269
ODER PASIONSKEGA ^GLEDALIŠČA V OBERAMMERGAUU
Pasionske igre v Oberammergauu.
Spisal prof. Anton Sušnik. (Dalje.)
Gotovo so se tudi v Oberammergauu igrale pasionske igre že prej, najbrže že v 15. stoletju, kakor v flugsburgu, samo neredno, v negotovih časih. — L. 1633. pa so se prebivalci zaobljubili, vprihodnje pasionske predstave prirejati redno, vsakih deset let. Iu to svojo obljubo so izpolnili takoj prihodnje leto in nato vsakih deset let, do 1. 1674. Takrat pa so sklenili, pričenši z 1. 1680., preložiti igre na konec vsakega desetletja. In tako je ostalo do današnjega dne.
Tudi besedilo iger dokazuje našo zgornjo trditev. Tekst iz 1. 1634. nam, žal, ni ohranjen. Najstarejši je iz 1. 1662. Hrani ga založnik G vido Lang. Kakor je dokazal dr. Hartmann (citira H. Diemer), sestoji iz treh tekstov. Povečini se ujema s pasionskim tekstom iz 15. stoletja, ki se je hranil v samostanu sv. Ulrika v Hugsburgu. Ostali del je zložil „meistersinger" Wild iz Augsburga sredi 16. stoletja. Tuintam pa so vrinjena mesta iz pasionske igre, ki jo je spisal okoli 1. 1600. Iv. Helbl, župnik v Weilheilmu. — Če bi torej Oberammergauci do 1. 1634. ne bili poznali pa-sionskih iger, kot so jih sploh poznali po Bavarskem, bi bilo težko umeti, zakaj da so segli tako daleč nazaj po tako star tekst.
e bi bile pasionske igre Oberammergaucem docela neznane, nekaj nenavadnega, nekaj novega zanje, bi gotovo kronika, ki po-I pisuje kugo tako natančno, da pove celo ime onega, ki jo je zanesel v vas, kaj več poročala o pripravah in „prvi" predstavi 1.1634. Tudi si ne moremo misliti, da bi mogli vaščani, popolnoma nevešči gledališke umetnosti, v tako kratkem času: od jeseni 1.1633. do spomladi 1.1634. — kar čez noč, kakor pravi dr. Holland (citira H. Diemer), naučiti se, pripraviti in urediti vse za igre, ki trajajo ves dan, pri katerih sodeluje več sto oseb. — Vrhtega so se že v 15. in 16. stoletju igrale pasionske igre na Bavarskem v več kakor 60 krajih; posebno slovesno na dvorih v Monakovem in Inomostu in pa v Augsburgu. Le prebivalcem oberammergauskim, ki so živeli vsled svoje živahne kupčije v vednem stiku z mesti in tujci, naj bi bila vsa stvar neznana! Le Oberammergauci, pri katerih je cvetela domača umetnost, ki so bili že v 16. stoletju priznani umetniki v rezbarstvu, ki so imeli zmisel in čut za vse lepo in vzvišeno — le ti naj bi bili stali mirno ob strani in gledali! ... To je zelo malo verjetno; zdi se mi skoro nemogoče.