Izgorelost in panični napadi





Z dobrimi odnosi nad izzive sodobnega časa



Mateja A. Kegel





Knjiga s konkretnimi metodami in nasveti, kako ukrotiti panične napade, neutemeljene strahove in se izogniti izgorelosti.





Izgorelost in panični napadi:



Z dobrimi odnosi nad izzive sodobnega časa



Avtorica: Mateja A. Kegel



Uredila in strokovno pregledala: Špela Čarman



Izdajatelj: Zgodba.NET

Elektronska izdaja

Spletna publikacija: https://zgodba.net/trgovina/



Izid: Radomlje, 2025

Cena: 19,90 evra





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili

v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 225666307

ISBN 978-961-94282-9-0 (ePUB)





Nikoli ne reci, da te je strah. Nikoli.

Ker potem si tisto, česar te je strah, začne domišljati, da je nekaj mogočnega in te lahko premaga.

- Giuseppe Catozzella





Kazalo


Paničen napad na poti v Moskvo​​

Pot domov ​​ ​

Ne da ga ne pozabiš, prvega se sploh ne zavedaš!

Kako paničen napad doživljajo drugi?​​

​Mojčina zgodba​​

​Tadejeva zgodba​​

​Natašina najstniška izkušnja​​

​Tomaževa izguba​​

​Zalina zgodba​​

Kako doživljamo paničen napad?​​

Strah pred paničnim napadom​​

Resnica, ki se skriva za paničnimi napadi​​

Kaj sproži paničen napad?​​

Kako globoko zakoreninjene težave sprožijo napad?

Ukrepi za preprečevanje paničnih napadov​​

Izgorelost kot vzrok za paničen napad ​​

Slabi odnosi so povod za izgorelost​​

Energetski vampirji​​

Vpliv paničnih napadov na kakovost našega življenja

Ko se v množici počutiš osamljeno …​​

Vpliv paničnih napadov na odnose ​​

Vpliv paničnih napadov na spolnost​​

Panični napadi na delovnem mestu​​

Ali lahko panične napade prenesem na otroka?​

Odnosi z bližnjimi ​​

Kaj si bodo pa ljudje mislili! ​​

Recept ali navodila, kako reči: Panični napadi, dovolj je!

O avtorici​​

Viri in literatura​​





Paničen napad na poti v Moskvo





Pisalo se je leto 2019. Sedela sem na letališču, med dvema letoma, iz Ljubljane sem priletela na Dunaj in čakal me je drugi del potovanja do Moskve. Bila sem prepričana, da ne bom šla naprej. Da ni pogojev, da še enkrat sedem na letalo in to za trikrat daljši let, kot je bil pravkar za mano.

Jokala sem, se tresla, srce mi je razbijalo kakšnih 150 udarcev na minuto, prsi, pljuča so bila polna preveč vdihnjenega zraka, ves čas sem imela pred očmi izhod - EXIT. Po telefonu sem brskala in našla prevoz za domov, prepričana, da ni pogojev, da grem naprej na letalo.

Ura je bila pol devetih zjutraj, ko sem se lahko slišala z mojo takratno NLP trenerko, ji bom rekla kar tako, čeprav je bila v resnici veliko več kot to, je ena najbolj srčnih oseb, ki jih poznam, brez slabe vesti ji lahko rečem prijateljica. Poskušali sva nove tehnike, predihavanje, se spominjali vaj, vse to po telefonu. Jaz na Dunaju, ona na poti v službo v Ljubljano. Ko sva zaključili pogovor je bila ura devet in čas je bil za drugi klic. Tokrat osebe, za katero sem skozi leta ugotovila, da me v resnici pozna veliko bolje, kot marsikdo in to iz preprostega razloga - opazuje in opazi.

Tokrat ni šlo za prepričevanje, da moram iti, preprosto je šlo za to, da me zamoti, da mi pove kakšno šalo, me nasmeji, mi zaupa kakšen svoj strah in … naenkrat sem se sredi pogovora in le pol ure preden je vzletelo letalo (do vstopne točke za letalo sem imela dobrih 15 min in še čez carino sem morala) vstala in namesto na EXIT odšla proti kontroli za vkrcanje. Med pogovorom sem hodila in na poti zagledala velike bele slušalke. Morala sem jih kupiti tisti trenutek, saj je bila ena od stvari na prvem letu, ki me je motila to, da sem imela tiste drobne slušalke in so proizvajale res slab zvok.

Kupim slušalke in se odpravim naprej proti kontroli. Tresoče oddam svoje stvari skozi detektor, se sprehodim mimo, poberem in zmedena odhitim naprej proti GATE D70 za Moskvo. Stojim v vrsti, nič mi ni jasno. Pridem na vrsto, da pregledajo moje dokumente, ko vendarle naredim eno najbolj pametnih potez - prijazni gospodični povem, kaj se mi dogaja in ona takoj pokliče na pomoč simpatičnega stevarda, s katerim se lepo pogovoriva.

Situacija bi bila zelo komična, če ne bi bila tako prestrašena, saj mi je prijatelj po telefonu malo pred tem rekel, da najbolje, da najdem kakšnega luštnega stevarda, ki me bo na letalu zamotil, da bom pozabila na paničen napad.

Stevard najprej pogleda mojo vozovnico, na kateri piše: “frequent flyer”. Res sem bila na letalih do takrat že več kot stokrat. To pomeni, da pogosto letim, zato me sprva malce začudeno pogleda. Razložim mu situacijo, on mi pove, kako mi lahko pomagajo na letalu in na koncu izreče magičen stavek: “Če se ne počutite v redu, vam ni treba iti. Razmislite še kakšno minuto, kar tukaj počakajte.” Da mi izbiro. In to je tisto, kar me osvobodi. Omeni, da imajo na letalu za takšne primere tableto, ki v trenutku umiri panični napad. Sicer sem prepričana, da to ni res, ampak vsaka trohica upanja tisti trenutek pomaga. Pove mi tudi, da je moj sedež pri izhodu, zato bo lažje, da ne bom stisnjena pri oknu. Še nikdar nisem pomislila na to - pomagalo je. Stojim še nekaj minut tam in takoj, ko pride nov avtobus, ki nas popelje po letališču, preprosto zdrsnem v skupino in se odpeljem - proti letalu.

Tam se zelo počasi pomikamo po stopnicah in ko pridem na vrh se ustavi kolona v trenutku, ko stojim ob stevardesi. Priložnost. Povem ji, kako se počutim, kaj se lahko zgodi in me pomiri, da je letalo varno. Ji takoj povem, da me ni strah tega, ampak da se bojim, da ne morem ven iz letala, če potrebujem zrak. Dogovoriva se, če bo karkoli, se pridem k njej pogovarjati. Hvaležna iz srca, da imam novo možnost.

Pridem do sedeža, kjer poleg mene sedi starejši zakonski par. Bi rekla tam okoli 60 let. Gospo, ki sedi zraven mene, vprašam, če govori angleško, pa pravi, da bolj slabo. Njen mož pa mi takoj pove, da on razume in me vpraša, kako mi lahko pomaga. Razložim jima situacijo, da se mi lahko zgodi napad panike in bi mi pomagal pogovor, če pride do tega. Gospod seveda takoj ponudi pomoč in reče: “Če bo treba, vas bom pa za roko držal.” Vsi trije se zasmejimo. Že samo misel, da imam to možnost, da se zapletem v pogovor, je pomirjujoča. Nisem pa vedela, da jo bom res morala izkoristiti.

Stojimo še kakšne pol ure. Nato pa se začne vzlet. Običajno je to moj najljubši del poleta, ko letalo pridobiva hitrost, ki mi je noro vznemirljiva. A tokrat z vzletom pospešeno bije tudi moje srce, žal ne iz prijetnega vznemirjenja, ampak naraščajočega napada moje podzavesti. Predihavam, kratek vdih, dolg izdih, kratek vdih, dolg izdih. Malce pomaga, a ni dovolj. Potrebujem pogovor. Rečem jima: “Začelo se je.” In se začnemo pogovarjati. Navdušena ugotovim, da se je gospod po 30-ih letih pravkar upokojil kot župan manjšega mesteca izven Dunaja (jeseni je predal svoj zadnji mandat), da sem tudi sama aktivna v lokalni politiki, pogovarjamo se o potovanjih, da je naš nekdanji pravosodni minister njun prijatelj in podobno. Pogovor, ki je trajal 10, morda 15 minut je bil dovolj, da sem se umirila.

Ponovno sem nataknila slušalke in se prepustila glasbi, dihala, vmes malce zadremala. Postala celo lačna. Pred tem mi je bilo noro slabo že samo ob misli na hrano. Ko je bil čas za hrano, je prijazna stevardesa prišla do mene, me pobožala po hrbtu (bila sem naslonjena naprej in dremala) in me vprašala, če sem v redu. Nekaj malega sem pojedla na letalu, nato pa do konca leta, skoraj brez predihavanja, umirjeno prišla na cilj. Hvaležna vsem in vsakomur.

Zakaj je pri meni vse to tako čudno in zakaj me tako vrže iz tira takšna situacija? Ker sem bila na letalu že vsaj 100 krat, obiskala sem do tistega dne natanko 35 evropskih držav (danes, ko ta knjiga dobiva svoj zaključek, jih je že 42). In če imam težave že na letih krajših razdalj kot je slabe 3 ure do Rusije, kaj bo šele kasneje. Sicer pa sem od vseh teh letov napad na letalu dobila 5x, 6x, a žal se je to zgodilo skoraj na vseh zadnjih letih, dokler …





Pot domov





Vendar pa, če nekam greš, moraš priti tudi domov. Pot domov je bila druga zgodba, ki me je mučila ves čas mojega bivanja v Moskvi. Res je, da sem se veselila, da bom šla domov, na svež zrak (ja, doma je zrak boljši, kot je bil v tej veliki prestolnici), da bom blizu mojim najdražjim, ki me poznajo, da bodo okoli mene ljudje, ki vedo, kako me sprostiti, če pride do nepredvidljive situacije.

Prva dva dni potovanja sem pot domov nekako odmislila. Uživala sem v raziskovanju ruske prestolnice. Bili so to drugi, predvojni časi (Že ob misli na ta stavek me danes strese). Moram priznati, da sem si zadane znamenitosti ogledala izredno hitro, saj so bile praktično združene na slabih dveh kvadratnih kilometrih.

Tretjo noč, ko sem vedela, da bom šla kmalu domov, pa se je spet začelo.

Ležala sem v postelji, ura je bila okoli polnoči po ruskem času (imamo eno uro razlike). Kar naenkrat se je začelo. Srce mi je razbijalo nenormalno, začela sem globoko dihati, v mislih sem imela, da moskovski zrak ni dober za moj organizem. Razmišljala sem tudi o tem, kako bom prišla domov, če ne bom mogla na letalo za nazaj. Vedela sem, da je pot z avtomobilom do doma dobrih 30 ur in jaz tam nimam avtomobila. Če bi želela z vlakom, pa bi morala plačati 300 evrov za vozovnico (!) in še vožnja bi trajala 50 ur. No, letalska vozovnica je bila cenejša. Tam me sicer ne bi grabil napad panike, bi se mi pa najbrž zmešalo od (pre)dolge poti.

Napad v postelji sem z dihalnimi vajami v nekaj minutah umirila, a strah je ostal.

Dva dni kasneje sem se zbudila s težko glavo in velikanskim cmokom v grlu. Vedela sem, da me čez nekaj ur čaka vkrcanje na letalo. V prostor, kjer 3 ure ne bom mogla odpreti okna in priti do svežega zraka, ki bi mi ga na letalu ljudje lahko “podihali”. Ne glede na to, kako nelogično se to sliši in kako zelo se zavedam, da to praktično ni mogoče, v trenutku, ko narašča napetost v mojem telesu, težko ozavestim mejo med resnico in strahom. Panika naredi svoje.

Do dvanajstih, ko trenutka, ko sem bila dogovorjena s taksistom, sem uspela vse spakirati in malce umiriti tresenje rok in prehitro bitje srca. Odpravim se iz stanovanja, zaklenem in pospravim ključ pod predpražnik, kot je bilo dogovorjeno.

Moj kontakt v taksi službi mi na WhatsApp napiše, da je taksist obstal v gneči in bo čez nekaj minut pri meni. Ko čez nekaj minut res pride, stopi iz avta proti meni in se mi široko smeji. Da mi roko in reče: “Jenya. Mateja, right?”

Široko se mu nasmejim nazaj in rečem: “Yes, nice to meet you.”

Vse skupaj bi bilo precej nenavadno, če ne bi bila še bolj nenavadna situacija. Z osebo, ki sicer vodi koordinacijo v tej taksi službi sem v petek zvečer, ko sem prišla z njihovim taksijem iz letališča do stanovanja v centru Moskve, kar nekaj ur klepetala na WhatsAppu. Simpatičen fant mi je povedal marsikaj zanimivega o Moskvi, tudi Rusiji, mi ponudil druženje čez vikend, a sem ga prijazno odklonila. Sama v tuji deželi, z ljudmi, ki jih ne poznam. Rajši ne. Previdnost ni nikoli odveč. Ker sva se v petek zvečer dogovorila vsaj za to, da bo poskrbel za moj prevoz nazaj na letališče, je vedel, kdaj je moj odhod. Takrat nisem vedela, a dogovoril se je, da bo on tisti, ki me bo odpeljal na letališče.

Ko sem ugotovila, da je Jenya (ime mu je Evgenij, kar bi po naše pomenilo Janez, “a zate in moje prijatelje Jenya,” kot mi je dejal) taisti Jenya, mi je postalo nerodno, njemu pa tudi. V resnici je bil neverjetno simpatičen, modrook fant, bi rekla okoli 25 let, s katerim sva cel večer prijetno klepetala, ko sva se v živo srečala, pa sva komaj spregovorila nekaj besed. Le na skrivaj sva se opazovala v vzvratnem ogledalu, dokler nisem v taksiju - zaspala. Na poti sem se namreč počutila varno, utrujena od neprespane noči in res napetega dopoldneva, pa me je kar potegnilo v spanec. Vožnja je trajala dobro uro in od tega sem polovico poti prespala.

Zbudil me je, ko sva prispela na letališče, kjer sva se precej nerodno poslovila z nasmeškom na obrazu in hitrim: “Bye.” Ne morem verjeti, da je bilo meni nerodno.

A vsaj na tisti strah pred novim paničnim napadom sem pozabila v tem času. Kako zelo male malenkosti lahko spremenijo potek dogodkov in nas umirijo, kajne?

Potem pa raziskovanje letališča, kam, kje, kdaj, kako. Ker sem bila precej zgodnja (za vsak slučaj), sem imela dovolj časa, da sem v miru uredila vse, kar je potrebno, šla skozi kontrolo in prišla v zadnjo čakalnico. Strah je bil tokrat prisoten v precej manjšem obsegu, a bil je. Na srečo sva se čisto na kratko slišala s tistim istim prijateljem, ki me je uspel dostojno pomiriti pred odhodom v Moskvo, kar je bilo ravno dovolj, da sem se popolnoma umirila in pot iz Moskve v Nemčijo nadaljevala zelo umirjeno. Še celo po dolgem času uživala ob vzletanju, tistem občutku hitrosti, ki mi prijetno požene kri po žilah.

Tudi tokrat me je čakal še en let iz Műnchna na Brnik, a tega sem “odpeljala” kot profi. Kakšen strah?! Nikakršen! Popoln užitek, še celo pot sem brala e-knjigo o tehnikah pisanja, ki me je popolnoma potegnila vase.





Ne da ga ne pozabiš, prvega se sploh ne zavedaš!





A to ni bil prvi panični napad v mojem življenju. Prvič sem se paničnega napada zavedala na letalu, ki me je peljalo na romantičen vikend v Pariz. Let je bil miren, sedela sem čisto spredaj, ko me je kar naenkrat oblilo. Imela sem občutek, da mi bo zmanjkalo zraka. Napetost v prsih, pritisk, strah. Odpela sem varnostni pas in vstala ter hotela oditi proti stevardesi, da moram nujno dol z letala, saj mi bo zmanjkalo zraka. Ljudje na letalu mi ga bodo podihali. V tistem trenutku pa sem začutila rahel dotok zraka skozi tisti majhni ventilatorček, ki ga ima vsak potnik na letalu. Odprla sem ga do konca, ga usmerila proti sebi in se usedla nazaj na sedež. Z odprtimi usti sem sprejemala vase zrak in se v nekaj minutah umirila. A strah pred neznanimi občutki se je vame zažrl do kosti. Kaj takega, sem bila prepričana, še nisem doživela.

A v resnici ni bilo tako. Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. A to ni res, ko govorimo o paničnem napadu. Tega zlahka pozabiš, sploh, če ni bil intenziven in predvsem, če ga še nisi ozavestil. Šele pred nekaj tedni, ko sem se začela ukvarjati s samoraziskovanjem in poglabljanjem v začetke svojih občutkov, ki so me omejevali, sem ugotovila, da sem se s paničnim napadom srečala že prej.

Prvič sem ga doživela nekaj let prej, le da se ga nisem zavedala. Bila sem doma, bilo je sredi zime, v stanovanju pa seveda zaprta vsa okna in vrata. To je bilo kmalu po moji prvi izgorelosti (vsaj prve, ki sem se je zavedala)

in želela sem vsaj za nekaj minut odpreti okno. Mož mi je takrat rekel, da ne, da bom spustila mraz v stanovanje, da nima smisla potem ogrevati. Mene pa je v tistem trenutku zagrabila takšna tesnoba, da sem se začela tresti in mu samo rekla: “Potrebujem zrak, ne morem dihati!” Odprla sem balkonska vrata in kljub minusu zunaj stopila na balkon. Samo, da sem lahko zadihala, čeprav me je nenormalno zeblo in je bil zrak vse prej kot prijeten. Imela pa sem občutek, da imam nadzor nad količino zraka, ki mi je na voljo.

Še enega, precej tipičnega se spomnim spet v drugačnem okolju. Mami sem peljala k zdravniku, na urgenco, na nujen pregled. Sedeli sva v čakalnici in kar naenkrat mi je nekaj težkega sedlo na moje prsi. Čutila sem, kot da me bo zadel infarkt. To sem hitro povedala v sprejemni pisarni (tam sploh nisem bila zaradi sebe!), kjer so me takoj odpeljali na EKG, mi vzeli kri in mi dali pomirjevalo. Po dveh urah so mi samo lahko povedali, da fizično z mano ni nič narobe, jaz pa sem se medtem tudi že umirila. Danes vem, da je bil to panični napad, ki ga je sprožil strah pred tem, da z meni ljubo osebo nekaj ni v redu.

Zavedam se, da bi bila marsikatera od teh situacij v celoti komična, če me ta strah ne bi tako zelo ohromil pred nadaljnjimi potovanji, pa tudi drugimi situacijami v življenju. Seveda nisem prenehala potovati, saj preveč rada raziskujem tuje dežele, prav tako se ne bom nehala voziti z dvigalom v stavbah, kjer moram hitro priti v sedmo, deseto ali višje nadstropje. A vseeno si ne želim, da bi se pred vsako novo dogodivščino morala spopadati še s temi neprijetnimi občutki. Zato sem začela globoko raziskovati ne le izvor svojih strahov, ampak tudi vzroke, posledice in tehnike, kako jih odpraviti.

Na tem svojem popotovanju sem odkrila zanimive načine, skozi številno literaturo in zgodbe ljudi pa tudi možnosti, ki nas omejujejo na eni strani in nam dajejo vpogled v nekaj globljega na drugi strani.

Zato je nastala knjiga, ki jo imate sedaj pred seboj.

Gre za priročnik, ki morda ne bo ustrezal čisto vsakomur. Vsebuje pa tehnike, ki bodo marsikomu pomagale na njegovi poti do samospoznavanja, samorealizacije, če želite in najdbe pravih tehnik in načinov, kako umiriti svoje telo, um, notranji duh.

V enem od pogovorov, ki sem jih imela v času mojega samospoznavanja, mi je sogovornica lepo rekla: “Mateja, nimate paničnih napadov. To so energije, ki vam ležijo na prsih. Teh se je treba rešiti.”

Res je, vse to so energije, ki so se nakopičile v nas tako ali drugače, skozi stresno življenje, izgorelost, skozi nepričakovane, tudi tragične situacije ali pa skozi nekaj, kar niti še nismo ozavestili. In vse te energije smo sposobni odpraviti. Včasih ne sami, a z nekaj pomoči, predvsem pa s tehnikami, ljudmi in ustreznimi sogovorniki, ki nam bodo pomagali na tej poti, je pot do osvoboditve pred nami.

Srečno popotovanje najprej skozi knjigo, nato pa tudi umirjeno življenje!





Kako paničen napad doživljajo drugi?





Ko sem začela s pripravo te knjige, tega priročnika, tolažnika, karkoli mu želiš reči, sem se odločila, da ne želim, da gre samo za mojo zgodbo. Zato sem prosila ljudi, da nam zaupajo svoje zgodbe, saj verjamem, da je vsaka nekoliko drugačna, a hkrati nekoliko podobna drugim. Ena prvih, ki mi je zaupala svojo zgodbo je bila Mojca in kar me je najbolj presenetilo je dejstvo, kako zelo je bila podobna moji …


Mojčina zgodba

“Glede paničnih napadov ... sočustvujem s tabo in tudi jaz imam največji strah zgolj, da ga bom spet imela ... Prvič se mi je zgodil dve leti nazaj. Namesto da bi šla na dopust po končanem projektu, je 3 tedne izgledal moj dopust konstanten boj same s sabo, težkim dihanjem, ves čas panika, kupovanje letalskih kart, odhod na letališče in nazaj domov. Težko si je priznat da si izčrpan. In tudi, če si želiš in zaslužiš potovanje, ga v tistem obdobju nisem zmogla. Še 3 mesece po tistem, ko sem šla s prijateljico na potovanje, ki si ga nisem želela, a sem morala nekam iti in premagati paniko, sem na letalu serijsko jedla zdravila. Potovanje je bilo prenaporno za moje takratno izgorelo stanje, a na povratnem letu vsaj panike nisem imela in je šlo brez pomirjeval. Pred tem se mi je le enkrat zgodilo, da me je zgrabila panika na dolgem letu in sem mislila da se mi bo zmešalo, ker nisem mogla ven. Opažam pa, da sem imela prvič in kasneje, panične napade po zelo napornem delavniku. Očitno, ko so možgani utrujeni. Ko sem sproščena, brez stresa in z rednim spanjem, ni napadov. No, od izgorelosti dalje, se mi še dogajajo panični napadi, a vsaj ne več v povezavi z letalom. Zdaj bolj kot strah, da čemu ne bom kos. Verjetno preveč razmišljamo, in pol se zaciklajo misli,” je svojo zgodbo z nami delila Mojca.


Tadejeva zgodba

Precej bolj neobičajna je Tadejeva zgodba. Bistvena značilnost njegove zgodbe je, kako je razvil strah pred paničnimi napadi po enkratnem dogodku. Tokrat sem ime na njegovo prošnjo spremenila, saj je želel ostati anonimen, a vseeno deliti svojo izkušnjo.

“Redno sem hodil s prijatelji ven, se ga napil in užival do jutra. Enkrat pa se je zgodilo, da mi je punca, ki mi je bila všeč iz naše družbe, ponudila, da poskusim nekaj več od alkohola. Nisem vedel, kaj je, dokler mi ni namignila, da mi bo pomagalo, da bom z njo plesal celo noč. Seveda sem si tega želel in vzel celo tableto ecstasyja, kot sem kasneje izvedel. Prvo uro ni bilo nič, držal se me je alkohol in že sem mislil, da je bil navaden bonbon, da me je nahecala. Potem pa se je kar naenkrat začelo. Oblilo me je v trenutku in počutil sem se, kot da bom poletel. Nisem mogel biti pri miru. Plesal sem, z njo seveda in ona se mi je smejala na vsa usta. Počutil sem se, kot da je to to, da se imam noro dobro in bo tako celo noč. A ni bilo. Izgubil sem občutek za čas in zdi se mi, da je minilo 15 minut, ko me je kar naenkrat začelo stiskati v prsih. Mislil sem, da mi bo iztrgalo srce. Ustrašil sem se, nisem vedel, kaj se dogaja, začel sem nenormalno dihati, postal sem paničen. Resno sem mislil, da se mi bo utrgalo. Ko je to videla tudi tista punca, jo je zagrabila panika, saj se njej kaj takega ni zgodilo še nikoli. Prijela me je za roko in me odpeljala ven in mi v strahu govorila naj diham, pijem vodo. Meni pa še vedno ni bilo nič jasno, samo občutek sem imel, da nimam nadzora nad svojim telesom. Dobesedno sem bil čisto v paniki. Res je bil to moj edini panični napad, od takrat seveda nikoli več nisem poskusil kaj več kot alkohol, to je bila največja neumnost, kar sem jih naredil. Ampak še danes me je strah, kaj bi se takrat lahko zgodilo in ko pomislim na to, me zagrabi tesnoba, srce mi hitreje bije … Mogoče res ni klasičen paničen napad, ampak jaz sem takrat mislil, da bom od strahu umrl.”


Natašina najstniška izkušnja

Natašina prva izkušnja s paničnim napadom sega v njena najstniška leta. 17 let je bila stara, ko se je prvič zgodilo.

“S sošolko iz gimnazije sva se po pouku pogosto odpravili raziskovati nakupovalne centre, preizkušati nova oblačila, četudi na koncu nisva nič kupili. Nekega dne pa se mi je sredi trgovine nenadoma zavrtelo. Luči so bile premočne, začelo se mi je vrteti in kar naenkrat sem postala čisto slabotna. Sesedla sem se na stol za pomerjanje čevljev, saj sva bili ravno v trgovini s čevlji. Nič mi ni bilo jasno, sošolka je hitro prosila prodajalko za vodo in me nekako spravila k sebi. Prepričana sem bila, da sem noseča ali pa samo od vsega preveč utrujena. V resnici nisem bila noseča, utrujenost pa je verjetno bila razlog, da so se mi tudi naprej ponavljali panični napadi. Enkrat v šoli, kasneje so se okrepili na fakulteti, ki sem jo le s težavo izdelovala. Priznam, če ne bi imela tako razumevajoče zdravnice, ki ji je bilo hitro jasno, kaj se z mano dogaja, ne vem, kje bi bila danes. Najbrž v psihiatrični bolnišnici. Preizkusila sem z antidepresivi, psihoterapijo, včasih imela občutek, da ne bom mogla ven iz stanovanja, napadi so bili enkrat zelo pogosti, spet drugič pa zelo redki - le enkrat tedensko. Dobra štiri leta so bila potrebna, da sem se izvila iz primeža nenadzorovanega dogajanja. Ko sem na koncu seštela 2 + 2 sem ugotovila, da so se pojavljali najpogosteje v času, ko sem bila zelo obremenjena, poleg študija sem še delala in šele, ko sem študij zaključila in se posvetila samo delu so počasi izzveneli tudi napadi. Še danes se bojim, da bi se ponovno pojavili, zaradi česar sem še vedno depresivna, a napadom se uspem izogniti z nekaj lažjimi vajami, kot je kratek sprehod ali pozdrav soncu. Moram pa priznati, da bi težko prišla skozi vse to, če bi bila sama. Na srečo je bila ves čas ob meni moja mama, ki me je razumela, ki me je včasih spremljala tudi na terapevtske ure, ker je želela razumeti, kako mi lahko pomaga.”


Tomaževa izguba

Včasih v življenju nekaj izgubimo in se takrat zavemo, kaj smo imeli. Včasih pa nas neka izguba lahko pripelje tako daleč, da se začnemo bati za vsako stvar. Podobno, kot se je to začelo dogajati 28-letnemu Tomažu (ime je spremenjeno), ki nam je razkril svojo izkušnjo.

“Zelo dobro se spomnim svojega prvega napada panike, zgodil se je namreč takoj po tem, ko sva se razšla s punco. Hodil sem po pločniku, bilo je zvečer in kar naenkrat so se mi luči zazdele še močnejše in kot da je okoli mene morje ljudi. Počutil sem se majhnega in ranljivega, kot bi mi hotel kdo od teh ljudi škodovati. Sesedel sem se na rob pločnika, začel hiperventilirati in imel občutek, kot da bom umrl. Zgodilo se je res kar naenkrat, še nikoli prej nisem doživel česa takega. Ob cesti me je opazila neka gospa, ki mi je prinesla iz bližnjega lokala kozarec vode. Hotela je poklicati rešilca, a sem se v tistem že nekoliko sestavil. Je bila pa to prelomnica v mojem življenju, saj sem od tistega trenutka dalje začel precej panično gledati na vse, kar se dogaja v mojem življenju. Ves čas so se mi porajali strahovi, kaj če ne bom pravočasno prišel na avtobus, kaj če zamudim v službo, kaj če … Ta panika me je grabila od jutra do večera, strah, da se bo zgodilo nekaj, na kar ne bom imel vpliva. Nehal sem hoditi ven s prijatelji, punce nisem imel več, zaprl sem se vase. Sem pa začel iskati razloge, zakaj se mi to dogaja, prebiral sem bloge, iskal načine, kako izboljšati svoje stanje. Trajalo je precej časa, da sem sprejel te napade kot del mojega življenja, kot normalen odziv na določene stvari, ki se mi dogajajo in priznam, od takrat se precej bolj obvladam. Moje življenje sem uspel dokaj stabilizirati. Seveda pa še vedno pridejo dnevi, ko se počutim ujetega, tesnobnega, ampak za vsakim dežjem posije sonce, je zdaj moj moto. Nehal sem razmišljati tudi o samomoru, kar se mi je v času, ko se nisem mogel sestaviti, pogosto dogajalo.”


Zalina zgodba

Zala je simpatično 21-letno dekle, ustvarjalka, ki se je že v najstniških letih soočila z izzivi izgorelosti in paničnih napadov.

»S paničnimi napadi sem se prvič spopadla v drugem letniku gimnazije. Prvi napad se je zgodil tako nenadoma in tako potuhnjeno, da ga sploh nisem prepoznala. Takrat nisem veliko vedela o paničnih napadih. Ko so se mi zgodili prvi, sem verjela, da gre za zdravstveno stanje – v mesecu, ko sem se prvič soočila z njimi, sem tudi obiskala osebno zdravnico. Ta ni odkrila ničesar, me je pa povprašala po stresu – vztrajno sem zanikala, da je povzročitelj preobremenjenost. Svojim besedam sem tudi iskreno verjela. Vedno, kadar sem se počutila tesnobno, me je namreč navdajal občutek krivde – imela sem urejeno družinsko življenje, v šoli mi je šlo dobro, z vsemi sem se dobro razumela … od kje mi torej pravica, da se čutim anksiozno? Zaradi te krivde mi je bilo še toliko težje priznati, da sem v stiski in potrebujem pomoč.

Moj prvi panični napad se je zgodil v učilnici geografije, tik pred glavnim odmorom. Še danes ne vem, kaj ga je sprožilo, najbrž splošna obremenjenost in slaba samopodoba. Od nekdaj sem bila izjemno stroga do sebe. Najbrž sta zato prav nakopičeni perfekcionizem in občutek nevrednosti pripeljala do napadov.

Prvi napad je, kolikor se ga spomnim, zgledal nekako takole. Srce mi je pričelo hitreje biti. Počutila sem se, kot da ne morem zajeti polnega diha. Strašno me je zeblo, hkrati pa sem se potila. Z mislimi sem bila odmaknjena od sveta – kot bi bila v transu, kot da ne bi bila v istem prostoru kot moji sošolci, kot bi bila ločena od telesa. Šlo mi je na jok. Počutila sem se, kot da bom umrla – vsi občutki so bili tako intenzivni, da sem v to verjela z vso gotovostjo. Navzven sem medtem delovala popolnoma normalno in sproščeno. Pravi boj se je bil v meni. Tudi sicer me moja anksioznost navzven ni vidno obremenjevala – v šoli sem, na primer, še vedno dobivala lepe ocene. Zato so ljudje okoli mene mnogokrat podcenjevali, kaj čutim in resnost le-tega.

Moje telo je na panični napad vedno reagiralo podobno – želelo je zbežati pred sicer nevidno nevarnostjo. Tako sem kar nekajkrat prej odšla iz šole. Vsa anksioznost pa je čudežno poniknila, čim sem prestopila šolski prag.

Najznačilnejša lastnost paničnih napadov je, da se vsi naslednji zgodijo prav zaradi strahu pred ponovitvijo napada. Telo nas hoče obvarovati pred »nevarno« situacijo. Išče vsake namige, ki bi pričali o njeni prisotnosti. Zato so sprožitelji naslednjih napadov lahko podobni kraji, predmeti, vonjave, podoben čas, ko se je zgodil prvi. Zame je bila to šola. Napad se mi je v svoji začetni fazi ponovil skoraj vsak dan, vedno v eni od učilnic, pred odmorom za malico.

Najprej sem napadom dala čas, da izzvenijo, prepričana, da se bodo umirili. Ko se to ni zgodilo, sem se morala s težavo aktivno soočiti. Kako sem se torej borila z napadi in jih naposled tudi premagala? V veliko olajšanje je bilo že, ko je moj sovražnik dobil ime – panični napad. Proti nevidni sili se težko borimo. Pričela sem z branjem knjig in člankov na to temo. Brala sem o tesnobi, o depresiji, o paničnih napadih. S širitvijo znanja sem se opremila z najboljšim orožjem – z zavedanjem, da me telo zgolj ščiti pred »nevarnostjo«, zato me vsakič znova požene v stanje »beg ali boj«. Opogumljala sem se, da ne bom umrla, če se napad ponovno zgodi, čeprav mi bo telo govorilo nasprotno. Seveda pa samo znanje ni pomagalo – vsi podatki iz knjig prav nič ne koristijo v srčiki paničnega napada. Zato sem začela izvajati dihalne vaje in vaje sproščanja. Poiskala sem si psihoterapevtko. Govorila sem z družino in prijatelji. V šoli sem sošolcem in profesorjem sporočila, kaj se mi dogaja in kako želim, da v takih trenutkih postopajo. Začela sem s prakticiranjem meditacije in športa, veliko sem pisala, od dnevniških zapisov do poezije in proze. Lahko rečem, da sem se težave rešila vsestransko – napadala in branila sem se na vseh frontah, z vseh strani. Napadov ni bilo mogoče premagati drugače kot z nenehnim opogumljanjem, bojem z občutki nemoči in dvomom, da bo kdaj bolje.

Danes sem tako osebnostno zrasla, da imam s tesnobo vse manj težav. Panične napade še doživljam, toda redko, v precej milejši obliki. Venomer, ko se zgodijo, se prvo opomnim, da sem vse to že premagala, da sem močna in da sem jaz tista, ki imam v rokah ves nadzor. Jaz sem tista, ki odloča, kako se bom počutila.«


Zgodbe so res različne, situacije, ko doživimo napade, so lahko stresne ali pa tudi čisto nepričakovane. Ne morem pozabiti še ene moje situacije, ki me je resnično presenetila. To je bilo v času, ko so bili napadi na vrhuncu, ko jih še nisem obvladovala in niti nisem vedela kaj so sprožilci. Bila sem na meditaciji, v sobi polni ljudi. Bilo nas je blizu sto. Topel glas vodje meditacije nas je začel voditi v zgodbo, najprej z navodili, kako naj dihamo in to je bilo zame dovolj, da sem začela o tem razmišljati. O dihanju. In saj vemo, dihamo samodejno, ne da bi nam kdo razlagal. Če razmišljamo o tem, kako dihamo, sploh, če je to dihanje lahko povezano s kakšno negativno izkušnjo v našem življenju, pa situacija lahko postane vse prej kot prijetna. Tako se je zgodilo, da se mi je sprožil napad panike čisto na začetku meditacije. Odprla sem oči, začela gledati po sobi po izhodu, kje je okno, vrata, da ko mi zmanjka zraka, da hitro odidem ven. Na srečo je trajalo le minuto, ko sem si rekla, da je meditacija sprostitev in ne nekaj, kar me spravi v stres in naj se prepustim. Res sem se prepustila in v nadaljevanju meditacije uživala. A dogodek mi je dal misliti, razmišljala sem, kako sem lahko, s pozitivnimi pričakovanji na začetku meditacije prišla pod tak stres. Razloge sem odkrila šele kasneje, bilo pa je precej logično. Tik pred meditacijo sem imela precej stresen telefonski pogovor, ki je od mene terjal določene, ne preveč prijetne odločitve. Računala sem na to, da jih bom po koncu meditacije zmogla sprejeti, zato sem v to meditacijo položila več kot le željo po sprostitvi. OD enournega procesa sem zahtevala, da mi bo dal precej zahtevne odgovore. Delno sem jih dobila, a cena je bila vseeno previsoka - napad v okolju, ki bi moralo biti prosto stresa.

Res se lahko zgodi kadarkoli in kjerkoli, vsaj do trenutka, ko smo dovolj močni, da panične napade začnemo obvladovati mi in ne več oni nas.





Kako doživljamo paničen napad?





Najlažje bo, če za začetek opišem, kako sem fizično in v danem trenutku panične napade doživljala sama, nato pa bomo pogledali še, kako jih definirajo v strokovnih krogih. Pri meni se je paničen napad običajno začel z občutkom tesnobe, v prsih mi je zmanjkovalo prostora za prevelike količine vdihanega zraka, srce mi je začelo hitreje biti, zajemala sem preveč zraka, imela globoke vdihe in obenem občutek, da imam v prsih preveč zraka, a mi ga bo hkrati zmanjkalo. Res nenavaden občutek. Predvsem pa tisto neprijetno razmišljanje - ali bo moje srce to preneslo? Moje srce je sicer popolnoma zdravo, a tisti trenutek sem imela občutek, da ga bo razneslo.

Vse to mi je seveda pojasnilo, da ni nenavadno, da se veliko ljudi, ki doživlja panični napad, znajde na urgenci z mislijo, da bo doživel srčni napad, da se bo zadušil, da bo doživel živčni zlom in podobno. Če vsega tega prej še nisi doživel, res ne moreš vedeti, kaj se dogaja s tvojim telesom, zakaj kar naenkrat nimaš več nadzora.

Napadi panike se sicer pojavijo nenadoma, lahko tudi brez očitnega sprožilca, simptomi pa vključujejo različne dejavnike, od močnega razbijanja srca, bolečin in tesnobe v prsnem košu ali trebuhu, omotičnosti, mrzlice ali vročičnosti, slabosti, odrevenelosti, tresavice, težkega dihanja, potenja, občutka zadušitve. V trenutku paničnega napada imamo lahko občutek, da smo izgubili ali izgubljamo nadzor, se bojimo, da bomo umrli, pride lahko do depersonalizacije, kar pomeni, da se počutimo ločene od sebe in tudi okolice. Običajno simptomi trajajo nekje 8 do 10 minut, nato postopoma izginejo. A to ne pomeni, da smo po desetih minutah rešeni, pojavi se lahko vrstijo en za drugim, zato se zdi, da en sam traja veliko dlje. Stanje po napadu pa je lahko stresno, postanemo zaskrbljeni in izgubimo občutek za dogajanje okoli nas vse do konca dneva ali vsaj za nekaj ur.

Kot opišejo panični napad tudi na Inštitutu za psihoterapijo ter raziskovanje izgorelosti, kjer pravijo, da so simptomi paničnega napada tako siloviti, da ljudi navdajajo s strahovi, da bodo umrli ali pa vsaj doživeli živčni zlom, da se jim bo zmešalo ali podobno. “Tudi ko ljudje izvedo, običajno od zdravnika na urgenci, da gre »samo« za panični napad, ki je na telesni ravni povsem nenevaren, jih to ne pomiri. Še več, hkrati s ponovitvami napadov se utrjuje strah pred novimi napadi, tako da se ljudje s panično motnjo sčasoma najbolj od vsega bojijo paničnega napada. Včasih se bojijo le še paničnega napada,” pravijo na Inštitutu za psihoterapij in raziskovanje izgorelosti.

Marsikaj od tega lahko potrdim tudi sama. Na neki točki sem namreč ugotovila, da se ne bojim toliko tega, da ne bom mogla “na letalu odpreti okna” ali pa, da mi bodo “podihali ves zrak v prostoru”.

Vse to so bili samo nerazumni strahovi, ki sem jih dokaj hitro ozavestila kot neupravičene. Bala sem se izključno samo še tega, da bom doživela nov panični napad, ki ga ne bom znala umiriti. In na tej točki sem prišla do situacije, ko se “bojijo le še paničnega napada”, situacije, ki je sama po sebi v resnici veliko bolj strašljiva. Vsaj zame je bila.





Strah pred paničnim napadom





Ko sem bila majhna so mi pogosto rekli, da je “strah votel, okrog in okrog ga pa nič ni”. Žal tega nisem ozavestila, kot večina ljudi ne in strahove prenašamo v sebi skozi vse življenje. Nekatere je strah pajkov, drugi se bojijo višine, spet tretji imajo strah pred vodo, žabami, kačami, čimerkoli. Obstaja seveda tudi strah pred smrtjo, strah pred paničnim napadom pa bi lahko primerjali tudi s strahom, kako se bo na nas, na našo spremembo v obnašanju, odzvala okolica. Občutek imamo namreč, da se v trenutku paničnega napada ne moremo nadzorovati, izgubimo samonadzor. In tega nas je strah. A strokovnjaki opozarjajo, da imamo ljudje med paničnim napadom še vedno nadzor nad seboj, le zavedamo se tega ne.

“Sram je povsem odveč. Med paničnim napadom se človekova pozornost pretirano usmeri nase – to je oblika samoopazovanja, ki pripomore k popačenemu doživljanju, poleg tega se mu pridruži še katastrofiziranje (ustvarjanje črnih scenarijev), ki le še priliva olje na ogenj. Panični napad je vrhunec občutka bojazni, laično ga lahko razumemo kot nekakšen »negativni« orgazem, kot varovalko, ki živčnemu sistemu omogoči, da prek telesa nevtralizira pretirano aktivacijo,” dodajajo na Inštitutu za psihoterapijo ter raziskovanje izgorelosti.





Resnica, ki se skriva za paničnimi napadi





Paničen napad sam po sebi ni prav nič nevaren. Pa vendar, kako to dopovedati sebi v trenutku, ko smo že prepuščeni tej nadlogi, ko smo pustili, da nam je srce začelo biti nenormalno hitro, da je naše dihanje nenadzorovano in je stiska v naših prsih takšna, kot bi na nas sedel slon? Najprej z razumevanjem, kaj se v trenutku paničnega napada v resnici začne dogajati v našem telesu. Kakšni psihofiziološki procesi se takrat sprožijo?

Preden se podamo v iskanje odgovorov, si moramo priznati, da je življenje s paničnimi napadi vse prej kot enostavno. Včasih človek dobi občutek, da je na meji pameti, saj se zaveda, da razlogi, ki izzovejo paničen napad v resnici niso osnovani na realnih dogodkih ali stanjih. Gre za mite, za stvari, ki nastanejo v naši podzavesti in ne predstavljajo resnih groženj našemu življenju. Panični napadi so v resnici napačna predstava o določeni situaciji.

Veliko ljudi se zaveda, da razlog za paničen napad ni upravičen. Sama sem recimo vedno vedela, da mi ne bodo “podihali zraka na letalu”, ker to pač ni mogoče in da bi v tistem trenutku, ko bi zmanjkalo zraka, umrli vsi, ampak v trenutku paničnega napada, kljub temu, da sem imela to v mislih, je bil strah močnejši. Sploh, ko sem izgubila nadzor nad dihanjem in preden sem se naučila pravilno predihati svoje strahove. Zelo pomembno je namreč, da v tistem trenutku znamo regulirati svoje dihanje (o tem, kako do tega priti več v nadaljevanju), ko tega umirimo, pa potrebujemo zaupanje v svoj zdrav razum, da so to le prazni strahovi, nad katerimi imamo nadzor in jih bomo premagali.

Nikdar si ne dopuščam, da bi me strahovi omejevali, zato tudi vztrajnost, da grem na letalo, kljub temu, da je bil strah pred poletom prisoten že nekaj dni prej in me je omejeval pri vsakdanjih opravilih. Kadar nas nekaj omejuje, je zato prav, da zadevi pridemo do dna, kot radi rečemo, da raziščemo, kaj je razlog, zakaj se nekatere stvari v našem življenju sprožajo.

Če sem vedela, da so panični napadi posledica moje predhodne izgorelosti, pa sem po raziskovanju in prebiranju različnih informacij strokovnjakov, pa tudi izkušenj drugih ljudi, začela dobivati sliko, ki je nisem pričakovala.

V splošnem bi lahko veljalo prepričanje, da so panični napadi izključno na nivoju naše psihološkega zavesti, a je njihov odziv v resnici tudi močno fiziološke narave. Poglejmo zakaj.

Po tistem, ko se nas poloti ekstremen strah, tesnoba, naše telo v obtok sprosti velike količine adrenalina, s čimer se začnejo fizični simptomi, kot je hitro bitje srca, znojenje, mrzlica, tresenje, zasoplost, odrevenelost, mravljinčenje, bolečine v prsih, slabost, omotica in podobne fizične reakcije.

Številni simptomi panične motnje posnemajo tudi resnična bolezenska stanja, četudi jih nimamo, kot je recimo bolezen srca, težave s ščitnico, dihalne motnje in podobno. Zato se v trenutku paničnega napada pogosto odpravimo k zdravniku, na urgenco oziroma poiščemo pomoč, saj ne znamo razločiti ali gre za resnična bolezenska stanja ali le posledice paničnega napada.

Medtem ko zgoraj opisana bolezenska stanja trajajo več kot le nekaj minut, pa paničen napad (če je osamljen primer), traja nekaj minut in po desetih, dvajsetih minutah lahko začnemo preusmerjati svoje misli in aktivnosti. A to ne pomeni, da smo se ga znebili. Napadi panike se lahko stopnjujejo, lahko jih doživljamo zaporedno in praktično kadarkoli. Ravno od tod naraščajoči strah pred paničnimi napadi, saj se včasih pojavijo popolnoma nepričakovano. To pa dodatno krepi stres in močno vpliva na kakovost našega življenja.

Sicer pa strokovnjaki pravijo, da naj bi trajalo povprečno 30 minut, da si popolnoma opomoremo od enega napada panike, medtem ko bi izčrpanost lahko trajala več ur, tudi dni, če se medtem okrepi strah pred ponovnim napadom.

Pomembno je, da se ne prepuščamo podoživljanju napada, če se bomo namreč prepustili tem občutenjem, jih bomo vedno znova priklicali, enega za drugim, s tem pa izčrpavamo svoj um in telo.

Zavedati se moramo, da bo paničen napad izzvenel, le ozavestiti moramo, da je treba iti naprej, da moramo živeti in obrniti tok misli v drugo smer.

Sama sem zelo hitro ugotovila, da ne potrebujem več kot minutke ali dveh, da “prikličem” nov paničen napad.





Kaj sproži paničen napad?





“Panični napadi so posledica hujših, potlačenih stanj človeka in se sčasoma izkažejo kot glavna težava, s katero se človek spopada, saj močno obremenijo njegovo delovanje v vsakdanjem življenju. Strah kot glavna stalnica napadov ima kar dvojno in zato tako močno vlogo. Strah, ki je prisoten v človeku, se kopiči, posledica je splošno tesnobno stanje. Na dolgotrajno stanje strahu, ki se mu pridruži še strah pred priho-dnostjo, se odzove telo z vso silovitostjo.

Panični napad je torej močan telesni odziv na prisotnost strahu, ki ima korenine v preteklosti in je usmerjen v prihodnost. Gre za povsem fiziološki odziv telesa, ki pa je zelo intenziven, zato se sproži še nov nivo strahu: močno bitje srca, ki spominja na infarkt. Ljudje povedo, da je ta strah podoben smrtnemu strahu. Občutek imajo, kot da bodo nehali dihati, da se jim bo ustavilo srce ali se bodo zadušili. In ko človek enkrat doživi panični napad, telo prenese možganom sporočilo, da gre za življenje ali smrt. Vsi poznejši strahovi so usmerjeni samo še v pričakovanje, kdaj se bo panični napad spet ponovil. Človek ima v takem stanju občutek, da sebe ne more več nadzorovati,” pravi Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino, enota Domžale.

Ob tem dodaja, da ima oseba, ki doživlja panične napade, v sebi veliko strahov, ki se nalagajo drug na drugega kot plast za plastjo. Iz tega lahko sklepamo, da si bo v tem stanju ta oseba izredno težko pomagala sama.

Do paničnega napada dejansko lahko pride povsem nepričakovano in v vsaki situaciji, ta nas lahko kdaj tudi sredi noči “vrže iz postelje”, sploh, če so sanje povezane s tistim, kar je v nas vzbudilo panične napade. Do pani-čnega napada pride, kadar se zaradi zunanjih ali no-tranjih vzrokov poveča občutek nemoči, ujetosti. Čeprav bi se včasih najrajši skrili pred kakšno neprijetno situacijo ali dogodkom, pa v resnici izogibanje takšnim situacijam v naši glavi utrjuje napačno prepričanje, da je situacija, ki se ji želimo izogniti, nevarna. Če to je, je dobro, vendar pa je težava, ko se takšno mnenje v nas ustvarja tudi takrat, ko ni. Težava torej nastane, kadar se izogibamo varnim situacijam le zato, ker se bojimo, da bomo doživeli nov paničen napad.





Kako globoko zakoreninjene težave sprožijo napad?





Mnenja so različna, tudi vzroki za nastanek paničnih napadov so od človeka do človeka drugačni. A kot ugotavlja terapevtka Lidija Bašić Jančar, bi morali vseeno korenine paničnih napadov začeti iskati v preteklosti.

“Največkrat gre za stanja v otroštvu, ko dogodkov ni bilo mogoče nadzorovati. Pogosto gre tudi za spolne ali katere druge zlorabe, ko je telo zelo ranjeno in zlorabljeno, saj se otrok ni mogel ubraniti. Poleg tega ni bilo nikogar, ki bi ga zaščitil. Torej sta odsotnost samonadzora in nezaščitenost glavna začrtana vzorca, ki se zarišeta v sámo strukturo možganov in povzročita poznejši telesni spomin. Telesni spomin je odziv telesa v sedanjosti, ki sproži enake občutke, kot so bili prisotni ob ključnih težkih dogodkih v otroštvu. Vzemimo za primer žensko, ki je imela izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu. Ker jo je bilo kot deklico izredno strah ob ponavljajočih se zlorabah, je dogodke, slike in spomine na to že davno potlačila. V odrasli dobi pa se ob vzpostavljanju intimnih odnosov telo začenja spominjati tovrstnih dogodkov in zato odzivati na strah ter zlorabo. Ker slik in spominov ni, telo odreagira – s paničnimi napadi.”

Panični napadi so tako vstop v predelavo preteklih travmatičnih dogodkov, ki jih je v odrasli dobi zato treba predelati, dodaja Bašić Jančarjeva. “Človeku pokažejo, da se je z njegovim telesom dogajalo nekaj, česar ni mogel nadzorovati in je ob tem doživljal smrtni strah. Prav zato je v počasnem procesu predelave travm potrebno izjemno veliko sočutja, hkrati pa se sočasno spopadati tudi s paničnimi napadi.”

V primeru, da je paničen strah v posamezniku posledica globoko usidranih dogodkov iz preteklosti, terapevtka meni, da jih ni moč ustaviti le z vrsto vaj ali s kognitivnimi tehnikami, brez da bi se ugotovilo, od kod izvirajo. “Terapevtsko delo je najprej usmerjeno v ubesedenje vseh občutkov strahu in doživljanja ob napadih. Zgodi se, da človek visoko mero tesnobe doživi na sami terapevtski uri že takrat, ko o napadih spregovorimo. To je najboljša priložnost, da človek dobi izkušnjo, da ne bo umrl in da ima določen nivo samonadzora. Umirjati se je mogoče že z globljim dihanjem, sproščeno držo in govorjenjem o tem, kaj človek v telesu čuti in kaj doživlja.

Ko je dovolj varno, se lahko začne pogovor o preteklosti in strahovih, ki so bili prisotni ob zlorabi. Menim, da travmatični dogodki pridejo iz podzavesti takrat, ko je človekova psiha sposobna, da jih predela. Ljudem pomagajo terapevtove besede, da se je vse težko in travmatično že zgodilo, da so to zdaj le občutki, ki se pojavljajo, kar pa je mogoče prenesti. Občutki in čustva nas ne uničijo, to lahko uspe le strahu pred njimi. Zato je tako zelo pomembno o teh doživetjih in občutkih govoriti v varnem in zaupnem okolju.

Bistven preobrat v človeku se zgodi, ko pridobi svojo izkušnjo in občutek, da lahko začenja nadzorovati svoje misli, občutke in telesne odzive. Takrat lahko rečemo, da človek dobi nazaj samega sebe. To pa se lahko zgodi le postopoma, ob poglobljenem procesu vpogleda vase, ko začne sprejemati svoj strah, ne pa ga zanikati ali se mu izogibati, torej ko človeka ni več strah svojega strahu.”

Res je, bistveno je, da svoj strah opredmetimo, da mu damo težo v smislu, da ga ne ignoriramo, ampak si ga predstavljamo kot nekaj, s čimer se je treba soočiti. Tudi sama sem se morala na neki točki soočiti s strahom in priznam, da je bilo sprva res težko. Najprej zanikanje, da se tega ne da pozdraviti. Potem zanikanje, da razlog ne tiči nekje drugje in na koncu spoznanje, da imam v resnici vse odgovore na dlani, le ozavestiti jih moram in predvsem predelati. Odvisno od globine strahu in izvora pa je, ali za to posameznik potrebuje pomoč terapevta oziroma zunanjega dejavnika, ali pa je dovolj močan, da premaga senčno stran svojega uma in se s tem sooči sam.

Veliko sem se o teh strahovih pogovarjala z drugimi, a v resnici sem do rešitve prišla šele, ko sem vse skupaj ozavestila pri sebi. Nekaj tega je bila posledica pogovora z drugimi, veliko pa tudi dejstvo, da se v življenju ne želim ustaviti in panični napadi so bili zame neke nevidne sile, ki so me vlekle nazaj. In nisem si želela dopustiti da nekaj neupravičenega zmaga.


“Živeti v stalnem strahu je zelo težko. Tesnobne motnje in telesni odzivi na to so posledica pretiranega neube-sedenega strahu. Ta se največkrat pokaže ravno v medosebnih odnosih v obliki strahu pred bližino, kar je za človeka največja krivica, ki se mu lahko zgodi, saj živi z izkušnjo, da nima pravice do odnosov, ki mu v osnovi pripadajo. Strah pa se lahko ozdravi edino v varnih odnosih odraslih. Sicer tveganje obstaja, ker nikoli ne vemo, kaj bomo dobili v zameno, po drugi strani pa ravno tveganja prinesejo največje radosti. Ljubezen, ob kateri zraste prostor za besede, pa je zdravilo za strah,” še dodaja Lidija Bašić Jančar.

Res je, strahove in panične napade bomo prej izločili iz našega življenja, če bomo imeli ob sebi podporno okolje. A več o tem nekoliko kasneje.





Ukrepi za preprečevanje paničnih napadov





Verjetnost, da boste doživeli paničen napad, lahko zmanjšate tudi s spremembo življenjskega sloga. Običajno se na začetku psihoterapevtskega zdravljenja najprej začne zmanjševati pogostost paničnih napadov, šele nato njihova intenzivnost. Poleg zdravljenja je priporočljivo poskrbeti za urejen ritem spanja in si prizadevati za sedem do osem ur spanja na noč.

Občutno zmanjšajte uživanje kofeina, zlasti kave in pijač s poživili, saj spodbujajo aktivacijo osrednjega živčnega sistema, ki jo skušate omiliti. Znani so primeri, ko je panični napad sprožil (ne pa tudi povzročil) že zgolj prevelik vnos kofeina. Opustite alkohol. Alkohol med paničnim napadom in takoj po njem deluje kot sedativ in nas sprva pomiri, ko pa njegov učinek popusti, se anksioznost znova poveča.

Enako velja za nikotin, ki je tudi poživilo. Izogibajte se sladkarijam, saj povečujejo anksioznost in razdražljivost.

Poskrbite za globinsko sproščanje, kot je postopno sproščanje mišic, da telo ne bo kopičilo odvečne napetosti.





Izgorelost kot vzrok za paničen napad





Sama sem kaj hitro ugotovila razlog za moje panične napade – to je bila izgorelost. Ta bolezen sodobnega časa, ko samo hitimo in hlepimo za nekimi cilji in ob tem pozabljamo nase, nas zadane na različne načine. Danes sem vesela, da se me je lotila »samo« v obliki paničnih napadov, medtem ko se je številnih mojih znancev in znank lotila tudi zelo fizično. Celo tako zelo, da so bili primorani na bolniško za več let in še danes živijo iz dneva v dan, brez, da bi pričakovali kakšne večje premike.

Ker je to danes eden pogostejših razlogov (poleg travm iz otroštva) za panične napade, bom nekaj več besed namenila prav izgorelosti.

Čisto preprosta razlaga nam pove, da so izgorelost in panični napadi v prvi vrsti lahko povezani že s tem, da je izgorelost posledica dolgotrajnega stresa, ki lahko povzroča panične napade. Ko je posameznik v stanju izgorelosti, se njegova sposobnost obvladovanja stresa zmanjša, kar privede do različnih telesnih in duševnih simptomov, eden od njih je paničen napad. Izčrpanost in pomanjkanje energije namreč vodita v povečano tesnobo in občutek pomanjkanja nadzora nad situacijo ali situacijami, kar lahko povzroči paničen napad.

Sama splošna definicija narekuje, da je izgorelost sindrom, ki ga povzroča dolgotrajen stres na delovnem mestu. Ta lahko izhaja iz delovne preobremenjenosti, slabe organizacije dela, slabega podpornega delovnega okolja, mobinga in nadlegovanja sodelavcev in nadrejenih in podobno. Izgorelost se kaže v čustveni, fizični in duševni izčrpanosti ter vodi do občutka brezupa in nemoči.

Simptomi izgorelosti pa se lahko razlikujejo od osebe do osebe, pogosto vključujejo utrujenost, poslabšanje koncentracije, težave spanjem, celo depresijo, tesnobo in seveda čustveno izčrpanost. Ko smo izgoreli lahko izgubimo motivacijo in voljo do dela, četudi smo v njem še pred tem zelo uživali, začnemo se izogibati ljudem in aktivnostim.

Ja, izgorelost je bolezen sodobnega časa, ki nam jo je prinesel vse hitrejši tempo življenja, tudi nenehen dostop do informacij (potrebnih in nepotrebnih), ko se počutimo vse bolj pod pritiskom. Niti ni važno, kje delate in kaj delate, na čisto vsakem delovnem mestu, pa najsi gre za vodstvene pozicije ali fizično delo v proizvodnji, vsakogar lahko doleti izgorelost. V kombinaciji s slabimi odnosi ... še toliko prej.

Za obvladovanje izgorelosti obstajajo različni pristopi, kot so recimo spremembe v organizaciji dela, podpora sodelavcev in domačih, terapije in tudi celostne spremembe življenjskega sloga. Pomembno je, da se zavedamo svojih omejitev in znamo prisluhniti svojim potrebam ter se učimo upravljati s stresom na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju. Vzpostaviti je treba ravnotežje med delom in zasebnim časom, poskrbeti za dovolj »zame« časa in se naučiti učinkovitega upravljanja s stresom.

Obstaja seveda veliko metod, kako zaznati, zmanjšati ali celo odpraviti stanje izgorelosti, številne v svoji knjigi Izgorelost/Burnout opisuje tudi dr. Volker Schmiedel. Ena od njih, ki me je pripravila do smeha (le kako ne), je tudi metoda zdravljenja s smehom. Kot pravi avtor, je izgorelost resna stvar, a se nobena bolezen zaradi smeha ni poslabšala. »Nasprotno, smehljanje, muzanje ali smeh od srca tako rekoč vedno pripomorejo k okrevanju. Danes so celo znanstveno raziskali in podkrepili vpliv humorja, ki med drugim dokazano zmanjšuje stres, dviga razpoloženje, krepi imunski sistem, blaži konflikte, izboljšuje sprejemanje kisika, komunikacijo in povečuje motivacijo.« dr. Schmiedel spomni tudi, da imajo v številnih mestih po svetu t.i. smejalne klube, saj ima tudi umetni smeh enak fiziološki vpliv kakor naravni (globlje dihanje, povečanje mišične dejavnosti, sproščanje hormonov sreče). Ker je smeh nalezljiv, hitro preide v naravnega, ki ga zavestno skoraj ne moremo več nadzorovati. Udeleženci tovrstnih aktivnosti se na koncu počutijo osvobojene, olajšane in že kar energetizirane. Smeh kljubuje mnogim simptomom izgorelosti in je tako rekoč popolno zdravilo proti izgorevanju. Ne moremo pa samo od smeha seveda pričakovati ozdravljenja, dodaja avtor.

Torej, dovolite si biti nasmejani, četudi včasih »na silo« in izkoristite vsako priložnost za veselje in smeh. Če ne drugega, pa vzemite v roke zabavno knjigo, si poglejte kakšno komedijo ali prebirajte šale.

»Medicina, zlasti tudi psihoterapija, še zmeraj boleha zaradi pomanjkanja humorja. Še vedno je v njej ukoreninjen predsodek, da tega, čemur se smejimo, ne jemljemo resno. Nič ne bi moglo biti bolj napak kot to! Če se nečemu smejimo, s tem morda ne rešimo problema, vendar začnemo gledati nanj prožneje. Še naprej ga lahko jemljemo resno, vendar se uprimo temu, da bi problem negativno vplival na vse naše življenje,« poudarja dr. Volker Schmiedel.





Slabi odnosi so povod za izgorelost





A sama sem izgorelost, še bolj kot posledico preobremenjenosti na delovnem mestu, videla kot preobremenjenost s slabimi odnosi.

Slabe odnose lahko srečujemo povsod – na delovnem mestu ali pa v zasebnem življenju. In tako, kot imajo dobri odnosi pozitivne posledice oziroma koristi za naše duševno zdravje, imajo slabi odnosi izredno negativen vpliv na naše duševno zdravje.

Kadar smo izpostavljeni slabim odnosom enostavno ohromimo nekatere naše sposobnosti, takrat se lahko počutimo nemočne, nesposobne in nevredne. Vse to vodi v kroničen stres in posledično izgorelost. Ta pa vemo, da prinaša številne slabe stvari, od nespečnosti, težav s prehranjevanjem (v eno ali drugo smer), težave s koncentracijo in nato ... zmanjšana produktivnost in kakovost dela.

V zasebnem življenju pa slabi odnosi vključujejo konflikte s partnerjem, težave s starši ali prijatelji, težave z otroci in podobno. Sploh, ko se počutimo nezmožni reševati težave v domačem okolju je nevarnost, da zakorakamo v izgorelost toliko večja. Potem pa sledi – zmanjšana samozavest, povečana anksioznost, depresije ... In ta stalni začarani krog.





Energetski vampirji





Dejansko nas ljudje, ki so za nas prenaporni, ki nam »pijejo kri«, t.i. energetski vampirji, naredijo več škode na poti do izgorelosti, kot marsikateri delovni trenutek. A kdo sploh je energetski vampir in kako ga prepoznamo?

Bom na tem mestu vključila kolumno, ki sem jo napisala pred nekaj leti:

»Energetski vampirji so tisti ljudje, ki nam »popijejo« čisto vso (pozitivno) energijo na račun katere se »hranijo«.« Pred dobrimi desetimi leti sem sedela na kavi s starejšim gospodom, starim dobrih 70 let. Človek, ki ga zelo cenim, ima bogate življenjske izkušnje in neverjeten dar pripovedovanja. Ure ga lahko poslušaš. Pogovor zaide na njegovo obletnico mature, koliko sošolcev je še aktivnih, koliko malo manj in kateri niso več. In mu postavim vprašanje: Kaj je razlog, da nekateri ohranjajo tako dobro energijo pri teh letih, spet drugi pa ne?



Njegov odgovor me je, iskreno, presenetil. Rekel je, da je razlog za to stres. A ne stres, ki ga doživimo v službi, ampak stres, ki nam ga prinašajo odnosi. Torej, lahko imate delo, ki ga ljubite, uživate v številnih dejavnostih in se kljub temu počutite neverjetno izčrpani. Zakaj? Ker se okoli nas gibljejo ljudje, ki nam, morda celo nehote, pijejo našo energijo.



Sama, žal, poznam kar nekaj takih vampirjev. Čeprav res uživam v svojem delu, čeprav mi delo predstavlja prijetno sprostitev in čeprav sem rada obkrožena z ljudmi, pridejo dnevi, ko bi se najrajši nekam skrila. A samo pred energetskimi vampirji. Pa najpogosteje niso povezani z delom. To niso nujno slabi ljudje, ni nujno, da slabo mislijo ali čutijo. So pa ljudje, ki, nehote izredno veliko zahtevajo od nas. Pozornosti. Poslušanja. Energije.



In kaj mi je svetoval ta gospod? Čim dlje stran od teh ljudi, ki pijejo energijo, če vam je mar zase. Torej, da boste v življenju zdravi, da boste dobro živeli in da boste srečni, poskusite se znebiti teh ljudi. Izogibajte se jim.



Dobila sem že vprašanje: Kaj pa če so to moji bližnji, sorodniki, prijatelji, celo partner? Naučite se zaščititi pred njimi, naučite se ustvariti svoj mali svet, kamor boste lahko zbežali, ko bo »prehudo«. Naučite se ustvariti svoj ščit, ki bo obvaroval vašo energijo in onemogočil, da ljudje vstopajo v vaš osebni prostor, fizično in psihično, ko tega pač ne želite. Če ne gre drugače, se umaknite od njih. Vsaj za nekaj časa …



Izraz energetski vampirji se torej nanaša na ljudi, ki na druge vplivajo negativno ter čustveno in psihično izčrpavajo njihovo energijo. Pogosto gre za ljudi, ki so sami pri sebi nezadovoljni, morda ljubosumni, celo zavidljivi in se pogosto ne zavedajo svojih dejanj. Jih pa energija, ki jo počrpajo od drugih za kratek čas pomiri in jim daje občutek moči, a to seveda ne reši njihovih osnovnih težav. Še več, lahko jih poglablja, saj se poslabšujejo odnosi z ljudmi, ki so še v njihovi bližini.

Poznamo pa različne vrste energetskih vampirjev, eni so zelo zahtevni, spet drugi pa kritični in nezaupljivi, tretji so za razliko nenehno v težavah in pričakujejo, da jih bodo reševali drugi. Njihova prisotnost in vedenje zbujata občutke tesnobe, stresa in nezadovoljstva. Saj veste, ko bi najraje pobegnili.

Polagam vam na srce, v kolikor se zavedate prisotnosti teh energetskih vampirjev v vašem življenju, se jim res izogibajte, kolikor je to mogoče. Zaščitite se z omeje-vanjem časa, ki ga preživite z njimi, postavite jasne meje in ohranjajte svoje pozitivne misli in čustva. Naučiti se reči NE in postaviti zase.





Vpliv paničnih napadov na kakovost našega življenja





Tisti, ki ste jih že doživeli ali poznate koga, ki jih je doživel, dobro veste, da panični napadi lahko močno vplivajo na kakovost življenja, tako na prostočasne aktivnosti, službene obveznosti in seveda tudi spolno življenje.

Prostočasne aktivnosti so lahko zelo pomembne za naše fizično in čustveno zdravje. Vendar pa se lahko pri ljudeh s paničnimi napadi pojavi strah pred odhodom od doma, druženjem z drugimi ljudmi in udeleževanjem dogodkov, ki so običajno sproščujoči. To lahko vodi do omejevanja prostočasnih aktivnosti in izolacije, kar lahko poslabša simptome paničnega napada in posledično kakovost življenja.

Če gremo korak naprej, na opravljanje službenih obveznosti, je dejstvo, da posledično tudi to postane težavno, če doživljamo panične napade. Simptomi, kot so težave s koncentracijo, težko dihanje in občutek tesnobe, lahko vplivajo na produktivnost in izpolnjevanje delovnih obveznosti. To lahko povzroči težave na delovnem mestu, kot so zamude, zmanjšana kakovost dela in konflikti z nadrejenimi in sodelavci. In posledično, ker se bojimo, da bo prišlo do paničnega napada in ne bomo zmogli opravljati vseh službenih obveznosti, spet spravimo svoje telo v stanje strahu, ki okrepi možnost za nov paničen napad. Začaran krog.

Panični napadi pa kot omenjeno, lahko vplivajo tudi na spolno življenje posameznika. Strah in tesnoba lahko vodita do zmanjšanja želje po spolnosti, težav z erekcijo pri moških in orgazmom pri obeh spolih. To vodi v izogibanje spolnim aktivnostim, privede do težav v odnosih in zmanjšanja intimnosti s partnerjem. Spolni odnosi pa vemo, da so zelo pomembni za dober partnerski odnos. Naše telo potrebuje bližino drugega, kar predstavljajo tudi spolni odnosi, ki krepijo naše telo in duha. O paničnih napadih in odnosih, tudi spolnih, nekoliko več v nadaljevanju.

Dejstvo je, da imajo panični napadi pomemben vpliv na kakovost življenja posameznika.





Ko se v množici počutiš osamljeno …





Ljudje, ki so v stanju depresije, stanju povezanem z anksioznostjo, ki vedo, da jih morda za naslednjim ovinkom čaka paničen napad, so pogosto osamljeni. Vsi ti občutki nas namreč pehajo v osamljenost, ko poskušamo skriti svoje stanje pred svetom, ko ne želimo pokazati, kaj smo in kdo smo in ko se naravnost bojimo socialnih situacij. Po eni strani zaradi sramu zaradi stanja, v katerem se znajdemo, po drugi strani pa zaradi strahu pred bližino in vplivom drugih ljudi, kar je pogosto še ena situacija, na katero nimamo vpliva – njihove reakcije namreč.

To, da ne moremo vedno vplivati na reakcije drugih je jasno, s tem se je treba sprijazniti. Ampak to, da nas pred socializacijo omejuje sram pred našim lastnim stanjem, pa je nekaj, kar lahko in moramo premagati.

Za boj proti osamljenosti je pametno zgraditi podporno mrežo, ki je lahko sestavljena iz družine, prijateljev, tudi strokovnjakov s področja duševnega zdravja in drugih ljudi, ki razumejo vašo situacijo. Ko sem bila sama v stanju paničnih napadov, sem o tem kmalu odkrito spregovorila, za kar sem še danes hvaležna, saj so ljudje okoli mene vedeli, vsaj tisti res najbližji, kako mi tovrsten napad umirijo. Prijatelj, ki je ob meni preživel največ časa je vedel, da če se mi zgodi najhujša oblika, mora brez besed pristopiti k meni in mi na hrbtu risati osmice. To je bila ena od metod, ki mi jo je pokazala terapevtka in bila je resnično učinkovita. Kako je prijatelj vedel, da doživljam paničen napad? Ko sem v 12. nadstropju poslovne stavbe iskala najbližje okno, da pridem do zraka in potem skozi majhno odprtino »dihala ven«. Precej očitno, kajne?

Ključno je, da se naučite povedati, kaj vaše stanje predstavlja za vas in poveste drugim, kaj je vaša pot, ki vas bo iz tega stanja najhitreje pripeljala nazaj v stanje umirjenosti.

Seveda pa ne pozabite poiskati podporne skupine, ljudi, ki razumejo ta stanja in s katerimi boste morda našli kakšen drug način, ki vam bo v prihodnje v pomoč pri izboljšanju vašega stanja.





Vpliv paničnih napadov na odnose





Če imaš ob sebi ljudi, ki ne razumejo stanja, v katerem se znajdeš, je težko. To moram odkrito priznati. Ko sem sama doživela prvi panični napad, pa se ga niti nisem zavedala, me je takrat partner »napadel«, da sem histerična in kaj se grem. Res je bilo grozno. Seveda tega stanja niti sama nisem poznala, ampak v trenutku paničnega napada, sredi zime, ko je bil zunaj mraz, sem jaz hotela samo na balkon, da zadiham, na zrak. To je bilo seveda nerazumljivo, ampak zame tisti trenutek življenjskega pomena. Po eni strani razumem, zakaj me ni razumel, po drugi strani pa ... ni sprejemljivo, da človeku, ki hlasta, poskusiš onemogočiti, da pride do zraka. Ni prijetna situacija. Kar pa je ključno – vsaj nekaj mesecev, če ne še več, nisem vedela, da je bil to moj prvi panični napad. Vedno sem mislila, da je bil to tisti na letu v Pariz, ki je bil res očiten in se je ponovil večkrat kasneje. Ampak ja, ko sem se začela resno poglabljati v svoja stanja in ko sem to razumela, obvladala in popolnoma ozavestila, sem bila zmožna brskati po svojih podzavestnih spominih in to je bil eden od tistih, ki mi je pomagal najti pot.

Pri vseh ostalih ljudeh v mojem življenju le sem in tja kdo ni razumel, da moram samo ven na zrak ... No, danes so v mojem življenju predvsem ljudje, ki so to razumeli in bi razumeli tudi naprej, če bi se še zgodilo. Na srečo se ne.

Ampak kar hočem povedati je, da morajo biti osebe, ki so nam najbližje v življenju seznanjene, predvsem pa morajo sprejeti to naše stanje, ko se zgodi. Tovrstna stanja namreč konkretno vplivajo na medsebojne odnose, še posebej s partnerjem, zato je potrebna velika mera razumevanja.

Še težje je, če se šele »spravljate« v partnerski odnos. Predstavljajte si zmenek z nekom novim ... ne poznata se še, že tako so vam situacije, ki niso domače, v izziv, potem pa ... se vam zgodi sredi zmenka, da doživite paničen napad. Ni ravno zabavno, kajne?

Ampak brez skrbi. Tisto, kar je najpomembnejše, če so panični napadi ta trenutek vaši življenjski spremljevalci je, da jih znate ne samo obvladovati, ampak tudi komunicirati z drugimi. Naj vas ne bo strah. Še manj pa naj vas bo sram. Predvsem pa se ne sekirajte, kaj si bodo drugi mislili, saj ima čisto vsak od nas kakšno hibo, ki jo mora okolica sprejeti, ali pa tudi ne.

Veliko bolje in tudi lažje je premagati izzive kot so panični napadi, če imamo ob sebi ljudi, ki nas »vzamejo zares« in razumejo, da smo v stanju, ki ga ta trenutek še ne obvladamo. Ampak brez skrbi, če smo tako daleč, da to razumejo ljudje, smo morali nekaj narediti prav tudi sami in se razumeti, da smo lahko razložili drugim. To pa je že lep korak na poti okrevanja.

Če se vrnem na zmenkarije, biti v stanju, ko lahko doživimo paničen napad ne pomeni, da ne moremo najti zdravega in zadovoljnega partnerskega odnosa. Ne smemo dopustiti, da bi simptomi panične motnje ovirali naše življenje in pot do sreče.

Res, vem, da se ponavljam, ampak ob vsem tem bo pomembna komunikacija, partner mora razumeti naše frustracije, dovoliti mu moramo v naš svet, da bo razumel, zakaj se panični napadi dogajajo. Predvsem pa mu moramo pomagati razumeti (tako kot sebi), kje nam lahko pomaga, da se ne bo počutil popolnoma nemočnega, ker nam ne more pomagati. To lahko privede tudi do občutka nezmožnosti ohranjanja partnerskega odnosa na strani partnerja, ki nemočno opazuje naše »hlastanje za zrakom«.

Predvsem pa ne dovolite sebi in partnerju, da bi drug za drugega mislila, da sta si v breme – vedno sta si lahko v oporo, včasih že samo s tem, da drugi obsedi ob tistem, ki doživlja paničen napad. Prav tako pa mu tisti, ki paničen napad doživlja, dovoli, da obsedi ob njem ali mu odpre okno, vrata ... tisto, kar pač potrebuje.

Pomembno je, da ko paničen napad mine, da se pogovarjata o tem, zakaj je do tega prišlo, da skupaj raziskujeta, če je le mogoče, razsežnosti stanja in jih postopoma oba začenjata ozaveščati in razumeti. Partnerska terapija bo v veliko pomoč pri razumevanju počutja obeh partnerjev, pri partnerju s stanjem paničnih napadov pa lahko pripelje tudi do točke, ki bo predstavljala boljše obvladovanje paničnih napadov.

S podporo in razumevanjem partnerja, so simptomi lažje obvladljivi in kaj kmalu lahko pridemo na pot do tiste kakovosti življenja, ki smo jo imeli pred paničnimi napadi.





Vpliv paničnih napadov na spolnost





Kot sem že omenila, lahko panični napadi vplivajo na spolnost, saj se lahko zaradi njih pojavijo različne težave. Nekateri ljudje med napadom doživljajo telesne simptome, kot so srčni utrip, tresenje, znojenje, kar lahko povzroči občutek sramu in nelagodja med spolnim odnosom. Poleg tega lahko panični napadi povzročijo tudi strah pred izgubo nadzora, kar lahko vodi v strah pred izgubo nadzora med spolnim odnosom.

Panični napadi lahko vplivajo tudi na željo po spolnosti. Ljudje, ki doživljajo panične napade, lahko občutijo zmanjšano željo po spolnosti zaradi tesnobe, strahu in utrujenosti. Prav tako lahko panični napadi povzročijo težave s koncentracijo, kar lahko vpliva na užitek med spolnim odnosom.

Panični napadi lahko vplivajo tudi na odnos s partnerjem. Partner, ki ne razume paničnih napadov, lahko občuti frustracije in nelagodje, ko se pojavi napad med spolnim odnosom ali drugačno intimno aktivnostjo. To lahko privede do nezaželenih konfliktov in napetosti v odnosu in seveda posledično izogibanje spolnosti, ki pa je izredno pomemben dejavnik za zdrav partnerski odnos.

Pomembno je, da se ljudje, ki doživljajo panične napade, o njih pogovorijo s partnerjem in poiščejo pomoč pri zdravstvenem strokovnjaku. Obstajajo tehnike obvla-dovanja tesnobe, ki lahko pomagajo pri obvladovanju paničnih napadov in izboljšanju spolnega življenja.

Prav tako je pomembno, da partner razume, da gre za zdravstveno stanje, ki ga je treba obravnavati na primeren način. Tako bo lažje obema – vam, ker boste imeli nekoga ob sebi, ki vas bo razumel in partnerju, ki bo videl luč na koncu tunela, da se vaše stanje izboljša.





Panični napadi na delovnem mestu





Velik izziv predstavljajo panični napadi v našem profesionalnem življenju - na delovnem mestu. Sama imam srečo, da delam v manjšem kolektivu, kjer si med seboj res lahko zaupamo. Če se spomnite moje zgodbe in opisovanja poti na poti v Moskvo sta notri omenjeni dve osebi, ki sta mi pomagali skozi letališke dogodivščine. Gre za osebi, ki sta bili prisotni tudi v mojem delovnem okolju. Tukaj sem imela res srečo, priznam. Če ne bi bilo tako, bi se preprosto zaprla vase, kot večina ljudi, in se bala, da bodo sodelavci opazili mojo anksioznost in si o meni mislili vse najslabše.

Kakšno leto pred tem, ko sem panične napade dokončno ozavestila, sem delala na projektu, kjer sem bila v delovno okolje povabljena kot zunanja strokovnjakinja. No, tisti projekt se ni zaključil najbolje. Ko sem, zaradi svojega stanja, predčasno sporočila, da želim prekiniti sodelovanje, nisem naletela na razumevanje. Ampak, po drugi strani pa jih razumem. Ljudje, ki ne vedo, kaj to pomeni, ki imajo pred seboj le en cilj in pozabijo na človeško plat, tega ne morejo razumeti. Ja, različni smo si, zato sama, od takrat naprej, poskušam razumeti ljudi v globino. Tudi člane svoje ekipe izbiram ne glede na to, kakšne izzive imajo v življenju.

Panični napadi dejansko lahko močno vplivajo na delovno učinkovitost in delovno okolje posameznika. Med segmenti, kjer je to še posebej močno opazno je zmanjšana koncentracija in fokus, saj se med samim napadom posameznikova pozornost preusmeri na simptome panike in napada in hkrati pride do odsotnosti pozornosti na samo opravljanje delovnih nalog. To seveda privede do zmanjšane produktivnosti, saj posameznik ni več zmožen opravljati dela z običajno hitrostjo in učinkovitostjo. Vse to privede do poslabšanja medsebojnih odnosih, do komunikacije s sodelavci in vodstvom, kar pripelje do nepotrebne napetosti in nesporazumov. Konec koncev so slabi odnosi tisti, ki poslabšujejo stanje osebe, ki se že tako sooča z izgorelostjo ter paničnimi napadi, to pa vpliva tudi na samopodobo. Ta vpliv razvije strah pred tem, da se bodo panični napadi zgodili v delovnem okolju, ki ponovno privede do še enega dejavnika, ki stanje poslabšuje. Vse to pa na koncu vodi do večje odsotnosti z dela, saj je potreben čas za okrevanje.

Zato je izrednega pomena, da je na delovnih mestih poskrbljeno tudi za psihično zdravje ljudi. To pa zahteva prepoznavanje in podpiranje zaposlenih, ki se soočajo s paničnimi napadi, v primeru možnosti, tudi omogočiti prilagoditev delovnega okolja. Kaj to predstavlja? Možnost psihološke podpore, prilagoditve delovnih nalog, delovnega časa ter ustvarjanje podpornega in razumevajočega delovnega okolja.

Pomembno je tudi, da posameznik, ki se sooča s paničnimi napadi na delovnem mestu, poišče pomoč in podporo. Ena od možnosti je, da o tem obvesti sodelavca/ko ali nadrejenega, da lahko do morebitnih prilagoditev in rešitev dejansko pride.

Prav je tudi, da v primeru, da vemo, da se nam panični napadi lahko zgodijo na delovnem mestu, poznamo tehnike sproščanja, ki pomagajo pri obvladovanju simptomov na delovnem mestu. Seveda pa je pomembno, da tehnike, kot so redna telesna aktivnost, zdrava prehrana in dovolj spanja, izvajamo skozi vse svoje življenje.

Seveda pa se vsak posameznik sam odloči, ali bo stanje paničnih napadov razkril na delovnem mestu ali ne. Če meni, da delovno okolje ni dovolj odprto in predvsem ni podporno, je treba poiskati pomoč izven tega okolja. Hkrati pa si je treba zagotoviti, da lahko, vsaj v določenem delu, to podporno okolje, četudi samo po telefonu in na daljavo, lahko dosežemo tudi iz delovnega mesta. Kaj to pomeni? Sama sem imela v taki situaciji na »hitrem klicu« vedno osebo, ki sem jo lahko poklicala, ko se je »začelo«. In že samo dejstvo, da sem vedela, da to možnost imam, mi je pomagalo, da je najpogosteje nisem niti uporabila. Bil je občutek varnosti.





Ali lahko panične napade prenesem na otroka?





To poglavje sprva ni bilo načrtovano, a v trenutku, ko sem tudi sama postala mama, je postalo pomembno, kako panične napade doživljajo otroci – kot opazovalci in kot tisti, ki jih dejansko lahko doživijo tudi sami.

Kot pravijo strokovnjaki (Kaplan in Sadock, 1991), lahko krvni sorodniki prve stopnje pacientov s panično motnjo s tudi do sedemkrat večjo verjetnostjo razvijejo panično motnjo. A ne gre samo za dednost, ampak tudi socialno - okoljsko noto, kot je vzgoja, izkušnje in stresorji v življenju posameznika – starša ali otroka. Otroci in mladostniki namreč pogosto posnemajo vedenje staršev, vključno s strahovi in anksioznostjo in če starši kažejo anksiozne vzorce vedenja, se posledično tudi otroci naučijo reagirati na ta način. Zato je pomembno, da starši zavestno delajo na svojem vedenju in poskušajo vzpostaviti zdrave načine spoprijemanja s stresom in otrokom nudijo podporo in spodbudo pri soočanju s stresnimi situacijami.

Pomembno je, da se starši zavedamo svoje vloge pri vzgoji otrok in skušamo ustvariti čim bolj zdravo in podporno okolje za njihov razvoj. Je pa seveda treba panične napade tudi pri otrocih zaznati, kar pomeni, da je treba svojega otroka poslušati, pogosto tudi med vrsticami in predvsem opazovati. Otrok sam namreč ne bo vedel, kaj se mu dogaja, zato bodo njegove reakcije včasih drugačne, kot so pri odraslih. Zagotovo pa ga bodo prestrašile na način, kakršnega si za svojega otroka zagotovo ne želimo, da ga sploh zazna, kaj šele doživi.

Četudi so panični napadi pri otrocih redkih, se torej lahko pojavijo, zato v nadaljevanju nekaj nasvetov, kako sebi in otroku pomagati, če se znajdete v valu neželenega stanja.

Ohranite mirnost: Vem, da je včasih težko, a pomembno je, da vi ostanete mirni. Otrok se bo počutil prestrašenega, negotovega in na drugi strani bo potreboval osebo, torej vas, ki mu bo dajala občutek mirnosti, zbranosti.

Bodite prisotni: Ne ustrašite se, ne »skrijte« se sami, ampak bodi tam za otroka. Pokažite mu, da mu stojite ob strani, da mu boste pomagali prebroditi paničen napad. Četudi bo to samo z objemom in besedami, da bo vse v redu. Res bo vse v redu. Povejte mu to, da bo tudi otrok to vedel.

Spodbujajte dihanje: Otroku večkrat ponovite, kako naj pravilno diha. To bo pomagalo na več nivojih – sprostil bo svoje telo, vedel bo, da ste ob njem in posledično se bo lažje in prej umiril.

Otroka umaknite v varno okolje: Če se otrok počuti ogroženega v okolju, kjer je v trenutku paničnega napada, mu omogočite umik v mirnejše in zanj varno okolje.

Otroška meditacija: Tako kot odraslim, tudi otrokom za umirjanje in sproščanje lahko pomaga meditacija. Obstajajo t.i. otroške meditacije, ki otroku pomagajo tudi sicer, da lažje zaspi, umiri telo in duha ter se nauči sam sebe izolirati od stresne situacije s priklicem okolja, v katerem se dobro počuti.

Pomoč strokovnjaka: Pogosti panični napadi pri otroku kličejo po strokovni pomoči. Obiščite ustreznega specialista, ki vam bo pomagal na poti do tega, da bo otrok znal premagovati svoje panične napade.

Izjemno pomembno pa je, da se z otrokom o paničnih napadih pogovarjamo.

Pojasniti mu moramo, kaj se dogaja z njegovim telesom, njegovim umom. Predvsem pa mora razumeti, da za to ni sam kriv in da bo, v kolikor bo sledil navodilom, lahko razvil način za samoobvladovanje paničnih napadov. Predvsem pa mu pomagajte pri vzpostavitvi zdravega življenjskega sloga, ki bo zmanjšal otrokov stres, tesnobo in mu dal veliko popotnico za nadaljnje življenje.

Kadar panične napade doživljate vi in jih otrok doživlja skozi vas, mu pomagajte razumeti vaše stanje. Bodite odkriti, predvsem pa mu večkrat ponovite, da za to ni kriv on, ampak mu povejte (če je to seveda možno) dejanske vzroke. Hkrati pa otroku dajte zagotovilo, da delate na tem, da jih boste lahko obvladali. Bodite zgled.


Na tem mestu sem za izkušnjo o pomembnosti naše stabilnosti za otroke prosila izkušeno terapevtko in mamo otroka, ki ima večje izzive, kot otroci običajno. Špela Čarman je terapevtka zakonske in družinske terapije (psihoterapijacarman.si) in se kot terapevtka zaveda izzivov, ki jih imamo odrasli že sami s seboj v vsakdanjem življenju, pa najsi gre za našo preteklost ali sedanje stanje. Ti izzivi se različno odražajo tudi v otrocih in če se z njimi ne znamo spopasti … Ja, otroci to srkajo kot gobice. Hvaležna sem, da je tudi ona delila svojo osebno zgodbo z nami in njeno situacijo lahko povzamem s čistim dejstvom: Starši preobremenjenih otrok izgorijo.

»Kot mama sem se s preobremenjenostjo srečala v trenutku, ko sem odgovornost za hčerino šolo začela prevzemati nase.

Čeprav sem sama opozarjala že od prvega razreda naprej, da opažam, da ima hčerka v šoli večje težave z usvajanjem novega znanja, kot njene sošolke in sošolci, v šoli za to ni bilo posluha. Vse do petega razreda, ko so začele prihajati tudi negativne ocene. Takrat si je bilo težko še naprej zatiskati oči in govoriti, da je vse v redu. Ker sistem melje bolj počasi, sem najprej sama poiskala pomoč specialne in rehabilitacijske pedagoginje, ki je opravila tudi testiranje in s temi rezultati sem lažje dosegla posluh tudi v šoli. V roku pol leta je hčerka dobila uradno diagnozo motnje pozornosti. Zakaj je tako pomembno, da so njene težave dobile ime? Predvsem zato, da bi okolica lažje razumela njeno vedenje, njene težave, njeno stisko. Predtem je bila velikokrat po krivem obtožena, da je lena, da se ji nič ne da in s takšnim odzivom na otrokove težave, otrokom z motnjo pozornosti delamo veliko krivico, ter njihovo stisko samo še povečujemo. Pomembno pa je tudi zato, da se otroku lahko nudi ustrezna pomoč.

Seveda se tudi z odločbo stvari niso kar same od sebe postavile na pravo mesto. Žal še vedno opažam, da je motnja pozornosti zelo slabo razumljena tudi v šolskih krogih. O njej sicer zelo nazorno piše priznani zdravnik Gabor Mate v svoji knjigi Raztreseni um, Izvor in zdravljenje motnje pozornosti. S pomočjo odločbe ima hčerka sedaj v šoli prilagoditve, ki naj bi ji olajšale razu-mevanje snovi ter pomagale, da bi lažje napredovala v trenutnem šolskem sistemu. Kot mama pa ugotavljam, da so ti otroci, ki so že tako in tako zaradi svoje motnje, zelo obremenjeni s šolskimi obveznostmi, pogosto, zaradi nepravilnega razumevanja, namesto, da bi bili delno razbremenjeni, še dodatno obremenjeni z obve-znostmi za šolo. Že samo čas, ki ga preživijo v šoli je z vsemi urami pomoči in dopolnilnim poukom, za kate-rega se pričakuje, da ga obiskuje, daljši od tistega, ki ga imajo njeni sovrstniki. Obveznosti, ki ji ostanejo za doma, pa se tudi večajo, ker v šoli zaradi pomoči, manjka pri pouku. Vem, da se to ne bi smelo dogajati, a takšna je realnost. Glede na to, da je čas, ki ga potrebuje za domače naloge najmanj enkrat daljši kot pri drugih učencih, ki nimajo motnje pozornosti, se kaj hitro zgodi, da se je za prosti čas treba dobesedno boriti. Tudi s sistemom. Tudi sam s seboj. Tudi z občutki, da ne bo vse narejeno in sprejeti je treba, da je tudi to v teh okoliščinah v redu. Tudi s tem, da v nekem trenutku kot mama prevzamem odgovornost in rečem: dovolj je. Pojdi se igrat.

Obstaja pa tukaj past. Past, ko kot odrasel vidiš gozd in ne le posameznega drevesa ter želiš otroku pomagati, da bi se tudi sam naučil živeti in s svojo posebnostjo spoprijeti in uspeti v sistemu, ki sicer takšnim otrokom ni naklonjen. Past, da nehote začneš za otrokovo šolo skrbeti bolj, kot je dobro za otroka in zate.

Kajti vsakodnevni izzivi, ki jih prinaša takšna situacija slej ko prej privedejo do stiske in napetosti med otrokom in staršem, ko veš, da ne smeš izbruhniti, a vseeno pride do izbruhov. In takrat se počutiš zares slabo. Kot mama želim hčerki pomagati, iščem vse mogoče načine in poti, da si bo hči lahko vse kar mora znati, tudi zapomnila, da bo uspešno predelala šolo. In to je tisto, kar vodi nas starše k izgorelosti. Spoznanje, da lahko posvetiš celo nedeljo temu, da vlagaš v otrokovo znanje, pa je naslednji dan tako, kot da se prejšnji dan sploh ne bi učili. Mine en teden in otrok ne ve več, da je vse to že enkrat predelal. Takšni otroci potrebujejo veliko ponovitev, veliko utrjevanja, daljši čas za priklic vsega. In to za vsak predmet znova. Za vse to gre izredno veliko časa, ki pa ga nimaš na pretek. Z otrokom se učiš pred vsakim testom, najraje samo tisto snov, ki jo bo dejansko pisal, a uspeh kljub temu drastično pada. Šolski sistem pa pritiska in hoče še več in več, kot da ne razumejo, da ti otroci ne morejo narediti toliko različnih nalog, ker morajo eno nalogo narediti večkrat, da doseže svoj namen. In ta pritisk s strani šole na koncu čuti cela družina.

Vem, da je hčerka tista, ki je odgovorna za svojo šolo, a vem tudi, da je otrok, ki potrebuje pomoč pri soočanju s svojim stanjem. In kako hkrati biti tu zanjo, jo usmerjati in ji pomagati, a pri tem ne prevzeti njene odgovornosti, je velik izziv. Kljub moji psihoterapevtski izobrazbi ali pa ravno zaradi nje, ker se zavedam, kako pomembno je razumevanje hčerke in pravilna pomoč, v tem procesu s hčerko sodelujeva s strokovnjaki.

Zagotovo je staršem, ki nimajo tovrstnega znanja in izkušenj izredno težko. Sama sem svojo hčerko razumela prav zaradi tega, ker to področje spremljam in razumem. Zavedam se, da moja hčerka ni lena, da je v resnici zelo odgovorna in ji je bila pogosto storjena krivica. Tudi sama ji kdaj naredim krivico, ko po daljšem neuspehu pri delu z njo izgubim živce, a je to redkost, saj se borim zanjo in z njo. Še toliko več energije je terjalo od mene, ker sem se težav zavedala, šola pa ni reagirala, čeprav sem jih opozarjala kar nekaj časa. Ko sem šla s hčerko do strokovnjakov, ki so potrdili, da je tukaj dejansko več, kot samo to, da se njej »ne da«, smo začeli delati korake v pravo smer. Verjamem, da otroci sami po sebi niso leni, res je, da imajo nekateri bolj priučene delovne navade, drugi jih nimajo, a vseeno si večina otrok želi uspešno izdelati šolo, vsaj pri teh letih.

Menim, da se je dobro zavedati, da v vsem tem nisi sam, da so tvoji občutki v takih in podobnih situacijah nekaj normalnega. Zelo dobro je tudi, če v stiski, ki izhaja iz izgorelosti in podobnih situacij, kot je zgoraj opisana, poznaš nekoga, s katerim lahko te občutke deliš, da ostaneš na varni strani t.i. normalnosti.

Res je, da včasih začneš dvomiti vase. Pa potem ta strah, če bomo zmogli skozi ves sistem, tudi s tem, da ohranjamo in ustrezno izražamo svoje vrednote. Moja vrednota osebno je, da moj otrok zraste v osebo, ki bo imela rada samo sebe. Svoji hčerki želim pomagati razviti zdravo samospoštovanje. Zavedam pa se, da je velika nevarnost, da se vse to poruši pri otrocih, pri katerih se njihovih težav ne prepozna. Ko se problema zavemo, nanj reagiramo čisto drugače. Otrok mora v prvi vrsti vedeti, da ga imamo radi takšnega, kot je, tudi če ne bo mogel doseči katerega od zastavljenih ciljev.«





Odnosi z bližnjimi





Kadar sem sama čutila, da sem v “obdobju paničnih napadov”, sem se vedno skrivala. Ne dobesedno, no, včasih tudi, pod odejo, ampak predvsem sem se izogibala srečanju z mojimi najbližjimi. Srečanju s partnerjem, predvsem pa srečanju s starši, sestrama in najbližjimi prijatelji. Zakaj? Ker nisem hotela govoriti o tem, kaj se dogaja z mano. Izčrpanost je bila namreč že na daleč vidna na mojem obrazu, moje telo se je precej spremenilo, moje obnašanje je bilo drugačno, moja sicer vesela narava je postala popolnoma zamorjena. Bila sem ves čas žalostna, veliko sem prejokala, ves čas me je bilo nečesa strah.

Čeprav sem s svojo družino neverjetno povezana, se je v teh obdobjih zgodilo, da tudi po teden, dva nisem šla do njih, čeprav živimo zelo blizu. Že telefonski pogovor z mamo ali očetom ter sestrama, me je popolnoma izčrpal, saj sem želela igrati igro “vse je v redu”, čeprav so me po glasu slišali, da ni. Nisem jih hotela obremenjevati s svojimi težavami. Vedela sem, da se odnosi z njimi ne bodo poslabšali ne glede na moje zdravstveno stanje, a nisem jih hotela obremenjevati s svojim slabim počutjem, slabo voljo. Sploh ne v obdobju, ko je zbolela moja mami, ko je zbolel tudi oče. Želela sem biti tam za njiju, jima stati ob strani, biti močna, a v sebi sem se sesedala. In kdo drug, če ne onadva, bi v trenutku videla to mojo izčrpanost, kar bi ju, sem bila prepričana, pahnilo še korak dlje od boljšega zdravja.

Seveda se takrat nisem zavedala, da sta se ob tej moji odsotnosti zavedala, da je nekaj narobe z mano. Sprva sta bila prepričana in ju je bilo strah zame, ker “spet cele dneve dela in bo nekega dne še dol padla”, kasneje pa sta ugotovila, da sem se zaprla v balonček in se enostavno umikam vsem in vsakomur. Poskušala sta najti pot do mene, na nevsiljiv način, a jaz sem se vseeno umikala, umikala, umikala …

Šele, ko sem začela izboljševati svoje stanje, sem se ponovno vračala v njihovo družbo in z njima začela govoriti o tem, kar se mi dogaja. Takrat je postalo lažje meni in njima. Končno sta vedela, kaj se z mano dogaja. V resnici je veliko večja bolečina, če ne vemo, kaj se z nekom dogaja, kaj stoji v ozadju, kot pa, če vemo in lahko skupaj iščemo rešitve.

Bistvo tega poglavja ni, da izpostavljamo, kako slabo odnosi z bližnjimi lahko vplivajo na naše počutje in stanje, ampak ravno obratno – da moramo tiste prave bližnje v to zgodbo strahov vključiti. Ne odrinimo jih, ne puščajmo jih v negotovosti, ker ne le, da ne vedo, kako hudo je z nami in kaj se nam dogaja, ampak niti nimajo možnosti deliti z nami svoje izkušnje, znanja in rešitev. Morda ima rešitev ali vsaj dober predlog in način, kako izboljšati svoje počutje ravno oseba, od katere bi to najmanj pričakovali. Saj veste, če smo mi skrivali to počutje, koliko ljudi ga je skrivalo že pred nami. Med nami.

Predvsem pa bomo s tem poskrbeli, da se njihovo psihično stanje na račun našega ne bo poslabšalo. Saj veste, skrbi povzročajo stres, stres pa lahko pripelje do ...





Kaj si bodo pa ljudje mislili!





Ker sem že od svojega petnajstega leta delala v medijih sem se vedno nekako izpostavljala. Ljudje so lahko brali moje članke, komentirali zgodbe, ki sem jih pisala, ocenjevali in se pogovarjali o besedah, ki sem jih javno objavljala. Kasneje so lahko komentirali moje nastope na odru, moja predavanja, moje knjige, moje projekte, moje delo, moje rezultate. Vedno sem bila na neki točki izpostavljena in vedno mi je bilo mnenje drugih ljudi pomembno. Zanimalo me je, kaj si mislijo o meni in bodimo iskreni, želela sem, da o meni mislijo pozitivno. Večina ljudi si to želi.

Potem pa se kar naenkrat v mojem življenju začnejo dogajati stvari, ki jih ne morem nadzorovati, situacije v katerih postanem čudna, kjer prevlada odsotnost razuma. Eden od strahov je bil med drugim, da bi se mi paničen napad zgodil v javnosti. In bodimo iskreni, letalo je javnost. Letališče je javnost. Čeprav me tam praktično nihče ne pozna (še posebej, ko sem potovala sama), pa je vseeno neprijetno, ko se ti začne nekaj dogajati, ko izpadeš čuden in te ljudje čudno gledajo.

Spomnim se nekega dogodka iz svoje mladosti, ko je starejša soseda pred blokom doživela epileptični napad. Takrat sem bila stara okoli 10 let in bilo me je resnično strah, ko se je začelo. Ljudje namreč različno odreagiramo na nepričakovana dejanja drugih. Tako kot se jaz lahko še danes ustrašim nenadzorovanih dejanj drugih, se tudi drugi ljudje lahko ustrašijo nenadzoro-vanega dejanja, ki bi bil posledica mojega paničnega napada.

Konec koncev bi nekdo, ki bi sedel v vrsti za mano na letalu in bi imel v sebi vsaj malo strahu pred letenjem in bi slišal mene govoriti, da mi zmanjkuje zraka, da ne morem dihati, lahko začel poglabljati svoj strah in doživel paničen napad tudi sam. Lahko bi bila njegova reakcija še hujša kot moja in bi sprožila nekaj, kar sem v resnici sprožila sama.

Priznam, sram me je bilo teh mojih napadov, sploh, kadar jih ni bilo in sem vedela, da so neupravičeni in to v času, ko jih še nisem znala obvladovati, ko jih nisem razumela. Zato sem se, če sem le posumila, da bi se lahko zgodili, hitro umaknila na stran in se skoraj začela izogibati potovanjem. Na srečo sem dovolj radovedne narave in vajena raziskovanja ter poglabljanja v posamezne stvari, da sem se tudi tega področja lotila čisto po novinarsko. Raziskala sem vzroke, posledice in rešitve, iskala načine, kako se temu izogniti, kako zmanjšati moč ne samo paničnih napadov, ampak tudi strahu pred njimi.

In čeprav smo nekaj strani nazaj pisali o tem, da jih ne smemo podoživljati, ne, res jih ne smemo, sama sem jih na ta način nehote celo sprožala, pa je prav, da panične napade ozavestimo, da jih razumemo. Razumeti moramo, da so plod domišljije, da so neutemeljeni, predvsem pa brez prave osnove.

Res je, da to, da jih ozavestimo še ni dovolj, moramo jih znati zaustaviti, kar pa ni lahko. O tem, kako sem jih uspešno in tudi neuspešno zaustavljala jaz, več v naslednjem poglavju.

Naj se vrnem k temu, kaj si bodo ljudje mislili o nas, če nas bodo “doživeli” v trenutku paničnega napada. Resnično, kaj si bodo mislili o nas? Kako bomo izpadli v njihovih očeh? Briga nas! Ja, zdaj to lahko rečem, ko vem, da nisem osamljen primer. Ogromno ljudi je, ki se s tem spopada in ogromno ljudi je, ki to skriva. In res je, da se marsikdo tega lahko ustraši, a če se boste v obdobju doživljanja paničnih napadov ukvarjali še s tem, kaj si o vas misli okolica, bo to vse prej kot pomagalo na poti do vašega okrevanja.

Predstavljate si, imate strah pred paničnimi napadi. Nikdar ne veste, kdaj jih boste doživeli. Potem pa to potencirate še s strahom, kaj si bodo ljudje mislili, ko vas bodo videli v trenutku paničnega napada. Strah na strah. To pa res lahko pomaga, ja. Nikakor ne! Torej, najprej ste vi, potem vsi ostali, da boste lahko stopali po poti pogumnejši.





Recept ali navodila, kako reči:

Panični napadi, dovolj je!





Kot pravi dr. Lidija Bašič Jančar, se bistven preobrat v človeku zgodi, ko pridobi svojo izkušnjo in občutek, da lahko začenja nadzorovati svoje misli, občutke in telesne odzive. »Takrat lahko rečemo, da človek dobi nazaj samega sebe. To pa se lahko zgodi le postopoma, ob poglobljenem procesu vpogleda vase, ko začne sprejemati svoj strah, ne pa ga zanikati ali se mu izogibati, torej ko človeka ni več strah svojega strahu. Živeti v stalnem strahu je zelo težko. Tesnobne motnje in telesni odzivi na to so posledica pretiranega neubesedenega strahu. Ta se največkrat pokaže ravno v medosebnih odnosih v obliki strahu pred bližino, kar je za človeka največja krivica, ki se mu lahko zgodi, saj živi z izkušnjo, da nima pravice do odnosov, ki mu v osnovi pripadajo. Strah pa se lahko ozdravi edino v varnih odnosih odraslih. Sicer tveganje obstaja, ker nikoli ne vemo, kaj bomo dobili v zameno, po drugi strani pa ravno tveganja prinesejo največje radosti. Ljubezen, ob kateri zraste prostor za besede, pa je zdravilo za strah.«

Zdaj pa si predstavljajte, da bi si v glavi zamislili, da od zdaj naprej ne boste več: kadili, pili alkohola, jedli čokolade ali pa preprosto doživeli paničnega napada? Ja, bilo bi preveč enostavno. A žal tako ne gre.

Ne obstaja čarobna paličica, ki bi nam pomagala, da v trenutku prekinemo negativne dogodke v našem življenju, ki vplivajo na naše počutje. In tudi za panične napade je potrebno več kot le reči, da je dovolj, da se od tega trenutka naprej ne bodo več dogajali. Verjemite mi, sem poskusila. Pa ni šlo. Vsaj ne tako zlahka, kot bi si želela.

Kar nekaj časa je trajalo, zagotovo več mesecev, da sem prišla skozi večino korakov, ki vam jih opisujem v nadaljevanju. »Oddelala« sem vse navedene, razen zdravil, napade sem se namreč odločila premagati sama, brez medicinske pomoči. Hotela sem dokazati sebi, da zmorem. In za to je bilo potrebno veliko samodiscipline, raziskovanja same sebe, pogovorov s samo seboj, premagovanje meja in sprememb. Ja, spremembe v načinu življenja so bile ključne.

Kako sem se torej lotila te zgodbe?

Korak: Razumevanje





Prvi korak k premagovanju paničnih napadov je razumevanje, kaj jih povzroča. Pogosto so sproženi s stresom, tesnobo in drugimi psihološkimi dejavniki. Ena od metod za razumevanje, kaj povzroča panične napade, je beleženje dogodkov, ki so se zgodili pred napadom. Na primer, lahko opazujemo, ali je napad sledil stresni situaciji, komunikaciji z določenimi osebami, uporabi določene snovi (kot so alkohol ali kofein) ali dejavnosti (kot je vadba), ali pa se je zgodil nenadoma in brez očitnega vzroka. Lahko sami, ali pa s pomočjo terapevta, prepoznamo miselne vzorce in druge dejavnike, ki sprožajo napade. To bo vsekakor v pomoč pri razvijanju strategije, kako jih premagati.


Korak: Premagovanje in tehnike sproščanja





Ko razumemo vzrok vaših paničnih napadov, lahko začnemo delati na premagovanju simptomov. Tehnike sproščanja dejansko lahko pomagajo pri obvladovanju simptomov. Nekaj tehnik sproščanja:

Dihalne vaje: Plitko in počasno dihanje, kratki vdihi in izdihi lahko pomaga zmanjšati občutek tesnobe in pomiriti telo. Poskusite vdihniti skozi nos in izdihniti skozi usta. Mene recimo je globoko dihanje potisnilo v večjo stisko (čeprav je marsikdo rekel, globoko dihaj), zato sem iskala drug način predihavanja skozi napad.

Progresivna mišična relaksacija: Lezite ali sedite udobno in počasi napnite mišice po telesu, nato jih sprostite. Začnite pri stopalih in se premaknite navzgor do glave. Začutiti je treba svoje telo.

Meditacija: Meditacija vključuje osredotočanje na dihanje in umirjanje uma. Poskusite sedeti ali ležati v tišini, medtem ko se osredotočate na svoje dihanje.

Vizualizacija: Zaprite oči in si predstavljajte prijeten kraj ali situacijo. Poskusite se čim bolj poglobiti v podrobnosti. Recimo, meni je vedno pomagala vizualizacija iz ene od meditacij, ki sem jo večkrat izvajala. Poskusite si ta sanjski kraj večkrat pričarati v svoje misli, ko ste sproščeni, se sprehajajte po recimo zelenih poljanah in tako boste tudi veliko lažje priklicali to vizualizacijo v misli v času napada.

Dovolj spanja: Pomanjkanje spanja lahko poslabša simptome. Priporočljivo je, da odrasli spimo od 7 do 9 ur na noč, otroci pa še kakšno uro ali še raje vsaj dve več.

Moramo pa se zavedati, da različne tehnike pri različnih ljudeh delujejo drugače in ni enotne rešitve, ki bi pomagala vsakomur, zato poskusite različne tehnike in ugotovite, katera vam najbolj ustreza. In verjemite, to niso edine tehnike sproščanja, ki bodo pomagala – prepričana sem, da vsak lahko najde še kakšno, ki mu je bližje. Tisto, kar vsa sprošča.

Korak: Zdrav način življenja





Pomembno je, da poskrbite za zdrav način življenja. Redna vadba, zdrava prehrana in dovolj spanca lahko pripomorejo k zmanjševanju stresa in tesnobe, kar vpliva tudi na pogostost in intenzivnost paničnih napadov.

Prav tako je pomembno, da se izogibate snovem, ki lahko okrepijo možnost za nastanek paničnega napada. Na primer, če veste, da kava ali alkohol v vašem primeru potencirata možnost napada, se jima izognite. Enako velja za situacije, ki vam povzročajo stres in tesnobo.

Dobro pa je, da se recimo, redna telesna vadba, ki dejansko pripomore k zmanjševanju stresa in posledično napadov, izvaja vsaj pet dni v tednu po 30 minut. Tudi vaša prehrana naj bo bogata z vlakninami, sadjem in zelenjavo.

Za zdrav način življenja pa je pomembno tudi druženje s prijatelji in družino, kar običajno izboljša razpoloženje in zmanjšuje stres. Vem, včasih je težko biti v družbi, sploh, ko si v stiski, ampak ko greš ven, zadihaš. Ko si med ljudmi, zaživiš.

Korak: Sprememba razmišljanja





Poleg prej omenjenih metod, lahko pri premagovanju paničnih napadov pomaga tudi sprememba načina razmišljanja. Prepoznavanje negativnih misli in sprememba razmišljanja je lahko koristno pri obvladovanju tesnobe. Kako se tega lotiti? Preprosto: začeti je treba opazovati svoje misli, biti pozoren na negativne misli, ki se nam pletejo po glavi. Dobro je, da si jih zapišemo.

Opazovati moramo vzorce negativnega razmišljanja in si odgovoriti na vprašanja, kot so:

Ali se vrtijo vedno znova okoli istega problema?



Gre vedno za isto situacijo ali kar vse povprek?



Testirajte svoje negativne misli: ali so resnične, verodostojne?



Ali so samo osnovane na vaših domnevah, počutju?



Ali morda obstaja tudi drug, bolj realen pogled na dano situacijo?





Ključno: obrniti je treba negativne misli v pozitivne. Namesto da se osredotočamo na negativne vidike, se osredotočimo na pozitivne. Namesto da se sprašujemo, kaj bi lahko šlo narobe, se vprašajmo, kaj bo bolje in kaj bomo naredili, da bo točno tako, kot si želimo, da bi bilo.

Korak: Preventiva





Prav tako se lahko naučimo, kako se spopasti s strahom pred naslednjim paničnim napadom. Večkrat se zgodi, da se posameznik boji naslednjega napada, kar lahko povzroči večjo tesnobo in stres. Če se naučimo, kako se spopasti s to vrsto strahu, lahko zmanjšamo pogostost in intenzivnost paničnih napadov. S tem se lahko spopademo tako, da se naučimo prepoznati situacije, ki nas do paničnega napada pripeljejo, jih poskusimo preprečiti in se nanje pripraviti.

Recimo, če paničen napad povzroča vožnja z letalom, kot je nekoč meni, naredimo, kar je treba, da smo na to vožnjo pripravljeni. Če paničen napad povzroča že samo množica ljudi – se takim situacijam poskusimo izogibati, pač ne gremo na množičen koncert, če pa že, pa najdemo svoj prostor na koncu dvorane, blizu izhoda in podobno.

Čas zase





Vzeti si je treba čas – zase in za premagovanje paničnih napadov. To namreč ne pride čez noč, ampak zahteva čas in potrpežljivost. Vem, v današnjem času je to lažje reči, kot narediti, ampak drugega nam ne preostane. Nekaj idej, kako si vzeti čas zase:

Načrtujemo: Določimo si del dneva, ki bo namenjen samo nam. Lahko je to zjutraj, lahko sredi dneva ali pa zvečer, ampak ta del dneva je tako pomemben, če ne celo bolj, kot vsi ostali najpomembnejši sestanki in obveznosti.

Izklopimo se: V svojem času se popolnoma izklopimo – vse telefone, računalnike in druge elektronske naprave ter motilne faktorje, izklopite, odklopimo in bodimo sami s seboj.

Pogovarjamo se: S seboj. Raziskujmo sebe, kaj nam je všeč, kaj nam je pomembno, česa ne maramo. Naredimo si seznam stvari, ki jih želimo narediti in akcijski načrt, kdaj in kako bomo prišli do realizacije. Vse to opravimo v t. i. času zase.

Nočete biti sami? Nič hudega – potem pa si vsaj trikrat tedensko priborite čas z osebo, četudi samo 15 minut, za katero veste, da vam bo pomagala skozi najtežje trenutke – da se vnaprej veselite teh srečanj, teh pogovorov, teh objemov ... in lažje premagujete obdobje med enim in drugim trenutkom.

Ne obupajte, če se panični napadi ne izboljšajo takoj. Sledite zgoraj opisanim korakom in se posvetujte s strokovnjakom, če je potrebno. Skupaj lahko najdete pravi pristop za vas in premagate panične napade.





O avtorici





Mateja Aleksandra Kegel je avtorica 17 samostojnih knjig za otroke, mladino in odrasle in soavtorica štirih strokovnih knjig. Skozi svojo kariero je delovala in deluje kot novinarka, urednica, organizatorka dogodkov, trenerka, mo-deratorka, voditeljica de-lavnic, marketing specia-listka z dolgoletnimi izku-šnjami na področju dela z mladimi in odraslimi, ki skozi življenje plujejo z različnimi izzivi.

V letu 2020, v času, ko smo bili večinoma zaprti med štiri stene in so ljudje še bolj pogosto posegali po knjigah, je bila uvrščena med 100 najbolj branih slovenskih pisateljev, leto kasneje pa med 200 najbolj branih pisateljev (od skupaj več kot 24.950). Glede na knjižni opus naših pisateljev, si to šteje v čast, saj kot nekdo, ki izredno rad posega po knjigah, ceni avtorje in ji je takšno priznanje njenih bralcev toliko bolj v veselje, pravi.

Je tudi kreatorka iger v sobah pobega Energy Escape Room, ki so plod njenega znanja in idej. Do sedaj je ustvarila 7 escape roomov, mobilni escape room in outdoor escape game, štiri od njih lahko preizkusite še danes (www.energy-room.com).

Ima več kot 15 let izkušenj kot nacionalna in mednarodna organizatorka dogodkov, z več kot 400 izvedenimi dogodki. Kot marketing specialistka, področje, kjer je aktivna zadnjih 14 let, pa je speci-alizirana za digitalni in vsebinski marketing, z znanjem uporabe različnih marketinških orodij.

Kot novinarka in urednica ima za seboj več kot 20 let izkušenj, tako pri časopisih, revijah, spletnih medijih, kot na radiu. Skozi svoje novinarsko popotovanje je intervjuvala številne zanimive ljudi in se srečevala z raznovrstnimi tematikami, za katere se zaveda, da jo bogatijo. Napisala je preko 3.800 člankov in intervjujev. Tudi danes se z veseljem loti pisanje člankov ali intervjuvanja zanimivih sogovornikov, saj je prepričana, da jo to bogati.

Pri svojem delu in številnih projektih je srečevala različne ljudi, tako doma kot po svetu in skozi to začela razi-skovati odnose. Še posebej v trenutku, ko so ti pokazali svojo močno stran pri njenem počutju, zdravju.

Za vse to je iskala uravnoteženje in ga pogosto našla na številnih potovanjih, ključen trenutek pa je bil leta 2020, ko je v njeno življenje vstopila takrat 5-letna deklica, ki jo danes kliče mama. Posvojitev ji je dala novo energijo, ne samo, da je premagala svoje izzive na področju izgo-relosti in drugih pridruženih občutij, ampak predvsem to, da jih je začela poglobljeno raziskovati in se ob tem povezovati z drugimi ljudmi. Izkušnje pa, kot je zanjo običajno, deli z drugimi, tokrat v knjigi, ki je pred vami.





Viri in literatura



Dr. Harry Barry: Toxic Stress



Benjamin James Sadock, Virginia Alcott Sadock: Kaplan & Sadock's Synopsis of Psychiatry.



Dr. Volker Schmiedel: Izgorelost/Burnout



Dr. Roger Baker: Understanding panic attacks



psihoterapija-ordinacija.si/samopomoc/

panicni-napad, Inštitut za psihoterapijo ter raziskovanje izgorelosti