Literarna zgodovina narodnega gospodarstva. Izbranl esejl. Spisal P. L. Tuma. Kaj je narodno gospodarska reda. (Konec.) Starešina sedaj živefiih aDgleških teoretikov, Alfred Marsball, profesor na slavnoznanem vseučilišču Cambridge, izvaja t uvodu svojih Principies of Economics: Political Economy ali Economics se peča 8 študijem človeka v svojem vsakdanjem gospodarskem oprayilu. Eaziskuje zlasti tiste individualae in socia ln pojave, ki stoje v posebni zvezi z vprašanjem,e kako si priborimo in kako rabimo sredstra, ki so potrebua r blaginjo. Tako je z ene strani študij o bogastvu in z druge, važneje strani, veja v splošnem študiju človeštva. Glavar današnje francoske ortodoksne šole, nasprotnik vsakega podržavljenja in zato bud protivnik tako državnega, občinskega kakor radikalnega socializma, profesor pariške univerze Paul Leroy Beaulieu, odgovarja na vprašanje o narodnem gospodarstvu, da je zaanost, ki konstatira glavne zakone, odločujoče za človeka, da producira in uživa dovolj različnega dobrega (pour la production et la jouissance des differents biens) česar mu narara ne nudi zastooj in prostovoljno. Duševni vodja nasprotne francoske šole, ki se naslaDJa na gotove nemške in avstrijske smeri, pariški profesor Charles Gide pravi, da proučuje politiška ekonomija kot taka spontano razmerje, ki se pojavlja med človekom, živečim v masi, kakor razmerja, ki se pojavijo v kakršnikoli organizovani skupini; po citatu teoretika francoske revolucije Montesquien jih imenuje npotrebna razmerja, ki izvirajo iz narave stvarij saraih". Ona noče ničesar presojati, uiti z moraličnega niti s praktičnega vidika, ampak samo objektivno razlagati. Tako se kaže še najbolj kot nscienca naturell, eiacte". Italijanski teoretik Vilfredo Pareto, sedaj profesor na francoskem vseučilišču v Lausanne, imenuje to znanost še odločneje v zadnjem sraislu: une science naturelle, eomme (kakor) la psychologie, la phjsiologie, la chimie etc. Profesor na katoliškem vseučilišču v d' Angers, jezuit Antoine, imenuje politiško ekonomijo znanost, ki išče zakone o uravnanju človeškega delovanja tako v razmerju do materialnega kakor socialnega interesa. Tako smo zadeli na drugi ekstrem, popolnoma naaproten načelu gospodarskega liberalizma klasične angleške šole, karakterizirau po besedi socialen; Antoine imenuje svojo u6no knjigo Coura d' Eeonomie Sociale, imenovani Charles Gide je spisal poleg svoje glavne knjige še posebno Economie Sociale, ki ji je pridejal še drugi naslov Les Institutions du Progres Soeial au d<5but (početku) XXe siecle. Skoro petsto straai broječa knjiga je izšla predlanskim v tretji izdaji. Ta struja sicer nikakor ni nova. Že koneu sedemdesetih let minulega stoletja so predlagali posamezni nemški profesorji, naj se rajši sprejme ime socialna ekonomika kakor politiška ekonomija. Vendar se ni mogla Da Nemškem posebno udomačiti, ali kakor vse kaže, ima priataše tudi v mlajši profesorski generaciji. Profesor Sieveking, severni Nemec, se je podpisal na razpravi Die Eernpunkt« der Eeichsfinanzreform, ki je izšla letošnje poletje v Berlinu, kot ordinarij der Sozialokonomie an der Universitat Ziirich. Splošno pa moremo reči, da pomenja struja nenaških profesorjev, poznana pod imenom historično-etična šola, nekako srednjo pot med tema obema ekstremoma. Vsekakor gre oficialni pruski učenjak Gustav Schmoller še nekoliko naprej in imenuje narodno gospodarstvo Bstaatswissenschaftlichen Eollektivbegriff" tako kakor državo, narod, družbo, cerkev in podobne soeialne organizme, zakaj narodno gospodarstvo je das als Ganzes gedachte und wirkende, von dem einheitliehen Volksgeist und Ton einheitlichen materiellen Ursachen, beherrschte System der wirtschaftlich-gesellschaftlichen Vorgaogen und Veranstaltungen des Volkes. Profesor Conrad v Halle ob Sali imenuje narodno gospodarstvo die gesamte, planmaBige Tatigkeit eines Volkes zur Befriedigung seiner Beddrfnisse in Tedo, ki se peča zistematično z vzroki in učinki prikazui gospodarskega življenja kakega naroda, ki jih izkuša razodeti po svoji notranji organski zvezi — to vedo imenuje narodno gospodarsko znanost ali nacionalno ekonomijo. Dunajski profesor Ergen Philippovich, paž tudi v tujini najbolj znau avstrijski učenjak te stroke, imenuje naroduo gospodarstvo zeitliche (gesehichtliehe), raumliche (durch Volks- und Staatsgrenzen abgesteckte) und geistige (durch gleichartige Bildung, Sitte und Recht bestimtnte) Vereinigung der im Verkehr miteinander verknttpften Wirtschaftaeinheiten. Pri tem vidimo vseskozi, da se razlikuje narodno gospodarstvo, politiška ekonomija od privatne ekonomije. Prva opazuje gospodarstvo naroda kakor se kaže kot enoten pojav ; druga kaže samo obrat in tehniko različnih obrtnih strok, kakor trgovine, poljedelstva, gozdarstva, obrti itd. To razliko je preciziral popolnoma točno že Benedikt Weber v letu 1813. Isti je razdelil tudi politiško ekonomijo na dva osnovna dela, teoretičnega in praktičnega. Teoretični del politiške ekoDomije se bavi z osD.ovnimi oačeli in pojavi gospodarskega življenja, kakor o produkciji in konsumu, o njiju organizaeijab in različnih principih posledDJih, o človeštvu kot gospodarskem faktorju, o njegovi pomnožitvi ia padanju, o zemlji itd. Praktični del, tudi narodnogospodarska politika nazvan, razmotrira v glavnem razmerje države ia zakonodaje napram narodno gospodarskemu življeDJu. Ali oe v jurističoem zmislu, ampak v teoretično-politiškem, t. j. raziskuje njih učiDke in presoja njih smotrenost. Trgovska, obrtna politika spada le sem; organizacija borze, denarja itd. 0 mnogih vprašaDJih si znanstveniki do danes še niso edini, ali naj privzamejo v teoretični ali praktični del. Časih je tudi nemogoče, odločiti 8e v to ali ono stran in potem je odvisno največ od samovolje avtorja, kako si razdeli svojo snov. Nekateri pa tudi razlike vei ne delajo. Med poslednje spada zlasti Scbmoller v Berlinu. Da izpolnimo, to kar obljubljamo v pričetku razprave, 86 nam je dotakniti še vprašanja metode, zaradi katere se je dvignilo na tem znanstvenem polju že toliko prahu. Logika, ki se tako ponosno imenuje znanost vseh znanosti, nas uči dveh metod opazovanja: induktivne in deduktirne. Induktivna ali narodna metoda pribaja do srojih konkluzij po opazovanju, iz observacije generalizira; deduktivaa ali izvodna, mnogo bolj abstraktna od prre in starejša od nje, prihaja iz generalizacije do observacije. Dasi je le redkokdaj mogoče obe metodi strogo ločiti, marveč prehajata druga v drugo že zato, ker involvira vsaka indukcija velik del dedukcije, je vendar pri nekaterih znanostih ena metoda tako pretežna, da je druga potisnjena daleč nazaj. Ako ei predočimo bistvo obeh mstod, nam je lahko spozoati, da bo govoriti o strogi dedukciji sarao tam, kjer se da sklepati na resnieo in rezultat iz nepobitno danih momentor, ki jih takorekoč konstruiramo, popolnoma nezavisno od našega specitlnega naziranja ia nažih nagnjenj. Semkaj spada aritmetika; geometrija; čisto matematično-konstruirajoči nauk gibanja itd. Ta m<>toda je obenem aksaktna v pravem pomenu besede. V takem razmerju med rezultatatom in danimi momenti pri narodaogospodarski vedi ne more biti gorora; iz enostarnega razloga, ker je mogoče največkrat dati tem posameznim elementom, iz katerih sestavljamo svoj nauk, rajrazližnejši pomen in namen; po eni strani zavise od naše volje, naše vzgoje ali tudi direktnih namenov, po drugi strani se izpremiDJa njih lice tekom časa, pod drugimi šegami in moralnimi spoznanji učinkujejo drugače. 0 različnih izvajanjih, ki smo se jih mogli tu samo dotakniti, o vseh strujab in sličnih posamezaih posameznostih, ki zahtevajo večje jasnosti in utemeljevaoja — na vsako teh nam bo odgovoriti na svojem mestu. V Londoou, dne 27. novembra 1909.