—~< 133 >~—
0 mački, petelinu in kosi.
f(Iz eešeine od Božene Nemeove, prevela Janja.) oče je imel tri sinove; najstarejši se je zval Martin, drugi Matej — a jmlajši Mihalj. Vsi so bili vže odrastli, ko nekega dne izboli oee in 6uteč svoj  konec pozove je k sebi:   »Glejte deca,  drngega  premoženja nimam, nego to kočo, tega-le mačka, tega-le petelina iu to-le koso. V koei bivajte skupno, a od ostalih treh reži izvoli naj si vsak po jedno. Ne svadite se, bodite složni in Bog vas bode blagoslovil."   Eekši, umrl je.
Ko so sinovi očeta pokopali, razdelili so si dedstvo. Martin je vzel koso. Matej si je izbral petelina, a Mihalju je ostal maček.
BBratje dragi," rekel je Martin, ,,doraa nam m vstati, bilo bi nam od gladi umreti.   Bodita vidva tii in si kako pomagajta, jaz idem s koso po svetu."
Bratje so imeli drug drugega jako radi in kar je jeden hotel, hoteli so vsi. Zato se nihče ni ustavljal bratoverau odloku. Martin je vzel koso in odšel po svetu. Dolgo i dolgo je hodil a nikder ni mogel najti dela; kon&no pride v deželo, kder so bili ljudje jako glupi. Dospevšega v neko mesto, sreča človek, kateri ga vpraša, kaj nese?
,,Koso!" odvrne mu Martin.
„1 kaj je to? Čemu je?"
,,S tem se trava seče."
BS tem se trava seče? I to je izborna reč; mi moramo travo z rokami muliti, kar nas pa stane mnogo truda. Ako bi hoteli to reč našemu kralju pokazati, iz-vestno bi vam tega ,,trgača" dobro plačal.
BŠel bodem h kralju; zakaj bi ne šel?" — Gospod ga je peljal do kralja, kateri se je temu ,,nastvoju" jako čudil ter se z Martinom takoj pogodil, da bi šel na kraljeve travnike kosit travo.
Martin se takoj poda tja in ž njim množica gledalcev. A Martin ni bil ne-uraen; zasadil je koso sredi travnika v zeraljo, ukazal slugi, da prinese opoludne obed za dva in je odslovil gledalce, ceš, da npodžirač" ne trpi gledalcev. — Ko sta opoludne služabnika prinesla obed, čudila sta se jako, da je bilo toliko trave vže pokošene.
»Ali bode »podžirač" tudi obedoval?" vprašali sta slugi.
,,Kdor dela, mora se nakrmit. Idita z Bogom in pustita naju saraa." Otižla sta. — Martin je snedel obed za dva.
,,To je bila izvrstna misel, da sem zahteval obed za dva; da bi bili prinesli le za jednega, ne bil bi se najedel do sita."
Tako je delal dan na dan, da je ves travnik pokosil. Ko je bil gotov, zadel je koso na ramo in šel h kralju po plačilo.
BTvoj npodžirač" toraj sam travo seče?" vpraša kralj.
»Sam, kraljeva milost!" — odgovori šaljivec.
„ Ali bi nam ga hotel pustiti za tisoč zlatov?"
nStane me seveda več, a bodi si, dam ga za ta dcnar," de kosec, odda koso in prejemši denar, otide domov.
—•¦< 134 >¦•—
Kralj pa ukaže koso varno zapreti v sobo,  da bi se jej ničesa ne zgodilo.
Prišel je čas, ko je zopet trava vzrastla in jo je bilo pokositi. Kralj veli, naj se nese »podžirač" na travnik. Z najveejo slavo neso koso na travnik ter jo zasade sredi travnika v zemljo. Nato pa se odstrane, misleč, da tega ,,podžirač" nima rad, da bi ga kdo gledal. A opoludne prihite v jednej sapi, želec videti, koliko je vže pokošenega. A kosa je stala, kamor so jo bili zjutraj zasadili. To jim je bilo neumljivo. Obed polože poleg kose in hite kralju naznanjat. nPrej je bilo takoj prvo dopoludne toliko pokošenoga, ko je oni človek bil pri njem, a zakaj sedaj neče delati?" mislil si je kralj in zmajeval z glavo. K večera vrnil se je zopet služabnik in pravil, da se kosa obeda niti dotaknila ni.
»To mora biti začarano,:' reče kralj, ,,naložite jej 20 batin, in ako še potem neee delati, zakopljerao jo."
Na slavni ukaz prineso na travnik klop, polože na-njo koso in birič jame mahati po ubogej kosi. Kosa je pri vsakej batini odskakovala od klopi in marsi-katerega radovedneža ošvignila preko nosa.
BOn jo je začaral!" jeli so kričati vsi iz jednega grla, ,,zakopajmo jo!" — Izkopali so velikojarao, položili v njo koso in jo zasuli; nato pa zopetrtravo mulili z rokami, kakor poprej.
Zatem so imeli bratje dobre čase in so blagoslavljali očeta, kateri jim je za-pustil tako dragoceno dedšeino. Cez nekaj časa pa, ko se je jel denar tajati, reee Matoj: nSedaj idem jaz s svojirn petelinom po svetu, morda ga tudi tako dobro oddam, kakor ti koso.
»A pojdi daleč, kder najdeš še glupih Ijndi, v čehih bi ti jili kmalu nedo-stajalo," svetuje mu Martin.
Matej je vzel svojo dedščino in otišel. Dospel je do mesta in srecal gospoda.
nKaj pa neseš tu, človeee?" vpraša ga gospod.
»Petelina!" — odvrne Matej.
„Takili ptičev tu nimamo, čemu je ta?"
nTak ptič prikliče dan."
„1 to je veliko čudo! Mi moramo vsakokrat spreraljat dan za oni vrh in zjntraj za rana mu moramo iti zopet naproti, kar nam dela mnogo nepriliko. Ako ima ta ptie tako lastnost, plačal bi ti ga kralj z mnogimi tisoči!"
«Vsak čas se morete osvedočiti o tem!" de Matej in gre z gospodom h kralju.
nMilostivi kralj! ta žlovek ima ptiča, ki zna dan priklicati in kadar on zaspi, se tudi dan nagne.
„1, tak ptič bi ne bil z nobenim denarjem preplačan, ako je res, kar poveš."
nMilostivi kralj! vsak čas morete se o tem osvedočiti."
Kralj ukaže, da denejo petelina v zlat kuruik —¦ in petelin, zadovoljen z novim stanovanjem se takoj ugnezdi. Ni dolgo trajalo i.n dan se je nagnil, kakor gabi    bil kdo spremljal k počitku.
Kralj je bil vesel; jutra niti dočakati ni mogel. Vže o polunoči so vstali in pazili, kako bode petelin dne priklical. Bila je jedna po polunoči a vse je ostalo miroo; bila je dve, pctelin je zakikirikal in vsi so se spogledali češ, kako je to divno petje.  Bila je tretja ura, petelin je glasno zakikirikal in pel do četrte ure,
1
1
—•¦< 135 >¦• —
da se je vže popolno zdanilo. Ko je kralj videl, da petelin v resnici dan prikliče, ukazal je, da se da Mateju pet tisoč zlatov iz zakladnice — a poleg tega naj se še dobro pogosti. Matej je pograbil denar, dobro se najedel in napil, zahvalil se kralju in otišel.
Brata sta ga z radostjo vzprejela in dokaj časa so se imeli vrlo dobro. Ker pa z denarjem niso nmeli prav gospodariti, pošel jim je dokaj naglo. Sedaj reče Mihalj: Bratje, sedaj idem jaz po svetu, da se ogledam po svojej sreči. Znabiti .  da tudi za mačka dobira toliko, kakor vaju kateri.
Zopet ga brata opominata, da naj gre dokaj daleč, kder so še glupi Ijudje; v Cehih bi jih skoro ne našel.
Mihalj pobaše mačka v raaliho in otide. Dolgo je hodil; slednjič dospeje ? deželo, katere jezika ni umel. A predno je došel do glavnega mesta, privadil se ga je vže toliko, da se je za silo znal sporazumeti s prebivalci. Pred mestom ga sreča gospod in ga vpraša, kaj nosi v malihi?
»Mačka!" odvrne Mihalj in mu ga pokaže.
,,Aja, to je lepa živalica, a čemu je?
,,Miši lovi; naj jih bode v hiši še toliko, ta žival vse ujame."
„1 hitro jo pobaši nazaj in hodi z menoj h kraljn! Pri nas je namreč toliko miši, da nam raalone po mizah skaeejo in kralj bi dal ne vem kaj, ako bi se korau posreeilo, da bi je prepodil."
,,Tu ,je gotova pomoč," odvrne Mihalj, pobaše maeka v maliho in hiti za gospodom.                                                                                     (Konee pribodnjie.)