157 Boris Kryštufek, Dare Šere Janez Gregori – osemdesetletnik / Janez Gregori – on his 80th anniversary Janez Gregori – osemdesetletnik Janez Gregori – on his 80th anniversary V letu, ko je izšla stota številka revije Scopolia, je njen ustanovitelj in urednik Janez Gregori  dopolnil osemdeset let . O reviji je pisala že jubilejna številka Scopolie (Gregori & Kryštufek 2021), tako da ni potrebe po ponavljanju . V tem sestavku poskušava zbrati raztresene podatke  o njegovem dosedanjem življenju in se spominjati desetletij naše skupne poti . V Prirodoslov- nem muzeju Slovenije (PMS) smo skupaj preživeli več kot pol stoletja, kar je po vseh merilih  dolga doba . Oba podpisana avtorja se zelo dobro spominjava prvega srečanja z Janezom . Dare  ga je spoznal sredi leta 1966 na Ornitološkem oddelku PMS, ki je bil tedaj še v Stožicah . Boris  se je z Janezom prvič srečal 24 . julija 1973 pod Storžičem . Savo Brelih je tisto poletje orga- niziral zbirateljsko odpravo po Sloveniji, ki sta se je udeležila tudi Janez kot muzejski kustos  158 SCOPOLIA No 101 – 2021 in Boris Petrov z Inštituta za biološke raziskave »Siniša Stanković« v Beogradu . Glavni cilj  odprave so bili živi primerki  ilirske voluharice, ki  jo danes poznamo pod  imenom Microtus liechtensteini . V tistih časih je bila sistematika celotne skupine drobnookih voluharic predmet  živahnih raziskav, Boris Petrov pa je potreboval žive primerke za kariološke analize . Popula- cije malih sesalcev so bile tisto poletje nizke, tako da odprava svojega namena ni dosegla . Kot  se v takšnih primerih rado zgodi, je do glavnega odkritja prišlo povsem nepričakovano, ko je  Janez pod Rdečo steno na Mangartu opazoval planinske hudournike . To je bil prvi podatek o tej  vrsti za Slovenijo, ki ga je Janez kasneje tudi objavil . Skupina je na pobočju Mangarta srečala  dva zoologa z Inštituta za biologijo »Jovan Hadži« Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU,  malakologa Jožeta Boleta in koleopterologa Božidarja Drovenika . Od vseh naštetih oseb smo  danes živi samo še mi trije z Janezom . Skupaj z našimi preminulimi sodobniki, ki živijo samo  še v našem spominu, pripadamo »že minulemu času, ki se ne bo več povrnil« (Kugy 1979: 373) . Janez se je rodil 19 . novembra 1941 v trdni kmečki družini v Podkorenu nedaleč od Kranjske  Gore . Z besedami slovenskega pesnika je »daljo in nebeško stran« izmeril v otroštvu na kmetiji .  O sebi je govoril, da je »kmečki otrok … vseskozi povezan z naravo« (Kotus 2004: 194) . Kot je  povedal v nekem drugem intervjuju: »Pleli smo krompir, jaz pa sem zraven opazoval hrošče, ki  so lezli vsepovsod” (Ahačič 2012: 13) . V tem času so ga začele zanimati ptice . V domačem sa- dovnjaku  jih  je  poskusil  označiti  s  preprostimi  »obročki«,  narejenimi  iz  volne  različnih  barv .  Usojeno mu je bilo, da kasneje vodi obročkanje ptičev v osrednji nacionalni ustanovi, danes znani  kot Slovenski center za obročkanje ptičev (SCOP) . Sam se s to dejavnostjo sicer ni nikoli veliko  ukvarjal, kljub temu pa jo je zelo cenil . Ko je Dare 3 . septembra 1980 v Jaršah ob Savi ujel vrtno  penico z obročkom helsinškega obročkovalnega centra, je Janez takoj prišel na kraj dogodka .  Janez Gregori ob koncu  sedemdesetih let v svojem  kabinetu v drugem nadstropju  muzejske stavbe na Prešernovi 20 .  Foto Arhiv PMS . Janez Gregori at the end of the  1970s in his office on the 2nd floor of the museum building in  Prešernova Street No . 20 . Photo  Archives PMS . 159 Janez je bil ponosen na to, da je doma s kmetije (Ahačič 2012) . V okolju, v katerem so bile  tradicionalne vrednote pomembne, je razvil trden značaj, delavnost, tovarištvo, vljudnost, korek- tnost, strpnost, potrpežljivost in preudarnost . Čeprav je bil v poznejših letih do ljudi zelo toleran- ten in se mu ni mudilo z ustvarjanjem sodbe o njih, je nevljudnost zelo slabo sprejemal . Zaradi  razvitega »naravnega« občutka za prav in narobe je bil v muzeju moralni kompas, katerega sodba  je imela težo . Povsod in vselej je deloval pomirjevalno . Za vodilni položaj se ni nikoli potegoval .  V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je večkrat zavrnil nagovarjanja sodelavcev, da prevzame  vodenje Prirodoslovnega muzeja . Seveda  je  imel prav . Bil  je dober naravoslovec,  administri- ranje, organizacija dela  in  to,  čemur danes pravimo management, pa mu niso bili položeni v  zibko . Tolikšno poznavanje lastnih zmožnosti pri direktorjih Prirodoslovnega muzeja žal ni bilo  pogosta vrlina . No, vseeno je bil leta 1982 nekaj časa namestnik direktorja PMS . Osnovno šolo je Janez obiskoval v bližnji Kranjski Gori, Gimnazijo pa na Jesenicah . Po opra- vljeni maturi je na Univerzi v Ljubljani vpisal študij biologije; zaključil ga je 9 . junija 1972 in  pridobil naziv profesor biologije . PMS, ki je po upokojitvi Božidarja Ponebška potreboval orni- tologa, je 1 . junija 1964 zaposlil Janeza, najprej honorarno (danes bi rekli za dopolnilno delo), z  začetkom naslednjega leta pa kot absolventa za nedoločen čas . Po dveh letih in osmih mesecih  je 20 . septembra 1967 odšel v Tolmin na služenje vojaškega roka . Tik pred iztekom enoletne  vojaščine so sile Varšavskega pakta intervenirale na Češkoslovaškem, tako da si je Janezova ge- neracija prislužila dodatne tri mesece v uniformi . Janezu vojaška služba ni delala težav, saj je bil  nanjo dobro pred-adaptiran: komunikativen, tovariški, skromen, vajen trdega dela . V tem času  Dva predsednika Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS): Janez Gregori (levo), ki je bil  prvi predsednik, in sedanji predsednik Rudolf Tekavčič (desno) . Foto Dare Šere . Two presidents of DOPPS – BirdLife Slovenia . Janez Gregori (left) was the first president, while Rudolf  Tekavčič (right) is the current president of this association . Photo Dare Šere Boris Kryštufek, Dare Šere Janez Gregori – osemdesetletnik / Janez Gregori – on his 80th anniversary 160 SCOPOLIA No 101 – 2021 mu je umrl edini brat, tako da se je iz Tolmina vrnil v Podkoren odločen, da pomaga staršem,  ki sta ostala sama na družinski kmetiji . Naslednje leto (16 . septembra 1968) se je zaposlil kot  predmetni učitelj na osnovni šoli, najprej v Mojstrani, nato pa v Kranjski Gori . Učil je biologijo,  fiziko in kemijo . »Take vrste učitelj sem bil, da mi ni bilo do tega, da bi otroke učil, kako ima  osa tri, pajek pa štiri pare nog … navdušiti sem jih hotel nad tem, da bi jih šli sami štet! Želel  sem, da vzpostavijo neki odnos do narave, ne pa, da se tresejo pred tem, kdaj bodo vprašani«  (Ahačič 2012: 13) . Kljub temu, da je bil z delom zadovoljen, pa je pogrešal Ljubljano in tisto  »pravo« naravoslovje . Tako se je 1 . aprila 1972 zaposlil na Oddelku za varstvo narave Zavoda  za spomeniško varstvo Socialistične republike Slovenije . To so bili pionirski časi varstva narave  na Slovenskem . Janeza je delo zanimalo, s sodelavci (zlasti Stanetom Peterlinom in Francem  Vardjanom) pa je zlahka našel skupni jezik . V tem času je izšla Zelena knjige o ogroženosti  okolja v Sloveniji (1972), ki je skupaj z Molekularno biologijo nakazala pomembne premike v  slovenskem naravoslovju . Janez je bil dejaven pri njenem nastajanju, na Zavodu pa kljub temu ni  ostal dolgo . Leta 1973 je v muzeju nepričakovano umrl kustos Zmago Bufon, njegovo delovno  mesto (kustodiat za vretenčarje) pa je 1 . julija 1973 zasedel Janez . V muzeju je ostal do upoko- jitve 30 . septembra 2008 . Po lestvici nazivov v muzejski dejavnosti je napredoval od kustosa  (1973), prek višjega kustosa (1977), do muzejskega svetovalca (1996) . Sprva je bil odgovoren za  kustodiat za vretenčarje, novembra 2006 pa je bil imenovan za kustosa ornitologa .  Kot kustos je Janez našel prvo nišo v ornitocenozah, zlasti gozdnih združb . Popisoval je po  t .i . metodi  transekta,  ki  se  je  je  učil  pri  zagrebških ornitologih  zakoncih Renati  in Dragutinu  Rucnerju, s katerima je preživel nekaj terenskih dni v okolici Crnega Luga v Gorskem Kotarju in  na otoku Cresu . Učila sta ga veščine prepoznavanja ptičjih vrst po oglašanju, kar je v kasnejših  letih razvil do popolnosti . Dragutin je bil zaposlen na Zavodu za ornitologijo Inštituta za biologijo  v Zagrebu . Pri »transektih« je šlo za metodo »bočnega vzorčenja« (lateral sampling), ki omogoča  dokaj zanesljivo pretvorbo podatkov v absolutne vrednosti populacijskih števil . V naslednjih de- setletjih je Janez popisoval ptice po vsej Sloveniji, nedaleč od Podkorena pa jih je več kot deset  let popisoval vsak mesec . Surovi podatki niso bili nikoli obdelani  in objavljeni, kljub  temu pa  imajo trajno vrednost kot edinstveni dokument o stanju ornitofavne minulega obdobja . Ko se je  leta 1972 vrnil v muzej, je resno razmišljal o širitvi dela na vse kopenske vretenčarje . Varstvena  praksa  in  teorija sta potrebovali kvantitativne podatke, kakršnih  favnistika dotlej večinoma ni  zbirala . Za Janeza je bilo rigorozno opredeljevanje združb predvsem varstveni izziv . Delo, čeprav  dobro zamišljeno, je presegalo zmožnosti posameznika, tako da ni nikoli zares zaživelo .  Janez  je  naravoslovno  kariero  pravzaprav  začel  z  ornitološko  favnistiko .  Njegov  pregled  ptic  severozahodne Slovenije  je  v  tem pogledu  ornitološka  klasika  in,  poleg Reiserjevih  ptic  Maribora, eden vrhov slovenske ornitologije 20 . stoletja . To je tudi eno zadnjih ornitoloških del  z navedbo muzejskih primerkov ptic . Ko je Janez prišel v muzej, je bil dolga leta edini kustos, ki  je znal preparirati standardne muzejske primerke ptic (meh) in sesalcev (meh in lobanja) . Je tudi  zadnji kustos PMS, ki je sposoben izdelave taksidermijskih preparatov ptic . V današnjem funda- mentalističnem pojmovanju varstva narave se zdijo ornitologija, zbiranje ptic za muzejsko zbirko  in članstvo v lovski organizaciji (kar je Janez v mlajših letih bil) nezdružljivi . Janez s svojim ra- zumevanjem realnosti živega sveta ni nikoli zašel v takšne cenene šablone . Iz lovske družine  je izstopil bolj iz praktičnih kot načelnih pogledov, v javnosti pa je vselej zagovarjal družbeni  pomen  urejenega  lovstva . Njegov  odnos  do  lovstva  in  uravnavanja  živalskih  vrst  je  nazorno  razviden iz izjave "Ko govorijo proti lovstvu, naj povedo za alternativo!" (Kotus 2004: 194) .  Čeprav je bila slovenska ornitologija skozi celotno devetnajsto in večji del dvajsetega stoletja  najtesneje povezana s PMS, večinoma pa tudi njegov organizacijski del, je razvoj dejavnosti v  sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prerastel okvire ustanove in iskal novo obliko delovanja .  V ospredje je stopila civilna družba, ki je 8 . decembra 1979 ustanovila Društvo za opazovanje  161 in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) . Janez je bil prvi predsednik društva, član njegovega  izvršilnega odbora  in  član uredniškega odbora društvenega glasila Acrocephalus . Leto pred  tem dogodkom je zakoličil obdobje  tradicionalne ornitologije s knjigo »Naši ptiči« (skupaj z  I . Krečičem) . Za Enciklopedijo Slovenije je leta 1994 napisal geslo Ornitologija . Mimogrede,  podobnih gesel  je za Enciklopedijo napisal še več . Z ornitološko skupnostjo Slovenije  in Ju- goslavije je bil tesno povezan in sodeloval je na skoraj vseh stanovskih konferencah nekdanje  skupne države . Njegov ugled je bil velik in ko je PMS v osemdesetih letih na Dojranskem jezeru  obročkal ptice, je Janez uredil formalno dovoljenje v vsega nekaj dneh . Eden pomembnejših dogodkov v Janezovem življenju na začetku sedemdesetih  let  je bila  IV . Jugoslovanska alpinistična himalajska odprava (IV . JAHO) na Makalu v času 15 . avgust –  18 . november 1972 . Janez je bil na njej uradni zoolog z nalogo zbiranja ptic, sesalcev in njihovih  zunanjih zajedavcev . Za to delo je bil zagotovo dobra izbira . Imel je bogate terenske izkušnje,  bil je utrjen in vajen planinarjenja (za udeležbo na odpravi je prejel odlikovanja Planinske zveze  Jugoslavije), v tistih časih pa je bil tudi lovec in je torej znal ravnati s puško . Ptice je namreč  streljal .  Na  višinah  3700–5200 m  nad morjem  je  zbral  65  primerkov  ptic  in  46  primerkov  sesalcev . Celoten material je bil objavljen .  Starejša generacija vertebratologov nekdanje Jugoslavije . Od leve proti desni: Boris Kryštufek (mamologija,  Slovenija), Janez Gregori (ornitologija, Slovenija), Georg Džukić (herpetologija, Srbija) in Nikola Tvrtković  (mamologija, Hrvaška) . Fotografirano 27 . maja 2016 ob počitniški hiši Sava Breliha v Kremenici na Igu .  Foto Alenka Kryštufek . Senior vertebratologists in the former Yugoslavia . Left to right: Boris Kryštufek (mammalogy, Slovenia),  Janez Gregori (ornithology, Slovenia), Georg Džukić (herpethology, Serbia), and Nikola Tvrtković (mammalogy,  Croatia) . The photograph was taken on May 27, 2016, at the weekend cottage owned by late Savo Brelih .  Photo Alenka Kryštufek . Boris Kryštufek, Dare Šere Janez Gregori – osemdesetletnik / Janez Gregori – on his 80th anniversary 162 SCOPOLIA No 101 – 2021 Janez je eden pionirjev ohranjanja narave pri nas . S tem se je najaktivneje ukvarjal v sedem- desetih in v začetku osemdesetih let . Leta 1978 je od tedanje Samoupravne interesne skupnosti  za raziskovalno dejavnost pridobil raziskovalni projekt »Vpliv melioracij na populacije vretenčar- jev« . Glavno terensko delo je načrtoval v gozdovih črne jelše v Črnem lesu pri Lendavi . Zaradi  kratkega projektnega obdobja, slabe organiziranosti dela v PMS in dokaj hektičnega financira- nja  projekt  sicer  ni  dal  pomembnejših  rezultatov . Na vsak način  pa  je  bil  Janez  z  njim vizio- narski . V naslednjem desetletju je Slovenijo namreč doletelo pravo pustošenje služb za urejanje  voda . To je bil sicer še čas, ko so investitorji dojemali cilj varstva narave kot ohranjanje prostora  »za vaše zajčke« . V tem času pa se je tudi zgodila Mura kot morda prva res pomembna zmaga  civilne javnosti nad tehnokratskim nasiljem državnega aparata . Janez je bil dejaven pri pripravi  strokovnih osnov za njeno ohranjanje . V tem obdobju je izdeloval favnistične inventarizacije za  potrebe ohranjanja območij  in pripravljal  presoje o vplivih na okolje,  sam ali  sodelavci,  še  za  neverjetno množino  drugih  predelov  Slovenije:  Banjščice, Hrastje-Mota, Kanižarica,  Ponikve  (Preserje pri Krimu), Radenci, Snežnik, Žejna dolina pri Logatcu, Pohorje, Klivnik v Brkinih,  Škale pri Velenju, Črni les pri Lendavi, Pernica, spodnja Sava, notranjska polja, Zarica pri Kranju,  Gorjanci, Krakovski gozd, Dragonja, Ljubljansko barje in druge . Večina terenskih raziskav je bila  sicer kratkotrajna, v najboljšem primeru so trajale celo sezono . Škale so bile izjema, saj sta Janez  in Dare tja hodila celo desetletje (1994–2004), rezultate pa na koncu objavila kot samostojno mo- nografijo »Ptiči Šaleških jezer« . Zanjo sta leta 2005 prejela nagrado Zlati legat, ki jo DOPPS vsako  leto podeljuje za najboljše slovensko delo s področja ornitologije . Leta 1980 sta s Savom Brelihom pripravila občasno razstavo »Redke in ogrožene živalske  vrste  v  Sloveniji«,  kar  je  bil  prvi  poskus  kompleksne  predstavitve  problematike  ohranjanja  živalskih vrst v Sloveniji . V PMS je bila razstava odprta 8 . oktobra 1980, 24 . oktobra pa je bila  prenesena  na Gospodarsko  razstavišče,  kjer  je  v  tistem  času  razstavljala  tudi Lovska  zveza  Slovenije . V začetku novembra se je razstava vrnila v zgradbo na Prešernovi 20 in ostala odprta  do konca marca 1981 . Morda pomembnejši kot razstava je bil spremni katalog, ki je bil dejansko  seznam normativnih predpisov s področja ohranjanja narave . Danes le stežka razumemo, kaj  je v tistih pred-internetnih časih pomenila urejena in zbrana informacija . Janez je bil dejaven  pri ozaveščanju javnosti o potrebi po varstvu narave . Njegova osebna bibliografija za obdobje  1965–2021, zajeta v sistemu COBISS, obsega 556 enot, vendar še zdaleč ni popolna . Veliko  naslovov je posredno ali neposredno povezanih z varstvom narave . Pisal je tako rekoč za vse,  od bralcev Cicibana (10 zadetkov v COBISSu), Pionirja (1 zadetek) in Proteusa (52 zadetkov),  do Družinske pratike (11 zadetkov) in Lovca (6 zadetkov) . Zelo dejaven je bil kot prevajalec,  posebno skrb pa je posvečal slovenskim imenom eksotični ptic . Med drugim je prevedel »Svet  ptičev« (avtorja James Fisher in Roger Tory Peterson; 1974) in »Ptiči Slovenije in Evrope« (John  Gooders; 1998) . Skupaj s Sergejem Matvejevom je 1992 objavil prvi rdeči seznam ogroženih  ptic v Sloveniji, v naslednjih letih pa je delal na zborniku »Narava Slovenije, stanje in perspek- tive: zbornik prispevkov o naravni dediščini Slovenije«, ki si ga je zamislil kot aktualizirano  »Zeleno knjigo«  iz  leta 1972 . Zbornik, ki ga  je souredil z Andrejem Martinčičem, Kazimir- jem Tarmanom, Olgo Urbanc-Berčič, Davorinom Tometom in Mitjem Zupančičem, je izšel leta  1996 pri Društvu ekologov Slovenije . Leto poprej (1995) je prejel Priznanja Angele Piskernik,  ki ga Prirodoslovno društvo Slovenije podeljuje posameznikom za dosežke na področju varstva  narave . Prejel ga je za trojezični vodnik »Zelenci – Naravni rezervat« (1994) . Janez  je  bil  dejaven v  telesih,  prek katerih  je  bilo mogoče vplivati  na  izboljšanje varstva  narave: v Samoupravni interesni skupnosti za gozdarstvo, v Upravnem odboru in Izvršilnem  odboru  Skupnosti  za  varstvo  okolja,  v  Upravnem  odboru  Ekološkega  Društva  Slovenije  in  verjetno še v katerem . V tem obdobju je tudi zamenjal lovsko puško s fotoaparatom . Naravo- slovno fotografijo je vzel zelo resno . Sodeloval je na javnih natečajih, objavljal fotografije in  163 leta 1973 prejel Zlato medaljo Naravoslovna fotografija . Tudi po prodoru digitalnih fotografskih  aparatov je ostal zvest klasičnemu aparatu in objektivom Olympus . V osemdesetih letih je Janez v pogovore vse pogosteje vpletal čebele in čebelarstvo . Nekaj  časa je trajalo, preden smo sprevideli, da se je na njegovem seznamu prioritet zgodila velika  sprememba . Čebele so postale njegova prva strast . Kot se spominja,  so bili panji pri hiši od  nekdaj, samostojno pa je začel čebelariti po očetovi smrti 1976 . V COBISS-ovem bibliografskem  seznamu beseda »čebel*« pokaže 387 zadetkov . Ko gre za čebele-čebelarstvo, Janeza zanima  dobesedno vse: čebele, panji, čebelarjenje, zatiranje varoj (za kar uporablja naravno sredstvo  mravljinčno kislino), med, kranjska sivka, selekcija in zgodovina čebelarstva . O tem redno piše  in polemizira . Že vrsto let je član uredniškega odbora revije Slovenski čebelar . Napisal je dve  knjigi s čebelarsko tematiko: Mladi čebelar (1984) in Lepo je biti čebelar (2011); slednja je bila  tudi prevedena v nemški jezik . Na Biotehniški šoli Maribor je leta 2006 pridobil certifikat o na- cionalni poklicni kvalifikaciji tako, da je tudi uradno usposobljen za čebelarja . Bil je tudi pred- sednik Čebelarskega društva Kranjska Gora . Na zgodovinskem področju preučuje in popula- rizira delo vidnih čebelarjev kot so Peter Pavel Glavar (1721–1784), Anton Janša (1734–1773),  Georg  (Jurij)  Jonke  (1777–1864), Emil Rothschütz  (1836–1909)  in Mihael Ambrožič  (1846– 1904) . Za posebne zasluge za dvig slovenskega čebelarstva je bil leta 2012 odlikovan z redom  Antona Janše 1 . stopnje . V osemdesetih letih je razmišljal o vključitvi demonstracijskega panja  v muzejsko razstavno dejavnost in o samostojni občasni razstavi na to temo . Te podrobnosti bi  se morda niti ne zapomnila, če ne bi junija 1984 prav za to razstavo po vsem Prekmurju iskali  arhaične panje, imenovane slamnati koški . V tistih časih so bile stranske ceste na Goričkem še  prašne in po nekaj dneh se je v avtu nabrala debela plast rumenkastega prahu .  Janez Gregori čebelari na svojem vrtu v Podkorenu . Foto Dare Šere . Janez Gregori taking care of his bees in his garden at Podkoren . Photo Dare Šere . Boris Kryštufek, Dare Šere Janez Gregori – osemdesetletnik / Janez Gregori – on his 80th anniversary SCOPOLIA 101 2021 SCOPOLIA 101/2021 ISSN 0351-0077 Glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Ljubljana / Journal of the Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana Izdajatelj / Publisher: Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana, Slovenia Sofi nancirata/ Subsidised by: Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije . /  Ministry of Culture and Slovenian Research Agency Urednik / Editor-in-Chief: Boris KRYŠTUFEK Uredniški odbor / Editorial Board: Breda ČINČ-JUHANT, Igor DAKSKOBLER, Janez GREGORI, Franc JANŽEKOVIČ,  Mitja KALIGARIČ, Milorad MRAKOVČIĆ (HR), Jane REED (GB), Ignac SIVEC,  Kazimir TARMAN, Nikola TVRTKOVIĆ (HR), Al VREZEC Naslov uredništva in uprave / Address of the Editorial Offi ce and Administration: Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, p .p . 290, SI – 1001 Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, PO.B. 290, SI - 1001 Ljubljana, Slovenia Račun pri UJP / Account at UJP: 01100-6030376931 Lektor za slovenščino in angleščino / Slovenian and English language editing: Henrik CIGLIČ Oblikovanje / Design: Boris JURCA Tisk / Printed by: Schwarz print d .o .o ., Ljubljana Izideta najmanj dve številki letno, naklada po 600 izvodov /  The Journal is published at least twice a year, 600 copies per issue. Natisnjeno / Printed: december 2021 / December 2021 Naslovnica / Front cover: Okostje mamuta (Mammuthus primigenius) iz Nevelj pri Kamniku je maskota Prirodoslovnega muzeja  Slovenije . Foto Arhiva PMS .  Skeleton of a mammoth (Mammuthus primigenius) from Nevlje near Kamnik is a mascot of the Slovenian Museum of Natural History. Photo Archives PMS. Cena posamezne številke / Price of each issue: 8,50 € Revija je v podatkovnih bazah / Journal is covered by: COBIB, Biological Abstracts, BIOSIS Previews, CAB Abstracts, Referativnyy Zhurnal, Zoological Record CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 069(497 .4Ljubljana):5 PRIRODOSLOVNI muzej Slovenije     200 let Prirodoslovnega muzeja II . Kustodiati . 1 = 200 years of the  Natural History Museum II . Departments . 1 / [urednik Boris Kryštufek] .  - Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije = Slovenian Museum of  Natural History, 2021 . - (Scopolia, ISSN 0351-0077 ; 101, 2021) ISBN 978-961-6367-63-9 COBISS .SI-ID 86082563 Poleg zgodovine čebelarstva Janeza zanima tudi zgodovina naravoslovja . Obdelal  je risbe  vretenčarjev v Valvasorjevi grafični zbirki, pisal o Joannesu Scopoliju in kranjskem poimeno- vanju vrst v »Descriptiones Avium« iz leta 1769, o ornitologiji v Freyerjevem seznamu kranjskih  vretenčarjev iz leta 1842 in o mariborskem ornitologu Otmarju Reiserju .  Janez že od mladosti prepeva v pevskem zboru v Kranjski Gori (za kar je leta 2017 prejel  Častn   Gallusovo  značko),  že  desetletja  pa  je  tudi  član  Biološkega  okteta,  »ki  različnim  dogodkom  postavlja  glasbeno  kuliso«  (Ah čič  2009:  25) .  Pri  naštevanju  sva  katero  od  de- javnosti zagotovo izpustila ali ji nisva dala potrebnega poudarka . Vseeno verjameva, da bosta  bralka ali bralec iz povedanega lahko verjela, da Janezu kronično primanjkuje časa . Odkar ga  poznava, je v neprestanem pogonu in nič ne kaže, da popušča . Vseeno pa dejavnosti vse bolj  omejuje na čebele in čebelarstvo . Ima pač srečno lastnost, da vidi globlje od večine nas . Pravijo,  d  je stvarnik dal najlepše darove najneznatnejšim bitjem in Janez jih tam tudi išče . Boris Kryštufek1, Dare Šere2 Reference / References Ahačič, M ., 2009: Janez Gregori, ustanovni član DOPPS . Svet ptic, 15(1): 24-25 . Ahačič, M ., 2012: Naravovarstvo kot način življenja: Janeza Gregorija domačini iz Podkorena,  Kranjske  Gore  in  okolice  verjetno  najbolj  poznajo  kot  čebelarja  in  naravovarstvenika .  Zgornjesav'c, 9: 13 (september 2012) . Gregori, J . & Kryštufek, B ., 2021: Ob stoti številki revije Scopolia . Scopolia, 100: 9–12 . Kugy, J ., 1979: Pet stoletij Triglava . Obzorja, Maribor . Kotus, Š ., 2004 .: »Ko govorijo proti lovstvu, naj povedo za alternativo!« Janez Gregori: »Biologi  smo srečni ljudje« . Lovec, 87(4): 194–197 . 1 Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana . Email: bkrystufek@pms-lj .si 2 Kamnikarjeva 23, 1291 Lavrica, Email: dare .sere@guest .arnes .si