— 270 — Slovstvine reči. Opomba o doveršivnih glagolih. Est modus in rebus------- V Dovlb slovenskih spisih beremo pogosto nekako rabo glagolov, ki je slovenščini le vsiljena in ne prirojena, kar se gotovo is tega vidi, ker je ni ne slišati med Slovenci, ne najti v pisanji nobene poprejšnje dobe, od drage strani pa dela brez potrebe razan dvoumja tudi neprebavljivo terdobo v jezika; je tedaj gotovo napčna, in se je je treba ogibati. Tako, postavim, piše marsikteri današnji dan: pošiljam, če tudi le enkrat pošlje; poka zaje namesti pokaže ali pokaži — ta razloček naj vsak sam najde, kakor hoče —, zahvaljujem, razločujem, raztergujem itd. Vsak nenapet Slovenec govori in piše v prostem govoru: zahvalim, razločim, raztergam itd., kar je prav, razločno in lepo, ker je neprisiljeno in v prirojenem duhu jezika. Vsak ptič le po tem lepo poje, kakor mu je kljun zrastel. — Sostavek ^Slovenske Bcele" št. 1—8., 1. 1853, ki z veliko gorečnostjo skazuje in terdi, da je naša dosedanja „raba glagolov doveršivnih kriva, ptuja, za-trošena, jemlje slovenščini izvirno posebnost, jo neizrečeno pači" —, je, kakor se vsak dan bolj prepričamo, nekteremu slovenskemu pisatelju glavo prenapel, mu jo celo zmešal in ga skorej primoral nedoveršivne glagole vsemu dosedanjemu pisanju in govorjenju nasproti vsiliti, ker se mu v navedenih izgledih omenjenega sostavka goreče dokazuje, da staroslovenščina z vsimi drugimi slovenskimi narečji vred v določnem naklonu sedanjega časa namesti pri nas navadnih doveršivnih le nedoveršivne ali ponavljavne glagole rabi. Ce se pa temu nasproti more spričati, da je naša sedanja raba doveršivnih glagolov staroslovenščini popolnoma enaka, bo vsakter lahko spoznal, da se mora našemu narečju le v čast in ne v grajo šteti, da ee je to, kakor tudi marsikaj druzega, n. pr. dvojnik (Dual), ime Slovenec itd., kar so druge slovanske narečja zgubile, pri nas zvesto ohranilo. To pa spričati ni teško, ker vsak lahko vidi, če se le nekoliko soznaniti hoče s staroslovenščino, da že v navedenem izgledu omenjenega sostavka je zmota, in ni res v staroslovenščini: Mat. 10, 16. „Se jaz pošilaju vas, jako ovce posred vik". Ne wp o sila ju" ampak „poslu", to je, po naše Mpošljem" se bere v staroslovenščini omenjenega mesta. Ta zmota pa pride od tod, ker je veliko knjig, ki jih imenujejo staroslovenske knjige, kterih jezik so pa Rusje v pozne-jih časih tako prevergli ali bolj prav reči tako popačili, d* je le malo staroslovenščino v njih ostalo. Kdor tedaj hoče pravo staroslovenščino dobiti, je mora v knjigah perve dobe iskati. Od tr o mi rov evangeli, akoravno ga je Ru9 prepisal in v njem po svojem narečji marsikaj prenaredil, ima tukaj vender še prav Mat. 10, 16. in 11, 10. wposlua. Tako ima tudi Sazava-Emavski evangeli „poalu", ne „pošilaju", tako tudi: Marc. 1, 1.; in Mat. 23, 34. ima Ostromir „slju" in Saz-Em. „šrju". Mat. 27, 17. »otpušču« itd. Ia da je Trubar Luk. 13, 46. doveršivni glagol ^poročim" v določnem naklonu sedanjega časa v pravem slovenskem duhu pisal, nam pričajo med drugimi neprecenljivi Frisinški ulomki III. 40., kjer se ravno tako ta glagol bere: „po-ruču vsa moja (svoja) slovesa" itd. (Konec sledi.) — 274 — Slovstvine reči. Opomba o doveršivnih glagolih. (Konec.) Staroslovenščina Dam tedaj v omenjenih in veliko družin izgledih očitno kaže, da naša navadna raba doveršivnih kakor tudi nedoveršivnih glagolov v določnem naklonu sedanjega časa ni ptuja, je le veliko bolj v pravi slovenščini vterjena. Pri vsem tem pa vendar morebiti še kdo poreče: Kako more n. pr. pošljem, poročim itd. v sedanjem času prav biti, ker na vprašanje: „kaj delaš?" se mora odgovoriti z netio-veršivnim glagolom: pošiljam, poročujem ali poročam itd.? — Kdor dvojnega djanja, po slovenskih glagolih ločenega dobro ne pozna, in ne ve, da si Slovenci vsako djanje od dveh strani mislijo, tega gotovo ne bo mogel razumeti. Slovenci si namreč vsako djanje mislijo: a) od strani nasebnosti, to je, kakor je djanje samo na sebi brez ozira na doveršenost, in b) od strani doveršenosti, to je, doveršenega ali »polnjenega djanja; in pri govorjenji na to gledajo, kar je po njih misli od slehernega djanja povedati treba. Ce me tedaj kdo vpraša: kaj delaš? hoče vediti moje nase b no djanje brez ozira na doveršenost, zato mu moram z nedoveršivnim glagolom odgovoriti, n. pr.: pošiljam, poročam, se oblačim itd. Ce pa komu od strani doveršenosti ali tako govorim , da mu hočem doveršeno ali spolnjeno djanje naznaniti, mu moram reči: pošljem, poročim itd. Ce mu rečem: pošiljam, poročam itd. bo le toliko vedil, da sem v tem djanji zapopaden ali da se z njim pečam; pa iz tega še ne more vediti: ali ga hočem tudi do ver siti, ali ga bom tudi 0polnil ali ne. Naj mu pa rečem: pošljem, mu povem, da to djanje spolnim. In le smešno bi bilo mu še praviti, da sem se pred spolnjenjem djanja s tem djanjem pečal, ali da mu tudi pošiljam, če mu pošljem; da tudi kupujem, če kupim; da tudi prisegam, če prisežem; da se tudi oblačim, če se oblečem itd. Temu nasproti se pa lahko zgodi, da kdo pošilja, pa ne pošlje; kupuje, pa ne kupi; prisega, pa ne priseže; se oblači, pa se ne obleče itd. Ker so pa: pošiljam, poročam, se oblačim itd. ne le nedoveršivni, ampak tudi ponav-Ijavni glagoli, tedaj tudi od te strani ne more nikakor prav biti, če kdo hoče eno djanje, ako ni nasebno brez ozira na doveršenost, z njimi naznaniti. Da enakostransko priporočena raba le samo nedoveršivnih glagolov v določnem naklonu sedanjega časa je duhu slovenskega jezika nasproti, se vidi tudi že iz tega, ker gosp. spisatelj omenjenega sostavka sam pravi: a) „Tudi meni, tudi drugim se je to čudno zdelo". Kako bi se mu moglo to čudno zdeti, ko bi bilo to v njegovem maternem jeziku res vterjeno? Navada le stori, da nam rado spodleti, pa ne, da bi se nam moglo čudno zdeti. — b) ;?V drugih naklonih sed. časa namreč: v nedoločnem, velivnem, želivnem, pogojivnem in namenivnem smemo rabiti, kakor si djanje mislimo — doveršeno ali nedoveršeno, enkratno ali večkratno — glagole doveršivne ali nedoveršivne". — Komu bi se to čudno ne zdelo, in kdo bi osupnjen ne vprašal: zakaj bi pa v določnem naklonu sedanjega časa ne smeli tako govoriti, kakor si djanje mislimo? — Da pa Slovenci od nekdaj pri vsakem djanji na doveršenost, ki delo venca, radi mislijo, in to pogostniši od druzih Slovanov z do-veršivnimi glagoli razodevajo, kdo jim bo to zameril in jih zato grajal? M—o.