je iznenadil dne 15. jan. s prvo številko svojega že toliko časa obetanega »Koroškega Kmetskega Lista». »Bauernbundarju so izpustili tegn li.sjaka iz tukajšoe nemško-protestantske Bertschingerjeve tiskarne, da bi na zvijačen način lovili nevedne ali premalo narodno probujene kmete. V hstu kar mrgoli nemške nadutosti; kakošne pojme pa ima ta umazanec v verskih zadevah, in kako uzorna slovenščina vlada v njern, zato naj zadostujejo nekateri stavki, ki jihtukaj dobesedno navajam; napr.: «Zares za kmeta kaže se, da velja satuo izrek sv. pisma tako rekoč: ,Daj Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevo' — in za kmeta nazadno zelo nič ne ostane;» «Potejočega obraza bodeš tvoj kruh snel!»; «Nastajo6 pa mora tudi izkušnjen v hlevu biti, on mora pri boleznostih domačih živalj pomagati  — i. t. d., v kratkem, kakor se pravi: <glavo med ušesam imeti* (bauernbundarji jo imajo menda za ušesi)! <sDrugo leto deževa tako-le, da je najstarejšim ljudem kaj tacega ni v spominu. — Vsled te, nenavadnosti' plaže cela brežina vred sadonosnim drevesam navdol — nazaj v sadni vrt pa ne plaže —»; «Nikdor ti bode pomagal, nihče ti hoče pomagati!*; «Ne morem dalje težavo nesti» ; »katerim ne pade srce na t]a». Vendar pa je ta list v nekem oziru tolažba za koroške Slovence, namreč da so se naši nasprotniki naposled sami prepričali, da je slovenski jezik tudi na Koroškem potreben, in da list sam svoje bralce vspodbuja k čitanju »Mira» ; piSe namreč: «In kdo bo naš ,Koroški kmetskl list' bral, ta naj bere tudi ,Mir', in potem še-le bo videl, na kateri strani je pravica» —. Najboljše orožje torej, s katerim se bode temu lisjaku sapa vzela, je gotovo naš vrli «Mir», katerega se je treba okleniti in podpirati ga, da ne omaga v boju za pravico! Od nemške meje. (Korošcev in Štajareev borbe za šolo — za o b s t a n e k). Mariborskim gostom, ki so prišli na učiteljsko slavnost dne 23. jan., se je pridružil tajnik Mohorjeve družbe in slavni boritelj koroški, č. g. Jos. Rozman. Želeli smo, da bi nas razveselil s kakšnim nagovorom. Ustregel nam je. Govoril je in kako navdušeno! Priporočil nam je našo narodno §olo, naj si jo varujemo. Gospod je prišel iz dežele, kjer se borijo Slovenci tako hudo za svoj obstanek, v deželo, na mejo dežele, na kateri se je začel nekam plaho ozirati Slovenec ter se povpraševati, ali bo še šlo. G. Rozman nam je dal poguma, da bo šlo, pa zmaga v borbi za obstanek je odvisna od zmage za — narodno šolo, pri nas, kakor na Korošketn. Zato se potegnimo vsi z vso močjo za šolo! Ako zraagatno tukaj, potem je pač bodočnost naša. — Te besede so resnične. Zmagati hočemo, šola mora biti naša, in naj bi bilo tukaj še deset Pistorjev. V tej borbi nas tudi to veseli, da se zanimajo za naše težnje tudi koroški Slovenci. Gospod Jos. Rozman pa nai pove doma, da ob nejiški meji na Štajarskem živijo bratje, kateri imajo stnisla za borbe Korošeev, ker so z njimi jednega duha, jednih mislij, pa tudi ker tepe kakor koroške, tako Stajarske brate trda šiba neraškega nasilstva. Iz Makol. (Škropljenje vinogradov.) Izvrstno to! Naši slovenski poslanci so po nasvetovanju g. dr. Rosina v deželnem zboru stavili posebno za naše spodnje štajarske vinske kraje sila važen predlog, naj vis. deželni odbor naroči primerno množino bakrenega vitrijola (galice), ter skrbi, da se bode revnejšim vinorejcem po okrajnih zastopih oddajal po 15 krajc. kilo. Istotako primerna je zahteva, naj se ubožnejšim občinam oskrbijo škropilnice brezplačno. Škropljenje vinogradov je neobhodno potrebno; pa kaj si hočemo, ko ie po naših krajih ubožnost ljudstva tolika, da mnogi vinogradniki včasih še za sol potrebnih krajcarjev ne zmorejo, ni da bi si kupovali drago galico, in še dražje brizgalnice. . . . Slava torej našim poslancem, posebno g. dr. Rosini, ki se za tolikanj nujne potrebe ljudstva krepko potegujejo! Zastopnikom našim v vinorejskem odseku še tudi skrb za umno gnojilo vinogradov prav gorko na srce polagamo. Koder se nahaiajo širne vinske gorice, kakor po naših Halozah, tam Ijudem vedno gnojila na malo gre; logov je vedno raanj, domačega gnoja Se za njive nimamo dovolj, komposta nikjer ne najdeš. Trsovje, ki po 10 do 15 let ne dobi nobene hrane, nikakega gnojila, mora oslabeti, obnemagati. Tukaj pridite ljudstvu na pomoč, kateri ste mu resnični prijatelji. To prašanje zastran primernega, prav cenega gnojila za vinograde naj bi se tudi na deželni vinorejski šoli v Mariboru nad vse drugo uvaževalo! Iz Gradca. (Resnica zmaguje), «?e tudi začasno siloma potlačena, zatreti se ne da, marveč se ob svojem času zmagonosno zopet povzdigne nad svoje zatiralce! Glejte vendar, zdaj so najbolj zagriznjeni liberalci s svojim predlogom v zadevi olajšav osemletnega šolskega obiskovanja očitno pripoznali, da so dosedanje liberalne šolske postave za nič, da so za kmečko ljudstvo naravnoč pogubonosne! Bog zahvaljen! Kdo bi si bil raislil, da bo to kedaj tako prišlo ! Lani so se ti gospodje krohotali, ko je g. Karlon s svojo katoliško stranko priporočal svoj izvrstni šolski predlog, ki je meril na to, da naj se dela razloček med kmečkimi in pa med mestnimi Solami; da za kmečke šole naj povsod zadoščuje šestletno obiskovanje, meščani pa si naj šolajo svojo otročad, dokler jim Ijubo. Letos pa so liberalci sami, v prvi vrsti A. Poscb in J. Thunhart, začeli, če tudi seveda le bolj s tem glavnim namenom, da bi se lahko ponašali, koliki prijatelji in dobrotniki da so kmetu-trpinu. Nič ne de, od katere strani da solnce zasije; nas veseli, da vidimo, kako da si resnica prodira stezo! Spoznanje je tu, drugo bode po malem že prišlo. Iz Loke pri Celju. (Naša narodna društva.) Hvala Bogu, še sem živ, stari samotar. Dve leti se že nismo videli in kaj se je spremenilo? Politično motovilo razmotava svoje štrene; — tičic pevk se vsako spomlad manj vrača iz njih »obljubljene dežele«; — naši otroci vedno rajši po nemškem kramIjajo in govorijo tako, da me moja stara vsak dan za kako novo besedo vpraŠa: »Ti, kaj se pravi to po slovenski ? To in to sem slišala, pa ne razumem«. Samo naša narodna mlačnost se ni spremenila ter delovanje naših narodnih društev tudi ne. Veste kaj piše celjski slovenski list letos? Čujte! »Vendar nismo zadovoljni in trdovratno povdarjamo, da le malo društev deluje tako, kakor bi moralo in kakor bi lahko delovalo . . .« Dve Ieti }e od tega, ko je potovalni učitelj iz Loke dejal v »Slov. Gosp.«, da nekatera društva ne delujejo, kakor bi morala, in kaj se mu je zgodilo ? Z najdebelejo gorjačo je skočil neki Goričan nanj, da bi mu preklal glavo! Letos pa, kdo bo tako surovo napadel člankarja, ki je napisal gori navedene besede? Nihče ne! Tako se svet suče. Kdor prvi resnico pove, dobi jih po zobeh; kdor drugi, tretji, ploska se mu. Vedno sem trdil, da največkrat je odbor kriv, ako društvo na vspeva prav. Kaj morejo drugi udje? »Kreg in nasprotna agitacija pri volitvah« bila bi brez pomena, ako ne bi bilo tu in tam v odboru »samodržnih elementov«, ki druStvo sramotijo v javnosti s svojo bahato samopašnostjo, in take odbornike je najbolje odsloviti, kar se itak pogosto zgodi. Vsako društvo mora vezati narodna zavest, pa tudi krščanska pohlevnost vseh udov. Ako se torej napravi izlet k znanim nemčurjem namestu k sosedom Slovencem; ako se priredi zabavni večer v kaki postranski krčmi, samo zato, ker je krčraar >tudi pristopil društvu«, je to gotovo jako napačno delovanje odbora. Take slučaje pa imam zapisane v spominski knjigi in se utajiti ne dajo. Sedaj je predpust. Bodimo veseli! Prirejajmo veselice, zabavne večere itd. pa ne mislimo, da se brez plesa in godbe nič ne premore. Oj, koliko veselih vefierov je že minolo, ne da bi se bilo plesalo. Poučni in zabavni govori, petje, prednašanje, poštene glediške igre in taki prizori, potem primerne napitnice . . . vse to nadomestuje lahko ples in godbo, ako se pa še povrhu tudi gode ter pleše, tudi dobro, samo pošteno se naj godi. Vse veselice naj bi pač bile take, da se jih lahko udeleži duhovnik in posvetnjak, moški in ženska. Potem bi naša društva res uspevala. Seveda govorim le o društvih na deželi. Po mestih so razmere drugače. Tam se odločno narodno življenje niti razviti ne more. Vojaška godba je >mednarodna«, kadrilje so francoske, naibolj češeene opere so italijanske, igralci iz tujine privabljeni, pogovori udeležencev nemški. Sploh se Slovenec težko odvadi >predsodka«, da domače nič ne velja in naši umetniki, ako se sploh podajo iz domovine, še-le v tujini dobijo pohvalo in slavo. Tako je še sedaj po mestih. Ako se bode na deželi pazilo na narodno življenje, spremenilo se bo počasi tudi po mestih, ne pa narobe, posebno sedaj ne. Maribor dobi lep »Narodni dom«. Gotovo bo tam tudi zavetišče domačim umetnostim. N. pr. »Teharski plemiči«, (ali pa grof Urh) se bodo baje v kratkem igrali v celjskem »Narodnem domu«. Samotar. Izpred Planine. (Potovalni učitelj. Slovenščina.) Z zanimanjem je poslušalo Ijudstvo prednašanje o živinoreji potovalnega učitelja gospoda Jelovšeka. Po prizadevanju č. g. župnika Ribarja je deželni odbor poslal potovalnega učitelja, ki je v domači besedi poslušalcem razlagal, kako bi se dala živinoin svinjereja zboljšati, da bi si ubožno ljudstvo vsaj nekoliko opomoglo. Ljudstva se je bilo v velikem številu zbralo, znamenje, da je Ijudstvo željno takih naukov, katerih je dozdaj v tem okraju primanjkovalo. Upamo pa, da bode novi okrajni odbor ali pa kat. pobtično društvo ta nedostatek nadomestilo. Ljudstvo je treba poučiti v gospodarskih rečeh pa ga tudi zbuditi, da se zaveda svojih pravic, katerih se ravno v tem okraju premalo poslužuje. — V zanimivem članku, kako se spodnje Štajarsko za Prusijo pripravlja, ste lani pisali, kako se malo slovensko uraduje. V kozjanskem okraju, kolikor je nam znano, duhovščina brez malih izjem uraduje slovensko, isto velja tudi o matrikah. Vsa čast nekaterim občinam v tem okraju, ki že delj easa slovensko uradujejo, ter imajo dvojezične pečate ali pa samo slovenske. V najnovejšem času se je tem pridružil še Št. Vid, Zagorje, trg Pilštanj i. t. d. Upamo pa, da bo to storila tudi občina Loke, ki ima zavednega in modrega občinskega predstojnika. — Slovenci! Zahtevajte slov. uradovanje pri kozjanski sodniji, gospodje so zmožni, ter vam bodo že postregli. To velja tudi glede davkarije, kjer so bojda trije trdi Nemci. Ako jim tvoj denar diši, naj jitn še tvoja beseda ne bo zoprna. Moramo še omeniti poštne urade. V tem okraju je 6 poštnih uradov, ker deloma tudi Planina sem spada, pa samo Podsreda in Pilštanj imata dvojezične pečate. Občine, ki spadajo k eni pošti, naj narede prošnjo za dvojezične pečate. V prošnji naj se navede, koliko je Slovencev, koliko Nemcev. Ta prošnja naj se izroči kateremu od gosp. poslancev in pomagano bode. Kar gre drugod, mora iti tudi tukaj. Zahtevajte pa tudi vedno le slov. tiskovine na pošti, katerih mora biti vedno zadostno število v zalogi. Zgodilo se je na dveh poštah tukajšnega okraja, da jih ni bilo dobiti. Ko se je na kozjanski pošti zahtevalo 50 slov. dopisnic, se je nemški odgovorilo, da jih ni tnliko v zalogi — pač pa nemških. Cudno! Nekdo ima čudno navado, na pošti na slovenska vprašanja le nemški odgovarjati. Smešno! Komur slovenščina ne ugaja, bilo bi mu sploh svetovati, da se preseli v kraj, k]er so sarai Nemci!