RazftiiiBBfani mnir. Indijec Ulmai se je že dolgo ukvarjal s faJkirstvom (čarovnijami). Med pobožnimi molitvami v hribih se je povspel do fakirja. Nek glas ga je zvabil iz samote v veliko mesto. Posedal je moc »slepila z motvozom«, pod njegovo roko je zraslo trenutno palmovo seme v drevo, fcačji pik mu sploh ni škodil. Če so se dolgočasili Angleži pred velikim hotelom, ali s-o pripeljale ladje potnike na vzhod in so si hoteli ogledati tujci mesto, so jih privedli kuliji (r.osači) k Ulmaiju. Seme palme. Med tem, ko je njegov pomagač razbijal po bobnu, je stopil on, fakir, pofcrit s turbanom, pred šotor. Iz njegovih prs se je izvil visoko potegnjeni: »Hie — ie!«, dokler ni prešel klic v žvižg, ki je preplašil angleške gospe in kače. Ponosno se je ozrl fakir naokrog, če je zbranih dovolj radovednežev. Nato je vzel palmovo seme, ki je romalo iz roke v roko gledalcev in je še pokazal na z zemljo napolnjeni lonec. Pred začudenimi očmi ter odprtimi usti gledalcev je zrasla iz neznatnega in v lonoc položcnega semena palma . . . Iz fakirjevih rokavov so prilezle najbolj strupene kače, ne da bi ga bila fcatera pičila. Iz ust čarovnika se je oglasil pretresljivi: »Hie — ie!« in odstranil se je počasi, prepustivši pomočniku, daje zbral darovane srebrnike. Še le po njeovem odhodu so se zavedli nad vse začudeni gledalci toliko, da so se začeli med šepetanjem razhajati. »Slepilo z motvozom« so zahtevali gledalci zopet in zopet. A vodniki ter kuliji so razlagali, da se mora veliki Ulmai za to čudo posebno truditi in da ga ne more pričarati vsakemu. Fakir se je pustil tako dolgo prositi, dokler mu niso ponudili tujci bogate nagrade. P-otem je stopil Ulmai častitljivo v krog zbranih radovednežev, povezan krog ledenj s svilenim motvozom. Nastala je grobna tišina. Fakir je čakal, da ni bilo čuti niti dihanja. Stopil je k njemu majhni, malodane nagi pomagaček. Z dolgimi prsti je razvezal pent]jo na fakirjevcm motvozu, katerega je čarovnik vrgel v zrak z rezkim: »Hie — ie!« In glej: Vrv se je postavila navpično med zemljo ter nebom in zgledala liki v zemljo zapičena bambusova palica ter pritrjena na nekaj nevidnega v zraku. Mali Malajček je položil nogo na fakirjevo koleno in je plezal po vrvi čisto do vrha, kjer se je odpočil v zanki. Angleži so lcar strmcli kvišku, dokler ni odjeknil fakirjev »Hie — ie!« in je mladec splczal po vrvi nazaj na tla. Ko je skočil Malajec na zemljo, se je zvil motvoz in postal vrv. To je bilo fakirjevo največje slepilo, katerega so hodili tujci gledat iz najbolj oddaljenib, krajev. Na stotine gledalcev je tolikokrat pri sostvovalo opisanemu »čudežu«, gledali so ga z nevernimi očmi, a vendar ga niso doumeli. Neki učenjak je fotografiral čudo in je stopil drugi dan pred radovedneže z razvito ploščo. Videli so na njej fakirj«, a motvoz jc ležal lepo zvit poleg njega na tleh in se ni dvigal proti nebu. Po tem razkrinkanju je fakir pre« povedal fotografiranje slepila. Fakir in ženske. Fakir Ulmai je postajal od dneva do dneva bogatejši in je že posedal svojo lastno hišo in veliko denarno premoženje v banki. Podpisoval je svoje ime v spominske knjige amerikansfclb. in angleških bogatašinj, ako so zaprosile za to uslugo. S svojimi bodečimi očmi ženske sploh niti pogledal ni. Preziral je žensiko bitje. Zanikal je odločno, da bi bivala v ženi duša. Sploh je gledal na ženske, kakor bi ne bile iz mesa ter krvi in kakor bi za njega sploh ne obstojale. Ni se pogovarjal z ženskami v svoji mladosti . . . Ne, ko ga je peljal stari romar na goro. Ne, ko je prebil cela leta v samotni molitvi. Nikdar ne bo pogledal Senske. Žena mu je bila slabost s s . In Ulmai je bil — moč. ¦¦*>' * Leta so prišla ter minula, tujci so prihajali ter odhajali. ¦ ¦- ,v Usodno srečanje z očmi. Zopet je pel boben pred fakirjevim šotorom . . . Tujci so brzeli izpred hotela pred šotor. Velika ladja s svetovnimi potniki je počivala ob sidru v luki. Izza zavese je ttopil pred gledalce veliki Ulmai, držeč v roki palmovo seme, a se je skril ter se ni prikazal, da se postavi z motvoznim slepilom. Njegove žareče oči so bliskale po gledal-^ cih v krogu. Vsakemu je naklonil en pogled, ki se je zasadil z bliškavico v plave, rujave ter sive oči radovednih gledalcev ... Naenkrat je pa omahnil fakir. Srečal je oči, na katerih se je odbil njegov vse navzoče uspavajoči pogled. Zopet je poiskal te nepremagljive oči . * . Bile so velike ter baržunasto rujave. Zrle so milo, kakor bi gledala srna, biie s-o čiste in so jih nekoliko prikrivali temni obrvi. Fakirju se je dozdevalo, da gleda skozi te oči, ki so se upirale Bjegovi moči, čeravno so zrle vanj z otroška radovednostjo. Čarodcj je zravnal svojo visoko po-< stavo. Pogledal je od zgoraj navzdol zapovedujo.e . . . Čutil je, kako so sle-( dili vsi njegovemu pogledu, le deklica v črni obleki, ki je stala poleg starega| Angleža, ni klonila pred njegovimi bli-. ski iz oči. Še enkrat je ošinil Ulmai z očmi na-i vzoče, nato je kriknil svoj »Hie — ie!^ in je pognal vrv v zrak. Oči vseb. &0 videle, kako je zletel motvoz kviški^ in je takoj zopet padel na tla f * i Gled dalci niso obtičali s pogledi i^na gog na koncu vrvi, kjer so pričakovali 5udež pritrditve motvoza v zraku. Vsi so strmeli vprašajoče v veliikega Ulmaija ter dečfca, ki je stal mirno tik indijskega čarovnika. »Hie — ie!« je kriknil fakir še bolj pretresujoče, še enfcrat je zagrabil vrv, jo pognal visoko, pa padla je poleg njega, ne da bi se obesila v zrak. ..; Videti jew bilo, kaiko se maja visoka fakirjeva postava. Njegov pogled je iskal oči, velike baržunaste oči mlade, nedolžne deklice, ki se je ozirala boječe ter nemirno krog sebe. Zagledal se je y deviški obraz . . . Videl je prvo žensko bitje! Videl je nekaj, česar še doslej njegove oči niso nikoli videle. Izsledil je v ženski dušo in ta duša je bila čistejša od njegove. Bila je višja, močnejša, pred katero je moral fcloni.i. Nikdo ni umel, zakaj se je pognal .arodej Ulmai naenkrat naprej. S krikom sovraštva je sunil bodalo proti srcu nedolžne deklice, ki je boječe odskočila. Stari Anglež je dobil sunek v svojo roko, ki je začela krvaveti. Prihiteli so še drugi Angleži, ki so pobili na tla s palicami fakirja, ki ni čutil udarcev. Njegovo telo je bilo neobčutljivo glede telesnih bolečin, katere je zmagoval s silo ter s čistostjo svoje duše. Ko so ga odgnali stražniki, je občutil v svoji notrajnosti najhujšo bol. Bolečino, katero povzroča ženska, če je premagala močnega moža!