Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje
(Maribor 2001) Jožica Škofic
IZVLEČEK: V članku je predstavljena monografija mariborske dia-lektologinje Mihaele Koletnik Slovenskogoriško narečje, kije kot 12. knjiga iz zbirke Zora izšla pri Slavističnem društvu Maribor. V njej avtorica predstavlja rezultate svojega večletnega raziskovanja gla-soslovne, oblikoslovne in skladenjske ravnine panonskega slovensko-goriškega narečja ter utemeljuje njegovo delitev na dve podnarečji, na vzhodno in zahodno na podlagi kolikostnega nasprotja med stalno dolgimi ter staro- in novoakutiranimi samoglasniki.
ABSTRACT: The article brings a presentation of a monograph Slovenskogoriško narečje (The Slovenske Gorice Dialect) by Mihaela Koletnik, a dialectologist from Maribor. This is the 12th publication from the Zora series issued by Slavistično društvo Maribor. The results of author š years-long research on the phonological, morphological and syntactic levels of the Pannonian Slovenske Gorice dialect are presented in this monograph. The author justifies the division of the dialect into two sub-dialects on the basis of the quantitative opposition between the permanently long vowels on the one hand, and the old and the new acute vowels on the other.
Monografija Mihaele Koletnik, docentke za slovenski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Pedagoške fakultete v Mariboru, Slovenskogoriško narečje, kije leta 2001 izšla kot 12. publikacija zbirke Zora Slavističnega društva Maribor, prinaša bogato in strokovno obravnavano narečno gradivo, zbrano v Ceršaku, Črešnjevcih, Dvorjanah, Radencih, Spodnjih Ivanjcih, Zgornji in Spodnji Voličini, na Kremberku, Tratah, Zgornji Ščavnici, Zgornji Velki, Negovi, pri Benediktu in Sv. Trojici v Slovenskih goricah ter v Lešanah, Apačah in Lutvercih na Apaškem polju. Z njim utemeljuje narečno delitev na enoglasniško prleško in eno-glasniško-dvoglasniško slovenskogoriško narečje, ki pa se glede na kolikostno nasprotje med stalno dolgimi ter staro- in novoakutiranimi samoglasniki deli na zahodno, v katerem so se kratki akutirani samoglasniki že podaljšali, in vzhodno z ohranjenimi kolikostnimi nasprotji. Monografija je nekoliko predelana in dopolnjena obravnava narečja, ki gaje avtorica raziskovala in predstavila v svojem doktorskem
Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje
delu z enakim naslovom, nekatera poglavja pa so bila že objavljena tudi v različnih strokovnih publikacijah.
Monografija je sestavljena iz sedmih delov (oštevilčenih z 0-6).
V Uvodu (str. 15-41) je obravnavano območje Slovenskih goric predstavljeno geografsko (naravnogeografske in gospodarske razmere) ter zgodovinsko (naselitveni in kolonizacij ski tokovi, političnoupravna in cerkvenoupravna delitev na gospoščine in (pra)župnije), na kratko pa je prikazano tudi dosedanje obravnavanje slovenskogoriškega narečja v slovenski dialektologiji. S tem avtorica osvetljuje vzroke za nastanek narečja in utemeljuje njegovo uvrstitev v panonsko narečno skupino, še enkrat pa utemeljuje tudi svoje preimenovanje goričanskega narečja v slovenskogoriško.
Sledi pet obsežnih poglavij (1 Glasoslovje, 2 Oblikoslovje, 3 Skladnja, 4 Besedje, 5 Jezikovne interference na Apaškem polju) z ločenim oštevilčenjem opomb, kar nekoliko otežuje jasno sklicevanje na podatke iz drugih opomb, ter vsebino knjige povzemajoča Zaključek (v slovenščini) in Summary (v angleščini) ter poglavji Viri in literatura in Priloge.
Poglavje Glasoslovje obsega str. 41-120; uvodnemu delu, v katerem je predstavljen razvoj samoglasniškega sistema v panonskih govorih, povzetemu po Ri-glerjevem Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, sledi fonološki opis voličinskega (zahodnega slovenskogoriškega) in črešnjevskega (vzhodnega slovenskogoriškega) govora - oba sta tudi točki v mreži za SLA - z inventarjem, distribucijo in izvorom fonemov, nato pa še kratki prikazi samoglasniških sistemov z izvorom samoglasnikov v osmih zahodnih in sedmih vzhodnih slovensko-goriških govorih. V nasprotju s samoglasniškim sistemom pa avtorica za soglasniški sistem ugotavlja, da se ta ne razlikuje bistveno v obeh slovenskogoriških podna-rečjih, zato ga tudi v monografiji obravnava drugače - posamezne foneme in njihove alofone predstavlja z obsežnim narečnim gradivom za vse raziskovalne točke skupaj, v okviru vsake pa je besedje razporejeno po abecedi. Gradivo za posamezne foneme je predstavljeno glede na različne položaje v besedi, npr. zvočnik /// pred zadnjimi in sprednjimi samoglasniki ali pred soglasnikom in v izglasju, oz. glede na izvor, npr. /// kot odraz praslovanskega srednjega /, velarnega /, palatalnega /' -avtorico je torej zanimalo, v kaj seje razvil posamezni praslovanski fonem (in fo-nemska skupina) ter kateri glasoslovni zakoni so sooblikovali sodobno stanje. Iskanje gradiva je na nekaterih mestih precej zapleteno, saj npr. besedo 'medla 'megla' najdemo v gradivu, ki se nanaša na foneme Ikl, Igl, 1x1 (gre za razvoj gl > dl), besedo g'le.'itva 'dleto' pa v gradivu, ki se nanaša na fonema /t/ in Idi (gre za disimilacijo dl > gl) - obe besedi sta iz govora Benedikta v Slovenskih goricah.
Obsežno je tudi poglavje Oblikoslovje (str. 121-199), v katerem so predstavljene besedne vrste samostalniška beseda (samostalniki po sklanjatvah in samostalniški zaimki), pridevniška beseda (pridevnik, pridevniški zaimki, števniki), glagol, prislov, predlog, členek in medmet - v tem pregledu manjka obravnava vezni-ka, ki pa je na neki način predstavljen v poglavju o zvezah stavkov v okviru Skladnje (čeprav vezniki seveda ne povezujejo le stavkov, ampak tudi besede in nestavč-ne besedne zveze).
Pri obravnavi samostalniške besede avtorica najprej navaja vzorec prve moške
Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje
sklanjatve nepremičnega naglasnega tipa (tip b'ra:t v zahodnem oz. b'rât v vzhodnem podnarečju), vzorec prve (tip b'ri:eza oz. b'reza1 ) in druge ženske sklanjatve nepremičnega naglasnega tipa (tip 'mi:š oz. 'miš) ter vzorec prve srednje sklanjatve nepremičnega (tip 'leto) in premičnega naglasnega tipa (tip 'tele). Sproti je opozorjeno na različne premene osnove in končnic ter na neskladnosti med različnimi krajevnimi govori oz. obema podnarečjema. Avtorica seje v tem poglavju zgledovala po Toporišičevi Slovenski slovnici, iz katere so tudi različne definicije (npr. o samostalnikih druge moške sklanjatve, za katero navaja primer 'oča, str. 124, o prislovu, str. 179, ipd.), oz. je izhajala iz sistema knjižnega jezika, kar pa se vedno ne zdi najbolje (npr. ugotovitev, da »/s/amostalnikov tretje moške sklanjatve, ki vse sklone in števila izražajo z različnimi ničtimi končnicami, v obravnavanih govorih ni najti«, na str. 124 ali »/k/njižni mešani naglasni tip je dobro ohranjen v vzhodnih slovenskogoriških govorih, v zahodnih pa seje naglas že začel umikati za zlog proti začetku besede /.../« na str. 131 itd.). Osebni in oziralni zaimki so predstavljeni s sklanjatvenimi vzorci, ostali zaimki pa s primeri rabe v narečnih besedilih.
Pridevniška sklanjatev je predstavljena s tipom 'lexki iz trojiškega govora. Ko avtorica za najpogostejšimi kakovostnimi in vrstnimi pridevniki navaja še svo-jilne pridevnike, pove tudi, da se svojina »lahko izraža tudi s predložnim rodilnikom« (str. 138) in navaja številne primere, ki pa ne sodijo k pridevniški besedi, ampak k samostalniku in predlogu. Avtorica pojasnjuje le redke manj znane kakovostne pridevnike (npr. 'kulxavi 'plešast' - toda samo 'načišnj, brez pomenskega pojasnila 'drugačen'), vrstni pridevniki pa imajo večinoma ob sebi samostalnik (npr. pše'ni:čno (kla:sje) - toda samo slo'venski, str. 138). S številnimi primeri iz različnih govorov je predstavljeno tudi stopnjevanje pridevnikov. Pridevniški zaimki so podobno kot samostalniški predstavljeni s primeri rabe iz različnih krajevnih govorov, sklanjatveni vzorec pa s svojilnim zaimkom 'moj iz trojiškega govora.
Obravnavo glagola je avtorica razdelila na več podpoglavij: Osebne glagolske oblike, v katerem s številnimi povedmi iz besedil predstavlja izražanje glagolske osebe, časa, naklona, načina, Neosebne glagolske oblike, kjer obravnava rabo nedoločnika, namenilnika (tu opozarja tudi na zanimivo značilnost panonskih narečij - rabo sedanj ika namesto namenilnika ob glagolih premikanja), glagolnika in deležnikov, kar je vse podkrepljeno z bogatim narečnim gradivom. Sledi spregatve-ni vzorec glagola delati (iz ivanjskega govora) v sedanjiku, temu pa obširno podpoglavje Pregled glagolov po glagolskih vrstah, v katerem seje avtorica odločila za staro klasifikacijo Dobrovskega oz. Miklošiča, s številnimi primeri iz obravnavanih krajevnih govorov - navedeni so nedoločnik, 1. oseba ednine sedanj ika, 2. oseba ednine in množine velelnika, deležnik na -1 za vse spole in števila, deležnik na -n in nekatere posebnosti (npr. glagol 'na.jti nima velelniške oblike, namesto te se rabi 'idipo'isilpo'isj, str. 159), posebej pa še namenilniki za vse glagolske vrste in naglas ter nazadnje brezpriponski glagoli.
Obravnava prislova je razdeljena glede na pomenske vrste, predstavljeno pa
Pri sklanjatvenem vzorcu b'reza je morda napaka v R mn. in O ed., kjer bi za stalno dolgi cirkumfleks pričakovali dolgi samoglasnik, torej b'ri:ez oz. b'riiezo, ne kratkega - ali pa gre za analogijo z drugimi skloni.
Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje
nije, največ iz Prekmurja. Avtorica ugotavlja, da ob stiku več jezikovnih sistemov v teh govorih prihaja do interferenc na glasoslovni, oblikoslovni in skladenjski ravnini ter v besedju, nato pa z bogatim narečnim gradivom prikaže interference iz slovenskega knjižnega jezika in iz nemškega jezika v narečje. Predvsem pri besednih interferencah iz nemščine pa bi bilo potrebno dodati tudi pomenske razlage in pojasniti izvor posameznih besed.
Priloge prinašajo v narečni transkripciji zapisane govore Zgornje in Spodnje Voličine ter Črešnjevcev, dragocene pa so tudi glasoslovne karte, na katerih so predstavljene meje vzhodnega in zahodnega slovenskogoriškega narečja ter razširjenost nekaterih glasoslovnih pojavov (razvoj dolgih /, u, jata, etimoloških o in e, nosnih £ in q, polglasnika ter a, razvoj dolgih zlogotvornih / in/*, naglašenih /, u, jata, etimoloških e in o, polglasnika, a, nosnih s in ç, zlogotvornih f in / v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu ter umično naglašenih e, o in polglasnika - skupaj 27 kart).
Knjiga Mihaele Koletnik Slovenskogoriško narečje je kljub nekaterim nedorečenostim, na nekatere izmed njih je opozorjeno v tej predstavitvi, tudi zaradi obsežnosti in raznovrstnosti narečnega gradiva ter temeljitosti njegove analize nedvomno zelo dragocena - tako za sloveniste kot za slaviste - dialektologe in tudi za govorce narečja same.
Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje
je tudi njegovo stopnjevanje. Primerjava med posameznimi krajevnimi govori oz. podnarečjema je kljub sicer bogatemu gradivu, kije razporejeno po krajih in znotraj njih po abecedi, precej težka, še nekateri prislovi pa bi potrebovali pomensko razlago (npr. 'dojta fdol', str. 180, 'ke.jko 'koliko', str. 182).
Tudi predlogi so predstavljeni s številnimi primeri rabe iz krajevnih govorov; pri nekaterih je opozorjeno, s katerimi skloni se vežejo ali kakšne morfemske različice imajo, pri vseh pa je predstavljen še pomen predložnih zvez2 (npr. kraj, čas, vzrok, mera, kakovost...). Podobno so po pomenskih vrstah predstavljeni tudi členki in medmeti - oboje s številnimi primeri.
Poglavje Skladnja obsega strani 200-228, razdeljeno pa je na podpoglavji Upovedovanje in Zveze stavkov. Potek upo vedo vanj a je prikazan večinoma s primeri iz črešnjevskega govora, pri predstavitvi upovedovalnih določitev (kolikosti, istovetnosti, nujnosti in možnosti, nikalnosti, hierarhiziranosti, udeležencev sporočanja, trenutka govorjenja, skladenjskega naklona, gotovosti, intenzifikacije, čustvenosti) pa se avtorica zgleduje pri Toporišičevi Novi slovenski skladnji. Obsežno gradivo predstavlja v povedih rabljeni jezikovni inventar, na drugačen način prikazan tudi že v poglavju o oblikoslovnih značilnostih obravnavanega narečja. Posebno dragocen se zdi zlasti del o čustvenostni določitvi, kjer so prikazane najtipičnej-še značilnosti govorjenega jezika: izpust, vrivek, dostavek, izpostavek, vzpostavitev zveze s sogovornikom, premi govor, ponavljanje, obrnjeni besedni red, zaporedje naslonk. Pri obravnavi priredno, podredno in soredno zloženih povedi so predstavljeni tudi vezniki,3 kijih ni v poglavju o oblikoslovju.
Na str. 229-256 je v poglavju Besedje po pomenskih skupinah človek, živali, rastline, predmeti, svet in zemljišče, vremenski pojavi, prazniki in ljudski običaji, dejanja ter abstraktni samostalniki (vse so po vzorcu M. Hajnšek-Holz4 razdeljene še na podskupine) po abecedi zapisano narečno izrazje, pri težje razumljivih besedah pa je ugotavljana tudi zapisanost besede v Pleteršnikovem slovarju in SSKJ, pri tujejezičnih izposojenkah tudi sodobna ustreznica iz tujega jezika (ne etimologija besede). Avtorica ugotavlja, daje med zapisanimi tujimi izrazi posebno veliko germanizmov. V tem poglavju so od besednih vrst predstavljeni le samostalniki, druge besedne vrste morda čakajo na objavo v slovarsko urejeni publikaciji.
Z zadnjim poglavjem Jezikovne interference na Apaškem polju5 avtorica dopolnjuje zanimivo sliko slovenskogoriškega narečja. Na narečno podobo Apaš-kega polja so vplivali predvsem zgodovinski dejavniki, saj so tu do druge svetovne vojne živeli predvsem nemško govoreči prebivalci, obkroženi s slovenskim živ-ljem, po njihovi izselitvi pa so izpraznjeni prostor naselili priseljenci iz vse Slove-
2 Avtorica sicer piše, da predlog izraža/pomeni kraj, količino, čas itd., a gre za pomen predložnih zvez, torej predloga skupaj s samostalnikom.
3 V poglavju jo je zagodel tiskarski škrat, saj je v enakem - ležečem tisku kot navedene vezniške besede zapisana tudi beseda brezvezje oz. mnogovezje.
4 Razprava M. Hajnšek-Holz Narečne prvine v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je v Zborniku razprav iz slovenskega jezikoslovja (Ljubljana: SAZU, 1989) objavljena na str. 79-100 in ne na str. 101- 109.
5 Obravnavano temo je avtorica predstavila tudi že v članku Jezikovne interference v Apaški kotlini - Studia Slavica Savariensia, Szombathely, 1992, str. 6-22.