57
Tomaž Pavšič
Zares srečanja ali samo "Srečanja"?
(Nezaželena glosa)
Goriška srečanja so tehtna, zanimiva in okusno oprem-Ijana revija. O tem ni dvoma.
V številki 9-10 na strani 26 njen uredniški odbor pravi, da si Goriška srečanja "že od vsega začetka prizadevajo biti živa, pogjmna revija." (Podčrtal T.P.)
Če bi bile stvari čisto nedvoumne, se pravi normalne, bi beseda "pogumna" najbrž lahko izostala, ker pa je tako, kakor jfe, tudi v tem primeru ne smemo pozabiti, da je "pogum" v tesnem razmerju s "strahom".
58
Pod neki članek v omenjeni številki je uredniški odbor Goriških srečanj namreč dal natisniti posebno opombo, v kateri med drugim pravi:
"Da bi ustregli tej zahtevi (živost, pogumnost, m. op.), je ircedništvo tudi tokrat uvrstilo nekaj sestavkov, s katerimi docela ne soglaša. Uredniški odbor vabi bralce, ki se s stališči v navedenih sestavkih ne strinjajo, da v reviji objavijo svoje nasprotne ali drugačne poglede in tako z javno razpravo pripomorejo k razčiščenju nekaterih vprašanj našega družbenega in nacionalnega razvoja."
Pozornost vzbuja to, da, je uredništvo to pojasnilo postavilo pod prispevek tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, pa se obenem skrilo za taktično ali obzirno nedolo-čenost: "nekaj sestavkov, s katerimi (uredništvo) docela ne soglaša..." Seveda bravcu ni treba razsvetljenja svetega duhA, da pride do sklepa, da se uredniška pri-, pomba tiče v pr%'i vrsti objavljenega premišljevanja Borisa Pahorja z naslovom O slovenski odprtosti, če ne bi vsi poznali Pahorjevih pogledov na zamejsko -matična vprašanja in na vprašanja slovenskega narodnega in državno-republiškega obstoja v okviru Socialistične federativne Jugoslavije, pogledov, ki jih je Boris Pahor jasno in odločno večkrat izrazil in ki so bili sprožili dobro znani odmev, bi navsezadnje mogli verjeti, da uredništvo GS ni vedelo, kaj bo Boris Pahor napisal. Tako pa so Goriška srečanja začela s čudno prakso, ki jim precej jemlje tisto širino, ki jo bravci najbolj cenijo. Za revijo, ki živi ob odprti meji, ki je tudi sama odprta, celo "pogumna", in se povrhu imenuje Goriška SREČANJA, je način, da avtorja najprej prosiš za prispevek, potem pa ga ponudiš nasprotnikom za malo južino, milo rečeno, nekorekten.
Ne vem natančno, če je uredništvo GS Borisa Pahorja va-
bilo k sodelovanju, a upravičeno smem to sklepati, ker je ta številka skoraj v celoti posvečena slovenskemu zamejstvu v Italiji.
Ne gre za to, ali ima Boris Bahor prav ali ne (uredništvo pravi, da se s sestavki docela ne strinja, kar razumem, da se večinoma strinja, le v celoti ne), saj vsakdo lahko začne z njim polemiko; stvar je v tem, da s takim pilatovskim opravičevanjem revija ne kaže svoje proglašene pogumnosti, temveč svoj strah, svojo boječo taktiko, kako obdržati polno zaupanje enih in si pridobiti priznanje drugih, kar je preveč idealistično, da bi bilo mogoče iiresničiti. Če je res, kakor mžni uredništvo, "da je na današnji stopnji družbenega razvoja javna in poštena polemika bolj sprejemljiva kot zakulisna podtikanja in druge podobne metode (tako mislim tudi jaz, z dodatkom, da bi bili laliko Izvajali pošteno polemiko tudi že na prejšnjih razvojnih stopnjah), potem so se tudi odpustki v obliki uredniških pripomb pod občutljivimi prispevki že preživeli. Če je morda kje   Ov
kdo, ki bi Goriškim srečan.iem zameril, da objavljajo take in take članke, potem ga takšno uredniško "distanciranje" najbrž ne bo zadovoljilo, saj bi bilo potem tako, kot če bi človek pričaJcoval od zakoncev, da bi bili po medenih tednih še zmeraj nedolžni.
Uredništvo vabi bravce, "ki se s stališči v navedenih sestavkih ne strinjajo (kateri pa so ti sestavki?), da objavijo svoje nasprotne ali drugačne poglede". Kaj pa če bi bravci imeli mogoče kdaj pa kdaj pomisleke ob katerem tistih člankov, s katerimi uredniki Goriških srečanj docela soglašajo? In če bi se bravec oglasil (ne-vabljen) in zagovarjal enake ali podobne misli, kakor Boris Pahor, ali bo spet članek opremljen na koncu z varnostno klavzulo za vsak primer?
Če so Goriška srečanja zares srečanja, se pra-
59
vi soočanje in primerjanje različnih pogledov, potem se morajo odpovedati takšnemu načinu priohčevanja člankov, ker to ni ne pogumno in ne - evropsko.
Prvo negativno opozorilo na Pahorjev članek O slovenski odprtosti je tako sprožil sam uredniški odbor s svojo nesrečno pripombo. Vsekakor pa Goriškim srečanjem pripada hvalevredna zasluga, da je Pahorjev članek sploh izšel. Želeti je samo, da bi katera od slovenskih revij bolj velikodušno povabila k razpravi o tem predmetu tako tiste, ki se s Pahorjem ujemajo, kakor tiste, ki i-majo nasprotne ali drugačne poglede, saj gre vendar za zelo važna vprašanja, zadevajoča vse, ki pripadamo slovenskemu imenu.
60