








'j

BESEDNI RED
V GOVORU

::: SPISAL :::

ANTON BREZNIK

PRETISNENO IZ „DOM IN
::: SVETA", 1908. :::

LJUBLJANA, 1908

ZALOŽILA IN PRODAJA KAT. BUKVARNA

TISKALA K ATOL. TISKARNA

£>ec#*}r/3

obeden del slovniškega znanstva ni tako slabo
obdelan, nego nauk o besednem redu v go¬
voru. Tu so slovničarji še tako malo pre¬
iskali, da bi po njih pravilih ljudje še do danes ne
mogli govoriti, ako bi jim Bog ne bil že prej vdihnil
znanja govora. In že podana pravila, ki se oznanjajo
po slovnicah, so tako plitva, da bi. se ljudje naveli¬
čali govoriti, ako bi se ravnali po njih. K sreči se
rezultati slovniškega preiskovanja niso preveč pre¬
nesli v življenje in niso tako nobenemu škodovali.
O uboštvu te slovniške strani ne govore samo oni,
ki radi malo pozabavljajo čez slovnico, temuč pri¬
znavajo to odkrito tudi slovničarji sami. Wunderlich,
ki je napisal o nemškem stavku dve debeli knjigi,
pravi takole: „Celo polje besednega reda je težaven,
malo osvetljen del naše znanosti" (Der deutsche Satz-
bau, Stuttgart 1901, I 2 , str. 398). Mnogo slovničarjev
je celo mnenja, da za besedni red sploh ni mogoče
zaslediti pravil, po kterih se govor spleta (Minor,
Delbriick in drugi). Obtožba ne zadeva samo slo¬
venske ali slovanske slovnice, temuč slovniško znan¬
stvo sploh. Besedni red je najzadnje k slovnici pri-

1

2

rastli ud in je zato tudi najbolj kilav: v starem in i
srednjem veku ga je obravnavalo govorništvo, slov- ]
niča ga je potegnila nase šele v novem veku; a
ostal ji je še do danes tako tuj, da ga vlači kje j
zadaj kakor kak negoden člen za seboj. Zanemar¬
janje preiskovanja besednega reda se je hudo mašče- j
valo nad slovnico, ker vsled tega skladnja (sintaksa)
še do danes nima pravega pojma o svojih elementih, j
na kterih stoji, in še do danes ni prišla do defini-]
cije stavka.

Slovenci imamo o besednem redu, razen onega,
kar podajejo slovnice, le nekaj drobtin, ktere so
naštete v spisku „0 stavi dopovednega glagola “ v
tem listu 1. 1905., str. 162. Izmed drugih slovanskih
narodov imajo posebe razpravo o tem edinole Srbo-
hrvatje: „0 redu reči u srpskom jeziku", P. Djor-
djevič, v Glasu srp. kr. akademije 53, II. razred, 35.
Besedni red vseh slovanskih jezikov skup je obdelal
Dr. E. Berneker, sedaj profesor slovanske filologije
na nemški univerzi v Pragi, pod naslovom: „DieWort-
folge in den slavischen Sprachen", Berlin 1900. Be¬
sedni red vseh indoevropskih jezikov je obravnaval
v posebnem poglavju Delbriick v knjigi „Verglei-
chende Syntax der indogermanischen Sprachen", StraB-
burg 1900, ki je porabil tudi že prej imenovano Ber-
nekerjevo razpravo ter razprave o besednem redu
vseh indoevropskih jezikov, kar jih je dotlej izešlo.

3

Pri besednem redu je treba ločiti dvojno stavo:
prosto in neprosto. Neprosto imenujemo ono stavo,
po kteri imajo besede vedno enako, stalno, nespre¬
menljivo mesto v stavku: sem štejemo enklitike ali
naslonice, ki stoje v vseh indoevropskih jezikih skoro
brez izjeme za prvo besedo v stavku; sem spada
stava prilastka, prilastkovega rodivnika, partitivnega
rodivnika, apozicije; sem devamo dalje stavo nem¬
škega povednega glagola stranskega stavka, ki je
stalno na koncu. Vsi ti stavkovi členi imajo v jeziku
že sami  po sebi določeno, več ali manj nespre¬
menljivo mesto, in jih ne more pisavec po svoji volji
postavljati. Prosto pa imenujemo stavo tedaj, kedar
nimajo besede same po sebi nobene določene, stalne
stave, temuč jim jo določa vsakokratni pomen stavka.
Ali nismo storili s to razdelitvijo hudega pogreška
proti svobodnhstavi, ki je sloveča prednost slovanskih
jezikov? Svobodna ali prosta slovanska stava je
goljufiva beseda. RY\  moremo govoriti o prostosti tam,
kjer imajo besede stalno mesto? In da je v gori na¬
štetih primerih v vsakem slovanskem jeziku določena
neka posebna stava, ne bo nihče tajil. In kako je s
• prostostjo tam, kjer določa stavo vsakokratni pomen

- stavka? Ali se smejo besede staviti samovoljno, brez

- pravil, brez „reda“? Če je to res, ni treba govoriti
i o besednem redu; ako pa ni res, ne moremo govoriti
. o prostosti! Izraz prosta stava  pomenja to, da

1 *

4

besede še niso same po sebi razvrščene, postavljene
v vedno enako vrsto, temuč da jih mora postavljati !
pisavec in sicer tja, kjer jih zahteva pomen stavka, i
Kdo je torej prost? Prost je le jezik, a pisavec je
bridko vezan. Koliko votlega ponosa je že vdihnil j
ljudem napačni pojem prostosti, češ mi Slovani smo
ohranili še zlato svobodno besedno stavo, kakor jo
je imel sveti praindoevropski jezik in z nami vred j
stari Indijci, stari Grki in deloma tudi Latinci, dočim
so se Nemci, Francozi in Angleži vjeli v okove su-|
ženske stalne stave, ki jim brani prosti polet! Vze¬
mimo za zgled, kako se ta prostost napačno poj¬
muje, srbohrvaškega jezikoslovca Djordjeviča, ki
pravi (1. c. str. 171), da more imeti kak stavek ktero-
sibodi besedno stavo, ne da bi se mu pri tem spre- j
menil pomen: „Narodna se, n. pr., izreka „ Starije:
(preje po času) je jutro od večera" može iskazati;
(izgovoriti) na ovih šest načina: •

1. Jutro je od večera starije;

2. Jutro je starije od večera;

3. Starije je jutro od večera;

4. Starije je od večera jutro;

5. Od večera je starije jutro;

6. Od večera je jutro starije. Slobodno je . . .
ovu tročlanu rečenicu (stavek) početi i završiti kojim
bilo od njena tri člana, pa da joj značenje u glav-
nom ostane isto (!).“

5

Koliko je resnice v tej prostosti, ne kaže samo
navadni govorni čut, ampak še najbolj preiskovavec
sam, ki je v isti razpravi primere take vrste vklenil
v celih 28 pravil! Takim je že davno prav odgo¬
voril Karamzin (1766—1826), reformator sedanjega
ruskega sloga, ko je dejal: „Meni se zdi, da ob¬
staja za besedno stavo v ruskem jeziku neki zakon;
vsaka stava daje izrazu posebni pomen; in kjer se
mora reči: „solnce plodotvoritt (dela rodovitno)
zemlju“, tam je „zemlju plodotvorikn solnce“, ali
„plodotvoriti> solnce zemlju“ napačno. Najboljši, to
je, edino pravi red za besedno stavo je vedno samo
eden (citat po Bernekerju, 1. c. 22). Vendar moramo
že naprej povedati, da pravo pojmovanje besednega
reda ne jemlje vse prostosti, nasprotno, v več rečeh
jo pripušča celo več, nego marsiktera sedanja
slovnica.

V nastopnem spisu se bomo bavili le s prosto
besedno stavo, ker le-ta potrebuje občutne pre-
vstrojitve, dočim je neprosta stava po spisih p. St.
Škrabca, M. Murka in (enem delu) Bernekerja že
obdelana in tudi v pisavi vtrjena.

V besedni red ni mogoče kar zviška treščiti
ter postaviti pravila, po kterih naj se ravna. Po¬
iskati je treba najprej podstav, iz kterih potekajo
pravila kakor voda iz izvira. V ta namen nam je
poiskati izvir in kriterij besednega reda.

6

1. Izvir besednemu redu.

Preiskovanje besednega reda ni prišlo niti tako
daleč, da bi se vedelo, v kakem izviru naj se le-ta
išče. Vsi pravijo, da v stavku. Čudno ni, da se do¬
slej še niso vspeli višje, ker še ni davno tega, kar
niti stavka niso pripoznavali za izvir ali izhodišče
skladnje in besednega reda. To prihaja pač odtod,
ker imajo slovničarji opraviti navadno le s posa¬
meznimi glasovi in črkami, redkokedaj s celimi be¬
sedami, zato postanejo tako kratkega pogleda, da
ne vidijo čez posamezne besede, in jim je ostala
prikrita organizacija besed v stavku in organizacija
stavkov v samostojnem govornem odstavku, ki tvori
samostojno, popolno celoto. Prvi, ki se je sklonil
nad posamezne besede in zasledil njih organsko
zvezo v stavku, je bil Viljem Humboldt (1767—1835),
ki je postavil stavek za izhodišče skladnje in be¬
sednega reda. Ali slovničarjem se ni zdelo verjetno,
da bi imele tudi besede kako zavezo med seboj,
zato se niso brigali za stavek, in med zadnjimi, ki
so se mu še vpirali, je bil tudi naš Miklošič. Zdaj
pač ni nobenega več, ki bi ga ne pripoznal za izvir
besednega reda. Višje pa preiskovanje ni prišlo, in
kakor se uči v teoriji, da je stavek najobsežnejši
besedni organizem in cilj sintakse ter zavoljo tega
njeno izhodišče (Delbriick, 1. c. str. 5; Vondrak, Vergl.

7

sl. Gr. II., 1908, str. 260; Jagič, Beitr. z. sl. Syntax,
Denksch. d. ph. hist. Cl. 46 Bd. 5. Abh. Wien 1899,
str. 1, in še več drugih), tako se trudijo tudi v praksi,
da bi razložili besedni red iz posameznih stavkov.
Ali iz posameznih, iz konteksta iztrganih stavkov se
ne da dognati dosti več nego konstatirati, kje stoji
ta ali ona beseda; toda za tak vspeh ne potrebujemo
slovničarjev, ker vsak sam vidi, če hoče pogledati,
kje kaka beseda stoji in kolikokrat. Treba je navo¬
dila, kako naj se besede stavijo! In tega nam slov¬
nica dosedaj, z malimi izjemami, še ni podala. Za
zgled, kake vspehe sta med drugim dosegla pri
takem iskanju dva najmarljivejša slov. preiskovavca,
naj navedemo to-le: „Začetna stava glagola je (pri
ruskem kronistu Nestorju) najpogostnejša;... navadno
stoji v prosti, rastoči pripovesti ... na prvih 25 stra¬
neh ... je med 160 slučaji začetna stava nič manj
nego 130 krat zastopana 11 , Berneker, 1. c., str. 1. Kdo
ima od štetja boljši pojem o besedni stavi? Raz¬
merje med predmetom (dopolnilom) in glagolom-po¬
vedkom razklada Djordjevič, med drugim, enako
bistroumno (1. c. str. 211, sl.) tako-le: „U Vukovoj
zbirci narodnih poslovica (pregovorov) od 1090 reče-
nica s pravim predmetom u 635 predmet stoji pred
prirokom (povedkom), a u 455 iza njega 11 . In dalje:
„Ali nije tako u drugim izvorima. Dok n. pr. u prozi
Dositijevoj, Sime Milutinoviča, prote Matije, i u

8

Štihovima Gorskoga Vijenca, i R.  Kačiča prevladjuje
red predmet-prirok, dotle u Brankovu ,Putu‘, u
Zeličevu ,Žitiju‘, i u Kačičevoj prozi dolaze oba
reda podjednako, u Miličevičevim pak i Ljubišinim
pripovetkama prevladjuje red prirok-predmet" i. t.d.
Koliko truda za tako konstatiranje, ali koristi nima
od tega nihče! Iz stavka je mogoče določiti besedam
le obliko, ne pa stave , ker ima svoje korenine v
obsežnejšem govornem organizmu, in sicer v samo¬
stojnem govornem odstavku ali, če hočete, v govoru.

In kako moremo to dokazati ? Na isti način,
kakor se dokazuje, da se določa oblika besedam le
v stavku in ne zunaj njega, moremo tudi pokazati,
da se da določati stava besed le v samostojnem
govornem odstavku in ne zunaj njega, ker je celota
besedne oblike stavek, celota besedne stave pa go¬
vorni odstavek. V potrjenje prve resnice zadostuje,
da pokažemo na dokazovanje Jagičevo (1. c. str. 12),
iz kterega prepišemo sem le zaključek, ki se glasi:
,,Slovniško različna posebnost besed se glede na svojo
veljavnost ... ne da razložiti zunaj stavka, temuč
edino le iz posebnosti in bistva stavka." Dalje pravi,
„da se vsaka označba, vsaka definicija ali distink-
cija glede na pomen kake besedne oblike določa
vedno v zvezi s celim stavkom ali najmanj s kakim
delom stavka." In z isto gotovostjo kakor je iz¬
pričano to, moremo izpričati tudi resničnost naše

9

trditve. Kdor zna opazovati obliko besed, bo znal
opazovati tudi stavo besed, njih položaj v govornem
odstavku ter s tem odvisnost stavkov med seboj in
njih organsko zvezo v samostojnem govornem od¬
stavku, ker je šele ta popolna celota sama zase,
imajoč vzroke besedne stave v sebi, in ne stavek,
kakor se sedaj trdi v slovniškem znanstvu. Kakor
se n. pr. besedi „očetom" določi še-le iz stavka,
kako obliko ima, kak pomen, i. t. d. in ne pove tega
beseda sama, tako ne pove stavek sam, kedaj naj
kako besedo postavim na začetek ali na konec ali
kam drugam in kako naj jo povdarjam, temuč kaže
to šele več stavkov skupaj, predstoječa situacija, ali
kratko rečeno, tista celota, v kteri ima stavek svoj izvir.
Ali mi kaže stavek sam, kedaj naj postavim na prvo
ali zadnje'mesto besedo ali povdar n. pr. v stavku:
Prinesi vodo? Šele zveza z drugimi stavki pove, kedaj
naj pravim: Prinesi vodo, kedaj: prinesi vodo, ali:
vodo  prinesi, ali prinesi  vodo. En sam pogled v
človeški govor nam že dosti očitno pokaže resničnost
naših besed. Vzemimo en samostojni ostdavek n. pr. iz
Jan. Trdine, Bajke in povesti, I. str. 79., da se pre¬
pričamo o tem.

„ Rajska ptica.

Bil je imeniten grof. Ta grof je šel v Gorjance
na lov. Velika družba prijateljev in lovcev ga je
spremila. Grof ugleda medveda in skoči za njim.

10

Medved šine v goščavo, grof za njim. Medveda
izmanjka in grof vidi, da se nahaja v neznanem kraju,
po katerem še nikoli ni hodil" itd.

Kake slovniške prikazni se dado brati v tem
govoru in sploh v vsakem človeškem govoru vsakega,
recimo vsaj indoevropskega jezika? Mi hočemo po-
vdariti te, ktere potrebujemo za dokaz naše trditve.
Najprej, kar nam pade v oči, je to, da so vsi stavki
v zvezi med seboj: vsak stavek stoji z ozirom na
drugega, in to tako, kakor ga drugi določa in zahteva.
Kakor hitro je bil izgovorjen v tej obliki prvi stavek,
je bila s tem že določena stava za drugega, v drugem
za tretjega, in ta določba sega tako daleč, dokler se
govor nanaša na smer prvega stavka ( samostojni
govorni odstavek). Drugi stavek je glede na prvega
mogoč samo s to stavo; torej se more stava tudi
samo iz zveze s predstoječim presojati. In kako
organsko so sklenjeni med seboj, vidimo iz tega, da
je zveza takoj pretrgana, ako se le en stavek narobe
postavi. Da bi prav to očitneje pokazal, sem nalašč
izbral ta odstavek, ker je tretji stavek v njem na¬
pačno postavljen in bi se moral glasiti: „Spremila ga
je velika družba prijateljev in lovcev", ker kontekst
ne daje povdarka besedi spremila, temuč: velika
družba prijateljev in lovcev. In kdor ne more verjeti,
da je med stavki zveza, naj obrne sedaj vse druge
stavke na ta način, kakor je postavljen tretji v od-

11

stavku, in bo videl, kaj bo to pokazalo: Bil je ime¬
niten grof. V Gorjance na lov je šel ta grof. Velika
družba prijateljev in lovcev ga je spremila. Medveda
ugleda grof in za njim skoči. V goščavo šine med- ?
ved, za njim grof, itd. Vsak vidi, da bi bili ti stavki
le tedaj prav, če bi vprašali: Kam je šel grof; kdo
ga je spremil, kaj je ugledal grof, itd.; toda z ozirom
na našo situacijo niso prav postavljeni, kar je naj-
očitnejši dokaz, da obstaja zveza med stavki. In
vendar bi morali biti tudi tako prav postavljeni, in
ne samo to, temuč bi jih mogli popolnoma samo¬
voljno še vse drugače obračati in bi morali biti vedno
prav postavljeni, ako bi bil resničen nauk sedanjih
slovničarjev, da je stavek popolna celota, ki ni od
nikogar odvisna in z nikomer zvezana. Poizkus na
govoru nam kaže, da ima take lastnosti, kakor jih
pripisujejo stavku, šele zveza stavkov skupaj, to je
samostojni govorni odstavek: Ta je šele popolna
celota, samostojen organizem, ki more razložiti vse
slovniške prikazni, in se sme torej imenovati cilj in
višek sintakse. Stavek je le en del celote, en člen
ali ena celica organizma, ki zase še ne more bivati,
temuč mora stopiti v zvezo z drugimi stavki, ki eden
v drugega vklenjeni tvorijo neko telo. Stavek je z
govorom (govornim odstavkom) nekako v takem raz¬
merju, kakor je beseda s stavkom. Matematično bi
se glede na medsebojno odvisnost izrazilo to tako-le:

12

Beseda : stavek = stavek : govor.

Ko smo tako vzeli stavku veljavo, ki jo je do-
sedaj vžival pri razlagi besednega reda, ter mu pustili
čez le razlago besednih oblik, še nismo s tem rekli,
da bi ne imel pri besednem redu prav ničesar go¬
voriti. Biti more tudi stavek izvir besednemu redu, to
pa takrat, kedar je po svoji obliki sam v sebi tako
zaključen, da ne potrebuje nobenega stavka ali no¬
bene predstoječe situacije, na ktero bi se nanašal;
torej, kedar ima iste pogoje, kakor samostojni go¬
vorni odstavek, n. pr. stavki splošne vsebine: Vsaka
reč ima svoj konec; Sina ženi kad, hočeš, a kčer
udaji kad možeš, srb. n. pr. itd. To je ravno tako,
kakor je že tudi posamezna beseda lahko stavek,
kedar namreč stoji v taki zvezi, da more že sama
vse izraziti, kar se v umevanje potrebuje, ako na
primer na stavljeno vprašanje, odgovoriš: „bom,“
„grem“ itd., šote posamezne besede že stavki. „Vsak
govorni izrek je po namenu govorečega že cel stavek.
V izrazih hvala! požar! pst, hop! itd. je vedno že
vsebina celega stavka," pravi glede posameznih besed
Jagič (1. c. str. 11, 12).

Iz tega potemtakem spoznavamo, da je treba
stavke glede na njih besedni red deliti v samostojne
in nesamostojne. In one lastnosti, ki jih slovničarji
pripisujejo stavkom sploh, morejo imeti le samostojni
stavki. Nesamostojni imajo te lastnosti šele po zdru-

13

žitvi v en samostojni odstavek. Brez teh resnic, ki
smo jih zgoraj našteli, ni mogoče razložiti najkrajšega
in najpreprostejšega stavka. Za zgled, kako pojmuje
pisano besedo oni, ki ne ve, da so stavki po besed¬
nem redu organsko združeni in da eden drugemu
razlago in pomen podajejo, nam more služiti sloveči
fonetik našega časa, E. Sievers, ki v svoji knjigi
Grundzuge der Phonetik 5 , str. 230, odreka pisavi
možnost, da bi izrazila naš govor v tem pomenu,
kakor ga hočemo mi sporočiti; „pisava," pravi, „sploh
ne more ali pa more le na čisto nepopoln način,
vezati (stavke) tako, da bi bili umljivi; zato postavlja
v eno in isto vrsto brez razločka večinoma čisto
različne stavke, ki imajo enako besedno razpostavo.
Zato ima taka besedna stava vedno več pomenov
in ni nikoli enakovredna resničnemu stavku govor¬
jene besede (!): pomen se mora šele po razlagi (inter¬
pretaciji) najti. Tako ima besedna stava „on ima
knjigo" („er hat das Buch“) tri vsebinsko čisto raz¬
lične pomene, kakor to ali ono besedo povdarjamo:
on ima knjigo; on ima knjigo; on ima knjigo." —
Odgovor: Pisava veže med seboj stavke z besedno
stavo in sicer tako, da imajo pisane besede samo
tisti pomen, kakor govorjene. Da je temu res tako, se
prepričamo iz tega, da moramo besede takoj dru¬
gače postaviti, če jim hočemo dati drug pomen. Kdor
ne pripoznava važnosti besednega reda, mora ob-

14

upati nad pisavo, ker se sicer ne da ne pisati ne
interpretirati. Ravno glede interpretacije vprašani:
odkod pa vem, kako naj interpretiram, da bom dobil
tisti pomen, ki ga je pisavec hotel dati ? Ali si to kar
na celem izmislim? Tega ne pove nobeden drugi
nego predstoječi stavki, združeni po primerni stavi.

Se zavračanjem napačnih pojmov o stavku še
nismo pri koncu. Z nenatančnim pojmom je združena
v slovniških spisih tudi nenatančna definicija stavka.
Daši splošno priznane definicije stavka še nimamo
(Delbriick, 1. c. III. del, str. 4), je vendar čudno, da se
vjemajo slovničarji glede pojmovanja stavka ravno
v tistem, kar je očitno napačno, namreč -v'tem, da
bi bil samostojna celota, najvišja besedna zveza, s
kterim more imeti sintaksa in še posebej besedni
red opravka. Že prvi, ki je izrekel definicijo stavka,
Diongsios Thrax, izraža to lastnost, ko pravi: ,,Stavek
je zveza besed, ki izražajo neki zmisel, ki je sam v
sebi popoln" (diavoia avvovel »jg), kar je prestavil za
latinsko slovnico filolog Priscianus z besedo ,,per~
fectam sententiam demonstrans" (Delbriick, 1. c. I.,
str. 73). Ta del definicije se je obdržal v slovniškem
znanstvu do današnjega dne; in še sedaj najveljav-
nejša definicija, ko jo je podal znani germanist Paul,
obnovil z nebistevno popravo Delbriick (1. c. I., str. 75)
in jo pred nedavnim časom (1907) v slovansko pri-
merjavno skladnjo vvedel tudi Vondrak (i.c., str. 260 sl.),

15

povdarja isto trditev: ,,Stavek je v artikuliranem go¬
voru izrečen izraz, ki...  velja za govornika in po-
slušavca kot zvezana in v sebi zaključena celota 1 * (ein
zusammenhangendes und abgeschlossenes Ganzes).
Ta definicija more pač veljati za samostojne stavke,
nikakor pa ne za nesamostojne. Pri teh je, kakor smo
zgoraj videli, nemogoče govoriti o celoti, ki bi bila
po obliki ali vsebini v sebi zaključena, popolna. In
da je mišljena tu po vsebini zaključena, popolna
celota, pripominja Delbriick v III. delu svoje skladnje,
str. 4, izrečno. Kakšna celota pa bi stavek potem bil?
Biti ne more drugačna nego glasovna celota, „v sebi
zaključena glasovna skupina," kakor jo imenuje zgoraj
omenjeni E. Sievers. Zakaj človeški govor je sukce-
sivno (zapovrstno) postavljanje besed, da izražamo
kos za kosom tisto, kar um v celih idejah (mislih)
pred seboj gleda. "Ker pa ima govor veliko enakih
besednih plemen, mora biti med njimi neki red, ki je
dosežen s tem, da se besede razvrste v razmerje
osebka in povedka. Skupine z osebkom in povedkom
tvorijo neke presledke; in besede, ki se nahajajo med
temi presledki, tvorijo stavek (nesamostojni). Celota
ali bolje enota, ki jo ima stavek, je torej glasovna
ali besedna, ne pa vsebinska ali oblikovna. In defini¬
cija stavka bi bila po Sieversu, ki jo je izmed jeziko¬
slovcev, če že ne popolnoma bistevno pa vsaj naj¬
bolje zadel, sledeča: „(Stavek je) vsaka v sebi za-

16

ključena glasovna skupina, ki daje, kedar je v gotovi
zvezi, govoru ali sploh situaciji pravi pomen. 11  (Der
Satz ist eine jede in sich geschlossene Lautmasse,
die in einem gegebenen Zusamrnenhang, sei es der
Rede, sei es der Situation iiberhaupt, einen bestimmten
Sinn zum Ausdruck bringen soli, 1. c. 229.) Iz pove¬
danega je tudi očitno, zakaj smo dali temu spisku
naslov: besedni red v govoru, in ne: v stavku, kakor
se navadno po slovnicah bere.

2. Kriterij besednega reda.

Glede kriterija ali merila se slovničarji vjemajo
v tem, da ga je iskati v stavčnem povdaru. Toda
veliko je zmot glede tega, kdo stavčni povdar nosi,
kje stoji in kakšen je. Kdo nosi stavčni povdar in
kje more stati? Na to vprašanje bo znal odgovoriti
tisti, ki ve, kaj je bistvo govora. Mi smo pokazali
že v prvem delu, da je bistvo govora organska vez
besed v stavkih in stavkov v govoru. Organska vez
besed — to se pravi, da besede same po sebi nič
ne pomenjajo, temuč da dobe svoj pomen, t. j. povdar
ali nepovdarjenost, edinole v stavkovi zvezi. Pomen
se torej ne drži besede, temuč vsled stave drugih
besed šele pride nanjo; po stavi besed se spreminja
tudi njih pomen. Zato more biti beseda, ki je bila v
prvem stavku najmočneje povdarjena, v drugem brez
povdarka, ali pa narobe. In za to lastnost besed, ki

17

imajo vse, kar pomenjajo, le iz medsebojne zveze,
je zelo primeren izraz organska vez, vzet iz življen-
skega sveta. Poznamenovanje je prvi zanesel v slov¬
nico Jakob Grimm (Wunderlich, 1. c. I, str. XIX), ki
je stavek imenoval organizem; a z boljšim imenom
ni zanesel boljšega pojmovanja. Slovničarji so sicer
rabili dobri izraz, a samo kot navadno frazo, pojmo¬
vali pa so stavek in govor še vedno po starem, v
svojem začetku Aristotelovem načinu, kot tehnično,
ne kot organsko zgradbo. Po Aristotelu je govor
tehnični sklad besed, pri kterem so posamezni stav-
kovi kosi položeni eden vrh drugega, ki jim je za
podlago osebek, imenovan vsled tega vironeifisvov,
kar je Boethij prestavil za latinščino: subjectum. Po¬
polnoma v duhu tega pojmovanja so dali grški slov¬
ničarji pozneje-onemu delu slovnice, ki o tem raz¬
pravlja, ime avvva^ig,  t. j. sestava. Po tem naziranju
imajo besede govora vse svoje lastnosti same po
sebi, tako da jim zveza, kedar stopijo vanjo, nič
ne prida in tudi nič ne odvzame. Beseda se tu pri¬
merja neorganskemn kosu, ki ostane v zvezi kos
zgradbe, a ne člen organizma. Daši je z novim iz¬
razom ovrgel to pojmovanje že Grimm, se je vendar
ohranilo v svojih posledicah v vseh slovnicah do
današnjega časa. Delbriick (1. c. III. del, str. 110, 1.1900)
trdi za vse indoevropske jezike, da imajo besede
same po sebi svoj pomen v govoru. On deli besede

2

18

v tri vrste (podobno za njim tudi Djordjevič, 1. c
str. 187): v one, ki nosijo na sebi močni povdar
(Hochton); v one, ki imajo srednji povdar (mittlere
Betonung); in v one, ki so brez povdarka (tonlos).
K prvi skupini šteje: samostavnike, pridevnike, večino
zaimkov, predloge in nikavnice. K drugi skupini šteje:
za gotove slučaje zvavnik in glagol. K tretji skupini:
indefinitne zaimke ter povedni glagol v glavnem
stavku (to zadnje v III. delu, str. 58). Kako se da
dokazati napačnost tega pojmovanja? Ako bi imele
besede v govoru same po sebi svoj pomen, bi se
morali glasiti v govoru vsi samostavniki in pridev¬
niki enako močno povdarjeni, vsi glagoli enako slabo
povdarjeni; z eno besedo: vsa besedna plemena ene
in iste vrste enako naglašena. Dalje bi noben glagol
ne mogel imeti močnejšega povdarka kakor samo-
stavnik, in narobe, noben samostavnik slabšega od
glagola. Ali da temu ni tako, bo pritrdil vsak, ki ima
še uho in je že slišal vsaj enkrat en človeški govor.
Ako pogledamo zgoraj natisnem odstavek in ga be¬
remo, kakor se govori (ker drugačno branje je spa¬
kovanje), bomo videli, da je v prvem stavku po-
vdarjen samostavnik grof; toda v drugem stavku isti
samostavnik že nima več povdarka, temuč ga ima
beseda na lov. Ta stavek ima tri samostavnike, toda
kdo si bo upal reči z Delbriickom, da so vsi trije
enako močno povdarjeni? V zadnjem stavku vidimo,

19

da je povdarjen glagol, dočim stoji njegov tekmec-
samostavnik nepovdarjen zraven njega: ..Medveda
izmanjka in grof vidi.“ Tako nam ovrže to naziranje
ne samo naš zgorajšnji primer, temuč vsak govor
vsakega jezika. Daši si bo vsak mislil, da je to nazi¬
ranje že na prvi pogled neresnično, so vendar po¬
sledice, ki potekajo iz njega, še globoko vkoreni-
njene v slovniških spisih in to tudi v slovenskih. Iz
tega naziranja se je izcimilo več trditev, ki se še
danes oznanjajo po slovnicah. Če so namreč besede
v govoru same po sebi to, kar so, sledi iz tega, da
so vsi stavki enaki ali vsaj podobni in da mora biti
potemtakem stavčni povdar vedno na enem in istem
mestu in da je mogoč ter merodajen za stavke neki
„normal", po kterem se dado presojati. In izvajajoč
posledice iz tega naziranja so res prišli do sledečih
neresničnih trditev. Delbriick sam trdi sledeče: „Za
vse indogermanske jezike se da postaviti . . . načelo,
da stoji povdarjena beseda na začetku stavka" (1. c.

. Ul. 81), kar je povzel Berneker za slovanske jezike,
z izrečno pripomnjo, da po Delbrucku: „ Splošno
pravilo je, da stopi . . . vsaka posebno povdarjena
beseda na začetek stavka" (1. c. 95, 6, 13). Podobne
misli se drži srbohrvaški preiskovavec Djordjevič,
*d pravi, da je stavčni povdar na začetku stavka
krepak, na koncu pa šibek (1. c. str. 185). In za sloven¬
ščino je trdil to p. Lad. Hrovat, Pravila za pisavo 2 , 5:

2 *

20

..Najvažniše je prvo mesto, zato se stavi le-sem
naj tehtniša beseda; po tem je zadnje; po sredi pa se
vvrstijo šibkeje besede." Slično trditev je dr. J. Šket
iz Janežičeve slovnice šele v najnovejši (9.) izdaji
izpustil, dočim je stalo še v 8 . izdaji na str. 266:
..Najimenitnejše je prvo mesto, potem zadnje; naj¬
manjše veljave v stavku je sreda." — Nadaljnje po¬
sledice tega naziranja so razni „normali", ktere so
postavili kot merilo besednega reda. Za indoevropske
jezike postavlja Delbriick sledeči „normal“: 4 ,Naj¬
važnejša beseda ... je osebek, za njim pridejo ostali
neglagolski členi stavka, na koncu stoji. . . povedni
glagol" (1. c. III., 110). Jezikoslovec fldelung je po¬
stavil normal: osebek + glagol, opirajoč se ha logiko (!)
(Wunderlich, 1. c. I 2 , 412). Isti normal postavlja za
srbohrvaščino Djordjevič: „U srpskom je jeziku...
red reči (besed) ... u glavnom onakav, kakav se
zamišlja, da je bio u zajedničkom (skupnem, t. j. pra-
indoevropskem), jer i u njemu vidimo, da na prvo
mesto dolaze reči za podmet (osebek), a na drugo
reči za prirok (glagoli)." In kako to dokazuje? „Reče-
niče," pravi, „n. pr. Varvara vari, a Savica hladi, Ni¬
količa kusa; Sunce grije, kiša ide, djavoli se legu;
Oči su voda; Brat je mio; On če biti bogat; On
pali, on žari; Gizda lomi, a glad mori — običnije
su i češče (torej to je dokaz, ker je več teh nego
onih; ali je preiskovavec mar preštel vse srbske

21

stavke?!) od rečenica: Nije poginuo zajam, nego vra¬
čanje; Vuče se reč za njim; Vrijedi roba i. t. d.“ (1. c.
str. 192). Dokaza ne napravi množina, temuč razlog!
Tak normal je podlaga, kakor bomo pozneje videli,
tudi besednemu redu v Janežič-Sketovi Slov. slovnici.

Iz ovrženih trditev je potemtakem očitno, da
stavčni povdar ne stoji samo na nekterih mestih,
temuč more stati na vsaki prosti (orthotonski) besedi.
Nosi ga pa ona beseda, ktera podaja jedro stav-
kovega pripovedovanja. Ker so vse besede organsko
zvezane med seboj, je s tem tudi stavčni povdar
organsko zvezan z vsemi besedami v stavku, tako
da so mu vse besede podrejene. Vsled tega je iz
besed, njemu podrejenih, že naprej preračunjeno,
kje mora stati; in vse besede pred njim mu priprav¬
ljajo pot, in besede za njim ga pojasnjujejo, raz¬
lagajo in delajo umevnega: on je izraz, reprezentant
celega stavka; zato' pa podlaga vsemu besednemu
redu. Po njem se ravna vsa različnost stave, kakor
bomo takoj videli. Po tem, ali stoji stavčni povdar na
začetku, na koncu ali kje drugod v stavku, se sodi
stava vseh stavkovih členov. Preden pa hočemo to
natančneje pokazati, se moramo ozreti na dve zmotni
trditvi, po kterih se presoja različna stava besednega
re da, to je na trditve Djordjevičeve in one v Janežič-
Sketovi Slovenski slovnici. Djordjevič obravnava to
vprašanje, ko razlaga, kako se besede v stavku ve-

22

žejo (1. c. str. 173 sl.). Besedni red onih primerov, v
kterih stoji stavčni povdar navadno na koncu, ime¬
nuje naraven (redovan); red onih pa, v kterih stoji
stavkov povdar pri začetku, imenuje obrnen (obrnut).
Da bi dokazal te trditvi, se poslužuje razlage, da je
v prvem slučaju red zato naraven, ker si slede be¬
sede tako, da stoje najprej znane po tem neznane;
v drugem slučaju pa ravno narobe: najprej neznane
potem znane — razlog, ki si ga bolj nesrečnega ne
moremo misliti, ker je, kakor bomo videli, to pravi
circulus vitiosus. Prvi slučaj obravnava tako: kar je
govorniku in poslušavcu znano, pravi, služi za pod¬
lago temu, kar je še neznano; in tako stoji v stavku
to, kar je znano, spredaj; neznano pa zadaj. Prva
polovica stavka mora obsegati „nešto iz sadašnjosti,
obično, i govorniku i slušaocu poznato" str. 174).
Prav zabavni so dokazi, s kterimi hoče to pod¬
preti. „Od 253 junačke pesme u tri knjige Vukove —
50 pesama, cela dakle petina, počinju se Štihovima
čije su prve reči: Vino pije ili vino piju (taj i taj
junak), t. j.-opisom onoga što je najpoznatije i što
obično rade junači kad nisu u boju (!), jer se na to
i najzgodnije može nadovezati potonji razgovor medju
junacima (str. 175). Dalje: „Najčešči je zatim početak
— opis ili pomen vremena (Još zorica ne zabijelila'),
u kom se radnja vrši, opet dakle ono, na što se
dalje pričanje najprirodnije može nastaviti." Dalje:

23

„0d 50 pripovedaka u Vukovoj zbirci 30ih se podnje
prirokom od glagola biti (esse) u njegovu najširem
značenju (,Bio jedan čovjek'). Da bi nam mogao
pričati što o nekom čoveku, o nekom čaru, o kojima
pre toga ništa ne znamo — i počinje idejom same
egzistendje: kad je reč o prošlosti, nešto je moralo
b i t i (!) “ Sploh se „rečenica“, pravi, „u običnom psi-
hološkom redu može početi kojim bilo članom svojim,
samo ako on kazuje što ranije ili bolje poznato, na
što se dalje kazivanje može nastaviti" (str. 176). To
so torej razlogi za naravno stavo. Ko bi imeli vsi
stavki to stavo, bi se z razlogom znanega — ne¬
znanega še nekaj podprlo; ali tu pride slabost tega
dokaza: kako naj sedaj iz tega dokaže obrneni red?
„lma i slučajeva," pravi preiskovavec, ko prihaja
k dokazu obrnenega reda, „u kojima se najpre ka¬
zuje ono što je novo, manje poznato, pa tek za
njim ono što je bolje poznato, obično“ (str. 179) —
torej najprej konec, potem začetek! Ako preiskovavec
sam pravi, da mora biti v prvem slučaju znano vzrok
neznanemu, se mora v drugem slučaju, če hoče biti
dosleden, spustiti do protislovne trditve: da je ne¬
znano vzrok znanemu — circulus vitiosus, ki podira
vse dokazovanje! In za prvi slučaj izrečno pripo¬
minja, da je „potreban najpre neki pristup onom što
se želi kazati; treba  se nasloniti na nešto poznato,
da bi se moglo doči do nečega manje poznatog,

24

novog ili i sasvim nepoznatog" (str. 174) — ako je
prvo resnično, ne more biti drugo, in narobe! In na
kaj se preiskovavec opira, da bi rešil svojo trditev?
Pravi, da narod, jezik  napačno stavi tako najprej
neznano, potem šele znano, a to iz tega vzroka, da
more krepkeje povdariti, bolj naglasiti! „Kad razgle¬
damo ove ... rečenice, u kojima stoji na prvom mestu
ono što bi trebalo  da je na drugom (!) . . . uveričemo
se, da je na svima ovim mestima i psihološka i gra-
matička inversija s toga, što je tu svuda iskazivanje
mnogo jače, mnogo življe, nego u običnom, redov-
nom, redu reči" (str. 182). Torej če hoče srbohrvaški
narod govoriti živeje, s povdarkom, mora delati na¬
pake, gramatično in psihološko (!) inversijo ! Toda
stavkov take vrste nima samo ta jezik, temuč vsi
slovanski in vsi indoevropski jeziki — in pri tem ne
delajo napak; napako je naredil le Djordjevič v raz¬
lagi te vrste stavkov. Dokaz, kako se učenjak lažje
moti nego narod, nam podaja Djordjevič sam v ravno
tej razlagi, kjer vidi v prelepi pesmi „Smrt majke
Jugoviča" krepke, žive povdarke na začetnih besedah,
ki razen v prvih dveh verzih sploh stavčnega po-
vdarka nimajo. Stavčni povdarek je na onih besedah,
ki so razprostrto tiskane:

D a le ko je snae ugledale,

Malo bliže  pred nju išetale:

Zakukalo devet kukavica,

25

Zaplakalo devet sirotica,

Zavrištalo devet dobri konja,

Zalajalo devet ljuti lava.

Zakliktalo devet sokolova;

1 tu majka tvrda srca  bila.

Da od Srca suze  ne pustila. (Str. 182, 183).

S trditvami srbo-hrvaškega preiskovavca smo
se zato bavili tako na dolgo in široko, ker je po¬
dobna razdelitev podlaga razlaganju tudi sloven¬
skega besednega reda v Janežič-Sketovi Slovenski
slovnici. Podobno tistemu, kar imenuje Djordjevič
naravni besedni red, ima tudi Šket: naravni red;
za Djordjevičevo obrneno stavo ima Janežič-Sket:
umetni red. „Naravnega reda se držimo, kadar vrstimo
besedo za besedo, kakor se rodi misel za mislijo;
kadar pa hočemo na kak posamezen člen v stavku
obrniti pozornost, tedaj razpostavimo besede po
umetnem redu ter jifi vrstimo po njih važnosti v go¬
voru “ (9. izd., str. 274). Načrt naravnega reda ima po
Janežič-Sketu sledečo obliko (povzemam le bistevne
stavkove člene): osebek + povedek + povedno dolo¬
čilo, n. pr. Mavrica se imenuje božji stolec. Pri tem
je poglavitno, da je osebek prvi; povedno določilo
se s povednim glagolom lahko menjava, n. pr. Solnce
razvedri oko ali: Denar železne duri prebije; ravno
tako stoje prilastki in prislovna določila lahko pred
besedo ali za besedo, ki jo določajo (str. 275). Pri

26

umetnem besednem redu pa postavlja janežič-Sketova
slovnica za poglavitno to, da je povedek ali povedno
določilo na prvem mestu, osebek in drugi členi stoje
pozneje, n. pr. Velik dar božji je materin jezik; ne
vžge se ogenj brez drv itd. K umetnemu redu šteje
tudi pridevnik, dopolnilo, prislovna določila, če stoje
na prvem mestu, kar pa je za nas brezpomembno
(str. 279, 280).

Tej razdelitvi besedne stave se vidi na prvi
pogled, da je še ostanek zgoraj ovrženega starega
naziranja, ki mu je osebek počelo vsega stavkovega
vstroja in tudi besednega reda v stavku, in imenuje
normalen (naša slovnica: naraven) tisti red, kjer stoji:
osebek + povedek, ter je zato prisiljeno imenovati
red: povedek + osebek umetno stavo. V korenini
smo ovrgli to razdelitev že zgoraj, moremo jo pa
tudi še posebej se zgledi in z razlogi, na ktere
se sama opira. V naravnem redu, pravi naša slov¬
nica, se vrstijo besede za besedami, kakor se rodi
misel za mislijo. Kak razlog ima slovnica, da odreka
isto lastnost zgledom umetnega reda? Ali so zgledi,
ki so šteti k umetnemu redu, kakor n. pr. Ne vžge
se ogenj brez drv; Letal visoko, padel globoko;
Ne pečaj se s hujšim od sebe; Popotniki in gostje
smo na zemlji; Prestrašna korenina vsega zla je
pohlep; Molitev je vsake krščanske hiše najboljša
varhinja; Najlepša sreča je v naročju božjem; Stare

27

smrt pokosi, mlade postreli; Na domačem pragu se
petelin lahko repenči; Med cvetje se skrivajo tudi
strupene kače (navel sem razen verzov, ki ne služijo
v zgled besednega reda vse primere za samostojne
stavkove člene; str. 279, 280) — ali so torej ti zgledi
morda „prisiljeni", in se v njih besede ne vrste tako
kakor misli? Saj jih v drugačni obliki izreči sploh
mogoče ni, torej so pač prav tako naravni kakor
n. pr. zgledi: Ne prevzemi se v dobri sreči; Sramež¬
ljivost je temelj vseh čednosti; Bratje in sestre se daleč
narazen najbolj ljubijo itd. (str. 275, 276) —, ki so pri¬
šteti med naravne! Razlog, ki ga podaja slovnica za
to razdelitev, da se po umetnem redu „obrne pozornost
na kak posamezen člen v stavku", nima veljave,
ker se pozornost obrača samo z naglašenimi bese¬
dami, slovnica pa šteje sem vse povedke, ki stoje
pred osebkom, brez razločka, so li povdarjeni ali
nepovdarjeni. — Sebi v ponižanje moram priznati,
da sem se v že zgoraj omenjenem spisku o povednem
glagolu tudi jaz držal te Janežič-Sketove razdelitve,
iz česar se lahko sklepa, da takrat še nisem prišel
te najdbe, ki jih sedaj pripovedujem.

Ena resnica pa se svetlika med trditvama ome¬
njenih preiskovavcev, ki jo oba čutita, da je namreč
ves vstroj besednega reda odvisen od dveh različnih
faktorjev, zato izrazi: naraven — obrnen: naraven
umeten. Toda kdo sta ta dva faktorja? Dve raz-

28

lični stavi stavčnega povdarka. Iz tega, ker so stavki
po obliki in po vsebini med seboj organsko zvezani
ter je stavčni povdar glava vseh členov v stavku,
kakor že iz povedanega vemo, sledi, da ima zato
stavčni povdar vsakega stavka neko razmerje do
predstoječega stavka, ali recimo splošno, do pred-
stoječe situacije: v njej se že dado brati lastnosti
prihodnega stavčnega povdarka. Iz tega razmerja
se dasta posneti sledeči dve imenitni resnici. Za
stavčni povdar je dvoje mogoče: biti more v pred-
stoječi situaciji že obsežen ali ni nič obsežen. Rko
v pripovedovanju prejšnje situacije še ni nič obsežen,
tako da se iz nobene besede v nji ne more priča¬
kovati, stoji le-ta na koncu stavka (imenujem ga ne¬
pričakovani stavčni povdarek). Ako pa je le-ta v
pripovedovanju predstoječe situacije že obsežen, tako
da se da iz nje že pričakovati, stoji v začetku stavka
(imenujem ga pričakovani stavčni povdarek). To dvoje:
pričakovani, nepričakovani stavčni povda¬
rek je kriterij  bes. reda.  To je ključ, ki nam od¬
pira presojo stavčnih povdarkov, ž njimi pa stavo vseh,
njim podrejenih besed v stavku. Morebiti ne bo komu
všeč ime: pričakovan, nepričakovan; ali jaz za sedaj
ne morem z boljšim postreči. Pomni pa naj se dobro,
da je stavčni povdarek z ozirom na predstoječo situ¬
acijo pričakovan ali nepričakovan. Preizkusimo ta
dvojni stavčni povdarek na zgledih. Vzemimo naj-

29

prej neko bajko (iz Trdine, 1. c. str. 1), v kteri pripove¬
duje skoro vsak stavek novo tvarino, ki v predsto-
ječem še ni nič obsežena, zato stoji stavčni povdarek
iz večine na koncu: „Dokler so bili ljudje še ajdje,
niso  vedeli, kako je Bog svet ustvaril,  pa so si
pripovedovali to tako,  kakor jih je učila kriva  vera."

V prvem (stranskem) stavku je stavčni povdarek
na koncu, ker je ta stavek začetek pripovedovanja
in se torej le-ta ne more nanašati na nobeno besedo
predstoječe situacije, ker sploh nobene ni; drugi
stavek („niso vedeli") ima že pričakovani stavčni po¬
vdarek, ker iz tega, če so bili ajdje, sledi, da niso
vedeli (ne pa: da so vedeli =?= nepričakovani stavčni
povdar), kako je Bog svet ustvaril. „Svet ustvaril"
je zopet nepričakovan stavčni povdar, ker v prejšnjem
stavku še ni bilo nobene besede o njem. Enako ne¬
pričakovan stavčni povdar: „pa so si pripovedovali
to tako". V sledečem stavku pa je Trdina postavil
besede že po moderni maniri, po kteri glagol ne
sme na konec, zato je napačno: Kakor jih je učila kriva
vera, temuč mora stati: kakor jih je kriva vera učila,
ker iz prejšnjega, če so bili ajdje, sledi, da so pri¬
povedovali tako, kakor jih je kriva vera učila, torej
je na „kriva vera" pričakovan stavčni povdarek.

„Mislili so, da je Bog od konca spal. Ko pa je
Prišel čas, da se je zbudil  in se je začel ozirati,
ustvaril je (enklitik ne bomo popravljali, ker vsak

30

sam ve, kako je zdaj prav, ko smo opustili hrvaško
enklitiško stavo in se oprijeli zopet domače!) njegov
prvi pogled našo lepo zemljo,  njegov drugi pogled
naše preljubo s o ln c e, njegov tretji pogled našo pri¬
jazno luno,  vsak poznejši pogled pabliščečo zvezdo."

V teh stavkih je stavčni povdarek zopet povsod
nepričakovan in zato na koncu.

„Bog se je začudil  čudnim rečem, ki so jih
ustvarile  njegove oči, in jih je hotel razgledati.
Ali kolikor dalje  je prišel, tem več je bilo zvezd,
ker so se vsak trenotek za eno pomnožile. Bog
se je naveličal  potovati in se je vrnil nazaj na
našo zemljo.  Z obličja mu pade na zemljo kaplja
potu  in iz te kaplje se je rodil prvi človek."

Zadnji trije stavki tega odstavka imajo zopet
nepričakovan stavčni povdar, zato je stava, kakor
nam je že znano, na koncu. O drugih stavkih pa
moramo podati še pojasnitev; preden pa bomo o
njih govorili, hočemo podati še zgled, kjer je stavčni
povdar pričakovan, torej na začetku stavka:

„Beraški stan najlepši stan;  tič  pod  ne¬
bo  m ne živi tako brez skrbi, kakor berač postopač.
Dela  nič, davka  nič; toča mu ne škodi...  in go¬
veje kuge  se mu ni bati." (I. Stritarja zbr. sp. III. 210.)

— Vse te povdarjene besede na začetku slede iz
prvega stavka, kjer se pravi, da je „najlepši stan"

— v tem je obseženo vse nadaljnje pripovedovanje.

31

Tako je z dvema različnima stavčnima povdar-
koma ne samo v našem jeziku, temuč v vseh, recimo
vsaj indoevropskih jezikih, ktere preskušati pa ne
spada pod naš namen. Dolžni smo dati samo za
srbohrvaščino kak zgled, ker smo se zgoraj bavili
s preiskovanjem srbohrvaškega besednega reda. Vze¬
mimo iz Vuka Št. Karadžiča, srp. nar. prip. i zag.,
Biograd 1897, str. 27:

„Podje nekakav car sa svojom Ženom i sa
kčerjom da se šeta po moru na ladji.  Kak malo
odmaknu od brij  ega  onda dume vjetar  pa ga
baci čak u nekakvu zemlju  dje se o njegovu carstvu
nista i ne č u j e. Kad izidju na suho,  on nije smio
ni kazati  da je car, a novaca nijesu imali sa sobom
nista, a ne znajuči nikaka zanata,  nijesu se mogli
d r u k č i j e hraniti nego se on najmi da čuva seoska
goveda.  Pošto tu prežive tako nekoliko g o d i n e,
ugleda sin čara od one zemlje njegovu kčer,
koja je bila vrlo lijepa i več dorasla do u d a j e
(možitev), pa kaže svom o c u i m a j c i da se .. .
če oženiti do kčeri govedara  iz toga i iz toga
sela. Otac i mati i drugi dvorani stanu ga odvra¬
čati  da se prodje te sramote...  Ali sve zaludu
(zastonj)! kad več vide  da drukčije ne može biti,
°nda car pošlje jednog svog vezira  da javi gove¬
dar  u da če car  da mu uzme kčer  za sina." Vsi
st avki imajo doslej nepričakovan stavčni povdarek,

32

zato stoje vedno na koncu. „Kad vezir otide i javi
to govedaru,  a govedar ga zapita:  (do tu
zopet nepričakovan stavčni povdarek); „Kakav
zanat  (opravek, rokodelstvo) zna carev sin?“ (Tu
stoji stavčni povdarek na začetku, dasi nepričakovan,
ker je umetno postavljen, kakor kaže kontekst, da
spravi vezirja v začudenje. Temu primerno je po¬
stavljen tudi odgovor): „Vezir se upropasti: ,,Bog
s tobom, čoeče! Kako če carev  sin  znati zanat?
Sto če zanat carevu sinu? (Tu je što če zopet
pravilno na začetku, ker sledi iz tega, če je kdo
carjev sin, da mu ni treba znati rokodelstva; zato
vprašanje: kaj mu hoče?) Žana  te  ljudi uče da se
hrane  njima, a carev sin ima z e m 1 j u i -gradove!
Govedar kaže opet: „E, ako ne zna nikakva
zanata,  ja mu ne  dam  svoje kčeri!“ Vezir se
vrati,  te kaže čaru šta govori  govedar." Tu bi
moralo stati „govedar“ pred „govori“, ker je govori
nepričakovan stavčni povdarek. „Sad postane čudo
još več e. Oni su mislili, da če to za govedara biti
največa sreča i dika, što mu carski  sin  uzme
kčer, a on pita kakav zanat  zna'carski sin!" —
Tu je zopet pravilno pričakovani stavčni povdar, ker
sledi iz prejšnjega stavka.

Iz podanih zgledov smo dovelj spoznali last¬
nosti obeh vrst stavčnega povdarka. R  k natančnej¬
šemu spoznanju stavčnega povdarka moramo tu še

33

nekaj omeniti. Na teh zgledih smo opazovali, da stoji
nepričakovani stavčni povdar skoro mehansko na
koncu, pričakovani stavčni povdar pa na začetku. A
vedno ne stoji tako; kako da ne ? Zato ker se govor
ne plete vedno tako lepo po sekiricah, kakor ga logika
in znanstevno sklepanje zahtevata. Mnogokrat pisavci
stavke izpuščajo ali pa krčijo, zato ima tudi stava
drugačno lice: naenkrat imamo nepričakovan stavčni
povdarek na začetku, dasi ga v prejšnji situaciji pri¬
povedovanje prav nič ne napoveduje, ali pa narobe.
Zgled izpuščanja  imamo zgoraj v Trdinovi bajki,
kjer smo obljubili dati pojasnila. Besede se glase: Bog
se je začudil  čudnim rečem itd. Tu stoji nepriča¬
kovani stavčni povdar na začetku, dasi se v prejšnjem
ne pripoveduje nobeno dejanje, iz kterega bi se
začudenje Božje pričakovalo. Zato je očitno, da je
pisavec stavek izpustil ter si ga moramo sami misliti,
če hočemo kontekst analizirati, ker dejanje začudenja
presuponira več drugih dejanj, ki so se morala vršiti,
Preden je nastopilo začudenje. Misliti si torej moramo
vmes: Bog je pogledal čudne reči in se (čudnim rečem)
začudil. Pisavec pa je dejanje gledanja izpustil in za¬
pisal samo učinek tega, kakor da bi bil vzrok že za¬
pisan, odtod potem stavek! Bog se je začudil čudnim
re čem. Ista je z nadaljnjim stavkom: Bog se je na-
v eličal potovati. To zahteva vmes: „Bog je potoval
a  se je naveličal in se je vrnil nazaj . . .“

3

34

Zraven izpuščanja imamo pri stavčnih povdarkih
govoriti tudi o krčenju;  ta prikazen nastopa tedaj,
kedar je v stavku, ki ima že svoj pravi povdarek,
vrinen še neki stranski stavčni povdarek, ki more
včasih prevzeti celo mesto pravega stavčnega po-
vdarka. Ta stranski povdarek, ki se postavlja zaradi
krepkejšega potrjenja, bi moral imeti po logiškem
mišljenju svoj lastni stavek, pridejan k stavku, kte-
rega potrjuje. Ali jeziki v tem slučaju ne sledijo logi-
škemu mišljenju ter jemljejo stavčni povdarek tega
stranskega stavka v predstoječi stavek. Minor, Nem
hochdeutsche Metrik 2 , Strassburg 1902, str. 89, ki ima
edini o tem nekaj sledi, našteva take vrinke, ki pravi
o njih, da tvorijo logično-emfatični stavčni povdarek:
resnično, gotovo, na vsak način, težko, izključno,
posebno, predvsem, večinoma itd. On ne govori o
nikakem krčenju v tem slučaju, toda če analiziramo
take zglede, se ni mogoče izogniti takemu naziranju,
kakor ga tu popisujem. Le poglejmo zgorajšnje zglede:
„Ko pa je prišel čas, da se je zbudil in se je začel
ozirati, ustvaril je njegov prvi pogled  našo lepo
zemljo; njegov drugi"  itd. Da je pravi stavčni povdar
„iepo zemljo", o tem ne bo nihče dvomil, ki sploh
ve, kaj je stavčni povdar ... A da je števnik „prvi“
vrinen k „pogled" se vidi od tod, ker se iz prej'
šnjega pripovedovanja ne more sklepati, da je ta
pogled prvi; pridejati ga je mogel pripovedovavec šele

35

potem, ko je našteval nadaljnje poglede. Logiško se
glasi stavek tako: „in se je začel ozirati, ustvaril je
njegov pogled, in to je bil prvi, našo lepo zemljo."
Nadaljnji zgledi: „Ali kolikor dalje je prišel, tem več
je bilo zvezd, ker so se vsak trenotek za eno po¬
množile; popolni stavek bi bil: „Ker so se množile
in sicer vsak trenotek za eno." Dalje: „tič pod nebom
ne živi tako brez skrbi kakor berač"; logiško anali¬
ziran stavek bi bil: „tič pod nebom ne živi tako
kakor berač, namreč brez skrbi."

Treba je še pripomniti, da razumeva sintaksa
pod stavčnim povdarkom samo ta faktum, d a se
neka beseda vstavku povdarja; kako  se ta beseda
in ž njo ves stavek povdarja, to ne spada v sintakso,
kjer se navadno obdelava, n. pr. Vondrak, Delbriick,
temuč v fonetiko in govorništvo. Oboje se med seboj
bistevno loči: fonetika in govorništvo mora poznati
oboje, sintaksa samo prvo, ker obsega le-ta tudi
pisavo in pri pisavi  se ne sliši, kako  se besede
povdarjajo! Oba pojma je treba tudi po imenu ločiti.
Ali ker je stvar slovničarjem še tako neznana, da
niti ti ne čutijo razlike, se ni doslej še nobeno ime
vpeljalo. Edini Wunderlidi (1. c., I 2 , XXXV) ima za
kakovost povdarjanja posebno ime, in to: muzikalni
Povdar. Imenovali bi lahko potemtakem dejanstvo
Povdarka: stavčni povdarek, kakovost povdarka pa
muzikalni povdarek stavka.

3 *

36

3. Besedni red.

Po tem kriteriju, ki smo ga obravnavali v prej¬
šnjem oddelku, moremo razložiti ves besedni red.
Kedar nosi kaka beseda v stavku pričakovan po-
vdarek, stoji navadno pri začetku stavka (ali natanč¬
neje rečeno: tam, kjer jo pripovedovanje prejšnjega
stavka napove); kedar pa ima kaka beseda v stavku
nepričakovan povdarek, stoji pri koncu stavka (ali
natančneje in splošno rečeno: stoji tedaj, kedar jo
pred njo stoječe besede v stavku toliko opišejo, da
jo narede razumljivo). Tako je s povdarjenimi bese¬
dami. Nepovdarjene besede pa se ravnajo po teh dveh
povdarjenih vrstah. Pri pričakovanem povdarku stoje
nepovdarjene besede navadno vse za njim, in sicer po
vrsti, kakor ga izpopolnujejo; pri nepričakovanem pa
stoje navadno vse spredaj pred njim, in sicer po vrsti,
kakor ga pripravljajo. Nepovdarjene besede se sploh
postavljajo po zvezi, po kteri vežejo stavčne povdarke
med seboj: tista, ktera je stavčnemu stavku bližja,
gre prva, druge za njo. Rko  so pa glede tega
vse enake vrednosti, imajo poljubno stavo. V tem
preprostem navodilu so podana vsa pravila prošte
besedne stave; podano je pravilo, kje stoji osebek,
kje povedek-glagol, kje predmeti (dopolnila), kje pri-
slovna določila, kje posamezni skloni, bodisi nazna-
njavnih, vprašavnih, velevnih ali želevnih stavkov

37

trdivne in nikavne oblike: za vse velja enotno pra¬
vilo. Za vsakega izmed naštetih stavkovih členov se
vpraša le, je li povdarjen ali nepovdarjen; povdarjen
pričakovano ali nepričakovano. Dosedanji preiskovavci,
ki merijo besedni red po starem naziranju, po kterem
se je učilo, da je stava določena na posamezne
člene, ki so brez organske zveze med seboj, ob-
delavajo vsak člen zase, brez najmanjšega ozira
na drugega. Janežič-Sketova slovnica (9. izdaja) ob¬
delava posebe osebek, posebe povedni glagol, predmet,
prislovna določila naravnega reda in zopet posebe
■ste člene umetnega besednega reda. Berneker ob¬
ravnava zase glagol na začetku, zase na sredi, zase
na koncu; dalje zase stavo sklonov in nedoločnika
ter supina. Podobno Djordjevič, Delbruck in drugi.
Kako zavita in prepletena je besedna stava za one,
ki ne vedo, da ima organski  govor za vse člene eno
pravilo, se vidi n. pr. iz Djordjeviča, ki je postavil
za te vrste stavo, ki jo imenujemo prosto, nič manj
nego 28 pravil! Ali vspeh je pri mnogih ta, da na
koncu preiskovanja doženo obupno „pravilo“, da ni
mogoče podati pravila za besedni red! „Splošnega
Pravila, se li povdarja glagol ali predmet, samo-
stavnik ali pristavek itd., ni mogoče podati. Abotno
P a  bi bilo stavčni povdarek . . . popolnoma zanema¬
riti, ako se splošna določila ne dado poiskati, “ —
Pravi Minor, 1. c., str. 88, pri obravnavanju stavčnega

38

povdarka. Wunderiich (1. c., P, XL) in Delbriick (1. c.,
III., 63) enako soglašata vtem, da „mehaničnih pravil"
za besedni red ni mogoče najti. Poleg vsega tega
cepljenja iščejo mnogi preiskovavci (Delbriick, Von-
drak, Braune, Wunderlich i. dr.) posebnega reda celo
v posameznih vrstah prostega stavka (v trdivnem in
nikavnem načinu naznanjavnega, vprašavnega, ve-
levnega in želevnega stavka) — vsem pa je skupna
največja napaka, da določajo stavo na posameznih,
iz konteksta iztrganih stavkih, zato ne morejo podati
nobenega zadovolivega rezultata. — Tu ne mislimo
posebe dokazovati zgorajšnje trditve, temuč jo bomo
izpričali ob trditvah in zgledih dosedanjih preisko-
vavcev, ki so za nas merodajni, namreč Janežič-
Sketove  slovnice in E. Bernekerja,  ki je doslej
edini presojal besedni red slovanskih jezikov. Pri tem
se bomo držali tistega reda, kakor ga ima dotični
preiskovavec:

O osebku  pravi Janežič-Sketova slovnica:
,,Osebkova beseda, ki se prva rodi v naših mislih,
stoji na prvem mestu," str. 274. Kako se misel in
izraz misli  ločita, smo že povedali. Misel je enotna
celota, izraz pa iz besed sestavljena  celota, torej
se ne krijeta in gresta vsak po svojih načelih, in stava
osebka je potemtakem odvisna od pripovedovanja.
Pripovedovanje pa stavi osebek sedaj na začetek,
sedaj na konec, sedaj kam drugam, kakoršen pomen

39

se mu hoče dati; drugi členi pa se mu organsko
priklopijo. Prim. zglede iz iste slovnice: Besede mi-
čejo — zgledi vlečejo; Prestrašna korenina vsega
zla je pohlep; Na domačem pragu se petelin lahko
repenči — osebek stoji v vsakem zgledu na drugem
mestu, torej se ne rodi prvi v mislih, in nima, kakor
smo že pri ovržbi starega naziranja videli, nobene
prednosti pred drugimi členi. Stavo določa v teh pri¬
merih nepričakovani stavčni povdarek, zato je tista
beseda na koncu, ki ta povdar nosi, najsi bo to
osebek ali kaj drugega.

„Povedni glagol stoji, če je naglasen, bolj v
začetku stavka; če je pa nenaglašen, tedaj ima svoje
mesto za glavnopovdarjeno besedo v stavku, ali
pa stoji pri svojem pomožniku," str. 275. To pravilo
je posneto po mojem spisku o povednem glagolu v
„Dom in Svetu“ 1905, in zelo prav mi hodi, da morem
pomanjkljivost že zdaj popraviti. Oni spisek je oprt
na naziranja drugih slovničarjev, novega je le toliko
v  njem, kolikor je moje uho ločilo stavo glagola od
tedanjih pravil, zato se ne opira ne na izvir organ¬
skega govora ne na splošen kriterij; na vse to sem bil
še le pozneje prišel. Potemtakem je ona trditev za
mnogo slučajev pričakovanega stavčnega povdarka
resnična, toda bistva vprašanja ne zadeva. Za povedni
glagol velja isto pravilo kakor za vse druge proste
člene slovanskih jezikov: stati morejo, po kakovosti

40

stavčnega povdarka, na vsakem mestu in z isto pra¬
vico tudi na koncu, najsi bo glavnega ali stranskega
stavka. V onem spisku je stalo tudi to zadnje, da
ima glagol tudi na koncu svoje opravičeno mesto,
ali tega g. dr. Šket ni sprejel v slovnico, ne vem,
zakaj, ko ima celo sam na isti strani primere z gla¬
golom na koncu.

„Predmeti se devajo sploh za tisto besedo, ka¬
teri so dodani v dopolnilo, n. pr.: Solnce razvedri oko.
— Smrt ozdravi bolečine. — Človeška omika ima
korenino v pisavi. — Kdor ima moč, ima tudi pra¬
vico. Naglašen predmet stoji pred glagolom; n. pr.:
Denar železne duri  prebije. — Lepa beseda lepo
mesto  najde. Kdor dobrote  izkaže, na svojo srečo
kola  maže,“ str. 275. Kako pomanjkljivo je tu dolo¬
čena stava predmeta, vidimo iz tega, da so predmeti
tudi v drugem slučaju dani v dopolnilo, a stoje kljub
temu pred  glagolom, ne z a njim kakor pri prvem
pravilu; in nasprotno so predmeti tudi v prvem slu¬
čaju naglašeni, a ne stoje za glagolom, temuč pred
njim. Kako je torej pravilo? V prvem slučaju so vsi
zgledi nepričakovano povdarjeni, zato stoje predmeti
na koncu. V drugem slučaju pa imamo opraviti z
narodnimi pregovori, ki je karakteristično pri njih, da
se stavi glagol na konec in to tudi tam, kjer bi lahko
stal pred predmetom. To posebnost poznajo tudi
ruski narodni pregovori (vsjakaja lisica svoj hvosD>

41

hvaliti.) in češki (pravda oči kole; veliki) ptak veli-
keho hnizda potrebuje) i. dr.; prim. Berneker, 18, 45.
Ravno tako je s pravili o dajavniku nasproti toživ-
niku in o prislovnih določilih. Tisti izmed njih, ki
ima pričakovani povdarek, stoji pred ostalimi stav-
kovimi členi; tisti pa, ki ima n e pričakovani stavčni
povdarek, stoji z a drugimi členi. Zato je nenatančno
določeno: „Kadar stoji kateri izmed predmetov v
dajalniku, tedaj se mu daje mesto pred tožilnikom;
n. pr.: Očetov blagoslov otrokom hiše zida. — Ta
človek ve vsaki reči glas. — Solnce deli zemljanom
gorkoto, život in luč,“ str. 275 — v tej obliki kaj¬
pada stoji dajavnik pred toživnikom, ah to ni edini
način naglašania. Saj morem reči, kedar zveza tako
zahteva, z isto pravilnostjo: Gorkoto, život in luč
deli zemljanom solnce itd. Tu je pričakovani stavčni
povdarek na tdživniku in dajavnik mora stati za
njim. Tudi to pravilo, da stoji dajavnik pred toživ¬
nikom, je še ostanek starega naziranja, ki se vleče
po vseh slovnicah, ter ga je povzel tudi Berneker
(k c., 96) v svojo knjigo: „Splošno pravilo je za vse
slovanske jezike . . ., da stoji dajavnik pred toživ¬
nikom." — Ravno tako nenatančno je: „...  Načinovno
določilo stoji v trdilnem stavku sploh pred  povednim
glagolom. N. pr.: Lahko  je prislužil, lahko  razrušil.
~~ Bratje in sestre se daleč narazen najbolj  ljubijo
'W.,“ stati more prislovno določilo pred glagolom in

42

za njim, kakor je to prav povedano o prislovnih
določilih, o kterih stoji v naši slovnici, da so „včasi
pred besedo, ktero določujejo, včasi pa za njo",
(ibid.), ravnajoč se namreč po pričakovanem ali nepri¬
čakovanem stavčnem povdarku. — Ves pojem besedne
stave mora zmešati sledeče pravilo: „Kadar se opira
glavna misel na dopolnila ali prislovna določila, sto¬
pijo predmeti ali prislovi na prvo mesto; n. pr.: Stare
smrt pokosi, mlade postreli. — Na domačem pragu
se petelin lahko repenči. Med cvetje se skrivajo
tudi strupene kače" itd., str. 280. Glavna misel more
stati le na stavčnem povdarku, in ta ni na dopolnilu ali
prislovnem določilu, temuč na besedah, ki so razpro¬
strto tiskane. Jedro stavkovega pripovedovanja ne
more stati nikoli v nepovdarjenih besedah! — Po¬
glavitne pomanjkljivosti v naši slovnici smo s teiii
našteli; ves oddelek nam podaje le majhno sliko o
besednem redu, ker se obravnavajo skoro samo na¬
rodni pregovori, to je, samostojni stavki, in je govor
kot tak popolnoma zanemarjen, da ni mogoče potem¬
takem vjeti skoro nobenega pravila za pisavo.

Poglejmo še Bernekerja, ki je sedaj edini pre-
sojevavec in vodnik za besedni red v slovanskih
jezikih. On obravnava najprej glagol, in to v treh
oddelkih: začetno stavo, kjer je glagol prvi člen v
stavku in osebek drugi; srednjo stavo, kjer je osebek
prvi člen v stavku in glagol drugi; končno stavo,

43

kjer je glagol na koncu. Po tej razdelitvi obdelavajo
glagol zlasti nemški preiskovavci, n. pr. Delbriick,
Braune, Wunderlich, Hermann i. dr.; in Berneker je
tudi Nemec. O njem velja kakor o drugih preisko-
vavcih, da nima o besednem redu nobenega pojma.
Pomen ima knjiga le zavoljo tega, ker ima zbrane
stavke vseh slovanskih jezikov, na kterih je mogoče
besedni red opazovati. Bernekerjeva knjiga nam po¬
daje hkrati razgled, kako prisiljeno in netočno se
dandanes besedni red v slovniškem znanstvu sploh
razlaga in presoja, ker je zvesti učenec drugih, zlasti
nemških preiskovavcev. Vseh razlogov zaradi po¬
manjkanja prostora ne moremo podati; vzemimo le
najbolj napačne.

O začetni glagolovi stavi pravi, da je navadna
v prosti, rastoči pripovesti (str. 1), potem postavlja
pravilo, da stoji v slovanskih jezikih začetna glago-
'ova stava tedaj, kedar se stavek začenja s kakim
določilom časa, kraja, prislova in podobno, str. 1, 4,
12, 15 itd. Koliko temu pravilu sam verjame, nam
l e  očitno iz tega, ker stavi enako pravilo tudi za
srednjo stavo, str. 7, 8, 24, 36 itd. (!) Kako more en
r azlog dve bistevno različni trditvi podpreti? Ta
ra zlog sploh ne podpira nobene, kakor vidimo na
z glcdih: vm leto 6473 ide Svjatoslavm na Kozary
(stavčni povdarki so razprto tiskani, da je stava hitreje
očitna), 4. Togo že leta umre  Oleksij, i vzja (vzel)

44

carstvo sym> jego I vam, 12; a ott pervoj ženy osta-
lasu u nego devočka 17; posered morja goritn o goni.
33; u nekakome selu podju žene v pianinu 39; pa
vse tri je pobrala divja žena 42; jednou sešli se dva
tovaryši 47; drugi raz (krat) przysyua (pošlje) pan
(gospod) rzorice (oskrbnika) 51 ; njedy pšibježa liska
k hatej (nekdaj je pribežala lisica k ribnjaku) 55.
Koliko vzroka imajo določila pri začetni glagolni
stavi, vidimo na prvi pogled, ko so glagoli skoro
brez izjeme nepovdarjeni in stoje pred nepričako¬
vanim stavčnim povdarkom, ki mora biti na koncu,
glagoli pa pred njim. Tedaj pa, kedar nimajo zveze
s predstoječim stavkom, morejo imeti poljubno stavo-
Globokoumen je razlog, da je veznik „in“ (i)
vzrok začetne glagolske stave, str. 3! Kako bi prišlo
Bernekerju na misel, da bi pripisoval temu nedolž¬
nemu „in“, „i“ toliko moč, da bi vlekel glagole nase
kakor strelovod strele, ako bi ne bil povzel tega po
Brauneju (1. c. str. 41), ki trdi to za germanske in
po Delbriicku (1. c. III. 67), ki trdi to za indoevropske
jezike? Koliko zgledov bi mogli navesti iz Berne-
kerja samega, ki kažejo, da nima veznik „in“ nobe¬
nega vpliva na glagolsko stavo; n. pr.: i pridoša
(prišli) ki. Mennsku, i Menjane (sic!) zatvoriša (zaprli)
sja vj. grade; sunu kopijemi. Svjatoslavn na Drev-
ljany, i kopije (sic!) lete skvoze (med) uši konjevi,
str. 8, itd.!

45

Poglejmo, kaki razlogi se še navajajo za začetno
glagolovo stavo. Na str. 16 navaja dobesedno sledeč
kriterij: Začetna glagolova stava je „a)  navadno na
začetku pripovesti: žili. sebe ded'b da baba (živel
je ded se svojo ženo); — Žili bgli sebe čari. i carica;
b)  tudi sicer v pripovesti, ne baš redko: podošla
baba ki. vozu; stojita, izbuška na kuri.idn. nož-
kadn. itd.“, str.: 16, 17. Kako preprost je zlasti drugi
oddelek te klasifikacije, vidimo iz tega, da stoji še
na isti strani (17) knjige zgled, kjer stoji v pripo¬
vesti istega pisavca Afanasjeva na začetku samo-
stavnik, in ne glagol: deda. sleza. st. voza, torej
srednja in ne začetna stava. Zakaj je začetna stava,
če gre „baba“ na voz in srednja, če gre „dedec" z
voza?! In dalje: ali ni to več pripovest (Erzahlung),
če gre samostavnik naprej, in ne glagol, kar postavlja
Berneker za karaktejistikon pripovesti: pi.jangje mu¬
ziki (kmetje) skočili st. telegi (voz) 18; did pojihav
na jarmarok (semenj) ta i kupiv bička; a carica siditi.
doma (str. 33)?!

Silo zabavno je brati naslednji razlog: „Slednjič
je začetna stava priljubljeno umetniško sredstvo, ki
je široko v rabi za posebno slovesno, pathetično in
tudi posebno živo opisovanje (!). Primerjaj n. pr. opi¬
sovanje nastopa pomladi pri Tolstem: zazelenela
staraja i vylezajuščaja (izlezla) iglami molodaja trava,
nadulisb (napihnili se) počki storoding (grozdjiče)

46

i berjozy (breze), zalilisu nevidimyje žavoronki
(škrjanci) nadm barchatomm zelenej (zelenjave) zapla-
kali čibisy nadm nizami i bolotarai i vysoko prele¬
teli sm vesennimi. gogotanr.jenru žuravli (žerjavi) i
gusi. Zarevela (zarjovela) na vygonachi> skotina (go¬
vedo), zaigrali krivonogije jagnjata; pobežali bystro-
nogije rebjata (otroci) poprosydiajuščim r b tropinkamt
zatreščali na prudu veselyje golosa babh  s r b holstami
i zastučali po dvoramt topory mužikovu. Prišla
nastojaščaja (nastala) vesna!“, str. 26. To je kriterij, ki
naj razlaga, zakaj stoji glagol pri začetku! Namestil
objektivnega razloga subjektivno čustvo! Še večo
verjetnost ima ta kriterij, ko na str. 29. za „opiso¬
vanje “ prisoja tudi končno glagolovo stavo. Na prvi
pogled je očitno, da je glagol zato pri začetku stavka,
ker so osebki vsled nepričakovanega stavčnega po-
vdarka na koncu. Zato ni ta stava niti najmanjša
posebnost, nikar še le ,,umetniško sredstvo za po¬
sebno slovesno, pathetično, živo opisovanje." Tako
bi moral postaviti besede tudi Vodnik ali pa Herodot,
če bi bil kaj takega pisal, ne pa samo Tolstoj. Potem¬
takem je kaj nepremišljena hvala, ki jo daje pre-
iskovavec Tolstemu zavoljo tega: ,,V svojih pripo-
vestih, zloženih v narodnem duhu, jo (namreč za¬
četno glagolovo stavo) vporablja Tolstoj še danes
nepričakovano pogosto . .. veliki jezični mojster ima
namen, s to posebnostjo narodni jezik posebno zvesto

47

posnemati", str. 31. Že iz teh sodeb in določil vidimo
zadosti očitno, kako zunanje, akcidentalno se ozna¬
čujejo vzroki besednega reda.

Srednja glagolova stava. Le-to je obdelal Ber-
neker še površneje nego začetno, ker jo pripisuje
vplivu napačnega povdarka. ,,Srednja glagolova stava
nastopa tedaj, kedar je osebek na kak način po-
vdarjen in stopi vsled tega na začetek stavka," pravi
splošno (str. 6), kar pa je skozinskozi napačno. Osebek
je iz drugih razlogov na začetku, kakor bomo takoj
videli. Najprej pravi, da je osebek povdarjen, če stoji
v nasprotju z enim ali več drugimi osebki, (str. 6,
13, 33, 40, 47, 51, 55), n. pr. Jaroslava, že pride Novu
Gradu,  a Jakum, ide za more;  Oskoldi, že i Din,
sedosta (vsedla) v grade sem n (tem), Rjuriku že knja-
žašču v'B Nove Grade  (6); miru stoitu do rati
(vojske), a ratt do mira (13); Ivan pošov u pered
(spred), djadbko ide po žadu  (33); posle carev sin
otide u dvor,  a baba ostane u rekavici (mlin ob
potoku); a medjedovič več b a c i o svoj buzdovan
(kij) pa bježi preko polja,  a Brko se naturi (skoči)
za njim  40; tož ten čert šel se ševcem  (čevljar),
a švec mu ukazal toho medveda; ažse  mrvenina
(pleva) široko dal e ko zanašela, čiste zrno pak zitsta-
valo na z e mi (48); czarovvnica odniosla serce
krolowej,  a krolewna (kraljica) szla i szla przez
1 a s y (gozd) (51); a liška so wobroči  (obrnila),

48

žaba pak skoči khjetsy ručje (hitro) do j e je wo-
pušje  (rep) (55). — Kakor kažejo zgledi, ni osebek
niti enkrat povdarjen, torej odpade vsak razlog, da
bi stal glagol zaradi osebkovega povdarka na drugem
mestu. Nepričakovani stavčni povdarek je vzrok, in
nič drugega, da je stava taka.

Kako težavo mu dela naslednja prikazen!,,Osebek
je povdarjen vsled besedice ,že‘ (pa), ki stoji pri njem“,
(str.7, 13): ,,Vnseslavmže sede Kyjeve mesjaci. sedmi.;
česan, že kresti (krstil) knjazja  jidit. Najprej je
očitno, da iz tega ne more nič biti, ker stoji ,,že“
tudi pri drugih stavkovih členih, a jih Berneker ne
imenuje povdarjenih, n. pr. bgsti. že (bil pa je) Joan i.
mužn hgtrn (moder) (2); po šemi. že Koceli. knjazn
postavi Methodija episkupa  vr. Panonii (8), pri¬
merjaj še str. 13, 14 itd. Dalje pa je še bolj očitno,
da ,,že“ osebka nič ne povdarja, ker osebek sploh
povdarjen ni, temuč drugi členi. K vsem našim raz¬
logom pristavlja Berneker sam še en razlog, ki kaže,
da „že“ res nima vpliva na osebek. „Včasih pa „že“
pri osebku manjka (torej izmanjka tistega, na kar
se more dokaz postaviti!), a stoji vseeno pred gla¬
golom. Posebno, če je osebek) Bogu:  se (tako) že
Bog u javi šilu krestunuju (križa); s e že Bogi. po-
kaza na nakazanije (kazen) knjazemt rusBskgmi. Raz¬
laga bo pač ta, da je bil za pobožnega kronista po¬
sebni povdarek na osebku (Bog), ker opisuje, kako

49

Bog sam ravna zemeljske dogodke" (str. 7). To je
razlaga! Na pobožnost pisavca apelira, da bi pritrdil
svojo trditev, kar ji pri razlogih manjka; ali zastonj!
Povdarek se ne išče na čelu pisavca, četudi je po¬
božni menih in govori o Gospodu Bogu, ker velja za
meniha ista slovnica, kakor za druge ljudi. Povdar
je obakrat na „se“ (tako), kakor kaže kontekst Miklo¬
šičeve Chronica Nestoris (str. 107, 90), ki sem jo
moral vzeti v roke, ker stavek iz konteksta iztrgan
ne pove ničesar! Torej je to pričakovani stavčni po¬
vdarek, kterega spremljajo vse nepovdarjene besede
spredaj pred njim stoječ, in med njimi je tudi osebek.
— Zanimivo pa je tukaj glede besedice ,,že“: o
zgorajšnjih primerih, ki niso bili povdarjeni, je trdil,
da jih beseda ,,že“ povdarja; ta dva primera, pri
kterih stoji ,,že“, sta pa v resnici povdarjena, a ne
čuti tega, temuč dolži povdarka druge besede, ki
ga nimajo. Prim. isto na str. 13, 14.

Naravnost smešno je nadaljnje modrovanje o
osebkovem povdarku: ,,Tudi ni malo primerov za
to, da stoji osebek  tudi v stavkih, ki se začenjajo
s kakimi določili (prislovi) pred glagolom: to že
veremja (ta čas) koroli. prišla kt I z j a s 1 a v u ; vi.
leto 6690 knjazb kgjevsskgj Svjatoslavb Vsevolodičt
oženi dva syna. — Jaz menim, da si moramo misliti
v  vseh teh slučajih, ki bi jih lahko še pomnožili,
da je osebek povdarjen, čeprav včasih slabo. Saj je

4

50

tu govor vedno o celem številu sorodnih, kakor že,
sovražnih si ali zvezanih knezov: potemtakem je
bilo kronistu pač večkrat imenitneje vprašanje: ,,Kdo
je to in to storil?" nego vprašanje: ,,Kaj je ta ali
ta storil?"; s tem pa je bil osebek povdarjen in je
stopil na začetek stavka (str. 14). Te besede so kla¬
sičen primer, kako Berneker besedni povdarek razlaga:
ne iz konteksta, temuč iz subjektivnega razpoloženja
pisavca, kakor si preiskovavec misli,  da bi ga bil
pisavec vtegnil  imeti! Kaj si je pisavec vtegnil misliti,
se ne izve od nikoder drugod nego iz konteksta!
In kar nam tukaj kontekst kaže, je to, da osebki tu
niso povdarjeni, torej se kronist ni povpraševal: kdo
je kaj storil, temuč: kaj je kdo storil! Oba zgleda sta
kakor krajcar krajcarju podobna onim, ki so bili že
zgoraj navedeni: povdar je, ker nepričakovan, na
koncu! — Izpustiti hočemo tu podobne trditve o
povdarku osebka pod oddelki c)  (str. 8 in 13); d)  in
e),  ker nimamo veselja ponavljati skoraj enake stvari.
Navesti hočemo le še en primer, da vidimo, da pre¬
iskovavec res nima čuta za povdarek. Na str. 7 na¬
vaja dva zgleda iz Nestorja, o kterih pravi, da
moremo ,,potolaženi trditi, da je bil za pisavca na
osebku posebni  povdarek: i Drevljane  zaratiša
sja (začeli vojsko) po Oingove su»merti; krovu brata
mojego v r bpijetn kh  tebe,  vladgko!" Kaj je na tem?
Miklošičeva izdaja Nestorja kaže, da je v prvem

51

primeru res povdarjen osebek (Drevljane), v drugem
pa zopet ne osebek, temuč beseda ..km tebe (str. 22,
89 Miki. Ch. N.)! Pač križ za preiskovavca besednega
reda, če ima o kriteriju take pojme!

Končna  glagolova stava. Berneker jo deli, po
Delbrticku, vokazionalno in tradicionalno. Okazionalno
jo imenuje tedaj, ,,če je dopolnilo povdarjeno in stoji
pred glagolom" (str. 10). Koliko se opravi pri določanju
besedne stave se samo ene vrste povdarkom, smo imeli
že dosti prilike opazovati; toda koliko se more opra¬
viti, če kdo niti enega povdarka ne čuti, nam kaže
Berneker, ki domalega nikjer ne zadene stavčnega
povdarka. Oglejmo si nekaj zgledov za slovanske
jezike: „i iseče kozary,  a Davyda i Vladarja pusti;
se (glej), gradi, vaju slavi.nyj vuzjadn. (vzel). (Da
je na tem gjagolu stavčni povdar, ne kaže stavek
sam, temuč šele cel kontekst pri Miki. Chr. N. 66, 67).
Mi.stislavm imenija ne ščadjaše  (se ni bal za pre¬
moženje), ni pitij a, ni jadenija  branjaše (Povdar
kaže Miki. Chr. N. 93). Mertvi vo srama ne imami.
(Miki., 1. c. 40) str. 10. Drugogo mentora ja i ne žel ah.
(želel); osobennych i. sposobnostej vt, kakoj — nibudi.
(v kteremkoli) nauke vi. nemi. ne okazalosi.;
ot i. nego krome (razen) paradoksov'!, n i č e g o (nič)
ne us 1 y šiš i., (27, 28). Marko znav, ščo (da) vovk
jomu ci.ogo (tega) d urno (brez kazni) ne propustiti.;
ja takichi. ditej (dete) ne vi. k o g o ne b a č i v i>

ZJ.*

52

(videl 34). Jasb carb sumi> i vakovb (tak) čeeli.
(obleke) nemamb;  umi. imami.,  pari (denar) ne¬
marni. (37). Strahov se jaz ne bojim;  saj se brez
denarjev nikjer  nič  ne dobi; coprnica pa na to
nič ne reče (43). Ale na vetši potreby chudobny
(vbog) oteč penez (denar) n e m e 1 (46); že bez trzy
(tri) lata (leta) ani j eden czlowiek  na šwiecie
nie umarl; ale potomstwa nie mieli;  juž nigdzie
ani sladu  (sled) po sobie nie zostawila (zapustila)
(52). — Prepisali smo skoraj vse zglede, toda kakor
vidimo, dopolnilo ni skoro nikjer povdarjeno, zatorej
je glagol iz drugih ozirov na koncu: skoro brez
izjeme je glagol nepričakovano povdarjen, zato na
koncu; kjer pa je dopolnilo pričakovano povdarjeno,
mora glagol zopet na konec. — Tradicionalno (kakor
jo je imenoval Delbriick prvotno; pozneje je zamenjal
me s habitualno) imenuje končno glagolovo stavo
tedaj, če ne stoji na koncu zaradi povdarjenega
dopolnila (str. 10). Imenitno pa je, da stoji v večini
podanih slučajev ravno ta stava zaradi povdarjenega
dopolnila; torej res narobe svet! Tu šego radi (zaradi
tega) gradi, na svoje imja  (ime) nareče; Ugre
že naši.di. še (napadli) vusju zemlju  bolgari,-
skuju  plenovachu; lbgbko hodja (hodeč) aky (kakor)
pardusb vojny mnogy  tvorjaše, hodja vozi. po
sebe (za seboj) ne vožaše (vozil) ni m ja si. (meso)
varja (kuhal), nb po tbnbku (tanko) izrezavi. koninu

53

(konjsko meso) na u g 1 i ch i. ispek'i> (spekel) jadjaše
(jedel), ni šatura  (šotor) imaše, 10. I polaty  (pa¬
lače) mnogy  razbiša, i cer ki. vi požtgoša, i jaže
(tiste, ki) imachu pleni.niky  (vjetnike), ovechi. (ne-
ktere) posekachu,  drugyja že mučachu, iny (druge)
že rastreljachu, a drugyja vi> more  vi.metachu (str. 11).
Našteli smo skoro vse zglede.

Podani zgledi nam kažejo, da imajo slovanski
jeziki skoro popolnoma enako besedno stavo, in to
že od nekdaj. Tudi najstarejši teksti (Nestor) se bi-
stevno ne ločijo od sedanje stave, malo razliko pa
moramo že zavoljo tega dopustiti, ker stari teksti
niso spisani v narodovem duhu.

Stava sklonov.  Dosledno po tem, če obdelava
glagol v treh stavah, bi moral obdelati tudi druge
proste stavkove člene v več stavah. Ali tega Ber-
neker ni storil, .kakor tudi drugi ne delajo. Glede
sklonov se drži že omenjenega normala, da stoji
dajavnik pred toživnikom (str. 96). Toda koliko je
pravilo vredno, se vidi poleg že zgoraj omenjenega
tudi iz tega, da je postavil — tri izjemna pravila!
Med zgledi za pravilo, da stoji dajavnik pred toživ¬
nikom navaja: ,,za mačka napuni putniku galiju punu
srebra i zlata;  da je njeji muž ukral poštaru
ladicu.  Daj mački kos mesa;  in gospodu glavo
odseka (str. 96). Toživnik je skoro povsod nepri¬
čakovano povdarjen, zato stoji na koncu in dajavnik

54

pred njim. Kedar pa je kak drugi sklon tako po-
vdarjen, stoji tisti na tem mestu: Da je temu res tako,
in da ni nobena izjema, če pride kak drugi sklon na
to mesto, kažejo zgledi. Zgledi prve izjeme so: Om>
pokazab jejo (jo) svojej d o čeri  (hčeri); Ožogim,
predstavili, menja (mene) k n j a z j u ; podala jego
Andreju;  noreči, (potapljavec) skazavi. se (to) svo-
jomu ha z j ai n o vi (gospodu); i preda ga jednoj
s t a r o j babi;  ali sam je obrekao Brku;  že jsem
ho tomu staremu  vzal (navel sem vse zglede) —
tu je dajavnik nepričakovano povdarjen, zato je zdaj
dajavnik tam, kjer je bil prej toživnik. In za to pre¬
prosto prikazen je napisal preiskovavec tole pravilo:
,,Dopolnilo stoji pred dajavnikom, če je le-to kaka
enklitika ali sicer kaka slabo povdarjena besedica,
ki potrebuje naslombe(!).“ Popolnoma ista je se zgledi
tretjega izjemnega pravila: platjati. dani. Rusi  (plaču¬
jejo davek Rusom); ščo prodav svogo sina zmijevi;
siromak sina vragu  zapisal; oddat natgchmiast (takoj)
rzgdg (vajeti) krolestvva zi^ciowi  (zet) itd. za ktero
prikazen pravi, da stoji dajavnik za dopolnilom, ,,ker
je posebno povdarjen" (98). Mi vemo sicer, da ene
vrste povdarek ne zadostuje, ker more biti dajavnik
tudi pri začetku povdarjen (namreč: pričakovano)
in bi stal kljub temu pred toživnikom, ali vendar,
kolikor se je z dotedaj dobljenimi pripomočki
dalo določiti, je Berneker določil, kakor tudi pra-

55

vilo druge izjeme, da „stoji dopolnilo pred dajav-
nikom, če je povdarjeno", k čemur nimamo pripom¬
niti nič drugega nego, da to ni izjema kakega
normala, temuč je toliko vredno kakor izmišljeni
„normal“ sam.

Stava nedoločnika iri namenivnika se glede
dopolnil in svojega določnega (povednega) glagola
ravna prav tako, kakor smo že o drugih členih govorili:
vse se ravna po kakovosti povdarka. Iz zgledov, ki
jih je vtaknil Berneker pod razna pravila, hočemo
razbrati celotno sliko: hoščešu miri.  imeti (149);
grozilsja vse carstvo  potopiti. (150); začal pec
(peč) rozkopavat’ (151); i kazal sobie tromn^ robič
(rakev delati) (152) — tu je dopolnilo pričakovano
povdarjeno, zato gre pred nedoločnik. V primerih:
medjed ga stane od toga odvračati;  a majka ga
počne moliti  (151) — je nedoločnik nepričakovano
povdarjen, zato na koncu. Ne stoji pa, kakor pravi
Berneker na koncu zato, ker „je dopolnilo enklitično"!
V primerih: i povele osedlati  kom.; nača (začel)
sešči  Varjagy (149); pak se je nazad povrnil iskat
ju (151) — v le-teh zgledih stojita nedoločnik in na-
menivnik ko pričakovano povdarjena pred dopolnilom-
Ako pa je dopolnilo nepričakovano povdarjeno, stoji
to na koncu: i posla iskati, brata svoj  ego  (149).
(V te vrste zgledih, kjer stoji dopolnilo pri nameniv-
niku v rodivniku, hoče videti preiskovavec name-

56

nivnik še kot samostavnik! Toda koliko samostav-
nika je v njem, vemo odtod, ker se glagoli te vrste
v več slovanskih jezikih sploh vežejo z rodivnikom);
popb pošeli. davatb korovamb (kravam) sena  (150);
kako je htio ukrasti popu kokoš; i išal je kupljevat
vino; ide iskat ključa -  od ladice  (151). Eno po¬
sebnost, ki se je novodobni pisavci izogibajo, moramo
še naglasiti, ki pa je vkoreninjena v vseh slovanskih
jezikih; da stoji namreč nedoločnik, kedar je z do¬
polnilom vred nepovdarjen, vedno na koncu: Čemu
jesi počah. volostb moju vojevati? (149); što mogu
zeca  u polju stiči; škoda  ti je tu hrušku sič;
on je ne štel  konja dati (151) itd.

Pripomnimo lahko še, da si prave slike o be¬
sednem redu tudi iz Bernekerjevih zgledov ne mo¬
remo vtisniti, ker so zbrani skoro v večini le stavki
z nepričakovanim povdarkom.

4. Najnavadnejše napake.

V prejšnjem oddelku smo podali celoten nauk o
prostem besednem redu. V sledečem pa hočemo opo¬
zoriti na nektere posameznosti, ki se v sedanji pisavi
napačno stavijo, da dobi spis tudi praktično lice.
Napake naše besedne stave so dvojne: ali se celi
stavki napačno postavljajo ali pa le posamezne be¬
sede v nekterih delih stavka.

57

Zgledi za besedni red celih stavkov so n. pr.:

Jos. Stritar, Zbrani spisi, II., 204: ,,Popoludne  je
bilo, lep poletni dan! Gorko je pripekalo  solnce
z jasnega neba; vendar vse živo  je bilo po Tihem
dolu; mlado in staro  se je gibalo in trudilo po
njivah in travnikih. Malo je motilo  pridne delavce,
da so jim tekle znojne kaplje po čelu in licih. Vse
je bilo veselo; dobra  je bila letina, vsega  obilo!"

Prav: „Bilo je popoludne,  lep poletni dan!"
Besede so začetek popolnoma novega odstavka, zato
se nobena beseda ne nanaša na predstoječo situacijo,
in se ne more reči: popoludne  je bilo, ker bi to
pomenjalo že pojasnitev kake prejšnje situacije. Tu
pa se ne pojasnuje kaj takega, temuč se govori o
stvari, o kteri ni bilo poprej nobene besedice. —
„Solnce z jasnega neba je gorko  pripekalo."
Stavčni povdarek ,,gorko pripekalo" ni v prejšnjem
stavku nič določen, in se torej ni vprašalo v njem,
če gorko pripeka ali ne, temuč še sploh niti o solncu
ne vemo, torej se mora v novem stavku najprej po¬
vedati, da jo bilo solnce  in da je to solnce gorko
pripekalo. — „Vendar je bilo vse živo  po Tihem
dolu; mlado in staro  se je gibalo in trudilo .. .“
Tu je mlado in staro  pravilno na začetku, ker
se v prejšnjem stavku že določa po besedi ,,vse“:
če je bilo torej vse živo,  je prihodnji stavek samo
razlaga besede ,,vse“, in je torej pričakovani stavčni

58

povdarek. — „Pridne delavce je malo motilo,
da so jim tekle znojne kaplje po čelu in licih. 11  V
prejšnjem stavku se vendar ne povprašuje, je li
malo ali zelo motilo  pridne delavce, temuč
ne vemo še niti o motenju in niti o pridnih delavcih
in zato mora novi stavek postaviti najprej pridne
delavce potem šele, kaj je ž njimi. — „Bilo je vse
veselo;  letina je bila dobra, vsega  obilo. 11  Iz
prejšnjega stavka se ne pričakuje niti veselje, niti
dobra letina, zatorej mora biti oboje na koncu stavka;
prav pa je „vsega  obilo 11 , ker sledi iz prejšnjega
stavka, ki govori o dobri  letini; če je bila dobra,
je očitno, da je bilo vsega  obilo.

Drug zgled: Jos. Stritar, III., 195:

„Črni oblaki  so bili zagrnili večerno nebo.
Kakor čeda gladnih volkov  je tulil veter okoli
voglov. Bliski so švigali kakor goreče kače  po
nebu in strašno  so razsvetljevali nočno temo!
Treskalo je in grmelo, da se je zemlja  tresla.
Ljudje so trepetali  po hišah, križali  se in molili,
kakor da bi se jim bližal sodnji  dan. Živina  je
tulila po hlevih in zver  se je plašno skrivala ter
po jazbinah in po grmovji iskala zavetja  pred
grozno nevihto. Strašno hreščanje in pokanje
se je razlegalo po gozdu. Visoka drevesa so se
zgibala in skoraj  do  tal  pripogibala svoje
vršiče. Vihar jih je šibil in lomil kakor suhe treske."

59

Prav: „Večerno nebo so bili zagrnili črni oblaki.
Veter je tulil okoli voglov kakor čeda gladnih
volkov",  ker se po prejšnjem pripovedovanju ne
vprašuje niti po tem, so li č r n i oblaki  ali kaj
drugega kaj zagrnili; niti kako  je kdo tulil. Prav pa
so naslednji stavki: ,,Bliski so švigali kakor goreče
kače  po nebu in so strašno razsvetljevali
nočno temo. Treskalo je in grmelo, da se je
zemlja  tresla. Ljudje so trepetali  po hišah, se
križali in molili,  kakor da bi se jim bližal
sodnji  d a n.“ Prihodnji se mora glasiti tako: „Po
hlevih je tulila živina in po jazbinah in po grmovji
se je skrivala plašna zver  ter iskala zavetja  pred
grozno nevihto." Vsa sestava stavka je napačna in
ne spada v ta kontekst. „Po gozdu se je razlegalo
strašno hreščanje in pokanje.  Visoka dre¬
vesa so se zgibala  in svoje vršiče skoraj do
tal pripogibala.  Vihar jih je šibil in lomil kakor
suhe treske."  — Glede nepovdarjenih besed mo¬
ramo pripomniti, da se more v 5. stavku ravnotako
dobro glasiti tudi: ,,Po hišah so ljudje trepetali  . . .“
Napačni besedni red prikriva kaj lahko slabo sestavo
govora, kakor kaže n. pr. zgled (Jos. Stritar, 1. c. 199),
ki se odkrije šele ob pravi razpostavi.

,,Visoke gore  obsevajo prvi žarki jutranjega
solnca, njih  zlate še poslednji, ko že mrak  za¬
grinja nizke kraje pod njim; v ponosni hrast

60

lete strele srditega neba, on je razkačenemu viharju
igrača, pritlikavemu grmovju pod njim ni se bati
ne strele ne viharja: kar se imenitnega
godi v človeškem življenji, vrti se navadno ob ime¬
nitnih, visoko stojnih  osebah, otali smo skromni
gledalci in poslušalci."

Prav: ,,Prvi žarki jutranjega solnca obsevajo vi¬
soke gore,  in (tudi) poslednji zlate še nje, ko že
mrak  zagrinja nizke kraje pod njim; strele srditega
neba lete v ponosni hrast;  igrača razkačenemu
viharju je on, pritlikavemu grmovju pod njim se n i
bati ne strele ne viharja: kar se imenit¬
nega  godi (ravnotako dobro bi bilo: godi imenit¬
nega)  v človeškem življenji, se vrti' navadno ob
imenitnih, visoko stojnih  osebah, ostali smo
skromni gledalci in poslušalci."

Zgledi za posamezne  besede v stavku. Viri
tega drobiža niso navedeni, ker so brez pomena; a
izpisani so vsi iz slovstevnih del. Namestu: „Hrvatje
so od 1. 1836. do 1840. v jeziku toliko dosegli, da
se jim bo čudil nekdaj po pravici  svet." Prav:
—, da se jim bo svet nekdaj po pravici čudil-
— Namestu: „Pisatelj se ne čudi različnim oblikam
slovenskih pisateljev; ve namreč, da se popoln  j uje
še le slovenski jezik." Prav: — ve namreč, da se
slovenski jezik še le popolnjuje.  — Namestu:
,,Novice so Hrvatom očitale, da se oni nočejo v

61

ilirskem jeziku Slovencem približevati; seveda so
pozabile  pri tem Novice, da so žrtvovali ravno
Kajkavci  vse ilirizmu." Prav: — seveda so No¬
vice pri tem pozabile,  da so ilirizmu ravno Kaj¬
kavci  vse žrtvovali. Mogoče, dasi že manj dobro,
bi bilo: — „da so ravno Kajkavci ilirizmu vse
žrtvovali." — Namestu: ,,Pisatelji nimajo pravice pre-
narejati naglaševanja, ker bi se to reklo pačiti
jezik." — Prav: — ker bi se to reklo jezik pačiti.
— Namestu: „Tako je bil v slabe navade zakopan,
da je milost božjo teptal z nogami."  Prav: —
da je milost božjo z nogami  teptal. Ko bi se
hotelo kaj nepričakovanega povedati, potem bi bilo
to prav n. pr. da je teptal z glavo, ali z nosom! Če
pa se izraža tako, kakor je pričakovano, mora pred
glagol! Hli: ,,Kdor zna sam potrpeti, drugemu ne
bo skrivil na glavi lasu."  Ni mogoče večje jezične
spake nego je to! Ne samo, da je to za uho nepre-
nosno in da tisti, ki kaj takega napiše, nima niti
pojma o govorjenju, temuč s takim se tudi vsemu
logiškemu sklepanju vrat zavije. Povdarek je priča¬
kovan, ker sledi iz pripovedovanja prejšnjega, zato
ne more biti drugače prav nego: drugemu lasu

na glavi ne bo skrivil" ali k večjemu: ,,— ne bo skrivil
lasu  na glavi"; ali: „lasu  ne bo skrivil na glavi."
Dokler bodo na glavi lasje rastli in ne rožički, toliko
časa bo zgorajšnja stava napačna. Če pa se pokažejo

62

kdaj komu rožički med lasmi, bo z vso pravico napisal:
,,drugemu ne bo skrivil na glavi lasu“, da bo s tem po-
vdaril, da mu noče rožičkov ali kaj takega skriviti temuč
samo lase! Nikdar bi se ne dogajale take spake,
ako bi se ne strašilo v vsem slovniškem javnem
mnenju, da glagol ne sme nikdar na konec, češ da
je to hud germanizem! Strah je popolnoma prazen.
Saj vendar vemo, da je v nemščini glagol samo v
stranskem stavku na koncu (to velja za šolo, toda
,,natančneje se more reči le, da mora biti glagol vsaj
tretji  člen v stavku"), a v glavnem stavku ne sme
stati nikoli na koncu, nikdar „niti čez drugo mesto
v stavku", Wunderlich, 1. c., str. 43. Če postavi kak
nemški pesnik glagol v glavnem stavku na konec, ga
kritiki prijemajo, kakor da bi bil jezik oskrunil! Se
bolj nam strah odleže, če pomislimo, da stavijo glagol
na konec, kedar ga pomen zahteva, tudi vsi drugi
slovanski jeziki in med temi silo pogosto zlasti oni,
ki so ohranili najboljše lice pristne slovanske narodne
izreke, to je ruski, maloruski in srbski, kakor smo na
toliko zgledih videli. In glagol v takih primerih na konec
staviti se Slovani niso učili od Germanov, ker se
tako stavi tudi v litvanščini, iranščini, staroindskem
kar se je v stari latinščini tako vtrdilo, da se je
stavil glagol stalno na konec. In tako kakor so
stavili glagol vsi naši sorodni jeziki, so ga nekdaj
stavili tudi stari Germani (Delbriick, 1. c., 66), ko so

63

imeli še prosto besedno stavo, in so se šele po¬
zneje navadili stalnega pravila, da bodi v stranskem
stavku glagol na koncu, v glavnem pa pri osebku.
Če je torej končna glagolova stava ne le slovanska
temuč sploh indoevropska lastnost, nas je vendar ne
more biti sram! Nasprotno! Kakor se sedaj trudi, da
bi se glagol  tiščal vedno pri osebku  in ne smel
od njega, kedar ga pomen zahteva, je čisto gotovo,
da je to germanski vpliv,  ki se širi iz germanskega
glavnega stavka v slovenske, poljske in ruske stavke!
,,V germanskem je navadna stava: osebek, glagol,
ostalo. In ta je tako razširjena, da bi se moglo misliti,
da je bila že v pragermanščini," pravi Delbruck,
1. c. 68. Torej — kaj je germansko, staviti glagol vedno
k osebku, naj se pomen še tako vstavlja; ali staviti
na konec tedaj, kedar pomen to zahteva? Saj je vendar
slovanska stava tudi za glagol prosta! V tem oziru
se morajo povrniti stari časi, ko se je ta stava prav
pisala. Vzemimo za zgled Stritarja (II., 223), da vi¬
dimo, kako so še pred nedavnim časom prav pisali.

,,Prava ljubezen do domovine ne kriči pri vsaki
priložnosti, da jo čuje svet in slavi. Taka ljubezen
se dvigne visoko, da se nebo  žari, da si otroci
oči pokrivajo poleg nje. Nekoliko trenotij, plamen
je ugasnil, ostal je kupček pepela, žarjavice ne toliko,
da bi se hruška  spekla; žalostni stoje otroci, dru¬
gega ne, kakor da jih nekoliko časa oči skele."

64

Očitno je tudi iz našega dopovedovanja, da ne
pravimo, da bi se glagol po nepotrebnem deva! na
konec, ali da ne spada k osebku, oziroma k svojemu
pomožniku. Nasprotno; mnogokrat spada slovenski
povedni glagol baš k pomožniku, in sicer, kedar je
nepovdarjen in stoji med nepovdarjenimi besedami.
V tem slučaju ga obravnava slovenščina kakor enkli-
tike in se loči od srbohrvaščine, ki ima drugačno
stavo enklitik. V slovenščini se prav piše: ,.Vojaki,
ki so delali vaje po okolici, so spremenili trg v pravo
taborišče";  ne pa: so trg spremenili v pravo
taborišče. — Ne: ,,Ko prideta čez nekoliko časa do
znamenja na razpotju, Marijanica poda roko  svoji
prijateljici" (Stritar 2, 11), temuč: — poda Marja-
niča. — Ne: ,,Ko se prikaže Metka iz gozda, kakor
blisk plane kvišku (pes) in jo“ (1. c., 2, 11) — temuč:
— plane kvišku kakor blisk. Te vrste stava je tako
napačna, kakor staviti enklitike po srbohrvaškem.
Tam se more pač glasiti: kad več vide da drukčije
ne može biti, onda car pošlje  jednoga svog vezira,
kakor smo zgoraj videli.