FRANCE ŠTUKL CRNGROB V LUČI SREDNJEVEŠKEGA ČAŠČENJA Crngrobška božja pot Marijinega oznanjenja spada med poznane srednje veške božje poti. Sledimo ji lahko v 13. stoletje. Vsako stoletje je stavbi nekaj dodalo. Začetek je bil skromen. Cerkev se je razvila iz pravokotnika z apsido. V 15. stoletju so prostor za vernike razširili v troladijskega. V dvajsetih letih 16. stoletja je mojster Jurko namesto treh apsid dodal ladji lep dvoranski prezbi- terij. Mikavna je Steletova domneva, da so nameravali ob Jurkovi prizidavi prezbiterija in zvonika podreti tudi stari troladijski del in prizidati dvoransko ladjo takšnega tipa, kot so jih takrat že poznali na Kranjskem, v bližini Crn- groba pa v Kranju in v Loki. Jurkov mogočni slavolok v prezbiteriju ima že take dimenzionirane mere. Spremembe časov v 16. stoletju tega niso več dovolile. V 17. stoletju je cerkev dobila novo oltarno opremo. Takrat so tudi pognali zvonik do sedanje višine. V 19. stoletju je priseljeni Furlan Janez Krstnik Mo- linaro zaključil stoletne prizidave z neogotsko vhodno lopo. Ves konglomerat stoletij in . . .izmov celoti ni škodil ne zunaj ne znotraj. Od vseh strani se stavba vklaplja v ambient prehoda Sorskega polja v hribovje nad njim. Prav ta zlitost časa, narave in dela človeških rok, zadovoljuje mo dernega obiskovalca — turista in mu daje užitek, ki mu danes pravimo likovno doživetje, pa še kako drugače. Notranjost stavbe kaže prav takšno uravnoteženost. Profesor Štele se je na šestih straneh razpisal o lepoti Crngroba zunaj in znotraj. Njegovih dognanj ne bomo ponavljali.1 Povejmo le, da jih ni, omejil samo na likovne prvine, s kate rimi se danes največ ukvarjamo, ampak je poudaril tudi duha, ki je bil iniciator vse te umetnosti. Turist občuduje skladnost prostorov, svetlobe, barv na freskah, kompozicij in drugih likovnih elementov. Vse komponente se združujejo in za ključujejo v velikem zlatem oltarju. Tako nekako doživlja Crngrob turist, ki je že pozabil, da likovni užitki niso bili primarni pri nastajanju te umetnine, ampak je nastala iz velikega duha srednjega veka. Duh je bil voljan in zanj je bilo potrebno vse najboljše. Srednjeveški duh je Crngrobu postavil svojo visoko konstrukcijo, ki je ne kateri danes že ne poznajo več in je zato ne razumejo. Materializacija tega du ha je rodila nove likovne kvalitete, ki se ne odražajo samo v crngrobški cerkvi, ampak odmevajo tudi v njeni širši okolici. Materializacija krščanske ideje po odhodu iz katakomb je rodila cerkveno stavbo, katere razvoj se še ni ustavil. Vsak vek je cerkev po svoje oblikoval in imenoval. Arhitekturna lupina naj bi bila neodvisna od tega, komu je bila cer kev posvečena. Izjeme so bile kapele božjega groba, katerih definirane oblike so obšle takratni svet. Pri nas je čaščenje sv. Križa dalo, posebno v baroku, nekaj takšnih cerkva, ki tvorijo celoto v »urbanističnem« smislu šele z vsemi znamenji in postajami križevega pota. Tu je ideja tudi materialno porazdeljena 42 po prostoru — pokrajini. Tudi druge božjepotne cerkve imajo pogosto takšen koncept. Podobno središče srednjeveškega krščanskega duha je Crngrob. Tu je sre dišče dogajanja, vendar ne samo v cerkvi sami. S Planice, hriba nad Crngrobom, nadangel Gabrijel pozdravlja Devico. Na Planici je bila, sedaj podrta cerkev, posvečena nadangelu Gabrijelu. Pri Sv. Duhu doživljamo binkoštni praznik, prihod Sv. Duha nad apostole, kar se spet vključuje v Marijanski ciklus. Po dru gih cerkvah v okolici je bil po en oltar večkrat v povezavi z Marijanskim ciklu som v Crngrobu. Na Suhi je veliki oltar posvečen Janezu Krstniku. oltar, ki je obrnjen proti severu, proti Crngrobu, pa prikazuje Marijino oznanjenje. Se bi lahko naštevali, vendar je duh poznejših časov to konstrukcijo že počasi za brisal. Cmgrobška božja pot ni osredotočena v cerkvi, ampak se začne že prej. Materializirana je, ne samo duhovna. Likovno ji lahko sledimo, čeprav jo mo deren opazovalec mnogokrat ne zapazi več, oziroma ne vidi njene povezanosti. Turistu avtomobilistu je že neznana, saj se večina pripelje po asfaltu od žab- niške strani. Romar iz Loke pa jo lahko še ponovi, čeprav* jo je tudi materialno zob časa že na vseh postajah krepko načel.2 Na Dolenčevi domačiji v Stari Loki je ohranjen še zadnji ostanek nekda njega zidanega krvavega znamenja, kjer so izvajali krvavo rihto. Proti Fari je obrnjena Gosarjeva freska sv. Jurija, proti Crngrobu pa prizor Oznanjenja. Malo pred gasilskim domom je Bidetova kapelica z oblečenim gotskim Marijinim kipom, ki je rabil tudi pri procesijah. Na vrhu Gavžnika je sedaj križ, nekdaj pa so stale na njem vislice. Pod hribčkom še stoji obdelana skala, kjer je bilo včasih skromno znamenje z na lea naslikanim sv. Jurijem. Za Jamnikovim po dom, na koncu Stare Loke, stoji spet križ. Na Peščenem hribu je znamenje z za brisano fresko bega v Egipt. Naprej ob križu se odcepi pot v Pevno. Ob prvem pogledu na Crngrob stoji spet znamenje Pieta, ki jo je leta 1896 preslikal naš impresionist Ivan Grohar. V gozdičku, preden se pot vzpne, je spet večja ka pelica posvečena sv. Križu. Sredi gozda je potem t. i. Rdeče kužno znamenje z množico naslikanih svetniških figur. Ob stari stezi po gozdu sta potem dve na ravni neobdelani skali, kjer naj bi po legendi počivala Marija, ko si je sama prišla pogledat svoje svetišče. Zadnja postaja je spet kapelica s Križanjem ob izhodu iz gozda. Tu so se srečali romarji, ki so prišli od severa in od vzhoda. Likovno je ta pot večinoma baročna in še poznejša, z izjemo Rdečega zna menja iz 16. stoletja. Vendar je samo materialna baza od takrat, ideja pa je stara srednjeveška, vendar prisotna še danes. Po vrstnem redu znamenj (Do lenc, Gavžnik) se nam najprej pokaže ničevost zemeljskega življenja, ki ga sim bolizirata mesti obglavljenja in vislic. Hkrati nas pa oboje uči, kakšni naj bomo. Na smrt nas spomni Križani, ki pa je hkrati tudi posmrtni Odrešenik. Temni plati sledi upanje (Marija na begu v Egipt). Ob misli na Marijino in Jezusovo trpljenje se bližamo cilju. Višek je pri odrešujoči Mariji na zlatem oltarju. Ko je bil romar že v cerkvi, je moral polagoma do Marije po svetniških priproš- njikih. Svetniki so bili Zemljani, ki so svojo čast dosegli s svetniškim življenjem že na zemlji. V Crngrobu srečamo še enkrat žalostno Marijo pred njenim likom Oznanjenja. Likovno je ta hierarhija rešena tako, da je veliki zlati oltar na višku, na koncu. Tu je romar srečal vse tiste svetnike, ki jih je poznal že od doma. Crngrob je takšni zahtevi sledil. Severni stranski oltar je vsaj od 15. sto letja posvečen sv. Martinu, ki sicer stoluje na svoji prafari v Šmartinu pri Kra nju (1163). Izjemoma je proti Fari (Stari Loki 1074) obrnjen sv. Ahac in ne 43 sv. Jurij. Poznamo pa Ahaca v stranskem oltarju na Gostečem in na prvi bližnji Marijini božji poti, na Šmarni gori, kjer sta danes skupno na oltarju s sv. Flori- janom. Podružnični patroni starološke (loške), sorske in šmartinske prafare naj dejo svoje soimenjake na crngrobških oltarjih.3 Crngrobška cerkev lahko sprejme do 4000 romarjev. Na osmih oltarjih se je še v preteklem stoletju bralo letno od 800 do 900 maš. Samo na velikem oltarju je bilo 100 figur. S svetniki na vseh osmih oltarjih je bil Crngrob res tista »•ponudba-«, da je lahko vsakdo našel svojega priprošnjika in posredovalca do Marije. Ni bilo potrebno nobenih pisarij, vse je bilo na oltarjih, na freskah itd. Vendar so bile romarju vse te figure le pripomoček k njegovemu duhovnemu vživljanju. Se v preteklem stoletju so prihajale v Crngrob procesije iz 28 fara. Naštejmo jih in še povejmo, kakšni so bili njihovi župni zavetniki: Komenda — sv. Peter, Vodice — sv. Marjeta, Smlednik — sv. Urh, Velesovo — Marijino oznanjenje, Nevlje — sv. Jurij, Cerklje — Marijino vnebovzetje, Mengeš — sv. Mihael, Šenčur — sv. Jurij, Preddvor — sv. Peter, Naklo — sv. Peter, Križe — sv. Križ, Podbrezje — sv. Jakob, Mošnje — sv. Andrej, Kovor — sv. Janez Krstnik, Tržič — Marijino oznanjenje, Kranj — sv. Kancijan in tovariši, Smar- tin — sv. Martin, St. Peter v Ljubljani — sv. Peter, St. Vid — sv. Vid, Sora — sv. Štefan, Polhov Gradec — Marijino rojstvo, Idrija — sv. Barbara, Cerkno — sv. Ana, Ziri — sv. Martin, Poljane — sv. Martin, Železniki — sv. Anton, Sorica — sv. Nikolaj, Selca — sv. Peter. Likovna govorica Crngroba se bo morda sčasoma spreminjala, likovno ne poučen in nedojemljiv obiskovalec bo morda ostal hladen, saj mu bo takšna govorica postala tuja in primitivna. Kdor pa pozna duha dobe, ko je Crngrob nastajal, duha, ki še živi in ga mogoče še podoživlja, temu bo Crngrob še naprej doživetje v likovnem in duhovnem smislu in se ne bo spraševal, čemu in zakaj tako velika stavba sredi gozda. Opombe 1. F. Štele, Crngrob, Spomeniški vodniki 3, MK s. d. (1963), str. 43—49. — 2. J. Veider, Vodič po Crngrobu, založništvo Franc Kokalj, Škofja Loka 1936, str. 52—55. — 3. Cerkev na Slovenskem, Letopis, Ljubljana 1971. Zusammenfassung CRNGROB IM LICHTE SEINER MITTELALTERLICHEN VEREHRUNG Crngrob ist als Wallfahrtsort Maria Verkiindigung schon seit dem 13. Jh. bekannt. Trotz seines jahrhundertelangen Entstehens und nachtraglicher Zugaben haben wir es hier kunstgeschichtlich mit einem ausgeglichenen Denkmal aus ver- schiedenen Zeiten und Ismen zu tun. Es harmoniert ungemein schon mit der Landschaft. Sein gedanklicher, theologischer und belehrender EinfluB schlieBt sich n'cht nur in das Kirchengebaude selbst ein, sondern verbindet sich auch mit anderen Kirchen. Von der Hohe der Planica griiBt St. Gabriel die Jungfrau. Bedm HI. Geist feiern die Apostel Pfingsten, die Ankunft des hI. Geistes. Auch andere Filialkirchen der Pfarren von Stara Loka flazw. Loka), Sora und Šmartno finden auf den Cmgrober AltSren ihre Patronen. So fand der Pilger, bevor er Maria auf dem goldenen Altare begegnete, alle Fiirbitter, die ihm schon von zuhause bekannt waren und die aus dem Volke hervorgegangen sind. Bildlich erscheint der Wall- fahrtsort auch auf Bildern wie am Hause Dolenc in Stara Loka und am Bildstock unterhalb der Kirche von Crngrob. Auch diese Bildstocke stellen eine geistige Verbindung zwischen dem Gedanken an Tod und Leiden und der erlosenden Ver- ehrung Marias in Crngrob her. 44