ff Težka zadeva Kal pravi učitesjstvo «i še eno mnenje učitelja Tovarišu B. sicer ni mogoče izpreminjati prepričanja o »Težki zadevi«, kakor izjavlja v članku že sam, ovreči pa je treba njegove državotvorne in socialne nazore pred ono javnostjo, ki kaj rada izrabi ugodne prilike v škodo in ponižanje učiteljskega stanu. Tovariš B. se že v lastnem članku skriva za svoje osebno mnenje, trdovratnost prepričan>a in krutost predlogov. To dokazuje, da mu je lastno mnenje več vredno kot življenje tisočev oženjenih tovarišev in omožcnih tovarišic, ne oziraje se pri tem na obče lnterese stanu ter na nepregledne borbe za njcgovo izboljšanje. Hvalevredno je, da tovariš misli na finančno moč države, to je pomembno tudi za rešitev vprašanja scdmih hčera, ali prazna je bojazen, da bi poročene učiteljice pojedle državo, da bi zakrivile polom 1000 naraščajnikom in da bi se jim mogoče predobro godilo. Toda o teh problemih dmgič, danes pa je treba odgovarjati posebnim punktacijam tov. B. Vsaka učiteljica, ki se poroči, bi morala podati ostavko na službeno mesto. Čudno, da ta svoj aksiom tov. B. ni razširil še na poročcne učitclje ter v obče na vse poročene državne uradnike? Saj, kdor je pravi mož, razume, da očetovstvo v ničemer ne zaostaja za rnaterinstvom, da mu pripada celo glavni del vzgoje, gospodarskih bremen, pa tudi fizičnega dela itd., ako noče žene ponižati do priproste dekle ter ji ubiti učiteljsko naobrazbo, 5e je slučaino učiteljica. Navcdem lahko številne dokaze. da materinsitvo in gospodinjstvo pridni, inteligentni učiteljici — ženi nikdar ne škoduje v vzornem učiteljevanju niti v šoli, niti izven nje. Pač pa jo kot učiteljico — vzgojiteljico še v marsičem izpopolni: ublaži ji nemir in hrepenenje za življenjem, preneha stike, dopisovanje in drugo, kar človeka razdvaja pri delu, usposobi jo za izvajanja gospodarstva in razumevanje otrok pri pouku in vzgoji, prilije ji ognja za spoznavanje kraja in krajevnih razmer, ker je našla y njih del svojega doma — kratko sposobna je, da odsluži državi v polni meri svojo skromno plačo, v narodu pa ima kot žena — učiteljica večji ugled. Učiteljeva žena —¦ neučiteljica se čuti v učiteljski družbi manjvredna, zapostavljena, draži jo zavidljivost, ob priliki se rada maščuje — ali pa trpi in molči, požiraje suženjski gnev. Redkokdaj se učitelj oženi z bogato nevesto, ki pa učiteljice kaj rada prezira. Jasno je tudi, da samstvo ni niti vzrok, niti dokaz dobre učiteljice. Marljiv človek postane v večjih skrbeh marljivejši in sposobnejši. lenoba pa raste v lenobi in zanjo je v samskem stanu več prilike. Ostavko na državno službo radi ženidbe naj podajo le one uradnice, ki jim ženitev pridobi primcrno življenje in oskrbo otrok. Vse ostale pa naj svobodno uživajo skromne pravice, ki jih vestno odslužujcjo ter so si jih težavno pridobile. Naš stan se je še nedavno boril za načelo: »Isto delo, ista plača.« Brezposelnosti in državnih problemov pa nikdo ne bo rešil z ostavko poročenih učitcljic. Za brezposelne učitelje je v naši širni domovini še preveč praznih mest, ki jih bodo prej ali slej lahko zasedli Zakonska zveza učitelja z aktivno učiteljico se naj več nc tolerira? Tovariš B., ali si premislil. koliko zla bi taka tolcranca rodila? Ponižanje stanu, propadanje morale, ogorčenje naroda, kritika države, ki bi to dopustila, trpela bi tudi šola in vzgoja. O, so gotovi krogi, ki jim je na srcu propad šole in učiteijstva, radi bi nas videli ponižane, ne privoščijo nam izobrazbe, ne izobražene žcne, raztrgana suknja bi naj zagrebla naš ugled, otroct naši bi naj postali hlapci, klečeplazci za kos kruha, da bi bila njih glorija večja. In zakaj bi učitelja gonili v celibat? Bogatih nevest zanj ni, če vzame revno, kdo mu bo plačeval pohištvo, obleko, knjige, kdo mu bo skrbel za otroke, kdo podpiral onemogle starše, kdo plačeval zdravila in nešteto drugih potrebščin? Z eno plačo tega učitelj ne zmore, saj prejema prvih pct lct službovainja na roko komaj 790 Din mesečno, nadaljnjih 12 lct po 1200 Din itd., več tukaj ni trcba povedati. Sem poročen z učrteljico, ne pijeva in ne kadiva, ne obiskujeva zabav, pa si moram včasih še klobuk kupiti na obroke. Naj tovariša B. ne peče preveč vest, da bi sc dvojnoslužbarjem godilo predobro. Država nastavi toliko ljudi, kolikor jih rabi in kolikor jih more pla*čati. Če pa naraščajo v vrstah intcligcncc proletarci, jih naj oskrbe tisti, ki zahtevajo preveč gimnazij, preveč učiteljišč in preveč šol. Gotovo pa je, da bo taka vprašanja sčasoma najbolje rešilo življeinje samo. Organizem učitcljskega stanu pa mora ostati pri tem zdrav ter izboljšavati in braniti svoje socialne pravice. Država sama nilkdar ne pričakuje, da bi njeno gospodarsko krizo finansiralo uradništvo, nasprotno ona po svojih razmerah pilačuje uradništvo, ki je potrebno za življenje narodnega in državnega organizma. Državna skupščina je pravkar sama priznala, da uradniških plač ni mogoče več znižati in jc ta sklep tudi popolnoma utemeljen; saj plačc odgovarjajo le zmerni prehrani. vse ostalo življenje je pa na obroke in dolgo ve. Šolanje urad. otrok z dežele brez dolgov ni mogočc in strah nas je, kadar se pojavljajo bolezni ter drngc nadloge. Kdor ni v položaju, da preživi ženo in družino, naj se ne zanaša na žcnino službo in naj ne sili v zakonski jarem. To ni premišljena moška beseda. Recimo raje: prosta Ijubezen, gostilničarjeva milost, samska zapravljivost itd. In kolilko pa je danes državnih uradnikov, ki bi lahko brezskrbno stopili v zakonski jarem? Moški se iz gmotnih razlogov itak ženijo večinoma šele po 30. letih, ali naj to dobo v našem stanu premaknemo navzgor do 50, morda celo do penzionistov? Zakon je vendar tudi ekonomična pridobitev v vseh različnih ozirih, pa samo tedaj v našem stanu, če se učitelj poroči z učiteljico; dmgl ugodni računi so neznatni. Ali hočemo vzeti učitelju še to zadnjo ugodnost, ki mi edina lahko ustvari znosljivo eksistenco? Prijatelj B., zakaj praviš, da v težki današnji krizl ne smcmo poznati nobenih kompromisov? Ali ne pomisliš, da bi bila kriza im brezposelnost šc mnogo večja? Dvojnoslužbarji. To zveni, kakor da bi en uradnik prejemal dvojno plačo. Misliim, da država ne more biti tako radodarna. Dvojnoslužbarji pa so prav za prav socialno zlo, ker zasluži enoslužbar premalo, da bi stanu primerno živel, oblačil in šolal svojo družino. Ni še dolgo, ko se je vršila borba za enakopravnost poročenih učiteljic, sedaj bi jih pa kar naenkrat radi popolnoma odpravili: kakšna doslednost jc med nami? Dvojnoslužbarji tudi države ne interesirajo. Ona plačuje samo uradnike, zahtevajoč od njega določeno delo, vse drugo pa je, v okviru človeške dostojnosti, zasebna zadeva posameznikov, tako tudi zakon. Dvojnoslužbarji so napram državi v prav takšnem odnosu, kakor jc tovariš B., kot enoslužbar. Kdor jih napade, stori to iz gole zavisti in še to v napačni domišljiji, da se jim godi morda predobro. Današnja kriza bo še dvojnoslužbarstvo pospeševala, ker obstoja v njem še edina možnost ustvariti si skromno lastno ognjišče. Dokler gre državi trda za denar, naj se postavijo vse poročene učiteljice na razpoloženje. — Radoveden sem, ali je tov B. tudi v vzgoji mladine in drugem javnem delovanju tako patriotičen, kakor je pri učiteljskih plačah? V ncbovpiioče bi bilo tisočerim učiteljicam pogaziti priborjene skromne pravlce, onemogočiti tisačerim in tisočerim otrokom študij, ponižati učiteljico — ženo in udariti učitelja, ki si je s strahom in upom osnoval družino, temelj državnega reda. Tebe in Tvoje družine ne bo konec, če boš imel ene prejemke. Tudi tukaj diši po cgoizmu. Da bi enemu priboril srečo, bi pahnil dva druga v nesrečo, neoziraje se pri tem na bodočnost otrok, ki jih ta dva imata. Ej, pa udari učitelja, čc si kupi novo srajco na golo telo! Raztrgan, bos in lačen naj hodi okrog! Njegovi nasledniki mu ne bodo postavili niti križa na grob. Toda zadoščeno bo socialni pravičnosti, in to je glavno. Kaj človeška živIjenja, kaj ustalitev razmer, kaj učit. stan? — Glavno je socialna pravičnost! I. J. Mnenje omožene učiteljice Silno sem se čudila, k« scm prcčitala članek »Težka zadeva« od B. v »Učit. tov.« 16. februarja 1933. Ni, da bi odgovarjala na ves članek, rada pa bi povedala svoje misli o tej zadevi. Sem poročena učitcljica in službujem čez 20 let. Scdaj naj bi me odpustili iz službe, na penzijo naj čakam, da mine kriza. Po 20 letih učiteljske službe bom začela vaditi svoje priletne mišice pri ribanju in drugem težkem delu, služkinjo bom morala odpustiti in tudi ona bo v najhujših časih na cesti. Če je v meni še kaj duševne silc, pa naj grem med narod in naj mu pomagam v stiskah in nadlogah. Škoda, da ne poznamo fakirskih umetnosti, da bi se kar uspavale za ves čas krize. Plačo vlečeva v dveh. Nihče ni pomiloval poročenih učiteljic v času vscobčega blagostanja, ko so te dclale enako z drugimi tovarišicami, prejemale pa so lc polovično draginjsko doklado. Samo poročena učiteljica ve, kako težko je zjutraj zapustiti dom in vse in se vrnc popoidne trudna in izmučenih živcev, a družini mora kazati vedro lice in veselo razpoloženje. Ne toži. Nihče ji ne lajša dela, vsak pa zahteva od nje drugim enake uspehe. Na mestu mora biti in je. Sedaj pa pride kriza in ona naj bo odpuščena. Seveda. zakaj pa je sledila svojemu naravnemu poklicu, da je postala mati. Kriza zahteva od učiteljice, da se ne moži. Zakaj prirejamo materinske dneve? Mi jih prirejamo, mi navajamo mladino k spoštovanju mater, mi povzdigujemo mater, sami pa brcamo svojc koleginje - matere iz službe. O, logika! In mlade učiteljice, ki so vas starši dali izučiti za ta poklic, ker niso imeli za vas druge dote, ve mlade žene pazite, da ne zaidcte v zakon, kjer vas čaka odpustitev iz službe. Učiteljica mora biti tako bitje, ki zastavi službi ne le svoje delo in najplemenitejše čute, ona mora zatajiti v sebi vse in le služiti. Mož ima poleg službe svobodno življenje, učiteljici se odreka ta svoboda. Iz vsega, kar sem čitala se zdi, da drži država poročene učiteljicc v službi ko nekak »luksus«. »Luksus« pa ne spada v krizo, zato v kot s poročenimi učiteljicami. Zavedamo se, in silno nas boli usoda mladih brezposelnih kolegov in koleginj. Zavedamo pa se, da nismo samo me poklicane žrtvovati se. In če bi bile sedaj odpuščene poročene učiteljice, kdo naj bi bil odpuščcn čez 2 ali 3 leta, ko bomo imeli nov naraščaj? Zakaj vidi pisec B. samo poročene učiteljice in jim servira naslov »dvojno službarji«. Ali ni mnogo državljanov, ki imajo po dve, tri službe. še več družin, kjer je več članov v službi. Mnogo je tudi takih, ki dobivajo za svoje službovanje znesek večkratnrh plač poročene učiteljice. Drugi imajo poleg službe obsežna posestva ali celo obrti. Zato razumemo »težko zadevo« in vsi radi nekaj žrtvujemo, vendar se tudi jasno zavedamo, da nismo samo poročene učiteljice dolžne žrtvovati vse v tej .krizi do boljših časov. M. Več socialnega čuta! Ne čudim se kopici protestov proti predlogom tovariša B., objavljenih pod naslovom »Težka zadeva«, ker sem jih slutil že v naprej. Mnogo je namreč poročenih učiteljskih parov in precej med temi je tudi takih, katcrim bi izvedba teh predlogov nekoliko ogrožala eksistenco. Toda žalostno je, da iz večine teh člankov diha neka trdosrčna in odvratna rnisel. kakor da nas vseh prav nič ne briga, če vseh sedem hčera tovariša B-ja in vsi brezposelni abiturienti nimajo zaslužka. To je greh, katerega nam ta množica brezposelnih ne bo odpustila. Pri urejevanju te »Težke zadeve« ne smemo prezreti, da je družina temelj človeške družbe. Vsakemu članu te družbe pa je ona dolžna nuditi vse pogoje, da si ustanovi lastno družino, ker ima na tem interes ne samo človek kot tak, ampak tudi država. Iz moralnih, etičnih in narodno-gospodarskrfo ozirov smo dolžni družino čim bolj zaščititi, da bo ona lahko v polnem obsegu vršila zaupano ji poslanstvo. Jaz sam preživljam s svojo edino plačo, ki znaša nekaj nad 1 in pol tisočaka mesečno, tročlansko družino. Resnica je, da ta plača zadošča le za stanovanje in hrano, za obleko mi ne ostane nič. Vendar delam in nemo trpim. Niti na misel mi ne pride, da bi v teh težkih časih zahrepenel po udobnosti, ko vendar toliko Ijudi strada. Mnogo člankarjev je trdilo. da predstavljajo plače »dvojnih zaslužkarjev« komaj še eksistenčni minimum. Prikazati hočem ta eksistenčni minimum v pravilnejši luči s sledečim: »Poznam učiteljski par, ki ima mesečno okrog 5000 Din dohodkov, ter poseduje v kraju svojega službovanja lastno hišo, a stanuje v šoli, in je vsa njegova hiša prazna, dasiravno je v dotičnem kraju težko dobiti stanovanje. Ta tovariš je že lani doslužil 35letno službeno dobo in je še vedno aktiven. Pripominjam še to, da nimata nič otrok! Torej? Nek drug učiteljski par v istem kraju zasluži 4 tisočake mesečno. Stanuje seveda tudi v šoli, dočim moram jaz z dvakrat manjšo plačo prcživljati številčno enako družino in nimam šolskega stanovanja. Pa to so kajpada moje privatne zadeve, ki ne spadajo sem. Seveda, če se mora kdo zgolj radi pomanjkanja preseliti v onostranstvo, je to tudi njegova privatna zadeva! V nekem mestecu ima ženo učiteljico večina gospodov z akademsko naobrazbo in še nekateri drugi. Upam, da vendar nihče ne bo trdil, da predstavlja plača teh tovarišic šele eksistenčni minimum. Ti primeri niso izmišljeni in ne osamljeni. Prišteli bi jim lahko še celo stotico onih tovarišev, ki imajo že polno službeno dobo in bi se brez vsake škode lahko umaknili in dali prostor mlajšim brezposelnim močem. Precej je tudi poročenih in upokojenih učiteljic, ki so z največjo muko vztrajale v službi 10 let, nato pa zaprosile za pokoj. Ali bi bila to socialna krivica, ako bi jim odpadla pokojnina? Koliko pa je še upokojencev z dvojnim zaslužkom. Pravično bi bilo, da se vsakemu upokojencu, ki stopi v privatno službo, za ta čas prikrajša pokojnina v prid brezposelnim. Učiteljice v dravski banovini predstavljajo dve tretjini vsega učiteljstva. To nenaravno in krivično številčno razmerje se mora popraviti v prilog moškega spola. To ni prav nič srednjeveškega, saj smo že toliko napredovali, da velja tudi gospodinjstvo in materfnstvo za poklic. Materinstvo je obcnem težka obremenitev ženskega spola, ki gotovo iz raznih bioloških razlogov obremenilno vpliva na kvaliteto njenega dela v službi. Bilo bi celo krivično in proti načelom enakopravnosti, če bi zahtevali od ženskega spola, da naj istočasno vrši kar dva poklica. Po izvršeni korekturi bi vsled razlike v višini plač z ozirom na to, da bi že več let službujočo reducirano učiteljico nadomestila nova učna moč z mnogo manjšo plačo, nastal prihranek več milijonov dinarjev. Ne bilo bi pravično, da bi to vsoto uporabili za katerokoli bodi svrho, temveč ga je treba vrniti družini. Zvišati je treba rodbinsko doklado za ženo, da bo s tem dana družini eksistenčna možnost. Živimo v izredno težkih razmerah, v katerih so neizbežni tudi izredni ukrepi. Socialna dolžnost vseh, ki žive v količkaj boljših razmerah je, da tudi nekaj teh udobnosti žrtvujejo za svojega bližnjega — trpina. Čemu bi oklevali, ko se bo prej ali slej to kljub našetnu protestu vendarle uresničilo? Poglobimo socialni čut in vzljubimo svojega bližnjega in šlo bo! —e—