j^                    Skušnjava
 Mlihec je bil siroraak. Še pred nekoliko leti sta mu umrla dobra roditelja i in on je ostal sam, brez roditeljev in brez vsega.   Ko sta mu še živela l oče ia mati, zvršil je prvi in drugi razred ljudske šole,  a  zdaj,  ko ni imel nikogar, moral je izostati iz šole in si poiskati dela, da se preživi. Šel je k črevljarju Martineu in ga prosil, da bi ga vzel v nauk. Martincu se je deček srailil in rad ga je vzel k sebi. Tako je bil Mihec najpred rokodelski ueenec, ki je služil samo za hrano,  a pozneje erevljarski poraagae,  ki jo dobival tudi priinerno plačilo za svoje dolo.
—¦< 42 >~—
Bil je Mihec vrlo dober in pošten deček; njegov gospodar se je povsod hvalil ž njim. Dobra volja za delo in pridnost ste priponiogli k temu, da je ranogo poprej, kakor po navadi, postal mojstrov ponaagao. Nekega dne iuu mojster ukaže. da nese crevlje imovitemu gospodu, ki je stanoval ne daleč od Martineeve hiše. Rad je slušal Mihec ter storil, kakor mu je bilo nkazano. Prišedši v dotično hišo, vpraša služabnieo: je-li gospod doma?
Sluzabnica reče, da ga ni, pa da aaj dene črevlje v gospodovo sobo. v katero mu pokaže vrata.
Mihec to stori ter je vže hotel oditi, kar ugleda na mizi lo.p zlat novčifi. Vzame ga v roko, samo da bi si ga malo ogledal.
,,Vzemi ga in spravi!" reče nek zli glas v njem.
,,Kako bi kaj takega storil!?. . . Tujega se ne dotikaj, a to. kar je tvojega. čuvaj," opomioa ga glas.njegove vesti.
,,Le poglej, kako je lep in kako se sveti zlat novčičl Živ krst ne izve, kam je izginil, ako ga vzameš in obdržiš. In koliko lepega si lehko kupiš zanj! Zatoroj vzerai in pojdi!" oglasi se zopet zli glas v njem.
,,Bog vse vidi in vse ve! LTmiri se in pusti, kar ni tvojega; tuje blago peče!" oglasi se zopet vest, Ali zli glas je močneji in prevlada Mihčevo vest. Mihec potisne zlat novec v žep ter naglo otide iz sobe.
Ali koinaj je zunaj na ulieah, vže se ga polasti nekak strali. Nikomur se ne upa pogledati v lice, ker so je bal, da bi ga slaba vest nc ovadila. Bil je zelo nemiren, kakor vsak, kdor ima slabo in nemirno vcst. — Prišedši domov, sede k svojemu delu, a delal ui z 6110 miniostjo, kakor dmgekrati; vsaka rau.šiea ga je vzuo-mirila in ustrašila. Odkar jo oni ukradoni zlatnik v njegovein žepu, od takrat nosi neko strahovito čut v ncdriji, ki mu mori veseljo do dela ter mu ne da miru ni pokoja. To je pekoča vost, ki prestvarja vsako vosolje in tudi najinanjše bede v peklensko živijenje.
Ko se je zvečer spravljal spat, bil je ves razburjen. Imel je od mladih nog lepo navado: vsak večor opraviti večerno molitcv, katero ga je še njegova dobra, skvbna uiati naučila. Nikoli šc ni opustil te lepc luolitvicc. AH danes, — danes ni raogel moliti. Tndi spati ni inogel; vedno inu je prod of-mi oni zlatnik, kigajeukra-del. Vest ga kljnjo v prsili, da vso nof ne zatisnc ocesa. Še nikoli ni iniel tako ne-inirne noči. I'ač res, da loliko se veseli iu mirno spi, komur jo vest mirna, a gorje onerau, kogav vest kljujo po noči in po dno.
Zjutraj ko nstane, prekriža se in umije ter začne premišljevati, kako bi se oprostil volike b(5de, v katoro jc zašel. Po resnom prevdarkn sklenc: podati se k gospodu in ga prositi odpnščenja. — — —
Kakor sklenil, tako storil.                                                        - ¦
Ko je bilo soliicc vžo visoko izza gora, podal se je naravuost v gospodovo stauovanje. (iospod je bil doraii in v tistej sobi, kder je Miliec ukradel zlat novčič.   Mihcc stopi pred gospoda tcr ga prosi s solzanri v očpb:
,,Prosiin vas, gospod milostivi, da mi odpustite moj pregrešek, katerega sein storil; obžalujem ga od vsega srea in za vse svoje življenje nikoli vee kaj takega no storim!"
,,Kaj ti je? . . . Iu kaj naj ti odpustim!?" vpraša ga gospod, čudeč se.
—¦¦< 48 >¦•—
Zdaj vzame Mihec zlatnik iz žepa ter vse natanko izpove, kako je prišel v sobo in vzel zlat denar, ki je bil na mizi. Dalje tudi pove, da mu vest ne da miru ni pokoja, dokler se ne iznebi nkradenega novca.
,,Ta novec je bil baž tebi namenjen — reče gospod — zatorej obdrži ga, ker je tvoj! . . . Kar se pa tiče tvojega prestopka, oproščeno ti je od moje strani vse, samo toliko glej, da se v prihoduje bolje čnvaš. Kadar zopet padeš v kako skušnjavo, spomni se na Boga, ki vse vidi iu vse ve, ter poslušaj svojo vest, ki je glas božji. Rad ti oprostim, ker si rae oprostbe prosil, in ker vern, da je oprostiti lepo, a še ninogo lepše je: prositi oprostbe."
Miliec poljubi gospodu roko in vzame zlatuik, ki mu ga je gospod podaril. Zdaj rau je bilo vse drugače pri srci, zdaj ga ni več težil zlat novec, ker mu ga je radovoljno dal oni, čegar je lul.
. Od sili dob je bil Mihec še bolj utrjeii v svojem poštenji ter ni nikoli vee stopil s pravega pota. Bog nrn je dal srečo, ker se je varoval vsake, tudi naj-raanjše skušnjave v greh, ter je zvesto izpolnoval zapovedi božje.
Tako tudi vi, otroci! Poslušajte glas svoje vesti in izpolnujte zapovedi božje, pa se vam ni treba bati, da bi kdaj prišli s pravega in poštenega pota, ki vas pelje do casne in večne sreče.                                           (Po ,,Gohibu" prevel Iv. T.          i