7 Arheo 30, 2013, 7–26 Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju Pottery technology at the Maharski prekop site in the Ljubljansko Barje © Andreja Žibrat Gašparič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, andreja.zibrat.gasparic@gmail.com 1.01 Izvirni znanstveni članek Uvod Analiza keramike je tradicionalno vezana predvsem na analizo oblik posod in njihovega okrasa. Pri tem pa je lončenina še veliko bolj izpovedna, če jo obravnavamo celostno – od njene oblike, volumna in okrasa, njene iz- delave in funkcije ter neposredne datacije posod. S ta- kšnim pristopom si lažje predstavljamo, kdaj in zakaj so bile posode izdelane, kje in kako so jih izdelovali itd. To- vrsten pristop zahteva sodelovanje različnih strokovnja- kov, ne samo arheologov, temveč tudi kemikov, fizikov, geologov itd. V Sloveniji se je do danes na tak celosten način keramiko obravnavalo samo na dveh prazgodovin- skih najdiščih – in sicer na najdiščih Maharski prekop in Resnikov prekop na Ljubljanskem barju (Mlekuž et al. 2012; isti 2013; Ogrinc et al. 2012). V tokratnem prispevku bom natančneje predstavila lon- čarsko proizvodnjo na tem najdišču s pomočjo tehnolo- ških opisov keramike na makroskopskem in mikroskop- skem nivoju. V svoji raziskavi sem se usmerila tako v podrobno tehnološko študijo lončenine kot tudi v iskanje izvornih surovin, ki so jih eneolitski lončarji uporabljali za izdelavo svojih izdelkov. Ta analiza dopolnjuje že ob- javljene zaključke v sistematični študiji keramike z Ma- harskega prekopa, ki jo je izvedla naša ekipa na projektu J6-4085: Arheologije lovcev, poljedelcev in metalurgov: kulture, populacije, paleogospodarstva in okolje. Lon- čenino smo obravnavali celostno, saj smo raziskali tako njeno prostorsko umestitev kot tudi njene oblike, veliko- sti in tehnološke značilnosti, ugotavljali smo tudi sledove Izvleček: V članku predstavljam tehnološko tradicijo izdelave lončenih posod na najdišču Maharski prekop na Ljubljanskem barju. Analizirala sem keramiko z različnih delov naselbine in različnih tipov posod. Izbrana lončenina je bila opisana na makroskopskem nivoju, izdelana pa je bila tudi detajlna petrografska analiza na vzorcih, ki predstavljajo najbolj tipične lončarske mase na najdišču. Lončenino sem lahko umestila v 4 različne lončarske recepte, pri tem pa močno prevladuje recept z umetno dodanimi kalcitnimi zrni. Eneolitska lončenina na Maharskem prekopu tako po svojih tehnoloških značilnostih kot tudi v celotni operacijski sekvenci izdelave posod kaže na prisotnost močne lončarske tradicije. Ključne besede: Ljubljansko barje, eneolitik, lončenina, tehnologija keramike, petrografija, operacijska sekvenca Abstract: The article presents the technological tradition of the pottery production at the Maharski prekop site in the Ljubljansko Barje, Slovenia. The pottery analysis was performed on typologically different vessels from different parts of the settlement. The samples were described in hand specimen analysis, while the samples of the most typical pottery fabrics were also subjected to a more detailed petrographic analysis. The pottery was attributed to four different ceramic fabrics or recipes, the fabric with artificially added crushed calcite being the most common. In its technological characteristics as well as in the whole operational sequence or chaîne opératoire of the pottery technology, the Eneolithic pottery from Maharski prekop points to a strong tradition in pottery making at the site. Keywords: Ljubljansko Barje, Eneolithic, pottery, pottery technology, petrography, chaîne opératoir aktivnosti, kot jih kažejo ostanki hrane 1 na posodah in ostanki lipidov 2 v stenah posod ter tudi neposredno radio- karbonsko datirali keramiko (Mlekuž et al. 2012; Ogrinc et al. 2012). Maharski prekop se nahaja v poplavni ravnini reke Išči- ce/Ižice, torej na območju, ki je intenzivno arheološko raziskovano že več kot 130 let. Raziskovanja so se začela z Dragotinom Dežmanom, ki je kot takratni kustos Kranj- skega deželnega muzeja v Ljubljani leta 1875 začel z ar- heološkimi izkopavanji ob Ižanski cesti blizu Iga. Svoje najdbe je opredelil kot kolišče in ga primerjal z leta 1854 odkritim koliščem na Züriškem jezeru (Korošec, Koro- šec 1969). Intenzivnejša raziskovanja na tem področju so se nadaljevala v obdobju med 1950 in 1980 z izkopavanji na Resnikovem prekopu (Korošec 1964; Bregant 1964), Maharskem prekopu (Bregant 1974a; ista 1974b; ista 1975) in Partih (Harej 1978; isti 1981–1982; isti 1987). Ob tem so potekale tudi sistematične naravoslovne analize kot so palinološke in ksilotomske analize (Šercelj 1974; isti 1975; isti 1981–1982; Šercelj, Culiberg 1978), anali- ze tal (Stritar 1975) in analize keramike (Osterc 1975). V 1 Na posodah z Maharskega prekopa smo pri pregledu gradiva opa- zili številne primere z ohranjenimi zoglenelimi organskimi ostanki na njihovi notranji in zunanji površini. Te smo uporabili predvsem za 14 C datiranje. Kemična analiza teh ostankov je pokazala, da gre za ostanke hrane kot so rastline oz. rastlinska olja in maščobe prež- vekovalcev (Ogrinc et al. 2013, 341–342, tab. 1). 2 Lipidi so vrsta organskih spojin, ki so netopne v vodnem okolju. V to skupino spojin sodijo različne maščobne kisline, voski, smole, terpeni idr. Lipidi se pogosto ohranijo v stenah keramičnih posod, starih tudi več tisoč let, prepoznavamo pa jih predvsem z metodo plinske kromatografije (angl. gas chromatography ali GC) (Brown, Brown 2011, 54–67). 8 zadnjem desetletju so se ponovno okrepila terenska dela in raziskave na področju poselitvene dinamike v regiji. Tudi te raziskave so izrazito interdisciplinarno usmerjene in vključujejo paleobotanične, sedimentološke, kemijske in druge študije (glej Velušček 2006; Turk 2006; Golyeva 2006 idr.), najdišča pa so prvič tudi dobro radiokarbon- sko datirana (Velušček 2006; Budja 1994/1995; Mlekuž et al. 2006; isti 2012; isti 2013). Za večino neolitskih, eneolitskih in bronastodobnih naj- dišč v Alpah se je uveljavil interpretativni model o ob- stoju kolišč ob jezerih (Menotti 2001). Te modele so za področje Ljubljanskega barja uporabili tudi geograf in zgodovinar Anton Melik (1946), geolog Ivan Rakovec (1938) in palinolog Alojz Šercelj (1966). Obstoj kolišč ni zanikal niti Josip Korošec, čeprav je menil, da so bile hiše postavljene na suhem ali delno suhem področju v bližini reke (Korošec 1964, 40). S takšnim pogledom se je strinjala tudi Tatjana Bregant po končanih izkopa- vanjih na Resnikovem prekopu (Bregant 1964, 19) in takšna interpretacija je ostala tudi po izkopavanjih na Maharskem prekopu, ki je bil interpretiran kot najdišče na zamočvirjenem področju (Bregant 1974a; ista 1974b; ista 1975). Takšni pogledi ostajajo v arheološki interpre- taciji še danes (npr. Velušček 2004, 307; isti 2006, 9), čeprav so bila tudi problematizirana (Budja 1994/1995; Mlekuž et al. 2006). Maharski prekop Najdišče je bilo odkrito že leta 1953 s tremi sondami na področju z imenom Na Mahu ob Maharskem prekopu (slika 1). Sistematična izkopavanja so se začela leta 1970 pod vodstvom Tatjane Bregant in z ekipo z Oddelka za arheologijo iz Univerze v Ljubljani in so v več sezonah trajala do leta 1977 (Bregant 1974a; ista 1974b; ista 1975; neobjavljeno gradivo iz sezon 1976 in 1977). Izkopana je bila velika površina, najdbe so popisovali v okviru kva- drantov velikosti 4 × 4 m. Raziskanih je bilo čez 1100 m 2 površine (Bregant 1975, 9–10). Izkopavanja in kasnejše geomorfološke analize lidarskih posnetkov kažejo, da se Maharski prekop nahaja na ravnini, ki je prepredena s paleostrugami, in da je bila naselbina locirana zraven ak- tivne struge (Mlekuž et al. 2006; Budja, Mlekuž 2008). Arheološki zapis z distribucijo več kot 2400 kolov, ostan- ki glinenih tal, žrmelj in večjih ploščatih kamnov je bil interpretiran kot ostanki vsaj 9 hiš, velikosti ok. 4 × 10 m, ob reki (Mlekuž et al. 2006). Trenutna radiokarbonska sekvenca na Maharskem preko- pu obsega že 35 datumov (Mlekuž et al. 2012, tab. 1), od tega smo pridobili kar 22 novih datumov z zoglenelimi organskimi ostanki na površini keramike. Datumi kaže- jo v grobem dve fazi poselitve na Maharskem prekopu: prvo med 4400 in 4000 cal BC in drugo med 3800 in 3550 cal BC (Mlekuž et al. 2012, fig. 2). Novi datumi so tako občutno starejši kot so pokazale analize lesa z Ma- harskega prekopa, ki so najdišče datirale v obdobje med 3661 in 3489 cal BC (Čufar et al. 2010). Na najdišču je bilo izkopanih več kot 200 kg keramike in več kot 130 drugih tipov najdb, kot so kamnite sekire, koščeno orodje, preslice, deli nakita, kalupi za bakrene sekire ipd. Prostorsko razporeditev teh najdb, ki so bile dokumentirane le v kvadrantih, je težko povezati s posa- meznimi hišami oziroma je težko ugotavljati namembnost posameznih objektov. Ostanki keramike so na Mahar- skem prekopu zgoščeni na treh mestih na najdišču: ena zgostitev je v paleostrugi na južnem delu najdišča, druga v osrednjem delu najdišča in tretja med najstarejšo hišo 1 in mlajšimi hišami 2, 4 in 5. Te zgostitve verjetno kažejo na dolgotrajna opravila, kot so čiščenje, odlaganje odpad- kov in zapustitev naselbine, pa tudi na podepozitne spre- membe, ki jih na Maharskem prekopu lahko povežemo z vodno erozijo (Mlekuž et al. 2012, 330–331, fig. 8). Pri naši analizi keramike smo se usmerili predvsem v cele posode oz. tiste, ki smo jih lahko rekonstruirali (upo- rabljeni so bili tako objavljeni kot neobjavljeni podatki o posodah iz vseh sezon izkopavanj; Bregant 1974a; ista 1974b; ista 1975). V analizo je bilo vključenih 349 po- sod, ki so bile opisane in umeščene v tipološke kategorije po M. Horvat (1999) in smo lahko pri njih izmerili tudi volumne. Po kriterijih volumna, odprtosti posod ter nji- hovem premeru ustja smo lahko te posode nato razdelili na 5 skupin (Mlekuž et al. 2012, 332–334, tab. 2, fig. 9–10). Večinoma prevladujejo posode, ki imajo volumen od 0,5 do 2 l, kljub temu ima nekaj posod volumen tudi do 100 l. Sklepamo, da večina posod na Maharskem pre- kopu kaže na posode za individualno rabo ali za pripravo hrane za manjšo skupino ljudi, in da je bil običaj priprave in serviranje hrane v večjih posodah za večjo skupino lju- di bolj redek. Uporabo hrane nam kažejo tudi zogleneli organski ostanki na površini posod, ki so se večinoma ohranili na loncih z volumnom pod 5 l, kar dokazuje, da so te posode uporabljali za kuhanje za manjše skupine ljudi (Mlekuž et al. 2012, 333). Na posodah so se po- Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju 9 leg zoglenelih ostankov hrane, ki smo jih tudi radiokar- bonsko datirali (Mlekuž et al. 2012, tab. 1) in kemijsko preiskali, zelo dobro ohranili tudi lipidi v stenah posod. Večinoma so posode vsebovale sledove živalskih maščob prežvekovalcev, tudi goveje maščobe, veliko posod pa je imelo tudi sledove mešanja živalskih maščob in rastlin- skih olj. V dveh posodah so se ohranili tudi sledovi koz- jega mleka (Ogrinc et al. 2012). Strategija vzorčenja V okviru našega projekta smo pregledali celoten kera- mični zbir iz vseh sezon izkopavanj na najdišču Mahar- ski prekop, ki obsega več kot 5700 odlomkov posod. Iz te velike baze podatkov smo izbirali vzorce z zoglenelimi organskimi ostanki za potrebe radiokarbonskih analiz in analiz lipidov, ostale vzorce pa smo izbirali glede na tipo- loške značilnosti posod in njihovo umeščenost v naselje. Ti vzorci so bili izbrani za tehnološke analize in analize lipidov, ki so že delno objavljeni (Mlekuž et al. 2012; Ogrinc et al. 2012). Za potrebe analize tehnologije sem pregledala in opisala 222 vzorcev keramičnih posod z najdišča, ki so bili izbrani iz vseh sezon izkopavanj od leta 1970 do leta 1977. Iz- bor vzorcev je bil usmerjen v pokrivanje čim večjega šte- vila različnih tipov lončenine iz različnih kvadrantov na najdišču in pa v prepoznavanje različnih lončarskih mas. Arheo 30, 2013, 7–26 Slika 1. Geografski položaj najdišč Maharski prekop (1), Resnikov prekop (2) in Gornje mostišče (3) na Ljubljanskem barju (Mlekuž et al. 2006, 264). Figure 1. Situation map of Maharski prekop (1), Resnikov prekop (2) and Gornje mostišče (3) in the Ljubljansko Barje area (Mlekuž et al. 2006, 264). 10 Največ posod je iz kv. 13, 22, 27 in 47, vzorci so bili v glavnem pobrani iz celotne naselbine, najmanj vzorcev je iz kvadrantov iz zahodnega dela (slika 2). Od analiziranih posod je tipološko gledano 98 loncev, 59 skled, 45 skodel, 5 čaš, 4 skodelice in 11 vzorcev, ki niso bili tipološko opre- deljeni (npr. Bregant 1974a, T. 6: 8; ista 1974b, T. 5: 2, 6: 5, 8: 2–3; ista 1975, T. 14: 3–5, 15: 4–5 idr.) (slika 3). Metodologija Pri tehnologiji keramike sem uporabila standardne me- tode opisa keramike. Najprej sem vse vzorce opisala na makroskopskem nivoju z opazovanjem svežega preloma keramike s pomočjo ročne lupe. Vzorcem sem določi- la neplastične surovine, ocenila njihovo velikost, pogo- stnost, zrnavost in luknjičavost ter na ta način uvrstila lončenino v različne lončarske mase. Posodam sem do- ločila tudi tehniko oblikovanja, žganje in atmosfero ter trdoto keramike (Horvat 1999, Navodila I.). Po tako dobljenih rezultatih o različnih lončarskih masah sem naredila izbor za petrografsko analizo z optičnim polarizacijskim mikroskopom. V ta namen so bili vzorci lončenine pripravljeni v zbruske – ok. 2 cm velik kos ke- ramike se utrdi s primerno smolo in delno zbrusi, nato se ga prilepi na objektno stekelce, drugo površino pa se nato s korundnim prahom obrusi do debeline ok. 0,03 mm, ki je primerna za opazovanje pod polarizacijskim mikro- skopom (Grimshaw 1971, 220–221). Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju Slika 2. Razporeditev vzorcev keramike za analizo tehnologije na najdišču Maharski prekop. Številke označujejo kvadrante, iz katerih so bili izbrani vzorci (prirejeno po Mlekuž et al. 2006, fig. 6, 7, 9). Figure 2. Distribution of the pottery sampled for petrographic analysis at the Maharski prekop site. The numbers mark the grid squares where the sampled pottery was found (adapted after Mlekuž et al. 2006, fig. 6,7,9). 11 Arheo 30, 2013, 7–26 Slika 3. Izbor posod z Maharskega prekopa za tehnološko petrografsko analizo. 1 – vzorec MP211 (Bregant 1974a, T. 4: 6); 2 – vzorec MP104 (Bregant 1975, T. 36: 2); 3 – vzorec MP103 (Bregant 1975, T. 35: 10); 4 – vzorec MP26 (Bregant 1975, T. 16: 1); 5 – vzorec MP206 (Bregant 1974a, T. 2: 3). Merilo 1:4 (risba: A. Žibrat Gašparič po Bregant 1974a; ista 1975). Figure 3. Vessels from Maharski prekop selected for technological analysis. 1 – sample MP211 (Bregant 1974a, T. 4: 6); 2 – sample MP104 (Bregant 1975, T. 36: 2); 3 – sample MP103 (Bregant 1975, T. 35: 10); 4 – sample MP26 (Bregant 1975, T. 16: 1); 5 – sample MP206 (Bregant 1974a, T. 2: 3). Scale 1:4 (drawing: A. Žibrat Gašparič after Bregant 1974a; id. 1975). 12 Pri analizi s pomočjo mikroskopa sem sledila opisom zbruskov po I. Whitbread (1995), kjer sem ugotavljala videz, optično stanje in barvo glinene mase, vrste mine- ralnih in drugih sestavin, njihovo velikost, pogostnost, obliko in razporejenost znotraj glinene mase. Kvantita- Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju Slika 4. Osnovna predstavitev lončarskih mas na makroskopskem nivoju z Maharskega prekopa. A – lončarska masa LM7 s kalcijevim karbonatom; B – lončarska masa LM6 s kalcijevim karbonatom in zdrobljeno keramiko; C – lončarska masa LM1 s kremenom in organskimi snovmi; D – lončarska masa LM2 s kremenom (foto: A. Žibrat Gašparič). Figure 4. Basic presentation of the fabric types in the hand specimen analysis of the Maharski prekop pottery. A – fabric type LM7 with calcium carbonate; B – fabric type LM6 with calcium carbonate and grog; C – fabric type LM1 with quartz and organic matter; D – fabric type LM2 with quartz (photo: A. Žibrat Gašparič). tivne ocene pogostnosti mineralov in drugih struktur v lončenini pa sem naredila po primerjalnih tabelah, kot sta jih objavila Terry in Chillingar (1955). Osnovne metode opisa vzorca keramike pod optičnim polarizacijskim mi- kroskopom so bile že predstavljene, s pomočjo te metode pa lahko lončarske mase združujemo v različne lončarske recepte (Žibrat Gašparič 2011, 21–22). Lončarske recepte sem definirala na osnovi različnosti v sestavi izvornih glin, ki so bile uporabljene za izdelavo teh izdelkov, in na podlagi surovin, ki so jih lončarji na- menoma ob postopku izdelave posode dodajali v glino. Te dodane sestavine sem od tistih, ki so bile v glini priso- tne že pred lončarjevim posegom, ločila na podlagi raz- ličnih kriterijev, ki vključujejo razporejenost in velikost različnih zrn, njihovo zaobljenost in sortiranost v vzorcu kot tudi glede na njihovo mineralno sestavo (Rice 1987, 409–411; Whitbread 1995, 393). Rezultati makroskopske analize Lončenina z Maharskega prekopa je že pri prvem pre- gledu pokazala, da gre za zelo homogene vzorce, kjer so si posode po svojem zunanjem videzu in sestavinah zelo podobne. To se je potrdilo tudi pri natančnem makro- skopskem pregledu svežih prelomov na 222 vzorcih po- sod. Lončenino sem pri makroskopski analizi uvrstila v 15 različnih lončarskih mas, od tega je 5 lončarskih mas zastopanih z enim samim vzorcem (tabela 1). Večina lončarskih mas, natančneje 12, vsebuje zmerno do obilno količino zrn kalcijevega karbonata. Med seboj se te lončarske mase razlikujejo le po pogostnosti in pov- prečni velikosti karbonatnih zrn, nekatere lončarske mase pa vsebujejo še redka do pogosta zrna železovih oksidov. V redkih posodah so poleg kalcijevega karbonata vidna tudi zrna zdrobljene keramike (lončarska masa LM6), v dveh lončarskih masah pa kot poglavitna sestavina pre- vladujejo kremenova zrna (LM1 in LM2) (slika 4). Tako ugotavljam, da je kar 95,9 % vseh keramičnih vzorec z Maharskega prekopa vsebovalo večje količine kalcijeve- ga karbonata, v manj kot 5 % vzorcev pa so prisotne še lončarske mase z zdrobljeno keramiko in obilnejšo koli- čino kremena. Keramika je bila žgana v redukcijskih in delno v nepo- polno oksidacijskih pogojih. Površina je običajno temno siva do črna, keramika pa je mehka do trda (2. do 4. sto- pnja po Mohsovi lestvici trdote). Posode so bile izdela- 13 Arheo 30, 2013, 7–26 ne prostoročno, prevladuje pa tehnika izdelave posod z glinenimi svaljki in/ali trakovi. Vse te lastnosti skupaj torej dajejo lončenini z Maharskega prekopa zelo homo- gen videz (Bregant 1974a, 19–20; ista 1974b, 50–52; ista 1975, 34–35). Rezultati petrografske analize Glede na podatke, pridobljene s pomočjo makroskopske analize tehnologije, sem izbrala 10 lončarskih mas oz. 15 vzorcev lončenine, ki so bili izdelani v zbruske in sem jih nato pregledala ter opisala s pomočjo optičnega po- larizacijskega mikroskopa (tabela 3, slika 3). Rezultati petrografske raziskave kažejo, da ima večina vzorcev primerljivo sestavo, saj prevladujejo minerali, kot so kalcit, kremen, muskovit, biotit, dolomit, plagioklazi in hematitni agregati, pogosto pa so ohranjene tudi zogle- nele organske snovi. Vzorce sem na podlagi petrografske analize lahko razdelila v 4 različne lončarske recepte. Re- cepte sem definirala na podlagi tistih sestavin, ki so jih lončarji namenoma dodajali v glino, in glede na mineral- no sestavo izvorne naravne gline in neplastičnih sestavin v keramiki (tabela 2). Recept 1 (tabela 2, tabela 3, slika 5) je najbolj pogost lon- čarski recept na Maharskem prekopu in zanj je značilna prisotnost umetno dodanega monokristalnega kalcita in prisotnost kremena, sljude muskovita in biotita, ki so del naravne glinene mase teh posod. Delež zrn nad velikostjo Lončarska masa Število vzorcev Sestava in opis lončarske mase LM 1 6 obilen kremen (fini pesek do 0,25 mm), redka sljuda, redka organska snov, zmerno luknjičava masa LM 2 1 obilen kremen (fini pesek, redek grobi pesek in prod do 3 mm), redka sljuda LM 3 1 zmerna količina kalcijevega karbonata (srednje veliki pesek do 0,50 mm), redka sljuda LM 4 19 zmerna količina kalcijevega karbonata (droben pesek do 0,50 mm), redka sljuda LM 5 40 zmerna količina kalcijevega karbonata (droben pesek, redek grobi pesek do 2 mm), redka sljuda LM 6 2 zmerna količina zdrobljene keramike (grobi pesek do 2 mm), pogost kalcijev karbonat (droben pesek, redek grobi pesek do 2 mm), redka sljuda LM 7 86 obilen kalcijev karbonat (droben pesek, redek grobi pesek do 2 mm), redka sljuda LM 8 2 obilen kalcijev karbonat (droben pesek, redek grobi pesek do 2 mm), redka sljuda, redka organska snov LM 9 1 obilen kalcijev karbonat (droben pesek, redek grobi pesek do 2 mm), redka sljuda, pogosti železovi oksidi LM 10 13 obilen kalcijev karbonat (droben pesek, zmeren grobi pesek do 2 mm), redka sljuda LM 11 19 obilen kalcijev karbonat (droben pesek, redek grobi pesek in prod do 3 mm), redka sljuda LM 12 1 obilen kalcijev karbonat (droben in grobi pesek do 2 mm), redka sljuda LM 13 25 zmerna količina kalcijevega karbonata (droben in grobi pesek do 2 mm), redka sljuda LM 14 5 zmerna količina kalcijevega karbonata (grobi pesek do 2 mm, redka zrna proda), redka sljuda LM 15 1 zmerna količina kalcijevega karbonata (prod do 3 mm), redka sljuda Skupaj 222 Tabela 1. Lončarske mase keramike z Maharskega prekopa glede na makroskopski opis vzorcev. Table 1. Pottery fabric types from Maharski prekop according to the hand specimen analysis. Lon. recept Število vzorcev Kvadrant Lončarska masa Kalcit (%) Kremen (%) Sljuda (%) Zdrobljena ker. (%) Organska snov (%) Hemat. agr. (%) Recept 1 10 1–8, 17, 18, 23, 24, 27, 37, 71 LM4, LM5, LM7, LM9, LM10, LM13, LM14 20–50 15–40 10–20 0 2–10 5–15 Recept 2 2 13 LM 6 15–30 20–30 10–20 5–10 1–5 3–5 Recept 3 2 44 LM 1 0 30–40 15–30 0 20–30 5–10 Recept 4 1 68 LM 2 0 40 30 0 0 10 Tabela 2. Osnovna mineralna sestava 4 lončarskih receptov, značilnih za keramiko z Maharskega prekopa. Table 2. The basic mineral composition of the four ceramic fabrics typical of the Maharski prekop pottery. 14 Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju Zaporedna št. vzorca Leto izkopavanj Številka akcesije (Mestni muzej) Kvadrant Tip posode Lončarska masa Lon. recept Citat MP13 1972 S0017351 13 lonec LM 6 Recept 2 Bregant 1974b, T. 6: 17 MP22 1974 S0017458 17 lonec LM 5 Recept 1 Bregant 1975, T. 15: 4 MP26 1973 S0017468 18 lonec LM 7 Recept 1 Bregant 1975, T. 16: 1 MP47 1973 S0017599 23 lonec LM 4 Recept 1 Bregant 1975, T. 22: 6 MP55 1973 S0017651 24 lonec LM 9 Recept 1 Bregant 1975, T. 23: 9 MP79 1974 S0017707 27 skodela LM 14 Recept 1 Bregant 1975, T. 29: 2 MP103 1974 S0017782 37 lonec LM 10 Recept 1 Bregant 1975, T. 35: 10 MP104 1974 S0017789 37 lonec LM 5 Recept 1 Bregant 1975, T. 36: 2 MP133 1972 S0017860 13 lonec LM 6 Recept 2 Neobjavljeno MP147 1976 S0018136 44 lonec LM 1 Recept 3 Neobjavljeno MP148 1976 S0018136 44 lonec LM 1 Recept 3 Neobjavljeno MP185 1977 S0018529 68 odl. ostenja LM 2 Recept 4 Neobjavljeno MP199 1977 S0018543 71 skleda LM 13 Recept 1 Neobjavljeno MP206 1970 S0017391 1–8 skleda LM 7 Recept 1 Neobjavljeno MP211 1970 S0017404 1–8 lonec LM 5 Recept 1 Neobjavljeno Tabela 3. Vzorci keramike z Maharskega prekopa, vključeni v petrografsko analizo, predstavljeni glede na lončarske recepte. Table 3. Pottery samples from Maharski prekop selected for petrographic analysis, presented according to the pottery fabrics or ceramic recipes. gline je v tem receptu 30 %, delež glinene mase in por v keramiki pa je torej 70 %. Zrna monokristalnega kalcita so najbolj pogosta, saj predstavljajo kar 20 do 50 % de- lež vseh zrn, večinoma so v velikostnem razredu finega peska, so oglate oblike in slabše sortirana. Po teh zna- čilnostih sklepam, da so lončarji zrna kalcita namenoma zmleli in dodali v naravno glino. Naravni del sestavin v keramiki, izdelani iz recepta 1, vključuje naslednje neplastične sestavine: običajen do pogost monokristalen kremen (15–40 %), zelo redka zrna roženca (< 0,5 %), sljudo v obliki mineralov musko- vita (10–20 %) in biotita (1–5 %), zelo redka zrna plagio- klazov (< 0,5 %), malo hematitnih agregatov (5–15 %, v vzorcih MP26 in MP199 tudi čez 20 %) in malo ostankov zoglenelih organskih snovi (2–10 %). Vzorec MP211 je vseboval tudi zelo redka zrna apnenca ali dolomita (< 0,5 %). Kremenova zrna in zrna sljude so v vzorcih z Maharskega prekopa večinoma v velikostnem razredu melja (več kot 90 % zrn kremena je manjših od 0,063 mm), medtem ko so zrna kalcita večinoma prisotna v velikosti peska (okoli 50–70 % zrn kalcita je velikih od 0,063 do 2 mm). V primerjavi z rezultati makroskopske analize keramike sem lahko večino analiziranih lončarskih mas uvrstila v lončarski recept 1, med seboj se namreč razlikujejo pred- vsem po količini in velikosti zrn dodanega kalcita. Za lončenino z Maharskega prekopa tako velja, da je bila v večjem delu izdelana po receptu, pri katerem je lončar v glino dodal zdrobljena zrna kalcita. Zrna so bila večino- ma zdrobljena do velikosti finega peska, redka so ostala v velikosti grobega peska ali proda. Glede na zrnavost in pogostnost kalcita bi tako lahko znotraj enovitega lon- čarskega recepta 1 nekatere vzorce razdelili v podsku- pine glede na količine kalcita. Vzorca MP26 in MP199 sta morda poleg tega izdelana iz gline, ki delno odstopa od ostalih vzorcev, saj vsebuje večjo količino hematitnih agregatov, to je skupkov amorfnih železovih oksidov, ki so naravni del sedimenta. Lončenina, narejena iz recepta 1, je bila odkrita na celo- tnem področju najdišča, iz tega recepta so bili izdelani raznovrstni tipi posod od čaš, skodel, skled do loncev in po radiokarbonskih datumih je bila to glavna tehnika izdelave posod v celotnem trajanju naselbine na Mahar- skem prekopu. Lončarski recept 2 (tabela 2–3; slika 6) sem prepoznala že pri makroskopski analizi le pri dveh vzorcih (MP13 in MP133), ki sta bila oba analizirana tudi pod optičnim mikroskopom. Gre za značilen recept z dodano zdroblje- no keramiko in zdrobljenim monokristalnim kalcitom. Lončar je v glino dodal zmerno količino zdrobljenega 15 Arheo 30, 2013, 7–26 kalcita (10–30 %) in manjšo količino zdrobljene kera- mike (5–10 %). Zrna zdrobljene keramike kažejo enako mineralno sestavo kot keramika, izdelana iz recepta 1, kar dokazuje, da so lončarji ponovno uporabili stare in že uporabljene lonce pri pripravi lončarskega recepta 2. Naravne sestavine posod recepta 2 so pogost mono- kristalen kremen (20–30 %), zelo redka zrna roženca (< 0,5 %), zmerna količina sljude v obliki mineralov mu- skovita (10–20 %) in redkeje biotita (1–3 %), zelo redka zrna plagioklazov (< 0,5 %), zelo malo hematitnih agre- gatov (3–5 %), zelo redka zrna kamninskih delcev gline (< 0,5 %) in zelo malo ostankov zoglenelih organskih snovi (1–5 %). Zrna kremena in sljude so podobno kot v receptu 1 prisotna v več kot 90 % v velikosti melja (manj- še od 0,063 mm), zrna kalcita in zdrobljene keramike pa so v več kot 60 % velikosti finega, drobnega in grobega peska (torej od 0,063 do 2 mm). Delež zrn nad velikostjo gline je v tem receptu 30 %, delež glinene mase in por Slika 5. Fotografija zbruska vzorca MP79 z Maharskega prekopa, ki kaže osnovne značilnosti lončarskega recepta 1. Zgoraj in spodaj sta dve večji zrni kalcita, na desni strani je zrno zoglenelega organskega ostanka. Fotografija je posneta z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi, pri izključenem analizatorju, širina posnetka je 2 mm (foto: A. Žibrat Gašparič). Figure 5. Photomicrograph of the MP79 pottery sample from Maharski prekop, attributed to Fabric 1. Above and below are 2 calcite grains and on the right a grain of charred organic matter. Image taken under a polarizing microscope under 40× magnification, under parallel polars, image width of 2 mm (photo: A. Žibrat Gašparič). v keramiki pa je 70 %. Naravna sestavina glinene mase posod MP13 in MP133 je torej primerljiva s sestavo ke- ramike, ki je bila izdelana po receptu 1. Obe posodi sta bili odkriti znotraj istega kvadranta na najdišču in se ju povezuje z inventarjem hiše 4, ki sodi v mlajšo fazo naj- dišča (Bregant 1974b, T. 6: 17). V lončarski recept 3 sem lahko uvrstila dva vzor- ca keramike, in sicer MP147 in MP148 (tabela 2–3, slika 7). Pri makroskopski analizi sem opisala še 4 vzor- ce, ki so izdelani iz podobnega recepta oziroma lončarske mase LM1. Iz tega recepta so izdelani redki lonci in skle- de, pojavljajo pa se v različnih kvadrantih na najdišču; 3 vzorci so bili najdeni v kv. 43 in 44 v bližini starejše hiše 1, 3 vzorci pa v kv. 16 in 20 v prostoru med mlajšima hišama 3 in 5. Glavna značilnost tega recepta je zmerna količina zo- glenelih organskih snovi v lončarski masi (20–30 %), ki so jih lončarji namenoma dodajali v glino. Nekaj teh Slika 6. Fotografija zbruska vzorca MP133 z Maharskega prekopa, ki sodi v lončarski recept 2. Temna zrna so kosi zdrobljene keramike, ki vsebuje kalcit, na levi strani je vidno še samostojno zrno kalcita. Fotografija je posneta z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi, pri izključenem analizatorju, širina posnetka je 2 mm (foto: A. Žibrat Gašparič). Figure 6. Photomicrograph of the MP133 pottery sample from Maharski prekop, attributed to Fabric 2. The dark grains are grog, i.e. crushed pottery with calcite inclusions, and to the left a calcite grain is visible. Image taken under a polarizing microscope under 40× magnification, under parallel polars, image width of 2 mm (photo: A. Žibrat Gašparič). 16 Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju organske snovi je tudi izgorelo in v keramiki so ostale le pore nepravilne oblike. V receptu 3 je zoglenelih or- ganskih ostankov neprimerno več kot v preostalih lon- čarskih masah in receptih, kar potrjuje predpostavko, da so bile umetno dodane. Delež zrn nad velikostjo gline je v tem receptu 10 %, delež glinene mase in por v keramiki pa je 90 %. Naravna sestavina gline v posodah MP147 in MP148 pa vključuje pogost monokristalen kremen (30–40 %), zmerno količino sljude, in sicer muskovita (15–30 %) in biotita (1–5 %), malo hematitnih agrega- tov (5–10 %) in zelo redka zrna kamninskih delcev gline (< 0,5 %). Takšna osnovna sestava gline ne odstopa bi- stveno od glin, iz katerih so delali keramiko po receptih 1 in 2. Lončarski recept 4 (tabela 2–3, slika 8) sem prepozna- la le na vzorcu MP185 iz kv. 68 z Maharskega prekopa. Posoda je že po prvem pregledu materiala odstopala od preostale lončenine na najdišču, tako po tehnologiji izde- lave kot po tipologiji okrasa. Gre za 4 × 4 cm velik del ostenja posode, ki je bila okrašena v tehniki vrezovanja – žlebljenja. Posoda sodi med trdo keramiko (4. stopnja po Mohsovi trdotni lestvici) in je bila oksidacijsko žga- na. Po tehniki okrasa in po tehnoloških značilnostih je podobna gradivu iz bližnjega najdišča Resnikov prekop (npr. Korošec 1964, T. 4: 6; Harej 1975, T. 2: 1, 3, 4; Ve- lušček 2006, T. 10: 9–14). Skupen delež vseh zrn nad velikostjo gline je v tem re- ceptu 10 %, delež glinene mase in por v keramiki pa je 90 %. Za ta lončarski recept so značilna pogosta kreme- nova zrna (40 %), redka zrna kremenovega peščenjaka (1 %) in roženca (3 %), zrna sljude – muskovita so po- gosta (30 %), malo je biotita (5 %) in hematitnih agre- gatov (10 %) in zelo redka zrna kamninskih delcev gline (< 0,5 %). Recept 4 je po vsebnosti sljud in neprosojnih zrn primerljiv z receptoma 1 in 2, odstopa pa predvsem po večji količini zrn kremena, roženca in kremenovega peščenjaka. Zrna kremena, peščenjaka in roženca so del- no oglate oblike in slabše sortirana, vsaj 5 % teh zrn ima velikost peska, predvsem grobega peska do velikosti 2 mm. Ker se tako groba kremenova zrna ne pojavljajo v naravnih glinenih masah preostalih lončarskih receptov, sklepam, da so jih lončarji dodajali v glino. Takšne teh- nološke značilnosti so skupne tudi enemu od lončarskih receptov na neolitski lončenini z Resnikovega prekopa (Žibrat Gašparič 2013). Odlomek posode, okrašene v tehniki žlebljenja, je bil odkrit tudi pri izkopavanju na Maharskem prekopu leta 1972 – v tem primeru je šlo za tanek, svetlo siv odlomek keramike, ki je imela primešan apnenčev pesek, okraše- na pa je bila v tehniki žlebljenja in motivu vzporednik vertikalnih linij, ki po okrasu in tipologiji prav tako kot vzorec MP 185 spominja na keramiko z Resnikovega prekopa. Posoda je bila odkrita v kv. 14 na globini 50 cm, in sicer na dnu plasti sivo rjave mastne gline, ki se nahaja nad glavno plastjo s kulturnimi ostalinami. T. Bregant je po legi odlomka sklepala, da je bil del naplavljenega se- dimenta, torej se je na Maharskem prekopu nahajal v se- kundarni legi (Bregant 1974b, 52, T. 4: 13). Po obliki in okrasu je odlomek zelo podoben vzorcu MP185, vendar je bil verjetno izdelan iz drugačnega lončarskega recepta, saj vsebuje karbonat – apnenec. Posode, ki so okrašene v tehniki žlebljenja, so sicer na Resnikovem prekopu lahko izdelane iz zelo različnih lončarskih receptov (Žibrat Ga- šparič 2013). Morda tako obstaja tudi za vzorec M185, ki zelo odstopa od preostalega gradiva na Maharskem Slika 7. Fotografija zbruska vzorca MP148 z Maharskega prekopa, ki sodi v lončarski recept 3. V sredini levo je viden ostanek zoglenele organske snovi. Fotografija je posneta z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi, pri izključenem analizatorju, širina posnetka je 2 mm (foto: A. Žibrat Gašparič). Figure 7. Photomicrograph of the MP148 pottery sample from Maharski prekop, attributed to Fabric 3. Charred remains of organic matter are visible left of the centre. Image taken under a polarizing microscope under 40× magnification, under parallel polars, image width of 2 mm (photo: A. Žibrat Gašparič). 17 Arheo 30, 2013, 7–26 prekopu, indic, da je šlo za odlomek, ki je bil prinesen z vodo iz kakšnega drugega najdišča v bližini. Lončarski recept 1 z umetno dodanimi zdrobljenimi zrni kalcita predstavlja najbolj razširjeno lončarsko tehnolo- gijo na Maharskem prekopu. Iz takšnega recepta je iz- delanih kar 95,9 % vseh analiziranih posod z najdišča in le 4 % vzorcev predstavlja posode, ki so bile izdelane z uporabo drugih receptov. Tako je najbolj redek recept 4, ki sem ga lahko prepoznala samo na eni posodi, ki je bila okrašena v tehniki žlebljenja. Recept 2, za katerega je značilno dodajanje zdrobljene keramike in kalcita v glino, sem lahko prepoznala le na 2 posodah – verjetno je, da je bilo tako izdelanih posod vseeno več, saj je na makroskopskem nivoju na keramiki z Maharskega pre- kopa težko prepoznavati delce zdrobljene keramike, saj so takšni delci črne barve in se nahajajo v glineni masi, ki je zaradi načina žganja prav tako črna do temno siva. Recept 3 z značilnimi dodanimi organskimi snovmi, kot so trave, listi, vejice ipd. je pri vzorcih zastopan z 2,7 %. Keramika, ki je bila na Maharskem prekopu izkopana v letih 1973 in 1974, je bila že v preteklosti analizirana z arheometričnimi metodami (Osterc 1975). Izbrani vzor- ci, skupaj jih je bilo 12, so bili opisani s pomočjo optične- ga mikroskopa v odsevni svetlobi, z analizo rentgenske difrakcije in diferenčne termične analize. Takrat dobljeni podatki kažejo, da lahko večino teh vzorcev povezujemo z značilnostmi lončarskega recepta 1, ki vsebuje umetno dodan zdrobljen kalcit, eden od vzorcev pa je vseboval tudi dodano zdrobljeno keramiko, ki je podoben lončar- skemu receptu 2. V tej analizi niso bili vključeni vzorci, ki bi imeli značilnosti lončarskega recepta 3 z dodanimi organskimi snovmi, ali recepta 4 s kremenčevim peskom in prodom. Nekaj vzorcev je imelo na površini črn pre- maz na zunanji površini, ki je pokazal podobno mineral- no sestavo kot lončarska masa posode, vendar je vsebo- val premaz veliko manjšo količino kalcita, bolj pogosta zrna kremena in večji delež zrn velikosti gline (Osterc 1975, 124–126). Pri petrografski analizi se je pokazalo, da imajo vzorci še vedno optično aktiven glinen del, kar pomeni, da je bila lončenina žgana pri relativno nizkih temperaturah. Gline- nim mineralom, ki se nahajajo v glinah, namreč razpade kristalna struktura pri temperaturah nad 900 °C in s tem tudi izgubijo svoje optične lastnosti (Rice 1987, 90–92). Prisotnost monokristalnih zrn kalcita v vzorcih kaže, da je bila večina posod žganih pod temperaturo, ko začne struktura kalcita razpadati, kar se običajno zgodi v inter- valu med 650 in 850 °C (Rice 1987, 97–98; Cultrone et al. 2001, 624). Nekateri poskusi s keramiko z dodanim kalcitom so pokazali, da je bila takšna lončenina žgana tudi samo do intervala 700 do 750 °C, saj so kalcitna zrna nad to temperaturo začela vidno razpadati v apno. Ta reakcija sicer poteče pri nižjih temperaturah v oksida- cijskih pogojih žganja kot v redukcijskih pogojih (Reedy 2008, 187–189). Glede na to, da je lončenina z Mahar- skega prekopa izdelana iz lončarskih mas z veliko količi- no kalcita, ki ne kaže znakov razpada, in za to lončenino je tudi značilno, da je mehkejša, sklepam, da pri žganju niso presegali temperature 700 °C. To je tudi temperatura žganja, ki je običajna za neolitsko in eneolitsko keramiko pri nas (Žibrat Gašparič 2004, 212–213; Žibrat Gašparič 2008, 86–88). Za keramiko z Maharskega prekopa se je sicer sklepalo tudi o veliko nižjih temperaturah žganja, saj je V . Osterc na podlagi vsebnosti limonita v enem od vzorcev sklepala, da posode niso mogle biti žgane nad 400 °C (Osterc 1975, 125). V večini vzorcev je bilo sicer opaziti, da so zrna kremena delno do močno razpokana, Slika 8. Fotografija zbruska vzorca MP185 z Maharskega prekopa, ki kaže osnovne značilnosti lončarskega recepta 4. Na vrhu je veliko zrno roženca. Fotografija je posneta z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi, pri izključenem analizatorju, širina posnetka je 2 mm (foto: A. Žibrat Gašparič). Figure 8. Photomicrograph of the MP185 pottery sample from Maharski prekop, attributed to Fabric 4. A chert grain is visible in the upper part of the photo. Image taken under a polarizing microscope under 40× magnification, under parallel polars, image width of 2 mm (photo: A. Žibrat Gašparič). 18 Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju kar kaže na to, da se je v kremenu zgodila reakcija modi- fikacije, ki poteka najnižje pri temperaturi 573 °C (Grim- shaw 1971, 221–227). Iz vseh teh podatkov sklepam, da je bila lončenina z Maharskega prekopa večinoma žgana pri nizkih temperaturah med 500 in 600 °C. Prisotnost številnih zoglenelih organskih ostankov v ke- ramiki, ne samo v posodah, ki so bile izdelane iz lončar- ske mase z dodanimi organskimi snovmi, ampak tudi pri drugih lončarskih masah na Maharskem prekopu, potr- juje, da je bila keramika večinoma žgana v redukcijskih pogojih. Zoglenele organske snovi se namreč najbolje ohranijo v keramiki, če je le-ta žgana v redukcijskih po- gojih, saj se v oksidacijskih pogojih običajno organske snovi izžgejo in ostanejo le pore. Žganje v redukcijskih pogojih je za lončarja pomenilo boljše upravljanje pro- cesa žganja in funkcionalnosti končnega izdelka (Reedy 2008, 185–186). Iskanje provenience Pomemben del preučevanja tehnologije lončenine neke- ga najdišča in področja je tudi iskanje izvornih naravnih surovin, ki so bile uporabljene za izdelavo keramike. Za prazgodovinske skupnosti uporabljamo pri določanju iz- vornih surovin model po D. E. Arnoldu, ki je pri svoji obsežni etnografski študiji o različnih lončarskih tradici- jah ugotovil, da je vsaj 85 % lončarskih skupnosti svoje surovine nabiralo na območju največ 7 km oddaljeno od naselbine oziroma prostora lončarske produkcije (Arnold 1985). Tako se območje od 5 do 7 km od naselbine upo- rablja kot prostor dosegljivosti za pridobivanje naravnih surovin za prazgodovinske skupnosti. Pri študijah pro- venience se sicer običajno uporablja analize kemijske sestave keramike in glin (Rice 1987, 413–426), vendar se je tudi primerjava petrografske analize vzorcev glin in keramike izkazala za zelo uspešno metodo pri ugotavlja- nju izvornih surovin (npr. Whitbread 1995). Kalcit je bil zagotovo ena izmed surovin, ki so jo lončar- ji z Maharskega prekopa uporabljali v večjih količinah, saj je lončarski recept z dodanim zdrobljenim kalcitom prisoten v več kot 95 % posod. Lončarji so lahko kalcit pridobivali v kraškem zaledju Ljubljanskega barja, kjer ta mineral pogosto srečamo v žilah, in kraških tvorbah v jamah. Samo Ljubljansko barje je namreč sestavljeno predvsem iz dolomita norijske in retijske starosti, plei- stocenski sedimenti, kot so prodi, peski, melji in gline pa so bili na tem področju odloženi z rekami kot so Iščica, Iška, Želimeljščica itd. (Buser 1965). Po mineralni se- stavi glinene mase sklepam, da je bila ta, za razliko od kalcita, nabrana lokalno. Sedimentološka analiza plasti iz bližnjega najdišča Resnikov prekop je tako pokazala, da so v sedimentih zrna, večja od 2 mm, sestavljena pred- vsem iz apnenca, redkeje tufa, peščenjaka, dolomita in roženca (Turk 2006, 94–96). Za keramiko z Maharskega prekopa je V . Osterc sklepa- la, da so za izdelavo uporabljali kar lokalno sivo glino s številnimi lupinicami mehkužcev, imenovano polžarica ali jezerska kreda (Osterc 1975, 125). Za potrebe prove- nience sem odvzela vzorec polžarice v kanalu na Mahar- skem prekopu. Glina je karbonatna, svetlo sive barve in vsebuje velik delež mehkužcev. Vzorec sem oblikovala v ploščico, velikosti 3 × 4 cm, in jo žgala pri kontroliranih oksidacijskih pogojih pri 700 °C vsaj 3 ure. Izkazalo se je, da je vzorec vseboval preveliko količino karbonata in je zato že pri tej temperaturi potekla reakcija dekarbona- tizacije, kar je pomenilo, da je vzorec zaradi prisotnosti kalcijevega hidrokisa začel takoj razpadati. Pri žganju do te temperature torej polžarica ni imela nobene trdno- sti, primerne za izdelavo keramike, ampak je razpadla v prah. Menim, da je jasna odsotnost ostankov karbonatnih hišic mehkužcev v keramiki z Maharskega prekopa, veli- kost, oblika in razporejenost kalcitnih zrn in nekarbona- tna sestava glinene mase v lončenini jasen dokaz, da za izdelavo posod na Maharskem prekopu ni bila uporablje- na polžarica, lahko pa so za izdelavo uporabljali kakšno drugo glino, ki so jo prinesli številni vodotoki na podro- čje Ljubljanskega barja (Buser 1965). Za potrebe iskanja izvornih surovin za izdelavo lončeni- ne z Maharskega prekopa sem analizirala tudi 3 različne vzorce sedimentov iz lokacije Gornje mostišče, kjer je spomladi 2012 potekalo sondiranje Oddelka za arheolo- gijo z Univerze v Ljubljani pod vodstvom D. Mlekuža za potrebe detajlnih sedimentoloških, mikromorfoloških in drugih analiz opuščenih korit (slika 1). Gornje mostišče se nahaja v bližini Maharskega in Resnikovega prekopa, na lidarskem posnetku pa je bila lokacija prepoznana kot majhen osamelec. Sondiranje je pokazalo, da se na tem mestu nahaja novo arheološko najdišče, za katerega je značilna lesena ploščad (Mlekuž 2013). Za potrebe ana- lize glin sem izbrala vzorec peščene sive gline GM1.2 (5YR 5/1 po Munsellovi lestvici), ki je bila odkrita pod leseno ploščadjo v sondi 3, in dva vzorca glin iz arheolo- 19 njega mostišča. Razlikujejo se predvsem v količini dolo- mita, ki je bil pri posodah odkrit samo v vzorcu MP211, ki je izdelan iz lončarskega recepta 1, v ostalih posodah pa dolomita ni bilo. V vsebnostih mineralnih sestavin, kot so kremen, roženec, sljude v obliki muskovita in bi- otita, plagioklazov in hematitnih agregatov pa so gline z lokacije Gornje mostišče povsem primerljive z naravno sestavo glin lončenine z Maharskega prekopa. To doka- zuje, da je bila lončenina izdelana iz lokalnih materialov in surovin, ki so jih lončarji lahko pobirali na območju manj kot 1 km oddaljeno od naselbine. ško sterilne sonde 2, ki je bila locirana 100 m jugozaho- dno od osamelca na Gornjem mostišču (Mlekuž 2013): eden je vzorec izredno plastične svetlo rjavkasto sive gline GM3.2 iz globine 50 cm (10YR 6/2 po Munsellovi lestvici), drugi pa vzorec zelo temno sive meljaste organ- ske gline GM4.2, ki je bila izkopana na globini 140 cm (10YR 3/1 po Munsellovi lestvici) (slika 9). Vzorci so bili preiskani s pomočjo rentgenske difraktometrične me- tode v naravnem stanju (Žibrat Gašparič 2011, 22–23). Iz vzorcev sem izdelala tudi ok. 4 × 3 cm velike ploščice in jih žgala pri kontroliranih oksidacijskih pogojih do tem- perature 700 °C vsaj 3 ure. Iz tako pridobljenih vzorcev so bili izdelani zbruski za opazovanje s polarizacijskim mikroskopom. Mineralna sestava vzorcev glin (tabela 4; slika 9) je po- kazala, da v vseh vzorcih prevladuje kremen v več kot 40 %, sledita mu sljudi muskovit (30 %) in biotit (15 %), malo je hematitnih agregatov (med 5 in 15 %), redka so še zrna rožencev (0,5 do 2 %) in plagioklazov (0,5 do 2 %). V vzorcu sive gline iz sonde 3 so bila še redka zrna kremenovega peščenjaka in dolomita; v vzorcu te- mno rjave organske gline iz sonde 2 so bila dolomitna zrna bolj pogosta (5 %); v vzorcu svetlo rjavkaste gline iz sonde 2 pa karbonat ni bil prisoten, vsebuje pa zelo redke ostanke spikul spužev (manj kot 0,5 %), ki so bile sicer zelo pogoste v sedimentih nad polžarico na najdišču Resnikov prekop (Golyeva 2006). Vsebnost dolomita je bila dokazana v vzorcih surove gline, ki je bila preiskana z mineraloško metodo rentgenske difrakcije, pri petro- grafskem opisu žganih vzorcev pa le posredno, saj je pri temperaturi žganja ok. 700 °C dolomit že pričel razpa- dati v druge minerale, predvsem periklaz (Cultrone et al. 2001, 630). Lončenina z Maharskega prekopa je tako izdelana iz glin, ki kažejo podobno mineralno sestavo kot vzorci z Gor- Zap.št. Kremen (%) Roženec (%) Kremen. pešč. (%) Muskovit (%) Biotit (%) Dolomit (%) Plagioklazi (%) Hemat. agr. (%) Spikule (%) GM1.2 40 2 2 30 15 2 0,5 15 0 GM.3.2 50 2 0 30 15 0 2 5 0,5 GM4.2 40 0,5 0 30 15 5 0,5 5 0 Arheo 30, 2013, 7–26 Slika 9. Fotografija zbruska vzorca žgane gline GM4.2 z Gornjega mostišča. Fotografija je posneta z optičnim mikroskopom pri 100-kratni povečavi, pri izključenem analizatorju, širina posnetka je 1 mm (foto: A. Žibrat Gašparič). Figure 9. Photomicrograph of the GM4.2 fired clay sample from Gornje mostišče. Image taken under a polarizing microscope under 100× magnification, under parallel polars, image width of 1 mm (photo: A. Žibrat Gašparič). Tabela 4. Pregled mineralne sestave vzorcev glin z lokacije Gornje mostišče na Ljubljanskem barju. Table 4. Mineralogical composition of the clay samples from the Gornje mostišče site in the Ljubljansko barje. 20 Tehnologija izdelave lončenine na Maharskem prekopu Vsaka izdelava lončenih posod je rezultat cele serije od- ločitev, ki jih sprejme lončar iz zbirke različnih naravnih surovin, orodij, virov energije in tehnik izdelave. Tako predstavlja vsaka posoda unikaten rezultat serije odloči- tev lončarja, ki je izbiral med alternativnimi tehnikami. Zato bi bilo potrebno pri vsaki analizi tehnologije lonče- nine nekega najdišča pogledati na celotno operacijsko se- kvenco izdelave posode, ki vključuje tako manipulacijo orodij kot naravnih surovin znotraj nekih lokalnih kultur- nih percepcij o tem, kakšen je primeren način obdelave materiala (Sillar, Tite 2000, 3.4). Razvoj t. i. tehnoloških tradicij izhaja iz aktivne interakcije med konservativnimi smermi „kulturnih izbir“ in inovativne narave „individu- alnih izbir“. Lončar v prazgodovini se je le redko zavedal vseh potencialni tehnik izdelave posod in je uporabljal le omejen izbor le-teh: večinoma je seveda uporabil teh- nike, ki so se uporabljale v neki skupnosti tradicionalno in se jih je priučil od drugih lončarjev. Inovacije znotraj neke skupnosti se pa običajno zgodijo, ko inovator pre- vzame materiale, orodja in tehnike iz ene sfere tehnolo- ških aktivnosti in jih prilagodi za druge potrebe (Sillar, Tite 2000, 10) – npr. znanje o pridobivanju in predelavi kovin je doprineslo k inovacijam pri uporabi peči in re- dukcijskega žganja keramike (Ottoway 2001, 93). Zaradi tovrstnih tehnoloških izbir je težko posamezno tehnolo- gijo npr. lončarstvo opazovati izolirano od drugih tehnik tistega časa, saj bi morali vse tehnike razumeti kot izbi- re, ki so narejene v širšem kontekstu lokalnih percepcij (Lemmonier 1986). Operacijska sekvenca ali chaîne opératoire izdelave lon- čenine na Maharskem prekopu je vključevala izbor na- ravnih materialov v lokalnem območju manj kot 1 km za glino in več kot 5 km za nabiranje minerala kalcita v zaledju Ljubljanskega barja. Lončarji so zagotovo dobro poznali svoje naravno okolje, gline in druge surovine v svoji bližnji okolici. Sam prostor predelave gline in dru- gih surovin v lončarske izdelke do sedaj ni bil odkrit ali ni bil prepoznan na območju najdišča, kjer je potekala intenzivna vodna erozija po opustitvi naselbine. Po pri- pravi glinene mase so lončarji za izdelavo posode upora- bljali predvsem tehniko z glinenimi svaljki in/ali trakovi (Bregant 1975, 34–35), kar je značilna tehnika izdelave posod v lončarskih produkcijah, ki so vezane na hišno gospodarstvo in kjer se lončarstvo izvaja le del časa – pri tej tehniki se namreč posoda počasi oblikuje iz svaljkov ali trakov, kar traja dalj časa, tako da se lahko vmes lon- čar posveti tudi drugim aktivnostim (Arnold 1985). V namen obdelave površine posod in izdelovanja okrasov so verjetno uporabljali celo serijo orodij – v ta namen so bila uporabljena morda t. i. koščena gladila, ki so bila odkrita na Maharskem prekopu (Bregant 1974a, T. 4: 3, T. 7: 3; ista 1974b, T. 4: 1–2; ista 1975, T. 8: 8, T. 12: 7). Na najdišču ni bilo odkritih sledov, ki bi pričali o priso- tnosti lončarskih peči, lahko pa sklepamo, da so mora- le le-te obstajati glede na to, da je bila večina lončenine z Maharskega prekopa žgana v redukcijskih pogojih in so za njeno izdelavo verjetno že obvladali tehniko žga- nja keramike v zaprtih pečeh z redukcijsko atmosfero (Bregant 1974b, 50); poleg tega so bili na najdišču od- kriti tudi sledovi metalurške predelave (Velušček, Gre- if 1998). Tudi les, ki so ga potrebovali za žganje, je bil dosegljiv v neposredni bližini (npr. v Želimeljski dolini in na pobočjih današnjega Iga), saj so ga izkoriščali tudi za gradnjo same naselbine (Bregant 1975, 17–30; Šercelj 1975, 115–120). Nabor posod na Maharskem prekopu kaže na veliko va- riabilnost posod tako glede njihovih oblik kot dimenzij. Glede na veliko variabilnost znotraj definiranih skupin posod, ki so bile oblikovane na podlagi volumnov in od- prtosti posod, so bile posode verjetno izdelane z name- nom, da bodo opravljale različne funkcije od servirnih in kuhinjskih posod do posod za shranjevanje itd. (Mle- kuž et al. 2012, 332–336). Takšna opažanja potrjuje tudi analiza tehnologije izdelave lončenine, saj posameznih uporabljenih lončarskih receptov ne moremo povezovati z različnimi tipi posod oziroma je bil enoten in najbolj razširjen lončarski recept 1 uporabljen za izdelavo cele serije različnih posod, ki so opravljale različne funkcije, in njihova uporaba in funkcija ni bila določena že med samo izdelavo posode (Mlekuž et al. 2012, 336; Ogrinc et al. 2012, 346). Izbor glin, surovin za lončenino in oblikovanje posod, ki so jih uporabljali lončarji Maharskega prekopa, so odvi- sni od njihovega lokalnega naravnega okolja in od njiho- vih sposobnosti, kako učinkovito uporabiti te surovine. Po drugi strani pa so te odločitve odvisne tudi od znanja in izkušenj lončarjev, ali dodajanje kalcita pripomore k boljši posodi, o izboru lokalnih glin in tehnik oblikovanja posod, pa tudi od politike, kdo nadzoruje vse te surovine Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju 21 v neki skupnosti. Te izbire imajo tako svoj tehnološki kot kulturološki pomen za lončarje, ki so ustvarjali v nasel- bini, lahko pa izražajo tudi vidik identitete lončarjev v skupnosti ali njihov družbeni položaj. Vsaka tehnološka aktivnost je namreč vedno rezultat različnih praktičnih možnosti, ki so jih ocenili in izbrali skozi kulturne krite- rije (Sillar, Tite 2000, 7–9). Lončarski recept z dodanim kalcitom v glino ima sicer na področju Slovenije dolgo tradicijo, saj so iz takšnega recepta izdelane najstarejše keramične posode pri nas. Najstarejše posode, izdelane iz recepta z dodanim kalci- tom, se pojavijo v zahodnem delu Slovenije, natančneje v najstarejših neolitskih plasteh na najdiščih Mala Tri- glavca in Trhlovca pri Divači, pa tudi na nekaterih kosih neolitske keramike iz Srmina pri Kopru (Žibrat Gašparič 2004; ista 2008). Takšen lončarski recept je na Krasu in v Primorju vezan na čas srednjega neolitika in kulturne skupine Vlaška, tehnologija pa se je ohranila brez večjih sprememb tudi do obdobja eneolitika. Posode so bile žgane večinoma v nepopolno oksidacijskih pogojih, ver- jetno v odprtih kopih, so manjših dimenzij, saj prevladu- jejo skodele, in so bolj trde kot keramika z Maharskega prekopa. Prav tako njihova mineralna sestava naravne gline delno odstopa od sestavin v keramiki z Maharskega prekopa, predvsem je opazna odsotnost vrste sljud, bioti- ta. Tudi na najstarejšem najdišču na Ljubljanskem barju, namreč na Resnikovem prekopu, lahko vsaj tretjino gra- diva pripišemo lončarskemu receptu z umetno dodanim kalcitom (Žibrat Gašparič 2013). Tako lahko na področju zahodne Slovenije in Ljubljanskega barja sledimo tovr- stni lončarski tradicijo vsaj od srednjega neolitika naprej. V osrednji, južni in vzhodni Sloveniji so sicer posode iz obdobja poznega neolitika izdelane iz povsem drugačnih lončarskih receptov in tehnologij (Tomaž 1999; Kram- berger 2010, 312, 317); tehnologija dodajanja zdroblje- nega kalcita v keramiko se npr. na področju Bele Krajine pojavi šele v 7. poselitveni fazi Moverne vasi (Žibrat Ga- šparič 2008, 165–166). Celoten ohranjen lončeninski zbir z Maharskega preko- pa torej po svojih tehnoloških značilnostih in po opera- cijski sekvenci, ki jo lahko rekonstruiramo iz lončenine in podatkov z najdišča, kaže na zelo močno lončarsko tradicijo, ki se je obdržala skoraj 900 let, če upoštevamo najnovejše radiokarbonske datume (Mlekuž et al. 2012, T. 1). Ta tradicija je vključevala izdelavo posod po 4 raz- ličnih lončarskih receptih ali fakturah, pri tem pa predsta- vlja recept z umetno dodanimi zrni kalcita in uporabljeno naravno glino, ki so jo kopali lokalno na Ljubljanskem barju, najbolj pogost recept v vseh fazah najdišča. Upo- raba minerala kalcita, delno tudi uporaba zdrobljene stare keramike s kalcitom, lahko predstavlja po eni strani pov- sem tehnološko odločitev takratnih lončarjev, saj so že Tite et al. (2001) pokazali, da za produkcijo keramike, ki ima visoko stopnjo trpežnosti in odpornosti na tempera- turne spremembe, potrebujemo lončarsko maso z visoko koncentracijo umetno dodanih snovi v glini in nižje tem- perature žganja keramike. Variabilnost znotraj recepta 1 z dodanim kalcitom, ki se kaže v različni količini doda- nih zdrobljenih zrn, pa lahko pomeni neke vrste indivi- dualnih odklonov znotraj tradicije oziroma izbiro in delo posameznega lončarja. Umetno dodane snovi v keramiki pa lahko kažejo tudi na odločitve lončarjev, ki niso nujno vezane na čisto tehnološke in funkcionalne vidike lončarske produkcije. Dodajanje kalcita, organskih snovi, predvsem pa zdro- bljene keramike je lahko povezano s simbolnimi dejanji, ki predstavljajo obnovo ali spomin na umrle, ali pa se takšni recepti vežejo na lončarjevo individualno izbiro in izraznost (Quinn, Burton 2009, 288). Kalcit je moral biti na Maharskem prekopu dobro poznan in verjetno tudi ce- njen material, ki so ga pogosto uporabljali tudi za osebne okraske in kot prestižne izdelke. Leta 1972 je bila namreč v kv. 14 odkrita cela verižica z nanizanimi 33 kalcitnimi jagodami, ki so dolge ok. 3–8 mm in široke 6–12 mm (Bregant 1974b, 49, T. 4: 11), v naslednjih letih pa še šte- vilne posamezne kalcitne jagode v kv. 19 in 37 (Bregant 1975, 30, T. 8: 15–17, 19, T. 12: 1). Kristali kalcita so bili tako očitno zelo cenjen material v takratni skupnosti in za njegovo pridobivanje so morali potovati izven samega areala naselbine v bližnje kraško zaledje Ljubljanskega barja, kjer se kalcitne žile pogosto pojavljajo v razpokah apnencev in dolomitov ali kot siga v jamah. Sklepi V članku sem želela predstaviti tehnološko tradicijo izde- lave lončenih posod na najdišču Maharski prekop, ki se je obdržala na tem najdišču kar 900 let po najnovejših ra- diokarbonskih datumih. Močna tradicija se kaže v široki uporabi enega lončarskega recepta, ki močno prevladuje nad drugimi oblikami izdelave keramike, in tudi v ce- lotni operacijski sekvenci ali chaîne opératoire izdelave lončenine na najdišču od sistematične uporabe redukcij- Arheo 30, 2013, 7–26 22 ske atmosfere pri žganju do nabora podobnih izvornih naravnih surovin pri pripravi lončarskih receptov, delno tudi pri pripravi posod, njihovi oblik in funkciji, kar so pokazale analize oblik in volumnov ter biokemijske ana- lize zoglenelih organskih ostankov in lipidov v lončenini (Mlekuž et al. 2012; Ogrinc et al. 2012). Močna lončar- ska tradicija na Maharskem prekopu je lahko posledica dovršenih tehnoloških rešitev pri uporabi zdrobljenih zrn kalcita in zdrobljene stare keramike, lahko pa je tudi po- sledica močnih tradicij, ki so vezana znotraj družbe na različna simbolna dejanja, ki lahko predstavljajo obnovo ali dejanja spomina na prednike, lahko pa so tudi izraz individualnosti posameznega lončarja in njegove avtono- mnosti pri izdelavi posod. Zahvala Raziskava je del projekta J6-4085 pri Agenciji za razi- skovalno dejavnost Republike Slovenije pod vodstvom red. prof. dr. Mihaela Budje in v sodelovanju z Inštitutom Jožef Stefan. Za kontrolirano žganje glinenih vzorcev se zahvaljujem red. prof. dr. Bredi Mirtič z Oddelka za geo- logijo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Lju- bljani. Gradivo hrani Mestni muzej Ljubljana. Kustosinji Ireni Šinkovec se zahvaljujem za dostop do gradiva. Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju 23 Pottery technology at the Maharski prekop site in the Ljubljansko Barje (Summary) The article deals with the pottery production at the Ma- harski prekop site in the Ljubljansko Barje. It discusses the technology and the natural source materials used by the Eneolithic potters. The pottery samples were cho- sen according to the type and distribution of the vessels within the settlement, but also according to their techno- logical characteristics. For the hand specimen analysis, I followed the standard description methods published by Milena Horvat (1999), while the methodology published by Ian Whitbread (1995) was used for the petrographi- cal analysis. The fabric groups or pottery recipes were defined on the basis of the different natural clays and the inclusions intentionally added to the clay by the Eneo- lithic potters. The results of the petrographic analysis show a simi- lar mineral composition of the samples from Maharski prekop. The samples were classified into 4 different ceramic fabrics, of which Fabric 1 with added crushed calcite grains is the most common; 95.9% of the anal- ysed pots were made using this fabric and hence only roughly 4% could be attributed to the remaining three fabric groups. The pottery assemblage from Maharski prekop with its technological characteristics and the re- constructed operational sequence or chaîne opératoire point to a very strong pottery tradition at the site, which is manifested in the use of similar natural sources for clays and inclusions, the predominant use of calcite temper, the shaping, decorating and firing of the vessels as well as in their function. Arheo 30, 2013, 7–26 24 Literatura ARNOLD, D. E. 1985, Ceramic theory and cultural pro- cess. Cambridge. BREGANT, T. 1964, Poročilo o raziskovanju kolišča in gradbenih ostalin ob Resnikovem prekopu pri Igu. – Po- ročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 1, 7–24. BREGANT, T. 1974a, Kolišče ob Maharskem prekopu pri Igu – raziskovanja leta 1970. – Poročilo o raziskova- nju neolita in eneolita v Sloveniji 3, 7–34. BREGANT, T. 1974b, Kolišče ob Maharskem prekopu pri Igu – raziskovanja leta 1972. – Poročilo o raziskova- nju neolita in eneolita v Sloveniji 3, 39–66. BREGANT, T. 1975, Kolišče ob Maharskem prekopu pri Igu – raziskovanja 1973. in 1974. leta. – Poročilo o razi- skovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4, 7–106. BROWN, T., K. BROWN 2011, Biomolecular Archa- eology: An Introduction. Wiley–Blackwell, Chichester UK. BUDJA, M. 1994/1995, Spreminjanje naravne in kul- turne krajine v neolitiku in eneolitiku na Ljubljanskem barju I. – Poročilo o raziskovanju paleolitika, neolitika in eneolitika v Sloveniji 22, 163–181. BUDJA, M., D. MLEKUŽ 2008, Settlements, landscape and palaeoclimate dynamics on the Ižica floodplain of the Ljubljana Marshes. – Documenta Praehistorica 35, 45–54. BUSER, S. 1965, Geološka zgradba južnega dela Lju- bljanskega barja in njegovega obrobja. – Geologija: raz- prave in poročila 8, 34–57. CULTRONE, G., C. RODRIGUEZ-NA V ARRO, E. SE- BASTIAN, O. CAZALLA, M. J. DE LA TORRE 2001, Carbonate and silicate phase reactions during ceramic firing. – European Journal of Mineralogy 13, 621–634. ČUFAR, K., B. KROMER, T. TOLAR, A. VELUŠČEK 2010, Dating of 4 th millenium MC pile-dwellings on Lju- bljansko barje, Slovenia. – Journal of Archaeological Science 37/8, 2013–2039. GOLYEV A, A. A. 2006, Paleoecological recontructions based on te biomorphic analysis. A case study: Resnikov prekop. – V/In: A. Velušček (ur./ed.), Resnikov prekop: Najstarejša koliščarska naselbina na Ljubljanskem Bar- ju, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 10, Ljublja- na, 115–122. GRIMSHAW, R. W. 1971, The Chemistry an Physics of Clays and Allied Ceramic Materials. London. HAREJ, Z. 1975, Kolišče ob Resnikovem prekopu II. – Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4, 145–167. HAREJ, Z. 1978, Kolišče v Partih na Igu na Ljubljan- skem barju. – Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 6, 61–94. HAREJ, Z. 1981–1982, Kolišče v Partih na Igu na Lju- bljanskem barju. – Poročilo o raziskovanju paleolita, ne- olita in eneolita v Sloveniji 9–10, 31–101. HAREJ, Z. 1987, Kolišče v Partih pri Igu na Ljubljan- skem barju – raziskovanja leta 1981. – Poročilo o raz- iskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 15, 141–194. HORV AT, M. 1999, Keramika: tehnologija keramike, tipologija lončenine, keramični arhiv. – Razprave FF, Ljubljana. KOROŠEC, J. 1964, Kulturne ostaline na kolišču ob Re- snikovem prekopu, odkrite v letu 1962. – Poročilo o raz- iskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 1, 25–46. KOROŠEC, P., J. KOROŠEC 1969, Najdbe s koliščar- skih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju. – Arheolo- ški katalogi Slovenije 3, Ljubljana. KRAMBERGER, B. 2010, Zgornje Radvanje, Cluster 10 – a Late Neolithic pit with a structure and smaller pits. – Documenta Praehistorica 37, 311–337. LEMONNIER, P. 1986, The Study of Material Culture Today: Toward an Anthropology of Technical Systems. – Journal of Anthropological Archaeology 5, 147–186. MELIK, A. 1946, Ljubljansko koliščarsko jezero in dedi- ščina po njem. – Dela SAZU 5, Ljubljana. Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju 25 MENOTTI, F. 2001, The Pfahlbauproblem and the histo- ry of lake-dwelling research in the Alps. – Oxford Jour- nal of Archaeology 20(4), 319–328. MLEKUŽ, D. 2013, Poročilo o izkopu testnih jarkov na Gornjem mostišču. Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana. – (neobjavljeno). MLEKUŽ, D., M. BUDJA, N. OGRINC 2006, Complex settlement and the landscape dynamic of the Iščica flood- plain (Ljubljana Marshes, Slovenia). – Documenta Prae- historica 33, 253–271. MLEKUŽ, D., A. ŽIBRAT GAŠPARIČ, M. HORV AT, M. BUDJA 2012, Houses, pots and food: the pottery from Maharski prekop in context. – Documenta Praehi- storica 39, 325–338. MLEKUŽ, D., N. OGRINC, M. HORV AT, A. ŽIBRAT GAŠPARIČ, M. GAMS PETRIŠIČ, M. BUDJA 2013, Pots and food: uses of pottery from Resnikov prekop. – Documenta Praehistorica 40, 131–146. OGRINC, N., M. GAMS PETRIŠIČ, D. ŽIGON, A. ŽI- BRAT GAŠPARIČ, M. BUDJA 2012. Pots and lipids: molecular and isotope evidence of food processing at Ma- harski prekop. – Documenta Praehistorica 39, 339–347. OSTERC, V . 1975, Mineralna sestava in mikrostruktura keramike s kolišča ob Maharskem prekopu I. – Poročila o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4, 123–134. OTTOWAY , B. S. 2001, Innovation, production and spe- cialization in early prehistoric copper metallurgy. – Euro- pean Journal of Archaeology 4(1), 87–112. QUINN, P., M. BURTON 2009, Ceramic petrography and the reconstruction of hunter-gatherer craft tech- nology in Late Prehistoric southern California. – V/In: P. S. Quinn (ur./ed.), Interpreting silent artefacts. Pe- trographic Approaches to Archaeological Ceramics, Oxford, 267–295. RAKOVEC, I. 1938, K nastanku Ljubljanskega barja. – Geografski vestnik 14, 3–16. REEDY , C. L. 2008, Thin-Section Petrography of Stone and Ceramic Cultural Material. – London. RICE, P. M. 1987, Pottery Analysis. A Sourcebook. – Chicago, London. SILLAR, B., M. S. TITE 2000, The challenge of “tech- nological choices” for materials science approaches in archaeology. – Archaeometry 42/1, 2–20. STRITAR, A. 1975, Pedološke raziskave kolišča ob Maharskem prekopu pri Igu – 1973. leta. – Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 4, 142–144. ŠERCELJ, A. 1966, Pelodne analize pleistocenskih in holocenskih sedimentov Ljubljanskega barja. – Razprave SAZU 9, 429–472. ŠERCELJ, A. 1974, Poročilo o ksilotonskih raziskavah kolišča ob Maharskem prekopu – raziskovanja leta 1972. – Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 3, 69–70. ŠERCELJ, A. 1975, Analize makroskopskih in mikro- skopskih rastlinskih ostankov s kolišča ob Maharskem prekopu, izkopavanja 1973. in 1974. leta. – Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4, 115–122. ŠERCELJ, A. 1981–1982, Pomen botaničnih raziskav na koliščih Ljubljanskega barja. – Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 9–10, 101–106. ŠERCELJ, A., M. CULIBERG 1978, Ksilotomske anali- ze lesa iz kolišča ob Maharskem prekopu – izkopavanja 1976 in 1977. – Poročilo o raziskovanju paleolitika, neo- litika in eneolitika v Sloveniji 6, 103–107. TERRY , R., G. CHILINGAR G. 1955, Summary of “Concerning some additional aids in studying sedimen- tary formations” by M. S. Shvetsov. – Journal of Sedi- mentary Research 25, 229–234. TITE, M. S., V . KILIKOGLOU, G. VEKINIS 2001, Strength, toughness and thermal shock resistance of anci- ent ceramics, and their influence on technological choice. – Archaeometry 43/3, 301–324. TOMAŽ, A. 1999, Časovna in prostorska strukturira- nost neolitskega lončarstva: Bela Krajina, Ljubljansko barje, Dinarski kras. – Magistrsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani (neobjavljeno). TURK, J. 2006. Ugotavljanje paleoekoloških sprememb na Ljubljanskem Barju v holocenu na primeru sedimen- tov z Resnikovega prekopa. – V/In : A. Velušček (ur./ed.), Arheo 30, 2013, 7–26 26 Resnikov prekop: Najstarejša koliščarska naselbina na Lju- bljanskem Barju, Opera Instrituti Archaeologici Sloveniae 10, Ljubljana, 93–98. VELUŠČEK, A. 2004, Hočevarica: eneolitsko kolišče na Ljubljanskem barju, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 9, Ljubljana. VELUŠČEK, A. (ur./ed.) 2006, Resnikov prekop. Najsta- rejša koliščarska naselbina na Ljubljanskem barju, Ope- ra Instituti Archaeologici Sloveniae 10, Ljubljana. VELUŠČEK, A., T. GREIF 1998, Talilnik in livarski ka- lup z Maharskega prekopa na Ljubljanskem barju. – Ar- heološki vestnik 49, 31–53. WHITBREAD, I. K. 1995, Greek Transport Amphorae. A Petrological and Archaeological Study. Fitch Labora- tory Occasional Paper 4, The British School at Athens, Exeter. ŽIBRAT GAŠPARIČ, A. 2004, Archaeometrical analysis of Neolithic pottery from the Divača region, Slovenia. – Documenta Praehistorica 31, 205–220. ŽIBRAT GAŠPARIČ, A. 2008, Strukturna analiza ne- olitske keramike in lončarske tehnologije. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani (neobjavljeno). ŽIBRAT GAŠPARIČ, A. 2011, Arheometrija keramike – kratek pregled. – Arheo 28, 19–33. ŽIBRAT GAŠPARIČ, A. 2013, A new look at old ma- terial: ceramic petrography and Neo/Eneolithic pottery traditions in the eastern Ljubljansko barje, Slovenia. – Documenta Praehistorica 40, 147–164. Tehnologija izdelave lončenine z najdišča Maharski prekop na Ljubljanskem barju