Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 1 Andreja Žele UDK 811.163.6'366.59 Univerza v Ljubljani DOI: 10.4312/jis.68.1.35-51 Filozofska fakulteta 1.01 Oddelek za slovenistiko NAKLON KOT MORFOSKLADENJSKA KATEGORIJA V SLOVENŠČINI Namen prispevka je aktualizirati naklon kot morfoskladenjsko kategorijo, ki presega glagolske (nak- lonske) oblike in upovedovalno sega v skladnjo povedi kot zaključenega sporočila. Predstavljena so naklonska sredstva, tako glagolska kot neglagolska in skladenjskorazmerna, in različne možnosti nji- hove uporabe za izražanje upovedovalnega naklona v slovenščini. Upovedovalni vidik združuje tvorca in njegovo sporočanjsko usmerjenost s t. i. morfoskladenjsko naklonsko določitvijo znotraj povedi in tako vzpostavlja osnovno razmerje med pragmatiko, semantiko in sintakso. In upovedovalni vidik tvorca se je potrdil kot ključen in zato izhodiščen tudi za prikaz naklonskosti oz. naklonskih zmožnosti upovedovanja različnih sporočanjskih vlog oz. vzorcev. Upovedovanje omogoča tudi ločevanje med propozicijsko naklonskostjo znotraj povedka in nepropozicijsko naklonskostjo, ki ni in ne more biti sestavina siceršnjih propozicijskih enot; nepropozicijski so navadno izpridevniški lastnostni prislovi, členki in medmeti. Ključne besede: naklon, naklonskost, glagol, upovedovanje, /ne/propozicijskost 0 Uvod Tu je glede na dosedanje slovenistične obravnave aktualizirano predstavljen na- klon kot oblikoslovno-skladenjska kategorija, ki je prvenstveno vezana na glagol v povedku, tj. na t. i. glagolski naklon, in se iz povedja širi še na vsa druga mo- žna (skladenjsko)naklonska razmerja znotraj povedi oz. sporočila. Poročanje v celotnem sporočanjskem kontekstu namreč vedno izraža razmerje govorečega oz. upovedovalca do glagolskega dejanja, procesa ali stanja, in se od t. i. glagolskega naklona in razmerja v povedju, ki se začenja že z izbiro glagola v povedku, širi še na vsa druga možna skladenjskonaklonska razmerja znotraj celotnega sporočila. JIS_1_2023_FINAL.indd 35 11. 04. 2023 15:32:06 36 Andreja Žele Glagolski naklon je torej ena izmed sestavin, čeprav bistvena, sicer celovitejše (skladenjsko)naklonske zgradbe povedi. Glagolskemu naklonu je nadrejen upove- dovalni naklon, ki izraža upovedovalčev zorni kot; s tvorčevo vlogo je namreč v upovedovanje vključen pragmatično-komunikativni vidik. Upovedovalni naklon skladno z glagolskim naklonom v povedku lahko ugotavlja oz. (skladenjsko)nak- lonsko določa v povedi zajeto referenčno predmetno/pojavno vsebino (t. i. »vse- binska zgradba«) na različne načine (t. i. »naklonska zgradba« oz. »naklonska sila besedila« (Toporišič 1992: 120)). Z vidika funkcijske skladnje je obravnavano izražanje naklona znotraj povedka in v okvirih stavčne povedi, medtem ko se za naklonskost tudi bistvene prvine, kot so intenzivnost poudarka, pavza in stavčna intonacija v govorjeni slovenščini, zgolj omenja v zvezi pomenskimi spremembami pri upovedovanju. 1 Opredelitev osnovnih pojmov: naklon vs. naklonskost Naklon kot zelo razširjena in posledično tudi obširna tema se začenja pri njego- vem izhodišču, tj. pri glagolu in njegovih izraznih zmožnosti znotraj stavčne pove- di. Naklon torej združuje glagolski naklon in z njim tesno povezan upovedovalni naklon.1 Za glagolsko izražanje naklona uporabljamo izraz glagolski naklon, za še druga pridružena izrazna sredstva, ki lahko izražajo naklonska razmerja zlasti znotraj stavčne in večstavčne povedi, pa smo izbrali oznako upovedovalni na- klon; slednji odraža različne možne upovedovalne postopke in njihove ubesedit- vene ustroje. Upovedovalni naklon je z naklonskimi vlogami in naklonskim dolo- čevanjem obvezni sestavni del upovedovanja in zato tudi konstitutivni (bistveni) del povedi.2 Hkrati upovedovalni naklon, pragmatično vezan na tvorca/sporoče- valca, odpira tudi trajno oz. (še) vedno aktualno vprašanje razmerja med propozi- cijskimi in nepropozicijskimi sestavinami, tj. med objektivnimi (propozicijskimi) in subjektivnimi (naklonskimi nepropozicijskimi) sporočanjskimi sestavinami, in možnosti njihovega razločevanja in razmejitve v upovedovanju.3 Objektivne (propozicijske) sporočanjske sestavine so dejanske predmetnopomenske vsebine 1 Današnji čas je seveda že presegel načelno ugotavljanje R. Lenčka (1968: 127), da se v slovanskem jezikoslovju izraz »modalnost« prekriva z glagolskim naklonom (modus verbi). Vendar kot kaže, moramo v slovenščini še vedno opozarjati na razmerje med modalnostjo oz. naklonskostjo (modal- ity) in naklonom (mood); naklon je glagolska kategorija, ki jo razumemo kot pretežno gramatika- lizirano naklonskost in je s tem tudi sestavina širše upovedovalne in najširše sporočanjske naklons- kosti (o tem podrobneje prim. Palmer 1998). 2 Znotraj upovedovanja imamo v slovenskem jezikoslovju npr. »skladenjskonaklonsko določitev povedi« (Toporišič 1982: 259−271). V Novi slovenski skladnji (1982: 225−295) J. Toporišič natančnejši opis upovedovanja propozicije razširi z naklonskim opisom, s trinajstimi upovedoval- nimi določitvami oz. modifikacijami. Ostaja pa znotraj razmerja izraz − pomen, in ne uveljavlja pragmatičnih referenčnih prvin, kot so npr. zunajjezikovna dejanskost, sporočevalec. 3 O propozicijskih in naklonskih nepropozicijskih sestavinah je že v samem začetku osemde- setih dovolj nazorno in obširno pisala O. Kunst Gnamuš (1981). Nekatere segmente zlasti angloameriškega jezikoslovja je preizkusila tudi na slovenskem gradivu in to prevzeto interpretacijo določenih jezikovnih pojavov vključila tudi v slovenistično jezikoslovje. JIS_1_2023_FINAL.indd 36 11. 04. 2023 15:32:06 37Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini in lastnosti, ki tvorijo vsebinsko podstavo povedi oz. sporočila. Subjektivne (nak- lonske) sporočanjskimi sestavine pa dodajajo tvorčevo oz. sporočevalčevo raz- merje do dejanskih vsebin (Petr idr. 1986: 166–167). Naklonskost pa označuje pomensko-izrazni nadskladenjski pojav, ki ni vezan na skladenjska razmerja, kar pomeni, da vključuje tudi vse nadsegmentne prvine in kontekstne dejavnike kot so stavčna intonacija, intenzivnost stavčnega poudarka, pavze, in navsezadnje tudi gestikulacija in mimika. Znano je tudi, da je koncept naklonskosti oz. modalnosti v različnih (in celo naj- bližjih) jezikih različno opredeljen, kar je odraz tega, da se naklonskost za isto pojmovanje in sprejemanje lahko izraža z zelo različnimi jezikovnimi sredstvi in na različne upovedovalne načine. V dosedanjem slovenističnem jezikoslovju se uporabljajo zveze kot »skladenjska naklonskost povedi«, »naklonskost nadrednega stavka«, »naklonskost odvisnikov« in »naklonskost besedila« (Toporišič 1982: 260; 2000: 686). Sicer pa je o naklonsko- sti v sodobni slovenščini z leksikalno-skladenjskega vidika pisal Rado Lenček.4 Tudi sicer je pri obravnavi naklona in naklonskosti nasploh najbolj predstavljiva in povedna obravnava posameznih naklonskih sredstev, ki so lahko besedna, npr. členki, na slovnični ravnini so prepoznavne različne naklonske oblike (pretežno glagolske), in na izrazni ravnini so to zvokovna sredstva, kot npr. vrsta intonacije oz. vsakokratna izbira intonacijskega tipa. Naklonskost kot zelo kompleksen in nehomogen pomenski pojav in sporočanjski proces torej zahteva večplastno in večstransko obravnavo, tako znotrajjezikovno kot zunajjezikovno. Če to znotrajjezikovno obravnavo naklona zožimo na morfoskladenjske zmožnosti posameznega jezika, potem se lahko izhodiščno navežemo na glagol in njegove zmož- nosti, da znotraj določenega jezika lahko na različne načine izraža dejanja, delovanja, procese in stanja; različne upovedovalne možnosti z istim glagolom pa so v nadaljeva- nju odvisne od zgradbe in siceršnjih sistemskih zmožnosti posameznega jezika. 2 Glagolski naklon Prav glagol s svojimi morfoskladenjskimi zmožnostmi omogoča širšo in bolj ce- lostno sistemsko obravnavo naklona, ki se prek specializiranih glagolskih oblik organsko razširi v upovedovanje; torej glagolski naklon s svojimi razvrstitvenimi lastnostmi že tvori skladnjo in prek nje posega v besedilno naklonskost. 4 Razprava Modalna raba adverba lahko v slovenščini je bila objavljena leta 1968 v Zborniku za filologiju i lingvistiku (Novi Sad), nato pa ponatisnjena v zborniku Rado L. Lenček: Izbrane raz- prave in eseji (1996). JIS_1_2023_FINAL.indd 37 11. 04. 2023 15:32:06 38 Andreja Žele Naklon je izražen z naklonskimi glagoli in specializiranimi naklonskimi glagol- skimi oblikami, med katerimi so se nekatere tudi leksikalizirale, npr. recimo. Obli- koskladenjska izhodiščna osnova glagolskega naklona so naklonske glagolske zveze, ki se tvorijo z naklonskimi glagoli, npr. Mora delati, Sme delati, tudi s povedkovnikom treba v npr. Treba je delati. Poleg naklonskih glagolskih zvez pa obstajajo tudi opisne naklonske glagolske oblike z izglagolskim členkom naj5 v Naj dela in naklonskima prislovoma rad in lahko v Rad dela, Lahko dela, in ne *naj delati, *rad delati in *lahko delati. Z vidika kategorij je treba poudariti, da je izražanje naklona prednostno vezano za osebno glagolsko obliko oz. na določene osebne glagolske oblike, kar hkrati pome- ni, da so potencialne nosilke glagolskega naklona lahko le osebne glagolske oblike, npr. Moram delati, Moral bi delati, Delaj. To hkrati potrjuje zelo smiselno dejstvo, da je izražanje naklona in naklonskosti sploh sporočanjsko vezano na medudele- ženska razmerja, zlasti na izražanje le-teh. Pri izražanju naklona se prvenstvena vlo- ga osebe in osebne glagolske oblike potrjuje tudi s tem, da je v primerih kot Moram delati, Morala bi delati, tudi Moralo bi deževati nosilec osebne oblike v glagolski zvezi naklonski (nepolnopomenski) glagol morati. Uporaba osebne glagolske oblike pri t. i. glagolskem naklonu je hkrati tudi zasnova osnovnih skladenjskih razmerij in nakazuje nadvlado t. i. stavčnega (skladenjskega) naklona oz. upovedovalnega nak- lona. Znotraj opisnih naklonskih glagolskih oblik pa se izražanje naklona porazdeli med členek naj ali naklonski prislov lahko ali rad, ki izražajo naklon, medtem ko medudeležensko razmerje izraža osebna glagolska oblika. 2.1 Vloga glagolov in glagolskih oblik Z vidika naklona lahko znotraj glagolske leksike ločimo glagole s specializiranim naklonskim pomenom, t. i. naklonske glagole, sicer pa je posebnost glagolov, da imajo za naklon tudi posebne naklonske glagolske oblike in tudi specializirane neglagolske naklonske izraze. 2.1.1 Naklonski glagoli Značilnost naklonskih glagolov je, da znotraj glagolske zveze v povedku nase prev- zamejo vse skladenjske/slovnične kategorije glagola, pomenskih pa ne, zato ne raz- ločujejo različnega trajanja in ne odpirajo vezljivostnih mest; tako vid kot vezljivost sta namreč zlasti pomenski kategoriji glagola. Med temeljne naklonske glagole spa- dajo moči, morati, smeti, hoteti, želeti, upati se/si, bati se. Pomensko kategorijo vida in vezljivosti jim dodaja polnopomenski nedoločnik, npr. Ne more delati težjih del, Morajo ga še danes najti, Smel je obiskovati otroka, Marsikaj hoče uresničiti, Želi govoriti z njo, Upa si marsikaj reči, Boji se začeti pogovor ipd. Ko oz. če je odnos do 5 Podrobneje o rabi členka naj s slovensko-ruskega kontrastivnega vidika M. Uhlik (2018). JIS_1_2023_FINAL.indd 38 11. 04. 2023 15:32:06 39Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini nečesa/nekoga poudarjen in zato tudi dovolj sporočilno jasen, se nedoločnik lahko izpusti, npr. Bal se je (iti) k zdravniku, Upa si (narediti) praktično vse, Za rojstni dan mu želi (voščiti) vse dobro ipd. Poleg naklonskih glagolov, za katere je prvenstvena naklonska vloga oz. raba, so seveda tudi glagoli, pretežno rekanja in mišljenja, z dovolj tudi eksplicitno izraženimi naklonskimi pomeni, ki jim omogočajo tudi nak- lonsko rabo, npr. zahtevati, prepričevati, dvomiti, upati, prositi ipd. V naklonski rabi se zadnje čase zelo pogosto in celo množično uporablja glagol rabiti. To je sicer še vedno izrazita pogovorna naklonska raba glagola rabiti, pri kateri ta glagol izgublja polni pomen in se zaradi oslabljenega pomena lahko tudi naklonsko uporablja, npr. Mene do sedaj še niso rabili šlepat po snegu (Gigafida 2.0, knjiž.: Mene do sedaj še ni bilo potreba/potrebno vleči po snegu.). Če odmislimo možne vplive drugih jezi- kov, je verjetno vedno pogostejša naklonska raba glagola rabiti ob nedoločniku, npr. *Rabim to delati / *Ne rabim tega delati namesto Moram to delati / Ni mi treba tega delati tudi družbeno pogojena oz. lahko sklepamo, da odraža neko stanje v družbi, ko je v ospredju potreba s ‘potrebovati oz. rabiti’ pred kakršno koli obvezo z ‘mora- ti’. V jeziku pa se to odraža tako, da sicer pomensko samostojni glagol rabiti, ki iz- raža predvsem potrebo, postopoma prevzema tudi vlogo naklonskega oz. odnosnega glagola tipa morati ob katerem koli drugem vsebinskem glagolu, npr. Za šolo mora imeti novo obleko → Za šolo potrebuje novo obleko → Za šolo rabi novo obleko → *Za šolo rabi imeti novo obleko; prav zveza Rabim imeti jasno pokaže, kako glagol rabiti ob drugem glagolu izgublja svoj samostojni pomen, tako še nadaljujemo Za šolo si rabi kupiti novo obleko namesto Za šolo si mora kupiti novo obleko. 2.1.2 Naklonske glagolske oblike in različne možnosti njihovih naklonskih rab Določene osebne in neosebne glagolske oblike so se skladenjsko, druge pa tako skladenjsko kot tudi oblikovno specializirale tudi za naklonske vloge (Toporišič 1982: 268; 2000: 389−405). Povednik (indikativ) se z vidika izražanja resničnosti (propozicijske) vsebine obravnava kot nezaznamovana glagolska oblika, velelnik (imperativ) in pogojnik (kondicional) pa kot zaznamovani obliki, ki z željo oz. zahtevo ali pogojevanjem ne izražata resničnosti; oba imata specializirano obliko, bolj specializirano naklonsko vlogo pa ima zlasti velelnik. Zaradi oblikoskladenjske nezaznamovanosti se je skladenjsko v različnih nak- lonskih vlogah ustalil zlasti sedanji povednik, tj. osebna glagolska oblika za se- danji čas. Ta povednik (osebna glagolska oblika za povedni naklon) lahko izraža hkratnost izreke z dejanjem in je zato performativ s poudarjeno vplivanjsko in učinkovalno vlogo, v češkem jezikoslovju (Grepl 1976: 19, 22, 28) so performa- tivi označeni kot razmerni stališčni povedki »predikátory postojové«, npr. Oblju- bim, da bom bolj priden, Ukazujem ti, da se umakni. Performativni povedki so v bistvu samonanašalni: dejanje, ki ga poimenujejo, namreč govorec z izrekanjem sočasno tudi udejanja, torej povzročajo pogoje lastne izpolnitve.6 Povednik s širo- 6 Tako performativni povedki v ožjem pomenu kot performativni izreki v širšem pomenu so ned- vomno zelo bistveni vezni člen med pomenoslovjem in pragmatiko. JIS_1_2023_FINAL.indd 39 11. 04. 2023 15:32:06 40 Andreja Žele ko nezaznamovano rabo pa lahko izraža tudi brezčasnost, npr. Če obrneš stikalo, posveti, zmožnost, npr. Kako daleč lahko skočiš?, želelnost ali velelnost, npr. Gre- mo domov!, velelnost, npr. Da mi ne prideš pred oči!, Tako pa ne, slišiš?! Poved- nik v zgornjih povedih nadomešča pogojnik, npr. Če bi obrnil stikalo, in velelnik, npr. Pojdimo domov. Sicer pa je naklonska raba sedanjiškega povednika najširša in zato nespecializirana. Pogojnik (zložena glagolska oblika za pogojni naklon) je rabljen kot sedanji po- gojnik, npr. bi povedal, ali kot pretekli pogojnik, npr. bi bil povedal. Pomensko se ločujeta po tem, da je pri pogojniku, ki izraža sedanjost, uresničitev dejanja še možna, npr. Saj bi šel ‘Mogoče je še zdaj iti’, Saj bi bil šel ‘Prej, zdaj pa ne več’. Zgledi za (še) uresničljivi sedanji pogojnik so: Rekel bi, da to ni res ‘Pravim, da to ni res’, Bi mi posodil knjigo? ‘Posodi mi knjigo’, pretekli pogojnik pa ne izraža več prave možnosti uresničitve, npr. Če/Ko bi bil prišel pravočasno, bi (bil) dobil. K izražanju neuresničljivosti pripomore tudi veznik ko. Raba sedanjega pogojnika je možna tudi za smiselno zanikanje, npr. Kaj bi odpiral vrata! ‘Ne odpri vrat.’ Pogojnik v odvisniku je možno zamenjati s povednikom, tj. z zvezo da + povednik oz. povedni naklon, npr. Če bi imel, bi ti dal → Da imam, bi ti dal. Pričakovano je, da je možnost uresničitve pogojniškega dejanja večja v glavnem stavku, npr. Vrnil bi se, ko bo to mogoče, pogojnik v odvisnih stavkih pa izraža višjo umišljenost dejanja (sedanji pogojnik) ali celo zgolj umišljenost dejanja/dogajanja (pretekli pogojnik), npr. Kar naprej trdi, da bi se (bil) vrnil.7 Raba preteklega pogojnika je danes že zaznamovana in zato zelo redka. Glagolske oblike in tudi opisne glagolske oblike za velelnik8 izražajo želelnost in ve- lelnost in ti obsegata od prošnje do zahteve, npr. Daj mi več svobode, od nasveta do dovoljenja, npr. Pa poskusi, če nočeš kopiti. Ta široki naklonski razpon nazorno izka- zujejo zlasti opisne naklonske oblike Naj dela, Daj delaj vs. Daj delati, Mora delati, Lahko dela. In ravno ta večfunkcijskost in zato široka naklonskost velelnika osmišlja tudi pomensko specifikacijo in posledično tudi ločeno oznako za opisni želelnik. Tudi prihodnjik je možno naklonsko izrazilo ravno zaradi potencialne in še nepreizkušene prihodnosti. Za zadobnost lahko prevzame vlogo velelnika, npr. Boš vstal in pomagal!, Ti bom pokazal …!, S pomočjo veznikov in členkov pa lahko izraža pogoj in dopuščanje, npr. Če bo…, Naj bo še tako …, To bo pa držalo. Brezčasnost naklona vključuje tudi rabo nedoločnika v različnih naklonskih vlo- gah, kjer je bistvena stavčna intonacija, npr. Živeti spodobno življenje, ne pa pros- jačiti in se podrejati, Ti pa komu predavati!, On pa takoj ocenjevati!, Ne obtoževati brez osnove! ipd. 7 Vpliv glagolskega naklona in širše naklonskosti se odloča v procesu upovedovanja: ali je pogojnik v glavnem ali odvisnem stavku (Toporišič 2000: 395−396). 8 Velelnik je pogosto interpretiran tudi kot povednik, ki je neke vrste implicitni performativ, ker se ga lahko razlaga s performativnim povedkom rekanja, npr. Ukazujem/Zahtevam/Želim si, da … ipd. JIS_1_2023_FINAL.indd 40 11. 04. 2023 15:32:06 41Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini 2.2 Posebnosti z vidika stopnje gramatikalizacije oz. leksikalizacije nak- lonsko rabljenih glagolskih oblik Splošno sprejeta triada naklonskih glagolskih oblik povednik – pogojnik – velel- nik se širi tudi z opisnimi naklonskimi glagolskimi oblikami. Opisne jih imenuje- mo zaradi ustaljene večbesednosti in na to večbesedno stalnost tudi pri izražanju naklona in naklonskosti je opozoril funkcijski vidik obravnave. K večbesednosti opisne naklonskih glagolskih oblik prispevajo že omenjani naklonski izrazi, ki nimajo samostojne skladenjske vloge, je pa njihova skladenjska vloga vezana na povedkovo rabo in so sestavine povedka: to so naj, rad, lahko in treba. V poved- kovi rabi opravljajo naklonsko vlogo subjektivnih okoliščin. Opisne naklonske glagolske oblike se v slovenščini tvorijo s členkom naj, člen- kovno rabljenim daj, z naklonskima prislovoma rad-a-o, lahko in z naklonskim po- vedkovnikom treba v smislu Naj dela, Daj naredi, Rad dela, Lahko dela, Je treba delati ipd.9 Zelo omejena množica naštetih členkov, naklonskih prislovov in poved- kovnikov nakazuje, da gre za specializirane naklonske izraze, ki imajo kot glagolski modifikatorji v povedku več skladenjskopomenskih možnosti, npr. biti lahko : lahko delati, biti rad doma : imeti rad vse : rad delati, Treba je delati : Kaj je tega tre- ba?! ipd. Pri opisnih naklonskih glagolskih oblikah, ki so sestavine upovedovalnega naklona, se pojavlja tudi vprašanje, kje je meja med zgolj stavčnočlenskostjo in že besednovrstnostjo: katere izmed naklonskih glagolskih zvez bi bile zgolj zloženi povedek tipa rad kvariti, rado zgoditi, in katere bi s svojo skladenjskopomensko ustaljenostjo lahko že pridobile status zloženega glagola (Žele 2021),10 npr. biti tre- ba, biti lahko, rad imeti. Tudi sicer so težnje (Roeder in Hansen 2006: 153), da bi »naklonske izraze« (expressions of modality) razumeli kot gramatikalizirane izraze naklonskosti, ki so tudi sicer v stalnem procesu postopne gramatikalizacije.11 Podob- no se vsaj v češčini te opisne glagolske oblike že vsaj pol stoletja obravnavajo kot funkcijske oblike, kar pomeni da so v procesu tako gramatikalizacije kot leksikali- zacije (Mrazek 1968: 28−29; Karlík 1981: 60).12 9 To, da je rad v slovenščini prvenstveno naklonski prislov in treba prvenstveno povedkovnik, je s skladenjskofunkcijskega in konstrativnega vidika potrjeval M. Uhlik (2016a, 2016b: 50). 10 O zloženem glagolu kot leksikalizirani enoti oz. leksemu lahko govorimo v primerih, ko je pred- metna oz. polnopomenska beseda zgolj ali pretežno v vlogi povedkovega določila, in je to njena edina skladenjska vloga ali vsaj prvenstvena prevladujoča vloga, npr. bot, mar, res, všeč, fuč, rad, treba, mogoče, prav (biti prav, imeti prav); tu sta glede na skladenjsko vlogo malo posebna prav in rad, ki sta tudi v prislovnodoločilni/načinovni oz. naklonski vlogi. S slovarskega vidika je zloženi glagol največkrat lahko samostojni slovarski pomen; če s skladenjsko-pomensko osamosvojitvijo izražanja naklona razvije tudi več pomenov (zlasti dodatno metaforično in metonimično rabo), pa lahko postane slovarska podiztočnica; gre torej za samostojne pomene ali celo podiztočnico (z več možnimi pomeni). 11 Z vidika izražanja naklona je treba poudariti, da sta pomembni tako gramatikalizacija kot leksikali- zacija, ki se procesno dopolnjujeta. Gramatikalizacija opozarja na pomensko praznjenje določenih izrazov in taisti proces z gramatikaliziranimi izrazi hkrati oz. istočasno prispeva k novi leksikali- zaciji novonastajajočih besednih zvez oz. novih večbesednih izrazov. 12 V češčini so tovrstne funkcijske oblike z at’, kéž, aby npr. At’ počká ‘Naj počaka’, At’ prší ‘Naj dežuje’, Kéž by získal ‘Želim si, da bi zmagal’, Abys nespadl ‘Da ne bi padel’. JIS_1_2023_FINAL.indd 41 11. 04. 2023 15:32:07 42 Andreja Žele Naklonski izraz rad je lahko naklonskoprislovna sestavina opisnega povednika in izraža vsesplošno naklonskost, npr. Ima rad glasbo, Hrana se rada pokvari, To se rado zgodi, in v vseh zgledih je rad sestavina (vsaj) zloženega povedka, kar kaže na določeno stopnjo gramatikalizacije rad in hkrati leksikalizacije celotne zveze. Opisni povednik z rad je tudi Rad pride, opisni pogojnik z rad je Rad bi, da prej prideš. Tako se želja od velevanja razlikuje že na morfoskladenjski ravni opisnih glagolskih oblik. Naklonski izraz lahko kot naklonska oz. subjektivna okoliščina povedka, kar be- sednovrstno še najbolj ustreza (naklonskemu) prislovu, lahko izraža dovoljenje, npr. Te lahko včasih obiščem?, omiljeni ukaz, npr. Mi lahko prineseš črno kavo?, verjetnost, npr. Vsakdo lahko izgubi oblast nad seboj, možnost, npr. Iz te razdalje lahko zadenete, zmožnost oz. sposobnost, npr. Lahko sem odkrivala samo sebe, dopustitev, npr. Lahko je prav dober učitelj (prim. Lenček 1968). In vse našteto kaže, da je tako široka naklonskost posledica tudi precejšnje deleksikalizacije tega naklonskega prislova. Naklonski izraz treba je kot nespremenljiva glagolska oblika v povedkovniški vlogi omejen na izražanje samo določenih leksemskih pomenov, npr. biti treba – biti potreba – biti potrebno: Je treba delati nasproti Je potreba, da se dela nasproti Ni potrebno več delati. Pri rabi zgornjih zvez oz. oblik se premalo zavedamo zlasti pomenskih razločkov. Zveza biti treba se uporablja kot opozorilo za dejanja v nadaljevanju, prihodnosti, npr. Temelje je treba okrepiti, Na svoje stvari je/bo treba paziti ipd. Nasprotno pa zveza biti potreba izraža posledično nujnost, npr. Pokazala se je potreba to vedeti (nasproti: To je treba vedeti), Prišel boš, če bo potreba, Ni potrebe, da bi ponav- ljali v celoti; na posledično nujnost opozarja tudi zveza biti potrebno, npr. Prišel boš, če bo potrebno (‘Če se bo izkazalo potrebno’). Naštete skladenjskopomenske razlike v rabi potrjujejo tudi napačno uporabljane oblike, npr. Dobro vedo, kaj je *potrebno (nam. treba) storiti, Skoraj vse je *potrebno (nam. treba) zamenjati ipd. Naklonski izraz naj je sestavina ustaljenih zvez, ki so se do sedaj označevale kot opisni povednik z naj v npr. Naj omenim(o), da …, opisni velelnik z naj je Naj se oglasi(jo) popoldne, opisni pogojnik z naj pa Naj bi prej povedal, ne da je čakal. Zgledi z naj + prvo- ali tretjeosebna sedanjiška osebna oblika, ki so bile do sedaj označene kot opisni povednik ali velelnik z naj,13 pa potrjujejo, da bi se te že gra- matikalizirane in hkrati leksikalizirane zveze s prvenstveno skladenjskopomensko vlogo ‚posredne pobude, dovoljenja in želje‘ lahko označevale kot opisni želelnik. Zanj najdemo potrditve npr. v češkem jezikoslovju »voluntativ, složený indikativ- ně/kondicionalně« (Mrázek 1968; Karlík 1981). Naklonski izraz daj nastopa v drugotni členkovni rabi zlasti v smislu ‚spodbude, želje‘ na različnih stopnjah, odvisno od uporabe glagolskih oblik. Z velelnikom 13 Izjema bi bil samo glagol biti tudi z možno nesedanjiško rabo v želelniku v Naj bo tako, kot si želel. JIS_1_2023_FINAL.indd 42 11. 04. 2023 15:32:07 43Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini v stavčni zvezi Daj naredi(te), z nedoločnikom in kdaj še z neobvezno dodanim zaimenskim dativom, npr. Daj (si) narediti. Če sklenemo: Opisne naklonske glagolske oblike se uporabljajo z izglagolskima členkom naj in drugotnim členkom daj ob osebnih glagolskih oblikah, s tem da si tudi vzajemno razdelita rabo osebnih glagolskih oblik po osebah: naj (1. oseba dv. in mn. in 3. oseba dv. in mn.), daj (2. oseba dv. in mn.), npr. Naj narediva/naredijo, Daj naredita/naredite. Naštete opisne naklonske oblike z naj in daj pomensko- skladenjsko osmišljajo tudi obstoj opisnega želelnika. Naklonska prislova rad in lahko pa se uporabljata ob oblikah za vse osebe, kar jim omogoča ravno njun sta- tus prislovnosti, npr. lahko delam/delaš/dela/delate. Naklonski povedkovnik treba mora imeti vezni glagol biti v tretji osebi ednine srednjega spola, nujna desna dru- žljivost z nedoločnikom pa ga dela podobnega naklonskim glagolom v ustaljenih glagolskih zvezah. Našteti naklonski izrazi so znotraj povedja in povedka, zato (s statusom zloženega povedka ali celo zloženega glagola) kot nesamostojne sestavi- ne ostajajo tudi znotraj pomenske podstave oz. propozicije povedi. 2.3 Leksikalizirane glagolske oblike v naklonski vlogi Leksikalizirane glagolske oblike v členkovni vlogi so sestavina skladenjskega naklona oz. širše naklonskosti. Leksikalizirajo se lahko velelniki nekaterih glagolov zaznavanja in mišljenja v členkovni vlogi, npr. Glej, tako ne gre! – ‘Moral bi sam vedeti, da tako ne gre’, Poslušaj, to ne gre! – ‘Moral bi sam vedeti, da tako ne gre’, Misli si, iz tega ne bo nič! – ‘Lahko načrtuješ oz. si domišljaš kar hočeš, vendar …’, Računaj s tem, da … – ‘Lahko se zaneseš na to, da …’ V členkovni vlogi so leksikalizirane tudi redke sedanjiške oblike denimo, recimo, vzemimo, ki jim SSKJ pripisuje dva skupna pomena, in sicer:14 a) ‘Uvaja poveda- no kot izhodišče za razmišljanja ne glede na resničnost’: Denimo, da je tako, kako zdaj ukrepati naprej, Recimo, da začne goreti, kaj boš najprej naredil, Vzemimo, da bodo prišli vsi; b) ‘Uvaja konkretne prikaze za širši, splošnejši pojem’: Pone- kod, denimo na deželi, Dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko, Zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem. Leksikalizi- rane sedanjiške oblike imajo tudi glagoli gledati (Samo gledam ‘čudim se’, kaj se dogaja), držati (Drži se! = pozdrav), paziti (Pazi! = opozorilo), reči (Temu se reče … ‘se poimenuje’), zdeti (Zdi se, da … ‘kaže se’). Na naštete in druge oblike bi moral slovar glede na poseben (naklonski) pomen in na oblikoslovno-skladenjsko rabo opozoriti. 14 Glej SSKJ2 na slovarskem portalu Fran: https://www.fran.si/, dostop 27. 11. 2021. JIS_1_2023_FINAL.indd 43 11. 04. 2023 15:32:07 44 Andreja Žele 3 Upovedovalni naklon Upovedovalni naklon obsega naklonskost v slovenski povedi, in sicer se z zdru- ževanjem funkcijskoskladenjskega in sporočanjsko-pragmatičnega vidika ome- juje na objektivni in subjektivni stavčni naklon s tvorcem oz. sporočevalcem v središču. Če izpeljujemo že uvodno delitev stavčnega naklona na objektivni in subjektivni, s tem skušamo ločevati a) objektivni naklon, ki je lahko izražen v propoziciji, in sicer z naklonskimi glagoli in naklonskimi glagolskimi oblikami, ki so sestavina povedja/povedka in s tem hkrati tudi naklonska sestavina pro- pozicije, od b) subjektivnega naklona, izraženega z neglagolskimi naklonskimi izrazi, npr. prislovi in členki, ki niso del propozicije, in so neodvisno od propo- zicije vezani zgolj na vsakokratno sporočanjsko usmerjenost tvorca sporočila. Z vidika tvorca in znotraj upovedovalnega naklona moramo kot osrednjo izpo- staviti t. i. skladenjskonaklonsko določitev povedi (Toporišič 2000: 513−522; 1982: 259−271).15 Ta modifikacijska določitev namreč predpostavlja, kako se pomenska podstava oz. propozicija povedi, ki obsega zunajjezikovno objek- tivno vsebinsko zasnovo, s pomočjo tvorca bodočega sporočila lahko različno upoveduje. Pri upovedovanju je namreč odločilno vsakokratno razmerje med izbrano naklonsko glagolsko obliko v povedju propozicije in sporočanjskim na- menom, ki ga tvorec vzpostavi v vsakokratnem procesu upovedovanja. Poudar- jeni pragmatični (sporočanjski) vidik pa vključuje širšo naklonskost, ki po J. Nuytsu (2014) ločuje med dinamično naklonskostjo (naklonskostjo možnosti in potrebe), deontično naklonskostjo (naklonskostjo predpisovanja) in epistemič- no naklonskostjo (naklonskostjo verjetnosti). In kot vključujoča vse naštete po- membnejše naklonske pomene in zato tudi krovna se potrjuje ravno naklonskost tvorčevega razmerja, ki se osredotoča na upovedovanje sporočevalčevega sta- lišča in njegove sporočanjske namere (v češ. postojová modalita). Ravno upo- vedovalni vidik tvorca je namreč ključen in zato izhodiščen tudi za prikaz nak- lonskosti oz. naklonskih zmožnosti upovedovanja različnih sporočanjskih vlog oz. vzorcev; v središču je torej tvorčevo oz. sporočevalčevo stališče do danih vsebin. In pri tem lahko izhajamo iz ugotovitev za upovedovanje slovenskih povedi (Toporišič 2000: 514−522): • Upovedovalna naklonskost se pri ubesedovanju povedi načeloma ne spre- minja, če je poved enostavčna ali podredno zložena, navadno tudi ne, če je priredna; v stavčnem priredju se naklon lahko menja, še zlasti v soredju, npr. Zdaj prihaja k nam, nujno pridi do nas. • Naklonskost odvisnikov ni vezana na naklonskost nadrednega (vključno glavnega) stavka, npr. Rekel je, da pride / da pridi / da bi (rad) prišel. • Naklonskost glavnega stavka je vezana na naklonskost glagolske oblike, npr. Vprašujem se, kam to vodi, Vprašaj se, kam to vodi, Raje bi se vprašal, kam to vodi. 15 Upovedovalni proces lahko intepretiramo tudi kot konfiguracijo različnih glagolskih naklonov, časov, vidov, naklonskih izrazov (npr. členkov, vprašalnic) in različnih intonacij, ki običajno lahko izražajo ilokucijske vloge in zunajjezikovno naklonskost dogodka (Karlík 2017). JIS_1_2023_FINAL.indd 44 11. 04. 2023 15:32:08 45Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini Tu je bistveno dodati, da ima proces upovedovanja to zmožnost, da za vzpostavi- tev vsakokratne ustrezne sporočanjske vloge v ubeseditvenem procesu kombinira dinamično, deontično in epistemično naklonskost s še drugimi bistvenimi razlo- čevalnimi lastnostmi oz. značilnostmi, kot so subjektivnost vs. objektivnost, per- formativnost vs. deskriptivnost in informacijski status oz. obveščenost tvorca in naslovnika (prim. Palmer 1998; Nuyts 2014). 3.1 Upovedovalni naklon vs. glagolski naklon Upovedovalni vidik združuje tvorca in njegovo sporočanjsko usmerjenost s t. i. morfoskladenjsko naklonsko določitvijo povedi in tako vzpostavlja osnovno raz- merje pragmatika vs. semantika vs. sintaksa.16 Za poved je nujna sporočanjska vloga, in to bolj kot propozicijska vsebina: to dokazujejo povedi tipa Tako je to!, Kako pa sicer? ipd. (Ševčíková 2009: 15, 35). Znotraj upovedovalnega procesa je namreč tvorec oz. sporočevalec tisti, ki v svoje govorno dejanje vključuje odnos do sporočevanega oz. naklonski pomen in skladno s tem izbira ustrezni sporočanj- ski tip povedi (glede na vsebino, obliko in vlogo).17 Z vidika ustrezne strokovne označitve pa je smiselno tudi, da je naklonskost kot vsakokratna določevalna in hkrati razločevalna lastnost pri upovedovanju konkretnega sporočila tudi poimenovalnoobrazilno z -ost vključena v poimeno- vanja za različne sporočanjske vloge, zato imamo v Slovenski slovnici (Toporišič 1982: 259–271; 2000: 513−522) pripovednost (oznanjalnost), vprašalnost, velel- nost (pozivnost) in želelnost, kar se prekriva s tipologijo sporočanjskih vlog npr. v skladenjskopomensko primerljivi češčini (Petr idr. 1987: 311–355). V nadaljevanju so predstavljena možna razmerja med naklonsko glagolsko ob- liko in naklonskostjo povedi, v kateri je uporabljena. To pokaže, kako oz. v ka- kšnih razmerjih se zlasti naklonski glagoli in naklonske glagolske oblike vklju- čujejo v krovni upovedovalni naklon, ki ima namensko in ciljno sporočanjsko vlogo, tudi v smislu stopnje /ne/posrednosti oz. implicitosti ali eksplicitnosti izraženega, npr. Pojdi zdaj nasproti Ukazujem ti, da greš zdaj nasproti Prosil bi te, da zdaj greš, A bi lahko zdaj šel?!, Lahko zdaj greš? V razmerju glagolski naklon vs. upovedovalni naklon je pogost pojav t. i. funkcijske transpozicije oz. funkcijskega prenosa glagolskega naklona glede na celotni upovedovalni naklon (prim. Petr idr. 1986: 170). 16 Sporočilo povedi naj bi bilo po O. Kunst Gnamuš (1981) sestavljeno iz treh pomenskih sestavin (propozicijske, naklonske in kontekstne, poved = P + M + K), od katerih se vsaka udejanja s poseb- nimi izraznimi sredstvi, sporočevalec pa je osrednji del konteksta (K). 17 V novejšem času je o naklonskosti v srbščini in madžarščini, zlasti v razmerju glagolski naklon nasproti upovedovalni naklon, pisala D. Zvekić-Dušanović (2011). JIS_1_2023_FINAL.indd 45 11. 04. 2023 15:32:08 46 Andreja Žele 3.1.1 Pripovednost Za pripovednost je značilna in zato tudi pričakovana visoka stopnja verjetnosti, ki pa jo zmanjšuje raba pogojnika ali velelnika. Poleg povednika, npr. Včeraj in ponoči je bil naliv, ki se danes nadaljuje, se lahko uporablja tudi pogojnik, npr. Ko bi redno delal, bi zdaj že imel nekaj prihranjenega in velelnik, npr. Potem pa še komu zaupaj, Rekel je, da pojdi domov ipd. 3.1.2 Velelnost/želelnost Zlasti velelnost in tudi želelnost ohranjata svoj prvotni namen tako na morfološki kot na skladenjski ravni, ne glede na dejansko uresničitev zahtevanega oz. žele- nega. To potrjuje tudi občutno pogostejša raba performativnih povedkov. Sicer pa se za velelnost poleg velelnika, npr. Pojdi domov!, uporablja povednik, Gremo druščina!, povednik – prihodnjik Boš šel domov ali ne!, Kaj se boš hvalil!, želel- nik z naj, npr. Naj pride, če hoče, pogojnik, npr. Bi se umaknil z vrat!, Ko bi ga le kaj zanimalo! Želelnost pa odpira morfoskladenjske možnosti izražanja z želelnikom, ki vklju- čuje členke naj, da, in daj, npr. Naj se zgodi, kot bi želeli, s členkom da in zaimen- skim dajalnikom in nedoločnikom, npr. Da mi je to vedeti, s členkovno zvezo daj (že) in nedoločnikom, npr. Daj že povedati. In če je želelnost del stavčne skladnje, je opisni želelnik upravičeno samostojni del morfoskladnje. 3.1.3 Vprašalnost Prava vprašalna poved poleg povednika lahko vključuje tudi pogojnik, čeprav vprašalnost s pogojnikom ne dosega pravega cilja in še manj uresničitve česa, npr. Kaj bi ti naredil v tem primeru?, lahko se križa z vzkličnostjo, npr. Kdo bi hodil kar tako tja?! V vlogi pozivnika lahko vključuje tudi velelnik, npr. Česa, povej, se tako zelo bojiš? Dodani pozivni velelnik vsaj deloma preusmerja pozornost od prvotnega namena vprašanja: odgovor se namesto na osnovno vsebino lahko preusmeri na izziv. 3.2 Združevanje naklona z drugimi glagolskimi kategorijami v procesu upo- vedovanja Pri glagolski rabi gre navadno za preplet slovničnih kategorij naklon − vid – čas – vezljivost, ki vplivajo na uresničevanje vsakega glagolskega pomena. Kot je bilo že omenjeno, lahko kot absolutno nedovršne ali samonedovršne (in posle- dično brezvidske) obravnavamo samo glagole z naklonskim skladenjskim pome- nom, npr. morati, moči, utegniti, in s tem se vsaj posredno potrjuje, da glagolski JIS_1_2023_FINAL.indd 46 11. 04. 2023 15:32:08 47Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini vid lahko izraža naše subjektivno razumevanje dejanja, poteka ali stanja (Ramovš 1952: 124). Sporočilno ustrezno združevanje vida, časa in naklona pa se jasno izraža v primerih: Tvegal je za prijatelja (dov.) nasproti S tem tvega posmeh (ne- dov.), Ni ubogal nasveta (dov.) nasproti Rad uboga (nedov.). Izjave s performa- tivnim povedkom so pogosto prednostno ubesedene z dovršnim sedanjikom, npr. Obljubim/obljubljam/Prisežem/Prisegam/Povabim/Vabim (dov./nedov.), ali samo z dovršnikom, npr. Izvolite sesti/vzeti ali z dovršnikom oz. nedovršnikom, npr. Jamčim zanj (Toporišič 2000: 348). Npr. oblika dovršnega sedanjika18 napišem ima zlasti pomen abstraktne ali neaktualne sedanjosti, različne naklonske pome- ne, in šele tem sledi pomen prihodnosti (Toporišič 2000: 390–394), npr. pomeni stavka Koliko strani napišeš v enem dnevu? so ‘po navadi napišeš, lahko napišeš, si sposoben napisati’. Zaznamovana nedovršna rezultativnost pa je tipična za vse glagole, ki samo splošno opredeljujejo oz. vrednotijo konkretna dejanja, npr. moti- ti se, grešiti, pretiravati, pomagati, reševati. Za spodnje primere velja, da je nekaj s pravnega, etičnega, razumskega vidika ‘že storjeno’: Gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba, Zelo se motite, če mislite to; Starši pri vzgoji včasih greši- jo; Ne da bi pretiraval, lahko rečem, da je knjiga odlična; Pomagal ji je stopiti iz avtomobila; Rešuje prošnje za lokacijsko dovoljenje ipd. Spodnji velelniki poudarjeno izražajo združeno in vzajemno delovanje kategorij vida, naklona in zanikanja: nedovršnik: Ne veseli se prezgodaj! – ‘Ne smeš se veseliti …’, Nič se ne čudi, tega še bo … – ‘Ni se ti treba čuditi …’; dovršnik: Razveseli se, ko ti bo to povedala. – ‘Naredi se vesela, ko ti bo to povedala.’ Ek- splicitno zanikani dovršni velelnik je z normativnega vidika celo odsvetovan, če ni kakor koli pomenskorazločevalen, sicer pa sprejemljiv, če vzpostavlja sporočilne razlike, npr. Ne odpiraj mu vs. Ne odpri mu, ker bo naredil nepopravljivo škodo!, kjer zanikani dovršnik opozarja tudi na nezaželeno posledico (Toporišič 1982: 268; 2000: 397). V nasprotju z vidom se čas bistveno redkeje leksikalizira in primer za to so ne- katere redke, vendar sorazmerno pogosto rabljene sedanjiške oblike kot denimo, recimo, vzemimo. 3.2.1 Prednostno izražanje odnosa do česa/koga omogoča tudi družljivost in različno souporabo naklona in načina. Naklonski glagoli v osebni glagolski obliki pred- nostno izražajo razmerje/odnos med udeleženci in zato ne glede na siceršnjo ude- ležensko hierarhijo dopuščajo prehod iz tvornega v trpni način, ne da bi se pri 18 Po F. Ramovšu (1952: 129) sedanji dovršnik izraža sedanjost (trenutni glagoli), praviloma prihod- nost, kot historični prezent v pripovedovanju preteklost, brezčasnost pa v refleksijah in pregovorih. A. Bondarko (Бондарко idr. 1967) ločuje med performativno izjavo z nedovršnikom ali izjavo z dovršnikom pomenska razlika – nedovršniška raba izraža aktualno sedanjost, npr. Prosim vaše vozovnice, Želim vam srečo, Kesam se, da sem to naredil, dovršniška raba pa izraža naklonskost in z njo tudi neaktualno sedanjost. JIS_1_2023_FINAL.indd 47 11. 04. 2023 15:32:08 48 Andreja Žele tem spremenil sporočanjski pomen, npr. Mora narediti zapisnik → Zapisnik mora biti narejen, Lahko naredi zapisnik → Zapisnik je lahko narejen (prim. Roeder in Hansen 2006). 3.3 Vloga neglagolskih naklonskih izrazov Kaže se, da ravno neglagolske besede, ki vsaj v sinhroni jezikovni rabi niso več glagoli, kot naklonski prislovi, naklonski povedkovniki, členki, izražajo subjektiv- ne okoliščine, ki so izrazito naklonske in zato nepropozicijske. Te subjektivne spo- ročanjske okoliščine niso oz. ne morejo biti sestavine dejanske predmetnopomen- ske vsebine, ki kot ubesedena zunajjezikovna stvarnost tvori temeljno propozicijo. V leksikalizirane naklonske izraze lahko uvrščamo naklonske prislove, kot so na primer mogoče, nujno, gotovo, lahko, všeč, res, prav, medmete,19 npr. v Uf, to mi pa gotovo ni prav nič všeč, členke in drugo leksiko v členkovni rabi in zlas- ti del izpridevniških prislovov tipa dobro, lepo, ki izražajo izrazito subjektivno vrednotenje. In če se omejimo zgolj na zapisane ubeseditvene zmožnosti naklona, potem je odločilno to, da se naklonski prislovi lahko ločujejo po tipu naklonskosti na epistemične, npr. verjetno, mogoče, na deontične, npr. nujno, na dinamične, npr. potrebno, možno, in tudi na vrednotenjske, npr. pomembno, in da se po nak- lonskem prislovu ni smiselno vprašati s kako? in da kot okoliščinski modifikator vedno stoji pred povedkom. Tudi lastnostni prislovi so nepropozicijski modifikacijski oz. notranjeokoliščinski, ker izražajo notranjo lastnost glagolskega dejanja; s svojim sintagmatskim jedrom tvorijo aktualizirane besedne zveze/sintagme, ki so besedilne in po govornem de- janju razpadejo. Izpridevniški prislovi so pomensko družljivi s prislovi stopnje, npr. Dobro piše > Zelo dobro piše (nasproti npr. propozicijskim vrstnim (izsamo- stalniškim) prislovom računalniško obdelati – obdelati z računalnikom, bratsko deliti, smrtno se ponesrečiti ipd.). 4 Naklonskost in aktualno vprašanje meje med propozicijskostjo in nepro- pozicijskostjo In še trajno vprašanje, ki bo verjetno še dolgo aktualno: ali je propozicijsko in nak- lonsko pomensko plast sploh mogoče razmejiti? Po M. Greplu (1976) je osnovna in zato tudi krovna t. i. tipska propozicija (Tprop), ki je zaradi svoje splošne te- meljne sestave in povezave z glavnimi pomenskimi skupinami glagolov tudi izho- dišče za nadaljnjo uresničitev vseh konkretnih propozicij (Kprop), ki so konkretni 19 Medmeti kot samostojne ubeseditve dogodka in s tem samostojne sporočilne enote niso vezani na glagol oz. povedek in zato presegajo ravnino povedi oz. sporočila. Medmeti so potemtakem lahko že sami nosilci samostojne naklonskosti in hkrati so lahko ubesedena naklonska sestavina sobesedila in konteksta. JIS_1_2023_FINAL.indd 48 11. 04. 2023 15:32:08 49Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini propozicijski obsegi stavčnih povedi. Te skonkretizirane stavčne propozicije pa v povedju že vključujejo naklonske glagole oz. naklonske glagolske oblike, ki kot sestavine povedka ostajajo znotraj propozicije, medtem ko drugi neglagolski naklonski izrazi ostajajo zunaj propozicije. Če parafraziramo že izrečeno pred- postavko: upovedovanje omogoča propozicijsko naklonskost znotraj povedka in nepropozicijsko naklonskost, ki ni in ne more biti sestavina siceršnjih propozi- cijskih enot, to so navadno izpridevniški lastnostni prislovi, členki in medmeti. Torej stavčne povedi Naj pride jutri, Lahko pride jutri, Mora priti jutri in Je treba priti jutri imajo propozicijsko naklonskost, stavčne povedi Mogoče pride jutri, Verjetno že pride jutri in Zagotovo pride jutri pa nepropozicijsko naklonskost. To pa z vidika obstoja propozicijske naklonskosti podpira predpostavko O. Kunst Gnamuš (1981; 1987/88), da je propozicijo treba razčleniti na dve plasti, in sicer na propozicijsko pomensko plast, ki je izraz naše miselno in doživljajsko neprede- lane predstave o sestavi dejanskih stanj v zunanjem svetu (dejanska propozicija), in na propozicijsko pomensko plast, ki opisuje sestavo v duševnosti odvijajočih se dejanj, stanj in dogajanj, je izraz naših miselnih in doživljajskih razmerij in priča- kovanj (propozicija pričakovanj).20 5 Sklepne ugotovitve Prispevek v razmerju naklon vs. naklonskost ločuje glagolski naklon in upovedo- valni naklon. Znotraj naklona oz. glagolskega naklona, ki naklon lahko označuje morfološko in vsaj deloma tudi že skladenjsko, se dosedanjim naklonskim gla- golskim oblikam kot povednik, velelnik in pogojnik dodaja še opisni želelnik s stalnimi stavami Naj pride, Naj bo, Daj naredi(te), Daj že narediti, Da mi je to vedeti ipd. Potrjuje se tudi, da je uporaba osebne glagolske oblike pri naklonskih glagolih znotraj t. i. glagolskega naklona hkrati tudi zasnova osnovnih skladenj- skih razmerij in že nakazuje nadvlado t. i. stavčnega (skladenjskega) naklona oz. upovedovalnega naklona; in ravno opisne naklonske glagolske oblike omogočajo obravnavo glagolskega naklona kot že morfoskladenjskega pojava. Upovedovalni vidik tvorca se je potrdil kot ključen in zato izhodiščen tudi za prikaz naklonskosti oz. naklonskih zmožnosti upovedovanja različnih sporočanjskih vlog oz. vzorcev. Upovedovalni vidik združuje tvorčevo sporočanjsko usmerjenost s t. i. morfoskla- denjsko naklonsko določitvijo znotraj povedi in tako vzpostavlja osnovno razmer- je med pragmatiko, semantiko in sintakso. Proces upovedovanja omogoča tudi ločevanje med propozicijsko naklonskostjo znotraj povedka in nepropozicijsko naklonskostjo, ki se navadno izraža z lastnostnimi prislovi ali členki, in ti niso propozicijske enote niti ne morejo biti sestavine siceršnjih propozicijskih enot. 20 O. Kunst Gnamuš še utemeljuje, da bi s tako razširjenim razumevanjem propozicijske sestave zajeli tudi kategorije, ki so ostale doslej zunaj upovedovalnega opisa. Za obe propozicijski sestavini so potem uporabljene upovedovalne pomenske kategorije, kot so vzrok, pogoj, nasprotje, posledica, vezalnost, ločnost, tudi strnitve, torej pomenske določitve, modifikacije (M): te so lahko upovedo- valno zaznamovane (Mz) ali nezaznamovane (Mn). JIS_1_2023_FINAL.indd 49 11. 04. 2023 15:32:08 50 Andreja Žele Vira Slovarski portal Fran. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: www.fran.si. (Dostop 27. 11. 2021.) Korpus pisne standardne slovenščine Gigafida 2.0: https://viri.cjvt.si/gigafida/. (Dostop 24. 11. 2021.) Literatura Бондарко, В. Александер, Буланин Л. Лев, 1967: Русский глагол (Пособие для студентов и учителей). Ленинград: Издательство Просвещение. Grepl, Miroslav, 1976: Komunikativně pragmatické aspekty výpovědi. Otázky slovanské syntaxe IV/1. Brno: Fakulta Filozofická. 15–37. Karlík, Petr, 1981: Morfologický a syntaktický modus. Sborník prací Filozofické fakulty Brněnské university 29. 59‒71. Karlík, Petr, 2017: Slovesný způsob. Karlík, Petr, Nekula, Marek in Pleskalová, Jana (ur.): CzechEncy − Nový encyklopedický slovník češtiny. Brno: Masarykova univerzita. https:// www.czechency.org/slovnik/SLOVESN%C3%9D%20ZP%C5%AESOB. Kunst Gnamuš, Olga, 1981: Pomenska sestava povedi. Ljubljana: Pedagoški inštitut UL. Kunst Gnamuš, Olga, 1987/88: Težave upovedovalne teorije in smeri njenega razvoja. Jezik in slovstvo 33/1–2. 8–16. Lenček, Rado L., 1968. Modalna raba adverba lahko v slovenščini. Zbornik za filologiju i lingvistiku 11. Novi Sad: Matica srpska. 127−135. Mrázek, Roman, 1968: Modus verbi v češtině z hlediska morfologie a syntaxe. Sborník prací Filozofické fakulty Brněnské university 16. 25‒35. Nuyts, Jan, 2014: Analyses of the Modal Meanings. Nuyts, Jan in Auwera, Johan van der (ur.): The Oxford Handbook of Modality and Mood. Oxford: Oxford University Press. 31–49. Palmer, Frank Robert, 1998: Mood and Modality. Cambridge: University Press. Petr, Jan idr., 1986: Mluvnice češtiny 2 – Tvarosloví. Praha: Academia. Petr, Jan idr., 1987: Mluvnice češtiny 3 – Skladba. Praha: Academia. Ramovš, Fran, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Skripta, prirejena po predavanjih prof. dr. Fr. Ramovša v l. 1947/48, 48/49. Ljubljana: DZS za Univerzitetno študijsko komisijo. Roeder F. Carolin in Hansen, Björn, 2006: Modals in contemporary Slovene. Wiener Sla- vistisches Jahrbuch 52. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften. 153−170. Ševčíková, Magda, 2009: Funkce kondicionálu z hlediska významové roviny, Disertač- ní práce. Praha: Univerzita Karlova, Matematicko-fyzikální fakulta, Ústav formální a aplikované. Toporišič, Jože, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS. Toporišič, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. JIS_1_2023_FINAL.indd 50 11. 04. 2023 15:32:08 51Naklon kot morfoskladenjska kategorija v slovenščini Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. Uhlik, Mladen, 2016a. Nekatere značilnosti izražanja nuje oz. obveznosti v slovenščini in ruščini. Jezikoslovni zapiski 22/2. 45–59. Uhlik, Mladen, 2016b: Beseda rad v slovenščini in ruščini z vidika opredelitve povedkov- nika. Kržišnik, Erika in Hladnik, Miran (ur.): Toporišičeva obdobja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 281−289. (Obdobja 35). Uhlik, Mladen, 2018: O naj in pust’ v slovensko-ruski sopostavitvi. Slavistična revija 66/4. 403−419. Zvekić-Dušanović, Dušanka, 2011: Modalnost. Motivaciona modalnost u srpskom i mađar- skom jeziku. Novi Sad: Filozofski fakultet. Žele, Andreja, 2021: Zloženi povedek vs. zloženi glagol v slovenščini. Slavistična revija 69/3. 339–353. The Morphosyntactic Category of Mood in Slovene The paper discusses mood not only in terms of the verb and its modality, but also as a morphosyntactic category able to influence sentence formation in terms of syntax, a sentence being a well-formed unit of message communication. It presents verbal as well as non-verbal and clausal means to express modality in Slovene, and how they may be used to express the sentence-forming mood. Within the so-called verbal mood paradigm, which may also be marked morphologically, there are the indicative, imperative, and conditional moods, but also notably the lexicalized descriptive optative mood attested in such fixed expressions as Naj pride “let him come”, Naj bo “let there be”, Daj naredi(te) “go and do”. It is these descriptive modal verb forms that warrant an analysis of mood as a morphosyntactic phenomenon. Since some forms of a specific verbal mood have been lexicalized, mood must be a lan- guage-specific morphosyntactic category. Additionally, verbal mood is a basic and fundamental part of sentence-forming mood. Sentence formation consists of the speaker and their communicative inten- tion, and the so-called morphosyntactic modal modification of a sentence, both of which establish the basic relations between pragmatics, semantics and syntax. The speaker’s input into sentence formation is shown to be the key to this, and therefore the most basic tenet of modality analysis, the analysis of modal means of verbalizing communicative roles and patterns. For this reason, as it is the specifying as well as distinctive property of any communicative sentence formation, modality (naklonskost) contains the suffix “-ost” typical of communicative roles in Slovene; the grammar of Slovene attests pripove- dnost (oznanjalnost) “declarativity”, vprašalnost “interrogativity”, velelnost (pozivnost) “imperativi- ty”, and želelnost “optativity”, which is a typology congruent with the one of communicative roles. The paper also discusses a hypothesis stating that sentence formation enables distinguishing propositional modality within the predicator from non-propositional modality, which cannot be an element of any typical propositional unit. As such, deadjectival adverbs of quality, particles and interjections can only be non-propositional elements. Keywords: mood, modality, verb, sentence formation, (non)propositionality JIS_1_2023_FINAL.indd 51 11. 04. 2023 15:32:08