Dopisi. Od sv. Jurja ra Šavnici. Kat. polit. društvo naše je 22. maja prav sijajni zbor imelo. Vdeležilo se ga je vkljub slabemu vremenu prav mnogo vrlib rodoljubov. Zbor je pričel predsednik z prav jedinim govorom o važnosti zborovanja v sedajnem času. Za njim govoril je g. J. L.; nadučitelj v Ljutomeru, 0 novi meri in vagi tako razumljivo in praktično, da ga je bilo poslušati veselje. Gosp. B. P. učitelj v Ljutomeru, je govoril 0 živinoreji in pokazal, ktero pleme bi bilo posebno priporočati za uaš kraj in kako ravnati, da se vpelje. Prisrčna hvala blagima gospodoma za podučilne besede! Naj bi še večkrat v naše društvo prišla in nain pomagala pridne naše rojake, ki so bistrega uma in blagega srca, podučevati v raznih rečžh, ktere tudi kmet vedeti mora. Konečno še nektere be- sede o ljubezni do domovine spregovori J. K. posestnik ua Jamni. Beseda mu je tekla tako gladko, kakor izurjenemu govorniku; zložil si jo je tako logično, da smo ga le občudovali. — Počastili so nas bili tudi č. g. novi dekan J. S., ki so bili z velikim veseljem pozdravljeni. Pristavek vrednistva. Porocila, kako da nekteri nespametno proti društvu rovajo, nisrao ponatisnoli, ker je preobširno. Bodi vam v tolažbo to, da imajo katoliško-polit. društva iste sovražnike, kakor kat. cerkev satna. V zaupanju na Božjo pomoč delajmo mirno in previdno naprej. Od sv. Janža na Dravskem polju. Od mnogo krajev se slisijo vsakoterni ropi, tepeži, tatinstva itd., vendar mislim, da tako zrelih in predrznih potepinov ni tako lebko najti, kakor pri nas, med katerimi so oni iz prepoljske srenje v prvi vrsti, kar sledeča prigodba kaže. 18. maja se pripeljem po cesti s Ptuja, ter srečam blizo vesi popotnika z vozom, ki prodavata smokve, rožiče itd. Eden je peljal konjiča, drugi ves krvav je šel zadi brez klobuka med dvema ženskama, ki ste roke vile iu se plašno nazaj ogledavale. Ko se bliže oštarije tik velike ceste pripeljem, zagledam štiri fantaline gori omenjene srenje, ki so bili žganjice pijani iii v prabu pokotani. Ko mene zagledajo, se mi bitro postavijo nasproti, kakor se mi je zdelo, za boj. Mene je začelo skrbeti za ženo in dvoje malih otrok, katere sem o,d zdravnika iz Ptuja peljal. Ko pridem do njili, me srdito gledajo, ali vendar se nobeden ne gane; gotovo so si mislili, da mi utegnejo veščani na pomoč piiti. Pozneje sem zvedel, da so ti štirje divjaki gori omenjenemu barantaču, ko je blizo ostarije prišel, fajfo iz ust strgali, iu ker jo je nazaj imeti botel, mu še klobuk raztigali in povrb. mu še po glavi za popotnico dali. — Ta surovost prekosi vse druge, o katerih nam ,,S1. Gospodar" poroča, ker so malopridneži o belem dnevu na veliki cesti tujega človeka, kateri jim še nikdar ni žalega storil, tako tolovajsko napadli! Ali jih je sodniji priporočil, ne vem, ker jib raenda ne pozua; ravno veliko bi mu pa tudi ne hasnilo. Tudi jaz pritrdim nasvetu F. B., obč. predstojnika pri Ločah v št. 19. ,,Gosp.", da vložimo peticijo do vlade zavolj take vrste ljudi, in ako nič ne pomaga, bomo prisiljeni silo s silo odvračevati. — F. L. posestnik v Staršah. Iz Vozenice, 27. maja. Pretekli petek 23. maja po noči je velik požar vse imetje nekega tukajšnjega kmeta uničil in upepelil. Vzrok požara se ne zna. Nesreča je se posebno zarad tega obžalovanja vredna, ker je tudi otrok, ki je služil pri biši za pastirja, zgorel; dekla, ki ga je hotela rešiti iz plamena, se je sama hudo opekla. Zgorelo je nekaj živine (ovec in svinj), pa tudi nekoliko denarja, ki si ga je kmet za vsakdanjo rabo prihvanil. K sreči vendar je imel revež svojo hišico zavarovano, sieer bi moral zdaj prijeti za beraško palico. — Knietje! tolikrat se je že pri kat. pol. društvu govorilo, da bi si vendar zavarovali svoje biše; ustanovilo se je ravno tukaj nalasč opravništvo ,,Slovenije", veudar malokdo se oglasi, vsak marveč čaka nesreče, dokler ga že zadene. Spoznajte, da vam le dobro hočemo; vi se pa nas izogibate, da se nebi nemškntarjem zamerili, ki vam v taki sili itak nič ne poraagajo. Dokler še hiše stoje, jih zavarujte, pogorelih si ne morete! Na murskem polju. 1. jun. Vceraj so volili veliki posestniki gornjeradgonskega okraja v okr. zastop. Propala je za nektere glasove uarodna stranka. Zastopali bodo Slovence v važnih denarstvenib zadevab zopet Nemci Radgončaai in nekteri tukajsnji nemčurji. Kdo je tega kriv? Odgovor: Duše nemarne, duše revice, ktere nad slabimi časi in postavami vedno tožijo, a roko potisnejo v žep, kjer bi se moralo delovati. Cel6 lehko bi bila zmaga naša, ako bi se je udeležili oni, na ktere smo se trduo zanašali. Kdo je še več kriv? Dva možiča, ktera slovenske zemlje krub jesta, pa sta vrgla pošteu narodui značaj v blato, in se blinita okoli našib sovražnikov. Prvi je nekdaj ,,poblevniu šentpeterski skolnik Simouič, o kterem ne zinemo nič več, nego da je najbujši nemškutar med učitelji na Slovenskem, in da že težko čaka na ,,krvavo" zasluženi penzijon. Drugi je — negovski Špirk! Obo oče Spirk, ste že zvobali, da je vaše rglorije" med kmeti konec, in da ne bi uikdar več od teh izvoljeni bili? Zavolj tega ste šli ponižno koledovat k radgonskim mestjanom, naj vas povzdignejo v čast ,,bezirksvertietarja?" Zavolj tega ste si priberačili, gospodu Simoniču enako, od starih babic neki nvolmoht", in ste volili v zastop slovenskega okraja same Nemce in pa — samega sebe! S tem ste tudi slepcem oči odprli, ki so dosibmal imeli nekaj zaupanja do vas. Ostanite želar ali dobtar brez klobuka, ali kar si bodi, a mi rečemo: v imenu prebivalcev tega okraja ne genite jezika več! Stopili ste v službo Nemcev — z Bogom! Upamo pak, da bodo prihodnjo saboto kmetje volili poštene slovenske može! Slavno vredništvo! Prosim, da sledeče vrste sprejmete v svoj cenjeni list: Iz poročila o volilnem shodu v Celji v nSl. Gosp." št. 22. bi utegnil kdo sklepati, da se strinjam z rezolucijami, ki so se tamkaj sprejele. Šel sem v Celjc misle, da se bodo shoda udeležile obe narodne stranke, kar se v moje začudenje n i z g o d i 1 o. Menil sem vendar, da bode mogoče mirno razpravljanje in sem toraj tudi mislil govoriti; ker sem se pa po govoru g. dr. Zarnika o nasprotnem prepričal, sem z b o r z a- pustil poprej, ko se je o kteri koli stvari glasovalo ali sklepalo. S posebnim spostovanjem Dr. J. Ev. Lipold. V Šinartnem 1. junija 1873.