74
Iz natoroznanstva.
Morski  pes.
Po Grube-tu.
Morski pes je sesavec , ki lahko živi na suhem in v vodi. Njegova glava in persi so take, kakor roparskih žival. Morski pes laja po pasje, ima bistre lesičje oči, veliko brado krog gobca kakor maček, tudi zobje so mu ojstri kakor jih imajo roparce; zadnji njegov konec je pa ribjemu repu podoben, ker zadnje nogi ste z repom sorašene. Morje je pravo stanovalise morskega psa, ker pride le na suho, da se na solncu greje ali pa da dremlje; torej mu je narava vse dala, kar mu je potreba, da more dobro plavati in se potapljati. Njegovo truplo je podolgasto in navadno prav tolsto; sprednje nogi ste blizo gobca, kakor dve plavuti, in njih persti so sklenjeni s plavutno mrenico, da nogi ložej vesljate. Debela, gladka glava nima ušnic, in majhine ušesne luknjice lahko zakriva tanka kožica, da ne more voda v ušesa teci. Ribjemu repu podobni rep pa leži kakor brebrov (pibrov) rep po širokem na vodi. Kožuha mu nobena tekotina ne premoči; dlaka je tako gosta in gladka, kakor da bi bila z oljem namazana.
Ta kožuh morskega psa je kaj velik   dar Božji   ne   le za samega morskega psa,   temoč tudi za   človeka.    Morski pes namreč ljubi merzle morja in dežele, ker mu  naj večji mraz nič ne de.    Torej je on severnim ljudstvom prav prijeten gost, ki jim vse daje ,   česar potrebujejo   in česar se njih serca vesele;   kožuhovine   za obleko   in za   streho njih koče in še celo čolne   si te ljudstva   le   iz njegovih kož  iti kosti napravljajo.    Pa   še   več.    Severni   človek   hoče   tudi jesti in več jesti  kakor človek  v južnih krajih;   ker pa severne ljudstva samo  ribe   in   le   samo   ribe jesti morajo, se jim tedaj  kos mesa kaj dobro  prileze,   in sicer kolikor   tol-steji je kos, toliko boljši je tudi.   Na goveje, na ovčje meso ali celo na jelenovo pečenko ne morejo misliti,   pa namesti tega je Laponec dobil od  previdnosti Božje svojega sedlona, ki  mu je skupej krava, konj  in jelen,  ki  mu naj boljšo div-jašino in   najsladkeje   mleko deli.    Grenlandijan   in   Eskimo pa je prejel morskega psa,   in sama   ta  žival   mu nadome-etuje vse živali in   rastline.    Cez   dolgo   zimo   mu je koža morskega psa mehko ležišče, in v kratkem poletji mu je spe koža morskega  psa streha njegovega šotora v samoti. Spodnja in zgornja obleka   Eskimova je koža morskega  psa,   ki je srajca , suknja in plajšč ob enem, ki ponoči in podnevi, leto in dan na truplu ostane, in  ki je vedno  po   najnovejši šegi.    Kri morskega psa je Eskimova juha,   mast   te živali
njegovo vino in tolsti kosovi mesa so mu meso in sočivje, inočnata jed in prigrizlej ob enem. Oče pripoveduje svoji družini naj novejše novice, pa nikoli ne pozabi kje, kdaj in kako je morskega psa prekanil in vjel. Lov morskega psa je uk in junaštvo mladenča Eskimo-a. Ce se je on prej naučil tiče in ribe loviti, ga oče, ko je enkrat petnajsto leto dosegel, dorašenega spozna in poterdi, da sme zdaj v čoln stopiti in peljati se na lov morskega psa na viharno morje. Pervi srečni lov morskega psa je naj važniša dogodba v njegovem življenji, in tako junaško delo je vzrok družinske veselice, na ktero povabijo tudi sosede in dobre prijatle. Ko mati ubito divjašino za kosilo pripravlja, pripoveduje oče ponosno, kako urno je sin veslal za hitro plavajočim morskim psom, kako mu je z močno roko harpuno v život zasačil in kako miren je bil, ko se je v globočino spustila ranjena žival, od bolečine se peneča. Lov morskega psa je obsežek vse umetnosti in učenosti in Eskimo si še celo nebesa misli kraj, kjer je obilo morskih psov. Truplo umer-lega Eskimo-a zavijejo v kožo morskega psa in mu v grob pridenejo lovskega orožja, ker ti ljudje bodo tudi po njih veri na unem svetu morske pse lovili, samo da bo tam vedno dan in da se bodo te živali rade lovile.
Koža in mast morskega psa mikate tudi celo v bolj južnih krajih stanovajoče Evropejce, da nalaš zategavoljo pošiljajo na lov morskega psa ladije, ktere sušca ali malega travna odrinejo in deleč deleč jadrajo do otokov „Spitzbergett imenovanih. Tam na ledenih plošah dremljejo cele trume morskih psov. Lovci se oborožijo z debelimi gorjačami, ktere so še na koncu okovane. S tem orožjem predramijo ne ravno preveč priljudno zaspance, ki se nič hudega ne nadjajo in ki vsled tega prijaznega pozdravljanja lovcov smertno zaspe, da se ne predramijo več. Revne živali spe tako terdo, da malokdaj zapazijo zalezovavca, ki se ne obotavlja, da jih kresne po čepinji z gorjačo. Ce se pa poprej zbudijo in vidijo, da ni mogoče vjiti, pa grizejo krog sebe, da je groza, in da so človeku še celo smertno nevarne.
Naj bolje opravijo Grenlandci z njimi, ki se preoblečejo v morske pse in lezejo po trebuhu k zaspani drušnji tako omahovaje, kakor morski psi znajo. Morajo tedaj roke pritisniti k persim in noge skriti pod kožo, ki jo za sabo vlečejo, če ne, bi vendar prekanjene živali zapazile prekanje-vavce. Morski psi imajo mnogoverstne čudne navade in se znajo kaj lepo muzati. Posebno živi so takrat, kadar babice može kličejo in se poljubujejo in božajo. Včasih tudi, ko lezejo, na enkrat vstanejo , in se vzdiguejo z glavo in sprednjim truplom, in mahajo s kratkimi sprednjimi nogami. To igro umejo lovci kaj dobro oponašati; ker se dvigujejo kakor te živali, in tako nerodno, kolikor mogoče, glavo in persi gibljejo in z rokami, na persi pritisnjenimi, mahajo, češ da kličejo svoje tovarše. Kadar so jim pa zadosti blizo, veržejo svoje seme preč, in za morske pse zdaj velja: reši se, kdor moreš!
Morski psi so dobrega serca in njih ljubezen do mladih je zares giuljiva. Pa tudi človeku so zlo udani; mlad vjet morsk pes se kmali ukroti in ostane potem pri hiši, ki ga redi, tako zvesto, kakor le pravi pe-* zamore storiti. — V začetku tega stoletja so vjeli v zalivu „Clew" na Irskem otoku morskega psa in ukrotili v kuhinji nekega gospodarja, kterega hiša je bila blizo morskega brega. Ta morski pes je rastel in je kmali kazal veliko udanost do hiše in njenih prebivavcov; igral se je z otroci, kakor mlad maček in je sledil svojemu gospodarju kakor pesiček. Vsaki dan je šel v vodo na ribji lov, in ko se je sam nasitel, je prinesel vsaki dan tudi domu dobro ribo. Njegovo največje veselje je bilo greti se poleti na solncu in pozimi pred pečjo, v ktero je tudi včasih zlezel. Štiri leta je dobra žival tako živela, kar prikaže se med gospodarjevo živino bolezen, ktere niso mogli ozdraviti. V ti nesreči je gospodar sveta iskal pri stari babiiri, ktero si je vsak čarovnico (copernico) mislil. Ta baba je terdila vražnemu možu, da bolezen med njegovo živino izvira od tod, ker ima on v svoji  hiši nečisto
75
žival, in vse njene umetnije ne bodo nič pomagale, dokler mož ne odpravi morskega psa od hiše. Mož je dal žival v čoln in jo unkraj otoka „Clawea v vodo vergel, češ, da je ne bo nikdar več vidil. Čoln je priplaval domu, družina je šla spat, in drugo jutro je ležal morski pes spet na svojem navadnem mestu pred pečjo.
Zdaj so dali žival nekemu ribču , ki je obljubil, da je ne bo poprej v vodo vergel, dokler ne bo veliko ur deleč od brega priveslal. To se je zgodilo. Noč in dan sta minula , drujri večer je šel h koncu , in dekla je ravno luč ugasnila, kar nekaj popraska na vrata. Mislila je, da je pes, in je vrata odperla, pa kdo je prišel — morski pes! Truden dolgega pota je cvile veselje naznanil, da je spet doma, vlegel se je na gorki kraj in terdo zaspal. To vse so koj čarovnici povedali, ktera je drugo jutro prišla. Ker so mislili, da bi bilo nesrečno . morskega psa zaklati, je svetovala baba , naj zvesti živali oči iztaknejo in oslepljeno v morje veržejo. In res! pred ognjem, kteri je revni živali tolikokrat prijetne gorkote delil, so ji svitlobo oči vzeli in vergli jo s kervavo glavo v vodo. — Pretekel je teden. Živina v hlevu ni ozdravela in gerda babiira ni vedila več nikakoršnega sveta. Ponoči je vstal strašan vihar; med tulenjem vetrov se je culo včasih tiho cvilenje pred hišo, pa nobeden si ni upal, pogledat iti. Ko so drugo jutro duri odperli, je ležal pred njimi — morski pes, pa mertev, ker lakot in terpljenje sta ga umorila.
Glej, ljubi bravec , v ti podobici zvestobo in udanost živali in gerdo neusmiljenost človeško! Morski pes je bil čista žival v Ircovi hiši, njegov vražni gospodar pa nečista stvar!                                                   Tušek.