Sodobna slovenska poezija
Iztok Osojnik glasovi iz aughrima
za caitlin, ženo dylana thomasa
1
nemirna si, vem, rada bi že napisala pesem
v kateri gozd macesnov s trakom
za lase zvežeš v konjski rep
hrup avtomobilov je preglasil
dež, ki je padal na moj okenski napušč
ti si daleč in radio sporoča o poplavah
jaz pa prebiram novice in sanjam z očmi
marksističnega antropologa
iz plemena sanjačev srn
letališče me je vznemirjalo
ko sem čakal, da se pojaviš
iz oddelka za prtljago
in brezcarinske cone
tam so prodajali vrčke s tobakom in viski
to sem si želel
stati v vrsti pred blagajno
in poslušati džez
medtem ko dež škropota
po strehi iz bakrenih novcev ujeli so ministra za promet vklenjenega v lisice so ga odpeljali v kletko s pudli pogoji za rise v tem
živalskem vrtu niso primerni dolgo sva stala tam in prisluškovala
po radiu so govorili o poplavah ki grozijo
ampak moj dar je bil
medaljon s fotografijo ježka
nekaj svetlega je v tej vaško urbani
poeziji lopat in tramvajev
jedli smo krompir in delali že od petih zjutraj dalje
ljubezen in klobuk na obešalniku
hrup v točilnici
takšne se te spomnim, s peresom ptička sem narisal tvoj
živi portret na obrvi točajke
nekega dne bom o tem napisal balado za dva
glasova in kakšen žalosten inštrument
trenutno mi nobeden ne pride na misel
vendar, zamisli si, da to pesem poješ
med vožnjo v daljni london
vlak drdra, ko se pogrezne v tunel
pod kanal, kdo se še spomni hovercrafta
ali galebov nad pristaniščem v calaisu
ali tistega osla na kokainu
ko sva z ionescom skupaj
tekla na festival v bathu
na koncu pa smo vsi štirje
midva, ionesco in julian barnes
popivali v krčmi z nenavadnim
imenom pri ošiljenem rogu najbrž gre za ostanek iz časov
normanskih osvajanj nikoli si ne bi mislil da je mesto tako veliko posebno me je ganil atlantski veter vihal je kodre na tvojem čelu najbrž tudi tiste na mojem zdaj sem seveda plešast, kot se spodobi mesečina ima barvo viskija tu pa tam se spomnim, priznam
srknem požirek kave, dež na okenskem napušču kako ganljivo, vsekakor, hrup prometa je ulico ovil
v polivinilno rumenilo. v rotterdamu bova menda brala skupaj z raymondom carveijem. povabili
so naju kot pisca poezije v prozi ampak bolj ko premišljujem o tem, o blazini
na kateri se pozna lep odtis glave že drugi teden sedim v knjižnici in proučujem srednjeveško cerkev, natančneje obrat od teologije v teokracijo v domišljiji slišim žvenketanje mečev in hrup oceana ki se razbija ob irski obali še vprašanje za mario antonietto: zakaj pa niso jedli rib
če ni bilo krompirja bedaki, govorimo o enajstem stoletju suša je bila neznosna no, sporočilo pesmi je jasno
zato ga nima smisla izreči glas pesmi, ki se pogreza v jutro
med bregovi nottingham hilla ženska iz kerryja mi je pripovedovala o tem zaklel sem se, da bom pograbil prvo ime, ki mi pride pod roko toda o priseganju je svoje
povedal že jezus iz nazareta beaver creek je bil srečni domislek drugo je steklo samo od sebe ne brez zapiskov, ki jih je zasnovala batsheba, morda bi uporabil drugačen ton v glenasmolu pa so mi pripovedovali
o morski deklici chuaigh tadgh spet ti prekleti severnjaški lovci strgal s svojim čudnim pravom hlapca ki je gospodar svojega gospodarja
najbrž je šlo za utajo davkov ljubezen je bila osrednja reč, še vedno je a o tem kronisti neradi pišejo ker jim je menda sam sigurd hardahl
zagrozil, da bo razbil vse
črnilnike v kraljestvu če ne bodo zapustili ladje in bog ve, da je bilo njegovo kraljestvo ogromno to je najmanj, kar lahko rečemo pozneje (po tisoč petsto letih sanj in lakote) so ladjo našli na morskem dnu natovorjeno z najfinejšim kitajskim porcelanom najprej je dobro kazalo vendar jih je nekdo izdal in vlada je poslala vojsko
da so si prilastili plen sigurd je upravičeno sumil
kronista alkuina vendar ne tistega z dvora karla velikega, ampak meniha alkuina ki ga je sem poslal sam sveti patrick potem ko mu je alkuin povedal, da je nekoč enkrat že umrl, kot pogana so ga nebeški sli odpeljali v pekel, pozneje pa se je po spominu spokoril in bog ga je poslal nazaj na zemljo kot novega orfeja ki naj oznanja gospodovo pesem kar je ganilo celo kamen iz blarneyja -vsaj tako pravijo
tako sta se srečala, gotovo v aughrimu toda ta podatek je najbrž za lase privlečen
o dogodku govori samo ena od legend
neka druga pa omenja njegovo ženo, kronistko
a zaradi lepote in ne zaradi
njenega spretnega sukanja peresa
kar je morda nespoštljivo, priznam
kaj hočemo, moški ne more
zatajiti srca in občudovanja ko gre taka ženska mimo
in celo zavije v njegovo hišo
morska deklica chuaigh tadgh, na dveh nogah po tem se morske deklice pod pečino v aughrimu razlikujejo od tistih z juga italije menda blizu messine ampak to nas zdaj ne zanima zgodbo sem hotel pripeljati do konca, a me je očaral tvoj nasmeh tako da zdaj ne bo nič ne z enim ne z drugim nihče pa mi ne more očitati da nisem dal vsega od sebe tega, kar imam, in tistega, česar nimam dež je bobnal po napušču moje duše in violinist na dimniku je melodijo z lokom risal na nebo dokler ni bilo prekrižano z ribami in nagnjenimi nagrobnimi kamni ter s prahom
nikoli ne pozabi omeniti prahu, ljubi
govora je o petku in o eni od
najbolj čudnih ljubezenskih pesmi
o srednjeveškem prahu na mojih trepalnicah
s ptičjim peresom porisanimi s portretom točajke
z zelenim leskom tigrovih zenic
ko si stala zgoraj nad pečinami,
vitka morska deklica chuaigh tadgh iz aughrima
meni pa se še danes blede od svetlobe tistega dne
in valov, ki so butali spodaj
glasovi, ki jih je veter nosil
od šotišča, so bobnali po mojem okenskem napušču ... več ne zmorem povedati
podoba me ne bo tako kmalu zapustila
da pa sem pesnik, ni nobenega dvoma
človek in pesnik, prav tako ne
mislim na dolgo podkev obale, ki jo krasi bel
nazobčan greben skal
veter mi je potisnil prste v lase
in zdaj te slavim s steklenico viskija v roki
ki ga nekoč nisem maral
hej, kačji jezik oseke, grlo iz posušenih alg
danes je nebo rumeno kot ječmen
in moje srce patetično na valižanski obali
severnik jo seka s sekiro in ogenj v kaminu
hodil sem torej zjutraj po razbitem obrazu lune
in se privlekel do teh skal
vijoličasti mraz se me je oklenil s svojo srečo
štel sem valove, ki mi jih je ocean poslal v pozdrav
nenavadno, videti sneg
ki pada pod noge, dolg jezik morja riše kroge okoli nog
v rumeni megli šumov in belih zakovic v podkvi zaliva
zadaj, v gozdu, to morebiti ne kaže dobro
ampak večer se je krivil pod
neskončnimi grozdi zvezd nad mojo glavo
bil sem bog, odvrgel sem svoj suknjič, zavihal rokave
odprta cev drugačnega orkana
slast kristala dialoga s sabo
za katerega ni treba nikomur kazati potnega lista
ali diplome s kolidža
viski steče po grlu in o ljubezni pove
vse, kar morajo šoferji vedeti o prometnem znaku
in ovinku zadaj za hribom
vlak in veter sta bila moja prijatelja
in mraz se mi je s palico pridružil pri ribolovu
koliko zdrži srce, odprto kot zamišljeni človek odpre knjigo
hodil sem torej po podkvi pobesnele mesečine
vsak kamen je bil dvakrat tako oster kot dve uri prej
srečno naključje, da preživljam noč na obali sam
me je osrečilo
trenutek, ko se človek brez strahu pogovarja s svojo smrtjo enak z enakim, dialog nesmrtnikov
nihče ni prišel pome in jaz nisem silil tja čez, v kraje ki se izmikajo besedam ne vem, danes sem tukaj in pišem o tem pogovor pa, bilo je malo besed v zlatih barvah jutra
in siren, ki so divje plesale na ostankih plime iz laugharme
tistim, ki v meni vidijo moškega šovinista
ne vem, kaj prijelo me je najbrž to, kar drži me ves čas -
in ljubezen včeraj sem, ob nizki plimi
ki stalila je zmrzal na obali z jezikom želve in v oblakih viskija se je razkadila moja vizija dobro ste me obdelali
sem rekel, ampak jaz slovim po utopičnih sanjah, v listnici jih nosim kot prepognjen časopisni članek pihalo je, hvala bogu, obraz moj je bil podoben macesnu ob zori zjutraj po snežnem viharju tisoč igel iz ledu in osiljenega vetra
tvoj dotik z roko je pometel z njimi zeleni golobi so mi prinesli pokazat svoje kosčice jadrala sva čez zaliv carracalagh daleč na severu, kjer ženske in breze so redke
ti pa si me čakala v sanjah s prtički obložena in moje spomine brisala drugega
za drugim kot jedilno srebrnino z nikolo teslo sva te gledala
ko si se smejala znala si me mučiti ampak tvoje sanje so bile krive zdaj moja ladja in moje mreže
ulov je bil pičel ob pomolu čvrsta barka in nizko morje, pomirjeno z bogom
nekako sem preživel in se bom optimizem, nič povezanega z realnostjo to ne pomeni, da ne bi bil pravičen
imela je tisoč vrst čaja
na svoji polici za knjige
in knjige nobene, sicer pa
pomisli, v kuhinji ostali smo pozno v noč, jaz pa z mislimi pri tebi, požirek kave ali
požirek viskija pogled čez zaliv, človeško srce je veliko za hrepenenje in ljubezen hkrati okrenil sem se na pomolu, modra barva morja in jekleno sivo nebo
zvonki glas granita, moški tisoč ledenih igel mu gloda obraz
neprespanega ribiča v kotlu
razpenjenih valov jaz, ki poznam razlomljeno ravnico
skal in večnega ledu, sem razumel takrat sem potoval čez zaliv jaz in moja jadrnica a kje si ti, moj beowulf
teh nekaj pesmi, navrgel sem jih prgišče
mimogrede, kakor se poje jabolko
ali se za trenutek ustavi
v tišini gozda
rastejo
telohi
šum morja, ki človeka spravi ob živce
tuljenje volka, zgoraj na severu, streha se je podrla
s steklenico viskija v roki, čez ledene skale
ampak srce, da ne govorim o srcu
kričalo je kot zmešano
razumeš, modra barva morja
in sivo jeklo, zgoraj pod zvezdami
barka je čakala ob pomolu
bil sem srečen, medtem ko ste pili čaj
spodaj v trgovini, kupoval sem sol in začimbe
ne vem, gre za nekakšno ruvanje z vetrom
ne bi se rad ustavil
ali kmalu prišel na konec vasi
dol po cesti ob morju, nad belimi pečinami krede
ki jih je zaznamovalo kričanje galebov
spopadajoč se za ostanke rib v moji mreži
morda je to dovolj, ljubiti v tekmi z vetrom
ki biča moj zaliv
beli, puhasti spomini, zgoraj na nebu in oblaki v moji glavi
nagnem steklenico, zgoraj je nebo, neznosno belo ampak nebo je tudi v mojem srcu ko bom napolnil barko z ledenikom živih sanj in lakote danes tako živ in jutri samo še spomin na človeka z nožem v zenicah
mislim, da sem zvečer blodil po belem gozdu mesečina me je udarila kot pečat ah, kričal sem, kričal v tišini gozda rastejo telohi