Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Spisal Simon Rut ar. L isprotniki našega naroda trde — in marsikateri Slovenec jim verjame — da Slovenci nimajo zgodovine, ker niso imeli jedinstvene, vse Slovence obsezajoče države. Se ve da, ako razumevamo pod zgodovino samo gola poročila, doklej je ta ali oni narod vladal, s kom se je ženil, katere politike se je držal in s kom se je moral vojskovati, tedaj pač Slovenci nimajo jedinstvene zgodovine. Ali poleg te dinastiške zgodovine imamo še drugo, pravo narodno zgodovino, ki pripoveda, kako se je ljudstvo na podlagi starih pravnih svojih običajev samo iz sebe razvijalo; po katerih zakonih se je vršilo njegovo napredovanje; kakšne zapreke, zavirajoče morda za sto let njegov razvoj, moralo je premagovati; koliko je obstoječa vlada pospeševala ali ovirala narodni razvitek; kako so pri tem druga, zlasti sorodna ljudstva uplivala in s svojim vzgledom zaostalega soseda navduševala. Tako zgodovino imajo iz vestno tudi Slovenci. Ni pa tako lahko vselej najti vodilno misel slovenski zgodovini. Mi znamo, da vsa zgodovina obstoji samo v borj-enji različnih idej. Ali ideje ne delujejo zunaj nas in brez nas, niti absolutno nas sileče. Da-li se zgodovina po idejah razvija, da-li se ideje v življenji uresničujejo, to je zavisno od tega, kako in koliko so te ideje med narodom razširjene, razjasnjene in tolmačene ter vzprijete in razumene. To širjenje idej zahteva mnogo truda in boja z nešte-vilnimi protivniki. Ideja sicer mora konečno zmagati, ali le tedaj, ako so njeni zagovorniki prešineni od luči in naudani s hrabrostjo ideje same. Zato naj si dobro zapomni naša mladina: V resnici bogat je samo tisti narod, ki je bogat na idejah; velik in plemenit je samo S. Rutar: Jedinstvo slovenskili dežel od VIL do XIII. stoletja. 27 tisti, ki ima visoko in plemenito mišljenje; zapovedovati more le oni narod, ki zapoveduje z duhom; ljudstvo brez narodnega duha ne gospodari nad drugimi, nego jim služi (n. pr. Huni, Mongoli, Turki itd.). Zal, pri Slovencih ideje niso bile vedno zadostno razširjene med množico delajočih ljudij. Narod v svoji celokupnosti ni bil zadosta prešinen od idej in zato ideje med Slovenci niso imele pravega življenja. Zato tudi boj za ideje ni bil vselej zmagonosen in boriteljem ostala je sama tolažba, da so se bojevali iz blagih namer za pravično stvar. V zgodovini Slovencev nahajamo torej le pojedine momente, ki nam pričajo o narodni samosvesti vsega ljudstva. V teku stoletij prikazujejo se nam le pojedine bistrejše glave, ki so poskušale boj za slovensko idejo. Ali ti momenti in te osobe dokazujejo kakor nehote, da so se v toliko atomov razdeljeni Slovenci vender-le smatrali kakor je dna skupina. Oni dajejo zgodovini slovenskih dežel neko posebno, od sosednih različno podobo in napotujejo nas govoriti o zgodovini Slovencev. Taki skupni dogodki, ki se kakor rudeča nit vlečejo skozi vse posamezne zgodovine slovenskih dežel, pričajo, da so se Slovenci po svoje razvijali; take dogodke hočemo v sledeči razpravi posebno poudarjati. Ali, ako hočemo vodilne ideje v naši zgodovini zaslediti, ne smemo misliti na male njene oddelke, nego pregledati jo moramo v velikih, dolgotrajnih dobah. Saj je že Grervinus prav dobro opomnil (Geschichte des XLX. Jahrhundertes, Einleitung): „Vsaka zgodovina v malih časovnih oddelkih premišljevana kaže nam jednakovrstni značaj, katerega stvarja jeden gospodujoč upliv. V večjih oddelkih pregledana zdi se nam, kakor neprestano omahovanje med nasprotnimi nagoni, ki se protivijo vsaki pretezi jedne ideje ali jedne vodilne sile. Ako pa pregledamo zgodovino v razvoji stoletij, opazujemo v onem vednem plimanji vender neprestano napredovanje v določeni meri in napredek jedne vladajoče ideje prikaže se nam jasno pred očmi." Tudi v zgodovini slovenskih dežel pokazala se nam bode ta vladajoča ideja, kakor mogočen protest proti tolikemu razkosanju naše Slovenije. Zgodovina vsake zemlje spojena je pretesno z njenim naličjem. Peschel pravi (Abhandlungen zur Erd- und Volkerkunde I. 409): „Izobrazba zemeljske površine pospešuje (časi tudi posiljuje) ali pa zakasnuje razvoj njenih prebivalcev, kakor ugodni odnošaji prirodnih 28 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. pojavov činijo, da nekateri sadovi prej zore, nego drugi." Slovenske dežele ležijo sicer jako srečno na meji med severoiztočno in južno-zapadno Evropo in so natorno poklicane spajati dva nasprotna dela, kakor je že Vodnik Ilirijo ,.prstan Evropin" imenoval. Ali na drugi strani naličje naših dežel ne pospešuje, nego ovira izobraženje j edinstvene države z natornim središčem in lepo okroženimi mejami. Naša zemlja namreč ni geologiška in zemljepisna celota, kakor n. pr. Ceska ali Ogerska. Pri nas nimamo jedne osrednje glavne doline ali kotline, v katero bi se od stranij več drugih stekalo. Zato se pri nas ni mogla izcimiti jedna sama politiška skupina, nego v vsaki dolini postala je večja ali manjša državica. S tem se prav dobro ujema značaj slovanskega ustava in nagnenje vseh Slovanov do demokra-tiškega življenja, kakor ga Procopios zove. Pojedine neodvisne župe združile so se namreč le redkoma in le siljene priznavale so nadvlado jednega kneza. Kljubu tem neugodnim okolnostim stale so vender slovenske zemlje vedno v najtesnejši zvezi med seboj in če so tudi bile le mali del velike države, smatrale so se vender kakor j ednovrstna skupina. Da je bilo to mogoče, zahvaljevati se imamo jedino ideji narodnosti. Prve države bile so gotovo narodne, t. j. v okrožji jedne same narodnosti utemeljene. Zato so bile narodne meje ob jednem tudi poli tiske meje. Zato so tudi Franko-Nemci, ko so .podjarmili slovenske dežele, postavili vse pod jedno vrhovno upravo. Jedino tako si moremo tolmačiti, zakaj je Istra v X.—XIII. stoletji spadala h v Koroški, a ne k bliže ležeči Italiji. Čeravno torej ideja narodnosti v tistem času še nikakor ni bila razvita, vender so baš slovenske in samo slovenske zemlje sestavljale staroslavno Karantanijo. Prav tiste zemlje bile so tudi pozneje, ko so prišle pod Avstrijo, med seboj združene po imenom ,,Notranja Avstrija" (Inneroesterreich), ki je imela svojo j edinstveno vlado v Gradci vse do centralizujočih reform Jožefa II. In skoro ravno tiste slovenske zemlje združili so Francozi, priznavajoč njih historiško in strategiško važnost, v prerojeno Ilirijo, katera je tudi pod Avstrijo nadalje trajala celo clo 1. 1848. II. Izvestno je, da so Slovenci j eden del tistega slovanskega plemena, ki se je bilo v V. stoletji naselilo na desni strani dolenjega Dunava in se od tod širilo deloma proti jugu v Mezijo, Tracijo in S. Eutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do X11T. stoletja. 29 Macedonijo; deloma pa proti zapadu ob Dunavu in njegovih pritokih navzgor. (Glej Matičin letopis za 1. 1880 str. 95). To širjenje godilo se je počasno, malo po malem, kakor so odhajala ali omagovala poprej v Panoniji in Noriku naseljena ljudstva. Zlasti po odhodu Langobardov v Italijo (spomladi 1. 569.) imeli so Slovenci zadosti prostora razširiti se ob Dravi in Savi. Način tega širjenja si lahko mislimo. Slovenci so poprej vedno stanovali v ravnini ali po nizkih brdih. Takega zemljišča so bili navajeni in za to jim je tudi v novi domovini najbolj ugajalo. Gorovitih predelov so se ogibali, dokler je bilo mogoče, kakor tudi Cehi niso hoteli posesti okrajnih gor svoje zemlje. Le kjer so se doline tako polagano vzdigale, kakor n. pr. ob Dravi in Savi, prodrli so Slovenci daleč v nje in tako jih nahajamo že 1. 592. na toplaškem polji v Tirolski. Natančnejših podatkov za naseljevanje Slovencev nimamo. Samo to je gotovo, da so v letih 569.—592. posedli vso zemljo na zapadu in jugu srednjega Dunava pa tja notri v Istro. Na Grajski koncil 1. 579., katerega so se baje udeležili tudi škofje iz Tiburnije, Celeje in Emone, ne moremo se sklicevati, ker sta Muratori in Ptubeis dotično listino že davno priznala za nepristno in podvrženo. Ali v VI. in VIL stoletji razširili so se bili Slovenci daleč čez svoje denašnje meje proti zapadu in .severu. Na Furlanskem posedli so vso dolino Bele (Fella) ter na južni strani Vidma vso zemljo okolo velike ceste iz Palmenove v Kodrojp tja do Taljamenta. Pa tudi še na desni strani te reke nahajamo čisto slovenska krajevna imena, n. pr. Gradišča pod Spilimbergom, Sclavons pri Pordenonu, Car-nizai in Brische (Brišče) blizu izliva Medune itd. Zdi se mi tudi, da so se bili nekateri Slovenci naselili celo v okolici Feltre, od koder so se posamezni pomaknili v Primiero in Valsugano v južni Tirolski. (Biclermann, Slavenreste in Tirol, Lukšič Slavische Blatter 1865 pg. 79—82.) V obče Slovenci v Tirolski niso zavzeli samo vse Bistriške doline (Pusterthal ob gorenji Dravi in Kienci z bližnjimi postranskimi dolinami), nego tudi dolino Eisacke (okolo Briksna in Sterzinga); prekoračili so na dalje Brenner, naselili se v wipperski, dolnjeinski, zillerski in achenski dolini ter zlasti okolo Kitzbtichla. Tudi v gornji inski dolini okolo Imsta nahajejo se sledovi staroslovenskih naselbin. Kavno tako so morali v Slovenci stanovati tudi okolo samostana Samice tik bavarske meje, ker je vojvoda Tassilo 1. 770. baš iz tega samostana vzel menihe 30 S. Riitar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIH. stoletja. za novo utemeljeni samostan Innichen, da bi med poganskimi Slovenci širili krščanstvo v jeziku, katerega so se v Samici naučili. (Bieder-mann o. c. pg. 14—15; dalje Mitterrutzner, Slovani v Tirolih.) Tako so posedli Slovenci tudi skoro vse Salcburško, zlasti pa nekdaj h Koroški spadajoči Lungau, nadalje Pongau in Pinzgau (Winkelhofer, Slaven in Lungau, Carintliia 1820, JSTr. 15; Kiir-singer, Lungau 755—64; Vierthaler, Wanderungen durch Salzburg I. 1G4—166). Celo zunaj Avstrije, v južnovzliodni Bavarski, naselili so se bili Slovenci ob Innu in okolo chiemskega jezera. (Hoch-Sternfeld, Ueber den Wendepunckt der slavischen Macht im siid-lichen Bojarien, Passau 1825, pg. 161—254). V gorenjo Avstrijo prišli so Slovenci izvestno iz Štajerske (preko Rottenmanna-Cir-minach, t. j. Cervena) ter se naselili okolo Aniže, S tire (Stodor, Windischgarsten), Kremze, ter v Traungauu in Salzkammer-gutu. (Pritz, Geschichte des Landes ob der Enns, zv. I. 164—165). V dolenjo Avstrijo naselili so se slovenski rodovi iz Panonije. Več historiškili in topografiških dokazov nam priča, da je imela jedenkrat dežela pod Anižo mnogo slovenskih prebivalcev. Zlasti nahajamo slovenske naselbine ob rekah Orlava (Erlaf), Ips, Url, Bielach, Traisen, Piesting itd. (Cz orni g, Ethnographie der oest. Monarchie, L pg. 94—97. in novo temeljito delo: Kammel, Die Anfange des deutschen Lebens in Mederosterreich wahrend des IX: Jahrht.). Sa-f af ik misli (Slav. Alterthiimer II. 341), da so bili slovenskega plemena tudi oni Slovani, ki so se bili naselili v gorenji Avstriji na levem bregu Dunava, med rekama Aist in Narn. Kako veliko število Slovencev je prebivalo v pokrajini Avstriji, vidi se iz tega, da se Karla Velikega iztočna marka ni imenovala samo A v ar i a ali Himni a, nego tudi Sclavinia-Slovenija! (Wiener Jahrbiicher der Literatur 1825. Bd. XXXI. pg. 45; Bd. XL. pg. 3—4.) ' Da so bili Slovenci celo denašnjo Štajersko in Koroško posedli in obdržali do druge polovice X. stoletja, to je obče priznana resnica. O njej dvomijo le tisti nemški učenjaki, ki izvajajo ime Požarnica od nemškega puzzo-pfiitze in Bistrica od keltiško-grške besede TpfCw ali »TTpi^o)— strido, murmuro (Eichhorn, Beitrage zur altern Geschichte und Topographie in Karnten II. pg. 98.) O slovenskih spomenikih in starinah na Koroškem nahaja se premnogo spisov v raznih listih starejših tečajev celovške „Carinthije". Kar se pa dokazov za slovenstvo gorenje Štajerske tiče, pokazal je prof. Krones, S. Eutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIIL stoletja. 31 v da je vsako starejše ime na Štajerskem slovenskega izvira. (Die Orts-namen Steiermarks, ter v popolnoma predelanem in razširjenem spisu: „Zur Geschichte der altesten, insbesondere deutschen Ansiedelung des steiermarkischen Oberlandes, Graz 1879".) Iz njegovih preiskavanj vidi se, da so celo na videz polnoma nemška imena slovenskega izvora, kakor n. p. ilussee - v Jelšah, Wildon-Vy dolu itd. Ali več nego polovica nekdaj od Slovencev posedene zemlje je dan denes ponemčena. To ponemčevanje začelo se je bilo že hitro po osvojenji slovenskih dežel po Karlovem sinu Pipinu 1. 788. Previdni Franki (kakor tudi nekdaj Rimljani) sicer niso najedenkrat uvedli svojih zakonov in ustanov v novo podjarmljene zemlje, nego pustili so jim stare običaje in staro upravo, dokler se niso nekoliko privadili običajev in ustav svojih zmagalcev. Ali vender so kmalu zame-nili domače kneze in poglavarje s svojimi zapovedniki. Ti so pripeljali s seboj vojake in vedno za boj pripravljene naselnike, ki so postali prvi živelj asimilacije Nemcev in Slovencev. To pa niso bile stalne vojske, kakor pod Eimljani, nego samo naselniki, katerim so frankovski kralji darovali zemljišča brez gospodarjev, smatrajoč sebe za prave gospodarje teh zemljišč. Ker so ležale slovenske zemlje na vzhodni meji frankovske države, bile so vedno v nevarnosti pred navalom od sosednih narodov. Zato je bilo treba mnogo naselnikov v obrambo granic, ki so bile oddaljene od državnega središča. Tako so se zlasti Bavarci počeli seliti v velikem številu med Slovenci. Ali za slabotne vlade Karlovih naslednikov, ob času prepira med Nemško in Veliko Moravsko ter v dobi napadanja Nemčije in Italije od strani Madjarov, v tem času prenehalo je bilo nemško siljenje v proti jugovzhodu. Se le po usodepolni bitki na leškem polji pri Avgsburgu 955. 1. odprle so se na novo zavore nemški kolonizaciji med Slovenci. Kralji in škofje nemški pospeševali so na vso moč germanizacijo. Naselnikom so obečali obširna zemljišča, osvobojenje davka in vojniške dolžnosti. Iz vseh delov Nemške, zlasti pa iz Bavarske, hiteli so naselniki kupoma v iztočne alpske zemlje. Slovenske dežele so bile takrat nacla vseh Nemcev, kakor dan denes Amerika vseh Evrope sitih nezadovoljnežev. Samostani so vzeli v posest svojevoljno plodovita zemljišča, katera so jim še le vnuki zmagovalcev pravno potrdili. To je bil najprvotnejši in najpriljubijenejši način kolonizacije. Mnogokrat se naselnikom niti ni zdelo potrebno iskati potrjenja svoje nove posesti (Roth, Beneficiahvesen, pg. G9 sq.) 32 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. Zemljo so nemški kralji ali popolnoma darovali, ali pa kot beneficije razdelili. Zlasti salcburška in pasovska cerkev dobili sta premnogo zemljišča ali v lastnino, ali v beneficij. Kar ni kralj izrecno in stalno razdelil ali podaril, to je ostalo tudi nadalje njegova lastnina. V X. stoletji napravili so cel kup ponarejenih listin, češ, da izvirajo od Karlovičev, v katerih so pomešane prave daritve z izmišljenimi. Salcburški in pasovski škof množila sta svojo moč tako, da sta pomagala svojim prijateljem in pristašem dobivati kraljevska zemljišča. Kadar je kdo dobil svoj kos, odpeljal je s seboj (časi na kraljevo povelje) cel roj naselnikov, da so mu pomagali obdelovati zemljo in braniti jo. V ta namen so sezidali na njej več trdnjavic in gradov. Kakor so bili sploh po celi državi vsi za orožje sposobni možje dolžni v vojsko hoditi, tako je bila ta dolžnost še večja in strožja v mejnih deželah. Po teh je bila vojniška in stražarska služba urejena s posebnimi naredbami, ki nam pa sedaj niso več znane. (Budinger, Oest. Geschichte I. 159.) Kadar je bila jedna stran dežele germanizovana? tedaj so se obrnili na drugo in nadaljevali v njej svoje delo ter širili meje nemške oblasti proti jugovzhodu. Prvotni naselniki Slovenci postali so kmetje in robi nemških vazalov. Kakor povsod, tako se je uresničil tudi med Slovenci pregovor: „Vae victis!" Nemec je skušal svoj jezik širiti, da bi podjarm-ljence tem ože s seboj spojil. Tako se je ponemčila -brez prelivanja krvi, kakor v severni Nemški, in brezi hrupa v XII. in XIII. stoletji vsa periferija od Slovencev posedene zemlje, zlasti tudi zato, ker Slovenci ondu niso bili tako gosto naseljeni, kakor v sredini okolo središča svoje nove domovine. Kako hudo se je godilo Slovencem, vidi se najbolje iz tega, da je njih plemensko ime kmalu toliko pomenilo, v ... kakor rob, suženj (s lav-sel a v.) Ze 1. 828. nalazimo v listini Ljudevita Pobožnega za samostan Kremsmunster ime Sclavi v pomenu kmetje, hlapci: „Territorium, quod usque modo servi vel Sclavi ejusdem monasterii ad censum tenuerunt". (Urkundenbuch des Landes ob der Enns II. 11.) In še v XII. stoletji beremo o prodavanji slovenskih robov. Vsled križarskih vojsk počela se je bila živahna kupčija na Dunavu med Nemško in iztokom. V arhivu spodnjeavstrijskega mesta Stein ohranile so se zelo važne listine o tej kupčiji in med drugim tudi dve čolni tarifi od 1. 1177. in 1178., v katerih se imenujejo kot izvožnje blago („eksportartikel") tudi „wendisch-slavische Madchen" (Kanitz, Serbien, pg. 391.). Slovan — trpin! Dr. I. Tavčar: Med gorami. 3;> V središči, kjer ni bila kolonizacija in germanizacija tako silna, godilo se je Slovencem sicer nekoliko bolje in njih narodna samosvest živela je še na dalje. Ali tudi tu je postajala njih zavisnost od nemškega življa vedno večja. Kakor pri drugih narodih, tako se je tudi pri Slovencih opetovalo postopno zatiranje slabejšega: od neza-visnih kneževin prišlo je do reu^ije in spojenja z veliko državo, od slobodnih posestev do uživanja in plačevanja najemnine, od trpeče pokornosti do robstva. (Dalje prihodnjič.) Med gorami. Podobe iz 1— pogorja. Spisal dr. Ivan Tavčar. I. Tržš.čan. ]sa vas je dobro vedela, da ga na svetu ni hudobnejšega človeka od Vrbarjevega Matevža. V mladosti je bil pretepač. Pri neki priložnosti, ko je hotel Romovševemu Martinu nož v trebuh poriniti, spodrsnilo se mu je, in zvrnil se je po zemlji. Martin pa je tedaj tudi potegnil svoj nož in onemu na tleh odrezal je desno uho, da ga je od bridkih bolečin takoj zapustila življenja zavest. „Uho si pridržim, dejal je Martin veselo, sicer si ga Matevž zopet na sence prišije, ter se obvaruje vsake škode!" Od tedaj je Vrbarjev Matevž hodil brez desnega ušesa, kakor svetopisemski hlapec, kateremu je apostol Peter odsekal pregrešno uho. Nekedaj sta se Tinče Muha, znan pijanček, in pa Matevž prepirala zavoljo poti do studenca. In ko je bil Muha Matevžu že vse povedal, kar se mu je hudega in grdega povedati dalo, postavil se je ponosno pred njega, pogledal ga temno, ter zakričal z globokim zaničevanjem: „Brez ušesa ne boš šel v nebesa!" Od takrat so te sicer nedolžne besedice Matevžu na plečih obvisele in ni ga bilo dneva, da bi jih slišal ne bil. Ce smo ga vaški otročaji opazili, ko je hosto pobiral 3 Prvi sneg. locoj vetrovi vzeli so 1 Poslednjim rožam cvet In sneg prinesli beli so, Kristale deli v led. Ravan poprej krasna tako Mrtvaški nosi prt In vse, kar cvelo je lepo, Uničila je smrt! . . . O saj to snežna ni ravan, To moje je srce! O saj to rož ni cvet požgan, To nade so moje! A j eden hip jih stri je Kot tam vetrovi cvet, V teman jih grob zaprl je, Da ni jih več med svet. Le en korak v življenja ples: Vse pade v prah zemlje, Kar zidalo je do nebes Poprej mlado srce! -b Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Spisal Simon Rut ar. (Dalje.) III. atura človekova je taka, da se rad drži starih ustanov, starih od pradedov izročenih mu običajev. To se godi tem več tedaj, ako so te ustanove utemeljene na prirodne razmere, ako je njih obstanek opravičen. Tako se stare, od prirode zaznamenovane meje le malo izpreminjajo, akoravno se prebivalstvo dotičnih zemelj mnogokrat menja. Na tak način ostala je razlika med Panonijo in Norikom tudi potem, ko se je po obeh naselilo isto slovensko pleme. Meja S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VIT. do XIII. stoletja. 95 med tema pokrajinama ni bila nikoli natančno določena. Le toliko se more reči, da je bila Norik visoka gorata, a Panonija nizka, ravna dežela. Zato je spadala Celeja še k Noriku, a Poetovio k Panoniji; Kranjska pa okolo Ljubljane in Dolenjska prištevala se je sedaj jedni, sedaj drugi pokrajini. Da je bila velika razlika med Norikom in Panonijo, dokazuje najbolje slovenski jezik. Že v IX. stoletji razdelil se je namreč slovenski jezik na dve narečji: na panonsko in karantansko. Razlika obeh narečij bila je po spričevanji Miklošičevem (Altslov. Formenlehre, Einleitung pg. VIII. X.) že takrat znatna. Meja med obema narečjema pozna se še dandanes prav dobro na štajerski zemlji in je ravno ista, kakor med Panonijo in Norikom (Karantanijo). Ta drži od gore Hoch-eck pri Feldbachu naravnost proti jugu do Mure, nekoliko vztočneje od Cmureka, in od tod preko Slovenskih goric do Sv. Martina na Dravi. Od tod se vleče čez Ptujsko polje blizu do Pragerskega in potem blizu Monšperka do Do-naške gore. Nadaljna meja bila je Sotla, kakor še dandanes med v Slovenci in Hrvati. Štajerski Slovenci panonskega narečja stanu-» jejo torej v sedemnajsterih farah dekanij Velika nedelja, Ljutomer, Ptuj in Za vrče, ter v farah Sv. Andrej, Sv. Anton in Sv. Bol-fenk. Že v obleki in običajih razlikujejo se ti Slovenci od svojih zapadnih sosedov. (Rudolf Puff, Die Slaven in Steiermark, Carinthia 1843, Nr. 2 & 3.) Štajerska iztočna meja bila je v prvi polovici srednjega veka precej nedoločena. Se le okolo 1205. 1. pomaknili so jo bolj proti vzhodu, potem ko je bil ptujski grof Friderik I. 1.1099. Madjare potolkel in jim vzel okolico ormožko, ljutomersko in središko. Tako je postala deželna meja različna od meje narečij. Tudi na vzhodni strani S o t le in na južni Gorjancev stanovali so Slovenci. Denašnjo narodnostno mejo med SI oven o-Hrvati in pravimi Hrvati dela ravna črta od Reke do Siska in od tod dalje Sava. Ako pomislimo na način razširjevanja Slovencev od dolenjega Dunava in na mer njih potovanja, prepričamo se lahko, da so se nekatera krdela obrnila tudi ob Kolpi inUni navzgor. Kjer se je katera večja reka izlivala v Savo, našli so Slovenci priložnost razširiti se kakor mahalica. Dlimmlerju se zelo verjetno zdi (Die iilteste Geschichte der Slaven in Dalmatien, Sitzungsberichte der Wiener-Akademie der Wissenschaften Bd. XX. pg. 363), da so se Slovani že v drugi polovici VI. stoletja v Dalmacijo naselili, tedaj 96 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od Vil. do XIII. stoletja. dolgo pred prihodom Hrvatov in Srbov. Tudi slavni hrvatski zgodovinar Rački je tega mnenja (Arkiv za povjestnicu jugoslavensku sv. 1857. pg. 253—255). On trdi, da so predniki denašnjih Ca~kavcev že v drugi polovici VI. stoletja svoje denašnje zemlje zasedli. Ali moti se v mnenji, da so ti Slovani došli iz zakarpatskih dežel, od koder so vsi zgodovinarji (po Safafikovem vzgledu) izvajali tudi karantanske Slovence. O Istri vemo izvestno, da so jo Slovenci že okolo 1. 600. napadali. Ti napadi mogli so biti obrneni samo proti primorskim mestom, ki so še do 1. 775. ostala v bizantinski oblasti, a notranjost zemlje zavzeli so Slovenci, ki so se s pozneje došlimi Hrvati pomešali. Tako so se tudi dalmatinski Slovenci pomešali s Hrvati in Srbi, in možno je, da se je baš na ta način izcimila č akavščina. Hrvatje trde, da je njih narod že s početka VIL stoletja posedel zemljo med Dravo in Savo ter v njej utemeljil „posavsko Hrvatsko", opiraje se na K. Porfirogenetove besede „At a Chrobatis, qui in Dal-matiam venerunt, pars quaedam secessit et Illvricum atque Pannoniam occupavit". Ali ko bi se smeli na to zanašati, morali bi misliti, da so Hrvatje ves Ilirik in vso Panonijo posedli; kar pa vender ni mogoče. Zdi se, da je Porfirogenet tu zamenjal Slovence in Hrvate, kar je bilo prav lahko mogoče zaradi podobnosti jezika. Pač so zavzeli Hrvatje razen Dalmacije še vso zemljo na južni strani črte Senj-Sluin-Grradiška. Ali na severni strani te črte ne ve zgodovina nič o kaki hrvatski državi, ker L j ude vi t Posavski bilje Slovenec, kakor bomo skoro videli. Tudi Rački, ki je v hrvatskem zgodovinstvu avktoriteta, prepričal se je (Rad akademije jugosl. LI. 205), da hrvatska država nikoli ni tako daleko sezala, kakor stoji zapisano v registru Sv. Petra pri Solinu, in kakor je on sam poprej trdil (v Radu kn. XXVII. 101.). Očitno priznava, da so bili Obri (t. j. z njimi združeni Slovenci še v VIII. stoletji „svedjer gospodari Pano-nije, i da za drugu državu hrvatsku u Panoniji, o kojoj umie sam Constantin pripoviedati, ne ima ni prostora, ni vremena". (Rad LI. pg. 173.) Treba je torej popraviti Safafikovo mnenje (II. 279, 283, 294) o panonsko-hrvatski ali mezirjetski državi v Panoniji Saviji. Ta zemlja je bila slovenska. Njeni veliki župan ali knez stoloval je v staroslavnem Sisku in bil pozneje odvisen od frankov-skega rektorja. Da so siščanski župani priznavali nadvlado koroških S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. 97' vojvod, vidi se iz pripovesti Valvasorja o uporu Avrelijain Droga proti VI aduhu okolo 1. 770. (Ehre d. H. Kram II. pg. 385). Čeravno utegne ta povest obsezati mnogo nehistoriškega, vender se iz nje vidi, da je bil Sisek jedno najvažnejših mest v koroško-slovenski Vojvodini. In ravno v Sisku, oddaljenem od tujih uplivov, obdržala se je naj dalje slovenska narodna zavest. Kajti ko so začeli Franki za naslednikov Karola Velikega Slovence stiskati in tlačiti, uprl se j e siščanski župan Ljudevit Posavski proti frankovskemu nasilstvu 1. 819. V kratkem so bili pregnani tuji uradniki in njihovi pomočniki, vojaški naseljenci. Ali Ljudevit je vedel, da bodo Franki hitro poslali večjo vojsko proti njemu, in da tej se ne bode mogel sam upirati. Treba je bilo torej iskati pomoči in zaveznikov. Teh pa ni iskal pri dalmatinskih Hrvatih, nego pri Kranjcih in Korošcih (kakor tudi pri bolgarskih Timočanih, ki so se bili L 819. v Srem preselili). Da, Hrvati pokazali so se očitne sovražnike Ljudevitu. Zvezali so se namreč s Franki proti upornikom in poslali jim v pomoč svoje dobre strelce. Ali kljubu silnemu navalu Frankov, Sasov, Bavarcev, Italijanov in Hrvatov, branil se je Ljudevit hrabro tri leta. Skrbel je tudi za utrjenje svojih mest in gradov. V ta namen je dobil od Grajskega nadškofa Fortunata, „patrijarha Istre in Vene-cije", zidarjev in rokodelcev. Zdi se torej, da so bili Ljudevitovemu podjetju prijazni tudi Bizantinci in njim udani patrijarh Fortunat, ki je moral pozneje zbežati v Carigrad pred frankovskim zasledovanjem. Se le 823. leta, ko je veliki župan hrvatski Borna ali Porin pripeljal izdatnejše pomoči, izgubil je Ljudevit svojo vojsko ter moral zbežati in sicer ne k Hrvatom, nego k Srbom. Kasneje ga ubije strijc Borne, ki je bil poginil v bitki proti Ljudevitu. Tako je končalo veliko podjetje, ki je imelo namen osvoboditi Slovence od frankovskega jarma. (Einhardi annales ad a. 820, M. G. I. 207.) Že Diimmler je trdil (Aelteste Geschichte der Slaven in Dal-matien pg. 373—374), da, kolikor je iz zgodovine znano, stanovali so vedno Slovenci v Slavoniji in tako imenovani provincijalni Hrvatski. Slavonija je izvestno dobila svoje ime po Slovencih, ker vse dežele, kjer so se Slovenci naselili, imenovale so se Sclavinia, Sclavonia = Slovenca. Pokrajina Slavonija obsezala je do XVI. stoletja tudi županije Zagreb, Križ, Varaždin, Sv. Juraj in obe banski granični polkovniji (med Kolpo, Savo in Uno), ter za njenega največjega obsega tudi polovico tako imenovane turške 7 98 S, Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Hrvatske. Po razpadu velikomoravske države (905) prišla je bila Slavonija Ogrom v oblast in ti so jo smatrali kakor svoji kroni pridruženo Vojvodino. Iz nje so razširili svoj upliv čez dalmatinsko-bosansko Hrvatsko (do 1. 1102.). Hrvatska imenovala se je še v XVI. stoletji tako imenovana Visoka Hrvatska (Gačka, Lika in Krbava), večji del hrvatskega Primorja, ostala polovica turške Hrvatske in nebenečanski del severne Dalmacije (Gvurikovich, Illustratio critica situs et ambitus Slavoniae et Croatiae). Severni del vojaške krajine nad Lonjo in Ilovo imenoval se je za Ferdinanda I. „slovenska" (vindiška) ali varaždinska krajina, in samo južni del hrvatska. V tem oziru je vredno opomniti, da najstarejši narodni pisatelji pro-vincijame Hrvatske niso svojega jezika nikoli imenovali hrvatski, nego __ v zmerom le „slovenski jezik". Trubarju so Hrvati Cakavci, kateri so slušali sv. mašo v slovenskem jeziku in rabili glagolitske knjige. (Nemški predgovor k I. delu Novega testamenta v hrvatskem jeziku 1. 1562.). Njegov „crobatischer" prevoditelj je bil Istran, in prevod so pregledali ter popravili rodoljubi v Metliki. Zagrebški škof Nikolaj Zelniczi piše 1. 1599.: „Da Zagreb v Slavoniji leži, tega ne dvomi nobeden. Vem, da nekateri imajo ta predel gorenje Slavonije za Hrvatsko, ali pogreška in pomota ne more nobenemu vzkra-titi njegovega prava." Tako piše tudi Valvasor (XII. 42): „I)ie Banische Grentz (sedaj županija Petrinjska) erstrecket sich zwolff Meilen in Crabaten und in das Windische Land (Slavonija), welches alles offters nur mit dem gemeinen Namen Krabaten (Hrvatska) genannt wird: weil die Einwohner in Windisch- und Banischer Sprach und Tracht mit denen Crabaten ubereinkommen." Ko so namreč Turki v letih 1468.—1528. zavzeli skoro vse zemlje prave Hrvatske in ko se je mnogo Hrvatov pred turško silo z juga proti severu pomaknilo ter v Slavoniji in Primorji naselilo, dobile so te zemlje ime Hrvatska. Tej premeni celo stično je menjavanje imena najimenitnejše hrvatske obitelji Subič-Zrinj. Ta obitelj se je imenovala v severni Dalmaciji grofi bribirski (trogirski, šibeniški, skradinski, omiški itd.), ter ban hrvatski in grof ali knez dalmatinski. Ko je pa izgubila svoja dalmatinska posestva, preselila se je v Posavje ter pridobila posestva v Visoki Hrvatski in severni nižini ter po svojem gradu Zrinju imenovali so se grofi zrinj-ski. Iz pomešanja prvotnih Slovencev in novo prišlili Hrvatov postalo je tako imenovano slovenskohrvatsko ali provincijalnohrvatsko J. Kersnik: Luterski ljudje. 99 narečje, ki seza proti jugu do Kolpe, a proti iztoku do Siska, Ivanica in Pitomače, ter še dalje v Slavonijo. Ali tudi ti hrvatski Slovenci na južnoiztočni strani od Sotle in Gorjancev morali so že v IX. stoletji govoriti nekoliko različen dijalekt od Slovencev v Karantaniji. Zato in zaradi različnosti zemljišča počel se je pri njih politiški život drugače razvijati, nego v Karantaniji. Iz tega uzroka moramo tudi te, kakor sploh vse panonske Slovence izpustiti iz okvira naše razprave. (Dalje prihodnjič.) Luterski Ij udj a Povest. Spisal Janko Kersnik. Und mancher liesfs und denkt dabei Wo dieser jetzt, wo jener sei ? Doch kommt der Meister Schreiner, So bleibt Ton allen keiner ! Pfizer. a steni nad menoj visi mala slika. Suhoparen opazovalec, ki pozna zgodovino slikarstva in umotvore raznih časov, dejal bode takoj, da je slika stara blizu petdeset let in da je umotvor novejše vlaške šole; rekel pa bode tudi, da mojstra ne pozna, in da je v sliki nekaj posebnega, neopisljivega, — ter ločil se bode morda težko od nje, ne spoznavši, kaj daje podobi tako čarobno moč. Mala, na prvi pogled neznatna slika kaže deklico, recimo, sedemnajstletno, v opravi, ki je bila navadna v boljših stanovih sredi prve polovice tega stoletja. Podoba njena je dopersna in sloni v visokem oknu: oko njeno hiti živo, s čarovitim svitom mimo opazovalca v daljavo. Barve so sicer zatemnele, in ona „svitla tema", katera znači dela slavnih, starih vlaških mojstrov, Correggija, bratov Carraccijev in drugih, slabo pristuje podobi, katera nehote zahteva svitlih, ognjenih barv. Tako bi človek sodil; — pa morda ravno to daje sliki ono posebnost, katere ne morem opisati. Mnogokrat sem že zrl v njo, in tudi sedaj, ko pišem te vrstice, sili mi oko vedno gori k njej : dozdeva se mi, da jo je dihnil poseben genij na mrtvo platno. c* Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Spisal Simon Rut ar. (Dalje.) IV. akor smo že rekli, stopila je bila po prihodu Slovencev na mesto starega Norika Karantanija (Carentania, Carinthia, Karentriche, Korutane, Gorotan). Čeravno se navadno trdi, da to ime izvira od keltskega car = pečina, ali caran = pokrajina, vender je čudno, zakaj je to ime postalo bas po prihodu Slovencev, torej v dobi, v kateri se ne more več govoriti o keltskih prebivalcih Norika. In zakaj se je staro, poprej veljavno ime Norik tako naje-denkrat pozabilo ter zamenilo s čisto drugačnim, ako niso bili temu uzrok novo prišli Slovenci? Iz Pavla Dijakona vsaj vemo, da njemu, za njegovo dobo dosta izobraženemu, ni bil znan izvir tega imena in da ga je izvajal od imena staronoriškega mesta Carnuntum blizu denašnjegaPetronellav dolenji Avstriji: „in Carnuntum, quod corrupte vocitant Carantanum." (De gestis Langobardorum V. 22). Torej keltsko izvajanje tega imena nikakor ne more biti stalno. Meje slovenske Karantanije pa niso bile prav tako obširne, kakor one rimskega Norika. Na zapadu zavzemala je pač vzhodni del Tirolske skoro do Eisacka. Ali na severu pripadal jej je od denašnje Salc-burške le Lungau in vsa gorenja Štajerska (brez okrožja Aussee). Vztočne meje Karantaniji bile so iste, kakor Noriku, in tako tudi južne, le da je tu vse Gorenjsko in Dolenjsko stalno pripadalo Karantaniji. Južni del Notranjskega prišteval se je Japvdiji ali Carsiji (Kras), severni pa Carniji, pozneje goriški grofiji. Primorska in srednja Istra, Goriško in Frijulsko, te se sicer niso smatrale za karantanske zemlje, ali bile so vender upravno s Koroško združene, ker so tudi po njih Slovenci stanovali. V tem zmislu ohranil se je nam stari popis Karantanije na per-gamentu v Bernu: „ Carinthia provincia est modica Germaniae in 158 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od "VII. do XIII. stoletja. Europa. Habens Pannoniam ab oriente. Ab occidente Italiam. Da-nubium a Septemtrione. Dalmaciam et Salmoniam (Sclavoniam) a meridie. Montibus in una parte eingitur et in alia mari adriatico terminatur et est terra fertilis in multis locis habundans feris pecun-dibus et jumentis," etc. („S1. Glasnik" V. 90.) V okrožji teh granic osnovali so bili Slovenci avtonomne župa-nije, ki so bile pa le časih in malo odvisne od velikega župana ali vojvode. Obri jih pri tem niso čisto nič ovirali, akopram sojini dali mnogokrat občutiti svojo surovo silo in nadsilsko okrutnost. Kakor nobeno nomadsko ljudstvo, tako tudi Obri niso uredili svojega gospostva pravno, stalno in povsodi jednako, nego zapovedovali so Slovencem le taktično, kakor n. pr. Skiti Medijancem, ali Mongoli ruskim velikim knezom. Obri so bili torej zadovoljni, da so dobivali od Slovencev davek in vojnikov. Ali še tega jim niso dajali prostovoljno, nego Obri so si morali šiloma poiskati in sami vzeti, česar so potrebovali. V ostalem pa so si bili Slovenci in Obri še celo prijatelji ter so se mnogokrat vkupno bojevali. Tako se Obri tudi niso utikali v avtonomne posle slovenskih županij. Kadar so se Slovenci ojačili in združili, odleglo je obersko gospostvo, ali časih popolnoma prenehalo. (Muchar, Geschichte Steiermarks IV. pag. 277.) Nekaj takega se je dogodilo za vlade mogočnega Samona (623 — 662). O tem junaku imamo dva zelo različna vira: istočasni ali tuji Chronicon Francorum Fredegara in domači, dve sto let mlajši spis salcburškega anonvma „T)e conversione Bajoariorum et Ca-rentanorum". Prvi imenuje Samona „ frankovskega kupca", ali kakor razlaga Palackv njegove besede, „oboroženega gosta", morda doma iz polabskih Veletov. Anonvmus pa imenuje Samona „karantanskega Slovenca, doma iz Karantanije". Da Samo ni mogel biti Frank, ne priča le njegovo slovansko ime, nego tudi njegova osobna neodvisnost od frankovskih vladarjev. Da je bil Samo frankovski vazal ali državljan, izvestno bi ga bil Dagobert reklamoval in zahteval, da prizna njegovo nadvlado iz tega uzroka, a ne iz tistega, katerega navaja Fre-degar. Tudi bi bili Slovani težko zaupali tujcu vodstvo svoje usode. Samo torej osvobodi Slovane od oberskega jarma, kar priča, da njih moč ni bila tako strašna in neužugljiva, kakor se splošno misli. Ali katere Slovane je osvobodil Samo? Po vzgledu čeških zgodovino-piscev smatra se dan danes Samova država kakor zveza slovanskih zemelj na severni in južni strani Dunava (Krones, Oester. S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VE. do XIII. stoletja. 159 Gesch. I. 252). Ali vsi Slovani niso potrebovali jednako Samo ve pomoči. Že Safafik poudarja (II. 331, 341), da so Obri najbolj stiskali Slovene ob Dunavu in da so morali ti vse one grozovitnosti prebiti, o katerih pripoveda Fredegar. Te Slovene v doljni Avstriji in zapadni Ogerski osvobodil je torej Samo in nad temi je tudi gospodoval. Morda je bilo središče Samove države ravno tam, kjer poznejše V e 1 i k e m o r a v s k e, t. j. v D e v i n u (Theben) blizu Požuna. To mnenj e pa nikakor ne izključuje možnosti, da je Samo razširil svojo oblast tudi nad češkimi in karantanskimi Slovenk Da je Samo tudi Slovencem zapovedoval, vidi se iz tega, ker so Franki tudi Langobarde naščuvali proti Samonu. Ali kaj velikega niso mogli Longobardi opraviti, ker njih zgodovinar Pavel Dijakon o tem popolnoma molči. Tudi je treba pomisliti, da so slovenske župe navzlic Samovi nadvladi in navzlic njegovemu varstvu ostale svobodne kakor poprej in da se torej o Samovi vladi ni nič čutilo na slovensko-langobardski meji, kar bi bil Pavel izvestno zabeležil. Ker so bili podunavski Slovenci najbližji sorodniki karantanskih Slovencev, in ker je Samo tudi Slovencem zapovedoval, imel je Anonymus pravico imenovati Samona „karantanskega kneza". Da Samova vlada nad Slovenci ni bila trdna, stalno urejena, priča nam najbolje to, da je z njegovo smrtjo izginila tudi njegova zvezna država. Ob Dunavu dobili so Obri zopet svojo prevago in postavili celo ob reki Kampi svoj utrjeni „hring". Ali zaradi njih zveze z Bavarci zavojščil je na nje Karol Veliki uspešno ter jih potisnil nazaj do Rabe (780). Kmalu potem uniči Karol popolnoma njih moč 795—798. Tega popolnega uničenja niso bile krive le Karlove vojske, .nego bržkone tudi kuga, ki se je bila med Obri porodila. Zato pravi Nestor o njih: „Vsi so poumrli in nijeden Ober ni ostal", ter v Rusiji je navaden pregovor: ,,Poginili so, kakor Obri". Nekateri Obri so izvestno tudi čez Tiso k Bolgarom pobegnili. („Hunnis* trans Tizam fluvium fugatis", Einhardi annales ad an. 796.) Malo pred poginom Obrov izgubili so tudi Slovenci svojo svobodo. L. 774. uniči Karol langobardsko kraljevstvo v Italiji in razširi meje svoje velike države do Slovencev. Vsakdo je lahko izprevidel, da ne bode tudi njim dolgo prizanašal. Ravno ob istem času pozove akvilejski patrijarh Paul in II. svojega dobrotnika kralja Karola, naj si podvrže še Slovence, da jih bo mogoče pridobiti za Kriščevo vero, kakor poprej nemške Saše. Karolu je ta misel dopadla 160 S. Butar: Jectinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. in 1. 788. pošlje svojega sina Pipi na na Slovence. Ti se niso znali zložno in skupno braniti proti tako mogočnemu sovražniku. Po kratkem boji bile so pojedine čete premagane in razkropljene ter do 1. 789. vsi Slovenci podjarmljeni. Pri tej priliki podvrže si Pipin tudi vso Istro, Liburnijo, severno Dalmacijo in Panonijo (vso še le 1. 796). Tako so izgubili Slovenci svojo svobodo in morali zamenjati svoje stare poganske običaje za nove krščanske. Ves njih život se je izpremenil in njih narodna samosvest je bila v veliki nevarnosti. Mnogo srečnejši so bili panonski Slovenci. Akopram so bili Franki 1. 796. tudi Panonijo svoji državi priklopih, vender se njih moč v njej ni bila nikoli utrdila, Le v severozapadnem kotu stare Pano-nije in v vzhodnem delu pobrežnega Norika ugnezdili so se bili Franki stalneje, ker tu je osnoval Karol Veliki Vztočno marko in izročil v upravo posebnim krajinskim grofom. Toda tudi njih moč je pešala za Ljudevita Pobožnega, zlasti ko se njegov sin Ljudevit Nemec po 1. 830. ni toliko pečal za Bavarsko in z njo združene vztočne dežele, nego začel više hrepeneče naklepe gojiti. Od teg dalje imel je knez Moj mir dosta prilike svojo deželo utrditi in razširiti. Središče njegove države moralo je ležati blizu izliva Morave, ker je po njej dobila ime Velika Moravska. Glavni grad te države imenujejo fuldski letopisi 1. 869 in 871: „Urbem antiquam Rastizi" (Rastislav, naslednik Mojmira 846—870); ter „illam ineffabilem Ra-stizi munitionem et omnibus antiquissimis dissimilem". Isti letopisi povedo nam 1. 864. tudi ime grada: „Donina (Devin), id est puella". Ceski (Safafik II. 461) in nemški zgodovinarji iščejo navadno ta Devin v denašnji Moravski, dasiravno leži pri roci misliti na še danes obstoječe mesto Devin (Theben) blizu Požuna, kajti prav tu je bilo središče Velike Moravske (prim: Krones, Grundriss der osterr. •Geschichte I. 164 in nasl.) Saj imamo dosta dokazov, da je ta država ležala v severni Panoniji (n. pr. Constantin Porphvrogenet in bijo-graf škofa Klementa iz X. stol.). Sploh se priznava (Krones 1. c), da je bila severna meja Velike Moravske Dija (Thava) in južna Drava. Najlaže si torej mislimo njen obseg, ako rečemo, da je ležala v mali ogerski nižini, torej zavzemala tudi dunajsko kotlino. V Veliki Moravski započelo je bilo ne le samostalno politiško življenje, nego tudi lastna duševna izobraženost, ki dela čast slovanskemu in zlasti slovenskemu imenu, in katero je uničila nemška —b—: Samostanski zvon. 161 zavidnost ter madjarska surovost (900—906). Koliko je to tudi na karantanske Slovence vplivalo, ne da se nikakor določiti, ker nimamo nikakeršnih virov. Gotovo je le toliko, da se je tudi med Slovenci po nekaterih krajih v slovanskem jeziku sv. maša brala (in to še do XV. stoletja) in mnogi slovenski nadpisi z glagolico (n. pr. v gradu Sevnici, v Dornbergu, Kamnjih i. t. d.) pričajo, da so bili tudi Slovenci vzprejeli od sv. Cirila izumljeno (ali popravljeno) pismo. Toda italijanski in nemški vpliv bil je premočen in ni pustil glagolici do raz vitka ter obče veljave. Počasi so pozabili težko glagolsko pismo in popri-jeli se latinice, ali s tem tudi latinščine in nemščine, tako da je Trubar mislil, da pred njim ni noben človek slovenski pisal. (Dalje prihodnjič.) Samostanski zvon. ocoj pa samostanski spet Od takrat pa se zmajal je Zapel je zvon bridko, Zvoniku trdni zid, In pel je v sneg in pel je v led In mraz in dež uhajal je Tako otožno in glasno! Podirat ga, kropit! Pač glas njegov je resen bil In javljat mu usodni hip, In žalostno teman, Ko mesto teh zidin Kot pel bi smrtno pesen bil Zavladal bode prah in sip In nosil jo čez plan! Minulih dnij spomin ! Pred mnogim časom zadnjikrat Zaman se mu upirali Tako je tožno pel, Stebri mogočni so, Ko od sveta poslednji brat O saj se prej podirali Slovo je tiho vzel! V tihoti nočni so! In z njimi pal je v mrzlo noč Iz stolpa zvon nocoj In si zvonil je padajoč Otožno konec svoj! —b — (E^B 11 218 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. nama Bog ni dal; bodite torej vi nama otroci. Moj ljubi mož me je od veselja objel, ko sem mu razodela svoj sklep. Rad vam bo za očeta, kakor 1 clZ Zel mater. In Vi, žena — soseda, ostanete, to se ve da, pri svojih, kakor do sedaj, in naša bo skrb, da se Vam ne bo slabo godilo. — Tolažila vas ne bom; jokajte in žalujte, ali v vsi svoji žalosti ne pozabite, da niste zapuščeni na svetu. Jerica. Gospa! Jaz ne znam lepo govoriti; samo to Vam pravim: Ce Vam je hvaležnost ubozih sirot dovolj plačila, nikdar Vam ne bode žal tega, kar ste za nas storili. Gospa. Dovolj! Zdaj grem, ali skoro se bomo videli zopet. Boris Miran. Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Spisal Simon Rutar. (Dalje.) v. rnimo se zopet h Karantaniji. Svoje novo pridobljene dežele razdelil je Karol 1. 803. v Salcburgu, kjer je uredil tudi cerkvene razmere alpskih dežel. Podlaga tej razdelitvi bila je čisto zemljepisna, ki se je oslanjala nekoliko na prirodne razmere podjarmljene zemlje, nekoliko pa na zgodovinsko izročilo. (Dummler, Die sudlichen Marken des frankisehen Reiches, Archiv f. oest. Geschichts-quellen X. 10). Vsled tega ostala je Karantaniji ista vzhodna meja, kakor jo je imel poprej Norik. Severno pa je postavil Karol po gorah, ki ločijo še dan danes Štajersko od obeh Avstrij, samo da je okrožje Aussee pripadalo Avstriji, a grofija Ptitten (na južni strani dunajskega Novega Mesta) k Štajerski. To je bila tudi cerkvena meja med škofijo pasavsko in saleburško, ker so se takrat zaradi tesne zveze med državo in cerkvijo navadno strinjale politiške meje s cerkvenimi. (Felicetti, Steiermark im Zeitraum vom VIII.—XII. Jhdt. Bei-trage zur Kunde steierm. Geschichtsq. IX.) S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VIT. do XIII, stoletja. 219 Popolnoma drugačnega mnenja o severni meji Karantanije pa je prvi avstrijski zgodovinar Krone s. V svoji knjigi „Handbuch der Geschichte Oesterreichs" I. 274 jemlje za južno mejo Iztočne marke Dravo, opiraje se na cerkveno razdelitev 1. 811., ko je Karol postavil Dravo za mejo med salcburško in oglejsko nadškofijo. Po Krone-sovem mnenji je bila Karantanija središče, „das Kernland", Iztočne marke! (Primeri tudi njegovo najnovejše delo: Grundriss der oest. Geschichte I. pg. 161 in 162). Ali ako je bila Karantanija središče Iztočne marke, zakaj se ni imenovala ta rajša Karantanija? Mi vemo, da je Karantanija sezala tudi na južno stran Drave, da je zavzemala tudi Gorenjsko in Slovenjegraško okolico. Karantanija je imela na vzhodu, jugovzhodu in jugu svoje marke. Kako bi bilo to mogoče, ako bi bila Karantanija le del Iztočne marke? Kakor nam je znano, stanovali so grofi Iztočne marke ravno v tej zemlji, a ne v Karantaniji in nič nam ni znano, da bi bil kateri krajinski grof ob jednem tudi na Koroškem zapovedoval. Iz vsega tega se vidi, da Karantanija ni pripadala Iztočni marki in da ta poslednja ni mogla sezati na jugu do Drave. Nekateri nemški zgodovinarji (n. pr. Meiler, Denkschriften der Wiener Akademie 1868) so skušali dokazati, da se ni nikoli pretrgala vrsta mejnih grofov v Iztočni marki tudi po navalu Macljarov ne, temveč da so neprestano vladali od 907. do 955. 1. Ali to je temeljito pobil kritični Lorenz: „TJeber die sagenhafte Geschichtsschreibung des XII.—XIV. Jahrh. in Oester-reich". (Drei Bucher Geschichte und Politik.) Po razrušenji velikomo-ravske države propadla je namreč tudi Iztočna marka in Madjari so poplavili vso ono važno kupčijsko cesto, ki je vodila ob Dunavu iz Nemške proti iztoku. V Karantaniji se pa nič ne ve o madjarski vladi (razen mimogredočih navalov). Ako bi bila Karantanija res kos Iztočne marke, mogli bi se bili torej v njej rešiti in ohraniti krajinski grofi, kar se pa ni zgodilo, nego v Koroški nahajamo v tej dobi same domače kneze. Karantanija bila je torej poleg Iztočne marke samostalna pokrajina in onacerkvena razdelitev od 811. 1. ni imela vpliva na politiško. Tudi se je Karantanija navadno zemljepisno ločila od Bavarske. Dummler celo trdi (Sudoestl. Marken pg. 17), da je bila vez Karantanije in njenih mark z Bavarsko v prvi četrtinki IX. stoletja popolnoma pretrgana. Da bi podjarmljenega ljudstva ne razdražil, Karol iz početka ni ustanovil v Karantaniji posebnih okrožnih grofij. 220 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. (Graugrafschaften). Da, za Karlovičev ni bila nikoli vsa Koroška razdeljena na take grofije, nego le tu pa tam podelili so kako posebno okrožje posameznemu grofu. Ali s tem uradniški okraji še niso bili stalno urejeni. Previdni Karol pustil je iz početka Slovencem njih domače kneze, samo da so se morali dati krstiti in obljubiti kralju zvestobo. Tako se je po jedni strani laže krščanstvo širilo, po drugi pa se je ljudstvo vedno bolj privajalo frankovski oblasti. Taki domači knezi so bili na Koroškem: In g o (koncem VIII. stoletja: pozneje) Pribislav, Cemikas, Stojmir, Etgar i. t. d. Tudi oni Zvo-nimir (Wonimir), ki je bil L 796. šel na Avare v družbi s frijulskim vojvodom Eriehom, bil je tak domač knez v Karantaniji, le da se ne more določiti, v katerem delu slovenske zemlje je vladal. Pač pa so Karloviči na vso moč podpirali naseljevanje Nemcev med Slovenci ter tako počasi iz njih napravili odvisne podložnike in na posled robe. To pa se je dogajalo le polagoma, ne povsodi jednako in zlasti s pripomočjo cerkve. Kako so oglejski patrijarhi med Slovenci sveto vero širili, tega ne vemo; ali misliti si moremo, da počasi, ker je Alkuin svojega prijatelja Pavlina, oglejskega patrijarha, nujno op o-minati moral, da se pobrine za pokrščenje Slovencev. Ali temu je bila izvestno velika ovira to, da tujci misijonarji niso znali zadosta slovenščine. Latinščina veljala je za jedini cerkveni jezik in poleg te smatrali so slovenščino, kakor tudi nemščino, za veliko zlo. Koncil v Mogunci 813. 1. ukazal je, naj duhovniki tudi očenaš in vero latinski moliti učijo, „et qui aliter non potuerit, vel in sua lingua discat". Ali istega leta je določil koncil v Turu, da naj se narodu v domačem jeziku pridiguje, da se morajo škofove homilije v narodni jezik pretolmačevati. Tako se je opravljala tudi izpoved po domače in očitno izpoved molilo je vse ljudstvo po pridigi v svojem jeziku. Take slovenske molitve ohranile so se nam v slavnih Brižinskih spomenikih. Ako so v središči Karantanije (denašnji Koroški) domači knezi še dolgo gospodarili brez po sebnega vtikanja frankovskih kraljev, ne velja to tudi o iztočnih in južnih mejnih deželah Karantanije. Te so potrebovale previdne, krepke roke v obrambo proti sovražnim' navalom. Slovenski knezi niso imeli zadosti izkušenosti za toliko vojaško nalogo in zdeli so se Frankom tudi prenevarni, da bi jim mogli zaupati tako važno mesto. Zato je postavil Karol Veliki vse mejne dežele Karantanije pod oblast frijulskega vojvode S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. 221 ki je upravljal tudi trevižansko (veroneško) marko. Na državnem zboru v Ratisboni 1. 788. izročil je Karol obrambo vseh jugoiztočnih mej svoje kraljevine grofu Mark aru. Njemu je sledil 1. 795. Erik (Erich) in temu 1. 799. Cadalaus (Cadolach), kije 1. 819. za mrzlico umrl. Njegov naslednik Balderich moral se je boriti zoper upornega Ljudevita Posavskega. Najprej je upokoril „Karnijole ob Soči in Savi" (t. j. tolminske in gorenjske Slovence), ki so se predali hitro potem, ko je Balderich Ljudevita dvakrat potolkel (Einhardi annales ad an. 820, Pertz M. G. I. 207). Tudi pozneje bila je Balderichu sreča mila, tako da je 1. 822. upokoril vso deželo med Savo in Dravo ter zagotovil v njej frankovsko oblast. Ti dogodki so imeli velike posledice za slovenski narod. Vsled Ljuclevitovega upora izgubili so Slovenci svoje domače vojvode in dobili za vladarje frankovske grofe. Tudi je skušal Ljudevit Pobožni Karantanijo in Panonijo tesneje spojiti z Bavarsko. Ali Balderich ni srečno končal. Mestu Ljudevita počeli so nadlegovati njegove marke Bolgari. Ti so se bili razširili tudi v ogersko nižino, prekoračili Dunav in naseljevali se ob dolenji Dravi in Savi. Njihovih navalov Balderich ni mogel odbiti in zato ga cesar odstavi 1. 828. Njegovo marko razdeli na štiri grofije, katerih imena pa nam letopisci niso zapisali. Tako nam ne ostane nič drugega, nego ugibanje. Prva je marala biti Frijulska sama (z Oglejem in Verono), druga Istra s Krasom, Notranjskim in Reko; tretja pa takoimeno-vana „Slovenska marka" ob Savi. Ta marka je obsezala na Štajerskem vse celjsko okrožje, na Kranjskem pa vse Dolenjsko do Snežnika (t. j. razen novomeškega okrožja še: St. Vid, Smarije, Lož in Obloke). Ta marka je imela različna imena: Marica Vinidorum, Marcha juxta Souvam (Savma), Saunia (Savinija) in morda tudi S a vi a. L. 838. se imenuje nje grof Salacho, zavisen od koroškega vojvode, posredovalec med Privino in Franki. On je bival „in arce Richenburg" (Reichenburg, Rihenberk ali Liberca ob Savi) in ta grad je bil središče Slovenske marke. Ali kje je bila četrta marka Karantanije? Krones misli (Hand-buch I. 339; Grundriss I. 163), da je utegnila biti to Kranjska, t. j. denašnje Gorenjsko. Res je, da se ta zemlja časi imenuje tudi „marka" (Chreina-Marche), ali navadno je v listinah govor le o „pagus Carniola" (Gau-Krain) z glavnim gradom K r a n j (Krainaburg). V primeri z drugimi tremi markami bila bi ta „Kranjska marka" mnogo 222 S. Eutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. premajhna. Tudi ona ne leži na meji Karantanije, nego njej na jugu imamo Istersko in Slovensko marko. Na Gorenjskem torej ni bilo potreba utemeljevati posebne marke in zato si moramo misliti, da je ostala ta zemlja še vse IX. in prvo polovico X. stoletja v zvezi s Koroško, kakor posebna župa te pokrajine. Četrto marko Karantanije moramo torej drugodi iskati. Mi znamo, da so imeli Franki 1. 828. še lep kos Panonije v svoji oblasti. Ali niso morali tudi te zemlje nekam uvrstiti? Kar se tiče dežele med Savo in Dravo, kjer se je pa frankovska oblast hitro krčila, da se misliti, da je spadala v področje slovenskega mejnega grofa. Ali kaj je bilo s Panonijo med Dravo in Rabo? Saj je ta zemlja tudi potrebovala obrane proti Bolgarom in malo za tem proti Veliki Moravski. Mi znamo, da so Franki 1. 848. dali zemljo okolo Blatnega jezera Privini'(f 860), ki si je sezidal v močvirnatem kraji svoj Blatni grad (Moosburg blizu Szalavara). Privinina kneževina sezala je proti zapadu daleč v clenašnjo Štajersko, prav do nekdanje noriško-panonske meje, in zavzemala torej tudi okolico ptujsko. Severna meja te kneževine je bila Repica in Raba, ki sta ob jednem delali mejo izmed pasavske in salcburške škofije. Ta iztočna stran Karantanije imenuje se tu pa tam v listinah „Iztočna marka Karantanska". Tako beremo, da je škof Adalvin posvetil 1. 874. cerkev pri Ptuj i „in orientali Carinthiae termino". Da Ptuj ni pripadal Slovenski marki, je natorno, ker leži izven porečja Save. Ako vzamemo, da so Franki 1. 828. tudi iztočno marko Karantanije ustanovili, tedaj ne bomo mogli več dvomiti, kam je spadala srednja Štajerska in ne omahovati, kakor Krones, Hand-buch I. str. 323 in 333. Res je pa, da je ta iztočna Karantanska marka po Kocelovi smrti izginila in da so jo skoro potem Madjari v zavzeli. Se le 1. 982. bili so Madjari potisneni čes Labnico in od takrat pa do danes je ta reka iztočna meja Štajerske. VI. Rekli smo že, da so Franki 1. 828. pridružili Karantanijo in njene marke bavarski Vojvodini. Takrat torej izgubila je stara slovenska Vojvodina za nekoliko časa svojo samostalnost. Bavarsko pa (in torej tudi Karantanijo z markami) podelil je bil Ljudevit Pobožni avgusta meseca 825. svojemu sinu Ljudevitu Nemcu (po delilnem načrtu iz 1. 817.). Ko so se pa začeli 1. 830. proti Ljudevitu Pobožnemu puntati njegovi sinovi, pozabljal je tudi Ljudevit Nemec S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. 223 vedno bolj svojega bavarskega kraljestva hrepeneč po višjih smotrih. Mestu njega vladali so Koroško palatinski grofje v Karnskem in Blatnem gradu na severni strani Celovca. Ti Vojvodini namestniki izvrševali so svojo kneževsko oblast po vsej Karantaniji in njenih markah. V teh poslednjih imeli so mejni grofi svojo posebno upravo in večjo vojaško oblast, kakor je že bilo omenjeno. Vsa dežela pa je razpadala malo po malem na več okrožnih grofij, katerih načelniki so namestovali kralja, pobirali davek, upravljali kraljevska posestva, zapovedovali vojski in predsedovali rednim (vsak mesec), kakor izrednim sodnijam. Da niso prekoračili ali zlorabili svoje oblasti, nadzirali so jih strogo „kraljevi poslanci" (missi regis). Ljudevita Nemca sin Karlman spunta se 1. 861. proti svojemu očetu s pomočjo velikomoravskega kneza Rastislava. Ljudevit je bil dal že 1. 856. Iztočno marko (avstrijsko) Karlmanu in zdaj je ta hrepenel tudi po Karantaniji in bavarskem kraljestvu. Ali Ljudevit prisili hitro sina na pokorščino in tako tudi dve leti pozneje, ko se je bil Karlman drugikrat spuntal. Tedaj (863) poda se Jjjudevit na Koroško, potolče upornega sina in ga premaga s pomočjo grofa G u n d a k a r a, ki je iz početka moral ubogati Karlmanu kakor svojemu gospodarju. Temu Gundakaru preda Ljudevit v zahvalo Koroško vojvodstvo. Ali že naslednjega leta pomiri se kralj s svojim sinom, povrne mu njegovo oblast in 1. 865. zagotovi tudi Bavarsko z vsemi iztočnimi zemljami. Slovencem prijazni Gundakar je nameraval svojo moč na Koroškem utrditi in morda Karantanijo odcepiti od Bavarske. Zato ga Ljudevit 1. 866. odstavi in Gundakar, da ne bi bil kaznovan, pobegne na dvor moravskega kneza Rastislava, kojega odpor proti Nemcem bil je prav tedaj najsilnejši. Po Dummlerjevem mnenji dobi že tedaj Koroško Karlmanov nezakonski sin Arnulf. Ta se je mnogo mudil na Koroškem, stoloval v Blatnem gradu in imel več nezakonskih sinov od postranskih žen slovenskega rodu. Bil je krepke postave, neupogljive volje in poln častilakomnosti. Hrepenel je, čim preje sesti na prestol svojega očeta in zato se je skrivaje pogovarjal z moravskim knezom Svetopolkom, s katerim je moral Ljudevit Nemec 1. 874. skleniti neugodni mir v Forchheimu. Po Ljudevitovi smrti 876. dobi bavarsko kraljestvo njegov sin Karlman, ali Koroško s svojimi markami ostalo je kot posebni del Bavarske Arnulfu, ki je vedno deloval na oslabljenje nemške oblasti v vzhodnih zemljah (zlasti Iztočni marki). Njegova zveza s Svetopolkom postajala je 224 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od Vil. do XII. stoletja. vedno ožja in z njegovo pomočjo spuntal se je proti svojemu strijcu Karolu Debelemu, ki je bil zjedinil ne le vso nemško državo svojega očeta, nego za nekoliko časa celo vse frankovsko kraljevstvo in prejel tudi cesarsko krono v Rimu. Arnulf zbere vojsko Bavarcev in Slovencev ter prisili Karola, da se mu preda 1. 887. Naslednje leto priznajo vsa nemška plemena Arnulfa za svojega kralja. Ali kot tak, spoznal je nevarnost, koja je pretila Nemški od strani Velike Moravske in zato se je obrnil proti svojemu prejšnjemu zavezniku Svetopolku. Pridobil je najprej na svojo stran slovenskega kneza Braclava, ki je vladal nekdanjo Privinino kneževino, ali pa verjetneje zemljo med ¦v Savo in Dravo. Se hujšega neprijatelja Velike Moravske pa je našel Arnulf v Madjarih, ki so bili prav tedaj prodrli v ogersko nižino. Tako je morala pasti najslavnejša slovenska kneževina (1. 905.—90G.), zlasti ker so se bile po smrti Svetopolkovi (894) porodile razprtije med njegovimi nasledniki. Ko je Arnulf zasedel bavarski in nemški prestol, izročil je Koroško grofu Rudpertu, ki je umrl 893. leta. Njegov naslednik je postal Luitpold, nečak ali morebiti bratranec Arnulfov in njegov veliki jubimec, ki je utemeljil vladarsko rodovino Sclieiern -VVittelsbach. Ta je bil ne samo vojvoda koroški, nego tudi vrhovni oskrbnik Iztočne marke in upravitelj cele Bavarske. Njegova naloga bila je braniti Nemčijo od navalov madjarskih. Ali v veliki bitki ob.Dunavu (mesto ni točno določeno) 1. 905. poginili so „skoro vsi Bavarci" in ž njimi tudi Luitpold. Nasledil ga je v njegovi časti najstarejši sin Arnulf, ohol in častiželjen mož, ki je dobro skrbel za učvrstenje svoje voj-vodske oblasti in zraven se tudi hrabro vojskoval proti Madjarom, katere je večkrat potolkel. V zavesti svoje moči protivil se je novo-izbranemu nemškemu kralju Konradu L (911—918) in tako tudi njegovemu nasledniku Henriku I. (918—936). Ta je bil prisiljen z Arnulfom pomiriti se (v Reznu 921) ter prepustiti mu v Bavarski in južnoiztočnih zemljah vse knežje pravice brez kraljevega vpliva. V Arnulfovem imenu vladal je Koroško njegov mlajši brat Berthold, ki je postal po bratovi smrti (937) vladar Bavarske. Mestu njega dobil je Koroško z markami po imenu nepoznan grof. Ko je Berthold 1. 945. umrl, porabil je kralj Oto I. to priliko, da bi pridobil vojvodstvo bavarsko svoji rodovini in tako utrdil svoj vpliv tudi v tem delu nemške države. Izključil je torej Luitpoldove naslednike od vojvodstva in podelil Bavarsko s Koroško in markami S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. 225 svojemu častihlepnemu polubratu Henriku Saksonskemu (23. decembra 1. 945.). Ta se ni le proti Madjarom hrabro bojeval, nego razširil je svojo oblast tudi proti jugu s tem, da je podvrgel svoji vladi Oglejski p atrij ar h a t. Ali proti njegovi krepki vladi dvignila se je velika buna pod vodstvom odstavljenih Luitpolclovičev. Tudi oglejski patrijarh Engilfried in salcburški nadškof Heriold uprla sta se prevladi Bavarske (953—955). Ali Henrik premaga z bratovo pomočjo svoje sovražnike in maščuje se nad njimi nečloveško. Vsled tega spoji Karantanijo in njene marke ože nego poprej z bavarsko Vojvodino. Ali to uničenje karantanske samostalnosti trajalo je le malo časa. Po Henrikovi smrti (955) namreč prevzame vlado Bavarske njegov sin Henrik II. Prepirljivi. Ta se je uprl Otonovemu mladoletnemu sinu Otonu II. (973—983) in nameraval s pomočjo čeških in poljskih vojvod pridobiti si nemško kraljevsko krono. Ali mladi kralj ukroti svojega protivnika in ga prekliče z mnogimi njegovimi prijatelji (v Reznu 975). Da bi se Bavarska ne mogla več protiviti nemški kraljevski oblasti, sklenil je Oto II. razdeliti jo in tako njeno moč uničiti. Pred vsem so Babenbergovci vzprejeli cesarsko milost. Prejeli so namreč od Otona „Nordgau" ob češki meji in „Iztočno marko" na meji proti Madjarom. S to poslednjo podelitvijo postavil je Oto II. temelj naši Avstrijski državi. Razen tega pa je odločil cesar Karantanijo od Bavarske in to Vojvodino podelil drugi rodovini. Skoro poldrugo sto let (od 828. do 976.) bila je Karantanija več ali menj združena z Bavarsko. Ali tudi v tem času imela je Koroška zmerom svoje upravitelje, le malo odvisne od bavarskih v vladarjev. Se bolj neodvisni pa so bili krajinski grofi v Frijulski, Isterski in Slovenski marki, po posebni ureditvi mejnih pokrajin. Vrhu tega počenjala je (v IX. in X. stol.) na Frijulskem nova neodvisna kneževina, t. j. Oglej ski patrij arhat. Že Karol Veliki je bil podelil (1. 801. ali 802.) oglejski cerkvi mnogo imunitet ter nasledniki njegovi pomnožili so svoboščine in oproščenja oglejskim patrijarhom (tako n. pr. Karlman 1. 879., da ima patrijarh pravico pobirati vse one davščine, katere so se poprej cesarju plačevale). Res, da so te imunitete veljale le za posestva cerkve oglejske in da ta posestva takrat še niso bila obširna. Ali ipak postavljen je bil temelj pozneje tako mogočnemu patrijarhatu, ki ni zavzemal samo Frijulske in Goriške, temveč nekoliko časa tudi Istro in Kranjsko. Patrijarhova 15 226 S. Butar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. neodvisnost ni bila po volji bavarskemu vojvodi Henriku, zato ga je z vojsko prisilil, da je priznal vojvodo za svojega kneza. Ali nemški kralji so vedno podpirali cerkvene kneze in pospeševali njih moč, da bi jim ti pomagali krotiti preoblastne vojvode. Iz tega uzroka podelil je cesar Oto I. 1. 962. vsem italijanskim škofom imuniteto in tiste pravice, katere so izvrševali poprej le grofje kot kraljevski uradniki. Nezavisnost Ogleja bila je tedaj zopet potrjena in od tega časa je vrlo hitro narastala patrijarška država. Na jednak način izcimila se je na severni strani Karantanije nadškofijska kneževina Salcburška, ki je obstajala celo do Ltinevillskega miru 1801. 1. Tako vidimo, da, akoprem je bila Karantanija s svojimi markami nekoliko časa upravno spojena z Bavarsko, vender je tudi v tem času ohranila svojo samostalnost, svoje posebne vladarje in svoje stare ustanove. Le za vlade Henrika Saškega pretila je nevarnost, da se slovenske dežele stopijo z Nemčijo, ali to ni imelo trajnega obstanka. Kakor smo poprej videli, niti nemška kolonizacija med Slovenci do 1. 955. ni bila posebno napredovala, nego da se je prav za prav še le po tem letu začela. Tako je ostalo do 1. 976. tudi narodno življenje slovensko precej nedotakneno in Slovenci so se še dobro zavedali razlike med seboj in Nemci. Njih imena bila so čisto slovenska, pomenljiva in lepoglaseča, kakor nam najbolje pričajo zapiski na Stivanskem evangeliji. (Glej podlistek ,,Soče" 1880, list 17.) Do 1. 976. torej slovenska samosvest ni bila še ni malo upešala. (Dalje prihodnjič.) Dekliška tožba. Govoril sladko mi je nemi, In zrl tako milo je v me, Besede so segle v srce mi, Pogledi preboli srce. Pritisnil na prsi me svoje, Poljubil na usta gorko. Ni svobodno srce več moje — Kaj morem sirota zato! . P. sjt?ik mene na klopico sel je, t In nisem mu rekla: nikar! Za roke me rahlo prijel je, Braniti ni bilo mi mar. 350 S. Rutar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do XIII. stoletja. so bili v bitkah in vsak ti bo vedel za slučaje, v katerih so posamezni vojaki slutili, da dneva ne bodo preživeli. — Ker večino, če ne vseh, pred začetkom bitke smrtni strah obhaja. Kdor potem pade, pravijo, da je to že poprej slutil. Proti večeru začne župnik tožiti, da ga na prsih tišči, pa se ni hotel vleči, ampak ostal je po konci in usedel se k mizi, ko se je prinesla večerja. Kuharica gre potem še po vino in postavi dva kozarca na mizo. Župnik hoče meni in sebi natočiti, pa začudeno pogleda, ko vidi pred seboj namestu svoje navadne kupice drug kozarec. Pokliče kuharico, ta se izgovarja, a konečno izpove, da je kupico našla v omari počeno, dasi se je ni bil nihče doteknil. Župnik jo veli prinesti. Ko jo zagleda na dve polovici raz-počeno, prebledi, vstane in tiho reče: „Bernard, Ti me kličeš." Ukaže poslati po kaplana, da ga previdi. Jaz ga skušam tolažiti, pa spoznal sem, da je nastopila kriza, ker je začel težko dihati in so se prikazala znamenja plučnega edema. Kaplan pribiti in po storjenem sv. obhajilu molita skupaj z župnikom molitve za umirajoče in potem v pričo vse družine oča-naš. Pri poslednjih besedah obrne župnik glavo k zidu in neha dihati. Sosedni kmetje so kmalu prihiteli in ko so videli svojega mrtvega župnika, dejali so: „Skoda za Nje! Bili so časi hudi, res hudi, pa radi so nam piti dali! Skoda za Nje!" Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Spisal Simon Rutar. (Konec.) VIL XII. in XIII. stoletje je čas postanka malih dinastičnih kneževin v okrožju stare Karantanije. Začetek tem samostalnim državnim stvorbam postavil je p atrij ar h at oglejski. Ta je zadobil svojo samostalnost v veliki borbi izmed rimske cerkve in nemške države poradi investiture. V tej borbi skupljal je cesar Henrik IV. vse elemente okolo sebe, ki so bili količkaj v stanji podpreti njegovo